kašubski slovar*
Med množico najrazličnejših slovarjev, posebno narečnih, ki jih zadnja leta izdajajo slovanski narodi, najdemo tudi Slovar ka-šubskih govorov Bernarda Sychte. Slovar (žal le do črke S) obsega štiri obsežne zvezke, predvidena pa sta še dva.
Prvi del uvoda k slovarju je napisal znani poljski jezikoslovec Zdzislaw Stieber. V njem nam podaja zgoščen historiat kašub-ske leksikografije, iz katerega izvemo, da je kašubščina pritegnila pozornost strokovnjakov že pred več kot sto leti.
Bernard Sychta: Slownik gwar kaszubskich I—IV. Wroclaw—Warszawa—Krakow 1967.
114
Avtor najnovejšega kašubskega slovarja duhovnik dr. Bernard Sychta je po rodu Kašub, ki dobro pozna in tudi govori ka-šubska narečja. To mu je omogočilo, da je zbral veliko število arhaičnih besed in zvez, ki doslej niso bile poznane.
V slovarju B. Sychte je bogata frazeologija, zanimive besede moremo izluščiti iz številnih pregovorov, rekov, ugank, verzov in zgodb. Tako je slovar zakladnica dejstev ne samo za jezikoslovca, ampak tudi za folklorista. Bernard Sychta je namreč dober etnograf, kar je lepo razvidno iz slovarskega gradiva.
Slovar B. Sychte je plod dolgoletnega truda, je avtorjevo življenjsko delo. B. Sychta je znan tudi kot pisec iger v kašubščini. O tem, kako je nastal njegov slovar, govori v obširnem uvodu.
Za jezikoslovca, posebno pa še za dialek-tologa in etnografa, je zelo zanimiv in poučen tisti del uvoda, kjer govori o zbiranju gradiva na terenu in o informatorjih.
B. Sychta je zbiral leksično in folklorno gradivo že med drugo svetovno vojno. Po raznih težavah in prekinitvah je 1. 1950 začel s sistematičnim delom za slovar. Vse gradivo je nabral na terenu, tako da je njegovo delo odraz žive govorice, v njem ni nič knjižnega, izmišljenega. Po svoji zgradbi se Sychtin slovar skoraj v ničemer ne razlikuje od drugih priročnih slovarjev. Njegova glavna odlika je, da so gesla poleg natančne pomenske označitve izčrpno ponazorjena z obsežno frazeologijo, z veliko množino rekov, pregovorov, zagovorov, verovanj, formul vseh vrst, kot tudi s celimi pripovedmi, kar vse ustvarja vtis, da je pred nami enciklopedija kašubske kulture.
Transkripcija besed v slovarju je fonetična, akcentsko mesto je v glavnem označeno.
Znanstveno vrednost daje slovarju med drugim tudi upoštevanje zemljepisne razprostranjenosti besed (arealov), kakor tudi pritegnitev imen.
Kašubščina je obrobno narečje slovanske jezikovne skupnosti. Dokazano je, da se prav na obrobju velikih jezikovnih skupin ohrani največ arhaizmov, tam najdemo posebne in redke pomenske razvoje in načine tvorbe besed. V kašubščini je takih pojavov na pretek. Omenil bom nekatere najbolj opazne.
Za nekatere pojme ima kašubščina številne sinonime, v katerih lahko zasledimo različ-.
ne, včasih nenavadne miselne poti pri poimenovanju. Za pojem »zajec« imamo npr. poleg nevtralnega zajic naslednje izraze: podbrozdnik (dobesedno »podbrazdnik«), podmedznik (redko; »podmejnik«), podkef-nik (»podgrmnik«), oblecigora. Zadnjemu izrazu analogna sestavljenka je +oblecipole »plug«. »Veverici« pravijo Kašubi ofešnica (prim. oreh) in rudečka (poimenovanje po barvi).
»Klop« poimenujejo poleg nevtralnega la-wa še z besedama: nasadnica (prim. sin. posaditi na stol) in odpočUica (prim. sin. odpočili se). Dalje poddupnica, podretnica, podhlastnica »rjuha«; +pređp'ičnik, pred-putk; podp^.pnik »predpasnik« idr.
Zelo zanimivi so emocionalni izrazi, npr. za »nos«: kluk, kluka, klukon, knoga, beka, knelka, knera, nazdai, leča, lekva, toriov-nik, knežel skr^coni do nordveste ipd.
Različne emocionalne odtenke izražajo naslednji iz zaimkov tvorjeni samostalniki: onk, onka; onak, onica »samec, samica«; +moik, mojka; +mojeck, mojecka; +mojink, mojinlia; +mojni, ++mojna »moj mož, moja žena« in +mojko »moj ljubi, moja ljuba«. V slovenščini imamo v pogovornem jeziku kot pomenske vzporednice samostalniško rabljene zaimke, vendar pa narečno möjqa, möjqara ž. »razvajena ženska«, möjqast prid. (Rož).
Pozornost vzbujajo številni iz samostalnikov izpeljani glagoli, ki imajo neredko zelo zanimive pomene. Nekaj primerov: +m'^so-vac »jesti meso«, mofovac »valovati«, da-lovac »biti daleč od doma, potovati«, +ce-povac »mlatiti s cepci«, bobovac »jesti bob; jesti«, borovac »prenočevati v gozdu«, p'^-tovac {prim. p'^(a »peta«) »bežati«, (prep ;j-tovac »prispeti«), plev'ic ločevati pleve od zrnja«, renic sa »zgodaj vstajati in delati«, m'edv'edzovac, (prim. m'edv'edz) »spominjati na medveda (s postavo, z gibi), posnemati medveda« itd.
V slovenščini in v drugih slovanskih jezikih je takih brezpredponskih glagolov precej manj.
Tudi v morfološkem in semantičnem oziru ima kašubščina precej izrazov, ki jih je vredno primerjati s slovenskimi.
Mofnik »veter od morja, severni veter«, prim. sin. mornik (tudi: mörnik) »veter od morja (široko)«; ofnik »orač«, sin. ornik »isto«; +opustnik, +opustnica, sin. opüstnik »Unterlasser«; pfelegnica »lahka ženska«, sin. priležnica; kaš. raja »prečni drog na
115
jamboru«, sin. raja »tenak lesen drog«, ra-ha »drog« (prim. nemško Rahe, Pleteršnik). Kašubsko gnida pomeni poleg splošnoslo-vanskega »lens, Nisse« še »majhen človek, droben krompir«. Prim. sin. gnida »malenkost, košček« (npr. daj gnido kruha; do gnide »popolnoma«; Goriško), srbohrvaško (Dubrovnik) gnidica »nekoliko, zelo malo« (npr. Daj mi sira, ako ćeš i gnidicu; pri Stu-liču gnidicu »aliquantulum«; dalje glej paralele v severnogermanskih jezikih.
Kašubsko biozno »krivina, prečnica pri saneh« moremo primerjati s sin. blazina »glavna gred, nosilni tram, prečnik pri saneh, pri vozu ipd.« (Pleteršnik I 32), z rus. dial. bolozno« lesena gred pri plugu«, bo-lozna »ročica pri plugu«. Paralele imamo tudi v baltskih jezikih, kjer pa obstajajo še pomeni »zglavnik ipd.«, kar je tudi slovensko blazina »zglavnik, pernica«, enako v sh. in v indoiranskih jezikih.
Za gornje primere lahko domnevamo dva izhodna korena: ide. 'bhel- -\- -g »gred« in ide. 'bhelgh »blazina, pernica«, ki sta se zlila v enega s pomočjo metafore (tako Skok, Etim. rj. I 171). Vse pomene, ki jih ima blazina v slovenščini, pa bi vendarle težko pojasnili z metaforo.
Kašubski slovar B. Sychte vsebuje na stotine besed, ki bi zaslužile obširnejšo obrav-
navo. Navedel bom še nekaj zanimivejših: gq-Stolec (prim. sin. gostoleii), osorija »zlobna ženska, prepirljivka«, {ne)vedno »(ne)-vedno«, +n^inica »dekle s sex appealom« (prim. sin. (po)nujati), blelnik »mož, ki se brije«, +pokiiiava »intriga«, pi;or »pijanec«, psoi »pes«, perek »urok, očaranje«, ogm-p'asti nekoliko pregrob«, zdenk »poroka« (prim. vzhodnoštajersko zdavanje, zdavek »poroka«) itd.
Bogata frazeologija je le del leksikološko-etnografskega gradiva v obravnavanem slovarju. V njej se slikovito odraža izvirno in zdravo mišljenje, a tudi konzervativnost kašubskega ljudstva. Obseg mojega sestavka mi ne dovoljuje, da bi globlje in bolj nazorno pisal o njej.
Slovar kašubskih govorov B. Sychte je pravo znanstveno delo in bo dragocen ter nepogrešljiv vir vsakemu slavistu, enako vsem, ki jih zanimajo kultura, življenje in ustvarjalnost Kašubov. Slovar bi bil še bolj pregleden in popoln, ko bi imel dodanih nekaj kart in risb k zahtevnejšim geslom. Avtor se je tega zavedal, a kot pravi v uvodu, sam tega ni zmogel. Slovar bo kmalu redkost, saj je izšel samo v osemsto izvodih.
Janez K e b er SAZU v Ljubljani
116