prispevki o narodnoosvobodilni borbi (25 odstotkov); leposlovni prispevki (12,5 od stotkov); različni zapiski, poročila in gra divo (12.5 odstotkov). Iz določenih ured niških razlogov je bil včasih vrstni red in obseg oddelkov nekoliko spremenjen oziroma prilagojen vsebinskim poudar kom posameznega letnika. Prvi letnik Loških razgledov je obsegal 11 tiskovnih pol. V prvem desetletju je zbornik v poprečju dosegel okoli 14,5 ti skanih pol, v drugem desetletju okoli 16 tiskanih pol, v zadnjih letih pa okoli 21 tiskanih pol (najmanj LR XII/1965 s 140 stranmi, največ LR XIX/1972 s 484 stran mi): skupaj obsega komplet LR I-XXV okoli 410 tiskanih pol z okoli 6560 stran mi oziroma okoli 600 avtorskih pol bese dila (okoli 9600 običajnih tipkanih stran'). Naklada se je od začetnih 1200 povečala na sedanjih 1800 izvodov. Med sodelavce Loških razgledov se je doslej vključilo okoli 260 avtorjev. Nekateri so sodelovali v vseh letnikih zbornika, širši krog pa je takšnih, ki štejejo med redne sodelavce. Ob njih so se oglašali vedno novi: v LR I—X sodelovalo 111 avtorjev, v LR XI do XX novih 84, v LR XXI—XXV nadaljnjih 65 novih imen. Razpoložljivih prispevkov je bilo vselej več, kot bi jih potrebovali za posamezne letnike, katerih obseg je zato stalno naraščal. V 25 letnikih Loških razgledov je bilo objavljenih okoli 970 prispevkov. Med njimi so številne tehtne znanstvene raz prave, ki so uveljavile publikacijo v do mačih in tujih strokovnih in znanstvenih krogih; sicer prevladujejo poljudno pi sani, vendar na dokumentaciji temelječi Življenje Majhna slovenska dežela je dala nam Slovencem in svetu več velikih mož. Pred vsem na Gorenjskem so doma veliki pesni ki, pisatelji, slikarji pa kulturno in druž benopolitični delavci. Mednje upravičeno uvrščamo tudi Lovrenca Koširja kot pošt- no-finančnega reformatorja. Lovrenc Košir se je rodil 29. julija 1804 v Spodnji Luši, št. 8, v Selški dolini kot članki ter informacije oziroma gradivo, ki bo koristilo poznejšim raziskovalcem. Po kazalih za prvih dvajset letnikov se kaže naslednja vsebinska podoba: Naj več prostora zavzemajo Razgledi, na dru gem mestu je narodnoosvobodilna borba, na tretjem zapisniki, poročila in gradivo in na četrtem mestu leposlovje. Po šte vilu je največ literarnih prispevkov (pes mi, proza, razprave, dramatika: 153 enot), sledijo splošna poročila, zapisniki in gra divo (99) ter različni biografski članki (76); sicer pa so najbolj številni prispevki o obrtnem, industrijskem, kmetijskem in drugem gospodarstvu (74), sledi splošno domoznanstvo (58), narodnoosvobodilna borba (56), umetnostna zgodovina (54), prirodne vede in zemljepis (49), splošna zgodovina (47), kulturna zgodovina in je zikoslovje (34), politično in upravno do gajanje (17), etnologija (13 prispevkov) itd. Uredništvo Loških razgledov so sestav ljali s posebnimi zadolžitvami: dr. Bran ko Berčič (glavni in odgovorni urednik, kulturna in literarna zgodovina, lepo slovje), dr. Pavle Blaznik (splošna zgo dovina), Rajko Brank (dejavnost občin ske skupščine), Jeja Jamar-Legat (lekto rica), Rado Jan (NOB in politika, prej stane Pečar, Milan Zakelj, France Kav čič), Svetko Kobal (gospodarstvo, prej Jože Nastran), dr. France Leben (arheo logija, pomočnik glavnega urednika), An drej Pavlovec (umetnostna zgodovina, zu nanja oprema in uprava), France Planina (prirodne vede), France Stukl (arhivsko gradivo). Dr. Branko Berčič tretji sin očeta Janeza in matere Marije, roj. Kalan. Mali Lovrenc je bil krščen v bližnjih Selcih, kjer je bila fara. V nje govi rojstni hiši še danes prebiva dru žina Fojkar, kot se pri hiši reče po do mače. Otroška leta je Lovrenc preživljal tako kot mnogo drugih revnih slovenskih otrok v tistem času, saj so kmeta še ved no tlačili fevdalni gospodje. Ker je bil mali Lovrenc zelo nadarjen, ga je dal oče študirat v Ljubljano z namenom, da po- LOVRENC KOŠIR, POŠTNO-FINANČNI REFORMATOR Ob stoletnici njegove smrti (29. 7. 1804—7. 8. 1879) 173 Lovrenc Košir, grafika akad. slikarja Ive Subica stane duhovnik; takrat je bil star pet najst let. Njegovo ime prvič zasledimo v »Izvestijah« takratne ljubljanske gimna zije Iuventus Gymnasii Academici leta 1820. Na tej šoli je končal dva humani stična razreda. Pridnost mladega Koširja dokazujejo redno odlične ocene, ki jih za sledimo v omenjenem glasilu. Ne vemo, kam je odšel po končani gimnaziji. Nje govo ime zasledimo ponovno leta 1828, ko je zaprosil za službo na Pomorski akade miji v Trstu, vendar je bila njegova proš nja odklonjena. Zato je sprejel delo kot aspirant pri vojaškem preskrbovalnem uradu v Ljubljani. Naslednje leto 12. no vembra 1829 je prestopil v civilno službo na mesto računskega ingrosista v Guber- niji ilirsko-lombardske pokrajine v Ljub ljani. Nato je več let služboval na Du naju pri dvornem poštnem knjigovodstvu in računovodstvu, pri posestno in davčno knjigovodskem poslovanju v italijanskem poštnem oddelku na Dunaju kot finančni uradnik na računskem oddelku. Kot na darjeni finančni in poštni uradnik je v Milanu leta 1832 sodeloval v komisiji za vpeljavo avstrijskega poštnega poslova nja in za to delo dobil 20 goldinarjev na grade. Lovrenc Košir je služboval doma in na tujem (Ljubljana, Dunaj, Milano, Benet ke, Zagreb), kar mu je omogočilo tudi znanje jezikov, saj je obvladal nemščino, francoščino, angleščino, italijanščino in latinščino. Ko je služboval v Zagrebu, pa se je naučil še hrvaščine in madžarščine. Kmalu je postal asistent računskega od delka in 9. maja 1839 poštni oficial. Na slednje leto se je Lovrenc Košir poročil z Amalijo Pluschk iz Beljaka, ki jo je spoznal na enem izmed službenih poto vanj. Takrat je stanoval v Ljubljani v Sempetrskem predmestju 98, danes Tru barjeva ulica 19. V Zagreb je bil preme ščen 30. marca 1851 kot računski svetnik in bil 22. januarja 1857 imenovan za na mestnika državnega knjigovodje. V zakonu sta se Koširju rodila hčerka Ana in sin Avgust. Leta 1871 mu je umrla žena, leta 1873 hčerka, leta 1875 pa še sin. Življenje je za Koširja postalo prava muka, ker so ga razen osebnih tragedij spremljale še velike nevšečnosti v služ bi. Leta 1872 je bil Košir upokojen. Upo kojitev je pospešila njegova suspenzija, ker je bil obtožen uradnih nepravilnosti. Sedemdesetletni Košir je bil vse bolj osamljen in skrušen, razočaran, brez imo vine in s slabo pokojnino. Z 71 leti je odšel iz Zagreba na Dunaj in tamkaj ži vel v pomanjkanju ter 7. avgusta 1879 v domu za ostarele umrl popolnoma pozab ljen. Delo Vsa do sedaj znana poštna in filateli- stična literatura navaja, da je Košir že med svojim službovanjem v Guberniji ilirsko-lombardske pokrajine izvedel več reform v zaračunavanju^ poštnega prome ta, za kar je dobil tudi priznanje. Brez dvoma je bil velik strokovnjak na svo jem področju, to je v poštno računskem obračunavanju in drugih poštnih poslo vanjih, ki naj bi enostavneje in hitreje obračunavala poštne storitve. To doka zujejo njegovi uspehi in napredovanja po tedanji birokratsko-uradniški hierarhični lestvici, saj ga vidimo v Zagrebu npr. kot načelnika kraljevskega Hrvatsko-slavon- skega državnega računovodstva. Velik del, skoraj 25 let svojega življenja, je Ko šir posvetil boju za priznanje očetovstva poštne znamke. Na vse mogoče načine je dokazoval svoje izumiteljstvo. Zavračal je vse dokaze, da je resnični izumitelj poštne znamke in celotne poštne reforme Anglež Rowland Hill, ki se je posvetil študiju poštnega poslovanja in izdelal znamenito študijo »Reforma poštne služ be in njena pomembnost in izvedljivost«, ki je izšla leta 1837. Reforma je vsebova la glavno misel, da naj se poštna pošilj- 174 ka plačuje vnaprej in ne šele ob spre jetju, kot je bilo do tedaj v navadi. Uredi naj se tudi enotna poštnina za vse kralje stvo in ne več različna za posamezne raz dalje. Na pismo naj se nalepi gumirana znamka. Lovrenc Košir je bil izredno prizadet, saj je bil prepričan, da mu je bila ukra dena njegova zamisel o uvedbi plačane pristojbine s poštno znamko, in je zato pričel svoj brezupni boj, ki je trajal kar četrt stoletja. Rowland Hill je s svojo re formo uspel, saj je 6. 5. 1840 izšla prva znamka na svetu, znana kot »črni penny.:< Raziskovalci Koširjevega dela in njego vih poskusov, da bi dokazal očetovstvo poštne znamke, navajajo različne doku mente, s katerimi naj bi Košir dokazal svojo zamisel. Na žalost vsi ti dokumenti, s katerimi je dokazoval očetovstvo pošt ne znamke, ne vsebujejo niti enega sa mega verodostojnega dokaza, da je Košir oče poštne znamke. Po vsej pravici ta na slov pripada Ro\vlandu Hillu, ki je za to delo prejel kasneje plemiški naslov. Prvi poizkus Koširja, da bi dokazal oče tovstvo poštne znamke oz. da je on njen idejni tvorec, je spis Visoke dvorne bla gajne št. 159565/71 z dne 2. 5. 1836 v zvezi s spisom Dvornega poštnega knjigovod stva št. 2142 z dne 22. 5. 1836, s katerim Dvorna blagajna obvešča Koširja, da je njegov predlog odbit. Košir namreč za trjuje, da je on že leta 1836 predlagal dunajski dvorni komori, da naj opusti stari sistem plačevanja poštnine, ki jo plačuje naslovnik, in naj namesto tega uvede plačevanje poštnine vnaprej z lep ljenjem znamk na pisma. Odgovor na to je omenjeni spis Dvorne blagajne, kjer pa je iz teksta razvidno, da Košir tu ni niti omenil poštne znamke. Košir pa trdi, da je že leta 1835 »izdelal projekt znam ke za pisma«. Ni jasno, kaj je Košir v svo jem dokumentu sploh predlagal, saj tekst projekta ni bil priložen! Leta 1850 je za hteval nagrado,_ češ da je že leta 1836 predlagal po njegovih besedah »plačilo poštnega porta«; torej tu zopet ne ome nja poštne znamke. Drugi Koširjev poizkus naj bi bil čla nek v augsburškem časopisu »Allgemeine Zeitung« iz leta 1839. Članek, v katerem Košir trdi, da je on izumitelj znamke v resnici sploh ni bil objavljen, kar doka zuje, da ga v tisk sploh ni poslal! Če bi uredništvo rokopis prejelo, bi ga gotovo objavilo, saj se je v tistem času vsa Nem čija močno zanimala za uvajanje novih družbenih in drugih reform po Evropi, torej tudi poštnih. Toda Koširjevo pismo, kot kaže, do uredništva ni prišlo. Zani mivo je tudi to, da se Košir ni podpisal s pravim imenom, temveč z »avstrijski uradnik«. Tretji poskus sta dva spisa: Dvorne blagajne št. 6346'286 z dne 13. 2. 1840 in Vrhovne dvorne poštne uprave št. 2941/ 536 z dne 24. 2. 1840, iz katerih vidimo, da je Košir poslal zahtevo samemu av strijskemu cesarju, naj po službeni poti zahteva primat Avstrije v »uvajanju pi- smonosne reforme«, kar pa ni bilo spre jeto. Košir je nato molčal kar osem let in se je oglasil šele leta 1848, ko je poslal predlog o uvedbi poštne znamke, ki je popolnoma enak predlogu iz leta 1836 (spis št. 20043 z dne 28. 8. 1848 in Košir jev predlog Ministrstvu financ št. 31595/933 z dne 22. 8. 1848). Vse to pa je bilo žal prepozno, saj je Evropa že osem let s pridom uporabljala poštne znamke. Četrti, prav tako neuspešni poizkus je Košir načel leta 1850, ko je poslal nov predlog, tokrat Ministrstvu trgovine, kar dokazujeta spis Direkcije pošte v Ljub ljani št. 1826 z dne 19. 4. 1850 in spis Mi nistrstva trgovine št. 78/p z dne 5. 4. 1850. Košir zahteva, da se sprejmejo njegovi prejšnji predlogi, ter napade tudi Row- ianda Hilla. Ministrstvo mu je odgovo rilo, da bo podprlo njegove projekte, če bo v njih navedel točne dokaze. Košir je poizkusil leta 1858 tudi pri Od- pravništvu poslov kraljevine Saške na Dunaju. To mu je priznalo izum poštne znamke, ker se pač ni spuščalo v podrob nejšo analizo njegovih nedokazanih pred logov pri avstrijskih oblasteh ter se je oprlo samo na dokumente, ki jih je pri ložil. To priznanje pa Koširju ni prineslo pravega zadoščenja in se je boril dalje. Njegov zadnji in najbolj klavrni po izkus, da bi uveljavil očetovstvo svoje ideje, je bil prvi kongres Mednarodne poštne zveze leta 1864 v Bernu. Kongresu je poslal pismo z dokumentacijo, s kate ro je hotel dokončno dokazati, da je samo on in nihče drug izumitelj poštne znamke. Tem dokazom je priložil tudi razne skice pisem z nalepljenimi papirčki — »znam kami«, da bi tako še bolj podprl svojo zahtevo. Njegovo gradivo sploh ni prišlo na dnevni red zasedanja in zahteva s tem tudi ni prišla v zapisnik. Lovrenc Košir tako po vsej pravici os tane poštno-obračunski reformator. Kljub mnogim njegovim zagovornikom moramo dokončno ugotoviti, da ni oče poštne 175 znamke. Res je, da bodo imeli zgodovi narji še veliko dela s tem, da bodo pri kazali bistvena prizadevanja Lovrenca Koširja. Vprašanje pa je, ali bodo odkrili kakšne nove dokumente, ki bi dokazali, da je Košir z vso pravico zahteval pri znanje očetovstva poštne znamke. Mne nje, da ga v svetu mnogi priznavajo za očeta poštne znamke, izvira iz dobrohot nega in ne znanstvenega pisanja nemške ga zgodovinarja grofa Amanda Schwei- ger-Lerchenfelda in Ljubljančana Ferdi nanda Kobala, ki sta Koširjeve »dokaze« jemala kot verodostojne in jih po svoje prikrojevala. Zlasti našega Kobala, ki je Koširjevo življenje in delo raziskoval kot amater in ne znanstvenik, sta njegovo ne poznavanje dejstev in njegovo navduše nje zavedla v zmoto. Vsi avtorji, ki so za tem obravnavali Koširjevo zapuščino, so več ali manj kopirali omenjena avtorja, dokler niso prišli na dan izsledki Zagreb čana dr. Velimirja Sokola z znanstveno analizo »Da li je Lovrenc Košir dokazao, da je on idejni tvorac postanske marke?«, ki jo je objavil v PTT — arhivu, št. 8, 1962. Do tedaj je tudi večina domače in tuje literature navajala Koširja kot očeta poštne znamke, saj je povzemala podat ke, ki so jih nudili razen že omenjenih Schweiger-Lerchenfelda in Kobala še Za grebčan Nikola Rukavina, Beograjčana Ljubomir Micič in Velimir Cizelj in drugi. Kljub temu, da Lovrenc Košir ni izu mitelj poštne znamke, pa vseeno velja za pomembnega Slovenca, ki je že pred pol drugim stoletjem ponesel v svet sloven sko ime. Imamo ga lahko s ponosom za poštnega reformatorja, kar tudi dokazuje njegovo delo. Leta 1948 je bila na njegovi rojstni hiši odkrita spominska plošča, njemu v spo min je istega leta PTT izdala serijo šti rih znamk z njegovim likom in letalsko znamko, na kateri je njegova rojstna hiša. Letos ob stoletnici smrti ga je počastila avstrijska poštna uprava s spominsko znamko, na kateri je njegov lik z napisom »pionir poštne znamke«. Oddolžili pa so se mu tudi domačini. Krajevni skupnosti Bukovica in Lenart - Luša sta prevzeli or ganizacijo za postavitev spomenika, ki je bil svečano odkrit 14. oktobra 1979 pred njegovo rojstno hišo v Spodnji Luši pod pokroviteljstvom združenih PTT organi zacij Slovenije. Spomenik je delo aka demskega kiparja Toneta Logondra in arhitektinje Anike Logarjeve. Na spome niku piše: Lovrenc Košir, poštni refor mator, 1804—1879. Stoletnica smrti Lovrenca Koširja bo morda vzpodbudila nadaljnje poglablja nje v njegovo življenjsko delo in odkri vanje njegovih zaslug v reformi poštnega poslovanja v stari Avstriji. Viri J. Mal, Zgodovina slovenskega naroda II, Celje 1932. — F. Kobal, Lovrenc Košir, Filatelija, št. 7—9, 1947. — Lovrenc Košir, FK Ljubljana 1948. — Almanah Filateli- stičkog saveza Hrvatske, Zagreb 1951. — M. L. Micič, Lovrenc Košir, Beograd 1954. — V. Sokol, Da li je Lovrenc Košir do kazao, da je on idejni tvorac postanske marke?, PTT arhiv 8, 1962. — F. Semrov, Ljubljanska pošta, Ljubljana 1922. — V. Cizelj, Idejni tvorac postanske marke, Fi- latelista, št. 3, 1940. — N. Rukavina, Lov- ro Košir-Kosier (1804—1879), Filatelija, št. 1—2, 1951. — V. Ercegovič, 75. godiš- njica smrti sir Rowlanda Hilla, Filatelija, št. 5, 1954. — E. Vaille, Histoire du tim- bre-poste, Pariš 1959. — U. Hager, Gros- ses Lexikon der Philatelie, Giitersloh 176 1973. — J. Kaufmann, Zwolf beriihmte Briefmarken, Tel Aviv. — O. Hor- nung, The Illustrated Encyclopedia oj Stamp Collecting, London - New York. — Lovrenc Košir, ideovv povudce po- štovni znamky, Filatelie (Praha) 4, št. Letos praznuje Postojnska jama 160- letnico turističnega razvoja. Ob tem jubileju ni mogoče preiti mimo moža, ki je s svojim neumornim delom ustva ril temeljne pogoje za razvoj jamskega turizma. Ta mož je Anton Globočnik, člo vek, ki je v eni osebi združeval narod nega buditelja, juridičnega strokovnjaka, zgodovinarja, predvsem pa pionirja jam skega turizma. Rodil se je 20. maja 1825 na Racovniku v Železnikih iz trdne slovenske družine Globočnikov. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani. Tu se je pod vplivom ilirca Luke Jerana, s katerim je stanoval sku paj od 1841 do 1842, navzel narodnih idej in jim ostal zvest do smrti. Od tod je od šel na Dunaj kjer je v letih 1844 do 1848 študiral pravo. Pod vplivom Cigaleta in Kozlerja je prvič stopil v javnost kot taj- Anton Globočnik pl. Sorodolski (1825—1912) 22. — Osterreichische Briefmarke, Wien 1950. — Raziskovalno gradivo F. Kobala, ki ga hrani muzej v Škof j i Loki. — Članki iz tujih revij in časopisov. Dalibor Stoviček nik dunajskega študentskega društva »Slovenija« in priobčil 5. aprila 1848 v re volucionarnem letu v imenu na Dunaj došlih hrvatskih in čeških deputacij po ziv na Slovence, naj delajo za »Zedinje- no Slovenijo«. Na podlagi kranjskega de želnega grba je skupaj s politikom Pet rom Kozlerjem določil belo-modro-rdečo trobojnico kot slovenski znak in zastavo. Na slovanskem shodu v Pragi 1848 je sku paj z Vrazom po odhodu ostalih zastopal Slovence in dosegel, da se je shod izrekel za slovenski narodnopolitični program. Kot pravnik-praktikant je 1848 službo val pri mestnem in deželnem sodišču v Ljubljani, že naslednje leto pa pri okraj nem kolegialnem sodišču v Kranju. Od tod je bil premeščen v Ljubljano kot praktikant pri deželnem sodišču, že 1851 pa je bil premeščen k županijskemu sodi šču v Osijeku in nato 1855. leta kot okraj ni sodnik v Stubico. Ko je leta 1857 na stopil službo okrajnega predstojnika v Cakovcu, se je tudi tu pokazal odločnega Slovana. Tedaj se je reševalo vprašanje pripadnosti Medjimurja. Bilo je to leto oktobrske diplome 1860, ki je obljubila avstrijskim in ogrskim narodom federal no ureditev države. Vnel se je politični boj med Ogri in Hrvati za Medjimurje, ki ga je ban Jelačič ločil od Ogrske. Glo bočnik se je z vsem slovanskim žarom udeležil tega boja na strani Hrvatov. To da takrat so zmagali Madžari, Medjimur je je bilo priključeno zopet Madžarski in Globočnik je moral oditi iz Cakovca. Naj prej je bil v letih 1861 do 1863 dodeljen deželni vladi v Ljubljani, od leta 1863 pa je vse do 1885 deloval v Postojni kot ok rajni glavar. Bilo je srečno naključje, da je prišel Globočnik v Postojno. Kot okrajni glavar je bil hkrati predsednik Jamske komisije pri Postojnski jami. Kot narodnjak je veliko storil za slovensko stvar. Kjer je le mogel, je podpiral naše ljudsko šol- ANTON GLOBOČNIK, NARODNI BUDITELJ IN PIONIR JAMSKEGA TURIZMA 12 Loški razgledi 177