GLEDALIŠKI LIST Narodnega gledališča v Ljubljani 1940-41 DRAMA -f W. SHAKESPEARE: IZ OTHELLO Din 2-50 GLEDALIŠKI LIST NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI 1940/41 DRAMA Štev. 12 W. SHAKESPEARE: OTHELLO PREMIERA i8. JANUARJA 1941 »Othello«, ki je bil po dokaj zanesljivem pričevanju prvič igran leta 1604., spada v Shakespearovi tvornosti v dobo »Kralja Leara« in »Macbetha«. S tema dvema orjaškima tragedijama tvori triglavi vrhunec njegove dramatike, ki ga po mogočnosti ne presega nobena človeška stvaritev. Kakor poroča oxiortska univerzitetna izdaja Shakespearovih del, je štel Wordsworth »Othella« med tri najbolj Patetične človeške umotvore, med katere šteje na primer tudi Platonova poročila o Sokratovi smrti; zgodovinar ter eseist Ma-<-auly pa je zamorčevo dramo označil kot »nemara največje delo na svetu«. Če jo katera literarna umetnina presega, jo presega samo še »Hamlet«, ki nas s svojo še dragocenejšo osrednjo osebnostjo, s svojo bujnejšo in čistejšo domišljijo, globljo plemenitostjo in volj-'lejšim lirizmom prevzema ubraneje in pomembneje. Nagla in površna literarna razlaga označuje »Othella« kot dra-mo erotične ljubosumnosti. Gotovo je ta strast ena izmed poglavitnih moči, ki gibljejo dejanje in dogodke v tej igri, in gotovo je b'lo Shakespearju do tega, da bi pokazal njeno naravo. A v konfliktu te drame je ljubosumnost samo sredstvo neke druge moči, ki 95 je zapletena v boj in ki v boju s tem sredstvom zmaga in hkratu doživi poraz. Toda katera je ta moč in kje je v »Othellu« osrednji konflikt? Očitno je, da sta poglavitna nasprotnika v drami Othello in Jago, četudi se Othello tega ne zaveda. Ravno ta njegova nezavednost, ta slepota je ena izmed njegovih bistvenih potez in odpira pot v središče zamorčeve osebnosti. Slepota je namreč lahko tudi negativna lastnost docela brezpomembnih in nezanimivih človečnosti. Othellova je drugačna. Zamorec )e človek visoke, žlahtne nravi. Plemenit in viteški je in trden sam v sebi, prostodušno zaupljiv in neoprezen. Ne odlikuje ga ne nenavadna bistrina duha ne globokoumnost ne kaka nenavadna nadarjenost in vendar je vsemu njegovemu bitju vtisnjen tisti nedoumljivi pečat, ki ga nosi na sebi resnična osebnost. Neko znamenje je na njem, ki pravi, da je ustvarjen za velika dela in za veliko usodo. Velika čustva žive v njem, velike strasti in njegova življenjska kretnja je široka. Svet okoli sebe slabo razume in malo pozna, slep je zanj, zato pa mu je nagonsko jasno in samo po sebi umevno njegovo ravnanje, ki jo pri vsej nezavednosti piodno, tvorno in tako, da mu pod roko same od sebe in kakor nevede nastajajo velike reči. V tej nagonski tvornosti je njegova slepota. Njegov nasprotnik Jago ni slep. Nasprotno, bistrovidec ;e in pozna svet in ves zamotani mehanizem človeških odnosov in človeškega početja. Toda njegova narava je strujena in zla. Njegova edina moč je prodirni razum, s katerim spregleda svoje soljudi in jih vodi po njihovih slabostih kakor na konopcu. Zato je zaničljiv i zloben do njih, zakaj umnejši je od njih. Angleški tolmači tega zagonetnega značaja pravijo o njem: »Jago je brez strasti, je razumski, ateist z rešpektom pred božanstvenostjo v moških in ženskaii in vendar vernik amoralne sile, ki mu je življenje zanimiva igra, 94 človeška bitja pa so mu figure. On jih ume razpostaviti v položai, iz katerega zna igro v kratkih potezah privesti do zaključka. V svojih samogovorih navaja za svojo zlobnost več različnih povodov, toda noben izmed njih ni osrednja moč, ki ga žene, da skuša premoči življenje in ljubezen. Predvsem pa skuša razpeniti svojo voljo m stopnjevati v sebi zavest o svoji moči in superiornosti«. Ta človek se sreča z Othellom. Pregleda ga do dna in čuti njegovo nezapopadljivo veličino. Vidi vso njegovo preprostost, slepoto m nezavednost, a vidi tudi njegovo tvorno moč. A tudi sam o sebi ve ta prodirni razum vso resnico; ve tudi, da je kljub bistroumnosti m premetenosti neploden in jalov. To resnico ve in vidi, zato si jo rnora prikriti, kajti življenje mu je mogoče samo v zavesti lastno superiornosti. In da bi si dokazal to, zasnuje svojo strahotno igro 2 Othellovo ljubosumnostjo, v kateri pogubi zamorca in z njim tudi samega sebe. To je nemara moč, ki ga žene in povod za njegovo hudobijo, ki ga skriva v svojih monologih za raznimi pretvezami, kakor so ljubosumnost do Cassija, sovraštvo do Othella, ki ga sumi, »da je nekoč skočil v njegovo sedlo«, in ljubezen do Desde-mone, o kateri pravi, da je ne ljubi »kar iz sladnosti«. Nobena teh ljubosumnosti ga ne bi pripravila do njegove grozotne igre, v katero ga zavede samo ljubosumnost njegovega vsevidnega, toda ne-tvornega razuma do Othellove slepe in ustvarjajoče osebnosti. V spopadu med tema dvema življenjskima načeloma je tudi osnovni konflikt vse drame, ki je potemtakem vendarle drama ljubosumnosti, ne sicer erotične, toda vendarle neke višje, duhovne ljubosumnosti, zasajena po usodi v človeška bitja hkratu z njihovo globoko različnostjo in hkratu z voljo po uveljavljenju samega sebe, ki živi v slehernem, vrednem ali nevrednem človeškem srcu. V ta globoko duhovni konflikt in duhovno dramo je vnesel Shakespeare kot najvažnejše bojno sredstvo erotično ljubosumnost. 95 Pokazal jo je v Othellovem srcu s tvorno močjo najglobljega poznavalca človeške duše in njenih strasti, z udarnostjo najsilnejšegn dramatika in s prepričevalnostjo umetnika, ki ima nezmotljivo oko za učinke in pojave v človeški notranjosti. Z vsemi temi odlikami je pokazana rast strasti, ki jo v Othellu sproži Jago, od prvega vzgiba do smrtonosnega viharja in do »svečane agonije plemenitega zamorca«. Uprizorjena je z vsem čutom za opustošenje, ki ga ta plazeča se bolezen mora izvršiti v preprostem, visokem in čistem srcu in z vsem čutom za začudenje in grozo, s katerima vdana Uesdemona spremlja in sprejema neznansko spremembo v Othellu. Shakespeare je najbolj brezoseben genij med velikani v svetovni literaturi. Vsak izmed njih je z vso svojo osebnostjo prisoten v svojih delih, da ga lahko čutiš in opišeš, vsak izmed njih, razen Shakespeareja. Za vsakega izmed njih velja zahteva in kritična misel Zolajeva: »v umetnini iščem človeka«, namreč človeka, ki jo je ustvaril. Tudi v tem je Shakespeare izjema. Iz njegovega dela ni razbrati njegove osebnosti. Zakaj vsako osebnost občutiš, kakor vsako stvar, ob njenih mejah. Shakespearova nima meja. Goethe ni brez vzroka primerjal in skoraj enačil njegovega duha z vesoljnim duhom. Njegova brezosebnost ni brezbarvnost, temveč pomeni nekaj prekomernega, nadčloveškega, neznanskega, pomeni vesoljnost. /. Vidmar !W. Shakespeare: Othello (Režiserjeva premišljevanja.) Gotova reČ je: čim večkrat ti pride v roko delo, s katerim si že imel posla, tem bližje t