214
ZMAGA GLOGOVAC, TESNOBA
Prozni prvenec Zmage Glogovac, Tesnoba s prologom, epilogom in zapiski med njima* je prepis Natašinega dnevnika v prvi osebi. Zapiski obsegajo časovno obdobje nekaj let: od Natašinih srednješolskih let do študentskih, ki jih pretrga smrt v prometni nesreči. Prolog v nekaj vrsticah sporoča o Zapiskih, ki jih je avtorica našla med »kupom papirjev, skript in knjig«. Epilog sporoča o Natašini nesreči. Njena smrt povzroči iskanje zvezka, dnevnika, skozi katerega bomo kot bralci spremljali ženski literarni lik. Epilog prehaja v prolog in oba uokvirjata zapiske (ti imajo samostojne kratke naslove), tako da je pripovedovanje v prvi osebi samo prepis osebnih izpovedi samostojnega ženskega literarnega lika, kar avtorico osvobaja: postane navidezno neudele-žena v pripovedi; avtorica scenira prolog in epilog, imanentni notranji tekst je samostojen, kar pomeni, da se avtorica od njega distancira, čeprav je pisan v prvi osebi. Vprašanje je, koliko lahko bralec tej distanci verjame. Uokvirje-nost med prolog in epilog hoče to di-
* Zmaga Glogovac, Tesnoba. (Založila DZS 1972, opremila Nadja Furlan, str. 176)
215
Zmaga Glogovac, Tesnoba
stanco ohraniti, saj je Nataša avtoričina sestra, kar pomeni, da se avtorica sploh ne vede kot avtorica, ampak kot prenosnica tujega sporočila.
V zapiskih sporoča Nataša o svoji družini: ločena mati živi že vrsto let s poročenim ljubimcem (njegova žena je noseča) in hčerkama. Starša sta se po vojni ločila, ker je bil oče ženskar. Z ljubimcem je mati načrtovala skupno življenje, a razvezal se ni. Nataša živi pri babici, hodi v srednjo šolo, doživi prvi ples, prvo ljubezen, v počitnicah je vzgojiteljica v predšolski koloniji. Umre ji mama, maturira, vpiše se na fakulteto, umre ji babica, živi sama ob študentu Vidu, babičinem podnajemniku. Seznani se z Acem, absolventom medicine. On diplomira, poročita se, ona rodi Tadeja. Zakonska zveza se razdere in Nataša se ponovno sreča s prvo ljubeznijo, Majem. Toda on je srečno poročen in oče dveh otrok.
Priznati moramo, da so zapiski zelo zgoščeni in problematika razsežna. Kot bralci spremljamo ženski literarni lik v njenem intimnem stiku z življenjem: s starši (z očetom skoraj ne), babico, Majem, Vidom, Acem ...
Nataša je izrazito protisloven lik. V pripovedi zori Nataša iz dijakinje v razočarano zakonsko ženo, vendar se razvije samo fabulativno, ne pa kot literarni lik. Nataša se kot literarni lik ne spreminja, ne zori sočasno s pripovedovano fabulo, kar je presenetljivo, saj gre za dnevniške zapiske, nastajajoče skoz obdobje približno petih let. Še več: ponovno srečanje s prvo ljubeznijo, Majem, na koncu teksta, samo potrjuje Natašino vnaprejšnjo zasnovo življenja. »Kaj je hotel Vid s tem povedati? Da se bova z Majem še srečala? Poznam Vidovo načelo, da nobena stvar ne more ostati nedokončana. Vse zahteva uvod, jedro in sklep. Tudi življenja, tudi srečanja, vse se mora skleniti v svojem krogu.« (str. 57). Natašino življenje se sklene z ljubezenskim srečanjem in smrtjo, z Majem,
edino resnično ljubeznijo tako kot spretni bralec že predvideva. To pa pomeni tudi vnaprejšnjo zasnovo teksta, ki bralca ne more prepričati, saj ni izrazitih stilnih in motivnih prehodov, ki bi poleg po zasnovi zanimive fabule ustvarili tudi njej ustrezen literarni lik, z razvojem osebnosti, ki bi prešel prisluškovanje svojim čustvom in drobnim opisom številnih podrobnosti.
Zanimivo je, da v tekstu Natašina sestra nima nobene vloge, ki bi fabulo pripeljala do konca. Nataša jo sicer nekajkrat omenja, a to je tudi vse. Potemtakem se nam vsiljuje domneva, da je distanca med pripovedujočo in pripovedovano osebo navidezna oziroma je sploh ni. Gre le za ponesrečeno izbran način uokvirjanja, zlasti ker je metodološko že zastarel in bralca težko prepriča.
M. Zlobec