♦ v <» grac» *'<•.'. A-,j,^'\':;:i'"! *. IMrta v 'K-r . V TJ7/ ' .-uffl.«' Mm\im.*;•.a#1:- i MENTOR UST ZA SREDNJEI ŠOLSKO DimŠTVO It. 9.::: Letnik II. :::: Urejuje s::: Anton Breznik Oblastem odgovoren molzli Markež Za leto 1909/1910 \ »Mentor« « 1909/1910 . II. letnik • Zvezek 9. ' ■ ■ Vsebina. <==05— Študent naj bo . . . (F. S. Finžgar.) (Dalje.)...........193 P. Pavel Kftžkovsk^. (V Hybrišek.)..................... 197 Dva večera ob GenezareSkem jezeru. (Dr. J. Ev. Zorč.) 200 Iz prijateljskega življenja. (Josip Logar.)..........204 Čemu pevec poje? (Prof. Fr. Pengov.).....................208 Navod za šahovo igro. (A. Uršič.) (Dalje.)...............213 Drobiž: Faber. — Bahanje z imenitnimi znanci. — Nekaj misli o ljubezni do domovine. — Nekaj o prezidentu Lincolnu. — Besedni zaklad nekaterih neslovanskih jezikov................................................ 215 lepa priložnostna darila. Dobro In poceni «<■ kupi le pri meni, kar Je obfr nuno. - Ure budilke od i K n.n«!. „ii»i Fr. Čuden, trgovec in urar v Ljubljani. Izhaja v zavodu sv. Stanislava v St. Vidu nad Ljubljano prvega dne vsakega meseca in stane za dijake dve kroni, za druge naročnike Štiri krone na leto. Tisk »Katolitkc Tiskarne" v Ljubljani. Letnik II. List za srednješolsko dijaštvo. Štev. 9. F. S. Finžgar: Študent naj bo ... (Dalje.) Konec semestra. Pobožični tedni so jadrno ginili. Francelj jc z vsakim dnem živejo občutil bližino trenotka, ko sc s katedra ozre vanj profesor Valentin in mu pomoli z nervozno - tresočo sc roko izpričevalo. Popolnoma razločno ježo videl, kako mu bo razrednik hudomušno pomežiknil, ko bo segel po žetvi svojega truda in ponesel domov snop ljulike namesto klene pšenice. Celega razreda se je polaščala razburjena resnost. Vsak jc hitel in ponavljal, kjer in kakorkoli je mogel. Zgodilo se je, da je dijak, ki je ponavadi odgovarjal mlačno in vegasto, nenadoma vzplamtel, kakor požar in govoril, da so se sami odličnjaki prvih dveh klopi ozirali vanj s strmečim licem. Toda Francelj ni bil pr-ištet med te izvoljene. Kjer je pogorišče dognana reč, tja ne bo pameten človek nosil vode. Franceljna ni nihče vpraševal, če želi tuintam izboljšanega reda. Sam se tudi ni ponujal in se tudi ni ukvarjal z zagonetnim koncem: Padem ali ne padem. Njegova usoda je bila popolnoma jasna. Ali prav zato so ga mukoma trli zadnji dnevi semestrovi. Kdor čaka sodbe, in so um svetlika le majhen plamenček nade, se vendar redi njegova duša ob tem skromnem upanju nočindan. Kdor je pa obsojen preden je sojen, čaka tega dneva s topo jezo in nepotrpežljivim nemirom. Njegovo hrepenenje vzklika zadirčno: Pokaj čakate? zamahni, izpregovori! Nič novega ne bo iz tvojih ust. Samo da mine ta hip, ki sem ga ža stokrat prestal v duši in som ga navajen. Tako nekako jo pričakoval Francelj konca. Učil so ni. Celo Jaka je obupal in ga ni več priganjal. Pri starinarju je izsledil 9a dve krvavo poslikani indijanarci in ju kupil tor poklonil Franceljnu, da bi zvečer skupno brala in se učila nemščine. V potu svojih gorenjskih obrazov; sta se lotila. Slovar je trpel izredno silo; zakaj za vsako drugo besedo sta ga listala in mučila. Često nista mogla iz zagate ne s slovarjem, ne s slovnico, — in takrat jima je po-mogel Matevžek. Dokler je opisoval avtor široko stepo, neprodiren pragozd, vreme in vročino, dotlej nista zmogla nad dve strani na večer. Pa se je polagoma počela historija vozlati, izza listov so pogledale bojne sekire, skalpi so vihrali ob šotorili, kača klopotača je sikala po listju in ovila ubogo žrtev — zabliskali se se noži, topot konj — kakor bi jih rodila zemlja, počile so muškete — o Jaka je smrčal in hropel, z rokami grabil po mizi in priganjal: „Še, še — le beriva, ardičina, so jih, kaj!?“ Franceljnova domišljija je čudovito oživela. Tiha plahost in strah pred koncem semestra in vsem tistim, kar bo ta konec rodil vse je poizginilo. Nepoznan pogum se mu je rodil, bojevitost mu je segla v ude. Z Jako sta posnela in uprizorila najzanimivejše naskoke in napade, se splazila ponoči na dvorišče in preplašila celo hišo z indijanskimi klici, pritihotapila se potem v sobo, da so niti Julijo ni prebudil in da čuječa Regina, vzdramljena po bojnih vzklikih, ni upala dolžiti teh dveh, da bi kalila nočni mir. Jaka iu Francelj sta pa z zvito modrostjo drugo jutro prepričavala vsakega, da sta tega kriva breznovi mački. Ko sta prečitala obe knjigi, sta se jih lotila vnovič — in še tretjič. Jaka, ves otrok po srcu, je pritresel nekega večora novo indijanarico in dela in užitka je bilo vnovič dovolj. Konec semestra se jo ob tem približal do zadnjega dneva. Šolo ob tej uri se je Francelj zopet predramil. Zakaj, odkar se je zatopil v povesti divje stepe in neprodirnih pragozdov, mu jo vesolje do šolsko knjige zamrlo. Njogovi naravi jo drugače prijal divji krik indijanskih rodov, boji Špancev za palisadami, kakor pa suhoparni latinski stavki. Sanjal je samo o Ameriki, hrepenel 1») dogodkih, polaščale so se ga kljubovalno drzne misli, da bi jo nekega dne potegnil preko morja in se nekoč v spremstvu rdečih Indijancev vrnil v domovino — bogat in občudovan. Živa in bujna domišljija, razgreta po takom berilu, ga je prepojila skozinskoz. Šolo zadnji dan, ko je v jutro korakal proti gimnaziji — brez knjig — pražnjo oblečen, ga je hipoma pretreslo, kakor bi ga nekdo poklical iz sanj. Tako živo je slišal glas tik sebe, da se jo ozrl. Zdelo so mu je, da jo izprogovorila mati: „Sin, kaj sl storil V tla jo pogledal ob tej priči. Pa jo še enkrat slišal materin glas, in prod seboj jo videl objokano žalostno lice. Vest je izprogovorila preglasno. „Sin, kaj si storilV“ Spomnil se je, da ho vendar treba domov poslati o izidu pismo, katero bo rodilo zadosti žalosti očetu in materi. Treba bo takoj napovedati, da pride na vrsto šolnina, da izgubi ustanovo in drugih križev se bo namotalo dolga štrena. Gledal je očetovo resno lice, stresel se pred solzami, katere izjoka mati. Ko bi bila sedajle prva konferenca! Popravil bi temeljito in zmagal vse izkušnjave. Pa sedaj? Pol leta je izgubljenega! Zdrknila je ta polovica v večnost. Ne bo je nikoli več. Hujše je to od greha samega. Za greh se pokesa — Bog je dober — dobi odpuščanje in kar je nosil, je odvzeto iz njegovih ramen. Tu pa ni usmiljenja in ni pomoči. Takih misli je prišel pred gimnazijo, kjer je trčil ob gručo veselih dijakov. Smeh in dovtipi so doneli iz gneče, ki je strmela na vogal, odkoder se je bleščal velikanski lepak. Francelj obstoji in bere: „Vabilo na ples, katerega prirode z vso slovesnostjo krivično in pravično umorjenih duš — dvojke in trojke c. kr. gimnazije v dvorani kranjskih čarovnic vrhu Kleka. Za godbo poskrbe jezni očetje in objokane matere. Odbor prvih trojk.“ Francelj se je ob tem branju spočetka nasmehnil. Pa se mu ni dalo. Lepak se mu je zdel naravnost pregrešen in s studom se je obrnil od njega. Ali potegnil ga je sošolec repetent Vihar za komolec in iz širokih ustnic je zagolčal: „Si bral? dobro so si jo izmislili. Profesorji so jezni, kar se da!“ „Neumnost!“ ga je zavrnil Francelj in mu izmaknil komolec. „Zakaj? Narejaj se no! Seveda, ti posebno, ker si odličnjak!“ Francelj mu je ušel med množico in se stisnil k vratom, kjer je čakal potrt in obupan usode. Dokaj dolgo jo šumelo in vrelo v razredu, preden se je pojavil razrednik Valentin. Njegov korak je bil danes izredno slovesen. Po licu je bilo razlito veličanstvo sodnika. Naočniki so se blesketali z izrednim sijajem in iz njih so letele strelice pogledov po šoli, ko je hrupno položil debeli šop izpričeval na kateder in se ozrl po učencih. Razred je obmolknil še z večjo tajno pričakovanja nego ob prvi konferenci. Razrednik je po kratkem molku izpregovoril: „Dan plačila, dan žetve! Kar sem Vam poudarjal ob prvi konferenci, poudarjam danes. Naj se okrene na pravo pot, kdor more. Kdor pa ne more in noče, naj ubere drugo stezo, naj se usmili sebe, starišev in usmili nas. Zakaj ponavljam vnovič: Rešetali bomo drugo polletje brez usmiljenja po pravici in resnici, da ostane zrno, plove pa naj odnese veter kamorkoli!“ Razrednik so je ozrl tedaj zopet po zadnjih klopeh. Francelj se je v grozi sključil v klopi in si ni upal dvigniti oči kvišku. 9a* Pleve naj odnese veter kamorkoli .. je odmevalo s stoterim jekom v v njegovi duši. »Kamorkoli ?“ — Iz indij umiri c mu je namignila Amerika. In ob tej uri žalosti bi se bil napotil peš preko oceana, da bi le dobil tovariša, ki bi mu rekel: Pridi, greva! Preden se je iztroznil ob taki misli, je že donelo njegovo ime s katedra. Plah in boječ je iztegnil roko po izpričevali! in tako-rekoč zbežal z njim iz šole. Izmuznil se jo pri stranskih vratih in tani za vodo šele pogledal, kaj je pravzaprav napisanega. Po zraku so frčale redke snežinke in nekaj se jih je vjelo na izpričevalo in so se stajale v drobne kaplje, ki so polzelo po listini, kakor solze po Franceljnovem licu. Tri dvojke so zrle nanj, kakor troje žrel, iz katerih so se glasili očitki in žuganje. Vsa groza, ki se ima roditi iz tega: očetova jeza, dolga pridiga gospodinjo, matere žalostni jok — ga jo objela, da se je plazil za Ljubljanico proti stanovanju kakor liudodelnik. Preudarjal je potoma, kako bi ukrenil z izpri-čevalom. Vsako misel jo zavrgel, dokler so ni oprijel edine pametne, kakor je sodil. „Kljuboval bom! Nihče ne vidi mojega izpričevala!14 Po temnili stopnicah se jo priplazil neopažen in šol kviško v podstrešje. Tam je poiskal skrito skladnico opeke, privzdignil nekaj kosov in podtaknil izpričevalo. Nato jo šele šol v stanovanje in sklenil, da bo odgovarjal na vsako vprašanje: ga nimam. Tako je ostalo. Celo Jaka ni zvedel, kam ga je skril in na vse grožnje in vsa vprašunju je ponavljal refren: // „Ga nimam.11 / . Sam je pa trpel toliko, da so ni pritaknil jedi opoldne. * Karneval. „Francolj, ne obupuj! Danes jo pustni torek, popoldne ne delam. V Zvezdo gremo glodat „brno“ in lovit pomoranče. Če si padel, kaj bi tisto! Saj so drugi tudi!“ Tako je .laka tolažil Franceljna, ko jo tistega dne slačil delavsko obleko in so pripravljal za pustno popoldne. „Ardičina, boš videl! Vsa žalost te mino!“ Francelj je sicer sklenil, da se ne gane s skrinjico, toda Jaka ga je pregovoril in sta šla v Zvezdo. „lvakor bi ves svet poblaznil!11 jo omenil Jaki. „Ardičina, drži se me in so naglej!“ Skozi gnečo sta so rila. Vsekrižem so je smejalo. „Konfeti“ je deževal po licih in glavah. Umazani črevljarčki so za gospodo pobirali sladkorno zrnje po tleh in ga zobali. Tudi Francelj ho je parkrat pripognil, za kar ga jo pa Jaka oštel, čoš da to ne gre za študenta. Proti kazini je bila gneča čedalje gostejša. Nekaj jezdecev vitezov — je jahalo po cesti. Za njimi so vedli velikansko „brno“ našemljeni ljudje. Ko jo sprevod dospel pod balkon kazino so se vsulo od tamkaj v plohi pomoranče na ljudstvo in maske. Nastal je boj in pehanje in lov za tem sadjem, ki je deževalo vedno gosteje med ljudstvo. Žive kope so se prerivale po cesti. Franceljnovi naravi je ta hrup ugajal. Jako je potegnil za suknjič: „Pojdiva še midva!" „Počakaj! Začno metati v dalj — tedaj hova lovila.“ Jaka je imel izkušnjo. Oranže so začele frčati čez cesto, Jaka in Francelj sta imela kmalu polne žepe še preden se je množica obrnila in navalila s ceste v Zvezdo. Poleg Franceljna je stal bled deček, lačen in reven. Ozebli prsti so gledali iz čižmov. Lovil je in lovil — pa vse so mu močnejši iztrgali iz rok. Franceljnu se je zasmilil in mu pomagal, da je slednjič vendar otel zase pomorančo. Ko mu je priletela druga prav pred noge, je planil hudoben fant nanj in mu jo izbil iz roke ter ga udaril s kamenom po glavi. Francelj je vzkipel. Ko je pa zagledal, da se je curek krvi pocedil na lice ubogemu dečku, je planil nad hudobneža — roparja in ga podrl na tla. Ker je bil pa močnejši, sc je izvil Franceljnu, ga udaril in zbežal. Toda Francelj ni odlegel. Udaril je za njim, ga dotekel in skviška navalil nanj, da ga je vnovič podrl na tla. V tistem hipu se je pojavil stražnik in zgrabil oba z močno roko. Francelj je kot tožnik in maščevavec kriče razodeval zlobo ujetega fanta, na kar je stražnik odvedel oba na kraj, kjer je bil nakoljen deček. Jaka mu je močil s snegom rano — ljudstvo je ogorčeno dvigalo pesti. Čuvaj je izpustil Franceljna in ga pohvalil, ker je ujel zločinca, tega je pa odvel seboj. Toda sredi razjarjenih gledavcev se je bliskalo nekaj zlobnih oči, katere so gledale z grožnjo na Franceljna in mu prisegale osveto. To so bili poulični potegoni, prijatelji odvedenega zlobnika. Francelj teh pogledov ni videl, ker je bil preponosen za svoje dejanje, katero so ljudje glasno hvalili. Toda usoda prihodnjega semestra je bila prav s tem dejanjem zapečatena. (Dalje.) V. IIybdšek: P. Pavel Krtžkovsky. Meseca maja o binkoštnih praznikih je odkrilo filharmonično društvo „Beseda Brnčnsk&“ spominsko ploščo v Brnu svojemu prvemu pevovodju, očaku češke zborovne skladbe, p. Pavlu KMž-kovskemu. K tej slavnosti so prišla vsa pevska društva iz Morave in Šlozije, da se ob tej priliki združijo po češkem in slovenskem Vzoru v tesnejšo pevsko zvezo. Kdo pa je bil ta pater KHžkovsky, kateremu je Morava pripravila tako slavnost? Po imenu bo morda marsikateremu naših bravcev znan, nekateri se bodo celo spomnili, da so brali to ime tudi na sporedu kakega koncerta in čuli njegovo skladbo, o življenju in delovanju tega moža bo pa malokomu kaj bolj natančnega znano. I’. Pavel KHžkovsky (njegovo krstno ime je bilo Karol) je bil rojen dne 9. januarja 1820 v Ilolasovieih v Šleziji iz uboge, toda zelo muzikalične družine. Da godba sama ne more človeka na kmetih preživljati, zlasti ako nima višje izobrazbe, je znana stvar; zato se tudi ne smemo čuditi, da je stric, ki je Karla še kot majhnega dečka k sebi vzel, odločno ugovarjal temu, da bi iz njega postal „muzikant“. Toda Kiižkovskv je zgodaj pokazal prirojeno ljubezen do glasbe in se je šele sedem let star naučil brati note in peti po njih, in to na skrivnem, brez učitelja. Zanimivo je, kako se je to vršilo. V navzočnosti strica ni smel o godbi niti besedice ziniti; toda kadarkoli je stric zapustil dom, se je začel deček učiti: zgra-bivši klarinet (stric njegov je namreč igral pri godbi na klarinet), je toliko časa iskal posamezne tone, dokler ni popolnoma igral isto, kar je stric poprej na klarinet piskal in kar si je Karol natančno zapomnil. Nato je vzel stričeve note in po tonih na klarinetu se je naučil brati note. Kjerkoli se je kaj igralo, je bil gotovo Kfižkovsky zraven; tudi na cerkveni kor si je znal pomagati, četudi je bil nepevcem vstop prepovedan in ves srečen je bil, ako je mogel stati pri pevcih, ki so ga kregali in podili proč, ker jim je bil napoti. Slednjič je pa vendarle obrnil nanj svojo pozornost takratni učitelj in vodja cerkvenega zbora v Neplahovicih, kjer je bila župna cerkev, Alojzij Urb&nok, ki je dečku radi njegove vztrajnosti in očividnega veselja do glasbo dovolil, da sme hoditi na kor. Kmalu se je pa Kiižkovskv s6 svojim nenavadnim talentom Urb&nku tako prikupil, da ga je za nekaj časa k sebi vzel in ga sam poučeval ne le v šolskih predmetih, ampak tudi v petju in godbi na goslih, klavirju in orglah. Vse to pa ni bilo všeč stricu, ki je dečka odločil za rokodelstvo in ni hotel, da bi se ukvarjal z glasbo. Tu se je pa zgodilo nekaj, kar jo bilo za prihodnost KHžkovskega odločilno in kar jo stricu prekrižalo vse njegovo načrte. Neko nedeljo jo imel stric važen opravek v Opavi, komaj dve uri oddaljeni od Molasovic, in je vzel malega Karla seboj. Po končanih opravkih sta šla oba v cerkev Devico Marijo k sv. maši. Deček je stal kakor začaran, ko je slišal peto mašo so spremljevanjem orgel in raznih godal. Takoj drugo nedeljo pa, namesto da bi bil šel v župnijsko cerkev v Nopluho- vice, je ušel v Opavo; isto je tudi pozneje večkrat storil, četudi ga je stric vselej raditega strogo kaznoval. Ko je isto leto na praznik Vnebovzetja Marijinega zopet prišel iz Opave domov, se je stric že pripravljal, da ga kaznuje, ali on so je branil rekoč: „Stric, danes me pa nikar ne tepite! Jaz pojdem v Opavo, kjer postanem fundatist in bom študiral.11 Fundatjsti so bili dečki, ki so uživali gotovo ustanovo in zato morali peti v cerkvi. Nato je začel pripovedovati, kako je postal „fundatist“. V Opavi je stal navadno v cerkvi pri vratih in žalostno gledal za godci in pevci, ki so šli na kor. Slednjič se ga je usmilil eden izmed godcev in mu izprosil dovoljenje hoditi na kor in stati med dečki, ki so peli sopran. Peti seveda ni smel. Ko pa se je nekoč deček-solist zmotil, je prevzel KHžkovsky hitro njegovo nalogo in v nemalo začudenje pevovodje in vseh navzočih pel brez napake do konca. To je odločilo njegovo usodo. Njegov nastop v Opavi in priporočilo Urbankovo je pomagalo, da ga je opavski dekan s6 začetkom šolskega lota sprejel za fundatista pri opavski cerkvi. Isti čas je vstopil v tretji razred glavne šole v Opavi. Križkovsky dijak. Leta 1884., torej 14 let star, je začel Kiižkovskv študirati na gimnaziji v Opavi. Takrat je imela gimnazija le šest razredov. Dokler jo KHžkovsky lahko pel sopran, jo bilo po ustanovi zanj dobro poskrbljeno. Huje pa jo bilo, ko jo v drugem razredu vslod mutacije sopran izgubil in ni od ustanovo dobival nič več podpore. K sreči pa je kmalu dobil drugo ustanovo. Med dijaki odličnjaki je bil vedno drugi in ob koncu šolskega lota je vselej dobil drugo darilo kot priznanje za izvrsten napredek. Kiižkovskv je torej prav dobro študiral; pri tem pa mu je bila godba najljubše razvedrilo. Četudi ni bil več fundatist, ga na koru med pevci nikoli ni manjkalo. Ze takrat je zložil nekaj zborov za svoje sošolce. Ko je končal v Opavi retoriko, se je podal leta 1840. v Olomuc, dabi študiral filozofijo, toda kmalu po svojem prihodu je bil potrjen k vojakom za celih 14 let. Ta nesreča, ki jo tako nenadno zadela mladega filozofa, je vzbudila v vseh krogih, kjer jo bil Kiižkovsky znan, globoko sočutje; vzbudila pa mu jo tudi novih prijateljev, ki so vso poizkusili, da bi bistroumnega mladeniča oprostili vojaščino. Poklicali •so ga nazaj v Opavo, in ko je bil naredil izkušnje za učitelja, ga Je imenoval zlatomašnik p. Kirning v Opavi za učitelja v Jamnici (v vasi blizu llolasovic) in obenem mu je izposloval, da je bil vojaščino oproščen. Tudi kot učitelj se je Kfižkovskv pridno vadil in izpopolnjeval svoje glasbene študije. Prepisoval je lepe zbore, sestavljal iz posameznih glasov partiture in se je tako brez tuje pomoči vadil v skladbi. Vendar pa pri vsem tem pridni mladenič ni bil srečen; čutil je, da je talent, ki mu ga jo Bog zaupal, zakopan. Zato se je po temeljitem preudarku odločil, da bo nadaljeval svoje študije, in sicer v Brnu, upajoč, da v glavnem mestu poprej dobi kako podporo kakor drugod. Pri tem se je zanašal na svojo glasbeno izobrazbo, kakor tudi na svojo izurjenost v igranju, ki si jo je pridobil z dolgoletno vajo. In ni se motil v svojem pričakovanju. Ko je Knžkovskv lets 1M451. v jeseni prišel v Brno, so ga kmalu njegovi sošolci pripoznali za glasbenega veščaka. Pa tudi profesorji so ga zelo cenili, ker jim je bil iz Opave toplo priporočen. Najbolj sta mu šla na roko p. (1. Ivalivoda, ki je poučeval verouk in pedagogiko ter dr. Gabriel, profesor matematike. Oba sta KHžkovskega priporočala kot izvrstnega glasbenika pri najboljših rodbinah v Brnu in sta ga pregovorila, da je izbral izmed akademikov pevski zbor, ki je redno pel pri službi božji akademikov in zunaj cerkve pri najrazličnejših priložnostih. Tako je postal KHžkovsky pevovodja in je izvrstno vadil in vodil svoj zbor bodisi v cerkvi, bodisi v salonu aristokratov. (Dalje.) € aaBSi:'r-SiSQ^m 1==^ Dr. J. Ev. Zor6: Dva večera ob Genezareškem Jezeru. 8 tovarišem, duhovnikom iz dunajske nadškofijo, sva prejezdila dolino Jordanovo od Mrtvega do Galilejskega morja, zračne daljave 100 km, ki jo pa Jordan trikrat premeri, toliko napravi ovinkov. Kako sva se vzveselila, ko nama je 24. februarja popoldne zablestela ne več daleč temnomodra proga, tu pa tam kakor s<\ srebrom vezena! „Pozdravljeno, sveto jezero!“ sem zaklical ter vzbodel konja, da bi čim preje stopil na breg, na katerem so se šetiUe moje misli že vso pot. Modri pas pred menoj se je širil, srebrne niti so se razgrinjale, podoba, srcu tako ljuba, so je čezdalje bolj odkrivala, zdaj, zdaj bom pri izlivu Jordana, na južnem koncu jezera, in tamkaj sva mislila s tovarišem šotoriti. Ali prišlo je drugače. Bliže ko sem prihajal jezeru, bolj sem razločil, da so te iz dalje tako mikavne srebrnobele pege in proge jako mogočni valovi, in bolj je čutil ne le jezdec, ampak tudi konj, ki je vedno iznova zavijal na stran, moč silnega vetra, ki nam je bril ravno nasproti doli z Velikega Hormona, kipečega v nebo na severni strani jezera, na videz prav tik njega. Postaviti na jugu šotor bo pač nemogoče, treba se bo pomekniti v zavetje pod gore na vzhodni strani — v tem smo bili edini vsi, midva s tovarišem in štirje arabski spremljevavci, hkrati služabniki in vodniki. Prvo, kar vidim na Galilejskem „morju“, naj bo torej silen vihar, morda podoben tistemu, ki ga je čudežno pomiril Gospod ta misel me je najprej obšla. Sebi v sramoto moram priznati, da ravno ta čudež ni napravil name nikdar posebnega vtisa. V dveh letih, ki sem jih preživel svoj čas na Bledu, sem imel dostikrat priliko opazovati viharje na jezeru, ki so v primeri z morskimi pač jako neznatni. Mislil sem si, da evangeljski vihar ni mogel biti mnogo hujši nego blejski, preudaril pa nisem, da leži Genezareško jezero v kotlini 200 m pod Srednjezemeljskim morjem in da mu je bližnji sosed Veliki Hermon, visok kakor naš Triglav, da mora biti torej ples silno divji, kadar se zavrtita po gladini tega jezera v viharnem objemu tropi čn a vročina in planinski mraz. Dobro poldrugo uro smo jezdili naprej, čeprav so se videle srednjevisoke gore na vzhodni strani jezera komaj četrt ure daleč; tako vara pogled v luči orientalskega solnca. Varalo nas je pa tudi upanje, da pridemo v zavetje. Tolažili smo se le še s tem, da ob Solnčnem zatonu poneha vročina in da se ž njo vred poleže vihar. Sprehajal sem sc po produ, medtem ko so štirje močni Arabci z največjo težavo razpenjali šotor. Tamkaj za Tiberijo, na nasprotnem bregu, se je začelo solnce polagoma pripravljati k slovesu... Njegovi poslednji žarki so sc lomili v vseli mavričnih barvah na kapljah, ki so od razburkanih valov pršele visoko proti nebu, in kakor bi hoteli ogreti snežnega velikana na severu jezera, da bi nc pošiljal doli mrzlih vetrov, so obsevali vrh Velikdga Hermona še dolgo potem, ko sc je solnce že skrilo na zahodu. Tako rad bi bil ostal na prostenj ure in ure. Vso noč, sem si domišljal poprej, bi prebdel ob jezeru; saj so jih toliko prečuli na njem apostoli, saj je toliko noči premolil Gospod na gričih njegovih bregov. Pa vihar je divjal, čezdalje huje. Nisem sicer še slutil, kaj pride, vendar me je začel obhajati nekak strah. Veter je zdaj tulil zdaj piskal, valovi so zdaj bobneli zdaj zopet kakor sikali. Grem v šotor ter se zatopim v evangelij. „In nastal je silen vihar. Valovi so se zaganjali v čoln, tako da sc je že polnil z vodo. Gospod je pa spal na zglavju, na koncu ladje. Pa ga vzbude in 11111 vele: Učenik, ti ni mar, da se potapljamo V ln je vstal in zapretil vetru in rekel morju: Utihni. In ponehal je veter ter je nastala velika tihota. Pa jim je dejal: Kaj ste bojazljivi V Še vedno nimate vere V I11 obšel jih je velik strah pa so govorili med seboj: Kaj misliš kdo je ta, ki ga tudi veter in morje slufiataV"1 ' Mark. 4, :$7-40. 9b Šotor se je tresel, obod njegov vdajal, ko sem razmišljal ta evangeljski čudež, ki sem ga umel to pot tolikanj drugače, nego kdaj poprej. Kako jasno mi je bilo, da more le vsemogočni Bog ukrotiti v trenutku tak vihar! V dnu duše sem začutil kakor odmev klica apostolov: „Gospod, reši nas, preti nam poguba!“l Tisti hip stopita v šotor Arabca, ki sta bila na straži, z vestjo Vrhna streha šotora je že pretrgana. Ilitim na piano, vidim, kako vihrata v vetru raztrgani poli, vprašam je li nevarnost, da vihar podere šotor, pa me zagotove, da se tega ni treba bati, ker je srednji drog privezan z močnimi vrvmi na štiri nasprotne strani, da ga pa lahko vsega raztrga, ko ga je enkrat načel. Do jutra je bil šotor popolnoma razdejan. Isto noč so valovi razrušili frančiškanski pristan v Tiberiji. Potopil se je tudi edini parnik na GenezareSkem jezeru s6 čuvajem vred. * • * * Od razvalin nesrečnega mesta Korozajna, ki ni bilo sprejelo pridige Gospodove kljub tolikim čudežem, smo se vračali na večer 15. marca: ljubeznivi lazarist Linden, ki vodi nemško naselbino ob Genezareškem jezeru, amerikanski duhovnik Dr. Cummings, ki se mi je pridružil pod Karmelom, kjer je obolel od naporov na potovanja moj prvi sopotnik, dvajsetletni Arabec Ezz&d, po naše „Ljubljenec“, ki smo ga vzeli seboj, da je pazil na konje, medtem ko smo mi ogledovali razvaline, pa Altu Sofar, „oče popotovanja1* — to ime so mi dali Arabci —, ogrnjen z belim plaščem beduinskega kroja, sedeč na iskri rujavki čistega beduinskega plemena. Jezdili smo po strmini, po kateri se je morda vračal Gospod z gore „Osmero blagrov*4 v svoje mesto Ivafarnaum. Krog nas bujna palestinska flora: zlate krizanteme, živordeče anemone, nekatere med njimi tudi bele in lila-višnjeve, nežne, rumenkasto-rdeče ra-nunkule in toliko drugih cvetlic; pred nami celo Genezareško jezero, to pot tako pokojno, kakor bi bilo razlito olje po njegovi gladini; nad nami večerno orientalsko nebo, ki ga je opisal škof Keppler tako resnično in lepo: Solnce reže s6 svojo žarno potjo črto horizonta; na močnem grebenu—se zdi -počiva za trenotek in pošilja iz široko odprtega očesa jezeru svoj poslednji pogled, svoj pozdrav v slovo. Potem zatone, in večerna zarja hiti spretnih rok razgrinjati svoje zlate mreže čez griče in gore in posebno lepo odeva one, katerim je naročje zemlje odreklo pisano obleko in mehko zeleno odejo, gole pečine, ki so v žarni dnevni luči videti tako revne in beraške. S6 svojim zlatim robom krasi tudi rumeni prod zapuščenega obrežja. Nato potegne preko nebesa in jezera i Mat. 8, 25. čudovit rožni pajčolan, ki ga tiho pihanje zraka in lahko igranje valov nosita naprej in naprej, dokler ne pokrije ta nežni flor ažurnega svoda zgoraj in modre gladine spodaj popolnoma. Življenje dneva pojema v mehkem utripanju ozračja in vode. Polagoma ugašajo in izginjajo plameni in barve te večerne razsvetljave; trdi in določni obrisi gord postajajo mehki, rahli in kakor srebrn oblak plava nad njimi snežna kupola Ilermona. Zvezde hite na nočno stražo in urejujejo svoje zbore, da sprejmejo noč.1 Jezdili smo zamišljeni. Taki prizori se dajo le tiho uživati. l’o večerji sem želel biti sam na bregu jezera. Sam? Ne; v skrivnostni družbi božjega Ljubitelja narave, čigar navzočnost je razlila za vedno nebeški čar preko te pokrajine. Tukaj „se je‘pri-kazala milina, dobrotljivost in ljudomilost Boga, našega Zveličarja11;2 v temno noč greha in nevere je tukaj svetila božja luč, ki jo je ves prevzet prerok videl in veličastno napovedal: „Ti zemlja Za-bulonova, ti zemlja Neftalijeva, pokrajina ob jezeru za Jordanom, neverna Galileja: narod, ki je sedel v temi, je zagledal velik svit; njim ki so tavali v smrtni senci, je prisvetila luč!“ Zdelo se mi je da ta luč tudi meni ni nikdar lepše svetila nego ta blaženi večer; zdelo se mi je, da vidim ljudomilo podobo včlovečenega Boga tako jasno kot nikdar poprej: kako prihaja iz Nazareta, kjer je živel skrito do zrele moške dobe; si izvoli te bregove, da na njih uči, dela čudeže in deli dobrote; včasih stopi v čoln, v ladjo Petrovo, pa govori iz nje množici na obrežju o kraljestvu božjem v podobah, tako preprostih in vzvišenih, tako nedosežno lepih, v prilikah, ki mu jih podajejo ribe, ki plavajo v teh vodah; ptice, ki poletavajo nad njimi; cvetlice, ki rastejo po livadah krog jezera in jili njegova ljubezen oblači z večjo krasoto nego jo premore razkošni Salomon; seme, ki ga siplje sejavec v naročje teh srečnih brežin, ki jih On sam blagoslavlja, da lahko rodd stoterni sad; kako veleva ribičem, ki so se zastonj trudili vso noč, naj še enkrat mrežo vržejo, pa veli skrivnostno isti čas poslušnim ribam, naj hit6 trumoma v nastavljeno mrežo; kako hodi v tihi noči po mehkih valovih, ki nocoj tako ljubeznivo k meni plivkajo pa mi šepetajo v neizmerni sreči, da so nekdaj nosili Njega, po katerem vse stvarstvo koprni; kako obeta v kafarnaumski sinagogi, ki sem jo danes videl v razvalinah sicer, pa lepo ohranjenih — tamkaj obeta, da se noče nikdar več ločiti od človeških otrok, da se hoče popolnoma vcepiti v človeštvo, da ga hoče v božji ljubezni svojega Srca hraniti za večno življenje s6 svojim mesom, pojiti s6 svojo krvjo; in ko vstane od mrtvih, pride iznova na ta breg, da se tudi poveličano obličje njegovo zrcali v tem jezeru, pa tukaj tako iskreno trikrat vpraša Petra: „Ali me ljubiš?“ in mu nato izroči vrhovno oblast v svojem kraljestvu: „Pasi moja jagnjeta, pasi moje ovce!“ ' NVunrierfahrten und Wallfahrten im Orient11, :J86. — a Tit. 2, 11; 4. In zazdelo se mi je, da valčki še vedno ponavljajo to rajsko vprašanje, ki so ga vjeli takrat z božjih ustnic, in po naročilu večne Ljubezni, v njenem imenu, zdaj mene vprašujejo: „Ali me ljubiš?“ In moje srce je zadrhtelo po Njem, za katerega je ustvarjeno, pa sem se sklonil in poljubil to vodo, tako posvečeno z njegovo navzočnostjo, in vse moje bitje je ponovilo odgovor prvaka apostolov: „Gospod, Ti veš vse; Ti tudi veš, da Te ljubim.“ - nfr^rrvTr..... a> Josip Logar: Iz prijateljskega življenja. Kako se pač vara človek, ako sodi po sami zunanjosti! Ni-li 1) ... odličen v vsakem oziru, v šoli, glede vedenja, glede priljubljenosti V In vendar človeka tako očara, ko se mu popolnoma razodene! Da bi se mi ne bil! Imel bi vsaj mirne ure, živeč v dobri misli. Če koga, potem moram tega zasledovati v njegovem poznejšem življenju: koliko zla bo lahko storil sč svojimi zmožnostmi, si> svojo vztrajnostjo, ko ima že sedaj tak vpliv pri součencih. Manj nadarjene, naj se še tako potegujejo za pošteno stvar, mora premagati, da, javno osmešiti si> svojo neugnano besedo ... In kako je z nami? Še poznamo se ne vsi, kar nas je vnetih za resnico in poštenost. In ti žrtvujejo denar, razvedrilo in zabavo za svoje zle namene! Kako mi je še v spominu ves razgovor z 1)...! Bilo je tisti popoldan po predavanju. Povabil me je na sprehod. „Ti izrabljaš svoj čas, kar ti ga preostaja,“ prične s captatio benevolentiae. „Zadnje tvojo predavanje ne more biti delo enega dne." „Snov me zanima, zato sem jo temeljito predelal, kolikor se moremo mi meniti o temeljitosti.11 „Pripomočkov za temeljitost nam vendar ne manjka. In s trudom in s količkaj prirojeno razboritostjo si upam toliko, da me ne užuga vsak, ki hoče kot nekaka avktoriteta, naj se mu v vsem slepo vdam.** Postal sem pozoren. Ognjevitost, ki jo je hotel sicer s trudom prikriti, a se mu ni popolnoma obneslo, in pa spretnost, s katero je tako naravno začel dajati smer pogovoru, me je za hip osupnila. Nisem hotel prvi nadaljevati začete snovi; zato de on po kratkem premolku: „£e dalje časa sem iskul priložnosti, tla bi se pobliže seznanil s teboj, kaj počneš sc'> časom, s čim se posebno baviš. Saj veš, v naših letih, z našo izobrazbo si išče človek hrane, ki je primerna in potrebna za njegov daljni razvoj. Lastne nazore, ki jih mora vendar že imeti mladenič naših let, če je duševno vsaj srednje razvit, treba utrditi, pripraviti za eventualne napade. Potom društev je to najlaže. Zato smo ga osnovali. Seveda je stvar tako previdno urejena, da ne bo imela niti za nas niti za koga drugega nikdar nikakih posledic. Lepo število nas je, ki stvar dobro razumemo in z izvrstnim uspebom vzdržujemo. In odkrito ti povem, da se mi zelo, zelo čudno zdi, da te še ni privedel v našo sredo naraven instinkt po pametni stvari." „Vedo pa tudi vsi, zakaj gre?“ „Imamo redna predavanja. Sicer pa — pristopi in napravil si boš laže prave pojme o našem gibanju, nego ti morem jaz vso stvar z besedo obrazložiti." „Da ti odkrito povem: za vse hočem imeti svoje dokaze, in to tehtne, o vsaki stvari jasne pojme — tudi pri tej zadevi ne bom delal izjeme. Kaj bočete z vašim društvom — katera sredstva rabite v dosego svojega namena? Skratka, prijatelj, povej mi odkritosrčno načela vašega društva.11 „Sem slutil, da boš ti najprej po tem vprašal. Vsi niso tako storili. Odkrijem ti torej to zadevo. Če te pridobim — dobro; če ne, se tudi ne bojim nobene ovadbe. Zavarovani smo pač tako, da se nam ne da zlepa blizu. Ovadba škoduje denunciantu samemu. Misliš li, da se nam podajo veda, znanost v tistem obsegu in s takega stališča, kot ga zavzema današnji učeni svet? Prvič ni časa, ker nam morejo podati v tako pičlih urah le rudimente. Ta se pač lahko strinjajo do gotove meje v vseh strankah in v vseh naziranjih. Arhimed, Nevvton, Euler, Carnot so pač povsod in od vseli priznani. A treba je ene same napačne premise — pa si lahko obrne vsak po svoje vso umetnost in znanost. To ne sme biti! Čuvajmo sveto vedo našo! In če jo diletantje izrabljajo v svoje namene, kakršni niso dani vedi po njenem bistvu — potom naskočimo oskrunjevavce svetih roči — rešimo vedo trdih, sramotnih spon! Ljudstvo nas čaka, ljudstvo nas vzdržuje: prejme naj za hvaležno povračilo resničo, samo čisto resnico. Naše ljudstvo jo v [vredsodkih. Predvsem velja, pokazati ničevost telupredsodkov. Pa ne le si> samo besedo: ljudje naj vidijo našo delo, našo blage namene, našo vztrajnost, našo moralnost pa naj potem sami sodijo, ali jih osrečuje čista resnica, kot jim jo ponujajo možje razuma, ali pa potvara resnice, kot jim jo vsiljuje izvcstna klika. V tu namen smo se združili, da iščemo, kaj je prav, da presojamo stvari, ki so nam podajojo kot nekak „noli mo tan-gore“, da te spako ovržemo z nepobitnimi dokazi, da si obvarujemo prostost mišljenja. Nemoralnosti pa ne trpimo nobeno, bodisi v ti ali v oni stvari. Nerazvit organizem je po naravi navezan na vso to, kar njegov razvoj pospešuje; ogibati se mora 110 samih ekscesov, marveč popolnoma vsega, kar njegovo okrepitev količkaj moti in zadržuje. Popolni abstinentje smo v vsem, kar nam količkaj škoduje, kot nekdanji agonisti v areni. Telesnih pokvek, ki jim gloda nenravnost iz vsakega uda, ne moremo rabiti ...“ „Precej že vem. A dovoli neka vprašanja, ki se jih nisi upal sam naravnost dotekniti. Šele potem morem izreči svojo sodbo. Po vsem tem, kar si izpovedal, je vaš namen boj za samosvojo, avtonomno znanost: očistiti jo vsakega stika z nadnaravnim razodetjem. In vendar ni opažati v vašem verskem življenju posebnih znakov tega vašega nasprotovanja?“ „Parva parvum decent. Kdo bo pred časom razodeval svoje namene in načrte? Cui bono? Najslabša stranka je stranka kričačev. Mi molčimo z besedo, molčimo z vedenjem, molčimo z dejanjem. Vrhutega nam nareka ta molk konvencionalnost, kultura, socialno življenje. Smo povečini ne ravno iz bogatili rodovin, mnogi so navezani na podpore raznih dobrotnikov. Treba zato v vsem obnašanju previdnosti, da prezgodaj, kot bi bilo prav za nas in za našo stvar, ne razočaramo vseh, ki nas podpirajo z nado, da bomo nasledniki njihovih idej — če ne še kaj več. Ne bilo bi li kruto sestrice, bratce, stariše, ki trpe pomanjkanje na lastnem telesu, da se izobrazuje tvoj duh, prezgodaj motiti v sladkem, osrečujočem izvrševanju ljubezni? Cinizem, hinavščina se to zdi na prvi pogled — a je le smotrno prilagodenje še nerazvite moči na realno razmere. Značaj pri tem ne trpi, ker izvira to ravnanje iz principa, pač pa se srce navadi suhega, računajočega razuma že v zgodnjih letih. Mi se razvijamo po svoje — a vendar prav dobro shajamo s katehetom, s6 stariši, z dobrotniki, prijatelji, pa naj so nam tudi po svojem osebnem prepričanju še tako nasprotni. Toleranca! Ni Napoleon zmogel pred časom streti cerkvene avktoritete, marveč je bilo ravno to začetek njegove katastrofe — mora pač naše ravnanje vsak trezno misleč le pohvaliti.44 „ln o narodnostni ideji nisi ničesar omenil?44 „Narodnostna ideja? Medel pojem, ki ga včasih potrebujemo in tedaj ga poudarjamo — včasih pa nam dela le ovire v naših računih — in tedaj smo lepo tiho. Ideje vendar niso vezane na grudo — in mož, ki jih hoče širiti, mora imeti prost pogled daleč preko domačega praga. Ko bi ne bilo te ovire — ko bi ne bili naši ljudje fanatizirani s to idejo — koliko uspešnejši bi bil vpliv od drugih, že zdavnajprobujenih narodov. Tako pa si stoji premnogo-krat inteligenca celo slovstvo narodov nasprotno, dasi so po duhu sorodni. Zato treba zagovarjati načelo: narodnostna ideja bodi sredstvo, ki ga treba previdno rabiti, zdaj pozitivno, zdaj negativno. 2e sedaj ti lahko povem, da dobiš v našem taboru dijake raznih narodnosti. Malenkosti naj nas več ne ločijo, ko se nam treba braniti zoper skupnega, močnega sovražnika. To misel hočemo, moramo širiti.“ „Kako močni pa ste v tvarnih zadevah?*4 „Pomočkov nam sicer no manjka za knjige, časopise, dopisa-vanja. V drugih stvareh pa se moramo omejiti. Imamo pa navdu- ženo člane, dasi so z doma ubogi. Nekaj jih je, ki jim doma pribore z naj večjim trudom par kronic na mesec, in zato mora doma vse delati in stradati. In vendar dijak tudi od teh vinarjev daruje za društvene namene; sam varčuje in strada, ali pa drugače nadomesti darovane krajcarje. Vstopi — in seznanil se boš z mladeniči, ki so zdavna zavrgli in obsodili popivanje in lenarjenje in ki svoj čas vestno in pametno izrabljaj o.“ „Mislim, da vem dovolj, in da ti smem brez ovinkov povedati svoje mnenje. Predvsem ste bili — ker duševno nezreli in negodni — speljani na led, pa naj vodi vso stvar kdorkoli. Resnico hočete osvoboditi? Kdo vam jo krati? Zdavna je že tu, javno se oznanuje, brani, zagovarja sama sebe. Čisto resnico hočete — in silite z zavezanimi očmi, zamašenimi ušesi svojo pot, kot da bi od vas izhajala vsa resnica. In jo iščete tam, kjer se je, kar je dovolj dokazano, najbolj potvarjala. Je pač vseeno, kdo me uči enačbe in kako metodo pri tem rabi — ni pa vseeno, kdo in kako me kdo uči, sebe, svet in Roga spoznavati. V teli' stvareh si bom iskal z vso previdnostjo pravega učitelja. Samo napadanje, ne da bi se šlo stvari na dno, je strankarsko — in tako važne reči ne bom slepo zaupal strankarstvu. Odkrito ti tudi povem, da se mi zdi malenkostno, s6 sredstvi, s katerimi se mišljenja šele vadimo, da bomo znali svoj čas prav misliti in prav govoriti — upati si na tako močno stavbo, kot je katoliška resnica. Nisi je sicer naravnost imenoval, a zvenelo ti je skoro za vsako besedo: mi hočemo boj zoper katoliško resnico. Studi se mi pa hinavščina, ki jo uganjate. O da, lahko je, svojo slabost, svojo neznačajnost prikrivati z besedo sredstvo, pomoček v dosego namena — in izrabljati nje na tak način, ki jih mislite napasti, kakor hitro boste za napad dovolj močni. Veste sami, da bi marsikdo prenehal z modrovanjem o zatirani, vklenjeni resnici, ko bi nehalo podpiranje. Narodnostna ideja — da'je sam pojem? Da, za plitveže. Narodnostne ideje ne frčijo same po salonih in dvoranah, marveč narod, ljudje, sovaščani, sorodniki, sosedje, prijatelji so, ki morejo sprejemati potom sebi umevnega jezika kulturo, vero, blagostanje, in to v tem obsežnejši meri, čim bogatejši je njihov jezik, čim obširnejši je. In če grešim zoper materin, jezik, ne grešim zoper prazno idejo, marveč zoper nje, ki jih oškodujem na imenovanih dobrinah. Tako zdrav razum ne preganja narodov, ne hujska enega zoper drugega — a se poteguje za materin jezik pri najzadnjem vaščanu; zakaj vsaka prememba materinske govorice je nenaravna, združena s hudimi krizami, ki se končajo s katastrofo v moralnem, zasebnem, socialnem iti verskem življenju. O veri pa, ki jo vaš slavni zbor proglaša na mah za sredstvo ovojih namenov, dočim ji vsi pametni ljudje priznavajo vitalni pomen, jo označujejo kot centrum vsega našega življenja midva ne bova razpravljala. Saj namenoma zametuješ pomočke, ki bi te v nji potrdili in ti pokazali vso plitvost in ničevost nasprotnih napadov, saj iščeš samo z nasprotnim taborom stika — tu bi bilo vsako besedičenje in prerekanje škodljivo .. Nato sva se molče razšla. Le z rameni je skomignil po mojih zadnjih besedah. Potuhnjeni, hinavski značaji, če so količkaj odvisni ali se sicer čutijo slabejše, skrivijo svoj hrbet, kakor hitro se jim kdo odločno ustavi. Kak bič si mnogi pletejo za prihodnost se svojimi podporami, a se tega še niti ne zavedajo! Z Mirkom se morava posvetovati, kako bi mogli uničiti vpliv nevarnih elementov. Mirkova priljubljenost pri tovariših, njegova ljubeznivost, njegova moška, značajna načelnost mora imeti pri tej stvari najlepše uspehe. I)a bi odkrita poštenost ne imela na mlade, zdrave značaje vsaj toliko vpliva kot pritajena zloba . ..? Pozno v noč je že bilo, ko me je gospod odslovil. „Tako je,“ je dejal; „značaj se pokaže zgodaj v mladosti. In če ga vztrajna pridnost ne ravna in vodi, se razvijejo slabosti, ki se sprva zde še malenkostne, v hudo zlo. Mladina misli. In čim bolj se čujejo tožbe, da gineva idealizem, tem bolj se je bati, da so se v navidez mirnem, skritem srcu že na-rodili gotovi načrti, nazori, ki bodo temu in onemu povzročili š<> mnogo grenkih ur. In da se jili tako veliko izneveri boljšemu prepričanju in krene v drugi tabor kakor hitro samo more V Nekaj povse drugega je namreč, capljati za idejami .drugih, ker te razmere k temu silijo — in nekaj drugega, delati za idejo, ki je v tebi pognala korenine, ki jo sam ogrevaš z ognjem svojega srca, ki je tvoja." ‘8°= msac ^ Prof Fr. Pengov: Čemu pcvcc poje? Jezik je sredstvo, s katerim izražamo svoje misli in vse, kar nam vznemirja srce; tudi ptice imajo svojo govorico. Skupina zvokov, ki sc izlivajo i/. ptičjega grla, tvori ravno njihov jezik. Res, da mi ljudje m* razumemo tega jezika, toda lo tudi ni potrebno, glavna stvar je, da se ptice same med seboj razumejo. Ptice sc v svojem jeziku zabavajo, si izražajo razne občutke, se kličejo in vabijo, svarijo druga drugo o nevarnosti, si dokazujejo medsebojno nugnenje in ljubezen, ki jim ogreva drobna srčeca. V ta namen imajo vse ptice, v prvi vrsti pa pevke, poseben ustroj za petje pod jabolkom takozvani larynx. Če opazuješ, cenjeni bravec, kanarca, kadar drobi z vso močjo svojo neutrujeno pesem, da ti skozi ušesa leti, tedaj vidiš, kako plovejo mala prseca gori in doli, kot inal kovaški meh. Tu je sedež pevske umetnosti. Vsaka ptičja vrsta mora imeti očividno posebeno ustrojen pevski aparat, ker ima vsaka čisto svoj način petja; čižek ima torej anatomsko drugačen ustroj od liščka, slavček drugačen kakor ščinkovec. V čem pa da so finese teli razlik pa presega dosedanjo modrost človeško; saj tudi med pevskim grlom samca in samice ne opažamo niti sence kake razlike in vendar samica ne poje. Tako umetno, tako mojstrsko je uravnano to ptičje godalo, da ga človek, ki hoče priti sleherni stvariei do dna, ne more doumeti: čast in hvala Bogu, da je obdaril naše krilatce s tako mojstrskim orodjem! Pa ima li ptica tudi posluh, me vprašaš nehote. Ne morem si misliti drugače, nego da rečem: Govorica in posluh spadata skupaj; brez posluha ni govora, še manj pa petja. Človek, ki je izgubil posluh, izgubi polagoma popolnost svojega jezika, kajti manjka mu ravno kontrole za govor: posluha. In če mlad dijak ali šolarica ne spravi iz sebe pesmice za počen groš, ne prilastujemo krivde njunemu grlu, ampak pravimo naravnost: posluha nima! Med posluhom in posluhom pa je razlika kakor med nebom in zemljo. Pri Matičnem koncertu v Unionu so bili navzoči med drugimi tudi: mlada deklica se šestimi leti, njen oče, bogat trgovec, ki pa svoj živ dan ni imel opraviti s petjem in godbo, zraven njiju pa je sedela muzikalno izobražena gospa. Vsi so slišali grmenje bojnih trum v Jeltejevi prisegi, vsi zmagoslavne speve ovenčanih devic, hiteč naproti junaku - zmagovavcu, vsi obup nesrečnega očeta . . .; toda kako različen je bil la posluh! Vsak izmed treh je imel svoj vžitek, vsak svoje občutke in svoje misli. Kakšen mora biti pač posluh ptice pevke! Iz čudovitega petja nekaterih moramo sklepati na naravnost čudovit posluh, vendar pa podoben človeškemu. Kajti, kako bi se sicer naučile ptice izgovarjati človeške besedo, kako posnemati naše melodije. Pomislite le na govorniški talent papige ali škorca, na umetnost oponašanja pri krokarju, šoji ali ameriškemu oponašavcu. Tudi si utegneš napraviti, prijatelj moj, ki ljubiš kanarca v kletki na steni in imaš na razpolago klavir, majhen, zabaven poskus: r.e zaigraš ljubek napev, kako rad in pazljivo posluša tvoj pevec, in ti nastavlja zdaj eno, zdaj drugo vdio. Pa ne dovolj, kmalu se vplete njegova pesem harmonično v tvojo melodijo. Par udarcev, spremenil si tonov način. Takoj umolkne začuden tvoj pernati tekmec; morda pa se ti pridruži čez nekaj časa v novem tonovem načinu, v začetku nejasno sem in tje tipajoč, poskušajoč s posameznimi toni, dokler mu zopet ne privre iz grla harmonično v polnem tonu. \ Ptice se vabijo s svojimi glasovi in svarijo pred nevarnostjo. K o k 1 j a na dvorišču daje brez prestanka znane glasove, s katerimi drži skupaj nemirni narodič mahnatih kebčekov. In če sta dve koklji skupaj se svojima družinama, pozna vsak mladiček natančno glas njegove matere. M ač k a se plazi po dvorišču; hudoba njenega srca bi rada odnesla nežno pišče na svisli. Koklja vidi in spozna tatico, daje čuden glas in prekopicajoč se in na pol loteč iščejo mladički varne materine bližine. Visoko v zraku, nedostopno človeškemu očesu, se vrti majhna, črna pika kragulja-kokošarja. Cuječe oko skrbne koklje ga je že opazilo; svarilen klic, toda popolnoma drugačen kakor preje, se razlega in zopet vre skupaj mladi svet, dokler ni nevarnost pri kraju. Mirno lekcajo mladiči po dvorišču, tu mrveč malega črvička, tam se obotavljajoč nad hroščem, ki še na pol živ miga z vsemi šestimi. Kar zaide — saj veste, kakšni so otroci! — mali nepridiprav blizu gnojnične jame. Pozorna starka je že opazila nevarnost, svarilen klic in mali iztaknež urno odbeži od nevarnega mesta, pa ne pod materino krilo, kajti bil je to zopet popolnoma drugačen glas, ki ga je umelo pišče pravilno pojmiti. Zadaj za dvoriščem se razprostira bajar, obrobljen z gostim gozdom ločja in trsja. Na obisk je prišla r a c a z obilno mlado družino, ki jo uči raznih umetnosti: plavati, sc lepo gosposko potapljati, stikati po blatu za slastnimi polžki in vodnimi ličinkami. Toda visoko nad njimi že vozi zlobni sokolič, pripravljen, da si* spusti sleherni trcnotek na veslajočo skupino in si preskrbi dobro južino. A starka, opazivši nevarnost, zakliče svojim otročičem — cela potap-ljavska šola skrije bliskoma komulico in le vedno širši vodni kolobarji na zelenkasti gladini kažejo prekanjenemu roparju, kje sc je skrila njega sreča. V zelenem bukovju živi krasni ščinkovec. Njegov navadni glas, ki ga ima vedno naprodaj, je kratek, zamolkel »jip-jip«. Pravi vabilni glas pa, ki mu je dal tudi ime, pa jo jnson, vesel, doneč »čink«. Značilni la glas uhaja ubogemu pevcu celo ob zimskih dneh, ko občuduje kot kožuh goste snežene kosmiče, kako padajo na ZC Ulljo. ščlnkovoc crčinku, huor pu mUetuje ... (A. Ilrilmr, TlhotupCeva žona.) Tudi škorec ji' krščen na svoje ime po vabilnem klicu, ki zveni kot nekaki »škooar, škooar«, ravno tako plaha, krasna z 1 a t o-v ra n k n , ki ima za vabilo visok gavranji »raker, rakor«. Zelo raznovrsten je vabilni klic krivokljuiiov »gip, gep, cok«, primeren vedno raznim smotrom. IMica se spozna po perju, pravi sicer pregovor, toda v gozdu to le malokedaj, večinoma jih moremo spoznavati le po glasovih. Naši gozdja skrivajo colo skupino ptičev, ki imajo skupno geslo, glaseče se na »cit, cit«. Da si predstaviš te glasove, spomni se le na sinico, posebno mično dolgorepko, ko obira v družbi jesensko drevje razne golazni. Čuj, ptičica seničica, Se smeja kukovca: ku ku, gosposka bela ličica 1116 k solncu pojdemo domu; zapela pesem: cicifuj, od njega smo krilatice za zimo gorko se obuj, čemu bi nam copatice za zimo! za zimo! (Vida Jerajeva, Jesenska.) V to družbo prištevamo tudi dleska, plezavta, brgleza, veliko penico, taščico, strnada. Skupni glasek je časih živahno vesel, časih melanholičen, zlasti v bolj otožnih letnih časih. (ilej! drevje po gozdu rumeni, pero za peresom na zemljo pada; iz redkega grma sc pesem glasi, otožna pesem samca strnada. (Stritar, Jesenska sreča.) Na kak način imajo ptico, ki niso nič v sorodu, skupni vabilni glas? Tudi ta čudna naprava ima svoj globlji temelj. Imenovane ptice se /.bero izgodivši svoje mlade na jesen v večje družbe, ki se klatijo okoli namešane iz raznih vrst. Časih se jim pridruži tudi kak delal, ki je potem vodnik tej hajduški četi. Skupni glas je tista notranja vez, ki veže cigansko družbo kraljičkov, dolgorepih, domačih, gozdnih in čopastih sinic, brglezov in drugih, skupaj; ta glas je poveljni jezik, je diplomatsko vabilo naštetih ptic — gotovo čudovita naredba v življenju ptice. Zadaj za ribnikom, kjer nam je pogreznil roparski sokol pridno račjo družinico, se razprostira rodovitno polje. Ravno gredo domači otroci veselo ščebljajoč na polje, da si natrgajo modrih ccntavrij (pluvic) in predirnih karminov, o katerih tako lepo zvenijo Bisernice: Mak, .mak, mak sredi polja kima mak, mak, mak rdečo kapo ima. (O. Zupančič.) Splesti si hočejo vencev ter ž njimi ovenčati trpečega Odrešenika na kamenitom se zelenim mahom porastlem križu ob potu. Nenadoma naletijo na družino jerebice; veselja vriskajo dečki in ploskajo deklice, sleherni si hoče v jo ti eno pišče in ga vzeti seboj. Toda komaj je spoznala mati nevarnost svojih ljubčekov, žo zažene čuden glas in kakor bi jih hi 1 veter odnesel, nikjer ni več ne duha ne sluha o kaki živalici. Ena se je potuhnila pod veliko prsteno kepo, druga za robat kamen ob meji, tretja je počenila pod osatov list, četrta v gost šoji plevela. Le putko še vidijo presenečeni otroci in hite za njo skozi Sumljajoče žitno valovjo. Pa zdajci se dvigne tudi ta in zleti nazaj k svojim malim. Vesel, vabeč glas in še utripajočih srčekov st' vrnejo kebčeki nazaj k zvesti materi. Marsikje v naši domovini je še dovolj, to je preveč mokrih, deloma močvirnih travnikov. To je pravi paradiž lepega čopastega v i v k a ali prib c. Kovinsko zeleno je ne samo njegovo perje, ampak tudi jajca imajo čudovito varovalno barvo — zeleno za med zeleno travico. Iz bližnjega gozda jo je nameril lisjak proti travniku. Toda že prva priba, ki je opazila zvitorepko, zažene neznanski vrišč. Cela okolica razume ta klic, kajti od vseh strani vršijo skupaj pribe kot povodenj in obletavajo potuhnjeno, izdano rdečko. Bojni krik je vedno silnejši, vse kar leze in gre pod imenom priba ali vivek iz cele okolice se zaganja besno proti skupnemu sovragu. Taki peklenski »mačji godbi« sc ne more trajno upirati niti lisjak, urno stisne rep, a priseže vražjemu rodu ob prvi priliki krvavo osveto. Ali si že videl, dragi moj, skobčevo gnezdo? C e ne, pojdi z menoj v veličasten gozd stoletnih hrastov in bukev, kjer vem za gradič tega roparskega viteza visoko gori med rogovilami. Starih ravno ni doma. Postaviva se v bližino drevesa z gnezdom. Veselo pojo drozgi, živahno cvrče in si nagajajo škorci, taščice in drugi pevci kažejo, kaj da premorejo. Čakava, čakava četrt, čakava pol ure. Ali ne bo gospodarjev domov? Krog naju vse polno glasnih pevcev. Nenadoma se oglasi — kako čudno ti je pri srcu! — od ene veselih ptic ne ravno močan, a popolnoma tuj, preprost, zelo značilen, markanten ton, — svarilni klic drozgov. Ta sedi na visokem zelenem macesnovem jamboru in je opazil prvi bližajočega se tolovaja. Podobne, tihotne glaske čujeva akoro v istem hipu še tu in tam in v trenotku zavlada na mestu veselega, živega vrišča grobna tišina. V tem pa že završi nad nama roparski skobec, ki se poganja izurjeno skozi vejevje do gnezda. Ta prizor ti ne izgine iz spomina žive dni! Tako se skuša obvarovati ptičji svet nevarnosti s6 svarilnimi klici. Podobni smo si v tem. Če se prestrašiš, če se začudiš, nehotč ti uide »o jej! o joj! aj! aj!« Podobno se izvije v trenotku nevarnosti iz ptičjih prsi tesnoben vzklik in vse družice v okolici razumejo la glas in se ravnajo po njem. Da pa celo mladiči v gnezdu ali mlado ptice, ki so ravnokar zapustile zibel, poslušajo svarilni glas svojih starih, brez vsake skušnje življenja, brez vsakega pouka, to nam jasno kaže, da vsega tega ne delajo zavedno in premišljeno, da se v tem oziru razlikujejo od ravnanja človeškega, kakor se noč od dneva, da vso to dela v njih mila roka Očetova, o kateri vč že vsak mlad fiol&rčeč, da krasni svet i/. uif1 stvarmi nam ju božja roka mila. Zanimivo zgodbo pripoveduje sloveči naravoslovec Altum, ki potrjuje gorenje misli: »Moj prijatelj jo našel na peščenem produ ob reki štiri še s pubom odete mladiče malega deževnika (FluHregenpfcifer). Dokler jo dajala stara ptica od daleč svarilne glasove, so so delali mladiči mrtve. Naj jih je jemal prijatelj v roke ali jih polagal na tla, naj jim je odpiral ali zapiral trepalnice, mali komedijantje se niso zgenili, ampak ostali kot mrliči v umetni poziciji. Če jim je odprl oči, jih niso zaprli in narobe. Naj jim je položil glavico na eno ali drugo stran, mirno so obležali, z nobenim udom ni trenil noben izmed teh čudovitih prstenorujavili malčekov.« Kaj hočemo drugega k takim dogodkom, kakoršnih mrgoli v naravi vse polno, kakor vzklikniti: Narrabo mirabila Tua Domine in operibus Tuis! a ....................................................................... & Andrej UrSič: Navod za šahovo igro. (Dalje.) Za zgled angleško igre (začetka) ponovi v družbi sledeči dve partiji. Partija 14. Beli: Rosenthal. Črni: Aiulcrsson. 1. «s2 — el o7 — e5 18. 1)1)3 _ a2 I)a8 — ali o Sgl - » Sb8 - c6 M). Thl - el c7 — e5! 3. c2 — c3 17 — 15 20. c3 - c4 e5 X ‘14 4. d2 - dl fr, x e4 21. Kel hi (15 X e4 5. Sf3 X «r> Sg8 - f(> 22. Tel X °4 Leti - fB ti. Lel — g4 -f- Lf8 _ o7 23. Kbl - al Lf4 X d2 7. Lil - b5 0 — 0 24. Te4 X ‘14 LfB - e(> 8. Ddl - b8 ] (17 - (15 25. Td4 X ‘12 e4 — e3 9. Se5 X c« 1,7 X e(l 2(>. Td2 — d« Dal) X ‘K* 10. LbB X c« Lc8 — eti 27. Tdl X Leli X a2 11. Lc8X8 — c« 14. Le2 X 1»5 + Df5 X li5 3. c2 - c3 f7 - 15 15. Ld4 X g? e4 — e3!! 4. (12 — (14 (5 X °4 1(1. Lg7 X h8 e3 X U2 -f r>. Sf3 X ‘>r> SK8 — fd 17. Kel X d2 Dh5 — g5 8. Ddl - 1»3 V 1 )i 18 — e7 18. Kd2 — e2 Dg5 — g4 -f 7. Lel - (4 ScO X e5 11). Ke2 — fl Dg4 - Ii3 -f- 8. (14 X SfO ~ 1)5 20. Kil-el?? Dh.3 — g2! 0. Lf4 — o3 I)o7 X «r> 21. Thl - fl Dg2 — o4 10. Lo8 - (14 I)c5 — f5 22. Kel - (12 Lo7 - g5 -(- 11. Sbl - (12 Lf8 - e7 23. (2 - f4 1 ? Lg5 X f4 + 18, K2 — r4 ? D15 X n4 24. Tfl X 14 I)e4 X 14-f \ 25. Kd2 — (13 I)f4 - f 3-f .'X). Kc4 - 1)4 I)e2 X 1>-+ 26. Kd3 - c!2 I)f3 - f2 + 31. Dd5 — b3 u7 — a5 + 27. I.) Nekaj misli o ljubezni do domovine. l)r. Foerster jo zapisal o tem nokako to-le misli: Človeku jo naravno, da ljubi svojo stariše. Kdor jih 110 ljubi, z njim ni govoriti! Kaj bi govoril s kamenom?! linako naravno pa nam je, da ljubim svojo domovino. Kdo bi ne ljubil zemljo, kjer so je rodil — naroda, čigar duh in bistvo je j vdihaval, kakor zrak svojega rojstnega kraja — jezika, v katerem so mu njegovi dragi kot otroku razodevali najvažnejša čustva in mu govorili bosedo tolažbo, saj človok ni samo otrok svojih roditeljev, ampak tudi otrok svojega naroda. Pri tej nam tako naravni ljubezni do domovino, pa jo paziti, da človok ne postane krivičen drugim narodom in deželam. In kor nam pravičnost in obzirnost do njih ni naravno prirojena, zato si jo moramo vzgojiti s pametnim in treznim premišljevanjem. Kaj pa naj premislimo v tem oziru V Kakor noben človok ni sam sebi zadosti, ampak potrebuje za svoj dušni in telesni razvoj ter obstanek mnogoštevilnih neposrednih in posrednih dobrotnikov pa podpornikov, tako jo tudi z deželami in narodi. Noben narod ni sam sobi zadosti, ampak potrebuje kolikorto-liko tudi od drugih za svoj obstanek in napredek. — Čim bolj izobražen jo kdo, tem skromnejši jo; kor so zavoda, kako malo ima sam od sebe iiijkako veliko je število njegovih dobrotnikov. In čim večji in izobraženejši jo kak narod, tom manj bi so smol napihovati in tem skromneje naj bi govoril o svojih vrlinah in delih. (Lohonskundo p. I7t! squ.) Tom pametnim besedam pripomnimo, naj bi jih trezno premislili Foerstorjevi rojaki Nemci. Kje jo voč ošabnosti, kakor pri Nemcih! Zlasti nam Slovencem vodno očitajo, da smo bili barbari in da so nas oni vzgojili. Prašamo: kje bi bila njihova kutura. ko bi jih no bili Slovenci ščitili proti Turku s svojimi hrbti V Lahko za pečjo, v miru modrovati, ko drugi hišo branijo. Nekaj o prezldentu Lincolnu. Abr. Lincoln jo bil 10. predsednik ameriških Zedinjenih držav, in sicer od leta 1861. do 18(i;>., ko je umrl nasilne smrti, ustreljen od južnoameriškega fanatika, gle-diškega igravca Bootha. Njegovo življenje je bilo zelo pisano. Rojen jo bil kot sin ameriškega kmeta - farmerja. Potem jo bil sam kmet, nato čolnarski hlapec na Mississippiju. Za tom se je lotil trgovine. Bil jo pomočnik, začel kmalu na svojo roko, a je »bankrotiral«. Potem jo postal zemljemerec. Pustil jc tudi ta posel in postal poštar. Tudi tega so je naveličal in postal advokat. Pozneje jo bil voljen za poslanca in se jc kot tak zelo boril za odpravo sužnosti. Bil jo naposled voljen za predsednika in jo leta 18G2. v resnici odpravil sužnost, vso sužnje pa proglasil za svobodne, liil jc značajen mož, ki se jo s svojo močno voljo povzpel od hlapca do prezidenta. Zal, da jo tako tragično končal svojo življenje. — O njem nam pripoveduje dr. Foerster to-le zanimivo anekdoto: Nekoč je jezdil Lincoln na izprohod. V močvirju ob poti zagleda svinjo. Z vsemi svojimi močmi so jo žival trudila, da bi so rešila iz blata, a brez uspeha. Prezi-dent razjaše konja in pomaga krulečemu ščetinarju iz blata na trdna tla in mu tako reši življenje. Seveda je bil pri tem rešilnem poslu vos blaten. Dogodek se je kmalu raznesel in vse so jo čudilo, kako so moro vendar prezldent tako ponižati. Ko mu nekdo omeni, kaj so sodi o tem njogovom činu, mirno odgovori: »Jaz nisem storil toga samo zaradi prašiča, ampak tudi zaradi samega sebe.:< S tom je hotel reči, da našo dobro delo ni samo tistemu v prid, ki mu ga izkažemo, ampak tudi nam samim. Z vsakim dobrim činom namreč raste naša moč v dobrem, z vsakim slabim pa peša čut za lopo in blago. Besedni zaklad nekaterih neslovanskih jezikov. Med vsemi jeziki svetn ima angleški | brez dvorna največ besedi. Zlasti se jc v minulem stoletju zaklad besedi v angleščini vsled napredka tehnike, znanstva itd. silno pomnožil. Kol se splošno ceni, imajo Angleži do 250.000 | be«edi. Za anglelklm pride nemški, čigar bogastvo obstoji v 80.000 besedah, za njim italijanski s 45.000, francoski s 30.000, Španski z 20.000 besedami. Med orljentalcl Imajo brez dvoma Arabci največ besedi; Kitajci Imajo 10.000 besednih znakov, ki se dajo kombinirati v 45.000 zloženk. Indijski jezik ima 67.000 besed; Turki rabijo le 22.000, prebivavcl daljnih Havajskih otokov pa 15000 besed; Culukafrl izhajajo z 8000 besedami ln nekateri narodi imajo komaj kakih 2000 besed. Iz tega lahko sklepamo, da imajo narodi tem več besedi, čim viSe stoje glede kulture, ali, da je besedni zaklad kakega naroda hkrati merilo njegovega kulturnega stanja. 'u Podlesnik ml, UitUui. Stari trg itn. l|. :.1; j ,, Julija Štor, Ljubljana PreSernova ulica St. 5. 8al?etla zaloga te?I]et n gospode, dame in otroke. — Športni