Pedagogičn i pogovori. (Spisuje Jos. Ciperle.) (3. del.) 16. BOmika duha je bistveni del človeške vrednosti", pravi Dittes v svoji pedagogiki. Te besede so gotovo vsacerau jasne. Ali kakor s humanizrnom, patrijotizmom, ravno tako se dela velikansk BSvindel" z omiko. Malo je ljudi, kterim je čisto jasno, kaj je prav za prav oniika. Kdo je otnikan? Ali oni, ki zna prav po nreglementuft se poklanjati, ali je morda oni, ki zna prav galantno gosposkim babnicam lizati roke, ali oni, ki jih zna prav junaško voditi na sprehajališčih? — Nekteri že mislijo, da je tak človek omikan. Koliko resnice je na tem, bomo videli pozneje. Ali je morda oni omikan, ali je morda ona omikana, ki hodi v drazih oblačilih, ki ima, kakor neka prislovica prav čudno pravi, Bškornje na wix, v žepu pa nixa ? Tudi te ljudi prištevajo nekteri k omikanim. Omikanec mora biti tak; če ni tak, ni druzega kot lump in cigan. Tako modruje svet. Pač žalostno znamenje. In nikdo se ne potrudi, da bi podučil ljudstvo o čem boljšem. Učenjaki pregledujejo in računijo premikanje nebesnih teles: planetov in kometov, ali kaj se suče v možganih nevedncga ljudstva, na to ne gledajo. Omika, ljubi moji, je to, kar človek ve in zna. to edino in nič druzega. Omika človekova so njegove vednosti. Učen človek je tudi omikan, in če bi tudi nag hodil med nami. Ali to še ni vse. Ni dovolj, da si je nakopičil človek le samo učenosti v svoje možgane, ampak on tnora tudi te svoje vednosti znati vporabiti. Kako moremo ceniti koga, da je omikan, kteii nam še nikdar ni pokazal svojih vednosti? To, kar ima kdo le v glavi, je nevidno za naše oči, pokaže se še le v dejanji. Vendar človek je jako slaba stvarica. On ljubi najbolj onega, ki gladi njegova ušesa s sladkinii govoricami, t. j. s prilizovanjem. In ker zna prilizovalec toliko lepega pripovedati, si takoj mislimo: Oj, ta je pa gotovo učen, kajti vsak nevednež ne y€ tega! — Ha, ha! Ali smo s slepoto vdarjeni? Ali ne vetno, da ima človek lepe in gerde lastnosti? Ni li oni jako kratkoviden, ki vidi same lepe lastnosti na nas? Kako li moremo imenovati onega omikanega, ki le pozna, kaj je dobrega na človeku? Onega, ki nam stavlja pred oči le naše slabosti, kako imenujemo tega? Oj, ta je neomikanec, nesramnež, grobijan, i. t. d. BObleka — pravi pregovor — ne dela človeka". Mi pa ravno narobe pravimo: Obleka dela človeka. V nekem obziiu imamo prav. Vedeti je treba, da srao napredovali jako v iznajdbah. Z obleko znamo dan danes skrivati naše telesne napake, z obleko znamo dopolniti to na našem truplu, česar nam ni podelila natoni. Tega pred več leti niso znali ljudje, zato so si izmislili ta pregovor, da obleka ne dela človeka, ki zdaj nima več veljave. A resnična omika človekova se tako rada prezira. Najpervo mora človekova zunanjost napraviti dober vtis na nas, potem še le pregledamo njegovo notranjost. In če ni napravila njegovo zunanjost dobrcga vtisa, potem se tudi kar nič ne brigamo za njegovo učenost. Omikan človek je tudi svoboden, — pravijo. Ta izraz so raora malo zmehčati. On je svoboden, a le v mišljenji. Misli človekovih ne konfiscira deržavni pravdnik. A kaj so same misli, če jih ne moremo prestaviti v dejanja? Težko je nositi v glavi vsakoršne načerto i. t. d., če veš, da jih ne smeš spraviti na dan. Zato vidinio dostikrat, ono žalostno prikazen, da postanejo učenjaki pravi čmenicži. Nič jih ne veseli, in srečni so le, kedar so zakopani med knjigami in vlopljeni v misli, ktere so jim edino zveste. Oiuikan človek je le svobodcn v mislib, a ne v dejanji. Še le okolnost.i, v kterih živi kdo, ga nnrede popolnem svobodnega. Clovek se pa ne izomika samo iz knjig, aaipak tudi iz življenja. Niso zastonj pisatelji primerjali življenja z odperto knjigo, ktero je tieba brati in brati, da jo razumemo. Clovek, ki ni nikdar prišel čez svojo rojstno vas, če tudi je preštudiral sto in sto knjig, vendar resnične omike si ni pridobil. Zadobi jo le v obhoji z ijudini raznih stanov in narodov. Kdor pozna narode le iz knjig, je skoro veči tepec, nego oni, ki jih čisto nič ne pozna. Kar človek vidi, to si ložje zapomni, in to ložje obderži, nego to, kar je le bral ali le slišal. Zato je čisto primerno, da se pri otrocih začenja poduk z ogledovanjem raznih predmetov. Žalibog, da se to ne nadaljuje tudi pozneje! Rousseau je tega menenja, da bi se morale odpraviti vse knjige, ki se bavijo z naravoznanstvom; na predmetih naj bi se učili otroci. In res nič boljšega si ne moremo misliti pri tem poduku. Kaj pomaga otroku, ako izve iz knjig, kakove barve je velblod, ali koliko zob ima kert. To pozabi kmalu. Ali če je videl velbloda, ali če je sam štel kertove zobe, ne bode pozabil tega. Kako lehko pozabi človek, kakove lastnosti ima n. pr. ogeljna kislina, ako jih je videl zapisane v tej ali oni kemični knjigi. Ali ako jo on čuti, poduha i. t. d., je ne bode pozabil tako naglo. Mnogo so se smijali ljudje Rousseau-u, ker je pisal tako. Ali reči moram, da je ta stvar vsega premisleka vredna. Beseda v knjigi je mertva. Kaj pa tedaj, če ne moremo pokazati otroku predmeta? Takrat mu pokažimo podobe, in sicer dobro izdelane podobe. Pustimo mu jih pregledovati dalj časa, in ne preveč na enkrat. Res je, da so nekteri predmetje, kakor n. pr. zgodovina, ktera se more učiti le iz knjig. Pri tem predmetu pa niso stvari merodajne, ampak le dogodki. Vendar čisto brez podob podučevati v zgodovini tudi ne gre, kajti če vidijo učenci n. pr. na podobi, kako preganjajo ti ali oni vojaki druge, si ložje zapomnijo, kdo je zmagal v tej ali oni vojski. Ravno tako je zemljepisje brez podob, kakor riba brez vode. Vseh dežel ne more videti nikdo, a tudi vseh dežel se ne tnore narisati v vsako zemljepisno knjigo; ali vsaj vcča mesta, znameuita poslopja bi morala lepšati vsako tako knjigo. Ta ovinek se mi jc zdel potrcben, kajti ako ravno je vsacemu omikanemu znano, da je bcsoda mertva pri poduku, ako je ne podpira ogledovanje onega predmeta, o kterem se podučuje, — vendar je toliko knjig, v kterih so le same besede. Prave izobraženosti si ne pridobi človek iz tacih knjig. Najbolj smešno je pa, ako človek, ki samotari v kakem prav zapuščenem kraji, hoče opisovati človeštvo, ali človeško življenje, ali kako naj bi se izboljšalo človeštvo, i. t. d. Ko bi nam tak človek kaj pisal o teletih, radi biea poslušali in bi mu tudi verjeli; ali o ljudeh pisati človeku, ki dostiffit ne vidi cele mesce druzega, kot bike in krave, osle in junce, to je malo preveč. Spoznavaj razne ljudi, in spoznal bodeš lehko tudi sebe! To je glavno pravilo. Ako ravno je vsakdo samemu sebi najbližje, vendar se spozna še le takrat najbolj na tanko, ako svoja dejanja in svoje misli primerja z drugimi. Konja bodeš še le takrat prav vedel ceniti, ako ga prirnerjaš z oslom, in pametnega človeka tudi le takvat, ako ga primerjaš z norcem. Ni napačno, ako pošiljajo bogatini radi svoje otroke popotovat po raznih deželah. A tudi nepremožni imajo dosti prilik, hoditi po svetu. Le poguma je treba, denar se že dobi, če tudi časih le s klobukom v roci. Pomilovati se mora vsak mlad človek, ki se poda takoj na kak samoten kraj. Tam živi seveda prav idilično, in dobro se mu godi, kraalu najde tudi tovaršico, ki ga spreralja skozi življenje, in srečen je. Ali za življenje ni več tak človek, kajti on ga ni vžival nikdar, on ga ne pozna. On se tudi ne more povzdigniti nad prozo vsakdanjega življenja, on postane suhoparen in neveden. A to, kar sem pisal do zdaj, je le z ozirom na moža. On je vstvarjen v to, da bije nboj za bitje". on je vstvarjen za opravila zvunaj doma. — Ženska je za dom. Čem manj ona pozna burnosti in težav življenja zvunaj doma, tem srečniša je, in tem bolje je za njo. Lepih lastnosti se ne navadi ženska nikdar iz knjig. Ponižnost, ljubeznjivost, sramožljivost se ne dado naučiti iz njih, ampak iz dobrih izgledov. Dom bodi rvjeno torišče; za dom naj se izobraži tako, kakor mož za svet. Le doma naj bode srečna, le doroa veseia. Zato jo pa ni treba seznaniti s svetom, kteri jo dostikrat zapelje, ter izterga iz domače hiše, v ktero bi se pozneje rada povernila, ako bi ji bilo mogoče. — Naj se mi ne očita, da hočem premeniti vse ženske v puščavnice ali samotarke, da jim bočem kratiti vsa veselja tega življenja. Motite se. Tudi doma se lahko raduje, tudi doma se lahko zabava vsaka poštena ženska, in slabo znamenje je, ako se ne more drugje, kakor v šumečih družbah, na plesišeih i. t. d. Tako sem v tem pogovoru opisal obširneje ono pravilo: Mož je vstvarjen za življenje zvunaj doma, žena le za dom. (Dalje prih.)