planinski vestnik 7 9
GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE	LETNIK LXXII
planinski vestnik glasilo planinske zveze slovenije
IZHAJA OD LETA 1895
Marijan Lipovšek Srečni dan Vilko Mazi	Finale pod Ulako
Lado Božič	S poli po Cerkljanskem
Nada Kostanjevic Najslarejši in najmlajši Vitek Smolej čakajoč na polelje Marija Rojnik Ženska naveza v Štajerski Rinki Mirko Kambič Kaj pravijo dekleta Ing. Pavle Segula Noividncjši alpinist kramlja o svojih uspehih
Janez gre na Triglav -po obnovo Društvene novice Alpinistične novice Varslvo ncrave Iz planinske literature Razgled po svetu
Naslovna stran:
Tabor III (6400 m) Na domu
Foto: Aleš Kunaver
Ludvik Košir
305 309 311 320 324 328 332
335
338 341 347
349
350
351
Združeno železniško transportno podjetje LJubljana
dE
risiispisi)
železniška špedicija za tuzemski in mednarodni promet
Uprava:
Moša Pijadejeva 39/11
s svojimi poslovalnicami v Ljubljani, Mariboru, Novi Gorici in Kopru
prevzame vso skrb o organizaciji in prevozu vašega b'aga
Poštnina plačana v gotovini
Lastnik: Planinska zvez., Slovenije. Ljubljana. - Glavm urednik Prof. Tine Orel, naslov: 61.1: Ljubljana - poŠta n, p. p 38 odgovorni uredn.K: Stanko HMbar. - Uredniäki odbor Ing iomaž Bano-
lVJT,,K™, Sr0'- MSrijan Kr Še,J' Oro'' EvBe" L^vJIn. dr uZ
Potočnik Janez Pretrar. p,of. Jenko Ravnik. Franci Savano Tone siren, Tone VVraber - Naslov uredništva In uprave Planinska zveza Slovenije B1001 Ljubljana. Dvofakova 9. p o ?I4 _Tekoti račun pri NB 501-8-5/1 telefon 312-553. - Planiki Vestnik izhah praviloma vsak mesec. Letna naroCnlna M din. piaCIjlvo tudi v štirih obrokih, za inozemstvo 88 din (4.5 US §). Oglase vodi Rado Lavrlč
" S® "P?6,eK'l0 čva meseca oo Izidu Številko. Spre-rre-nbe naslova javljajte upravi glasila, navedite vedno tudi nov, naslov s liskoniml Črkami. Odpovedi med letom ne sprejemamo Upo-ilevano pismene odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto 1
tovarna dokumentnega in kartnega papirja
RADEČE PRI ZIDANEM MOSTU
Telofon: Radeče 81-950. 81-B51 -Tek reč. pri NB Celje 503-11-1-1030 — Brzojavi: Papirnica Radeče — 2ele/niäka postaja: ZIDANI MOST
Proizvaja:
vse vrste brezlesnih oapirjev in kartonov, specialno papirje, surovi hellog rafski In foto papir, paus papir, kartografski, specialni risalni -Radeče«, papirje zo filtra itd
Izdeluje:
vse vrsla kartic za luknjanje v standardni velikosti in tisku. Po želji izdoluje kartice v posebnem tlaku v rdeči, modri aH sivi barv.
leto lxxii št. 7 ljubljana j julij 1972
planinski we s t ni le
GLASILO
PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE 72. LETNIK
1972
SREČNI DAN
MARIJAN LIPOVŠEK
Ne vem, toda kadarkoli mi kako prikupno dekle odstopi prostor v avtobusu našega mestnega prometa, se mi zazdi, da sem nekoliko let starejši, kakor se počutim. Srce mi začne hitreje utripati, to pa ne zato, ker bi ne zmoglo sicer brezupnih naporov v našem vedno bolj kulturnem prevažanju - da je kulturno, nam veljavni možje v veljavnih časopisih vsak dan pripovedujejo - temveč zato, ker spoznavam, da sem pač gospod proti koncu zelo zelo srednjih let.
No, ta gospod zelo zelo srednjih le» si je zaželel nekega nenavadno lepega hrbta. Ta mu je vedno znova hodil v misli, vedno znova se mu je prikazoval pred duševnimi očmi in mu vzbujal nepremagljive želje. Ne. ne, dragi moji, to ni bil nit, srnin niti jelenov hrbet z jedilnega lista, čeprav bi bilo pač naravno, da se posveča gospod v takih letih gurmanskim vprašanjem. Se manj kak domski hrbet sredi našega prebujenega in doslej očitno zatiranega intimnega življenja. Bil je prav preprost gor-s k i hrbet. Visok siccr, a ne previsok. Dolg, a ne tako. da bi se človek iz obupa metal po tleh. kakor slikovito pravi današnja mladina. Samoten in lep pa tako, da ni zlepa najti takega. No, kaj bi ovinkaril. Hotel sem presmučali - in to je tisto! -višavja med Ratitovcem in Soriško planino.
Vem. da bo marsikateri bralec, čim bo prebral ta imena, naš Vestnik kar odložil. te spet dolgčas! 2e spet nekakšne zanikrne srednje visoke gore! 2e spel hrepeneča gledanja v daljave in nekakšne namišljene azurne višave! 2e spet vzdihovanja o razgledih, o scncah in svetlobah! Obupno!
Tako je. dragi bralci. Točno o tem bom pisal. Zakaj iz tega je bil sestavljen moj srečni dan.
Dvakrat sem že prej hodil tam čez v kopnem sredi gorskega cvetja. Vedno pa sem na prostranih planjavah nad Altemavrom, na Kremanlu in ob Kačjem robu mislil no to kako bi bilo tam sredi brezdanje tišine aprilskega dne. v vroči jasnim in slepeče belih snegovih. v središču gora naokrog. In bilo je! Prišlo je in spet pres o neka, srečnih ur, srečni dan, kakor je treba, da ga kot srečnega doživimo, natanko tako.
* » *
Popoldan se je naredil na Prtovču kakor sanje. Sanj je seveda več vrst. Nekatere so rožnate, nekatere so moreče. Toda tokrat govorim le o zelo lepih san,ah, zaka, podoba gorske vasice se je ujela s pomladjo, ki je s svojim milim nasmehom Pr.ha,ala čez aore v vrsto prizorov, ob katerih je srce bilo še vse bolj nemirno kakor pri srečanju z mladimi damami v mestnih avtobusih. Na Prtovč sem prišel po strmem jarku Planšdka in že od Sorc naprej je pomlad natrosila svoje nežne viteze in kral|.čne, svoje male poslancc. ki so me pozdravljali s svojimi presunljivo lepimi očesi. Toda šele tu gori je bil njihov veliki praznik, ko so si podali roke in se razprostrl, sirom
po strminah pod hišami. V gručah so stali ob stari kamniti ograji, z mahom porasli, pod sadnim drevjem, okrog debelih, še zimsko vlažnih debel in pod kozolci. Proti poldnevu je bilo oblačno in vetrovno, nekakšna črnjava na nebu. Pozneje pa vedno lepše in na večer se je nebo čistilo z vsako minuto. Bila je nedelja. Nekai izletnikov se ,e pripekalo iz doline z avtomobili in junaško gazilo po nežnih krokusih, belih in viioličastih. Nekaj mladine se je vračalo z Ratitovca čez Poden in čez Razor a se preden je legel mrak, je v vasi vse potihnilo. Tavčarjev Blegoš onstran dolov je bil po temenu še ves bel in tudi sicer so bele, podolgaste lise kazale, kje se sneg se drzi. Pozneje |e prisvetil na nebo tenak krajec lune. Pri Kajžarju sem sladko zaspal Zatrdno sem vedel, da bo prihodnji dan lep.
Ob šestih zjutraj sem nosil smuči proti Podnu in v tri četrt ure, kakor predpisuje kažipot, sem stal na tistem lepem prevalu, kjer se svet odpre proti Danjam in Sorici Kakšen don! Porezen, bel. čist in osamljen, se je vzdigoval iz modrikastih globin v nebo. Seveda, kajpak je bilo nebo »ažurno« modro. Ponavadi je ob takih dnevih te barve. Povedat, pa moram to posebej zato, ker se danes tolikim planincem pogled megl . Zaradi prepitih noči, od Želje po polnih kozarcih ali zaradi hitrostnih rekordov. k, |,h ,e nujno treba doseči in preseči. Zato - je bilo nebo ažurno modro Prav čedno. Treba ga je le pogledati in poskušati doživeli.
V gozdu nad Podnom je nočni mraz strdil sneg ravno prav, da sem lahko hodil po vi|ugah navzgor. Komaj si iz gozda, že je vsenaokrog prav visokogorsko: strmine, pečine nao potjo, zračna globina - kaj sem hotel še lepšega? Pod prehodom za skalnatim stolp,cem ,e bilo precej strmo, pozneje pa ne več in kmalu sem stal zgoraj na planiavi.	J '
Krog koče je ležal sneg, ponekod dva metra visok, drugje spet nižji. Miza in klop ob |uzni steni pa sta bili na suhem in prijetno je bilo sedeti tam in jesti pomaranče posebno v zavesti, da lajšam s tem kor preccj težak oprtnik. Potem po na smuči in v prvi dol pod Stankopom.
Vedel sem, da me na tej poti čakajo tri ležove: prva - prečenje do Kremanta. Druga - izhod i7 globoke drage pod njim proti Zgornjemu Hirnu. Tretja - gozdnate strmine prot, Tanderskoflu in prehod na Soriško planino. Ker je bil listikrat dan po nedelji sem vedel, da bom na tej poti popolnoma sam in za vsako ceno sem moral pogoditi smer. N,c se m, n, smelo pripetiti, sicer bi me nekako čez teden dni našli nekje v snegu a ne več živega. Nekdo je nekoč napisal, da je smrt v planinah že lepa, da pa |e lepše v gorah živeti. S tem pametnim mnenjem se popolnoma strinjam. Pa ni bilo kaj posebno nevarnega. Strmine z roba Altemavra so na severu za smuči sicer Preceisnje, padajo v kotliče, vrtače in zasnežene doke. Z ostrimi robniki sem |ih prečil koder mi ,e poželelo srce in sevedo, kjer je svet to dopuščal. Ne vem če sem hodil več ko pol ure do sedelca pod prvo glavo Kremanta.
Kar nenadoma sem stal na visoki planjavi. Venec gora naokoli! Krog snežnikov se
bebgtvo 9°Sem m 56 SP6t Strni' Vani' CeZ V5e P° ie Vzdig°Val Tri9'ov sv°i°
DrselI sem po skoraj ravnih snegovih. Nedopovedljivo prostrano se je širil hrbet od vzhoda Prot, zahodu, pa počez od južnih globeli do zmešnjave vzpetin na jelovški
ši re I v 16 U d0Tierh'a' SCda| P° POnl,adni dcn ^ brezkončne snežne s r,ave. Ne vem. ce sem k,e drugod še čutil obok neba nad seboj loko visok in pro-
slran. nc da bi silna v,sina zenita tlačila moje gledišče v brezpomembno točko. Čutil
sem se skora, tako visokega kot nebo. tako lahkega kakor zrak. Tako mi je bil na
irtr^r?5 rani ckor, btočetu samemu-in trenutki ** -
kmalu sem M	? V,ak hip Živ'ien'a tam 9lob°ka ««*•■ Kmalu,
prekmalu sem stal nad slrmmo. k, se spušča v drago pred Kačjim robom
LwTI'"r M0!9'	mCd 9°7d Gle< n°' kakšne	prehode najdem
med drev,em! Neke poseke - ali so bile naravne goljave? - me vod,jo navzdil in
vTcJ loLr SmC;- B°m -Ž6 kaka Kier mlka'	navzdol po sre c
včasih lohko in nad vse pripravno, včasih malce silno sredi debel, ki se aneteio ob
snežnih stezicah in delajo napoto smučem. Nazadnje sem spodaj na nekih raviLh
Sedaj na, pa kar gledam, da pridem iz »e snežne m drevesne zmešnjave v pravo smer zakaj da nisem na pravi poli, mi je takoj jasno. Nikoli e msem bil tam, kamor sem prismučal. in v misel mi hodijo poseke, gozdovi in jarki k,er sem v kopnem brskal za cvetjem. Točno tjakaj moram, sicer ne pridem ,z te tihe. pa neusm.l,eno zaprle samote, ki me je ujela v svoja krila. Tamle na jugu - tam b, se dalo v Dan,e. a tam ni moja pot. Tik pod menoj se pogreza strma zasnežena vrtača sred, gozda -tudi tam ne bo nič. Kaj pa na severu? Seveda, tja bo treba - .n zdrknem po ozk. siji ravno med tisto vrtačo in sosednjim žrelom, ki zeva pod meno, kot odprt zma|ev aobec. Pa ne dam se! Zalet me zažene po šiji dol in na drug, stran, spet navzgor in že sem na pravem kraju, kamor pridrži s Kremanta lepa poseka, pa ,e zgoraj še vsa porasla in'ozka in ni zadeneš nanjo kar na lepem. Razgleda! sem se .„okrog hriba zavil po letni smeri naprej. Tu je svet kakih 200 metrov n,z„ od fantovega hrbta in je že gozdnat. Seveda je ležal povsod sneg - še no metre go ,e b.lo lu m p Hetno se je smučalo. V loku je treba gor na vrh planjav pri H.rnu. Pre, pa sem prestajal še vice v strminah, kjer'sem se goljufal navzgor, medtem ko so m, ^U ps, tičali na hrbtu. Ni se mi ljubilo natakniti jih na smuč., sa, ,e s,cer tol.ko sveta rav nega ali pa drži novzdol, da sem raje potrpel.
Vrh gozda sem obstal nad lepimi, širnimi golicami, ki so mehko padale navzdol v prostrano sed^o. Njegov rob je bil dovršeno kopen - suh m vabi,.v, prav za poatek^ Vendar me je vleklo še malo dlje k zapuščenemu stanu, k, cep, za smrekam.. Tam se odpira skozi visoko drevje okno proti Triglavu. Za hip me I^ P^.n.la -n.sel če smo zadosti hvaležni goram za take poglede, ki nam |.h m.mogrede, pa tako darez-
Ijivo ponujajo.
Do polovice poti sem prismučal. Brez sledi se je širil svet krog mene, zasnezen. samoten in miren kakor v pradavnini. Pomislil sem na Tagore.a: ,K,er so ceste zgrajene, izgubim svojo pot. Na širni vodi, na modrem nebu - (na prostran,h snegov,h. bi tu dodal) - ni sledu o stezi... In jaz vprašam svoje srce, al, njegova kr, spoznava nevidne po i...« O da! Spoznaval sem jih. kjerkoli je bila nosa dežela neoskrun,ena.
•e koT je še govorila narava svojo govorico, ki je ni motila vs,l„va človeška množica. Pošastni Stroji pomagajo tej prodreti v svetišča, kjer na, b, vladahlezakon narave Ali je pravilna, ali je smiselna naša želja, da b. ne b.lo tako? Al, n.so nas. up o tem p azni in se nihče ne more več upreti tistim, ki so »v nebrzdanem pohlepu spleza i na tvoje duri in so vdrli v tvojo shrambo, da te oropajo.. ?. Besede vel.kega ndiiskeaa misleca, ki je iskal svojega Boga, kakor mi iščemo sm.sel z,vl,en,a, vjasnem iku s o nedoumljivo, prelepo, veličastno in blagoslovljeno naravo! .Pol.ubd em ta svet s svojimi očmi in s svojimi udi.« pravi Tagore - »ov,I sem ga v svo em srcu zneštevilnimi gubami, poplavil sem njegove noči in dneve z m.sl.m., dokler n.sta
svet in življenje postala eno ...«
In potem:	, ,
»Strahopetnost slabičev. preobjestnost nasilnikov. pohlepnost mastnega prospeha srd užaljenih, ponos plemena in sramotitev človeka - je raztrgalo boz,, m,r...« (Gradnikov prevod »Žetve«). Kakor da bi mislil in pisal za nas!
m * *
Visoki Kremantov hrbet je za menoj in prelepo pogleduje s svojim zadrgi bdim
kL dol Cez nieclove daljne snegove beže sence oblakov, k. kopast, polz.|o robom sem dol. Ce i njegovo aa	h	ko jo zakrije senca. 0 se spet
ZeZ kTza^Sči v atu n se obS ,zgublja za njo. Slonim na strehi zapuščenega etnna sneaa ie gotovo čez dva melra - noge upiram v step.ani srenec ,n se pre-rrrS. se zgrne čez plan, in vetreu. ki pihlja v presledkih brez-vetrne žarke' top.oie Kako mirno je krog" mene. koko samo.no in kako srečnega se tih odrnakn i en i h gorah' Ni mi treba ne premišljevanj od nebes do zem ,e.
r^Sfea «t
poln, prepoln vsebin« vsake vrste, da napolni hrepenenje, če je še tako nepotešeno in nemirno.
S širokega niž.šča se sedaj vzdiguje smer moje poti v loku okrog hrbta, ki mu ne vem imena. Morda je to prav Kačji rob, kakor trdi tudi zemljevid, a ne vem če upravičeno., saj žal ni zanesljiv. Rad bi srečal lovca ali starejšega pastirja, ki bi mi vedel povedat, imena, kakršna so v resnici. Ko sem o tem pozneje spraševal v Sorici mladega domačina, mi ni znal povedati skoraj ničesar.
V kopnem se mi je videl kos poti vprek skozi strm gozd že dvakrat precej dolg sedaj pa sem naenkrat zgoraj na robu, kjer zavije pot na levo proti spodnjemu hrbtu čez prostrano odprt svet. Mogoče je pot danes krajša zato. ker je gozd čez in čez snežen jn |e vse bol, svetlo, prosojno, pregledno? Ali pa je to le moja notranja sreča, ki hodim z n,o, kakor da bi bil brez teže? Zgoraj na robu je košček suhega sveta, res prav maihen košček. Toliko, da odložim smuči in oprtnik, da sedem na suho, sivo uvelo travo ,n da se še enkrat pogrejem v sončnem zatišju. Potem pa na smuči in tako, sem na začetku spodnjega hrbta, čezenj je drsenje po snegu podobno, a ne čisto taksno kakršno na Kremantu. Ura gre na prvo popoldansko, sonce je višje, sneg ma o bol; ola,an, sence drugačne. Tudi sam hrbet, čeprav visoko nad globelmi. je le malo n.ž„, le malo ožji, a daljši, čudovit razloček k zgornjemu. In ko dospem do najvišje točke - polet, lam ne drži steza - se zastrmim v Triglav skozi skrivenčene veje pritlikave oukve, kakor da bi gledal skozi slikovit, umetno skovan okenski križ. Pod menoj se pogrezajo odprte strmine, med nje so se tu in tam postavile nizke smreke. Srenec se lahno vdaja, v strmih lokih se spuščam navzdol tik pred nižji na-sledn,, hrblic In še dolgo, dolgo drsim po ravnih in strmejših snegovih. še dolgo izbiram na,bol,se smeri, posebno tam, kjer se že kažejo kopnine, dokler čez položne m strme gol,ave skozi redkejši in gostejši gozd ne prismučam na drvarsko pot, vp^ek pred Tanderškoflom.	^
Do Soriške planine od tam ni več daleč, a kolovratenje v Bohinjsko Bistrico mi ni d salo Presodil sem. da bo skora, vsa pot tamkaj že kopna. Zavil sem torej po drvarsk, pot, „a levo prišel na osončeno ravnico, zagledal kočico in se zatekel na
naUSlhT-' t 7d°\T bQ,Žene Pd Ure nQ t0plCm lfiSU' medtcm ko se je sneg na smučeh ota,al. V cevi,,h ,e bila sicer še »stara, dobra« mokrota, pa sonce je arelo
in ničesar drugega si nisem želel.	1 9
V pričakovanju dolge in utrudljive hoje navzdol sem se vzdignil, a sem se motil. Konec ravnice še neka, korakov, pa se je sneg ob veliki skali nehal, kot bi odrezal Pod meno, so se oaprle kopne strmine proti Danjam, cerkev se je zableščala prav do sem gor. Kolovoz ,e potem z ledom še malo kazal zobe, a prav kmalu sem prišel do čistih kopnm in do velike ceste.
Bil je popoldan, kakor ga človek ne pozabi. Popoln mir, le nemo prelivanje svetlob,
T Z VT ? 1 , V,50V |e 9ledal n° Dan'e Bie9°š- Sorico Porezen. Pečine Tanderskofb so odsevale sveti,kanje pomladanskega dne. Na nekem ovinku je bilo vse belo od nunk, tako belo, da je jemalo vid.
Kot nekoč, v srečnejših časih, sem v tihi popoldanski uri pripešačil v vas. * » *
Jatw'T' dan' m0i-	dan' NiČ niSem SebiČCn' Prav nie 9° nččem obdržati
zase. Tudi drugim ga privoscm, saj zato ga opisujem. Zakaj vse tisto, kar je resnično
lepo. ima človek na val,o zastonj ali skoraj zastonj. Za to ne potrebuje bogastvo imet, mora le odprte oči in odprto srce. Potem morda - morda - doživi speMistl mir k, ga vsi potrebujemo, o zaman hlastamo za njim sredi nemirnega ž v. e a k e postalo naša edina resnična stvarnost. Toda junaki, ki se infant,.no poŠto kon, k,m, mocm, svo„h motorjev in s cvilečimi gumami na ovinkih - ti ga ne bodo M in	Pr0Vi Kü9 V0 k0nCU	P°9'avja o Scabiosi Tre
es -;Nln mi pravimo z niim: naže srce - ,ih° (Nagrajeno v natečaju PV 1971. Op. ured.)
FINALE POD ULAKO
(K 190-letnici rojstva Jakoba Dežmana) VILKO MAZI
Ulak je v naši deželi več in različnih. Ta, ki jo imam zdaj v mislih, je obel. travnat, na vse strani lepo razgleden hrib v Loški dolini. Na njegovem širokem temenu so arheologi še v stari Avstriji odkrili sledove predzgodovinskega japodskega mesta Terpo. Zdaj stoji tam mogočen spomenik žrtvam narodno osvobodilne vojne. Ob vzhodno vznožje hriba je prislonjeno največje in najstarejše dolinsko naselje. Stari trg. Njegova simbolična značilnost je velika, v breg pomaknjena gotska župna cerkev z ločenim zvonikom. Na prostoru okoli cerkve je očitno bilo nekoč pokopališče, o čemer priča še nekaj nagrobnih plošč v ccrkvcnem zidu.
Nemara bi bilo za vselej pozabljeno, da sta legla tu k večnemu počitku tudi dva od prvih znanih osvajalcev Triglava: bohinjski kaplan Jakob Dežman in žirovski župnik Karel Zerovec, ko bi nam tega ne povedala zlata* Lovšinova knjiga V Triglavu in v njegovi soseščini. Drugi kronisti se največkrat omeje le na datum vzpona in imena udeležencev, Lovšin pa je zlasti bratoma Dežmonoma posvetil posebno pozornost.
V	poglavju s prelepo metaforo o presajenih planikah jim sledimo na življenjski poti vse do grenkega konca.
Osvežimo na kratko spomin: Jakob Dežman (roj. 24. 7. 1782 v Radovljici), kaplan v bohinjski Srednji vasi, doseže 2. 9. 1808 z vodnikom Antonom Kosom vrh Triglava in napše o tem obsežno poročilo svojemu nekdanjemu profesorju Valentinu Vodniku v Ljubljano. Pismo se je k sreči ohranilo, Lovšin ga je našel v muzeju, kjer so mu vešči knjižničarji pomagali prebrati težko čitljivo pisavo v gotici. Slovenski prevod pisma, ki ga lahko imenujemo prvi planinski potopis, je objavljen v gori navedenem poglavju.
Leto dni starejši brat Ivan (roj. 23. 5. 1781), kaplan na Jesenicah, se povzpne na vrh 8. 8. 1809 in pusti tam v dobro zamašeni steklenički listek z znamenitim besedilom: Največje moje veselje je na gorah! Z Jesenic je bil premeščen v Cerklje, od tam pa je prišel za župnika v siromašno gorsko vasico Leskovico pod Blegošem, kjer je ostal do smrti (1832).
Jakob je po petih letih zamenjal Bohinj s Šentvidom nad Ljubljano. Od tu je bil I. 1818 premeščen kot kooperator v Loško dolino. Pet let zatem ga dobimo kot žup-nega vikarja v Sorici, za naše pojme korak na boljše (Bohinj in Triglav v bližini!), zato pa tem hujše razočaranje na naslednji postaji, odročnem, revnem Zavratcu v idrijskih hribih. »Če ste kdaj hodili po teh krajih,« pripominja Lovšin, »ste lahko videli za župniščem hlapca, ki je v škornjih in brez srajce kidal gnoj izpod živine, pa ste v pogovoru z začudenjem opazili, da je to - župnik.«
V	Zavratcu bi se bila verjetno končala nemila usoda Jakoba Dežmana, da mu ni -kakor deus ex machina - priskočil na pomoč starotrški dekan Karel Zerovec »in ga povabil k sebi v službo. V starih katalogih je Jakob med sedmimi starotrškimi duhovniki omenjen na zadnjem mestu kot kaplan jubilant - stara bajta med kaplani. Višje stopnje ni dosegel. Na dan 13. julija 1836 se je preselil na oni svet. Presajene planike so uvensle, umrle . ..«
Dosti potov in truda je imel Lovšin, da je nabral in razporedil kamenčke v ta edinstveni mozaik. Tudi Loška dolina se prikaže v njem, posredno kot velika in bogata fara v podobi številne duhovščine. Lovšin se tu naglo poslovi, kliče ga novo in najimenitnejše poglavje v njegovem delu. Mi pa bi še radi nekaj pojasnil k prejšnjemu
• Zlato imenujem to knjigo po vsej pravici, kajti enakovredne ali celo dragocenejše v našem planinskem slovstvu ni in je zlepa ne bo. Za 50-letnico Slov. plan. društva ja izšla. Res je tudi brž pošlo in je dve leti kasneje sledila (v samozaložbi!) druga, izpopolnjena izdoja. Mar za tretjo potlej In pr toliki množici rovih plunincev res ni bilo več dovolj zanimanja? - Pojde loko malomarna ludl 80-letnica mimo nas? - Menim, do bi se dalo to sramoto šc najhitieje In najuspešneje popraviti J subskrlbcl|o.
poglavju, ki jih v knjigi ne dobimo. Predvsem tole: Kdaj in kje sta se Dežman in Zerovec sploh utegnila spoznati? Odkod je Zerovec mogel zvedeti, v kakšnih razmerah živi Dežman v Zovralcu (pošte in časopisov takrat še ni bilo)? Kaj je dalo 2erovcu osnovno vzpodbudo, da sc jc zanimal za Dežmanovo usodo? S čim je mogel priporočali Dežmanovo prošnjo škofijskemu ordinarijatu za premestitev v Stari trg, ko je imel že gotovo dovolj kaplanov v svoji župniji? Kje sla pokopana, v Starem trgu ali v Podcerkvi? Je ostala za njima kakšna sled na pokopališču ali vsaj v župnijski kroniki?
Zadnji dve vprašanji sem poslal letos po Novem letu župnemu uradu v Starem trgu s prošnjo, da se za stvar kar najbolj zavzamejo. Pričakoval sem toliko kot nič, kvečjemu to, da je morda ohranjen Zerovčev nagrobnik, saj si ga je visoki gospod za dvanajstletno dušebrižništvo gotovo zaslužil pri svojih vernih ovčicah... Za župni arhiv sem že davno vedel, da je med najbogatejšimi v deželi (najstarejša listina iz XIV. stol.), gotovo pa so po vojni tudi lega. kakor vse druge, odnesli v Ljubljano, če ni bil uničen.
Oglasil se mi jc kmalu župnik Janez Voljč s prijaznim obveslilom, da je šele leto dni v Loški dolini in se zato še ne spozna dodobra v svojem poslu. Da pa se tudi sam šteje med »osvajalce« Triglova in to celo nekajkrat po Steni, pa se bo zato prav rad pozanimal za stvar. Konec februarja mi poroča:
»•Na bivšem slarolrškem pokopališču ob farni cerkvi so ostali štirje nagrobniki: dva dobrotnika cerkve, nekakšen grof iz grada Snežnik in grofica iz grada Koča vas, vse drugo je izginilo, oziroma je zravnano. Najvišja letnica pokopa na ohranjenih nagrobnikih v Starem trgu je 1878, z letnico 1890 pa že najdemo v Podcerkvi pokopane Slarotržane. Torej sta bila naša dva triglavska pionirja vsekakor še v Starem trgu pokopana.
Kronike, ki bi posegala pred leto 1912, ni! Našel pa sem nekaj gradiva za Zgodovino župnije Stari Irg, ki ga je zbral neznan kronist. V seznamu duhovnikov, ki so delovali v župniji, je med drugimi omenjen Jakob St. Dežman, 1. kaplan od Vseh svetov I. 1818 do meseca oktobra 1821, Radovljičan, je ugledal beli dan 24. 7. 1782, posvečen v mušnika 6. 9. 1807. Pozneje je tu v pokoju bival in umrl dne 13. 7. 1836.
To je vse, kar sem mogel zaslediti o tem zanimivem možu. (Mi pa se bomo vseeno pogovorili še to in ono z njim in o njem tudi brez nadležne dokumentacije...) O Karlu Zerovcu je zapisano:
Karel Zerovec (Sheroviz), 1831 do 1844. Rodil se je v Idriji 1. 11. 1779. Posvečen v mašnika 4. 9. 1803. Kaplanoval v Poljanah nad Skofjo Loko do aprila 1804, v 2ireh do 1809. Lokalist v Zavratcu do aprila 1812 (podčrtal M.), župnik v Rovtah do dec. 1821. Ker se ni mogel zediniti s farani zaradi cerkve, od strele poškodovane (on jc hotel novo, ljudje pa popravilo), se je umaknil v Ziri za provizorja in bil umeščen 10. 4. 1822. Od tam se je preselil v Stari trg pri Ložu. Bil je duhovni svetnik in okr. šolski nadzornik. Kot župnik in dekan je prvič krstil 27. 4. 1832. Umrl je 4. 6. 1844 za jeliko (»Auszehrung«), 64 let star.«
V teh podatkih smo dobili tudi dosti osnove za najustreznejše domneve na druga vprašanja, ki smo jih prej navedli. Samo domneve bodo, morda tudi živa resnica, toda brez otipljivih dokazov, ki jih je čas neusmiljeno uničil. Samo kramljati moremo še in nič drugega ... pa dajmo torej:
Če je novejša letnica Zcrovčevega mašniškega posvečenja (1803, kakor smo jo zvedeli od Voljča) pravilna (in ne 1804, kakor jo navaja Lovšin), potem se z Dežma-nom, ki je bil posvečen (po obeh virih) I. 1807, nista mogla spoznati že v semenišču, ker je slednji vstopil vanj, ko ga je prvi že zapustil. Preostane le druga domneva, da je Zerovec zvedel za Dežmana na svojem triglavskem pohodu (1824), če je tudi njega vodil Anton Kos, ki se je Dežmana, kol svojega prvega klienta, ludi po 16 letih gotovo še živo spominjal. Duhovnik je bil ta kot oni. pa je spotoma beseda dala besedo s te slrani. Taki pogovori se kmalu ne pozabijo.
V Drvi zimi svoje službe v Sturem trgu pregleduje Zerovec obsežni župni arhiv, stare v prvi zimi svu|c	d nekoč tudi nove ša
kr5,ne' fronto6 kje^sreča Jakoba Dežmana Z zanimanjem bere, da je hodi, po JSi do in va£a ko " je on preklal s svojimi Kovtarji. Uradno popraša Sonca kamor ie prišel D. za župnega vikarja, če je še tam? Odgovore mu. da ,e ze dolgo v Zavrla Na svoji kož, je okusil 2. to idrijsko Sibirijo! - Sklene ko, spomlad,
Sle tekluaT našemu zavraškemu župniku. Bilo mu je, kakor da se od vsepovsod ag aši o temne in težke Dantejeve besede: Pustite vse upanje I Kohko az,e b, m b^o ko bi bil vedel, da so njegovemu ožjemu ro,aku Vrb i«neu prav v tem času privrele iz božanskega srca lahkokrile gazele hkrati s trpkim, sonet, nesreče. lud,
njemu bi veljali verzi:
stroh zbežal je, z njim upanje golj'fivo; naprej me sreča gladi, ali tepi, me tnalo našla boš neobčutljivo.
Tisto pomlad se je primojala kočija starotrškega dekana po slabih kolovozih nad Hotedršico do zavraškega župnišča. Prvič sta si segla v roke dva moza, k, ,u ,e zbližalo najčistejše tovarištvo v zgodovini našega planinstva
Dosti sta se imela pogovoriti, Pa še najmanj o Triglavu, kajti ,e ubogega, hudo zone-marleneqa Dežmana dosti bolj zanimala Loška dolino, o kater, vsa leta po svo.crn Hi ndu ni ničesar več slišal. Postal pa je že toliko malodušen. da b, se sam od sebe e g i. z eC P^šTob nikamor ve'. Zerovec sam mu je sestavil prošn.c> na sko-ilski Ordinariat za premeščenje v Loško dolino; kako jo ,e zna pot e, podprei da je bilo ugodno rešena, čeprav ni bilo izpraznjeno nobeno kaplansko mesto v n,e
K: mesec^kasneje ^farovšk, hlapec spe, zapregel	v ^ pa
sta tokrat sama oddrdrala preko Cerkmce .n Unca do Hotedrš ca Se b^ veg kakor zadnjič so se mu zdeli potem kolovoz, na Zavra cc k,er ,e bilo treba spet
SÄ ÄS ttux rt
za prav ena sama pa najbolj iskana in nikoli pozabljena... ,n da se tak, zvestob, reče apoteoza planinskega tovarištva...
S POTI PO CERKLJANSKEM
LADO BOŽIČ
Mimo Zapoškarja na Porezen
Ob potoku Zapoško sem štel jutranje korake proti vasici Poče. Starka s „kaščem, na plečih mi je'dala kratko po.osnilo o Zapoškarjevi kmetiji pod Otavnikom Za n,o je L predvsem važno, da so od te kmetije nekoč živete tr, družine, danes pa nobena Kmetija je zapuščena, zgradbe so legle k tlom in razpadaj	„ Zapoška je velelo brzela proti dolini. Jablane polne sadov, k so pologoma »cel, rdeti slive bogate z modrikastimi dobrotami so spodbujale veselo razpolozen,e. k se me e lotevalo v pričakovanju novih vtisov s Cerkljanske. Nameraval sem stop,., proti
i, v ozadju Porcien
Poreznu. S ceste proti Počam sem moral v levo čez Žubnr.r! „„♦„!, p i .
Ämti r — ^ »Ä
£ Sri: "irr otii° ».-'»i» p-^o.»
Pot, nisem mogel «reii.I. No dveh odcepih „po,«,!,, nQ pravo sm„ lk
ogel.eno n,=rko=,io iz dovnih dni. Vendor je še pri -S. dp ti prihZ'ne potrebno lavon|e. P„ drugem odoepp » morol slrm0 „ . Koln.k ^ o^.i stisne v zelo zoroiieno stezo, ki m« j, kmolu poslovilo n„ ja£ „„,, " „0 , " zagleoal ruševine nekdonj, Zopo!kori„e kmetije
Svel okoli Olovniko je bil boj. v starih iosih bolj poseljen. Ustno sporočilo prp.i dp ».tel. „c, plo„,„, Oto.nik pekoe ko, i,i,i velike kmetje. Sledov'o niih „i opozin l* °d M 'J° "" O"*** o "tih. Do so bili velik bpgoti in mogoJ kme,
312
Foto L. Boliš
Porexen s planin« Otavnik
Kadar so se prikazali v Cerknem, so krčmarji na vso moč hiteli pogrinjati mize češ, prihajajo Otavničarji. Pa so se časi spremenili in kmetijam na Otavniku je odzvonilo. Propadle so in kmetje so prišli na beraško palico. Tedaj so jih Cerkljani sprejemali s strahom in bojaznijo. Pred njimi so začeli zapirati vrata češ, prihajajo nasilni otav-niški berači.
Od tedaj je poteklo v Zapoški grapi mnogo vode in prišla je na vrsto Zapoškarjeva kmclija, v zadnjem času najvišja kmečka domačija na vzhodnem pobočju Otavnika. Danes so tu le še revni ostanki nekdaj mogočne hiše. Zob časa jo je potlačil k tlom na kup kamenja in slame. Le dvojni kozolcc ne daleč stran še spominja na nekdanje čase. Se včeraj so živele tu kar Iri družine z enaindvajsetimi člani. Stara Grčarica, ki je tudi živela tu, mi je z velikim ognjem pripovedovala, kako lepo je bilo živeti v tej samoti s kmečko hišo in dvema bajtama. Kakšno sonce in kakšen zrak. je vzkliknila. Kljub lepotam in dobrotam, od mleka do suhih krhljev, se je morala tudi ona z drugimi vred primakniti niže proti dolini in si je med Zakrižcm in Corjami postavila novo bivališče. Tako je bilo tudi z Zapoškarjevimi.
Življenje se je umaknilo s sončnih bregov Otavniku. Le na njegovi osojni zahodni strani v zakojški grapi še rchlo utripa. Ko se bo v garanju in životarjenju izpelo, bo tudi to plat Otavnika zakril molk in mrok. Ljudi bodo odnesli, kmečke bajte pa bo pokrilo bodeče robidovje.
Pravlj ični in resnični svet, včerajšnji in današnji dan si tod okrog podajata roki in se poslavljala. Od kdaj je tod klilo življenje, najbrž ni mogoče ugotoviti, lahko pa je pokazati, do kdaj bo še migotalo v zadnjih plumenčkih. Romantika in tajinslvenost sanjata tod okoli, še bolj pa udarja na dan trda včerajšnja in današnja resničnost. Zamaknil sem se v ruševine in si ogledoval kozolec. Okrog njega je ležala pravkar pokošena trava. Nekdo je moral biti tu. Ali ga je morda prignalo domotožje ali gospodarska nuja? Jablana, polna zrelih rdečih jabolk me je gostoljubno vabila in mi hotela postreči s svojimi dobrotami. Nisem si utegnil privoščiti vabljivih sadežev, ker me je misel priganjala naprej v neznano. Kam? Ob bajti so se vse steze končale. Oziral sem se okrog in pogled mi je obstal v bregovih Porezna in pohitel sem na njegovo glavo. V sončnih rebrih se vrstijo zelene jase, po njih so potaknjeni šopi listnetega drevja, ki proti vrhu prehaja v pritlikavo grmovje. Stara vojaška pot seče 313 Porezen od zahoda na vzhod in se zdi kol nekaka ločnica, najvišja drevesna meja.
Poletje se je že odmaknilo. Miru nič več ne motijo redki kosci, pa tudi planinski prijatelji Porezna počasi jemljejo slovo.
Pognal sem se preko prve, druge in tretje jase nad opuščenimi njivami. Po komaj vidnih sledeh sem se vzpenjal proti gozdu. Ob posekani bukvi so izginile. Ni kazalo drugega, kol da sem se začel pehati skozi gozd proti vrhu grebena. Prerinil sem se skozi goščavo in se znašel na skromni lovski stezi, ki se je pritihotapila sem od Ritovščine. Ko pa sem stopil skozi grmovje, se je pred menoj odprla planina Olavnik. Niže pod seboj sem opazil lično lovsko kočo-brunarico. Bila je še nedokončana, vendar že tako ljubka, kakor bi jo gradili sami gozdni palčki. Koliko trudu in požrtvovalnosti so vanjo vložili vrli lovci izpod Kojce in Ritovca! Radovednost me je gnala naprej k pastirskim stanom in živinskim stajam, 2e dve leti je planina prazna in opuščeno. Včasih se je tod paslo čez sto glav živine. Visoka trava je prerastla vsepovsod. planine je konec. Huda borba sc je bila pred leti za lastništvo te planine. Trdo pehanje za vzdrževanje zgradb in njihovo obnovo. Kakšen je človek in kako kratkoviden je včasih. Danes bi se za nekaj pretrgal, jutri pa mu za isto stvar ni mar. Povzpel sem se na greben in se počasi pehal v breg na Porezen. Pod menoj sc je odprla zakojška grapa. Gledal sem po strehah njenih bajt in v Zakojco na osojni strani Kojce. Misel se je ustavila tudi ob zakojškem pisatelju, ki je prav te dni preminul. Naj bo dcnašnja tura predvsem posvečena njegovemu spominu. V razmišljanju sem stopil žc na greben, na rob Porezna in Durnika, ki si pri polomljeni lesi podajata roki. Levo in desno je stala nekoč ograja, ki je segala prav na vrh Porezna. Po sledovih le ograje, po zahodnem robu Porezna sem se to pol namenil doseči vrh. Kdo bi se vedno mučil po pobočju skozi gosto travo, neprehodno in nadležno ruševje in grmičevje. Gotovo je lepše, čeprav bolj strmo, po grebenu z odprtimi pogledi na jug, zahod in sever. Kljub poznemu poletju so se mi po poti kar ponujale borovnice, maline in brusnice. Tudi jesenskih drobcenih belih rožic jc bilo vse polno. Zdelo se mi je, da je semkaj poletje šele dahnilo. Ob obiranju sadežev sem pogledoval ludi okrog po svetu. S Črne prsti se je belila in se v soncu svetila planinska koča. Rodica se jc skrivala v lahkem belem oblačku, čeprav je bilo v tolminskih hribih josno. Vedno lepši razgled se mi je odpiral, pod menoj pa se je razgrinjala preproga drobcenih živo rumenih cvetk, nad katerimi so se sklanjale lepe modre zvončnice.
Po meji lovskih družin iz Podbrda in Cerkna sem stopical proti vrhu po dobro vidni stezi. V nekakih serpentinah, močno zaraščen sc je vil proti vrhu tudi ostanek stare vojaške obmejne steze. Se na dve osameli markaciji sem naletel. Dokaz, da je bila nekoč tod speljana tudi planinska pot, pa je na žalost izumrla. Srebrne bodeče neže so se svetile v soncu, ko sem stopil na lep in mogočen vrh Porezna. Na njegovem temenu sem obstal ob spomeniku padlim partizanom in ob spomeniku prvi planinski koči. V skali je vklesan nopis. »Tukaj je stala stara koča podružnice SPD Cerkno otvorjena 11. VIII. 1907. Porušena med italijansko okupacijo. PD Cerkno 11. VIII. 1957.« Bal sem se, da je koča že zaprta, toda pred njo sem zagledal človeka. Z oskrbnico, dobrovoljno, zgovorno in gostoljubno Ančko iz Poč sva se veselo pozdravila. Odkar ona in njen mož Jaka izmenjavata stražo v koči na Poreznu, se je vrh kar nekam pomladil, oživel je obisk planincev od blizu in daleč, iz domovine in zamejstva. Z Ančko in Jakom je prišlo v kočo spet tisto domače planinsko vzdušje, toplina in prijaznost, planinska sproščenost, šala in smeh. Pa tuda dobra postrežba in domača kuhinja.
2e na pragu koče me je oskrbnica postregla s čajem in ajdovim kruhom in se hitela opravičevati, da se sezona sleka in da v shrambi ni kaj boljšega. Na »planinski dan«, ki je bil pred kratkim, so planinci vse pospravili in pustili prazno kaščo. Navdušeno je pripovedovala o tem dnevu, ki je izredr.o lepo uspel. Nad sto planincev je prihitelo na Porezen. Iz Slovenije, pa tudi iz zamejstva, le domačinov ni bilo. Najbrž so jo mahnili kam drugam. Oskrbnica jc bila z letošnjo planinsko sezono zelo zadovoljna, čeprav je bila krajša od lanske. Skoro poldrugi tisočak je vpisov v knjigi, potrdila pa je več kot tristo planinskih transverzalnih dnevnikov.
S takim ognjem mi je govorila o Poreznu, o planinah m planinstvu, da me ,e kar prevzeTo Prav mladostno je zaljubljena v cerkljanskega planinskega	°
o^daie slutiti da se odpira svetu okrog Porezna lepa bodočnost. Spet bo lepo pn-ha ia H na to goro brez avtomobilskega hrušča in avtomobilskih planincevTuprav ha at. na to g	razpasla tudi v planinstvu in zlezla celo v no|-
S Ho toianke^C.™ ' bo zna,' pridobiti Ančkino zaupanje, ti bo pripovedovala S oPp aTn7k m cvetju in ti morde pokazala skrivno cvetko ki ,o skrbno negu.a Glei da ne boš zlorab I njenega zaupanja in trgal cvet,e. Takih oskrbnikov nam e treba; človeka! ki je zrasli s planinskim svetom, ne pa birokratov m skomeraal,
Šfsem s:Sa^rXriie.ne planinske družbe. Pohiteti sem moral proti doNnL Ančki po s m obljubil, da'jih bom v najkrajšem času obiska, v Pocah.in na, z
Sri^
r dO ,e po ej V resnici hodilo lepo število planincev. Tudi dobro markirana Zeoddalečsem ipazil na mogočni bukvi svežo planinsko znamenje pr. kate em se steza spusl^ z grebena in začne rezati pobočja pro,i Labinjskim eham Pogled m.
lel po cerkljanski dolini, čez južne vrhove, čez Škofje do Blegosa - Črnega vrha Na Labinjskih lihah sem se poslovil od slovenske poti ,n po cerkljanski pol, krenrf j	r vn.i Labinie Pot ie lepo markirana, mestoma prece| strma in odpira
^e r9l e vV ^^clrkl anšice i pa njej do Novakov. Spet so me pozdravile velike njfve cvetoče ajde. Nad slikovito vasico, skrito v gosta sadno drev,e. sem posta In poš k i lil Se no kaslato in deloma kamnito gmoto Drnavega nad PoHanam.Pred «T ie Skofie že pokrivalo s prvimi večernimi sencami, ki so počasi klonile r^rcrÄ da eP^olino. Pod . smrekami poraščenim Ha.r^ sem se hitra spustil po stezi mima spomenika 47 žrtvam in v mraku pristal sred, Cerkna. Zcdovoljen z bogatim dnevom sem se vračal proti domu.
Foto L Bo?ič
Spomenik partixanom no vrhu Poreina
H
Moti. i. Novakov, v 0,adju Cimprovka. ,pr,daj Njlvf in D,novo
Skozi vasice pod Poreznom
«»a sr^TÄrsi? rr-Tv
mmmmm^
^ffisr *~ «Ä K»:;
rr ff p°d ^ v.™», K»,^ in Brd(>n, Ni
m^m^mm
SSSSS: ~ »WÄra
Obrnil sem proti naslednji vasici, proti Gorjam. Voznik me je vlekel oreko amnin„
med n mi in	imo br„	^^ med b^J	^JoZ«
tudi ono" , men°' V 'p k0ŠQ'ila P°ČQnska SOra' V kis,e" Sadnem jutru je b a tud, ona sivo ,n mrka Porezen se je skrival v črnih meglah. Kaj bo neki skuhal se°
pom,jhl V »o vremensko razmišljanje je .daril znancc s konjem, ki je llekel gnoj"
voz. Malo se bev, s kmetijstvom, sicer pa dela v tovarni. Ma!o za rekreacHo malo
za .zbol, on,e i.vljenjske ravni in za starost. Zakaj si ne bi pomagal na S' čc e
po svoje!	PrQV ,ma Kd° ^ 51 danSS - P™*» na ta ali oni na£ Vsak
Cez gmajno sem vzdignil pogled proti Počam. ki tako lepo in vdano čepe pod svojo
316
Del Cerkno s Poieinom v ozadju
Foto L. Božič
goro. Vzhod 3e je počasi čistil in v jutranjih sencah se je pokazalo Škofje. Pred njim se s Počanske gore spušča greben Grintovec, malce zavalovi, nato pa se skloni proti cerkljanski dolini. Izza Grintovca pokuka kosmata kučma Drnovega nad Poljanami. Ob poti me je zamikala lepa skupina macesnov, lepotcev cerkljanskega svela. Megle so se za hip pretrgale in skozi veje macesnov je nežno in toplo posijalo sonce. Kakor bi se poslavljalo od poletja in predajalo štafetno palico jeseni, v katero bo stopilo prav v trenutku, ko bo opoldan stalo navišje na nebu. Mimo semotne bajte sem pohitel skozi razore, preko košenic, med mladim hraslovjem in mimo senikov. Svoje oči sem pasel na ljubkih in slikovitih vasicah: Gorje, Poce in Trebcnče. Se preko grape, ki prilomasti izpod Otavnika, sem skočil in že bil v Gorjah. V kratkem presledku, po nekaj dneh sem spet tukaj. Razgibano prizadevanje za novo je očitno tudi v tej vasici. Sredi vsega novega pa mi je oči pritegnila mogočna stara kmečka hiša z majcenimi okenci, starinsko okovanimi in zamreženimi. Kmalu bo treba take hiše z zakonom zaščititi in jih ohraniti bodočim rodovom. Žilica mi ni dala miru, radovednost pa me je naravnost silila, da sem stopil v hišo. Oče kmetujc. mati pa gospodinji in dela v tovarni.
Nato sem se spustil v grapo Zapoške, stopil pri žagi Čez vodo in v drugem bregu začel riniti po tlakovani poli proti Počam. Mimogrede sem spet poškilil proti Po-reznu. Zadovoljen sem ugotovil, da je nehal kaditi pipo in da bo stopil v popoldanski jesenski čas popolnoma čist in obrisan. Bil sem v Počah.
Med tremi vasicami neposredno pod Poreznom so Poče največje. Tudi po legi so med Gorjomi in Trebenčami prevzele vodilno vlogo. V preteklih letih so bile osredke gibalo živahnega dela za ceste, elektrifikacijo, za vodovod. Danes z vsem tem ni več skrbi. Tudi v teh vaseh stopa v ospredje boljše vsakdanje življenje: urejena stanovanja, mehanizirana gospodinjstva, motorizacija. Manjše težave so le še s cestami, saj dobiva krajevna skupnost za ceste, ki držijo v vse tri vasice, to ,e kakih osem kilometrov, le bore štiri tisočake.
S planinskega vidika je vas Poče važna, saj drži skoznjo markirana pot na Porezen. To je najbolj znana in najkrajša pot. Planinsko društvo je poskrbelo v vasi tudi za planinsko zavetišče, v katerem je možno dobiti prvo pomoč, ko se potiš proti Po-reznu, in zadnjo, ko se z njega utrujen vračaš. Zavetišče je v lepi kmečki his, dveh velikih ljubiteljev Porezna, zakonskega para Ančke in Jake. Vestno skrbita za to 317 nižinsko zavetišče, v sezoni pa tudi za planinsko postojanko na Poreznu. Kdo izmed
planincev ju ne pozna? Ko je dom na vrhu odprt, se pri sprejemanju in strežbi planincev menjavata, ko pa je sezone konec, družno skrbita za zavetje v vasi. Domačini, turisti in izletniki v vsakoletnem času radi zahajajo v bregove pod Poreznom in na okrepčilo k gostoljubnemu paru.
Tudi jaz sem krenil k njima. Ančka je bila že tu, Jaka pa se je kmalu odtrgal od dela Sedli smo v prijetno sobico in se zapredli v kramljanje. Beseda je tekla o včerajšnjem, današnjem in jutrišnjem planinstvu v splošnem o cerkljanskem pa še posebej. Poznata vsak košček cerkljanske zemlje pod Poreznom. Iz vsake besede dihal jubezen do gora, največja pa do Porezna. Najmočnejša pa je najbrž njuna ljubezen do planinskega cvetja, posebno do redkih zaščitenih rožic, ki jih skrivala in negujeta v skrivnih kotičkih na Poreznu.
Gospodinja Ančka je povedala najbolj veselo zgodbico iz svojega življenja na gori. Tri sterejše planinke iz Soške doline so prišle na Porezen pogledal rožo kraljico gora. Ančka zalrjuje. da raste kraljica gora samo še na Poreznu. Vnetim ljubiteljicam planinskega cvetja je pokazala kotiček s šopkom cvetja. 2ene so se druga za drugo sklonile nad lepe cvetke in jih poljubile. To je bil za našo Ančko najlepši trenutek v življenju, ki ga ne more pozabiti. Prav tako pa ne more pozabiti zlikovcev, ki so ji cvetje brezvestno potrgali in uničili.
Kaj pa koča na Poreznu? Ali niso nekoč sprožili misel na nov planinski dom? Spet sem dregnil v sršenovo gnezdo. Oba sta začela živo dokazovati, da je nov dom na Poreznu potreben. Predlagala sta, naj bi ga postavili na Medrcah, ob Soriški planini, tam kjer se cepi steza v Poče. Tu menita, da bi bilo najlepše. Do samega vrha bo treba stopiti samo kake pol ure in nič več. Tudi cesta, ki jo gradijo skozi Davčo, bo pristala nekje tu v bližini. Pravita, da so Davčani začeli lepo razvijati turizem, z naše strani pa ni čutiti nikakih premikov.
Posebno doživetje je bil zanju prvi planinski krst na Poreznu. Krst je opravila mladinska planinska skupina iz Zasavja. Njihov vodnik jim je najprej govoril o planinah, o planinstvu, o liku pravega planinca. Nato je moral vsak popili kozarec slane vode in prenesti udarec s pleteno vrvjo po zadnji plati. Vsi so krst dobro prenesli, le najmlajši med njimi, star je bil komaj osem let. ni vzdržal solz, ki so
Planinski dom na Činem »rhu nad Cerknim
Foto L. Božič
■	JV
Hälfe
318
mu vrele po licih iz užaljenosti. Solzam je sledil še krčevit jok. Pomiril se je šele tedaj, ko je udarcc na enak način vrnil svojemu krstilelju. Planinski krst je mogoče doživeti samo v višinah nad 1500m nad morjem. To pomeni, da so bili mladi planinski prijatelji iz Zasavja prvič v taki višini prav na Poreznu.
Tako sta gostitelja nizala svoje spomine s Porezna. Pripovedovala sta še o primorskem Amerikaneu, ki se je kot mornar do pozne starosti potepal le po široki morski plani. Nekoč pa se je podal prvič v gore, in prav na Porezen. Ni se mogel nagledati lepot po širnem gorskem svetu. Prijatelj Juka pa je dodal še tisto o planincu v Adamovi obleki. Lopovi so ga v dolini okradli in mu vzeli tudi obleko. S Porezna se je vračal skromno in zasilno odet v capc, ki mu jih je dal oskrbnik. Pa še o planincih tujcih sta pripovedovalu in o tem, kako se z njimi pogovarjala z očmi in prsti. Najbolj sc jima je utisnil v spomin Dunajčan, ki že vrsto let redno prihaja na goro. Od obiska do obiska je bogatil svoje znanje slovenščine. Letos pa mu je jezik že popolnoma gladko tekel v naši besedi. Se bi se bili pogovarjali, še in še bi bila pripovedovala, pa jc čas tekel in delo klicalo. Pobral sem šila in kopita ter obljubil, do se bom ponovno oglasil, ko bo sneg pokril bregove Porezna. Korak sem obrnil proti vzhodu. Ni bilo časa, da bi se spustil v nekoliko nižje ležeče Grcdišče in Trebenče. Pot se je vila v isti višini nad dolino vprek po bregovih. Nad seboj sem sledil grebenu, ki se vleče od Porezna čez Počansko goro in vrsto drugih vrhov do Cimprovke. S pobočij grebena se trgajo mnogi grebenčki in polagoma spuščajo v dolino. Prvi se mi je postavil na pot Grintavcc. Po ozkem in prijetnem kotniku sem ga z lahkoto prevalil, nato pa se po ravnem sprehodil čez senožeti. Do naslednjega" grebenčka sem moral skozi Bukovče. Hodil sem po lepem mehkem svetu, posejanem s seniki in macesni, mimo obloženih lesnik in tepk, in se oziral na Cerkno ter venec vrhov, ki ga obdajajo. Kako lepo je tu in kako domače, čez greben skozi skalnate Peči sem moral in že so me od daleč pozdravile prve hiše v Labinjah. Mimo njihovih streh sem občudoval hrib Škofje, z juga pa sta me gledala Veliki in Bevkov vrh. Kmalu sem bil na tretjem grebenu, ki menda nima posebnega imena. Z leve v bregu prihaja med velikimi skalami pot z Labinjskih leh. Bregu nad hišo pa pravijo domačini Sleva. Greben se spušča proti jugu in pade prek Holmca naravnost v Cerkno.
Labinje. v gozd sadnega drevja skrito naselje z lepimi njivami, ima z lastnimi žulji zgroieno, a slabo vzdrževano cestno povezavo z dolino. Mladine v vasi ne manjka. Življenje teče kar v redu. so menili. Le delati je treba, so dodali stari in mladi, ki so se zbrali ob novo zgrajenem in živine polnem hlevu. Nad vasjo se jc na hrib usedla cerkev, od koder je najlepši pogled navzgor po soteski Ccrkljanščice. Tesen zapira proti jugu Škofje, v skrajnem vzhodnem kotu pa stisne dolino greben Robidenskega brega, izned katerega prav v ozadju vidim mogočni Blegoš Proti levi je široko raztegnjen Črni vrh, po njegovih pobočjih se belijo raztresene kmetije Zgornjih in Spodnjih Novakov. Severno stran soteske zaključuje temno Drnovo. Dolina Cerkljanščice tvori v svojem gornjem toku svojski svet.
Od cerkve sem zdrsnil po vzhodnem bregu v grapo pod Poljanami. Sem prispe s severa slovenska planinska pot, kateri sem se priključil in jo spremljal po bregu Drnovega proti Podnjivču in k bolnici »Franja«. Skozi Log me je do Cernega čakala trda prašna cesta ob Cerkljonščici. Pljuča, ki sem si jih do tu popolnoma očistil in napolnil s svežim planinskim zrakom, so se mi spet zagatila s cestnim prahom.
319
NAJSTAREJŠI IN NAJMLAJŠI
PREDJAMSKI GRAD NADA KOSTANJEVIC
Noš naslednji cilj je bil še manj planinski, bil je popolnoma turističen. Naši najstarejši so namreč tarnali, da nikoli več - najmlajši, pa da nikoli še - niso in ne bodo imeli priložnosti videli in si ogledati Predjamski grad. Prepevali so mi o njem, ko sem s kolesom hitela grabit mrvo, ustavljali me na poti v trgovino ali iz cerkve. Niso veljala nobena prepričevanja, da to ni noben planinski cilj, končno pa me je naš propagandist prepričal, da je najbolj važno, če imajo ljudje veselje z naravo in lepotami naše zemlje, pa četudi ne prehodijo velikih daljav, in ne dosežejo zvenečih višav. Kakor hitro sva skombinirala plakate, so se začele prijave. Pravzaprav sem jih prinesla domov poln predpasnik že ob izobešanju plakata. »Ali bi lahko vzeli s seboj mojo Martino, mo;ega Janezka, mojo Mirjam, našo Tejčo. Jelko, našega Robita. naša dva razbojnika?« so jele izpraševati matere šolskih pa tudi predšolskih otrok. »No, cilj ni tako zahteven, da ga ne bi zmogli vaši malčki, in če ravno nimate časa iti z njimi...« »In kaj jim moramo deti za na pot?« Imam nekoliko slabe izkušnje z marsikaterimi tujimi otroci - prosim, z vipavskimi ne! - pa sem materam povedala: »Pet dinarjev za potnino, tako obleko, da jo zna sleči in obleči sam - ne bom skrbelo, če ga zebe ali ne - in da se sam zna sleči za na stran. Potem drobiž, za katerega bo znal sam odgovarjati - denarja od otrok ne bom prevzemala -hrano, ki si jo zna odvezati in narezati sam, pa dve po riti, da me bo ubogal!« Vsega tega je pač pri naših hišah še na razpolago. Nekaj prijav so seveda sprejemali tudi drugi domači, in ko sem zvečer skladala seznam in objavo, sem zagledalo prečudno sliko: večinoma upokojenci in otroci, Micka, ki je zadnja prinesla prijavo, je dejala veselo: »Videla boš, kako lepo bo, stari in ta mali najbolj vkup štrihajo!« Seveda je dež čez noč vse skupaj dobro namakal, a jutro je le kazalo, da bo prijazno. Tokrat nas je vozil Bruno - sicer strokovnjak za šolske izlete. V »lunohod« je natlačil tudi stolčke za sedenje na travi. Ko je ustavil na vipavski avtobusni postaji, so jeli iz raznih smeri kapljati izletniki. Takoj smo ugotovili, da bo veselo. Vseh 20 vpisanih otrok je pripadalo vsem pevskim zborom, kar jih premore Vipava: predšolskim, šolskim, rednim in izrednim, cerkvenim in mladinskim. In že medlem ko so prihajali, - eni iz domače kuhinje, drugi od maše, tretji iz okolice, so začeli prepevati. Prepevali so tako veselo, da sem jih komaj uspela poklicati po imenu. Vsakemu otroku sem določila svoj par in naročila, da bodo ves izlet morali s svojim parom hoditi in ga paziti. Nato sem vsakega potegnila malo za uho, upokojence pa prosila, naj vse razprtije in misli na majhno pokojnino pustijo kar v Vipavi.
Bruno je vžgal motor, upokojenke so se pokrižale, otroci pa zapeli. »Vstal je zjutraj rano sosedov bosopel, poljubil je še mamo, podal se je v svet«.
A niso dolgo prepevali. Saj je ropotulja vozila ravno mimo našega čebeljnaka, pred katerim je moj mož kosil travo, preden so čebele izletele. »Vaš stric, vaš stric!« so jeli kričati. »Vaš stric - ali vaša teta« ne pomeni take vrste sorodslvo, marveč hišnega gospodarja ali gospodinjo določene hiše. Mož je zamahnil s koso. otroci so zaukali, slunohod« je pa hvaležno in mirno drsel po novoasfaltiranem vrhpoljskem klancu. Prva vas na naši poti je Vrhpolje, ki ima slabih 150 hiš, a kar dve cerkvi, navadno in pomožno šolo, trgovino, trsnico, kjer se lahko kupijo sadike vinske trte. trgovino, gostilno in asfaltiran klanec, ki pa takoj nad vasjo neha biti asfaltiran. Cesta se začne vzpenjati v pogorje Nanosa in sosednjega Kovka. Na levi se boči Kovk, na desni pa šumi v soteski pod Nanosom ponikalnica Bela. Kar čudno usodo ima ta rečica. Izvira nad Sanaborom, in tam ima vedno vodo. Pod Sanoborom v globoki soteski, ki se le malo razširja, je še danes mogočna kmetija »pri Tekcu«, ker voda vedno teče. Se nekaj let po osvoboditvi je bila tam kovačija na vodni pogon (na
kroporski način), delali pa so le kmečko orodje. Delavnica je še sedaj tam ravno taka, in jo gospodar - Teke mu pravijo, Lemut se pa piše - vedno razpoložen pokazati turistom. S ceste Vrhpolje-Sanabor se celo z osebnim vozilom da prevoziti leli 500 m od ceste do Tekca v sosesko. Pri Vrhpolju se pa Bela izgubi v zemljo, in priteče dolje le ob deževju. No, naš »lunohod« se tja ni podal. Gremo do Sanabora, lične vasice, 25 hiš šteje. Tam je starodavna cerkev sv. Danijela, in od 50 moških v vasi jih je 40 % Danijelov. Čeprav je Sanabor za cel plašč mrzlejši od Vipave, poskušajo še pridelovati vino, v dolini pa je pregovor: kisel si kot sana-borsko vino. Iz Sanabora peljejo kar štiri ceste: ena, po kateri smo ravnokar prišli, v dolino, druga na Col in naprej proti Ljubljani, tretja v pogorje Nanosa in do Abrama. četrta, ozka a lepo vzdrževana pelje do vasxe Bela in naprej skozi nanoške gozdove proti Bukovju. Po tej smo se pa podali. V skalnati soteski šumi Bela, z desne strani ozka cesta in gozdovi, z leve strmo pobočje Križne gore, na kaleremu so Višnje in Podkraj. Zadnje hiše so tik nad sotesko Bele. Tu je vse tako strmo, da ni ne za voz ne za kolo, ne za avto, travo živina popase ali jo pa žanjejo. Ker je avtobus - recimo - blizu samo do 2 km, so ljudje zaposleni, in vztrajajo tam. Vas Bela se je stisnila ob rečici in izvirku Bele. Ljudje prijazni in nepredni, tesarji, mizarji, gozdarji. Hiše lične, obnovljene. Poleti tukaj kar mrgoli čebelnjih panjev, ker je travna paša kombinirana z gozdno. Belarski otroci potrpežljivo pasejo krave in se ne beje čebeljih pikov, saj vedo, da jim bodo čebelarji ob dobri letini napolnili lonce z medom.
Prijazen gozd, dobra cesta. Ko smo zunaj gozda, pred Bukovjem, izberemo kraj, kjer se travniki izmenjajo z gozdom in ustavimo. »Uro počitka. Otroci, lovite se, odrasli, spočijte se!« Bruno privleče stolčke na dan. Odrasli posedajo nanje, otroci pa se mimogrede prelevijo v kavbojce, partizane, astronavte in ne vem še kaj, ter vztrajno skačejo, lovijo se, vriskajo. Tukaj ni zverin, ni avtomobilov, ni kač, vse je sproščeno in veselo. Bruna si je kar na cesli, v senci avtobusa, razgrnil odejo, ležeč na trebuhu rešuje križanko. Kar prehitro je minila urica prijetnega razpoloženja. Le od daleč pozdravimo molel Erazem, saj nas Bruno pouči, da bi nas tukaj bolj oropali gostinci kot nekoč ravbarski vitezi. 2e vidimo grud. Otroci vriskajo od veselja. Uslavimo avtobus. »Vsak k svojemu paru!« Prva hodita Mirjam in Janko - oba imata let komaj za slabega šolarja, držeč se za roko. Za njima Evgenija in Martina, absolventki smale šole«. Kot resni svalje se za prvim parom skladajo otroci - dva po dva, po starosti, od manjšega do večjega. Tudi upokojenci so se kar nehote poslovili v vrsto: sestra s seslro, mož z ženo, Icla z nečakinjo. Čuden sprevod vodim jaz, na repu je pa Janko, ki se kot zavarovalniški agent nekako čuti odgovoren za ta veseli kolektiv. Grajski čuvaj nam odklene težka vrata, v vzorni vrsti stopamo v grad. Z velikim zanimanjem ogledujemo lepo ohranjene grajske sobane, v katerih je muzejska razstava starejših in novejših eksponatov, orožje, lovske Irofeje, slike in podobno. Tiho poslušamo razlago, a ko pridemo v prvotni predjamski grad - ki je še bolj v skali, za zunanjim - 200 let starim in dobro ohranjenim gradom, nastane pravi živžav, ki ga čuvaj ne more prav razumeti. Otroci vsi naenkrat kričijo, da so pri bombolah nosili češnje od nas v Predjamo - čuvaj pa nič ne doume, kaj naj bi to pomenilo. Končno se le pojasni: Vilez Erazem Predjamski je namreč bil v skalnem gradu, vzidanem v votlino, oblegan, hrane pa je imel vedno zadosti, ker so mu jo prinašali po skrivnem vhodu. Dejansko je ta vhod nekje pri Bukovju, izročilo pa pravi, da ima zvezo z neko votlino, ki je prav pri izviru rečice Vipave v Vipavi sami. To votlino so v vseh vojskah uporabljali kot zaklonišče ali bunker, sedaj pa je v njej - skladišče jeklenk za gospodinjski plin - ki jim pri nas pravimo bombole. Otroci so sedaj hileli pripovedovati o Erazmu Predjamskem vse, kar so slišali od starejših uli se v šoli učili - saj je Erazmov prijolelj imel svoj stolp v Vipavi. Vodnik je besedo prepustil kor njim.
Videla sem pač, da zadeva ne bo šla gladko, otroci so namreč vse preveč navdušeno pred gradom kupovali razglednice. Očitno niso pomišljali na nelikvidnost, ki bi utegnila imeti žalostne posledice.
Napotili smo se namreč h drugi postojanki »sodobnih rovbarskih vitezov« - k motelu
pri Pivku in Črni jami. Menda že nekoč vitezi niso ropali otrok, starcev in vdov. Podoba je, da so moderni gostinci v okolici prcdjamskega gradu podedovali njihovo dobro lastnost.
Takole je bilo: Pripeljali smo se do lepega, ličnega motela z restavracijo, okoli katerega jc v gozdu vse polno mičnih počitniških hišic. Poldne je bilo, ogled jame pa določen komaj ob 14. uri. Čeprav je naša skupina bila velika, vodnika za v jamo ni bilo. Vreme lepo, okolica prijazna, zakaj ne bi prebili tam dve prijetni urici. Otroci so najprej vprizorili celo hajko okoli večinoma nenaseljenih počitniških hišic. Plezali so po ograjah, skakali po gozdu, iskali jagode, ogledovali številne okoli restavracije parkirane avtomobile. To je bilo sicer kar zanimivo opravilo - živeti se od tega ni dalo. Posedali so okrog mize na vrtu restavracije in se je začelo: sTeta. mi odprete torbo? Teta, mi odprete konzervo? Teta, mi olupite jajce? Teta, mi razrežete meso? Teta, imate šivanko, gumb mi je odpadel!« Seveda, le oni manjši, ki še niso kos takim delom. Večje - bile so vse deklice - so prepevale. Poklicala sem jih na pomoč, in kmalu so bile vse torbe odprte (in kaj hitro prazne!), ter vse -približno - na mestu. Sedaj so otroci zagledali, da se pri tej hiši dobi celo juho. »Teta, naročite juho Is »Ali imate denar? Juha stane dva dinarja!« pove natakarica, ki jo je privabilo skladno petje otrok. Otroci so jeli preiskovati žepe, torbe in kruš-njake, ter metali na mizo vse, kar so okroglega našli. Bila je res čudna zbirka: drobiž vseh evropskih držav - v katerih so imeli lete in strice - značke, svetinje, gumbe -pač pisana zbirka, najmanj pa veljavnega denarja. Ne vem, ali je bilo natakarici všeč petje otrok ali pa je bila numizmatik - vsekakor je vse, kar so ji vrgli na mizo, brez štetja, in komaj skrivaje smeh spravila v žep ter prinesla kup krožnikov in lonec juhe. Ko so otroci zagledali velik lični jušnik, so od veselja vnovič zapeli:
Dan na dan sij nam sonce, den na dan smejemo se, Dan na dan smej se, mama, srečna ti, srečen jaz!
Kmalu je petje zamenjalo navdušeno škrtanje žlic. Natakarica je še vsakemu otroku podarila lep papirnat prtiček s podobo človeške ribice.
Kmalu Janko gromoglasno oznani: »Nada, stopite k blagajni, odprta je!« Z grozo sem pomislila, da otroci niti gumbov nimajo več v žepih - kaj šele denarja! Nad blagajno pa se je bohotil neprijazen napis: »Vstopnine odrasli 6 din, vojaki in otroci 3 din.« Stopila sem do blagajničarke in jo vprašala, od katerega leta dalje morajo otroci plačati vstopnino. Okoli mene se je gnetla čreda čebljajočih otrok, ki so vsi vpili drug čez drugega. »Majhni otroci ne plačujejo nič, srednji pa.« »Kdo so pa srednji otroci?« vprašam turobno. »Tako, od 12. leta naprej.« »12 jih nobeden nima,« rečem, Erna in Mojca se stisneta vkup in prekrižata roke na drobnih prsih, kot na komando! Odrasli in upokojenci kupijo vstopnice, otroci pa se zopet postavijo v vrsto in gledajo v globel, pred kalero so zaklenjena železna vrata in v katero peljejo strme in ozke stopnice - kot da bi šle v dno pekla. Vodnik prikoraca, in začne pobirati vstopnice. »Kje pa imajo otroci karte?« »Saj so vsi mlajši od 12 let.« »Ne, saj od šestega naprej plačujejo . .. ampak kdo bo sedaj tekal nazaj k blagajni. Kdo je vodnik teh otrok?« zarohni stari vodnik. »Ali imajo učiteljico seboj?« Otroci so jeli kazati name, pa čeprav smo že bili krepko sredi julija, in od šole ni bilo ne duha ne sluha. Povrh vsega so bili tako različne starosti, da pri najboljši volji ne bi mogli biti ne razred, ne šolska skupina. »Veste, tovariš vodnik, otroci bi bili zelo žalostni, če jame ne bi videli... in od daleč smo dopotovali, in napačne informacije smo prebrali... in ...« »No, pa vstopite s temi otroki, in za drugič vedite: od šestega do dvanajstega leta 3 dinarje, naprej pa 6 - do šestega leta pa nič, tovarišica učiteljica ...« (Tako sem ob vstopu v Pivko jamo kar po hitrem postopku absolvirala pedagoško akademijo!) Jasno, da sem hitro otrokom pošepnila, da me sedaj morajo vsi klicati za lovarišico, in ne za teto. Pot navzdol se je začela. Strme stopnice pod skalnim previsom, čudovite kapniške tvorbe v globeli, nekatere črne, druge pa snežno bele - voda pa že zdavnaj tukaj ne preteka - le kaplja. Vodnik pač razlaga, kakor
zna in vc razen nas ima veliko skupino Nemcev, njegova nemščina pa je vse prej kot užitne. Otroci me nenehno sprašujejo: »Tovarišica, kako nastanejo kapniki? Tova-rišica, kdaj je ta jama bila odkrita? Tovarišica, kako daleč smo od Postojne?« Seveda je najbolj navdušeno »tovarišiciral« moj lastni sin, dokler mu nisem zapretila, da bom že doma mami povedala, če ne bo priden. Pod visokimi svodi veličastnih jam so otroci zopet zapeli:
Široka pot je pred teboj, in svet je poln lepot. Za dobro voljo, sinko moj, življenje je povsod, široka pot je pred teboj, ne hodi sam po njej!
Sedaj še vodnik ni posumil, da to ni en sam razred, čeprav so bili v njem predšolski in pošolski otroci! Ko smo si obe jami ogledali in vodniku dokončno prebili uhlja z našim milozvočnim petjem, se znajdemo na izhodu - čisto na drugem koncu, kakih 2 km od motela. In spet dežuje. A se ne damo, zahvalimo se vodniku, starejši zberemo nekuj napitnine, in jo mahnemo v naš zvesti lunohod. Da bi šli žc domov? Kje pa? Pojdemo še v Postojno, za v jamo resnično nihče ni več likviden (razen dežja) — in si kar od zunaj ogledamo nov gostinski objekt s trgovinami ter ga občudujemo. Ne, domov pa res še ne. Do Razdrtega še, vam se ta vas res ne zdi imenitna? Ali veste, da je tam bila prva pošta v Sloveniji? Seveda veste. A da je Razdrto na svojem področju imelo hkrati kar dva podrta stolpu, lega pa ne veste. Saj se nod Razdrtim strmo dviga Pleša, najbolj izpostavljeni nanoški vrh, na katerem je RTV stolp. Pred nekaj leti je la stolp podrla močna burja. Kosi železja še danes krasc najstrmejšo pot iz Razdrtega na Nanos, stolp (oddajnik) pa je nov in popravljen. Sicer ne verjamem, da bo dolgo. Burje še nihče ni ugnal. Podrla jc šc drugi - 500 let stari stolp cerkve v Razdrtem. In sicer na srečo, ponoči, januarja, pred nekako 12 leti. Stolp pri tem ni poškodoval na srečo niti ostale cerkve, in kar je najbolj čudno, še zvon se je na tla sesedel nepoškodovan, Razdrčani so zvonu postavili lepo pritlično bivališče. In smo tako imeli priložnost ogledati si zvon prav od blizu, slar je kekih 300 let, poln latinskih napisov in letnic, imen mojstrov, ki so ga delali, prav zanimiv. Seveda je otroke mikalo, da bi ga zamajali. Vendar teca niso znali prav narediti. Cerkovnik je pritekel, a jih ni natepel, kol so pričakovali. Raje jc postregel z izdatnim zgodovinskim predavanjem o Razdrtem, prevzoprav »o vratih Vipavske doline«, skozi katere so šle vse vojske in vse nesreče. Sedaj vas propada, čeprav v Postojni in Senožečah ni težko dobiti dela. Ljudje gredo tja, kjer je manj burje in manj snega, več življenja. Saj tukaj avtomobili le švigajo mimo, vas je pusta in mirna ...
Pojdimo, ljudje - noč bo, saj bo še nekaj poletnih nedelj, še pojdemo po naši zemlji...
Prihodnjič pojdemo na proslavo, na Razor - planino nad Tolminom. Povem, kdor nima dobrih nog, naj raje ostane doma!
ČAKAJOČ NA POLETJE
KRVAVA ZGODBA VITEK SMOLEJ
Da bo zgodba krvava, je kriva Marička. Po operaciji, ko so jo olajšali za nekaj kamenja, ji, kaže, primanjkuje krvi, pa mi je predlagola, da napišem kaj krvavega. Pa naj bo.
Neposredni krivec za to »bloody;: zgodbo je pravzaprav šrauf. Nekega vročega dne sem sc vračal iz Vrat in ga staknil v travi na Turkovi planini, ko se je nastavljal soncu.
Tisto dopoldne nas je ravno večja druščina pridrvela s Kredarice za Cmirom in bili smo kar pijani od žarečega sonca in čudovite smučarije, ki ji kar ni in ni kraja. Tudi Šrauf je bil tisti dan na snegu. Po uspešno opravljeni - tuji - fantovščini no Rajskih poljanah je zjutraj zlezel na Dovški križ in se spustil skozi Jugovo grapo. Rekel je, da je bilo kar v redu. Hiter sneg, ena a skratka.
Skoraj bi se mu začel opravičevati, ker smo mi, kar nas je bolj mladih po stažu v gorah, tako malo ugajstni«, da smučamo samo tam, kjer so že drugi. Čez nekaj tednov sem se brez smučk odpravil na obisk na Kredarico. Slavko je ravno opravil svoj delovni obrok in za proslavo sva ga malo dala na zob. Beseda jc dala besedo, najprej sva obžrla vse, kar se tiče njihovih psov — Runa, Reksa in Sidre -, potem sva spet malo gledala televizijo in »Krilatega maščevalca« - nazaj, v planinski raj, z miksalom, ki perilo melizira -; nazadnje sva se seveda zaustavila na smučariji in stalnih gostili našega Triglavskega doma. Omenil sem, kako smo nc Staničevi proslavljali zmago naše košarkarske reprezentance nad ZDA. »Tisti dan so me prišli prosit, če nesem televizijo dol na Staničevo,« je dejal Slavko. »Brojan in Bišček. Obadva lepo okrogla.«
Omenil sem mu, da smo mladega Brojana imeli priložnost videli, kako smuča z Rja-vine; lepo kot profesor, v ostrih vijugah tik pod robom stene.
»Je rekel, da da vsak od njegovih po dva jurja, če jim dam televizijo. Kar lep kup bi bil,« je premišljeval Slave. »Sla mi pretaknila vse dosegljive kozarce. Potem se je Janez nekako zbudil, pa dejal: ,No zdaj grem pa še na vrh.' Malo pozno bo, sem mu rekel, je moralo biti okoli štirih ali petih. Potem smo stali pred bajto in ta hudič Brojanov ti začne motoviliti nekaj okoli dil. Kar na ramo jih je dal pa gremo. ,Ejga, kam pa ti' sva se zodrla z Biščkom. ,Na vrh,' je zavpil nazaj. Biščka je kar vzdignilo. ,A si malo nor, kaj pa z dilami gor rineš!' In ta hudič ti je hotel z vrha ali nekje z grebena smučati na ledenik. .Poglcjta, kako je vse lepo zalito,' je hitel razlagati. Nazadnje nama je le nekako uspelo, da sva ga ohladila. Kar pošteno zavzet je bil za to oslarijo «
»Koliko jih je bilo potem takrat pri tebi.« vprašam.
»Ah, kakih dvajset. Bi bilo kar dobro, od vsakega pobrati dva jurja no Staničevi, pa kdo bo prenašal akumulator,« je zamahnil z roko. »Brojan, kdo pa drug. Dobro prase vse prenese.«
»Ja, jo, je potem, namesto z vrha Triglava, strmoglavil z Rži. Saj ste ga morali videti s Staničeve. Po kuloarčku z grebena. Mu pa ne dam akumulatorja za noben denar, da mi ga stolče po neumnem.«
»Saj pravim, Mojstrančani, Mojstrančani, to so sami gajstni med njimi,t: zaključiva debato.
Tokrot sem začutil - poleg drugega —, da sc v našo turno smučarijo vseljujejo novi elementi, ki jo bodo dodobra prekvesili.
Obdobje, ki sedaj potihomo izginja, nam bo ostalo v spominu kot doba pionirskega, izvidniškega smučanja. Nanj se bomo spominjali kol na planinstvo našega staroste Badjure.
Mlcdina bo brala opise naših podvigov v že deviških Julijcih in kolcalo se j! bo ob mislih na tiste čase, ko...
Na povrutku s Triglavskega smuka sva se s Francozom Guyem vsake loliko časa ustavilo, da se je lahko nagledal sten ob robu Krme. Oči je predvsem zapičil v previse nasproli Debele peči.
»Tam gori bo šla žičnica,« sem mu razložil. »Naš veliki, rekreacijsko-turistični center. Za našega delavnega človeka.«
Sočutno je zmajal z glavo, potem pa kar dobro opisal ta bodoči biser našega turizma.
»Najprej,» je zamahnil z roko po grušču na Zasipski planini, »najprej vse to preč; rože v betonske lonce, na vrh pa beton. Nekaj trave, za vzorec, po njej hoditi prepovedano. Širno parkirišča z dvemi ali tremi črpalkami. Prodajalne hot-dogs in coca cole. Razglednice in daljnogledi. Pozimi piste za helikopterje, še nekaj Rdečega križa za živobarvnost - aja, pa spomenik tistemu, ki je naredil to oslarijo.« Jasno je, da se bo gorniška duša brumnega slovenstva temu uprla. Novi posegi v našo naravo bodo izzvali reakcije, raznovrstne povratke nazaj k naravi. Prvim herojskim poskusom povratka k starožitnemu turnemu smučanju, ki pa bo seveda neizbežno prepojeno z duhom novega hitrega časa, bo sledilo obdobje organiziranega naskoka na snežne strmine.
Med drugim se bo pojavila klasifikacija smeri. Jalovčev ozebnik bo izgubil svojo začetno petico, zdrknil nekam do trojke in mladi nadsmučarji bodo zviška gledali na te plebejce, ki se bodo še voljni spuščati po tej topovski cevi. Nova garda si bo osvojila pozimi Turne in ga zgladila s svojimi plohi, da ga ne bo spoznali. Pojavile se bodo vsekakor tudi nove tehnike; za premagovanje streh bo v prvih poskusih zadostovala marela in edelridka. Potem bodo prišla do izraza odkritja NASA, kot kakšni napihljivi zmaji in podobno.
Mejnik med starim in tem lepim novim svetom bo po mojem prvi spust z vrha Triglava.
Smer mi je kristalno čista v glavi.
.Znano je', bo zapisal kronist, ,da je spust bil pred desetletji že izveden na odseku triglavski ledenik-Slovenska grapa. Neki Pogačnik se je v elegantnem loku pognal čez rob, vendar zaradi pomanjkljive opreme in težkega snega ture ni nadaljeval. Gora ni hotela.'
Smer. imenovana slovenska, poteka takole:
Start na Aljaževem stolpu, spust po grebenu do plošče V. Vodniku. Zaradi močnega vetra v sunkih sta bila prvorazstopnika tudi tu navezana. Po srednjetežkem terenu levo navzdol — spremenljivi sneg, mesloma tudi ledeno, plazovito, drugače nezanimivo, lep razgled na zgornjesovsko dolino. - Na ledenik pride smer na najvišji točki. Na primernem stojišču pogledati, da ni kakega šolskega izleta v smeri vpadnice. V nizki preži spust v smeri desno od Prevčevega izstopa; pri tem je važno razviti čim večjo hitrost. Pri višini 2200 m že lahko razpnete krila, če želita nemško varianto ali pristanek pred Aljaževim domom. Drugače pristanek desno od bavarskih stolpov. Mehka kolena!
V spodnjem delu se smer združi s turističnim spustom čez Prag; posebno ob nedeljah in sobotah je tu gneča, zato pravočasno vključiti sireno.
Idealne razmere so februarja. Letne ponovitve za sedaj še ni. Ocena V, mestoma VI, A 2 — to predvsem v spodnjem delu smeri, kjer sta potrebna kramp in lopata. .Zaželeno je, da si čas vnaprej rezervirale, da ne boste zastonj čakali na vrsto. Po drugi strani je tudi res,' zaključuje kronist, ,da zanimanje za klesične smeri sedaj že popušča. Mladina si je pač zadala nove cilje in se bolj malo zmeni za preteklost. Čisto verjetno boste lahko sami zase uživali skrivnosti in lepote te smeri.' Pa naj bo zadosli le krvi, človek postane kar bled pri vsej tej mesariji. Če pa bosle letos kaj hodili čez Kugyjevo polico, dobro poglejte v skale nad ledenikom. Da vas kdo po neumnem ne podre.
Na Rušju
Sprva se mi od zgaranosti - cel dan spali v službi, kakšna mora! - sploh ni dalo poskrbeli za celo stvar. Kljub vsemu je bilo v petek že vse sklenjeno in v soboto sva z Janezom stala na vročem soncu za avtobusno postajo v Vižmarjih in dvigala palce. Bila sva v polni bojni opremi in sva bila kar predrzna; s sabo sva imela namreč tudi smuči in sva seveda bila osrednja točka na obiralnem programu mimovozečih. Zaupanje v šoferje se je kljub brezizgledni situaciji izplačalo. Okoli enih sva se izkrcala na Jesenicah in podal sem se na lov za ključi bivaka na Rušju. Po dolgem boju z sraznoraznimi« vratarji, letanjem po dolgih hodnikih jeseniške železarne in pokojninskega zavoda sem nazadnje dobil Uroša in njegove blagoslove, potem pa še ključe.
Ko sva jo mahala v Vrata, je ura bila že okoli dve in sonce je ravno viselo nad
tistim koncem sten in bregov, kamor sva bila namenjena.
Rušje!
Na desni visi nad snegom Stcnar in temna stena samo še ostri žarenje snega po poljanah pod sosednjim Križem. Prek vrha se spotegne meglica, da srebro potemni; potem pa se kot slopljcna kovina po snegu spet razlije sonce, da moraš umakniti pogled.
Mahala sva jo tako po suhi in prašni cesti proti Peričniku in premišljevala, če bodo prijatelji držali besedo. Bili smo bolj negotovo zmenjeni. Vseeno so nama spred domu, ko sva se skobacala s košar s kislim zeljem, na katere naju je naložil oskrbnik. Bili so bolj slabe volje, ker so pešačili, naju pa je oskrbnik s kombijem dostavil kar pred dom.
Čez dolino je že legla senca, ko smo se odpravili na pot. Sladili smo si jo z neko sadistično mislijo. Vse te strmine, posute z borovci, obrobljene z bolvani in stenami, so nas čckale naslednji dan.
V somraku sem potem, stoječ na gugastem ruševju, izvlekel na dan ključe in odprl vrata v bivak. Toplo je zavelo iz njega in zadišalo po borovih polenih in lesu. Prijetno je bilo stopiti noter in hitro zapreti vrata, da nastajajoča megla in hlad ne bi mogla v hišico.
Potem so drug za drugim prikopali še ostali. Čez čas, ko smo se že dobro namestili, je bilo slišati hripcivo jodlanje, lajanje in mijavkanje in skozi temo sla prikolovratila še dva Bila sta nas pošteno vesela, ker sta že premišljevala, kako se bosta vso noč premetavala po rušju in kamenju pred zaprtim bivakom.
Nazadnje se nam je pozno ponoči pridružila Vida, tako da nas je nazadnje bilo že kar polna hiša.
Prvak AAO v kuhanju Janez je postal spel središče pozornosti. Medtem ko je čaral s kuhalnico in poleni, sem jaz listal po vpisni knjigi in sodoživljal vse tiste radosti, majhne resnice in modrosti, ki so jih obiskovalci kot bežne iskrice pustili za seboj. Koliko volje in ljubezni je bilo treba za ta bivak!
Iz leta v leto je bilo brati - več ali manj ista imena -, kako so nosili skupaj material in opremo.
Tukaj je nekaj kratkih zapiskov, ki dosti povedo:
13. maj 51 - Bivak 4 v razvalinah! Bil zelo žalosten. Krušic Janez
19. maj 51 - Za silo zavarovali del inventarja. Bivak popolnoma razbit. Toda mora
se urediti v letu 1951 ponovno - močneje in boljše. Silar, Krušic, Baš, Koblar
1. nov. - vseh mrtvili dan 1953. Krušic, Kores Alojz
Prinesla 3 kom. odej itd. Prenočila na B4. Megla, nov sneg. šla na Skrlatico - krasno vreme - Megleno morje. Sneg ni dosti oviral. Nesla na vrh Skrlatice venec vsem gornikom, ki so se ponesrečili v naših gorah. V spomin tudi gornikom-partizanom. ki so padli v NOB za svobodo domovine. Nekdo je odstranil križ na Škrlatici!?
In spet kratki zapiski, včasih samo podpisi in v oklepaju .udarniška akcija', mogoče tudi vreme, enkrat prav živ vzdih: ,Lepo bo tukaj, ko bo urejeno!' In potem:
,8. nov. 1953 - Otvoritev bivaka 4' s podpisi vseh starešin in glava našega planinstva.
Zalistaš malo hitreje, leta hitijo mimo:
.novo leto, 8 ljudi, snega čez glavo'
,dan mrtvih, vršili inventuro v vseh treh bivakih.
Smer Krnica-Bl-grede 5krlatice-D4 - zaradi novega snega težka plezala, B4-Skrla-
tica-Kotli-Rokav B2-Vrata.'
Prava leteča, ,jet-sen'komisija, ni kaj reči I
le so tu naši znanci; berem, kako so tipali po Stenarju in Dolkovi špici in kleli, ker je bilo ves čas lepo vreme, pa so zaradi neizprosne kovaške žilice morali vsak dan zgodaj vstajati. Obrneš. Prazen list. Leto 71.
Zapisali smo. da nas je kar precej, vedno več pravzaprav, in da sta ava izmed nas - novodošleca s Skrlalicc - prav mamljivo zapečene barve. .Imeli ju bomo za za|trk,
smo pristavili v knjigo.	v	v
Ura je hitela, noč tudi, in kmalu smo zaspali, tudi naša dva popecena mucenika. Zjutraj sem, od zaspanosti zmeden kot kura, skočil pokonci pri prvem zehavem kikirikanju bolj vestnih med nami, potem pa sem prišel malo k sebi in se elegantno pognal nazaj med odeje. Cez dober spanec ga pa le ni!	_
Napol v sanjah sem poslušal ropotanje posode in klokotanje čaja po že zjulra| ze|mh grlih. Iz peči je prijetno dišalo po borovini, skozi okno pa je lilo jutranje sonce. Potem je po dolgem obiranju šel še zadnji iz hiše. se nekajkrat vrnil po pozabl|ene stvari in nazadnje dokončno odkorakal. V bivaku je zavladala tišina. Oknice so škripale v prvem vetru, ki je hladil že razgreto pločevino na bivaku. Kar potegnilo me je pod površje sanj.
Potem sem se zbudil, lagodno zbral med zajtrkom, kar mi je bilo treba za žejo in sonce, in o ubral za drugimi. Ura je bila že kake osem in megla je kar vidno usiha,a pod poplavo sončne svetlobe. V kopalkah, čevljih in ledeniških očalih sem |o mahal med rušjem proti robu. Predhodnico sem ravno ujel na vrhu Kriške stene, ko ,e kukala v Krnico. Po širokem grebenu - na desni čez Krnico, Razor in Pr.sank, na lev, nad podi Stenar - smo kmalu bili na Križu. Sedaj je bilo soncu že dost, megle, kar vidno nam je zginila spred oči, da so se že začeli kazati gozdov, po Vratih in
Najprej smo ustregli najbolj neučakanim, to je fotografskim aparatom. Prestavljali smo se kot kulise levo. desno, naprej in nazaj, dokler nismo b,l, spet nared za kakšnega .Samotnega smučarja nad gorskimi grebeni' ali pa za .zimske daljave'. Potem smo se splazili čisto na zadnji kamen na vrhu in spustili v pozdrav postaviti na vrh Stenarja alpinistični pozdrav v stilu Ostrorogega Jelena.
Sonce je neusmiljeno žgalo, barve so zgubile svoje posebnosti in se pretopile v bel.no snega, mehko modrino neba na obzorju in v temino neba nad nam. m senc po
stenah.	. . . .
Sloneli smo na smučkah, pustili, da nas sonce pari. in gledali, kako se po Tnglavsk, steni rušijo plazovi. Povsod drugod mir. temen kvadrat Kredarice, kozolcu podobna karavla na Morbegni. vrh Triglava brez oblačka, ki bi opredmetil koma, zaznaven veter. Mir, ki ga vsake toliko čase pretrga hrum plazu in naše sledi, ce se ozres nazaj proti severu in dol pod Dolkovo špico.
Se in še bi sedeli, pa je že skoraj zadišalo po prežganem. Saj je res, da na vsaki tubi za sončni eliksir piše. da je garantirano uspešna. Nikjer pa ni povedano, da ti v primeru reklamacije kožo zamenjajo. Zato smo si raje nataknili smuči in se odpravili. Iz slivovih pečka - kompot Ivrdke Grocka - sem sestavil tr. srca v zahvalo tistemu, ki nam je pripravil tako lepo vreme. In sedaj smučanja!
Oči so nam zažarele kot kakim mačkom, ki gredo proti večeru na sprehod, lokrat e imel največ dela moj fotoaparat. Posnel sem nekaj dokaznega materiala za tiste, ki so se delali norca iz mojih kratkih smučk.
Za nami je bilo videti v zmehčanem snegu najprej moje - lepe drobne, prov,lne, ah,
skratka čudovite - v,,ug,ce. potem Janezove kovaške plužne zavoje, in tu pa tam Neicevo P,ko ,n V.d.n klicaj. Bil sem tako lep pri smučanju, da so kar počepali -od smeha. Črn obraz, črna brada, ledeniška očala, rdeče kopalke z naramnicami m moare gamace cez kolena I Tega pa res ne srečaš zlepa!
Pri bivaku smo srečali spet dva nova člana druščine, ki sta spala v dolini in zjutraj po dez,u odrinila na Rušje. Obraza sta jima bila kot lune ob vsej tej snežni krasoti. Sedi, smo za trenutek v bivak, da odpočijemo oči in kožo, potem pa smo spet planil. na sneg in se val,I, po njem, dokler nismo imeli nog že čisto mehkih; potem smo se spet mazali z olM in mastmi in nazadnje dokončno priznali, da nas je sonce tokrat zmagalo.
In sonce je potovalo iz ure v uro bliže robu. od koder so vodile noše smučine, čez vrh Slenar,a prot, Križu; potem sta prišla še naša dva opečenca, ki sta šla spet na Skrlatico pobrat tam pozabl|ene reči - in zazdelo se nam je, da bi bil že čas Pospravili smo bivak, naccpili drva. še enkrat pogledali, če je vse tako kot mora biU do ne bo zamere, zaklenili bivak in za slovo udarili po njem kot po kakšnem aobrem furmanskem kon|u.
.Dobro je bilo, stari!'
Sence so se zdaljšale, ko si stopil vanje, te je zazeblo. Z vzdihom zadovoljstva in
sledeh navzdol*3 " ^^	^ ^ ubrali po svoiih v«'ajšnjih
Ncvzdol, navzdol in še enkrat navzdol!
Opisovati skoraj nima smisla. Po eni strani niti ne veš, kaj je bilo lepo; ali sneg ali pobočja, po katerih smo vijugali? Borovje po robovih. Stenarjeva stena nad nami* Ali previsi v soncu na oni strani?
Po drugi strani lahko spet nekako - ponesrečeno, pa vseeno uspešno - opišeš celo stvor, pa srečaš znanca, ki li bo razložil, da zato ni šel, ker je slišal, da je tam in tem izredno zame smučali, to pa zato in zato, ker takrat in takrat In je tisti znanec čisto prav slišal, lako da ima kar prav. Ti pa tudi
Pa cagav' fant ni še nikoli pri ,fejsf punci spal. Razen, če ga je imela rada. Pa
potem ze ni moglo biti več govora o .cagavosti'. ..
Tako je z nami in z gorami.
Kot piše na prvi strani spominske knjige na B4:
,23. julij 1950 - Silar Janko. Krušic Janez - nova smer v Stenarju
InTo -6 'e hrepen,enie - vem' d° ne za dolgo. Gore nas vabijo vedno znova. In ko dosežemo sv0| cil|, se nam pokažejo novi - v neskončnosti In mi moramo znova na pot!'
ŽENSKA NAVEZA V ŠTAJERSKI RINK!
MARIJA ROJNIK
Okreselj se ,e prebu,a v septembrski dan. Rinke so že objemali žarki vzhajajočega sonca. Prot, Turškemu z ebu ze štejeta serpentine pridna planinca. Verjetno bi jih bHo še vec po le dom na OltreSI,« uradno še zapri. Sledi jima tudi Marjana, mi pa gremo prot, Sav,n,skemu sedlu, proti Vrhu Mrzlega dola. Naš današnji kažipot nas kmalu usmeri levo na melišče pod Štajersko Rinko. Mnogo j,h je žc na melišL, ce^ čreda starih in mladih gamsov Počasi se prično umikati pod stenami Rink in Križa. Desel avajse , trideset in se. Mladiči previdno slede ozirajočim se materam. Čreda gamsov se sledeč ustavi na strmih, travnatih pobočjih Mrzle gore. Kako spretne so te živali neka, skokov, pa so že čez melišče. Mi pa še lep čas mešamo kamenje navzgor do
Pri vstopu počivamo, kot je pri planincih navada. Zdajci sc Cvrčo zažene po melišču navzdol, kot bi mu gorelo kamenje pod nogami. Davorin nama pojasni, da je na prejšnjem počivališču pozabil svoj pulover z »luknjicami« in da takšne podvige dostikrat prireja.
Kaže, da bomo danes edini plezalci v Rinkah. Naša današnja nemarkirana pot bo Modec-Režkova v Štajerski Rinki. Včeraj v Igličevi smo se domenili zanjo. V četrtek na sestanku sem se odločila, da greva z Vlasto v Rinke. Priznam, sprva sva nameravali v Vrata, toda zbadanja v zvezi s Čopovim stebrom sem imela dovolj. Tudi v savinjskih stenah so lepe smeri. Lepe. težke, čudovite!
»Tota« Mariborčana sta vstopila pred nama. Vlasla že pleza prvi razležaj, jaz pa naslonjena ob skalo premišljujem, kaj vse se lahko zgodi v naslednjih urah v krušljivi smeri. Kako dolgo bomo v steni? Če navaja opis »krušljivo«, tedaj je po izkušnjah sodeč »zelo krušljivo«. Bomo videli. Vlasta me že kliče: »Pridil« Po dobrem raztežaju sem na grebenčku, ki je mejni rob velike rdeče grape med S. Rinko in Križem. Za-slišim padajoče kamenje, vedno močneje, cel plaz grmi v rdečo grapo. Spreleti me. Gledam za izginjajočim kamenjem, če morda ne leti kdo z njim. Plaz se polagoma umiri, vlada tišina. Prva se oglasim in povedo mi, da je vse v redu. Po nekaj metrih sem pri njih pod krušljivim žlebom. Davorin je še vedno stisnjen pod skalo, preko kalere je grmel plaz. Kar dober začetek.
Cvrčo pleza naprej, ne, ruši kamenje, ki žvižga preko naših glav. Davorinu sledi Vlasta, ki neprestano kliče »Pazija«, čeprav ni bilo z nami nobenega psa. Moja čelada se danes odlično preizkusi, kako široko območje Ionov ima. Vsi štirje se znova dobimo v globoki votlini. Opis pravi, da je izstop V+. No, bom videla, kako bo. Do sem je plezala Vlasta prva, naprej bom jaz. Cvrčo počasi, a previdno izginja levo preko previsa. Tehnika ga zafrkava, kot sam pravi, ne uporablja prusikov, pa potem toliko težje vleče vrv. Njegova napaka mi prav pride, zalo potegnem iz žepa obe Prusikovi zanki in »najlonka prav rada teče«. Ta raz-težej nas privede do ogromnih streh. Sledi vesna prečnica. Cel raztežaj lahko preplezaš viseč na rokah in si pomagaš s trenjem telesa ob strmi nerazčlenjeni skali.
NAJTEŽJE V ZAHODNEM STEBRU MAKALUJA
Kako so Francozi preplezali 400 m visoki prag ali bolje pomol, krmol, je v La Montague 1971/12 popisal Bernard Mellet. Na začetku tega »odstavka« so postavil) tabor 4. 2e do njega je bilo treba premagati nekaj previsov. Prostor za šotor je bilo treba prigarati, ker na tisti višini res ni bilo lahko. Mellet in Seigneur sta to utegnila narediti pred nočjo, ko :e spet završal vihar in spet je začelo mesti. Zjutraj sta kljub lemu naskočila steber, Seigneur je našel nekak ozebnik in po njem sta dosegla monolitni del visoke krmolje. Čas jima je hitro tekel in pred nočjo sta se umaknila v šotor na tabor 4. Višine sploh nista čutila, čeprav sta garala v višini 7300 m. Mraz pa ju je grizel vso noč. Zjutraj 1. maja sta sestopila do vznožja praga, pod tabor 4 kamor so" prinesli šerpe opremo in hrano. Z njimi so bili Berardini, Mosca, Paragot in Payot. Nolo sta začela z delom v stebru, najprej po vrveh, ki sta jih pripela prejšnji dan, neto še 100 m više, in to po solidnem granitu, vendar »atletske« stvari. Po takem delu sta morala tretji don v tabor 3 po nove moči. Naslednji dan sla Mosca in Payot premagala »nos«, ki je vse strašil s svojimi previsi v plateh. 4. maja je 5 šerp prineslo šotore, ležišča, in opremo, tako da bi tabor 4 imel tri opremljene šotore. Občudovali so te ljudi, ki še nikoli niso plezali v takih razmerah. Čeprav niso veljali za najboljše, so svoje naredili in jim res pomagali. Ko so odšli, so sahibi vzeli v roke lopale in krampe, da pripravijo svet za tretji tabor. Vsak gib je bil v tej višini trpljenje. Vsi trije šotori so v grebenu komaj čepeli, veter jih je mrcvaril. Vendar so se možje kljub lemu zbudili šele ob sedmih. Prvi je zaplezal Seigneur. Varoval ga je Mellet, tedaj pa je zapihal mimo stebra veter v takih sunkih, da se je Mellel komaj sam obdržal. Seigneur je vlekel vrv, odpel se mu je anorak in se je spremenil v balon. Oba sla bila v stiski, končno je Mellet našel zatišje in Seigneuru svetoval, da seslopi. Opremila sta komaj 50 m stene nad »nosom«. Glavni previsi so ostali. 6. maja veter ni pojenjal. Bili so v dobri formi, napredovali čez lažje previse, na kor je Seigneur prečil 15 m. da bi prišel v lažji svet. Prišel pa je v tako 329 vetrovno zcrezo, da Mellel pri priči ni več občutil prstov na rokah in nogah. Sijalo
Ker pa vemo, da je lažje 4 m nižje prečkati strme plati, se poslužirro te variante. Po dveh raztcžajih v desno smo pod značilnim, zelo krušljivim kaminom, na mestu, katerega opis sem si že večkrat prebrala. Kamin. Zelo krušljivo. Pa Cvrčo ga ne opazi. Pleza še kar naprej desno proti ogromni rdeči grapi. Komaj ga pripravimo do lega. da se vrne. Medtem pa opazujemo daleč spodaj skupino planincev, ki gredo proti Savinjskemu sedlu. Pozdravimo se z vriskanjem.
Cvrčo se vrne in še vedno trdi, da se da tudi »tam«. Seveda so variante, toda danes plezamo Modec-Režkovo smer. Davorin mu razlaga: »Idi po totem kamini navzgor, tam je klin, nato pa po polički no levo vun ...« Grizem se v ustnice, da se ne smejem na glas. Nekoč sem slišala, da so tako zafrkavali Ljubljančani »tote Štajerce«. Tudi Vlasto lomi smeh in izbruhneva v krohot. Smejvu se zdaj, v krušljivem kaminu gotovo ne bo časa.
Gledam za Cvrčom, ki je že tik pod poličko. Strmo je videti in kamenje se mi zdi zrahljano. Kako bo šlo? Daleč spodaj na poti počivajo turisti in zvoki domače glasbe iz njihovega transistorja se družijo z žvižganjem kamenja. »Pozimi, pomladi počiva le vse«, se sliši Slakova pesem, Jaz pa zo nas nadaljujem: »Alpinisti v lepem vremenu pa ne!« Sele zdaj opazim, da se je pooblačilo. Lepa reč. Cvrčo že leze »vun« po polički, nato spet navzgor in zdaj morci prestopiti desno okrog roba. Divje je videti. Skoraj ves raztežaj ga lahko opazujemo. Slednjič je na varovališču. Plezam takoj za Davorinom. Ko se vzpnem v klin sredi kamina, sft ozrem na Vlasto. Gleda predse na tla in mi podaja vrv. Sem že na polički, kjer je drugi klin nekoliko iz smeri. Više zgoraj sta samo še dva, tako rekoč, prosto plezanje. Nekaj metrov nad mano je Davorin. Kako bo prestopil? »Cvrčo, napni vrvi« ga slišim. Plezam navzgor, sledi prestop. Iščem čvrstih oprimkov, v ušesih mi zvene Davorinove besede: »Napni vrv.« V tem trenutku bi tudi jaz koga poprosila. Ozrem se na soplezalko. Še vedno ima sklonjeno glavo. Varuje preko klina. Prestop okrog roba je dosti lažji, kot je kazalo. Z lahkoto sem preko in po nekaj metrih plezanja navzgor sem na varovališču. Vlasta mi dobro sledi. Tudi ona se stam« oglasi: »Marici, napni vrv!« Z veseljem! Ncslednjih nekaj raztežajev privede preko »težjega« prestopa na gredino. V teh
je sonce, pa ni imelo moči. Seigneur se je lotil težkega mesta s tehniko, potegnil vrv in jo pritrdil. Mellet ni več čutil »jumarja« v rokah. Mraz ga je izčrpal. Yannick Seigneur mu ni mogel pomogati. Mellet mu je kazal prste, ki so postali čisto beli. Usmiliti se ga je moral, mu ogrel roke in mu vrnil potrebni pogum. In prišlo sta do višine 7550 m, mukoma, s skra|nimi napori. Nič manj težka ni bila vrnitev v tabor 4. Bil je naj-najtežji dan v mojem življenju, pravi Mellet. Potem je moral v tabor 2, da pride k sebi.
11. maja je moral spet v strašno strmal. Spet je snežilo. To bi res utegnilo pokopati odpravo. 13. maja je odšel iz tabora 4 šele ob poldevetih. Tabor 5 so šele nade-lavali, Mellet pa je sanjaril, da bodo poskušali že pripenjati tabor 6. Spet je bil pred njim deviški svet, spet je vstopal vanj v soju snežink. Proti večeru so prišli do gornjih snegov, strašni prag je bi! pod njimi Končno so ga »prestopili«. Ves čas je snežilo, in zato so takoj obrnili, da se oddahnejo v taboru 5. Jutri bo na vrsti etapa proti vrhu. Gorje! Tabor 5 še ni bil urejen za bivanje, morali so mimo njega v tabor 4. Kakšno rezočaranje, z vrhom jutri še ne bo nič. Vsi zaledeneii so prišli v tabor 4. Melletovi prsti so močno zatekli. Noč je bila huda, mraz, strašanski veter. Spet je šel v tabor 2, tam je našel Jacoba, ki se je medtem izlizal. Od 3. aprila se niso videli. Dva dni je bilo še treba, da sto Berardini in Marchal postavila tabor. To je bil uspeh in jamstvo, da bo Makalujev steber premagan. In v kakšnih razmerah! Zajeda pod taborom 5 v višini 7600 m je »med brati« V. stopnje, kaj šele v snežnem viharju! V lepem vremenu pa je sploh niso plezali.
YANNICK SEIGNEUR je pri opisu odprave na Makalu 1971 dobil beseco na zadnji etapi. Petkrat sta z Melletom s tabora 2 plezala najtežje, mimo tabora 4 in 5. Druge naveze so to storile trikrat. Zdaj so pri četrtem vzponu. Verjetno, pravi Seigneur, se jim bo posrečilo priti na vrh, midva z Jacobom in Paragotom bova pač četrta na vrhu. Vzpon do tabora 3 je bil srhljivo dolgočasen: zasneženi grebeni, razpoke, vsak korak jih je spomnil na dva meseca garanja, trpljenja, upanja in razočaranja. Kaj ne bi bilo dolg čas, to pot z 2 na 3 so prehodili v tem času najmanj dvajsetkrat, s sestopom torej štiridesetkrat. In vendarle enainštiridesetič drugače. V njih je gorela vera, nekaj, 330
raztežajih sem pa jaz klicala »Pazija«. Pozneje mi je Vlasta pravila, kako je žvižgalo mimo njene glave, saj smo bili kar trije kamnarji pred njo.
»Težji« prestop na gredino je sicer kompaktna skala, a brez oprimkov. Sežem proti klinu pod robom praga, manjka mi pol metra. Premišljujem, kako bi ga dosegla, če ne bi bilo v njem kar treh vponk od prve naveze. Problem je rešil Davorin. Včasih pa le misli na dekleta.
Na gredini počivamo in zobljemo alpinistično hrano, rozine in orehe. Pozni smo že in vreme postaja vedno bolj sumljivo. Odločimo se za varianto, ki gre desno iz komina na raz, ki pripelje na greben Križ-Rinka. Toda Cvrčo zavije rojši na levo in se tako zapleza v dveh razležajih, mi trije pa samo v enem. Na tem varovališču mi skrivljen, a še vedno čvrsto zabit klin reši uganko, kje se je ponesrečila naveza pred petimi leti. Cvrčo se spusti do nas. Vrv je imel vpeto v klin v že pripravljeno vponko zgoraj. Zdi se, da se tu večkrot zaplezajo. Spustimo se še en razležaj. Pripravim vorovališče. Prve kaplje dežja. Štiri popoldne, pohiteti bo treba. Žejni smo in utrujeni. Dogovorimo se, da plezava še midve naprej. Plezam v kaminu, ki je nekaj drugega kot prejšnji. Čvrsta hrapava skala daje občutek varnosti. In ko kakšnih 10 metrov nad sabo zagledam še Fe, si rahlo zapojem: »Ribam srca vsem igrajo...«. Vlasta že tolmači prijateljem, da je Marička gotovo pri klinu. Kamin zaključuje ogromen previs, zato bo treba »vun«. Preko gladkih strmih plati splezam desno na greben. Zabijam klin, pri vsakem udarcu pa si globoko oddahnem. Ven iz težov sem, naprej bo lažje. Po treh razležajih sva na grebenu Križ-Rinka, nato po njem na vrh Štajerske Rinke. Da, Štajerske Rinke, v kateri sem spoznala krušljivo, toda zame eno najlepših smeri.
Na vrhu sva. Slisku rok je priča zahajajoče sonce, ki se je znovo prikazalo. Uro za nama priplezata še Cvrčo in Davorin. Skuta in Grintovec izginjata v večernem mraku. Sestopamo proti Turškemu žlebu in dalje na Okrešelj.
Srečni sedimo pred domom. Nocoj ne gremo v dolino. Zadnji avtobus je že davno odpeljal. Vlasta bo jutri zamudila pouk, jaz bom svoj izpit preložila na naslednji rok. Nasploh bi bilo škoda končali čudoviti dan z divjanjem v dolino. Srečna, kot sem lehko le v gorah, zrem v temačno steno Planjave, nad katero se počasi pomika
kar je vendarle več kot človeški pogum. Ne maram tega primerjati z »nadmočjo« Buhla na Nanga Parbatu, pravi Seigneur, ne z Bonattijem v jugozahodnem stebru Druja. vendar vsak doživi svoj posebni dan. Ta den je bil moj dan. Vse seveda ni teklo po maslu. Srečevali smo naveze, ki niso šle proti vrhu, ampak so sestopale. V taboru 3 sta duškala Berardini in Marchal, ki sta z nadčloveškim garanjem postavila tabor 5, ko pa sta mislila odriniti na vrh, se je vreme spet skazilo. V taboru 4 sla jim Mosca in Poyot povedala, da je tabor 6 - že zunaj velikega skoka - urejen, da pa zaradi defekta na kisikovih maskah nista mogla na vrh.
Noč na taboru 5 so relativno dobro prespali, trije v dvojčku. Paragot je med taboroma 3 in 4 odstopil zaradi bolečin v prsin. S solzami v očeh je nastopil pot navzdol, vendar poln zaupanja v svoje moštvo.
Pred seboj so imeli težak dan. Iz tabora 5 na labor 6 so morali prenesti en šotor, 2 pernici, plin, 5 kisikov, vrvi in hrano. Na vsakega je prišlo 30 kg v višini 7700 m in to nošnja brez kisika čez previse. Do labora 6 so porabili več ur. Jacob je takoj sestopil v labor 5 in se vrhu odrekel. Vendar je pomenilo njegovo bivanje v taboru 5 veliko moralno oporo: Dva dni prebiti sam v plahutajočem šotorčku, pripetem v strašno steno v višini 7650 m, v boju z mrazom, pomanjkanjem kisika, z lakoto - saj hrane ni bilo na pretek - vse to za nikogar niso mačje solze. Tudi Guillot je sestopil, na obrazu se mu je poznalo, da je utrujen, da ne bo Ivegal. Pregovarjali so ga, a imel je svoj prav.
Tabor 6 je stal v višini 7800 m. Tu so imeli 7 kisikovih aparatov, 4 pernice, dva stenska šotoreka. Prespali so vs; trije v enem, J. P. Paris, Mellel in Seigneur. Težko so dihali, sem in tja so srknili kisik. Mraz je bil hud, še hujši veter. Bodo uspeli? Še 700 m je do vrha, precej manj, kot je imel pred seboj Buhl na Nanga Parbatu. Bodo tvegali še en bivak? Melletove roke so jih skrbele. »Smem sam na vrh?« se sprašuje Seigneur.
In 23. maja - kje je že 11. marec - so ob pol treh zjutraj trije francoski mušketir|i odrinili iz tabora 6. Sem in tja so srknili kisik. Ko so bile pritrjene vrvi za njimi, so 331 se navezali na dvojno 80 m vrv (7 mm). 9 in 11-milimetrske vrvi so v lej višini
mesec. Misli po se vračajo v Štajersko Rinko. Da, ludi v domačih, Savinjskih stenah so lepe, težke in nepozabne smeri.
Modec-Režkova smer je ocenjena z V, V | , čas plezanja 7-8 ur, višina stene 600 m. Plezalci: Vlasta Ekar - Marija Rojrnik, Ivan Cvrlin - Davorin Podrepšek. Plezali smo tO in 11 ur.
KAJ PRAVIJO DEKLETA
MIRKO KAMBIČ
Planinska predavanja z barvnimi diapozitivi so pri nas šc vedno zelo priljubljena. Film in televizija jim nisla vzela veljave. Vendar predavatelji razen ploskanja ob koncu predstave in nekaj skopih ustnih pohval ne najdejo odmevov, ki bi jim bili v orientacijo za naslednje nastope. Strokovnih kritikov in kritik ni, žarometi javnih komunikacij osvetljujejo dan za dnem celo drobni kriminal, uspešna in dolgotrajna kulturna setev pa ostaja neopazna ob strani, Tcda setev je kljub temu rodovitna in Io je predavateljem stalna pobuda za neutrudno požrtvovalnost in celo zn lastno financiranje le kulturno prosvetne dejavnosti, saj so honorarji mnogo preskromni, pa šc ti so obdavčeni.
Pretekle dni mi jc prišlo na misel, da bi nupravil mini-anketo in zvedel kaj več o vplivu predavanj.
Konec februarja me ie vzgojitelj lov. Korenini povabil, naj predavam dekletom Doma centra strokovnih šol v L|ubljani. Izbrala sva naslov »Z veselim korakom po naših Alpah«, ki obsega 180 barvnih diapozilivov (format 6X6), nekaj zelo kratkih glasbenih vložkov, pa razlago z živo besedo, ki jo vedno prilagajam poslušalcem primerno. Na preaavanje je prišlo okrog 100 deklet v starosti v glavnem od 16 do 18 let. To so dekleta, ki se po končani osemletki učijo v oblačilni in frizerski stroki, doma so pa večinoma iz raznih krajev Slovenije. Dekleta hodijo redno k nekaterim kino predstavam v Pionirski dom in v gledališča, predavanja v Domu pa so redka. Dan po predavanju je 41 deklet napisalo na lističe svoje vtise o besedi, slikah, glasbi, motiviki in o svojih željah.
pretežke, teža pa je tu res nevaren sovražnik). Steber je že visel pod njimi, samo še na vrh je treba stopiti. Kisikovi aparati so sabotirali in morali so varčevati. Najmanj 20 ur hoje jih je še čakalo. Odlagali so opremo kos za kosom, na 8050 m kamero, talkie-walkie. Klini in kladiva so ostali na 8200 m, 8300 m. a v nahrbtniku ie bilo še vedno 10 do 12 kg. Potem se je greben polegel, razvezali so se in vsak je rinil v svojem ritmu v globokem snegu, sem in tja čez čeri. Čakal jih je še 100 m visok stolp iz rdečega granita. Navezali so se in nošli 12 m vrvi, ki so jo napeli Japonci prednje leto. Nekaj raztežajev so plezali po kopnem, nekaj še po snegu - bili so na višini 8300 m. Paris je pa začel pešati in je dejal: »Pojdite brez mene. ura je že daleč čez poldne«. Nastavili so kisikov aparat na 4 l/mn, Mellet in Seigneur sla prišla do novih moči, 170 m višine do vrha jima ni delalo posebnih težov. Spomnila sta se na Jeana Franca - I. 1955 je bil s svojimi tu gor. Pred njima najvišje gore na_svetu, misel na dosedanje in prihodnje vzpone, in že je treba obrniti, ura je 17. Ubogi Jean Paul Paris, tako blizu vrha, pa je moral odstopiti. Dobro se je držal sam, strašno som. Ob 22. so bili vsi trije v taboru VI, natanko 20 ur je trajala pot na vrh in nazaj do tabora.
V taboru 5 jih je čakal Jacob, v taboru 2 Paragot.
Paragot! Ko je 23. moja videl Melleta in Seigneura, kako se pomikata k vrhu, je potihem zajokal, ludi Marchai in Guillot se nista mogla zdržati solz. Vse hudo je bilo pozabljeno, čudovita avantura, sijajno, strašno, strašno mošlvo, nobeden ga ni razočaral, vsi so k uspehu doprinesli, čeprav je bil fenomenalni Seigneur zares »»mož stebra«. Lucien Berardini je z Marchalom postavil v dveh dneh labor 5 na 7650 m, na kar sta obe sestopila v tabor 2. Berardini, Paragotov nerazdružljivi prijatelj, ki je pustil nekaj prstov na rokah in nogah v južni steni Aconcague. In tako dalje. Za vsakega ima Paragot besedo priznanja, vsak je v kroniki vzpona vgrajen v fenomenalni francoski uspeli. Paragot ni pozabil deleža Ang Tembe in Pembe, ki sta večkrat prišla na tabor 5, enkrat pa celo na tabor 6.
»Vsi ste bili strašni,« jim je za slovo zapisal Paragot. Pogumni, požrtvovalni, izjemni
ljudje. (Glej sliko str. 337 in notico na strani 3511)	332
Navajam dobesedno le nekaj značilnih izjav.
»Bila sem presenečena nad vsem, kar sem videla. Spoznala sem, da ima tudi naše gorovje svoje vrednote, predvsem pa lepote.« »■Predavatelj lepo in natančno razlaga svoja doživetja.;.
»Zanimivo je bilo predvsem to, ker je predavatelj povedal, kaj je bilo njemu všeč in kaj ga je zanimalo.e
»Razlaga je bila obogatena z lepimi izrazi in besedami.« »Predavatelj je lepo razločno pripovedoval.»
« Veselo in lepo ste povedali, da se človek počuti kot na samem izletu.« Besedni del predavanja je imel torej svoj pomen in vpliv na mlada ušesa. Kaj pa slikovni del, ki je namenicn očesu, posebno danes, ko živimo v svetu slike in ko se vizualizacija tako poudarja? Čeprav je bilo platno za projckcijo preskromno (majhno, delno nagubano in premalo belo] in sem bil za slike na tej podlagi v skrbeh, je bil odsev slik v dvesto očeh zelo pozitiven. »Slike so bile izredno lepe, čudovite.« »Slike so bile lepe, ker so bile čiste.« »Posebno sem bila zadovoljna z izredno lepoto slik.« •Slike so fantastične, slike in barve.« »Slike so bile zelo jasne in vsaka mi je dosti pomenila.« »Slike so bile zelo lepe barve in izrazito čiste.« »Slike so mi všeč zaradi barve in poz, iz katerih so slikane.« »Barva slik je izredno lepa, saj je bila naravnost očarljiva.«
»Diapozitivi so mi bili všeč zato, ker so bili fotografirani iz različnih zornih kotov.« Podobno so se izrazile tudi druge anketiranke. Slika ima torej v proekciji poseben čar. Na gledalke je vplivala barva, motiv, zorni kot snemanja in čistost (zanimiva beseda, ki sem jo že večkrat slišal iz ust preprostih ljudi, ko so hoteli poudariti lepoto slike).
Glasbe je bilo zelo malo, nekaj domačih melodij (harmonika), nekaj pa Beethovna v orkestralni izvedbi. Dajem jo (z majhnim prenosnim magnetofonom), da z besedo ne bi zašel v enoličnost govora. Zdi se mi pa vedno problematična, ker so mi nekateri starejši poslušalci že rekli, da jih glasba moti in imajo rajši tekočo besedo, zato ponekod glasbo opustim. Kaj so pa menila dekleta o tem? Različno! »Glasba je bila lepa in se je skladala s slikami.«
»Všeč mi je bila glasba, ki se je kdaj pa kdaj zaslišala med predavanjem.«
«Glasba je slike popestrila.«
»Glasba je nareaila prikazovanje bolj domače.«
»Glasba je bila fino povezana 7 diapozitivi.«
sGlasbe je bilo premalo.«
100 000 zlomov
V Vzhodnih Alpah je zadnja leta močno naraslo število nesreč na smučarskih progah. Avstrijske statistike govore, da si v Avstriji zadnja leta polomi pri smučanju noge kakih 100 000 smučarjev. Poročali smo že obširno, kaj navajajo za glavni vzrok že nekaj let sem: Nesorazmerje med odpornostjo človeških udov in med mehanizmom varnostnih vezi, med brzino in zmogljivostjo kosti, če pride do nezgode. Kaj bo storila porabniška družba, kako se bo opravičila taka proizvodnja? Zanimivo je, da je pri planinstvu, alpinizmu, turnem smučanju popolnoma drugače. Statistika pravi, da je v glavnem vzrok nesreč v teh panogah pomanjkljiva izkušnja, ne pa pomanjkljiva oprema, da se izkušen alpinist znajde tudi s slabo opremo. (Sevega je to res, posploševati pa te stvari ni dobro). Avstrijski strokovnjak dr. Eduard Rabofsky, stalni sodelavec revije »Naturfreund«, se je v članku »Totalno smučanje — brutalno smučanje naj postane bolj humano smučanje« (NF 1971/4) poigral z gesli »ski — total — ski — brutal« in ugotovil, da sistem treninga smučarske dirkače tira čez rob absolutne meje v fizični in psihični obremenitvi. Tekmovalcem se šport spreminja v delo, vendar ne ob pogojih, ki veljajo za poklicno delo. Smučanje je za milijone ljudi razvedrilo — poraba prostega časa (na sodoben način izraženo), za tekmovalce pa garanje, skrajna napetost, ko skrčeni v »aerodinamično obliko« z brzino 100 km/h drve pa »betonu« strmega dirkališča, vsaka napaka je že usodna za uvrstitev pa tudi za padec, ki je tudi v najugodnejšem primeru nevaren. Seveda imajo specialno opremo, vendar ta oprema vsaj deloma spada tudi k smučarjem iz milijonskih množic, vsaj čevlji -oklopniki, v katerih je hoja težka, skoraj mučna, pri nezgodah pa so usodni. Super-moderni čevlji zadnjih let povzročajo bolečine. Brutalno smučanje je s temi čevlji humano smučanje zares zadelo bolj kot vdiranje tekmovalnih manir na množične proge. Zato se vedno bolj širi gibanje, ki bi rado dalo smučarskemu športu tisto, s čimer jc zamikalo množice že v desetletju pred drugo svetovno vojno. Tako, kot je danes, sicer vabi človeka v naravo, vendar ga istočasno preveč obremenjuje s tehniko
•	Posebno pa mi je bila všeč glasba.«
•	Barve so bile čudovite. Glasba pa mi ni bila preveč všeč, ker nisem navdušena nad resno glasbo Sicer pa je predavatelj z lepimi besedami povezal slike in glasbo.« »Glasba mi ni bila všeč. Beethovnovo je bilo za nekatere pretežka, da bi jo razumele. Morda bi moral predavatelj glasbo prej malo razložiti ali vrteti bolj razumljivo glosbo.«
Teh pripomb no račun glasbe sem še posebno vesel. Zanimivo pa je, da so fantje istih let po predavanju, ki sem gc imel na Prulah, spraševali, kje bi lahko dobili ploščo z navedeno Beethovnovo glasbo.
Se vprešanje, katera motivika je naredila na deklela poseben vtis. »Všeč so mi bile rastline v gorah in razne pokrajine.«
»Motivi sotesk, ki jih je voda izjcdla v skalo, so bili res čudoviti. Gorsko cvetje
in izjedene skale so mi vzbudile željo, da bi si ogledala te prizore.«
»Naibolj všeč mi je bilo alpsko cvetje.«
»Reda gledam rečne doline.«
»Najbolj mi je bil všeč Bohinj in slaoovi.«
»Najbolj so mi bile všeč slike rek in jesenske slike.«
»Na|bol| všeč so mi bile rastline, lepota cvetja.«
»Zelo so me zanimale pokrajine «
»Všeč mi je bilo primerjava naših kanjonov z ameriškimi.«
Lahko končam, da dekleta očarajo predvsem barve cvetja in jesenski kolorit. Prav tako motivi z vodo. Ni pa posebnega odmeva na same gorske vrhove. In nekoj skupnih vtisov o predavanju: »Izvedeli smo veliko stvari, ki so nas zanimale.«
»Vsak mlad človek se mora spoznati z lepotami našega alpskega sveta.« »Zdelo se nam je. da smo tudi mi že v tem svetu, ki je prečudovit.« »So dekleta, ki še niso obiskela Alp."
»'Morda bi predavatelj ustanovil v Domu planinski krožek. Morda bi nas ob nedeljah popeljal v plcnine -
Skoraj vse anketiranke so povedale, da si želijo planinskih predavanj; nekatere pa bi šle rade kar na izlete.
Predavatelj seveda ne bo pričakoval, da bodo anketiranci samo hvalili. Pogledi in interesi gledalcev so Icliko cclo navzkriž z njegovimi stališči. Vendar je vsak odmev zelo zanimiv in koristen.
Pri navedeni anketi me je presenetilo, da dekleta niso navajala vnaprej pripravljenih ali splošnih odgovorov, temveč zelo individualne vtise in stališča. Po svojih sedemnajstletnih predavateljskih skušnjah lahko trdim, da nobeno predavanje ne ostane v spominu mladih kot celota, temveč da se jim vtisne za stalno
in njenimi ekscesi. Množično smučanje bo še lahko ušlo brutolnemu vplivu, ki poteka iz tekmovalnega smučanja. Recept dr. Rabofskega, univ. profesorja v Innsbrucku in v Berlinu: Korektna razmejitev med dirkači in navadnimi smukači, brezpogojna, sankcionirana fairnesa na smučarskih progah, kritična stališča do tradicije - in do novotarij - to je pot k humanemu smučanju, to se pravi k športu, ki je res šport. Vrhunski šport je iz svojih vrst že davno pobrisal z vsemi amaterji. Če se še kak amater zrine med vrhunske športnike (= profesionalce), tedaj pomilovan lovi sapo nekje »pod vrhom« in je pravi don Kihot športe, v katerem se danes obračajo ogromna sredstva.
IN SE O ALPINIZMU V SZ
Gore v SZ so nam odprte, pravi znani nemški alpinist W. Krauss (»Der Bergsteiger« 1971/10). Poleti in kopenske vožnje s cilji po Kavkazu so že več let v rednih progah, predvsem vzponi na Elbrus in Kazbek, v zadnjem času pa tudi Pamir, Tienšan, Alai, Altai, Sajan in gore na Kamčalki niso več — "Zakrite«, zaprte, prepovedane. Evropa ve, da je v SZ alpinizem sicer mlad, da pa je tam v zadnjih 30 letih, posebej po drugi vojni dosegel velike uspehe in vzgojil veliko alpinistov. Vsaka republika ima alpinistične sekcije, vsaka svojo zvezo, zveze pa združuje Federacija alpinizma v Moskvi: Prezidij federacije volijo vsake štiri ieta. Federacija skrbi za učne načrte, za izobrazbo inštruktorjev, za kvalifikacijo tur, prečenj in vzponov, za propagando, za odlikovanja in za potrjevanje važnejših planinskih akcij in prireditev. V SZ imajo danes samo na Kavkazu 30 do 40 izobraževalnih centrov, poleg njih po so tudi v Tadžikistanu. Uzbekistanu, Kirgiziji, Kazahstanu (Pamir, Tienšan) in v Altaju. Vsi centri - lagerji - imajo na razpolago vse, kar rabi tečajnik od začetnika do vrhunskega alpinista. Opremo, vzdrževanje, oskrbo in nastanitev so prevzeli sin- 334
samo nekaj slik, večinoma celo ena sama, ta pa ostane kot seme, iz katerega klije mnogo pobud in poznejših akcij. Zalo ob vseh sodobnih medijih vloge predavanj s slikami ne gre podcenjevati, posebno v planinstvu ne. Prepričan sem, da bodo te vrstice in rezultati ankete v pobudo zlasti predavateljem samim, ki včasih že malo-dušno prenašajo breme svojega hvaležnega in obenem nehvaležnega dela zase in zc druge.
NAJVIDNEJŠI ALPINIST KRAMLJA O SVOJIH USPEHIH
ING. PAVLE ŠEGULA
Avtor včasih tudi p'edava orgcinlrntorji pa so ob takih priložnostih prepričani, da ne bo š'o brez bučne reklame No, če bi bile utemeljena, bi človek še požrl tudi kak Superlativ, laskava ocena PD matico pn tako močno pretirava, do mi je neutemeljeno hvala potisnilo v roke pero. Nastal je zapis, v katerem se norčujem ra račun svojih nesojenih alpinističnih storitev, kakor so ml Jih brez njihove želje, volje in tudi bre' stvarne osnovo prisodili sestavljale! marčnega programa predavanj PD Ljubljana-matlea. Pa brez zamere!
Otepal sem repo in krompir, vmes pa listal po programu predavanj v marcu. »Hm, ne bo slabo, sama znana imena, čedne stvari. Pa še res je «
Pripehal sem se do 29. marca, s Glej ga šmenla, so me pa našli:... »Predavatelj je kot eden naših najvidnejših alpinistov in gorskih reševalcev izredno aktiven. Vsako leto pleza najzahtevnejše smeri, tako doma kot na tujem . ..« »Dovolj. Nehajmo!«
Blažen sem se zamislil nad svo;o, tako nenadno in nepričakovano veličino. Kakšna sreča, da se protagonisti matice in morda celo Valter osebno tako potrudijo. Kdo bi hodil poslušat nekega vsakdanjega hribovca, ki vandra po nič prida kucljih. Se za šoder jih je težko razglasiti,
Ce ne gre drugače, posežejo po slovnici. Izberejo nekaj primernih predpon ter ponovno preuče stopnjevanje pridevnikov. Presežnik je najbolj v časteh, tako nastanejo besede, kot so »najvidnejše, »najzahtevnejše smeri doma in na tujem«, »izbrani« in podobne.
dikati. Mlad človek, ki bi rad postal alpinist, se obrne na alpinistično sekcijo svojega delovnega področja, sekcija pa se obrne na delavsko organizacijo, ki kandidatu da »putevko«, potno izkaznico - 70% plača organizacija, 30% kandidat sam. Vozno karto izda prometna služba (v SZ se potuje poccni). Preden gre mladenič na pot, mu sekcija omogoči prvi trening - sovjetska mladina je že tako zelo športno vzgojena -v plezalnem vrtcu, ki ga improvizira na z^dinah in skalah - če so te seveda v bližini. Ta trening obsega tudi znanje o bivakiranju v šotorih, smuški tek, prehod čez reko, gibanje po ledu itd. Bodoči alpinist opravi tudi teste iz atletike.
V lagerju, v alpinističnem centru pridobi kandidat alpinistične spretnosti in to po stopnjah, ki so: 1. za začetnika — v teh je ponavadi 70% kandidatov, 2. srednja -v tej so alpinisti, ki obvladajo vzpone do III. stopnje in 3. visoka - za izurjene. Na osem pripravnikov pride en inštruktor. Inštruktorji so »mlajši« in »starejši«, »starejši« inštruktor vodi pet izurjenih alpinistov.
Novinec - začetnik ali pripravnik začne z raznimi vrvnimi manevri in plezanjem, uči se meteorologije, lavinologije in orientacije. 80% odpade na teoretični in praktični pouk, 20% pa na ture. na katerih preizkušajo in izboljšujejo to, kar so se naučili v praktičnem pouku pri plezanju v kopnem, na ledu in na snegu. Po 20-dnevnem tečaju dobi pripravnik naziv »alpinist ZSSR«.
Na drugi stopnji šolanja se alpinisti razporede v manjše skupine, in nadaljujejo z izobraževanjem 60-75% na turah, ki trajajo po več dni. Podse morajo spraviti po pet vrhov I., II. kategorij. Na III. stopnji slede tečaji z nadaljnimi večjimi zahtevami. L. 1937 so ustanovili reševalno službo. Danes ima vsak center reševalno postajo, ki razpolaga z vitli in helikopterjem.
Naslovi »mojster športa« in »zaslužni mojster športa;; so se utrdili in vse kaže, da za napredek alpinizma v SZ precej pomenijo. Kandidat za naslov > mojstra športa« mora izkazati vzpon V a na vrh 5000 m, ali IV a na vrh 6000 m. Tudi mimo kurzov 335 ni možno preskočiti stopnje. V smer IV a sme stopiti šele, ko izkaže vzpon III b. Vrh
Kljub prirojeni skromnosti še in še berem veliki tekst in raztresen poslušam ženo, ki slednjič spet užaloščeno ugotovi- s Povej, kaj sem rekla! Saj me sploh ne poslušaš!« Prikradejo se dvomi. Pa ne, da je Valter mislil na koga drugega. Take baže tič bi lahko bil Srauf ali kak drugi »najboljši z najzahtevnejšimi vzponi doma in na tujemu. Navsezadnje jih ni tako malo ...
Kaj jih, snas«, me popravi moj drugi jaz, da udarim po mizi: »Kaj bi se sprenevedal, dragi Pavliha. Kar je res, je res. Nisi se zastonj mučil od Šmarne gore do Jalte. Res, lani ni manjkalo smeri...s
Na primer direltissima na Möns Lubnicus ali Piz Ratitovek. Vse do prevalov nad Zabreznico ali Col du Prlovč sama tehnika. Vse »arlificiel« - A2, Aj. Najmanjša dopustna moč vsaj 5 KM. Po tehničnih težavah pa variante: štcflelcncug ali v stremenih na konjskem hrbtu oziroma muli. Izjemoma pa gre tudi na lojstrskem vozu ali v gnojnem košu. Vsekakor najmanj šeslica in zelo zračno. Kaj pa ponovitve zlokobne vie militarie na Mount Blegauch?
Kakšna divjina. Prebijaš se po kolovozih, mimo studencev, skozi hosto in trave do
pasu. Gaziš murke, da ti jemlje sapo Plašiš divjačino in previdno slediš prvopristop-
nikom. Izdajajo jih dobro ohranjeni bivaki, na las podobni vojaškim bunkerjem. No,
da, moja naveza ne bivakira, to čaka druge, manj izkušene in bolj boječe. Če so
prvopristopniki uporabljali svedre in kompresorje, jim tega ne gre zameriti. Kako bi
sicer obvladali silno goro?
Smer je ostra, izpostavl jena, VI+, A 3 med brati.
Pa še ni videti konca.
Denimo razvedovanje ob kanjonu Sore.
Pri Puštalu se tesni zože v ozke zajede, med katerimi morilsko grgra belo peneča se voda in požira paglavce, ki se poganjajo z bližnje brvi. V ozračju blazna vročina, puščavski šoder peče v podplate. Ob vsakem koraku nevarnost, da pohodiš še vročo šibico, čik, umetno trepalnico, se zapletcš v lasuljo, zagaziš do kolen v hladno vodo, da te spodnesc na spolzkih algah kaki lepotici v naročje.
V vsukem primeru tvegano in neponovljivo izzivajoče. Frustracija v pravem pomenu besede.
Jeseni Aretc de Kredarica. Prvi nalivi, prvi sneg, petlitrska pletenka. Iz nežnih dolinskih sap smo zabredli v pekel arktične zime: živo srebro pod ničlo, v čevljih luža, na mizi kuhano vino. Kje ste ocenjevalci, da pogruntate primerno oceno. UIAA bo pač še nekajkrat zasedala, preden bo kos takim storitvam. Nočem biti zahteven, šestica gor ali dol. 2e toko ne vem, kam bi z njimi še od študentskih časov sem. Upam, ca se, kolegi alpinisti, strinjate!
Jeseni po prvem navalu monsunskih deževij še odprava na Pik Grintavec. Iz Suhadol-nikovega grabna po hruški in čez zelenobele plati do vrha.
sezone so alpiniade, ki iih prirejajo republike. Na alpiniadah pride do množičnih vzponov na vrhove. Ze I. 1935 je bilo na eni alpiniadi na enem samem vzponu 500 udeležencev. L. I960 je bilo na 5633 m vsokem Elbrusu 1400 alpinistov iz Kabadin-sko-Balkarske republike. Seveda so dovoljeni tudi vzponi na lastno pest, vendar s posebnim dovoljenjem. Samohodcev ne priznavajo.
Pri turah v visokogorju poudarjajo aklimatizacijo. O tem je bilo tudi pri nas že veliko napisanega. Za prvo vajo v aklimatizaciji štejejo intenziven smuški lek na dolge proge in nošnjo bremena v breg - čeprav za transport vprežejo tudi helikopterie. Nosačev ne poznajo. Pri kategorizaciji uvajajo šesto stopnjo, da bi se izenačili z ostalim svetom. Za ženske so zahteve do II. stopnje izenačene z moškimi, pri vrhunski pa zadostuie za alpinistko 16 vzponov (moški 18), za kandidata mojstra 18 (za moške 20). Za naslov »mojster športa« mora ženska izkazati 21 vzponov, moški pa samo 20.
AVSTRIJSKI SMUŠKI LIFTI PO VSEM SVETU
V Vorarlbergu deluje firma Doppelmayr, poznajo pa jo skoraj že po vsem svetu, saj postavlja smuške naprave, predvsem lifte v ZDA, Čilu, Avstraliji, Islandiji, celo na Cipru in v Turčiji, kjer je Doppelmayr postavil 3,3 km dolgo sedežnico, najdaljšo na svetu. Dostavlja tudi zelo uporabne kombinacijo sedcžnice z vlečnico, poleti drse po njej sedeži, pozimi pa samo vlečni locnji za smučarje.
Zahodna in južna stran Malcatuja. B - smer proti glavnemu taboru (bazi); C — tam nekje so Francozi I. 1955 postavili svoj tabor 5 (sev. stran). CI. La Montagne, dec. 1971
Seveda, sliši se grozljivo, za žepno odpravo (Mihač 3, samski; Marina 45, slamnata vdova, Katarina 40, zakonska žena v petem mesecu pričakovanja, JAZ 48, 80 kg + + 33 kg opreme), kakršna je bila nasa, pa prava malenkost.
Odlična naveza je postavila bezni tabor na Suhadolnikovem dvorišču ter se ckslremno težavno prebila do »Cojzove nočevke« pod prevalom »durhcug«. Fiksne vrvi, posekana hosta, tema, zgrešena markacija v peščenem kotlu, veter s hitrostjo 100 kilometrov na uro, temperatura 283° K, En sam bivak in vrh, o katerem ne bi izgubljal besed, ker je dokumentacija prvopristopnikov že prosta vojaške cenzure. Brez aklimatizacije! Ves podvig v velikem stilu. Nenavezani, Mihačeva varianta prek krušljivega previsa v vrhnji partiji strehe med posušenimi enciani in gamsovimi bobki. Filmanje. Cista 337 sedmica, prva v naših Alpah, če se ne motim. Vrh, fotografiranje, nato sestop v enem
samem mahu. Brezhibna evakuacija, AMI 8 vžqe brez zasto a Nn nnri
prazna sleklenica piva in škrnicelj mleka	1	9°rl °S,ane samo
tifanoT Re PrSOS,aia drU9egQ k0t Priznon'e: "Toke9° Pa ne. In vse dokumen-
2elen° Zavist\ fovšli'vcev nikoli ne manjka. Pozabili so na dni ko sem i, ot,dW v "ovezi .»'.ral v preizkušnje. Pač. nehvaležneg a kaj to e plačilo svela, k. še dandanes ni izgub.lo svo e starodavne veljave.	1 P
rt 0; ft.t S	SÄ "	» ~ i-	- i»™
a&srur
»V vzhodni grapi Storžiča mi je pozimi kline iz snega pobiral.« se pridruži kritikom posmiha." KrCnia S'Cer mC"'°r in VZOmik- Lib misl' S in se samo zlohotno
le Ä mogoče6'.0 ^^ VSak 56 hVOli' k°k° mi 'e P0ma9al' k'e ™ i« »vlekel« in Težko je, človeku, čim nadkrili okolico in postane slaven
« bil malo manj
JANEZ GRE NA TRIGLAV - PO OBNOVO
LUDVIK KOŠIR
Zbrano, kot romar v Lurd ali Meko, se je Janez Gornik ooslnvil «rt rvj i- , se je na nevsakdanji podvig Dolgi jez'iki ^njegovem o^ol u o pa ^e dober 1° zlobno brusili: »Pomladi ,e b še na pol fuč in se ni vedeln knk«	• 5■
s £mr„rrt!um - *- i»™ s ä ^s&ä^^iäsiäsr^10 - «sä
»Bodite vsaj malo obzirni.« je Janez grajal navzoče ko « e	- - ■
opgomi pognal pro« vhoda 'z lokli in°koS,l~i.°«iil	„ pe&UkoÄS'
prilrskal in odnvol t.r se samoviefno pririnil do s.drfev	P	o1,
= Do|le malo prostora za mameo, do bo sedla,, je kričal vsevprek Poteki k: sedel,. ,o vzlrojno gledali v tla ali pa so neprizadeto bal ili sk£i „p?aSa ok™
ysrc-als! äö säk sä!	3s
»tan»mc,r bi liut,i-
stk s tot
xffe»« ^ÄStSÄ - «
zeio žoiiai äffatär:.".f'T--". «
zelo vztrajna,
tako da sem bila konrnn iJ J»«iL."L® ^°me|o s sebo,. No, bila sem v Bohinj. Veste, v hotelu Jezero tamse he«	?l P° ulemLna zborno meslo
Janezu sp sa „op.,. ^TÄiÄVT*S
daljavo. Pogreznil se je vase. Govorjenje spremljevalke mu je dalo snov za razmišljanje: »Kje sle, zlobni jeziki, ki ste se v nevoščljivosti toliko spotikali obrne in ob moje poslanstvo? Oglejte si eno od tislih sto dandanašnjih zcpeljivih deklet, ki so namenjene na Triglav...«
»Nc gremo same. Imele bomo varno spremstvo, vodili nas bodo gorski vodniki prav do vrha Triglava,« je čebljala. :>V Bohinju bomo spoznale vodnike po bodečih nežah na prsih. Tako mi je bilo sporočeno.«
»Tekale starina ti rine na Triglav,- je polglasno razmišljal zanemarjen možak levo od Gornika, iz ust mu je zaudarjal alkohol. »Še moškim, ki nekaj veljamo, ne pride kaj takega nc misel. Saj pravim, ženske so dandanes res prismuknjene.« »Malo me skrbi, kako bo,« se je obrnila sopotnica k Janezu. »Veste po gorah še nisem nikoli hodila. No ja. ne rečem, po ravnem sem vajena hoje. Tudi v hrib grem večkrat pogledat za borovnicami, gobami in za drvmi...«.Zenica je nekoliko utišala glas in se nagnila h Gorniku: »Tudi na Brezje grem vsako leto enkrat peš iz Škofje Loke. Ampak v gore, na Triglav...« Oči so sopotnici zasijale v bliskavem lesketu: »No ja, upam, da bo šlo.«
Avtobus se je že večkrat ustavil. Dobršen curek postav je potekel skozi vrata, nekaj
Podplatov je puslilo sledove na čevljih sopotnikov. V avtobusu je postalo udobneje, olniki so si oddahnili.
Na novi postaji vstopi športno dekle. Gornika jc sprelclelo: »Takšnale naj bi šla na Triglav!« Ni si mogel kaj, da ne bi z očmi božal pisanih barv, ki so pokrivale lepo oblikovano telo. Skrbna negovani lasje so dopolnjevali lepoto, iz kutere sta vreli žlahtna bujnost in prijetna urejenost. Janezu je poskočilo srce. Podzavestno se je nasmehnil dopadljivi prikazni. Navdalo ga je prijetno razpoloženje.
V	jedilnici hotela Jezero so se zbirale udeleženke pohoda »Sto žensk na Triglav« in njihovi spremljevalci. Med prišleki je Gornik ugledal tudi sopotnici iz avtobusa. Janez je veselo pozdravil Jožeto in Mitjo ter načel z njima prijateljski pogovor o jutrišnji poti. Med razgovorom je Jože povabil Janeza v točilnico. Pred pultom v točilnici je živahno debatirala razgreta družba. Medtem ko je Janez naročal pijačo, je Jože spoštljivo pozdravil nekoga od navzočih in pristopil k njemu... »Prosim, tovariš Sunar, se boste ja zavzeli za stvar in rekli dobro besedo, saj veste, da smo zares v zadregi...» je slišal Janez Jožeta, ko se je ta resnobno poslavljal od sogovornika.
»Veš, tale človek je občinski funkcionar,« se je našobil Jože v nasmešek, »pa sem go malo namočil, da se bo zavzel za kakšno dotacijo za našo GRS. Takole kakšnih 50 000 starih dinarjev bo pa le morda kanilo v blagajno naše postaje. Kar nažicamo, to pa imamo, ker nimamo stalno zagotovljenih sredstev.«
Ob vojašnici na Rudnem polju je živahno kol kje na sejmu v Buhari. Dekleta in žene zavezujejo in rozvezujejo nahrbtnike: jih praznijo, prevračajo in zopcl na novo polnijo. Vetrovke ven, puloverji not, pa to, pa to. Iz nahrbtnikov oblačila, obuvala, šminke in maže. Med splošnim vrvežem postavni pripadniki JLA kuhajo in zavzeto strežejo nevsakdanjim gostjam. »Ali boš vzela kakao?« »Kdo bo še dvojni ce?« »Mleko?« »Ali si že zajtrkovala?o »Kdo bo gorčico? čaj? Klobase?« »Safalade? Hrenovke?« Vprašanja in odgovori dežujejo v neusmiljenem ritmu. Pravi Babilon! Nemirna množica je okrepčana.
»Tovarišice, ali ste pripravljene?« »Jože, ti boš šel spredaj.« Zoran preudarno ureja in odpravlja nanovo vzkipeli direndaj. Trenutki odhoda so za vodjo pohoda in za vodnike zahtevni: »Sle pripravljene?« »So čevlji dobro zavezani?« »Vas kje kaj tišči?" »Morda katera še ni sita?...«
»Jaz bi še eno hrenovko,« se oglasi Mici, ko se kolona že razvršča.
»Prosim, samo hitro, gremo!«
»Pa še malo čaja in gorčico?...«
»Prav, samo pohitite!"
»Katera je pozabila dežnik?«
»Janez, saj je vendar tvoj!« Sledi smeh in nekaj pripomb.
»Kar smejlc se,« si misli Janez. »Kdor se zadnji smeje, se najslaje smeje.« Dolgoletne izkušnje so Janeza tudi nekaj naučile.
Klepetavo lagodna vrsta se premakne. Stotnija žensk se je razvila. Vodniki in dohtar so pripravljeni. Zoran z očetovskim srcem in voditeljsko avtoriteto nadzoruje pohod. Pred Konjščico že tečejo srage potu. Vetrovke in puloverji - v kraj z razgretih ženskih teles. Vodniki so se že prej znebili odvečne obleke. Udeleženke pohoda jih posnemajo.
V	strminah pod Toscem pojenjuje klepet. Le najvztrajnejše ženske so še vedno glasne. Neugnana Ivanka ropota kot jesenski klopolec v vinogradu. Marija se smeje in draži vodnike.
:,Ali je še daleč?« vprašuje Marjeta, ko se pot vijuga proli Velem polju. Marjeta je prišla iz daljne Avstralije na obisk v domovino.
=Ali bo kmalu Vodnikova koča?« vpraša mladenka, ki ji Janez ni vedel imena. sSaj je že. Samo mi še nismo pri njej,« odvrne Gornik šaljivo.
... Glavnina kolone disciplinirano napreduje in zetajuje mehkužnosl. Korajžno in
zavzeto številne ženske hite v osrčje Triglava.
»Mož mi je branil. Celo do hotela Jezero me je spremljal in me pregovarjal, naj ne grem na Triglav. Pa hočem! Dokazala mu bom, da zmorem ta, česar on še ni zmogel,« pribija ena od udeleženk.
:Trancetu je bilo lažje kot je nam, ko je .incognito' spremljal avstrijskega kanclerja pri vzponu na Triglav,« razodene eden od vodnikov. ■ Garala sta na konjskih hrbtih,« dodaja Andrej,
»Nič ni bil na boljšem. Po končani turi ga noge niso bolele, zato pa ga je tembolj skelelo tam. od koder poganjajo noge,- se zarezi prsata Jožefa. «Ali bomo videli gamse?« zapiska Vida.
»Tako sem lačna, da se mi kar čevlji sezuvajo.« vzdihne ješča Mici, ki je že na Rudnem polju pospravljala jedi kot reklama za »Prehrano«.
Pri Vodnikovi koči je razsulo. Kolona se drobi v gruče in družbice. Najspretnejše dobijo prostor v jedilnici. Druge iščejo zavetja na primernih prostorih okoli koče. Mici že natepava enolončnico s kruhom. Dohtar opozarja Mici, naj preveč ne obremenjuje prebavnega trakta.
Na poti z Velega polja proti Konjski planini postaja vse bolj megleno. Vidi|0 se e
šc postave, ki "si sledijo skozi enolično vlago. Meglena monotonija ubija korak.
Napor leze v noge in dušo. Vsiljiva mokrota se vpije v obleke, kožo in meso. Iz
vlage začne pršiti, nato začne deževati, dež pa ubija voljo.
Janez moha z dežnikom. »Ali ga vidite? Ni tako slab, pa še prav pride.«
Humor je zamrl. Volja do klepeta je uplahnila. Na poti od Konjske planine proti
Ledinam pomnoži težove še veter.
»Saj v takem vremenu ne bomo prišli do Planike.« se oglašajo črnoglede udeleženke pohodu. Izkušeni vodniki uporabljajo razne prijeme, da ohranijo utrujeno in nerazpo-loženo stotnijo v gibajočem stanju. Marsikateri vodnik se je glasovno zelo razgibal, samo da bi pospeševalno vplival na pomikanje silhuet navzgor. »Ja, koliko časa bomo po še hodile?« «A še ne bo koče?«
. .. Pršenje, koraki, duškanje, sunek vetra, kapljanje s premočenih pokrival in oblek . .. vlaga, mokrota, mokrota, vlaga, pršenje ... Moreča monotonija ... »Planika!« Beseda kot čudežni napoj.
Triglavanke sedijo za mizami. Napor je pozabljen. Kljub vsemu si ženske urejajo pričeske, se preoblačijo, lišpajo, in že meljejo in drobijo z zvonko-hripavi glasovi...
Obetajočo zarja topi jutranje meglice. Pred Planiko je živahno. Vsak od desetih vodnikov je z vrvjo priklenjen na žensko desetino. »Ali bomo vsaj danes videle gamse?«
Prespane udeleženke vzpona sprva korajžno napredujejo. Ze v prvih vzpetinah pa se unesejo.
»Strah me je,« izpove Vera. Janez ji nazorno pripoveduje, kako pri Aljaževem stolpu prodajajo klobase, in jo zamoti.
»Dohtar nazaj,>• pride glas po zvezi od Malega Triglava. »Dohlur nujno nazaj, ena od udeleženk pohoda potrebuje (nujno) zdravniško pomoč.« Zdravnik se je po poklicni dolžnosti odpravi proti repu navez. Triglav ga ta dan ni videl. Ena od udeleženk je imela težke prebavne motnje. Zdravnik jo je moral spraviti v postojanko. Kot prehod starodavne karavane prek velikanske reke z eno samo ovijalko je nadalje potekal vzpon na bajeslovni Triglav. V sončnem objemu je tistega septembrskega dne leta 1968 na vrhu Triglava mrgolelo življenje.
Panorama gora je razdajala svojo lepoto. Fotoaparati so lovili poglede, čestitk in udarcev z vrvjo po zadnjicah ni bilo ne konca ne kraja. Srca žena in deklet so razburjeno utripala. Enkratno doživetje je nekaterim izvabilo celo solze... »Sedaj bom kar lažje umrla,« je izjavila ena od starejših udeleženk pohodu. Z vzponom na Triglav se je izpolnila prenekatera tiha, morda celo davna želja. Vodstvo pohoda veli sestop Obvezna nujnost.
Posameznice omagujejo. Vodniki jih bodrijo: »Če ste zmogle navzgor, boste mendu tudi navzdol.'
K Vodnikovi koči se posamič ali v skupinah zgrinjajo udeleženke pohoda. Prve skupine so se na Velem polju že dodobra spočile, ko so se vodniki z zaostalimi potnicami še vedno potili v strmalih.
Janez še ni odložil nahrbtnika, ko je završalo- uGamsi!« Vida, ki je ves čas prežalo, da jih vidi, se je pognala k vratom. Poglejte sarnse!'' hlinila razburjenje Romcin in Mitja Vidu z nezaupanjem bolšči v rogate prikuzni
»Vidite, kako lepo dlako in ukrivljene roge imajo!« Z vseh strani prihajajo naivnice. Janez veselo pritiska žige na razglednice v prazni jedilnici. Za koze zunaj se ne meni, res je. da Vodnikova koča, pruvzaprav Angela redi koze. Ko zvedo to tudi občudovalke gamsov, je bilo smeha na pretek.
... Tone postavi Marijo pred kočo, prinesel jo je štuporamo. Pri sestopu no poli
navzdol je do kraja omagala. Po kratkem posvetu odločijo: Eden od vodnikov naj odide v dolmo s sporočilom, naj prileti helikopter. Onemogla Marija se s poslednjimi rezervami vzdigne in odkolovrati proti dolini. France sc hudujc: »Saj pravim, ženske je treba le vztrajno priganjati.«
Tone in Janez odhitita za Marijo in ji pomagata pri sestopu. Siccr pa so vse udele ženke srečno prispele v dolino
Slovesnost je končana. Udeleženci se razhajajo, veselo si mahajo v pozdrav in v slovo. S prešernim občutjem odhaja Janez domov. Ve, da bo nekaj dni razpoložen in dobre volje. Krog doma bo kar poplesaval, česar se bo lotil, mu bo šlo od rok Tudi v službi bo bolj zbran. V gorah se je obnovil, pretelovadil, si prezračil živce in srce.
društvene novice
ODŠEL JE NAŠ PRIJATELJ RASTKO
Vem, da se vrednost človeka ne meri po obsegu spominskega prispevka, s katerim se mu poklonimo v slovo. Besede naše usode ne spremene, mrtvega ne obude in ne prikličejo nazaj medf žive. Po vendar hkrati vemo šc nekaj drugega.
Bogatega življenja smrt ne uniči docela, za ustvarjalnim, delovnim človekom ostanejo neizbrisne sledi, sledi, ki jih moramo pokazeti tudi širšemu krogu so-trudnikov, da ne zatonejo v pozabo. Rastko Stojanovič je bil inženir in doktor tehnike. Že to veliko pove, čeprav mi zavoljo svoje silne skromnosti v dolgem desetletju prijateljskih stikov ni povedal niti besedice o uspešnem delu na prirodoslovni matematični fakulteti vseučilišča v Beogradu. Šele ob njegovi tragični smrti v prometni nesreči smo zvedeli, da je bil tudi vsestransko delaven oboževalec svoje znanosti, njen služabnik v številnih organih: profesor mehanike, vodja skupine za reologijo, šef katedre za mehaniko, član predavateljskega kolegija, generalni tajnik Jugoslovanskega društva za mehaniko, predavatelj v Mednarodnem centru za mehaniko v Udinah. Za nameček še član uredniških odborov in strokovni recenzent strokovnih glasil iz Evrope in Amerike. To je dovolj, da se začudimo: »Odkod neki tolikšna energija in sposobnost«!
Tudi kadar je bilo govora o gorah, je Rastko molčal o svojih funkcijah. Spoznala sva se v komisiji za alpinizem PZJ, katere član je bil dolga leta. Dober, ljubezniv, tvoren član. Mnogokrat sem si dejal: »Ta prekaša okvire, v katerih dela;-. Nikoli ni tožil, ni jadikoval, nikoli se ni klal za besede, frazaril. Dvomim, da je kdaj ta komisija imela bolj sodelujočega člana, v tem smislu je bil pravi talent. Umirjen, vdan širšim ciljem, prizadeven, da uresničuje skupne cilje, z
mnogimi imenitnimi izvirnimi predlogi, neodvisen, z lastnim mnenjem in mišljenjem, odkrit.
Rastkov brot Ivan mi je povedal, da so ga gore pritegnile že davno, še kot mladeniča. Leta 1947 je postal član PD Gorje in prvič stopil v kraljestvo Triglava in na vrhove njegovih sosedov. Podlegel je njihovim čarom, le leto dni kasneje jc prvič odmevalo njegovo kladivo iz severne stene. Dolgo, dolgo je odmevalo, utihnilo ni vse do njegove smrti. In spel ni zvenelo le njemu v užitek in veselje. Svoje znanje in široko obzorje je odprl tudi drugim. 2e leta 1949 je sodeloval pri organizaciji prvega alpinističnega tečaja v Srbiji in leto dni kasneje kot soustanovitelj botroval prvemu AO v Srbiji,
AO Beograd. Lahko si predstavljamo njegovo nadaljnjo planinsko pot. Načelnik AO Beograd, malo kasneje načelnik komisije za alpinizem in GRS Srbije. Njegovo delo bo neizbrisno povezano z razvojem alpinizma v Srbiji in Jugo slaviji. Organiziral in vodil jc alpinistične šole, tečaje in seminarje, tabore domo in na tujem, sodeloval v reševalnih akci jah. Tudi sam je polagal račune o znanju in opravil številne izpite, če se ne
motim, je med prvimi opravil izpit za gorskega vodnika PZS. Vse to so seveda le besede o liku planinskega organizatorja in nam le površno in nepopolno rišejo osebnost pokojnega Rastka. V naših gorah je poznal vsak kotiček. Ne samo v 5loveniji, doma je bil tudi v Prokletijah, Komovih, Dur-mitorju, Homoljskih gorah, Kablarju. Poznal je Sičevučko klisuro, kamor je za kratek hip šinil iz rodnega Beograda, če se mu je zahotelo gora in vzponov. Poznal pa je tudi Centralne Alpe, gore v Franciji, Švici, Južni Tirolski, Italiji, poznal Dolomite in Visoke Ture. Poznal jc ljudi, planince in alpiniste teh gora, jih imel rad in sam bil deležen njihovega priznanja in ljubezni. O njem bi lahko mnogo povedali naši najboljši alpinisti, mnogo je plezal in delal z Janezom Krušicem, Urošem Zupančičem, Cirilom Prcčkom in še z drugimi. Vsak bi o njem vedel povedati samo dobro, brez pleteničenja, brez vljudnostnega pretvarjanja. Ncčin, kako to opisujem, je stvar prijema, tehnike, razpoloženja. Mislim pa, da bi vsakdo od nas, ki smo ga poznali in imeli radi, poleg skromnosti na prvo mesto postavil njegovo silno razgledanost, planinsko kulturo, širino. Prepričan sem, da ne pretiravam in da ne delam krivice našim planincem, če trdim, da bi se lahko marsikdo pri Rastku naučil mnogo tistega, kar je osnova in bistvo pravega planinstva. Gore je zaznaval in obvladoval kompleksno, niso mu bile zgolj telovadno orodje, pripomoček za urjenje mišic, okolje, v katerem se odvadiš strahu, prelisičiš tekmeca, odneseš prvenstvo.
Kadarkoli sva se srečala, vselej sem občudoval njegovo umirjeno razsodno ravnanje. Vedno je vedel, kdaj naj počiva, kdaj naj gre na turo, kaj mu trenutno najbolj ustreza. Enako je užival na stezi kot v steni, enako gc je prevzela ponovitev kot prvenstveni vzpon. Gore je potemtakem znal obiskovati, v njih mu ni bilo nikdar dolgočasno, če je miroval, je razmišljal. Znal se je odpovedati mikavnosti vzpona in tudi v lepem vremenu žrtvovati dan ali dva, da bi se odpočil, uredil svojo opremo, pokramljal s tovariši. V tem je skrila velika modrost, modrost, da iz užitkov, ki ti jih ponuja narava, izluščiš jedro. Tista nesmiselna dirka poprečnega zahodnoevropskega alpinista, ki ga posnemamo tako pogosto tudi pri nas, da bi med prostim časom nabrali čim več vrhov, vzponov in doživetij, tista gonja in tekma s časom je bila Rastku docela luja. In kljub temu je stopil na teme premnogemu skalnatemu vrhu, ledenemu vršacu, stisnil roko po uspelem vzponu soplczalcu, se redoval napredku pripravnika in dosežkov znanih in neznanih vrstnikov. Vsega tega odslej nc bo več. Daleč od gora počiva Rastko, naš ljubi, dobri to-
variš, po katerem od 5. maja naprej nosi ime tudi beograjski AO. Pa vendar nas bo misel nanj spremljala vse življenje, v duhu se bomo srečali z njim v taborih širom po naši domovini, pod Ortlerjem, v Chamonixu, na bregovih nad Pasterco, v odmaknjenem Durmi-torju. Povsod nas bo spremljal njegov prijetni obraz, širok nasmeh, stisk prijateljske roke.
Dragi naš prijatelj, prišlo je slovo, poslednje besede usihajo, pravkar bodo pošle, ti pa spiš nem in daleč od vseh naših brig. Počivaj mimo in vedi, da si nam bil res drag, da nam je res hudo pri srcu, ko se je v knjigi življenja za vselej zaprla stran, posvečena doktorju Rastku Stojanoviču.
Ing. Pavle Segula
REKREACIJSKI CENTER MIRANA CIZUA NA RIBNIŠKEM POHORJU
V zadnjem desetletju med obema vojnama so se šolali v AO Maribor številni odlični plezalci. Jedro so predstavljali gozdovniki, ki so z izredno ljubeznijo in velikim navdušenjem prirejali tabore v Završnici, Kranjski gori in Martuljku. Fronjo Klojčnik, Miran Cizelj, Egon Lettner, Savo Domicelj. Lorger, Tine Lah, Gajšek, Dušan Vodeb in še nekateri so bili nemirno srce tega preroda. Vsak prosti čas so posvetili krepitvi fizičnih in psihičnih sposobnosti. Med njimi je bilo tudi mnogo revolucionarno nastroienih mladcev, ki so pričakovali svoj čas in se imenovali »Španci!«
Usoda je I. 1936 neusmiljeno posegla v njihove vrste, 24. julija sta se v severni triglavski steni, v skalaški smeri smrtno ponesrečila Savo Domicelj in Egon Lettner.	. Miran Cizelj je vplival na vse, ki so hubili planinski svet, vodil jih je od uspeha do uspeha. Zadnje leto pred NOB so od icni mariborski alpski smučarji na Ribniškem Pohorju z Miranom Cizljem, Božom Ga|s-kom in Francijem Čopom prepričevalno prekrižali račune plejadi gorenjskih smučarjev iz Jesenic in Tržiča, državno prvenstvo je ostalo v Mariboru. Preizkušnja I. 194M945 je našla člane AO Maribor pripravljene na vse. Miran Cizelj se je kot ilegalec jeseni I. 1943 kot operativni oficir vključil v tretjo kranjsko četo pod Storžičem. Zal se je moral zaradi domočega izdajalca sam uničiti v samotni hiši v vasi Spodnje Vetrno nad Golnikom že 18. januarja 1944, komaj 29 let star. Bila je junaška smrt priljubljenega Mirana Cizlja. Globoko je pretresla vse, ki so plemenitega prijatelja in tovariša poznali, šest let po boleči izgubi so na hiši. kjer je moral Miran Cizelj končati svoje bogato življenje, 25. junija 1950 odkrili spominsko ploščo, mesec dni pozneje, 30, julija istega leta, po so mu prijatelji,
Spomenik Miranu Cizlju na Peči (30. 7. 1950)
znanci in tovariši z gora na najlepšem prostoru v Martuljku na Peči postavili lep spomenik.
Pred desetimi leti, 18 let po junaški smrti Mirana Cizlja, je mariborski smučarski klub Branik prvič na Ribniškem Pohorju uspešno pripravil vse potrebno za prvo smučarsko tekmovanje na zahodnem Pohorju v počastitev spomina Mirana Cizlja. Naši najboljši alpski smučarji se sedaj že deset let vsako leto množično udeležujejo alpskega smučarskega lekmovanja za memorial M. Cizlja.
Deseto alpsko smučarsko tekmovanje 9. IV. 72. za memorial Mirana Cizlja je bilo združeno s tovariškim srečanjem predvojnih najboljših sodelavcev Mirana Cizlja. Desetega alpsko smučarskega tekmovanja za Cizljev memorial so se poleg vrhunskih smučarjev iz vseh slovenskih smučarskih klubov udeležili tudi alpski smučarji iz Zagreba in vidni predstavniki ZB iz Maribora, Ribnice, Radelj, poleg njih pa tudi predstavniki Smučarske in Planinske zveze Slovenije. Na spominskem srečanju je bila izražena zamisel, Ha se na Ribniškem Pohorju čim prej uredi celoletni zimskošportni rekreacijski center Mirana Cizlja. Osnovan je bil tudi pripravljalni iniciativni odbor z mag. Dušanom Vodebom na čelu. S tem najožjim Cizljevim prijateljem bodo sodelovali predstavniki ZB, predstavniki smučarskega kluba Branik, Smučarske in Planinske zveze Slovenije in
Miranovi najbližji sodelavci iz predvojnih let Franci Cop, Tine Lah in drugi. Za 30-letnico junaške smrti Mirana Cizlja naj bi center, ki bo nosil njegovo ime, lepa in dostojna oddolžitev Miranu Cizlju za njegov šestdeseti rojstni dan (1915-1975), žc zaživel.
Večno živemu spominu Mirana Cizlja postavimo ta spomenik!
Uroš Zupančič
SLAVKU OB ODHODU S KREDARICE
Zjutraj smo vstali okoli sedmih. Trije smo bili. Spili smo četrt litra mleka v tetra-paku, zapahnili smo vrata stanu za sabo in odrinili na Kredarico. Velo Polje je bilo v senci, nekje nad nami se je rumeno svetil Mali Triglav. Pravokotno na našo pot se je čez Velsko dolino budil Mišelj vrh. Sekali smo stopinje po trdem bregu, potem skozi strmo sne-žišče proti robu in stopili na sonce. Spustili smo se do zimske markacije po sipkem snegu in se za trenutek ustavili, da si namažemo nosove z mažami in nadenemo ledeniška očala. Pred nami s soncem obsijan sneg, ki pelje pošev proti rami nad Kalvarijo.
Nekje na sredi - tam, kjer sredi maja pokukajo na dan žice — me je zmanjkalo. Janez in Tinček sta spustila paro in od-sopihala naprej, jaz pa sem se kot prazna vreča na vsakem ovinku zgrudil pod nahrbtnikom, se pošteno usedel v hladen sneg in hitel mešati znoj na obrazu s Piz Buinom. Ura je bila deset, in ko sem obsedel pri odcepu čez Štapce na Planiko, že blizu enajste. Na platah Malega Triglava so se premikale pikice, med njimi tanka nit.
Čez čas mi je čisto blizu zarjovel možat pasji bariton. Reks je pozdravljal novo-došiece. Pred mano je bil le še tisti bre-Mirana Cizlja, je mariborski smučarski gec od rame do Triglavskega doma. Po ravno prav zmehčanem snegu so pri-vijugali črni vragi. Kdo bo le to? Srauf? Kakšni Mojstrančani? »Tri srca«! Oni pa »Grüss Gott!« In že so bili pod mano, šinili po mišje čez plaz in planili na sonce tam pod Kalvarijo, kjer je tako čudovita smuka. Skomignil sem z rameni in se počasi plazil navzgor, tja, kjer že vidiš ropo-tuljico anemometra, potem se ti pokaže strelovod ...
Pred mano je stal Slavko in stegoval roke po nahrbtniku. Grobo sem ga odrinil in rekel: »Boš...! Se boš ti iz mene norca delal!«
Zakrohotal se je. da se mu je vijoličasti nos kar stresal. »Danes si pa kar v drugi vozil!«
Potem sem sedel na klopco pod tablico, na kateri piše Mojstrana 84. Snemal sem si dereze in dražil Reksa, ki ga je lastnik za kazen zaprl v neko sobo. Sedaj je rinil svojo dobrodušno glavo skozi okno
in evilil, da je človek kar videl, kako mu črna zastava, ki jo ima za rep, opleta sem in tja.
Potem ... Potem smo pili juho pa čaj. In vodo. Pa spet juho. Zunaj vroče sonce poldneva, brezvetrje in ko sediš na klopci pred hišo, moraš dati srajco s sebe, če nočeš zgoreti.
Spet smo si navezoli dereze in se odpravili na vrh. Na Malem Triglavu se nam je odprl pogled na Velsko dolino Hribarice in Velska dolina, ki smo ju prejšnji dan s tresočim glasom preklinjal;
-	bilo je ledeno, nahrbtniki so bili ležki, noge pa utrujene —, sta bile videti, kot da je šel plaz po vsej njuni dolžini. Tu in tam je bilo iz množice smučin videti kakšen previden okljuk levo ali desno Turni smuk in 132 udeležencev je šlo mimo.
Spodaj, v dnu Velega polja, pri kapelici, so se zbirale pike in mimo Vodnikovega doma je bila potegnjena gaz. Nazaj grede smo se spet ustavili na Malem Triglavu. Prvi zagnanci so se že spuščali po senci na plazu pod Toscem. In ko je bila ura blizu Ireh — z Janezom sva si navezovala smučke - sva lahko z roba videla še zadnje pikice, kako kol lokomotiva vozijo sem in tja, ne da bi vidno zmanjšale višino. Bili so zamudniki. Ena od postavic se ni mogla upreti skušnjavi
-	bil je, pravijo, čudovit pršič tisti dan pod Bohinjskimi vratci — in je čudovito odvijugala naravnost v dno Polja. Moral je biti dežurni reševalec, Romi ali pa Martin. Reševalci so tisti dan pač precej pretrpeli, ko so morali bodriti tiste zadaj in krotiti hitrejše, da je bilo vse v redu. Slavko je stal poleg naju in pravil, kako je prejšnji dan spravil Janka ob živce. Stal je lepo na roou nad Kalvarijo in rjul za njim. »Pcdec številka trideset... ena inlrideset...«
Z Janezom sva se krohotala, kot da je konec sveta.
Potem sva se spustila na ramo ... z rame čez plaz... Nad nama je na robu stala postavica v zamazanem ovčjem kožuhu in vpila: »Padec številka trideset... enaintrideset ...«
Kaj morem, če je bil sadjevec dober! Zdaj Slavca ni več na Kredarico. Namesto njega bo kok nov znanec prišel nasproti na rob bodriti utrujene obiskovalce in namesto Reksa se bo z Runom po ledeniku valjal kak drug pes. Tako čudovito vijolčasle kumare, kot je Slavčeva, in tako kalranasto črne grive, kot je Rekso-va, pa ne bomo več videli. Obadva bosta sedaj gospoda na Brnikih. Slavka bomo vikali — »Tovariš Žvokelj, izvolite, bi to bi ono...« in nič več ne bo slišati »Ejga, Slave, boš pir?n -. In namesto, da bi Reksa božali, se ga bomo
-	črnega hudiča - raje izogibali.
Ing. Vitek Smolej
OBČNI ZBOR
JAMARSKE ZVEZE SLOVENIJE
Naša osrednja jamarska organizacija, k' se je pred letom dni preimenovala iz tradicionalnega Društva za raziskovanje jam Slovenije, je imelo 15. aprila svoj prvi občni zbor. Bivše Društvo za raziskovanje jam Slovenije je po svoji reorganizaciji leta 1963 že opravljala funkcijo nekake zveze, v katero je bila včlanjeno vrsta jamarskih skupin - jamarskih klubov iz različnih krojev Slovenije. V sedanjo JZS je včlanjeno 22 jamarskih skupin, jamarskih enot, ki so po pravicah in dolžnostih med seboj enakopravne. Predaleč bi zašli, če bi povzemali delovne uspehe vseh treh skupin, kot je to povzel predsednik JZS v svojem poročilu. Naj omenim le. da obstoje jamarske enote v Kozini, v Črnomlju, Divači, Domžalah, pri SPD Gorica, dve v Ljubljani, v Kočevju in Ribnici, v Kostanjevici in Postojni, Sežani, Preboldu, Slovenj Gradcu. Logatcu, Idriji, Kranju, Tolminu, na Rakeku, pri TD Grosuplje ler pri mladinskem klubu v Sempolaju. V pretekli poslovni dobi so vse tc skupine aktivno delovale, v okviru svojih denarnih, materialnih in personalnih možnosti. Med uspehi je omenili razisko vanje Pološku jame in Brezna pri gamsovi glavici. Enote JZS izdajajo tudi tri cikloslirana glasila, JZS pa časopis Noše jame.
Med problemi, ki jih je nakazal predsednik in kasneje razprava, je neurejen odnos JZS do Instituta za raziskovanje krasa v Postojni, katasler jamskih objektov in neskladje pravilnikov n poslovnikov. Stalno je čutiti pomanjkanje naraščaja in strokovne vzgoje jamarjev, kar bi lahko izpopolnili razni tečaji in jamarske šole, ki pa jih je bilo premalo.
V	razpravi se je pojavilo zopet vprašanje delovnih območij posameznih jamarskih enot. Sklenjeno je bilo. da bo to vprašanje reševal novi upravni odbor.
Na občnem zboru je bila odlikovana vrsla članov, ki so v pretekli dobi pokazali prizadevnost in požrtvovalnost pri raziskovalnem in organizacijskem delu.
V	razpravi je bilo tudi nakazano, da je potrebno, da se sedež JZS prenese iz Postojne, kjer je bil sedaj, v Ljubljano Za novega predsednika jc bil izvoljen dr. France Leben ter vodje posameznih skupin in komisij. Novi odbor bo v bodoče poleg urejevanja zaostalih problemov okrog katastra in pravilnikov pospeševal predvsem raziskovalno delo v območjih, kjer enole delujejo doslej ter v območjih, kjer v novejšem času še ni bilo novih raziskav. Dolžnost JZS je tudi v letu 1972 pripraviti 6. jamarski kongres Jugoslavije. Po občnem zboru je bil na sporedu ogled Dimnic pri Slivju. Občni zbor in ogled jame je vzgledno organiziral jamarski klub Dimnice iz Kozine.
D. Novak
ORIENTACIJSKO TEKMOVANJE NA BOČU
Pri planinskem društvu Poljčune delujeta pionirsk planinski skupini iz Lot in Polj-čan. Obe se ukvarjata tudi z orientacija in se pridno udeležujeta tekmovanj. V nedeljo 23. 4. 1972 se je 16 ekip zbralo na Boču. Bilo je šest ekip iz Loč in devet ekip iz Poljčan. Seveda so bili veliki favoriti tekmovalci iz Poljčan, saj poznajo Boč kot svoj žep. Izletniki, ki so se prav tako zbrali na Boču, so s svojim bodre-njem pripomogli k temu, da smo tekmovalci startali čim mirneje. Tekmovali smo v dveh skupinah - pionirji in mladinci. Proga je bila zelo zahtevne in ludi na hodili smo se. Rezultati, ki smo jih dosegli, so za začetek sezona zelo zadovoljivi. Pionirji so med šes*imi ekipami dosegli I. in V. mesto, mladinci pa med desetimi ekipami II., V., VIII. in IX. mesto. Tekmovanje je bilo prirejeno le za pregled moči. Videli smo predvsem to, kako mladi tekmovalci obvladajo kompas in karto na terenu, ne le v razredu.
Vili Kovačič, Loče
TEČAJ ZA GS IN VARSTVO NARAVE
Pred krclkim je GS - odsek za varstvo narave pri PD Ljubljana-matica, organiziral tečaj za gorsko stražo in varstvo narave. V okviru tega lečaja je poteklo več predavanj opremljenih z diapozitivi, tako da so tečajniki ki so se preteklo nedeljo zbrali v planinski koči na Go-vejku, lahko uspešno opravljali izpit. O liku gorskega stražarja, o varstvu narave nasploh in o zaščitenih planinskih rožah, ki jih je šestinpetdeset vrst. Izpiti so potekali pred izpitno komisijo, ki so jo sestavljali Slavi Lesica (načelnik GS pri PD Ljubljana-matica], Ivan Dolar (pomočnik načelnika) in Janez Rotar (član). Vseh prijavljenih tečainikov je bilo sedemdeset, od teh je petindvejset že opravilo izpite na Govejku, drugi pa jih bodo delali meseca maja na Golici. Takrat se bodo zbrali tudi ostali gorski stražarji, ki bodo proučevali področje narcis. Tečaj je finansiral sklad za verstvo narave pri GS.
Majda Lejko
PLANINSKA SKUPINA NA OSNOVNI SOLI V VELKI
Lani ustanovljena planinska skupina na osnovni šoli Zg. Velka se uspešno prebija skozi vse težave. Na dan planinca v letu 1971 je dobila priznanje: prehodni pokal in častno planinsko zastavo. Tudi v letošnjem letu ne miruje. Poleg rednih sestankov in občasnih izletov je priredila ludi osnovno planinsko šolo.
Povabili so priznane predavatelje iz Maribora, nekaj predavanj pa je imela tudi mentorica. Ob koncu tečaja so priredili še izlet na Boč, kjer so se še seznanili z orientacijo in praktičnim delom. 23. aprila so se v velikem številu udeleženci pohoda po poteh Dure Oakoviča. V planu imajo še organizirati srečanje s PS na drugih šolah in tako razširili svojo dejavnost.
Na občnem zboru PD Maribor-Matica so dobili pohvalo za svoje delo.
Anica Kolar
SPOMINSKI POHOD NA BOJIŠČE POHORSKEGA BATALJONA
Alpinisti TAM Mladinski odsek PD Železničar in taborniki odreda Samorastniki iz Maribora so skupaj priredili spominski pohod k Trem žebljem. Pri spomeniku so obujali spomine na zadnjo borbo pohorskih junakov. Z eno-minutnim molkom in z venci so počastili spomin padlih junakov. Zapeli so pesem »Počiva jezero v tišini«, član MO PD 2e lezničar Albert Marzidovšek pa je recitiral svojo pesem »Pohorskemu bataljonu«.
Joco Balant
OBČNI ZBOR PD POSTOJNA
24. 4. 1972 v dvorani gimnazije v Postojni. Preko 60 članov društva ter gostje -predstavniki zveze mladine, društva jamarjev, PZS ter PD Ilirska Bistrica, Sežana in Vipava. Predavanje o lanskoletn odpravi v Hindukuš je po občnem zboru pripravil inž. Peter Ščelinin. Predsednik PD Postojna tov. Rozman je v poročilu nanizal pestro dejavnost društva v preteklem obdobju. Privlačnost društvene dejavnosti izpričuje že podatek o članstvu - saj je lani poraslo kar za 28% zlasti pri najmlajših - pionirjih. Mladina je zastopana v drušivenem članstvu že s 64c/o. se pravi, da je društvo resnično »mlado«, kljub srebrnemu jubileju, ki ga je proznovalo pred letom. Tudi letos bo MÖ organiziral tradicionalno orientacijsko tekmovanje za Vojkov pokal na Nanosu.
Precej težav ima društvo s svojima postojankama na Nanosu (dom Janka Premrla Vojka) in Pečni rebri (koča Mladika) saj je težko dobiti dobrega oskrbnika, pa tudi oprema je že amortizirana. Markacisti so na novo markirali pot na Nanos, propagandist! pa se trudijo za dobro informiranje o izletih. Sodelovanje z drugimi društvi je dobro, prav tako oktivno sodelujejo v delu MDO Primorske.
V programu za sledeče obdobje imajo razširitev dosedanje aktivnosti še posebej pri mladih. Organizirati mislijo šc skupine v delovnih organizacijah ter vzgojili
več mlcdinskeaa vodstvenega kadra. Tudi s planinsko šolo žele čimprej začeti. Problemom varstva okolja bodo posvetili še več naporov (očiščevalne akcije na Nanosu - Pečni rebri), prav tako propagandi.
Društvu s predsednikom lov. Rozmanom na čelu želimo tudi v bodoče čimveč uspehov.
dr. Peter Soklič
Z OBČNEGA ZBORA PD RADEČE PRI ZIDANEM MOSTU
Polna dvorana prosvetnega doma dne 10. marca letos je pokazala, kako zelo priljubljeno je PD Rodeče, ki je stopilo že v 22. leto svojega plodnega delovanja.
V obeh poročilih tako predsednika Slonela Koselja, kakor tudi podpredsednika Cirila Adama sta nam pokazali dejavnost društva pa tudi veselo novico, ko so letos adaptirali visokogorsko postojanko Pre^ hodavce pod Triglavom in jo že tudi spravili pod streho. Gradnja je bila opravljena v izredno težkih pogojih, včasih že pri temperaturi pod ničlo. Gradnjo je finančno podprla z večjo vsoto PZ Slovenije, precej udarnih ur pa so žrtvovali zavedni in vneti člani PD Radeče. Gradnjo sta obiskala tudi predsednik Planinske zveze Jugoslavije dr. Marjan Brecelj in predsednik Planinske zveze Slovenije dr. Miha Potočnik. Pohvalno sta se izrazila o graditeljih in vzpodbudno nap sala v knjigo: Zelo nama je všeč, da bodo Prehodavci večji in lepši. - Sam sem bil med ustanovitelji PD Radeče in vidim velik napredek društva. Saj je bilo prvotno mišljeno, da bodo postojanko Prehodavci. 2200 m višine, upravljala vsa planinska društva Zasavja a so jo prepustili kar Radečanom. Za razvoj planinstva v Radečah smo pa dolžni še pose^ javno zahvalo — nesebično kolektivu Papirnice Radeče z direktorjem predsednikom Stnnelom Koseljem. Ko sem bil ob iO-letnici obstoja postojanke na Pre-hodavcih, sem se srečal z zdravnikom -Holandcem iz Amsterdama, ki se je prav pohvalno izrazil o gostoljubnosti in lepi okolici doma. Izvedel sem, da je omenjeni zdravnik tudi dokončal našo veliko slovensko planinsko transverzalo. Na občnem zboru je pa predstavnik PZS podpredsednik Bučer podelil prizadevnim zaslužnim članom odbora odličja s primernim nagovorom. Tako so prejeli zlate značke - Stane Koselj, Ciril Adam, Tomo Krafogel, Alfonz 2arn in Rudi Steblovnik. Srebrne značke so prejeli: Milan Golob. Viktor Pergar, Viktor Eržen in Marjan Lipovšek.
PD Radeče pa posveča še posebno skrb planinskemu naraščaju, saj je izmed 470 čluriov drušlva kar približno 150 mladincev in pionirjev. Pionirji morajo prehoditi
vsaj 4 bližnje postojanke, pa prejmejo svoje priznanje - klobuček. Takih mladih vnetih planincev je že kar lepo število. Tudi bližnja Gašperjeva koča pod Velikim Kozjem dobro uspeva in je odprta ob nedeljah in praznikih od 1. maja do konca septembra, izjemoma tudi okrog Novega leta. Težje je z zavetiščem na Lovrencu, ki ga oskrbuje hišni lastnik, tam ni mogoče dosti preurejati. Po uspešno končanem občnem zboru je bilo predavanje ing. Petra Ščetinina, ki se je udeležil lanske odprave na Hindukuš.
Stanko Skočir
PD MURSKA SOBOTA
Soboško planinsko društvo, ki vključuje vrsto mladinskih planinskih odredov, iz leta v leto uspešneje deluje. Čeprav jc članstvo razmeroma majhno, je njihova aktivnost razveseljiva. Vseh štiristo članov ne pozna počitka in odhajajo v planine, kamor jih vleče srce. Društvo je in bo organiziralo vrsto izletov in pohodov. Udeležujejo se jih člani vseh starosti. V planine zahajajo individualno, skupinsko ali pa posamezne planinske družine, ki s sabo vodijo mladi rod in mu razkazujejo lepote narave.
O aktivnosti članov tega PD pričajo številni podatki o prehojenih planinskih poteh. Tako je skupina planincev prehodila del slovenske planinske transverzale od Vrat preko Razoria, Prisojnika in se vrnila preko Vršiča. Pohod je trajal devet dni. Istočasno je druga skupina ubrala pot preko Vršiča, Zlatoroga. Triglavskih jezer do Komne. Vračali so se čez Razor. Vse te poti so planinci premagali v mesecu juliju in septembru lanskega leta, prav v času, ko so se člani MO PD gimnazije ukvarjali z izdajo biltena »Mladi planinec«, ki so ga izdali mesec dni za tem. Mnogi člani pa so se odločali tudi za individualne izlete ali pa so s a udeleževali zborov in pohodov. Tako se je bivša načehica MO PD gimnazije udeležila zbora jugoslovanskih planincev na Ko-paoniku, tečaja za mladinske vodnike v Vratih, mnogi so sami ubrali poti proti Veliki Planini, Triglavu, Peci itd. Naredili so mnogo in prav to jim daje moči za nadaljnje delo. 2elja vseh pa je, da bi kljub finančnim težavam (dotacije so minimalne), s katerimi se borijo, čim uspešneje delovali.
Majda Lejko
IVAN KLEMENAK
2. aprila letos smo pokopali širom po Gornji Savinjski dolini znanega planinca Morzirjana Ivana Klemenaka. Bil je kleparski mojster, čigar ime smo luhko srečali na marsikateri samini ali citriji vse
do Solčavskega, vsekano v mogočne štedilnike. Kot mladenič ie moral na vojsko in jo doživel predvsem v Dolomitih nad Assiagom. Srečno sc je vrnil in si med obema vojnama ustvaril lepo ime. L. 1941 ga je nemški okupator pregnal v Srbijo. Ostal je tam do konca vojne. Ko se je leta 1945 vrnil, je ohranil svojo obrt in se spet udeleževal javnega življenja. Bil je nekaj časa predsednik Zveze borcev, najbolj pa se je posvetil planinstvu. Planinsko legitimacijo je imel žc pred prvo svetovno vojno. Zdaj je sodeloval pri ustanovitvi PD Mozirje, mu bil nekaj časa predsednik, nato član nadzornega odboro, predvsem pa živ zgled človeka, ki mu je hoja po gorah užitek in potreba. Mozirski planinci so znali ceniti njegovo ljubezen do Golt, do Mozirske koče, do podgoltskih ljudi. Postavili so mu pred nekaj leti »Klemena-kovo klop«, na kater: je zadnja leta rad posedel. Bil je gotovo najzvestejši obiskovalec Mozirske koče, ki pomni prve čase slovenskega planinstva in je ena prvih slovenskm planinskih koč sploh (iz I. 1896). Do zadnjega je drušlveni odbor bodril pri delu za lastni prapor, ki ga bo PD Mozirje v I. 1973 za svojo 80-letnico razvilo.
PZS ga je odlikovala s srebrnim znakom, PD Mozirje pa s častno diplomo. Na njegovi zadnji poti so ga počastili številni zastopniki savinjskih društev, UO PZS in številni prijatelji in znanci od blizu in daleč.
T. O.
alpin ističn
POLEMIKA O VARNOSTI
Dolomiti niso samo eldorado plezalcev in najrazličnejših turistov, »Dolomiti« so tudi južnotirolski dnevnik, v katerem je napisal serijo člankov tudi Reinhold Messner, o katerem bi lahko rekli, da vpri-zarja zadnji dve leti pravo lilerarno eksplozijo. Heinrich Opitz sodi, da so nekatere Messnerjeve trditve zmedene in nerazumljive, deloma pa zares zmotne (Alpin. 1971/5) Opilz npr. polemizira s trditvijo, da varnosti ne dosežemo, če varovanje poslavljamo na prvo mesto. Opitz meni, da se Messner ni dovolj jasno izrazil: Ali je mislil na športno plezanje, pri katerem se pri sistematičnem varovanju ni treba bati padca, saj ostane plezalec nepoškodovan? Ali pa je ciljal na pretirano varovanje manj sposobnih plezulccv, ki športno slabo podkovani preveč varujejo in s tem povečajo subjektivno nevarnost? Ce pa je cikal na to, da tako početje nima športne »čistosti«, je precej trivialen. Messner: »Ce je var-nosl popolna, ni potrebno varovanje. Opitz: -Kaj je pravzaprav varnost? Ce so to varni oprimki in stopi, jc Mcssner-jeva misel napačna. So tudi subjektivne
J5 NOVICE
nevarnosti, pred katerimi nas ne ubrani še tako varen oprimek. Če pa meni Messner varnost padca, «varen padec«, je niegova beseda spet trivialna. Messner: »Če je varnost stoproccntna, utegnejo resne težave poslati smešne.« Opitz: Ali je »resno:; le tveganje padca? Ali je varovan težak raztežaj športno nujno razvrednoten?
V nadaljnem očita Opilz, da sc Messner ni dovoli poglobil v fizikalno mehaniko, ko govori o varnih pcdcih in mu to s formulami dokazuje. (Messner ie imel vrsto predavanj o varovanju in varnosti in je varovalne manevre sproti ponazarjal. Obširno jc o teh predavanjih poročala Rivislc Mensile 1970). Predvsem Opitz zavrača Messnerjeve nazore o statičnem in dinamičnem varovanju. Pri tem Opitz navaja E. Kosmatha delo »Varovanje in varnost v ledu in snegu«, ki je izšlo v založbi Massimo na Dunaju (revija znanstvenih edicij OAV). Stališče Hein-richa Opitza v tej polemiki z Messneriem je ponazorjeno s plezalskim posnetkom v navpičnih gladkih plateh, verjetno v El Capitanu (avtor John Cleare), z načelno pripombo: »Čim boljše varovanje, tem večja varnost« - Upajmo, da se ne gri-
žejo samo besede. Messner namreč med drugim trdi, da stctičnega varovanja pravzaprav ni, ker so vrvi raztegljive, to raztegljivost pa stori vsako varovanje dinamično. Kolikor smo o tem informirani doslej (Avčinova razprave UIAA, Kosmath) raztezck vrvi pač ne odleže toliko kot trenje in poteg vrvi pri dinamičnem varovanju. Razmerja so čisto druga.
T. O.
DEREZE
Dereze z zobmi iz trdega melala so v novi obliki spel na trgu, izboljšane seveda Posebno pripravne so za uporabo v menjavah kopne skale, snega in ledu V zobe so z novim postopkom vdelali konice [widia] v strok \7 jeklene pločevine. Pravijo, da se toki zobje ne bodo lomili, če tudi bi plezalec z njim počel »nemogoče« stvari. Konice »vidia« se, tako pravi poročilo, sploh ne skrhajo. Sicer po je ceno zares slana: 81 DM. Proizvajo jih münehenska firma Salewa, to je tista, ki je prevzela in dobro uveljavila Avči-nove dereze »Universal«.
T. O.
CEPIN
Cepin Chouinard, Chouinardov cepin uvaja, tako pravijo, po ameriških izkušnjah tudi v Evropi (Alpinis. 1971 8) novo ledno tehniko Oklo cepina tvori z rati-ščem manjši kot, s takim je možno sekati stopinje tudi v 7e!o strmem ledu, za oporo pa je tudi gornjemu trupu bodisi, da cepin potezamo k sebi ali ga obremenimo s pritiskom proti ledu. V obeh primerih se avtomatično zagrize globlje v led. Prejšnji tip cepina je v primeru večje obremenitve rad zdrsnil. Pri izvedbi na cepin - kladivo, na plezalski cepin, mora zato biti oklo še bolj upognjeno kot pri 80 cm ratišču. Chouinord je nove vrste cepin uporabljal pri prostem plezanju v strmem delu. Njegov tip cepina se po svetu prodaja pod znamko »Interalpa isle značilnosti ima tudi cepin »Everesl«. Jasno je, da bodo kmalu v prodaji še druge znamke po zgoraj na kratko opisanem načelu.
Kdo bi si mislil, tudi cepin se razviia! Nič ni dokončnega, pa če je še tako imenitno izdelano. Na priliko, iopctica cepina se najbolje obnese, vsaj po dosedanjih izkušnjah, če ima tradicionalni ravni rezni rob. Nažagano in tudi na sredi grbasto rezilo se ni obneslo, medtem ko je Choui-nardova novost odprla nove možnosti Jeklo, iz kulerega se izdelujejo cepini, je preizkušeno, v Nemčiji in Avstriji izdelani cepini prebijejo vsako preizkušnjo. Tipa »Cerro Torre« in »Fritz-Roy« imata jeklo okrepljeno s krommolibdenom, ki
pomeni rezervo v primeru skrajno hudega mraza.
Drsni obroček na ccpinu ni vselej v korist, čeprov so bili časi, ko smo mislili, da cepin brez njega in pentlje ni popoln. Zdaj pravijo, da obroček v kombiniranem svetu moti, da je cepin v strmi steni bolje obešati na plezalni pas, kakor je pri kladivu to samo po sebi razumljivo. Mnoge izboljšave so uvedli tudi na spodnjem obigem, vbodnem koncu cepina. Glede dolžine je dolgo veljalo, naj cepin seže od stegnjene roke do tal. Vendar je za težje ledne ture krajši cepin primernejši 70-75 cm. 80-85 cm dolgi cepin se bolje obnese pri navadnih lednih turah in na grebenih z opastmi. Glova modernega cepina, to je oklo, stožer in lopatica, je široka 29 cm. težka pa 800 do 850 g. Težišče pa mora ccpin imeti tako, da ima glava cepina nekaj samodejne sile pri sekanju stopinj.
T. O.
SO GRANDES JORASSES SE MODNA TURA?
V sezoni 1971 je Pointe Walker plezalo istočasno po 40 navez in več. Posledice so neizogibne. Stena je vedno bolj nabita s klini, v težkih odstavkih je na vsakih nekaj prestopov klin. Posebni vzponi: Četrti solist je bil Jean Afanassief, Pari-žan, 9. in 10. avgusta, rabil je 10 ur in pol. Nekaj dni pred njim je bila v Wal-kerju Simone Badier s Šeligom. V vodstvu sta se menjala.
Prišlo je tudi do nesreč: Mani sposobne naveze se nanašajo na opremljenost težkih mest in na reševalce. Plezajo zelo počasi in če jih zodene slabo vreme, pride do dram. Tako je bilo z Angleži v višini 3600 m pod črnimi ploščami. Reševalce je pripeljal sloviti Gerard De-vouassoux, podpredsednik chamoniške GRS. Helikopter jih je odložil na neko ramo v steni - vsa čast pilotu. S 150 m napete vrvi so reševulci dosegli Tour Grise in tam bivakirali. Naslednji dan so z vitlom dosegli ranjenca in njegovega tovariša in ju spravili na varno, seveaa ne lahko. Helikopter je pričakal rcševalce v višini zasneženih zajed. Reševanje se je začelo ob 16, navedena operacija pa je bila končana opolnoči Reševalska kombinacija, kakršne ne pomnimo, pravi Devies. Angleža je ranila s kamnom nemška naveza, in meni nič tebi nič, plezala naprej, potem ko se je spričkala z bližnjimi navezami. Reševanje je oteževal kak ducot navez, ki so prodaiale zijala, namesto da bi kaj pomagale. Vprašanje je, pravi Devies, ali je bilo sploh potrebno napreči take manevre, saj Anglež ni bil huje ranjen. V Petites Jorasses je konec avgusta zahodno steno sam preplezal Amerikanec Cliff Philipps. Jean Afanassief pc je sam v 3 uroh in pol preplezal Courturierov
ozebnik v Aiguille Verle. Courturierov ozebnik so že večkrat preplezali samotarji. na Afanassiefa pa je do 12. julija 1971 počakal Cordierov ozebnik v Aig. Rabil je pet in pol ur, izstopil pa jc na Nant Blanc zaradi ogromne vršne opasti.
SESTAVINE ALPINIZMA
Oscar Soravito, član CAAI, iz Vidma, znan tudi mnogim našim alpinistom in planincem, je v RM 1971/6 napisal članek z zgornjim naslovom. Po njegovem mnenju jc alpinizem pojav, ki sodobnega člo veko pritegne zaradi svoje bogate vsebine. ki lahko zadovoljuje najrazličnejše interese in značaje, soj ima svojo športno, roziskovalno, romantično, heroično, etično in socialno stran, ne moremo pa ga doživljati brez osnovnih fizičnih vaj in spretnosti in to v prvobitni naravi, kar.
omeni, da človek v njem nujno najde orektiv v stiskah modernega časa. Širše obravnuvu raziskovalno vrednost alpinizmu, dosežke, ki so jih alpinisti dosegli na področju prirodoslovja, geografije, zgodovine in drugih disciplin. Se več prostora odmerja neroičnosti alpinizma, tveganju, premagovanju izrednih naporov, kar je navidez nekoristno, v resnic pa pomeni moralno in fizično storitev visoke vrednosti. Romantično sestavino vidi Soravito v poetičnosti, v doživetju lepot, v senzacionalnosti gorskega sveta, v asketizmu, v duhovni svobodi, entu-ziazmu in avanturizmu, kar vse mika posebno mladega človeka. Etični značaj alpinizma vidi v voluntarizmu, v šoli volje, želji po izpolnitvi, v premagovanju samega sebe. S temi sestavinami pomeni alpi nizem resnično obogatitev človeškega duha, nepogrešljiv prispevek k človeški duhovni in telesni kulturi.
T. O.
VARSTVO NARAVE
PLANINE IN ZDRAVJE
Višinska zdravilišča se redko upoštevajo, kadar utemeljujemo družbeni pomen planinstva s stališča zdravja. Posebno pri nas, saj nam manjkajo zdravniške indikacije za kraje, ki bi prišli v poštev. V drugih alpskih področjih s staro turistično in zdravniško tradicijo so glede tega nu boljšem, imajo pa tudi alpskega svela za najrazličnejše namene dovolj. Višinska klima, posebno če jo kombiniramo s specialno lerapevtsko obravnavo, pospešuje zdravljenje pri celi vrsti boleznih.
Gorski zrak vzpodbudno učinkuje na človeški organizem, če zdravljenje prav odmerjamo. V čem tiči kompleksno psiho-somatičen učinek, ni težko našteti: manjši parcialni pritisk kisika, večja stopnja čistosti zraka (čistejši zrak), povečano sončno, oz. ultravijoličasto žarčenja, nižja temperatura zraka itd. Ti klimatični dejavniki pri nekaterih boleznih neposredno učinkujejo zdravilno ali preusmerjajo celotni vegetativni tonični položaj. Profesor dr. W. Löfler iz Züricha pravi: »Gre predvsem za obravnavanje kroničnih slabosti, predvsem v dihalnih organih, gre za zdravljenje po težkih infarktih in po boleznih, ki človeka zelo oslabe. Kuro mora nadzirati zdravnik, trajanje pa mora biti prilagojeno bolezni, konstrukciji in pacientovemu značaju. Indikacije za nespecifična višinsko terapijo so med drugim jetika (tudi kožna), kronični rev-matizem, kronični bronhitis, bronhialne ektaze, rekonvalescenca po bronhitisu,
astmi (posebno za otroke, pri odraslih nad 40 let pa je treba biti pri astmi previden). Prof. dr. S. Borelli iz Münchna priporoča višinsko klimo za zdravljenje več kožn h bolezni npr. psoriaze (luskavice). endogenih ekcemov idr. Ugodno učinkuje višinska klima na motnje v vegetativni regulaciji, predvsem vagotoničnih oblik.
Odsvetuje pa se višinska klima pri akutnih infekcijskih boleznih, levkemiji, raku, srčnih in ledvičnih boleznih in pri zelo težki tuberkulozi. Tudi »speči« infarkt ni pametno izpostavljati zdravljenju v višinah.
Dr. Paul Gut iz St. Moritza izjavlja: Daleč od avtomobila, telefona in pisalnega stroja - teh v peklu skonstruiranih pošasti daleč od celodnevnega in nočnega trušča, daleč od naglice in gneče so gore idealna kombinacija: psihi prizanašajo, nas pomirjajo s svojo somatično vzpod-bujevalno klimo.
Več o tem je obširno napisano v knjigi »človek v alpski klimi«. H Huber, Bern in Stuttgart 1968.
V Italiji, Nemčiji, Avstriji in Švici je čez 50 registriranih alpskih zdravilišč, večji del celoletnih. Med njimi je navedeno celo mesto Beljak 501 m no Koroškem, v Avstriji med njimi Salzburg 423 m v Nemčiji Berchtesgaden, 500 m, v Italiji Meran, 314 m, v Švici Baden 388 m in še nekaj takih »višinskih« krajev. Kogar tabela zanima, jo najde v »Alpinismu« 1971/5.
T. O.
KAJ VSE SPADA K VARSTVU OKOLJA
Dr. Herbert Offner ;e v članku za revijo »Der Forst - und Hoizwirtu 1969/2 napisal članek, v katerem je skušal našteti, kaj vse spada k varstvu okolja in kako naj bomo temu delu kos. Naj na kralko po-vzcmemo množico nalog pri varstvu okolja:
Ohranitev rastlinstva in živalstva; varstvo in oskrbovanje naravnih spomenikov; zaščita krajinskih področij tudi nacionalnih in naravnih parkov, ki so odprti za turizem.
Posebno važno je varstvo gozdov, njihova gojitev in gospodarjenje z njim; ozelenitev visokih in nizkih naselij; zaščitne pogozditve; skrb za travnike, zakonit lov in ribolov v skladu z zaščito živali; skrb za razvedrilna pokrajinska področja; skrb za čistost zraka in vode; varstvo
studencev; varstvo podnebja; varstvo jezerskih in morskih bregov; urejena smetišča in koristno predelovanje smeti; ohranitev biotopov in biocenoz; boj zoper
SUSNI IN MRZLI POL V SREDNJI AZIJI
Doslej je bilo znano, da imata najmanj padavin Sahara in puščava Gobi {po kitajsko Samo). Kirtjiški znanstveniki so I. T971 našli še tretji sušni tečaj v Kirgi-ziji v gorovju Tien-San - blizu jezera Catyr-Kul. Meteorologi so tudi dognali, da je na južnem robu doline AK-Sai mrzli tečaj Srednje Azije: poprečna letna temperatura zraka je tu -7UC, torej nižje kot v Jakutiji (Der Turist 1972/1).
T. O.
IZ planinske literature
BERLINSKA JUBILEJNA EKSPEDICIJA 1969 CORDILLERA REAL
Poročilo o berlinski jubilejni ekspcdiciji je uredil Dietrich Hasse, eden od četvorice v saški direllissimi iz I. 1958, ki ima tudi pri nas več znancev. Hasse se je ekspedicije sam udeležil in res zgledno pripravil publikacijo, ki prinaša dnevnik ekspedicije, Helbigov spis o vzponu po južni strani OAE III, Hassejev zapis o južnem grebenu lllampu (prvi vzpon), vrsto dobrih posnetkov, panoram, detajlov, portretov, zemljevidov, geografski pregled, navodila za organizacijo ekspedicij v Boliviji, literaturo, med katero navaja tudi jugoslovansko ekspedicijo v Cordillero Real 1964. oz. zepis o njej v Amer. Alpine Journal 1966 na str. 181 (V Cordillera Real je bilo do I. 1970 kar 23 ekspedicij 7 vseh koncev sveta). Hasse navaja tudi 10 različnih kart Južne Amerike in tri inštitute (dva iberoamerikanske v Berlinu in Hamburgu). Končno pa še kroniko vzponov, kjer citira na več mestih tudi Planinski Vestnik 1965, v katerem je naša ekspedicijo izčrpno popisala svoje dosežke v Cordillera Real. Resume Hassejevega dela lahko beremo v angleščini in španščini. Brošura obsega 64 strani, ima umetniški papir in moderen format. Lahko rečemo - zares zgleden compte rendu ekspedi-cijskega dela, urejena dokumentacija, predvsem pa precizirano mesto ekspedicije v zgodovini andinizma v Cordillera Real.
T. O.
MLADI PLANINEC
Glasilo MO PD - gimnazije Murska Sobota.
Vsebina: Dr. Mejak Ervin, Uvod. Lejko Majda, Ko se zima poslavlja; Likar Ivan, po Kozjaku.
Spoznavaj svoj domači kraj; Bojnec Ludvik, Prvič na Boču; Grilec Bojan, Smer - vrh Triglava; Lejko Majda Vrt spominov; Agnes Palauscai, Srečali smo močerada; -ejko Majda, Tradicionalni pohod Poročilo o tečaju.
Uredniški odbor: Grilec Bojan, Likar Ivan. Bojnec Ludvik, Veren B, Murmajer B., Vidonja M., Török D.
THOR HEYERDALL, EKSPEDICIJA RA
Thor Heyerdall - ime, ki pomeni višek moderne avanture po stari metodi, toplo, človeško, romantiko v mrzlem atomskem veku, človek, ki je s Kon-Tikijem osvojil svet, muzej, kjer je postavil na pogled svoje brodilo, pa je cilj slehernega tujca na Norveškem, da ne govorimo o trumah otrok, ki se gnetejo okoli splava, ki ima za seboj teke robinzonske dogodivščine. V novi knjigi (320 strani, 111 barvnih posnetkov. 1 zemlevid, Bertelsomann -Sackbuchverlag, Gütersloh) je z mednarodnim tearnom. ki ga je sestavil iz zastopnikov sedmih dežel na štirih kontinentih dokazal, da podobnosti med egipčansko in indijansko kulturo niso naključje. Čoln iz papirusa je Egipčane mogel pripeljati prek Atlantika. Da so
gradili tak čoln, je sporočeno v egiptovskih virih. Hcycraahl je osebnost, ki je po svoji raziskovalni zegnanosti vreden naroda Amundsena in Nansena. Kako pa zna s peresom pričarati mik avanture je znano tudi mnogih našim bralcem.
T. O.
MARKACIJE
GLASILO MO PD VRHNIKA 1971
Vsebina:
Brane Grabeljšek, Spet markiramo; Ciril Kunslelj. Ivan Michler 80-letnik; Kaj se dogaja v društvu (Izlet v dolino triglavskih jezer, sestanek UO na Vrhniki, ustanovni sestanek planinskih sekcij na šolah. Izlet na Blegoš, mladinski odsek PD Vrhnika); Boža Leskovec, Mladinski odsek tudi letos ni spal; Mojca Stržinar, Izlet na Stol; Bara Ncgode, Izlet na Kamniško sedlo; Boža Leskovec Poročilo iz tabora v Krnici 1971; Knjiga »Življenje v naravi«.
VIHARNIK
Glasilo PD »šmarna gora«, Vikrče. Vsebina: Viharniku na pot; Miha Ma-renče, PD Šmarna gora na pot; Občni zbor; Vilko Mazi, UO PD Šmarna gora, Vikrče; Izleti; Učimo se planinskih pesmi; Sešek Marko, Krst društva na Grin-
razgled
ZAHODNI STEBER MAKALUJA (8481 m), nov. prepričevalen, francoski uspeh v I. 1971, smo že zabeležili. Zadnja številka 1971 »La Montagne et Alpinisme« je posvečena temu dejanju skoraj v celoti. Robert Paragot, ki je francosko moštvo vodil, pravi v članku »Od ideje do tabora 2«, da spada Mukalu 1971 v veliko sosledico francoskih uspehov in prispevkov k himalaizmu: Annapurna, Makalu, Tour de Mustagh, Jannu. Z Makalujem 71 se odpira nova doba himelaizma. doba težkih plezalnih vzponov z uporabo moderne tehnike v višini nad 8000 m. Zanj, za Paragota, se je začela ta doba že I. 1959. Idejo je najprej napol v šali zaupal Jeanu Bouvieru, enemu izmed mož z Makaluja 1955. Bouvier se je samo nasmehnil, saj je steber brez premisleka veljal kot neprehoden, kot nekaj, kar ne pride v poštev. Preteklo je deset Icl in francoski himalajski komite je prav ta steber jeseni 1969 izbral za veliki francoski cilj- Vodja Paragot je s svojim sekretariatom (Bercrdini, Desmaison, Paris,
tovcu; Razpis za najboljši spis o Šmarni gori; Kakšna je osebna oprema mladinskega vodnika; Miha Marenče, O slovenski planinski organizaciji; Plezalna in reševalno tehnika v gorah; 2ebovec Branko, Prvič na Triglav; Dr. Miha Potočnik, Srečanja z gorami; Plczovi; Igličar Alojz, Zakaj hodim v gore; Obveslila. Glasilo PD šmarna gora, Vikrče izhaja vsake tri mesece. Glavni in odgovorni urednik: Zajelšnik Janko, člani uredniškega odbora; Miha Marenče, Alojz Igličar, Marko Sešek, Stefan Marenče.
TATERNIK 1971/4, LETNIK XLVII
Uvodni članek je prispeval urednik Josef Nyku - o poljski plezalski sezoni 1971. Drugi članek je, V Oniščenko, Pik Komunizma, direktna smer v jugozahodni steni; A. Zavada, Osvojitev Khiangyang Kiš; W. Szymanski, Visoki Atlas pozimi; B Krauze, V neznanem Koučeru; J. Kurczab. Poljski alpinisti v masivu Mt. Bianca; W. Wrož, Levi steber Brouillarda; M. Gro-howski. Prvenstveni vzpon v centralnem stebru Brouillarda; J. Milewski, V Valiških Alpah; M. Jagiels, Severna stena Dent d'Herens - direktna smer; J. Nyka. Osebna imena v poljski toponomiji Visokih Tater.
Tako članki kakor drobne beležke v posameznih rubrikah kažejo nenehno rast poljskega alpinizma.
po svetu
Seigneur) rabil skoraj eno leto za organizacijo odprave. Pri izbiri članov je imel veliko polnomočje. Najmlajši član je imel 27 let, pet jih ni preseglo 32, nadaljnjih pet so bili »starešine« od 33 do 40. Tako je starostni prerez uravnovesil, po enega mladega na enega starejšega. Imel je pred očmi 300 do 400 m visok skok v stebru, skrajno težavnost, v višini nad 7000 m, za kar je treba imeli znanje pa še navdušenje in polet mladosti. Zdravnika so dobili z oglasom v »Figaroju«. Moštvo je bilo naslednje: Lucien Berar-dini, Francois Guillot, Robert Jacob, Claude Jager, Bernard Mellet, Jean-Paul Paris, Georges Payol, Yannick Seigneur, dr. Jacques Marchul, Jean Claude Mosea (namestnik Desmaisona) in vodja Paragot. Ko so se novembra zbrali v Chamonixu, so pri planiranju tabora ugotovili, da morajo vzeti s seboj umetna šotorska stojišča. S samimi klasičnimi šotori ne bi bili kos vetru na izpostavljenem stebru. Izdelali so nov tip. v glavnem po zgledu britanskega iz Annapurne, v kateri so
Angleži spomladi 1970 naredili nekaj, kar priznavajo za veliko stvar tudi Francozi. Seznam je obsegal kakih 300 predmetov, skupaj 14 ton prateža, 16. februarja 1971 je odprava odletela iz Orlyja, 21. februarja so bili že v Tumlingtaru. 500 no-sačev se je gnetlo na prvem taboru na bregu reke Arun. S šerpami so imeli težave, preveč je odprav v Nepalu, da bi jih dobivali po želji. 23. februarja sla tu glavnino prišla iz Kathmanduja J. P. Paris in Payol in to s helikopterjem Alouclle III. Pilot Seguy je prišel v Nepal samo za to, da bi bil na rczolago kralju in ekspcdiciji. Razgledal se je po Nepalu in njegovih gorah in večkrat jim je prišel prav: Bil jim je ludi v oporo, ko so morali evakuirati Jacoba. - Dva dni so rabili, da so po 80 m dolgem pletenem mostu čez reko Num spravili svoj tovor.
V višini 2500 m jih je presenetil nov sneg in polovica nosačev je zaradi slabe obleke odpovedala. 175 nosačev za 462 bremen jim je ostalo, kar je pomenilo, da so morali od višine 2500 do 4200 m gaziti globok sneg devet dni in to v slabem vremenu, vsak dan je nametlo nov sneg. 18 dni po prihodu v Tumlinglar so prišli v Mumbuck (3500 m) na drugi strani Baruna. Nosači, večji del bosi, so bili izčrpani, eden je umrl. Upepelili so ga vpričo njegove družine in lame iz Sedoe. Sele 19. marca so prišli v bazni taber na višini 4900 m, kjer jih je čakalo presenečenje: Tu ni bilo snega. Mošlvo se je v 24 dneh dobro aklimatiziralo, tako da bi se bili takoj zagnali v steber Postavili so hišico iz suhega kamna in pripravili vse za dolgo bivenje. Helikopter jih je prišel pogledct in Paragot si je Seguya izposodil za polet nad steber. Ugotovil je. da je steber bolj razčlenjen, pa tudi bolj strm, kot je pričakoval. Ostali so sami: 11 sahibov, 18 šerp s poprečnim sirdarjem in 7 lokalnih nosačev za dobavo sveže hrane, lokalnih proizvodov, na primer riža iz doline Sedoa, najbližje glavnemu taboru. 16. aprila so postavili tabor 2, gornjo bazo, zavarovano pred zahodnikom. Od tu so s helikopterjem odpeljali Jacoba, ki mu je zdravnik operiral flegmono v grlu. Moral je v Kathmandu, na tej višini se ne bi bil pozdravil. Steber jim je bil že prav blizu, tako da so imeli problem višinskih taborov še bolj pred očmi. Načeli so greben Dvojčkov, ga opremili z 2 km vrvi med 6000 in 7000 m. Tabor 3 so postavili v slabem vremenu v vznožju stebra na zelo ranljivem mestu. Res ga je viher kmalu opustošil. J. P. Paris. Payot in Seigneur so morali sestopiti mimo tabora 2 v tabor 1 na višini 5300 m. Rczmere pa tudi tu niso bile dobre, vsak hip so morali iz šotorov, da so otrkavali sneg, ki se je nabiral na njih. Melež se je razbesnel, aprovizacija iz doline je bila ogrožena, zaloga riža za šerpe je pohajala. 2e dolgo Himalaja ni
doživela takega vremena. Vse odprave so bile v veliki stiski. Kaj bo s šotorom 31 Bo dovolj živil? Bodo zdržale vrvi na Dvojčkih? Plina in petroleja zmanjkuje. Serpe so že poslali po drva v dolino. Osem viharnih dnil Ali ekspedicija še lahko upa na uspeh? Četudi se vreme pomiri, bo treba štiri dni pripravljati premik. Tabor 4 pa še ni postavljen. 22. aprila se je veter malo poiegel Sne žilo po je še naprej. Sestop v bazo je b i tvegan zaradi plazov, šerpe pa so silile dol, ker so pogrešali rižc. 23. aprila je snežilo še vedno do baze. Guillot je naredil inventuro: Če ne bodo prišli nosači iz Sedoe, bo drama tu. Kljub temu so štiri naveze poskusile priti do tabora 3. Morale so odnehali, pregloboko se jim je udiralo. 27. aprila so spet poskušali Jager Mellet in Seigneur, vrnili so se brez uspeha izčrpani. Mraz in veler sta jih ugnala. Do baze so v novem snegu rabili osem ur. Pred metežem pa tri ure ni bilo kaj hoditi. Trinajst dni jih je že oblegal in zaviral vihar. Zdajci se je umaknil, kot da ga nikoli ni bilo. 21 nosačev je z rižem, petrolejem in drugimi potrebščinami prišlo v bazo. Berardini, Mose a, Payot in Paragot so šli na tabor 3. Pritrjene vrvi so bile potrgane, tabor opu-stošen, šotori raztrgani. Noč pa je bila mirna, upanje se je vrnilo, toda vse ;e še bilo pred njimi; 400 m najtežjega dela v stebru. (Gl. str. 329 i, si.!)
SENTINELLE ROUGE - SAM. Smer po la Sentinelle Rouge v Mt. Blancu je preplezal prvi solist Jean Afanasieff 3. septembra 1971. Smer Major pa je imela v gosteh isti dan že drugega solista -bil je J. C. Droyer. Prvi solist je bil sam W. Bonatti že I. 1959.
ALPINIZEM V PARLAMENTU - kje neki, če ne v Franciji, kjer je zdaj Comiti minister oziroma državni sekretar pri Pom-pidouju, odgovoren 7a mladino, šport in razvedrilo je prišel na vrsto v proračunski debati, polemiko je več poslancev ocenilo pesimistično, francoske gospodarske in politične uspehe v I. 1971. »Ce pravite, da smo doživljali same poraze,« je odgovarjal pesimistom Comiti, »najbrž ne poznate naših športnih dosežkov. Gospod Muzeaud (veliki alpinist. istočasno minister, univ. profesor, op. ured), vi mi boste priznali, da je bilo to leto v alpinizmu francosko leto. Naj bo že v Mt. Blancu, v zahodni steni Druja, na ekspedicijah v Mt. Mc. Kinley in na Makalu, povsod se je Francija dobro obnesla. Postavila pa se je tudi na drugih tekmah.«
SLIKA NA PRVI STRANI:
OGLEDALO GORA
FOTO ING. ALBERT SUSNIK
SLIKA NA DRUGI STRANI ZGORAJ:
DOLOMITSKI MOTIV
FOTO FRANC VOGELNIK
SLIKA NA DRUGI STRANI SPODAJ:
FORMA VIVA
FOTO VOJKO BIZJAK
SLIKA NA TRETJI STRANI:
SKALNE TVORBE NA RISNJAKU
FOTO STANE KVATERNIK
SLIKA NA ČETRTI STRANI ZGORAJ:
Z ZIMSKEGA POHODA NA STOL 196»
POGLED PROTI BEGUNJSČICI
IN ZELENICI
SLIKA NA ČETRTI STRANI SPODAJ. POGLED S TRIGLAVA PROTI SKRLATICI
IN SOSEŠČINI
SATURNUS
KOVINSKO PREDELOVALNA INDUSTRIJA EMBALAŽA AVTOOPHEMA
Uprava:
LJubljana, Ob železnici 16; tel. 313-656 Komercialni seklor:
Ljubljana. Prolelarska 4/11; tel. 314-47?
Tele*: Yu Saturn 31208 Telegram: Saturnu« Ljubljana
P. p. 10
Naš program:
Konservne doze za prchrambno Industrijo
Pločevinska embalaža za prehrambno. kemiino. farmacevtsko in druge Industrije
Pokrovčke za stekleno embalažo: alupo, aluvl, sapo, pano in kronske
Izdelki za žiroko potroSnjo; dekorativne škatle In pladnji ter razpršilci
Svetlobna oprema za vozila: žuromoti, svetilke In refleksni žarllcl vseh vrst
Elektrotermični aparati: kuhalniki, peči, kelorlferjl Napisne ploščice: litograliruno, eloksirane Pločevlnski reklamni plakati
O DR E2I
v naravi
V tej edinstveni knjigi boste našli nasvete, kako se preživite sredi narave — daleč od asfaltnega vrveža: bivanje na planem, preprosta streha in bivališča v naravi, človek v planinah brez opreme itd. Povsem novi so podatki o prehrani iz naravnih virov: užilne in strupene rastline, improviziran lov, problem vode, ognja ipd. Ta knjiga vam bo približala magično moč narave!
Topografski priročnik
Knjiga je žepnega formata in se je bodo razveselili vsi, ki radi hodijo v naravo: planinci, taborniki, počitničarji itd. Priročnik je nepogrešljiv pri orientaciji na terenu in pri vojaški delovni karti. V njem so tudi najpogostejši topografski in taktični znaki s podrobnim opisom.
KOMPAS
JUGOSLAVIJA
POSLOVALNICE:
Beograd. Bled, Budva. Celje, Crikvenica, Dubrovnik, Ferneliči, Gradina (Dimitrovgrad), Hercegnovi, Izola. Jesenice, Koper, Kozina, Kranj, Korensko sedlo, Lazaret (Ankaran), Leskovac, Ljubelj, Ljubljana. Maribor, Murska Sobota. Niš, Novo mesto. Novi Sad, Opatija, Podgora, Portorož, Postojna, Poreč, Pula, Rabac, Rovinj, Sežana, Skopje, Split, Subotica, Šentilj. Škofije, Vatin (Vršac), Vrsar, Vršac, Zadar, Zagreb
DEJAVNOSTI:
Prodaja vseh vrst železniških, letalskih in ladijskih vozovnic za tu in inozemstvo — hotelske rezervacije — turistične informacije — posredovanje potnih listov in vizumov — organizacija izletov in potovanj po Jugoslaviji in Inozemstvu z lastnimi modernimi turističnimi avtobusi — avtobusni prevozi — izposojanje osebnih avtomobilov brez šoferja
HOTELI:
KOMPAS hotel Dubrovnik — KOMPAS hotel Bled — KOMPAS hotel Ljubelj — KOMPAS motel Kranjska gora — Restavracija »LJUBELJ«
KOMPAS žičnica »Zelenica« na Ljubelju — obratuje vsak dan
Gojitveno lovišče Petrovci
RENT-A-CAR
KOMPAS je pred vsakim potovanjem najboljši svetovalec
O D R E 2 I
NAROČILNICA
Nepreklicno naročam:
1.	knjigo ŽIVLJENJE V NARAVI, cena 100 din
—	plačam takoj
—	plačam v dveh mesečnih obrokih.
2.	TOPOGRAFSKI PRIROČNIK, cena: 19 din (ustrezno podčrtajte!)
Priimek in ime: ..............................................................................................................-........
Poklic: ................-..........................................................................
Naslov: ........................................................—..........*..............................-.......................-........-.................-.....................
Datum:.......-......................-..........Podpis: ...............................-.............................................-
Naročilnico pošljite na naslov:
PARTIZANSKA KNJIGA, Vodnikova 43, 61000 LJUBLJANA
Tovornjak TAM 2001, 61 KS z vodno hlajenim motorjem je bil vozilo III. jugoslovanske ekspedicije v Hindukuš. Pot v daljni Pakistan in nazaj je prestal brez kakršnihkoli težav in s tem dokazal, da so Tamova vozila sposobna za eksploatacijo tudi v najtežjih pogojih.
TOVARNA AVTOMOBILOV IN MOTORJEV MARIBOR
Planinci
na vrhu Triglava se boste počutili še prijet-neje, če vas bodo greli jopiči iz islandske volne, ki jih izdelujejo za vas pletilje iz Si-rogojna.
Trikotažo najboljše kvalitete lahko nabavite samo v razstavnih salonih in trgovinah Jugo-exporta
Beograd, Kolarčeva 1. Knez Mihajlova TO in Terazije 2
Po vrnilvi s ležke ture se bosle najbolje odpočili na pohištvu Jugoexporta ki ga lahko nabavite v razstavnih salonih:
v Zagrebu:
Zagrebški velesejem
v Beogradu:
Kolarčeva 1 Bulevar revolucije 84 Paviljon 12 Generala Ždanova 78
v Skopju:
J LA 66
v Splitu:
Kupališki prilaz 12
v Titogradu:
Ncmanjina obala 1
v Novem Sadu:
J LA 25
v Nišu:
Rudjera Boškoviča 2 b
Balkanska 2
BEOGRAD, KOLARČEVA 1