obzorja stroke - poročila
■jjrtMlHMIMlilliMttMM^^
Marjan Klampfer, Marjana Pušenjak udk 39 ; 648.22-051(479.12 bizovik)
bizoviške perice in bizovik v ogledalu časa
Povzetek osnovnošolskih raziskovalnih nalog
Na Osnovni Soli Božidarja Jak ca v Ljubljani že drugo leto uspešno deluje zgodovin sk^-e t no loški krožek pod vodstvom mentorjev Marjana K lam p te rja in Marjane Pušenjak. V krožek so vključeni učenci od šestega do osmega razreda,
V	šolskem letu 1993/94 smo pripravili raziskovalno nalogo Cvetne butarice v Sostrem, s katero smo na sedmem srečanju mladih raziskovalcev in njihovih mentorjev Ljubljane prišli v izbor nagrajenih nalog.
V	letošnjem šolskem letu pa smo se lolili raziskovanja naselja Bizovik in izdelali dve raziskovalni nalogi: Bizoviku ogledalu Časa in BizoiHškeperice. Naše raziskovanje je najprej potekalo v učilnici, kjer so učenci - mladi raziskovalci preučevali literaturo iz šolske knjižnice in .SIK Jožeta Mazovca. V naslednji lazi našega raziskovanja smo preučevali zgodovinske vire v Nadškofijskem arhivu, Mestnem zgodovinskem arhivu Ljubljane in Arhivu Republike Slovenije, Veliko gradiva smo našli v fotodokumentacijskem oddelku Etnografskega muzeja, Slovanski knjižnici in Narodni univerzitetni knjižnici, Narodni galeriji in filmoteki Viba filma, ©porabili smo tudi dokumentacijsko gradivo časopisa Delo in glasila Naša skučft nost, župnišč sv. Peter in sv. Štefan ter Krajevne skupnosti in Gasilskega društva Bizovik.
Nato so člani krožka izdelali vprašalnike za intervjuvanje informatorjev. Delo na terenu smo opravili v vasi Bizovik, kjer smo fotografirali informatorje, Arhitekturno in celostno podobo kraja, predmete in način življenja \a filmski trak smo posneli demonstracijo dela peric in arhitekturne zanimivosti kraja. Zbirali in sposojali smo si stare doku menle in diiužinske fotografije. Anketirati smo domačine, risali pcriške pri-pomoč-ke in arhitekturne značilnosti vasi ter izdelali terenske zapiske.
Bizovik leži šest kilometrov vzhodno od središča Ljubljane in je dostopen s ceste Štepanjsko naselje - Sostro. Območje obsega površino, ki se je geomorfološko izoblikovala kot stranska dolina prodnatega Ljubljanskega polja. Dolina je ozka in je posledica erozijskega delovanja bizoviškega Dolgega potoka in njegovih pritokov.
Na topografski karti se zdi Bizovik skoraj gručasta vas. vendar so Stare bizoviške kmetije postavljene izrazilo kot nadaljevanje dobrunjske vrste proti zahodu. V delu okrog cerkve in ob Dolgem potoku na jugu so bile kajžarske hiše. Za Bizovik je značilna zemljiška razdelitev na proge. V preteklosti je bil kmečki del postavljen vzporedno v. Ljubljanico in strogo ločen od kajžarskega dela vasi. ki je bil potisnjen na gmajnski svet pod Strmec in Ma rožni k Danes je značilnih kmečkih hiš v Bizoviku le še nekaj (npi kinetija Pr' JožefeC, Tinčkova kajža, K Jančarjeva kajža itd,).
Posebna značilnost Bizovika so tudi kozolci, saj jih je pred vhodom v vas ohranjenih kar osemindvajset. Prevladujejo enojni in dvojni Stegnjenj kozolci, toplarji so redkejši. V Bizoviku še vedno prevladujejo živa ledinskn imena. V pogovorih z va.Ščani smo zabeležili nekatera, ki jih še danes uporabljajo: Podkopau, Na žaret. Dolga rt, Cerkovca, Jamice,
Župnca. Kavzenki, Pednarca itd.
Na griču nad vasjo stoji podružnična cerkev, ¡posvečena sv. Nikolaju, Cerkev je barokizirana in ima tri lesene oltarje. V velikem glavnem oltarju je mogočna slika sv, Nikolaja. Vse ti i velike oltarske slike so Metzingerjeva dela.
v času množičnega nastajanja čitalnic na Slovenskem so tudi v Bizoviku leta 1864 registrirali narodno čitalnico, ki naj bi po ustnem izročilu delovala v Pavšcovi kašči. Večina hiš je bila v tem času še vedno vsaj delno lesena, zato so na pobudo Franca Babnika leta hSH-l ustanovili Požarno brambo. Vo-dovarstvenc naprave na Dolgem potoku vse do Ljubljanice je imela na skrbi Vodna zadruga, ustanovljena leta 3.894.
Tako kot drugje po naši deželi so se tudi ljudje iz Bizovika včasih jMeživljali večinoma /. obdelovanjem zemlje. Samo kajža i ji. ki so imeli zemlje premalo, so si bili prisiljeni poiskati zaslužek kol tesarji, zidarji in perice. Kol najstarejši obrtniki se pojavljajo tesarji (cimpennani ali cimermani) in pozneje tudi zi-daiji. Narava njihovega dela je 1 ;ila takšna, da so lahko opravljali svojo obit le od sv. Jožefa do vseh svetih. Da bi številne kajžarske družine preživele, so morale poskrbeti za dodaten zaslužek tudi
Bizoviške perice leta 1932.
Iz družinskega arhiva.
ženske. Tako je v Bizoviku nastala ena najslarejših uslužnost nili obrti, poklicno pranje perila za ljubljanske meščane.
Kot najstarejša kraja, v katerih so se ukvarjali s poklicnim pran jem za slovensko središče, sla omenjena Dobrunje in Bizovik, Ze Janez Vajkard Valvasor je v Slavi Vojvodine Kranjske omenjal perice. Kdaj in kako se je začelo s pranjem, nihče natančno ne ve. Eden izmed poglavitnih razlogov za tako množičen razvoj perišcva v Bizoviku je bilo prav gotovo veliko število kajžarjev in njihov slab gospodarski položaj Glavni pogoj za razvoj te uslužnostne obrti je bila kvalitetna, tekoča, mellka voda bi zoviškega Dolgega potoka in potoka Dolga, ki izvirata pod Or lami. Prednost Dolgega potoka je bila v tem, da je imel v vseh letnih časih dovolj vode. Le v sušnih poletjih, ko je bil vodostaj zelo nizek, so perice na sodbah in kasneje s kulami vozile penlo do izvirov studencev. Tam so si uredile kotie, tako da so zajezile vodo izvira. Pogosto pa so si povečale količino vode na mestu, kjer so piale, z zalurncami - zapornicami. Z njimi je bilo veliko dela, kajii vsak teden po zadnji žehti so jih morale dvignili, da se je stmga potoka očistila.
62
GLASNIK SED 35/1995, št.	a à
obzorja stroke - poročila
Bizoviške perice so imele svoje konte - stranke po različnih delih Ljubljane. Gospodinje boljših družin so jim poleg plačila Večkrat ponudile tudi kavo, čaj ali celo zajtrk. Večina bogatih ljubljanskih meščanov je imela na svojem perilu izvezene ali Odtisnjene monograme. Njihovega perila ni bilo potrebno posebej zaznamovati. Zaradi poštenosti in izvrstno opravljenega dela je marsikatera stranka obdržala perico iz iste družine iz. roda v rod.
Perica Jožefa Zrimšek pere na Svojem perišču.
Iz družinskega albuma ZrimŠkovih.
Vsak ponedeljek Zgodaj zjutraj so se perice odpravile v Ljubljano oddajat oprano in pobirat umazano perilo. Ko še niso uporabljale nobenega prevoznega sredstva, so perilo nosile v punkelnih in culah na glavi. ()b koncu stoletja pa so začele uporabljati posebne vozičke, v Bizoviku imenovane kuie. Ker pa je bilo perila in peric vedno več, so si priskrbele voznike furmane To so bili ponavadi bizoviški kmetje, ki so imeli konje, kajti večina kajžarjev jih ni premogla. Perica Albina Pipan nam je povedala, da je furman lahko hkrati prepeljal perilo štirih ali petih peric. Perica Ivana Bricelj -dotoka rje va pa se je spomnila, tla so bile nekoč perice po sklepu mestnih očetov oproščene plačevanja mitnine čez G ru ha rje v prekop.
Za shranjevanje perila so imele perice poseben prostor. Po pripovedovanju Minove mame je bilo eno skladišče pri trgovcu in gostilničarju Mencingerju, drugo pa pri gos tilničarju Frlincu.
Prevzeto perilo, ki so ga skrbno zaznamovale z raznobarvnimi nitmi, da ne bi prišlo do zamenjav so morale vrnili Oprano čez teden dni. Prostor za |elito je bil včasih v veži, katere podaljšek je bila črna kuhinja. V enem kolu je stal kotel, v drugem pa čeber, ki jc- bi! na trinožnem ali štinnožnem pod stavku - kozi ali sloliči. Po pripovedovanju Minove Marije je '''I čeber zelo velik, saj je držal od dvanajst do osemnajst ška-lov vode Na eni strani je imel trikotno odprtino, ki je imela Pri dnu luknjo, imenovano korišček. Tu sta odtekala voda in '"K- Korišček je bil zamašen z leseno palico, ki so ji pravili Za prelivanje perila z. vrelo vodo so perice uporabljale ¿ehtar, ki je bil manjši od škafa in je imel podaljšan lesen ročaj. Zaradi velikih količin vode in pare so bile veže vedno vlažne "i p les ni ve. Zato so perice začele opuščali pranje v veži in so M Opravile poseben prostor - pralnico.
Jerice so umazano perilo namočile še isti večer, ko so ga Pripeljale iz mesta Navadno so pustile perilo namočeno v topli vodj čez noč. Žehtale so samo belo perilo, medtem ko pisano perilo - puovino temeljito zmencale v lugu iz želite 111 oprale na potoku, V čebru namočeno perilo so pre-
gtnile z nepregosto platneno rjuho, ki so jo imenovale pepeli nca ali pepehiška, ker so nanjo nato stresle čist presejan bukov pepel Ko so zlivale vrelo vodo na čist bukov pepel, se je začel proizvajali tug, ki je pronical skozi pepeunco na perilo in topil umazanijo. Če so imele zvrhan Čeber perila, so ga zvišale v. lesenim obudom - obodom, ki je moral biti skoraj tako širok kol čeber. Perice so začele žehtati, ko je voda v kotlu zavre ki. Ko so z Želita rjem napolnile čeber so po določenem času iz koriščka izvlekle cvek in umazan lug je odtekel v podstavljen škaf. Minova Marija je povedala, da je bila želita dobra takrat, kadar roka ni mogla več vzdržati vroče vode pri koriščku. Po pripovedovanju Prančiščke Penič pa je morala biti voda predvsem čisla in ne nujno vrela. V začetku so na bukov pepel zlivale čist vroč krop, pozneje pa so v vrelo vodo na reza le milo, ki so ga zlasti v kriznih časih ponekod kuhali kar doma. Po pripovedovanju Miheličeve mame so za kuhanje mita uporabljali goveji loj, lužni kamen, malo praška za pen je nje mila, dodali pa so še terpentin in vodo,
Požehtano perilo so takoj naslednji dan zmencale. To delo so opravljale na mizi ali podolgovatem stolu. Menca nje je mlajše (Spravilo, kajti milo so začele uporabljali šele kasneje. Ivanka Mojškerc, l Verni! kova, se jc spominjala, da si je njena mati pri nicncanju do krvi odrgnila kožo na členkih rok. Ko so perilo zmencale. ni takoj sledilo spiranje na potoku, ampak so ga v vseh letnih časih pogrnile po travi, da ga je sonce obelilo in so izginili še zadnji trdovratni madeži. Frančiška Zabavnik je povedala, da še danes perice menijo, da se spomlad bolj pobeli v blat kot v jeseni na zeleni trat". Po travi pogrnjeno perilo je moralo biti stalno mokro, zalo so ga po gosto poškropile z vodo. Včasih so jih vasčani dražili, da ne bo želita nikoli suha, ker jo preveč močijo.
Žehto so vedno spirale v tekoči vodi na potoku. Nekoč so vse perilo znosile na brodisče ■ perišče v skaliti na glavi. V drugi polovici devel najslega stoletja so začele uporabljati najprej sodbo, samokolnici podoben voziček, in kasneje kule. Perica Antonija Rihlar je navedla razlago besede sodba. Dejala je, da je bila sodba vedno do vrha naložena s perilom in zato za ženske zelo težka. Ker je bilo pericam sojeno, da jo bodo vse življenje vozile k potoku, se je je oprijelo ime sodba. Na perišču pri potoku je imela vsaka perica svoj ploh ali poh, klopco in kol. Klopce so bile namenjene odtekanju perila, koli pa ožemanju. Pri spiranju so perice kose perila pomakalc v vodo z obema rokama in tolkle z njitni po pohu. da se je izcedil lug. Zadobrova Ana je povedala, da je bilo potrebno
Perica Jožica Povirk, Prcmilkova, je ponosna na stroje izvirne kule.
Foto: Andrej Lešnjak. učenec 6. razreda, o ki, 1994.
36	GLASNIK SED 35/1 995, Šf. 4

obzorja stroke - poročila
Marija Škrjanc. Kutova M itn i, edina v vasi še pere na star način.
Foto: Andrej Lešnjak, učenec 6. razreda, okt. 1994.
za eno plat približno deset udarcev Izurjene perice so lahko prale tudi po več kosov hkrati, kar nam je pokazala KuCOVa Mirni. Dokler se ni iz kosa perila cedila čista voda, ni bilo oprano. Perice SO najbolj trpele pozimi, ko je voda v potoku zmrznila in so morali možje zjutraj najprej s sekiro prebiti leti. Minova Marija nam je povedala tudi, tla ji je perilo pri spla kovanju pogosto kar sproti zmrzovalo. Starejše perice so nam pripovedovale, da so včasih Spla k njeno belo perilo pOintkale - pomodrile, Intko ali modrilo so kupovale v trgovini Pr Zartklnu, kot nam je povedala Frančiška Zabavnik, Pointkano perilo je bilo lepše in bolj sveže.
Sušenje perila je bila največja skrb peric, kajti poleti in pozimi so ga sušile zunaj. Ob slabem vremenu, ko ni bilo mogoče sušiti na prostem, so nekatere obešale perilo na kozolce ali na podstreho. Sušile pa so ga tudi nad krušno pečjo na posebni pripravi, ki so ji rekli droščki Narejeni so bili iz dveh po-dolžnih in dvajsetih prečnih manjših drogov. Podolžna drogova Sta bila pritrjena na strop, medlem ko so bili prečni nanju le položeni in premični. Do petka zvečer so perice s pranjem ponavadi končale. Posušeno perilo je bilo v hiši zloženo v velike kupe, V začetku stoletja so perilo, ki ni imelo gumbov, mongale - preprost način likanja perila Pozneje so perilo poravnale le z roko in ga zlagale na kupe.
Večina periških družin je živela revno, zato je bila tudi njihova prehrana skromna in enolična. Minova Marija je povedala, da so zjutraj vedno jedli ječmenovo kavo m krompir z Olupki vred Pogosto je bil na mizi tudi zabeljcn močnik, zelje, šara, čežana, fižol, meso pa le za večje cerkvene praznike. Največ bolezni so imele perice zaradi mokrote in mraza. In-
formalorke. ki smo jih obiskali, se pritožujejo zaradi bolečin V križu in sklepnega revmatizma. Zaradi temperaturnih razlik vode so nekaterim odpovedale čuinicc na rokah. Frančiška Vrbinc, Jagrova mama, je povedala, da so se perice pred mokroto zavarovale z velikimi dolgimi predpasniki iz jute, ki so jih pozneje prevlekli s firnežem, da so zadržali vlago Pri pranju je bilo zelo priljubljeno tudi petje. Izrazito periških pesmi se je ohranilo malo. Najbolj znana je bila Pleničke je lvala, ki ji pravijo tudi bizoviška himna, pogosto pa so zapele tudi ponarodelo pesem Mali za kliče. Pravih starih pesmi, ki bi opevale njihovo delo, se ne spominjajo več. Tradicionalnega pranja na potoku danes ni več, pri nekdanjem načinu vztraja samo še Marija Škrjanc, Kutova Mimi. Večina peric je s pranjem prenehala, tiste, ki pa še perejo, so se zelo modernizirale in uporabljajo industrijske pralne stroje. Furmane in kule so zamenjali avtomobili, pepel pa moderna pralna sredstva. V vasi je še okoli sedemnajst peric, le redke pa se s to dejavnostjo še preživljajo.
Naše terensko delo je temeljilo zlasti na pripovedih najstarejših še živečih peric, zato omenjamo nekatere, ki so svoje življenje posvetile pranju za druge: Marija Bricelj - Minova Marija. Albina Pipan, Frančiška Vrbinc - Jagrova mama. Ivanka Mojškerc in Jožica Povirk PrCmilkovi, Ana Mojškerc in Mici G rum, Frančiška 1'enič - Po toka r jeva, Frančiška Zabavnik - Binčkova in Marija Škrjanc Kutova Mimi.
Iz nostalgije za starimi časi, ko je po dolini odmevalo udarjanje ob ploh in stanovska pesem peric, je domačinka Mija Šimenc sestavila pesem v njihov spomin.
V Bizoviku so perice prale mnogo let, njihov glas se širil je po vsej deželi tej, prale noč in dan brez počitka so, da perilo čisto belo l>i zares bilo.
Dan za dnem vozile v mesto so perilo ljudem in se vračale z zaslužkom; srečne so bile. Saj so vedele, da za dom skrbe, da otroci in možje hvaležni so za vse
Ko pa stroj prišel je v vas, utihnil zven je peric, oh potoku utihnil je klepet deklet in ženic.
Prale rtoč in dan brez počitka so, da perilo čisto belo bi zares bilo.
Kose danes vračamo v nekdanje časi- peric, se zazdi človeku, da čas prehitro beži, Ni več zvena peric, potoki samevajo, a spomin ostal bo na delo bi zo viških peric.
Summary'
THE BIZOVIK LAUNDRESSES AND BIZOVIK IN THE MIRROR OF TIME Marjan Klanipter, Marjana Pusenjak
In our research we' wanted to draw attention to the interesting disappearing phenomenon of the laundress trade that was handed in Bizovik from generation to generation. We wanted to explore the economic and social causes for the appearance of this trade. We visited many still living laundresses, who helped us recreate tile old way of washing and told us about the life of many laundresses' I a mil ies,
1 he necessary material was gathered in various archives, museums. libraries, newspaper documentation. We also added our own photographs, photographs from old family albums, the picture fund of the Ethnographic Museum, various drawings. The main purpose of our research was to preserve memories of the laundress trade.
36
GLASNIK SED 35/1 995, Šf. 4