Stran 325
Poučni  in  zabavni  del.
Usoda.
Slika iz življenja.
Božični večer.
Stara lipa, mala vas blizu okrajne ceste, imela je danes nekako praznično lice. Navadnega večernega hrupa, tistega petja in vriskanja fantov ni bilo slišati. V vasi nisi videl niti človeka; vse je bilo doma, ter si pripravljalo z gorko vnemo jaslice; vse se je veselilo pričakujoč s pobožnim strahom trenotka, ki se je že toli in tolikrat povrnil, pričakujoč prihod Kristov na zemljo.
V mali hišici na griču je brlela medla luč tako, da so se posamne reči v sobi težko razločevale. Lastnik te hišice, Matej Lisjak, mož v najlepših letih, je s svojo ženo pripravljal lučice za jaslice; njegova dva otroka, šestletni Tinko, brhk, črnook deček in štiriletna Anka, nežna krasotica, skakljala sta okolu starišev in ogledovala ter z otročjo radovednostjo vpraševala sedaj po tem, sedaj po onem.
Lučice so bile pripravljene in že so se zasvetile jaslice v skromnem, Lisjakovem premoženju primernem nakitu.
Lisjak je zbral svojo obitelj pred jaslice in kleče je molil naprej, a drugi za njim.
„Vidite otroci0, opominja Lisjak, „vse kar imamo, dal nam je večni Oče; v njegovih rokah je njegova sreča in nesreča. Zahvalimo ga iz dna duše in prosimo ga, naj nas ne zapusti. Oče naš ..."
Pred hišico slišijo se glasovi in ne prav nežno stopi nekdo v vežo ter z ropotom, odpre male hišne duri.
„Lisjak"! zakriči. „Pridite vun".
Orožnik je stal med durmi.
Žena Lisjakova plane prestrašena kvišku; otroka se jo krčevito okleneta.   Lisjak  pa je  osupnjen stal na
mestu, ne vedoč, kaj to pomeni. Komaj je izustil besede: „Kaj bi radi" ?
„Tukaj se nič ne vpraša", zavrne ga orožnik osorno. „V imenu postave Vas aretujem. Povelje imam od preiskovalnega sodnika"!
„Za Boga"!
Žena in otroka jamejo glasno kričati, jokati, in ko vpraša Lisjak orožnika po vzroku njegovega aretovanja, ga je ta že prijel in s pomočjo druzega orožnika uklenil.
„Dovolite mi, da vsaj še enkrat poljubim svoja otroka, da se poslovim od svoje žene".
Že je bil zunaj v mrzli noči. Nobena prošnja ni nič pomagala, nobeno zdihovanje.
Tiho, kakor pri pogrebu, korakali so ti trije možje tri ure oddaljeno sodišče.
Žena in otroka gledali so pri hišnem pragu za tako nenadoma izgubljenim gospodarjem, potem pa so šli v izbo. Mati oklenila se je svojih ljubljenih otrok in je glasno plakala, ihtela, vedoč, da je  njen  mož nedolžen.
To je bil božičen večer!
Drugi dan je stal Lisjak pred preiskovalnim sodnikom.
Pred par dnevi je bila pogorela v Stari lipi hiša Mihe Medveda z vsemi gospodarskimi poslopji. Škoda je bila ogromna, ker Medved ni bil zavarovan in je bila tudi cela vas v nevarnosti. Da ogenj ni slučajno ali po nerodnosti nastal, marveč da ga je nekdo zanetil, to se je videlo že pri sodnem ogledu na lici mesta.
Medved je imel z Lisjakom mnogokrat pri sodišču opraviti; a Lisjak je svoje pravde navadno zgubil in imel pri tem precej stroškov. Za to je Medveda počel črtiti in ta dva že dlje časa nista govorila med seboj. Medved imel je dovolj razlogov, v prvi vrsti na svojega dozdevnega sovražnika obračati sum in je preiskovalnemu sodniku kar naravnost Lisjaka imenoval storilca, osobito, ker so le tega baje videli malo časa pred ognjem blizo Medvedove hiše.
Na podlagi teh zelo obremenilnih okolnosti dal je Lisjaka aretovati.
Lisjak je stal kakor okamenel pred preiskovalnim sodnikom. Čutil se je popolnoma nedolžnega, zatrjeval je, da Medved vkljub pravdam niti sovražen ni, da ob kritičnem času ni bil pri Medvedovi hiši, sploh, da s hudodelstvom ni v nikaki zvezi.
Vse zaman; Sodnik ga je v zaporu obdržal, in pričela se je dolgotrajna uvodna preiskava.
V zaporu je imel Lisjak dovolj časa premišljevati. Zdelo se mu je, da je sanjal, a vender je bridka resnica, da sedi sedaj v zaporu, da je okrivljen jednega najhujših hudodelstev — veliko se je nabralo gradiva proti njemu — kaj velja, še obsojen bi bil lahko, vsaj to se je tudi že zgodilo na svetu, da so nedolžne zapirali, celo obešali — joj, joj! Pomagati si pa ne more. Preiskovalni sodnik neče mu verjeti, le dokazil hoče imeti — kje je-li dobiti! O Bog, o Bog! Kaj počne uboga  obitelj, kaj preljuba  zlata  otročiča, jednega  ima
Stran 326.
raiši od druzega.    Kdo jima bo dajal   kruha, kdo ju tolažil, kdo se igral ž njima !   Zapuščeno  bo vse.    Zadnji
imetek bo šel  po vodi.    Kje   je   rešitev, kje   pravica — pravica — ovoh!
Lisjak bi bil jel obupavati, dvomiti na pravičnosti Božji, ko bi ne bil imel še iskrice upanja, saj vender ni, mogoče, da bi se on krivim spoznal, oh, ki je tako nedolžen, kakor novorojeno dete.
Lisjak, že na sebi zelo občitljiv, postal je mehak; jokal je, molil in le kadar je imel iti zopet pred preiskovalnega sodnika, se je malo ojačil, pričakujoč, da ga bode ta znabiti vender izpustil iz zapora, kjer mu je polagoma poginiti. Ko je pa le zopet moral nazaj, so njegove oči otrpnele. Nemo gledal je pred se — zdravo telo z bolno dušo.
Pa tudi telo je izgubljalo svojo prejšnjo krepost. Jesti se ve ni mogel Lisjak nič. Hrana v ječah že na sebi ni posebno prikladna; obolel je na želodcu, hujšal je dan za dnem in je naposled postal tak, da ga je bilo komaj spoznati.
Po preteku treh tednov zglasi se Lisjakov^ žena pri preiskovalnem sodniku. Hotela je govoriti s svojim možem.
Strogi, brezsrčni sodnik jej tega ni dovolil, rekoč, da se pri sodišču ne zabava z jetniki. Še le, ko mu je povedala, da ima z možem govoriti o gospodarskih rečeh, pusti sodnik Lisjaka pripeljati.
Žena se ga je prestrašila, obstala je sredi uradne sobe, ter sklenila roki:
„Moj Bog0!
Lisjak je šel na klop, truden, bolan, njegov nemi pogled uprl se je v tla, komaj, da je vedel, kdo stoji pred njim.
Dolgo časa je vladal molk.
Žena je skrivala svoje obličje v predpasnik, ter si ž njim brisala solze.
Lisjak se prvi ojači.
Počasi in težko spravi na dan besede:
„Kaj mi boš povedala" ?
Ko ne dobi kmalu odgovora, vpraša dalje skrbno, bolestno:
.Kaj dela Tinko — kaj Anka"?
Žena ihti.
„V vasi razsaja škrlatica in difterija-------" naprej
ne more.
„Je-li Tinko obolel — li Anka leži"? vpraša Lisjak prestrašen, ter dvigne svoje trudne oči proti ženi.
Žena zmaje z glavo.
„Včeraj smo ju pokopali".
„Tinkota — Anko —" ?
„Oba".
Žena je zopet zakrila obraz in bridko plakala. Tudi preiskovalni sodnik, mož brez srca, se je obrnil proč, ter si skrivaj obrisal solzne oči, ta prizor ga je ganil. Lisjak pa je ostal na klopi, kakor da bi bilo vanj, nobena solza  ni  prišla v njegovo oko, nobena  beseda  na
njegovi bledi  ustni, kar v dve gubi  je   lezel   in   nadsila strašnih čutil vrgla ga je na tla.
Lisjak je bil od tega časa, kakor drevo, kateremu je odpadlo listje. Najljubše na svetu — oba otroka vzela mu je kruta smrt na mah — brez zadnjega pozdrava očetovega — oče pa je sedel tedaj v zaporu — hudodelec — pa kaj to, rajše bi že bil zgubil prostost, kakor pa edina, edina otroka. Kaj *ma sedaj doma, ako se povrne — žena, edina žena ga bode objela, otroka pa ne bo videl nikdar — nikdar več!
Ko je bil Lisjak za nekaj dni poklican zopet k preiskovalnemu sodniku in mu je ta naznanil, da se je našel pravi storilec, kazensko postopanje proti njemu, da se je ustavilo, ter da se on izpusti na prosto — ga je to komaj veselo iznenadilo.
Šel je — šel, telesno in duševno »mučen — zmenil se ni za kako okrepčanje — saj ga je bilo sram ljudem se pokazati — nevidna moč gonila ga je naprej — kar naprej — proti domu. Pot je peljala skozi gozd — sneg je bil debel, hoja težavna. Omagoval je — trebalo se je malo odpočiti.
Šel je na sneg sredi gozda — žive duše ni bilo nikjer — kmalu stisnil je svoje trudne oči — za tre-notek — samo za trenotek — sveži zrak ga je bil prevzel.
Sanjal je, kako je s svojo ženo, s Tinkom in Anko klečal in molil pri jaslicah, kako so mu lučice čudotvorno ogrevale srce — kako je svoja otroka, ta dva angeljčka objemal, poljuboval na božičen večer!
Druekomaj. Usoda!gi dan so našli potniki  Lisjaka v gozdu.    Spal je — trdno spal — za v