BLEGAŠ ALI BLEGOŠ?'
Pri pisateljih in zemijepiscih zasledimo doslej obe obliki. Ko je pred leti prof. ' F. Planina pripravljal zemljevid Julijskih Alp, me je vprašal, kaj menim o tej ne- * dosledni pisavi. Dejal sem mu, da bi knjižno moralo biti le Blegoš. Ljudstvo zaradi i posttoničnega akanja izgovarja sicer a v končnem zlogu, toda če bi se ravnali po izgovoru, bi morali pisati BUgaš, ker je poljanski narečni izgovor Bliagaš, knjižno nam to da Blegoš (prim. listaš —¦ letos). Vprašal sem za svet še prof. dr. M. Rupla in ta -! se je docela strinjal. Prof. Planina je to upošteval in v zemljevidu Jul. Alp (1952) j označil goro za Blegioš, v potopisu »Blegoš in kraji pod njim« (Loški razgledi III) ! pa je še posebej opozoril na pravilno pisavo imen, ki imajo pred- ali posttonično i akanje. '
Pisatelj dr. I. Tavčar piše skoraj dosledno Blegoš. Prof. dr. M. Boršnikova pa \ meni, da je Tavčarjeva pisava Blegoš le narečni izgovor, ker se nepoudarjeni a sliši ! kakor o; zato v komentarju TZD piše dosledno Blegaš. Jaz vsaj v bližnji okolici Ble- i goša nisem občutil nianse na o, ker je ravno tu akanje zelo izrazito. j
Želim, da dokončno razsodijo o pisavi imena poljanskega očaka noši pravopisci. i
Janez Dolenc <
!
Ker se Blegoš nemško imenuje Fleherskofel, je verjetna domneva germanistov ! (Lessiak, Kranzmayer), da je slovensko ime izvedeno iz nemškega. V tem primeru i je Blegoš tvorjeno enako kakor Mengeš iz Megingózespurch, zapisano 1154 Meingos- \ Tour g, 1226 Mengozesjurc (M. Kos, STL) in je slovenska oblika regularen refleks za ! nemško genitivno ime. Torej bi bila pri imenu Blegoš knjižno eventualno upra- j vičena pisava z -e- za indiferentni ix)lglasnik, ki se je v narečju prilagodil ve- < lami okolici, gotovo pa ne z -a-. Vendar je treba razlage osamljenih imen sprejemati \ z rezervo. Ne smemo pozabiti, da navaja Blaznik (Kolonizacija) tudi ledinska imena ; Blegoš (str. 38) in celo pomanjševalnico Blegošc (str. 95). F. B. \