Leto XLI. - Štev. 37 (2065) Četrtek, 28. septembra 1989 Posamezna številka 1000 lir
List je nastal po združitvi goriškega tednika »Slovenski Primorec« in tržaškega »Teden«. Prva številka »Katol. glasa« je izšla 2. februarja 1949
TAXE PER£UE	GORIZIA	SETTIMANALE - REDAZIONE E AMMINISTRAZIONE: RIVA PIAZZUTTA, 18 34170 GORIZIA - TELEFONO 0481 - 533177 - DIRETTORE RESPONSABILE: MONS. MOČNIK FRANCESCO - REGISTR. TRIBUNALE Dl GORIZIA N. 5 DEL 28 - 01 - 1949 - SPEDIZIONE IN ABBONAMENTO POSTALE - GRUPPO 11/70% AUTORIZZAZIONE DIREZIONE PROVINCIALE P. T. Dl GORIZIA	UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Riva Piazzutta, 18 - 34170 GORIZIA • GORICA Tel. 0481 - 533177 - Telefax 533177 Poštni t/rn 11234499 Poduredništvo: Vicolo del le Rose, 7 - 34135 Trieste - Trst - Tel. 040 - 414646
TASSA RiSCOSSA	ITALY		
... Kaj lahko reši slovenski narod
Dr. Rudi Koncilja je imel pri naših sonarodnjakih v Angliji zanimivo predavanje: »Kaj grozi uničiti in kaj lahko reši slovenski narod«.
Pri svoji analizi ugotavlja pozitivni element v moralnem dvigu. Tako piše dobesedno: Moralni dvig naroda lahko vidimo tudi v tem, da se veliko število ljudi javno zavzema za človekove pravice. Doslej se je skupaj 80.000 ljudi pridružilo javnim demonstracijam za spoštovanje človekovih pravic v družbi. Izjavo zoper poseg vojske in policije na Kosovu in za spoštovanje človekovih pravic v Jugoslaviji pa je podpisalo več kot polovica Slovencev.
Obenem pa navaja tudi negativne činitelje: »Vendar pa na žalost v Sloveniji prav tako deluje smrtno nevarno moralno razdejanje, ki preti kar uničiti slovenski narod. Tri vnebovpijoče temeljne moralne okvare grozijo danes uničiti slovenski narod: ubijanje nerojenih otrok, razdiranje zakonov in samomori.«
Proti tem trem smrtonosnim sovražnikom nudi krščanstvo svoje učinkovito zdravilo: VESELJE DO ŽIVLJENJA.
(Iz. »Mi med nami«)
Rešen spor dede karmela v Osuviecimu
Zadnja -leta je 'samostan karmeličani v Osvviecimu (Ausohvvitz) postal jabolko spora med židovsko skupnostjo in poljsko Cerkvijo. Ob obzidju taborišča smrti v Oswiecimu je namreč država leta 1984 odstopila poslopje staro še iz časov cesarr ske Avstrije, da so se v njem naselile poljske karmeličanke: naj molijo in se žrtvujejo za vse žrtve taborišča smrti ter tudi za vse njihove rablje.
To pa ni bilo pogodu Zidom zahodnega sveta, ki vidijo v Oswiecimu svoj »holokavst«, češ da je tam umrlo pet milijonov Judov in je zato Oswiecim njihov. Poljaki pa vidijo v tem kraju smrti tudi svoje obeležje, ker je tam umrl p. Kolbe in toliko drugih Poljakov. Poleg tega je Osvviecim na njihovi zemlji. Prisotnost redovnic v tem taborišču je zlasti zagovarjal kardinal Glemp. Prerekanje zaradi karmeličank v Oswiecimu je ogrožalo dobre odnose med katoliško Cerkvijo in Judi. Ti se npr. 1. septembra iz protesta niso hoteli udeležiti skupnega molitvenega srečanja v Varšavi.
Vzrok za spor je bil pa še drugje: dne 22. februarja 1987 so namreč v Ženevi štirje kardinali kot zastopniki Vatikana in delegacija svetovne judovske skupnosti pod vodstvom Thea Kleina sklenili dogovor, da se pri Oswiecimu, toda zunaj ta-
borišča, ustanovi poseben center za informacije, vzgojo in molitev ter nov samostan za karmeličanke. Vendar se ni naredilo nič prav zavoljo odpora Poljakov. Judje pa so zahtevali, naj se dogovor izpolni.
Spor je sedaj rešil Vatikan. V torek, 19. septembra je izdal posebno tiskovno poročilo, v katerem je rečeno, da bo tudi Vatikan pomagal s finančnimi sredstvi, da se zgradi domenjeni center in da se redovnice preselijo v nov samostan kakih 500 m vstran od taborišča. Kardinal Glemp se je do zadnjega upiral, končno je pa tudi on pristal. Tako je ta spor na miren način rešen.
Spor je torej izglajen, toda človek se vprašuje, ali res imajo Židje večje pravice do taborišča smrti v Osvviecimu kot ostale žrtve, zlasti še poljske. Zakaj Žide motijo molitve in žrtve skritih redovnic? In prav nje, Žide, ki se v Izraelu tako ošabno vedejo ne samo do Palestincev, temveč tudi do kristjanov? Polagoma se ti morajo izseljevati tudi iz samega Jeruzalema, ker jih izraelske oblasti povsod šikanirajo, zapostavljajo, ne dajejo dela. Tako si ustvarjajo v Palestini etnično in versko čisto državo Izrael. Ali so res vredni še kakih privilegijev? Med zadnjo vojno so trpeli tudi drugi in ne samo oni.
CARMELO
Št
AUSCHVVITZ
V soboto, 16. sept., je bil v Celovcu »^Evropski dan manjšin«, ki so ga do zdaj imeli že na Južnem Tirolskem, Goriškem in Tržaškem. Zbiranje in predstavitev je bilo na Novem trgu, spored pa se je odvijal v Domu sindikatov, kjer je bil ob 10.30 pozdrav, nato pa sta sledila govora dr. Suppana z Dunaja in člana Evropskega parlamenta dr. Otta Habsburškega. Le-ta je v svojem posegu omenil, da bi bilo za vsakega Evropejca priporočljivo govoriti tri jezike, od katerega bi moral biti prvi jezik soseda. Kdaj bomo na Koroškem tako daleč, ko je »moderno« govoriti kateri koli jezik, samo slovenskega ne, je vprašanje.
Po opoldanskem okrepčilu je ob 14.30 sledila podijska diskusija. Med dobro uro in pol trajajočim nastopom zastopnikov narodnih manjšin in predstavnikov koroške vlade, smo lahko slišali o raznih pogledih in problemih koroških, južnotirol-skih, madžarskih in gradiščanskih sosedov.
Zanimivo je bilo poročilo o problemih 500.000 madžarskih ciganov, od katerih se mnogi ne morejo vključiti v normalno življenje ali jih sploh ne priznavajo za manjšino. Predstavnica Madžarov na Gradiščanskem pa bi rada vsaj take pogoje kot jih imajo slovensko dn hrvaško govoreči v Avstriji.
Prišel ie trenutek pokončnosti Bara9°vdan!
Pretekli teden je bilo v središču političnega dogajanja vprašanje dopolnil k ustavi SR Slovenije. O njih so razpravljali v raznih komisijah in jih na koncu potrdili brez kakih bistvenih sprememb. V tem času pa so prihajali iz Beograda vsemogoči pritiski, češ da so dopolnila protiustavna. Vendar ti srbski krogi niso prinesli nobenega argumenta o protiustavnosti slovenskih dopolnil, temveč samo besede in grožnje. Tudi samo predsedstvo SFRJ se je oglasilo z novimi opozorili, toda brez dokazov o kaki protiustavnosti slovenskih dopolnil.
V	sredo, 27. septembra, je zasedala slovenska skupščina in dopolnila sprejela ■brez sprememb. Miran Potrč, predsednik slovenske skupščine, je po televiziji v ponedeljek, 25. septembra, izjavil, da slovenski delegati, ki bodo v sredo, 27. septembra, šli v Beograd na zasedanja federalne skupščine, ki bo obravnavala dopolnila k slovenski ustavi, ne smejo v ničemer odstopiti brez sklepa slovenske skupščine. Tudi v torek, 26. septembra, so bile seje raznih ustavnih teles v Ljubljani in v Beogradu, na katerih so razpravljali ravno o spornih dopolnilih k slovenski ustavi. Gre za odločilen spopad med centralistično Srbijo in demokratično ter napredno Slovenijo. Kako se bo ta spopad razpletel, bo znano v teku tedna.
Naj nam zamejski politiki ne zamerijo nekaj kritike: Čudno se nam zdi, da slovenski politiki v zamejstvu stoje nekako ob strani in skoro brezbrižno gledajo na ta za sedaj še miren spopad med Srbijo in Slovenijo in da prizadevanj slovenske vlade in skupščine ne podprejo s kako vidno akcijo solidarnosti.
Tuje časopisje z zanimanjem spremlja dogajanja v Jugoslaviji. Italijanski dnevnik La Repubblika je v nedeljo 24.9. objavil uvodnik, posvečen zapletom v Jugo-
slaviji. Pravilno ugotavlja razkol med severno in južno polovico države, med centralizmom in demokracijo. Omenja tudi gospodarske težave ter inflacijo, ki se bliža že 1000 %. Priznava, da bi razkroj te države utegnil imeti hude posledice za mir ne samo na Balkanu, temveč tudi širše. Zato predlaga, naj bi EGS tudi ekonomsko podprl Jugoslavijo.
V torek, 26. septembra, je bil zelo razgiban dan tako v Ljubljani kot v Beogradu. V Ljubljani je dopoldne zasedal Centralni komite slovenske ZK. Razpravljal je o zahtevi Zveznega predsedstva Jugoslavije, naj se sprejem nove slovenske ustave odnese. Toda vsi navzoči so glasovali, da se ustava mora sprejeti na zasedanju slovenske skupščine v sredo, 27. septembra.
V Beogradu so si tudi dali veliko opraviti s slovensko ustavo. Na hitro, kar po telefonu so sklicali sejo GK ZKJ. Seja se je začela ob 16. uri. Na njej so ob odprtju skoro tri ure razpravljali, ali naj o dopolnilih slovenske ustave sploh razpravljajo. Ko se je razprava začela, so vsi slovenski člani trdno zagovarjali sporna dopolnila k slovenski ustavi. Njim so se pridružili tudi hrvaški zastopniki in še nekateri drugi. Srbski člani in srbskim komunistom podrejeni člani iz nekaterih drugih republik so seveda trdili, da so dopolnila protiustavna. Ostro je napadel dopolnila zastopnik armade Simič.
V sredo dopoldne se je sestala slovenska skupščina trdno odločena, da sprejme slovensko ustavo takšno, kot je bila oblikovana. Komentator po ljubljanski televiziji je v torek zaključil tozadevna poročila: Prišel je trenutek pokončnosti!
Zaradi teh napetosti in pritiskov na Slovenijo je dr. Janez Drnovšek, predsednik predsedstva, sklenil, da se nemudoma vrne domov iz New Yorka, kjer se je udeležil zasedanja Združenih narodov.
SSk ocenila razplet deželne krize
Nosilci Evrope bi morali biti njeni narodi
Pri govoru dr. Feldnerja, šefa koroškega Heimatdiensta, ki je »rohnel« skoraj tako kot na vseh 10-oktobrskih zborovanjih, se je človeku res dozdevalo, da so na Koroškem zatirani nemško in ne slovensko go-goreči ljudje.
Medtem ko je dr. Inzko s cerkvenega stališča manjšino (po besedah škofa Ka-pellarija) imenoval obogatitev za večinski narod, je prof. Janko Messner razložil, od kje izhaja in kaj pomeni beseda »vindiš« (slovensko). Zadnji govornik je bil ravnatelj slovenske gimnazije v Celovcu dr. Vospernik, ki je tudi najbolj stvarno in zanimivo podal gledanje na razmere dvojezičnega ozemlja. Edini je tudi pozdravil navzoče koroške Slovence v njihovem maternem jeziku. Povedal je tistim, ki tega ne vedo (?), da neka slovenska gimnazija, trgovska akademija, otroški vrtec ali kaka druga ustanova ničesar ne jemlje nemško govorečim — in se je zato ne bi bilo treba tako »bati«. Ker je dr. Feld-ner v svojem govoru povabil koroške Slovence prihodnje leto, ko bodo praznovali 70-letnico priključitve Koroške k Avstriji (plebiscit) k sodelovanju, je dr. Vospernik (v svojem lastnem imenu) odgovoril z »ja«, če bodo seveda izpolnjeni določeni pogoji.
R.B.
Deželno tajništvo Slovenske skupnosti je pozitivno ocenilo razplet dolgotrajne deželne krize. Na predvečer izvolitve deželnega odbora je tajništvo soglasno ratificiralo sporazum, ki ga je skupno z ostalimi tajniki večine podpisal deželni tajnik SSk Ivo Jevnikar. Delegacija, ki se je udeleževala pogajanj, je prikazala njihov potek in vsebino sporazumov.
SSk je izrazila zadoščenje, ker je bila potrjena njena vloga v šeststrankarski politični večini in ker obsega program jasne obveze glede zaščitnega zakona. V sporazumu, ki ga je podpisala osemstrankarska programska večina, torej tudi Lista za Trst, je zapisano: »Večina ima za nujno, da se čiimprej z zakonom reši vprašanje zaščite slovenske manjšine, in poziva vlado, naj nanovo pripravi poseben zakonski osnutek.«
Ne gre torej ne za kaka poenotena besedila obstoječih norm ne za stari Macca-nikov predlog! V posebnem protokolu, ki so ga podpisali deželni tajniki SSk, DC, PSI, PSDI, PRI in PLI, je ponovljena zahteva po zaščitnem zakonu za Slovence, po zaščiti Italijanov v Jugoslaviji, izraženo pa je tudi nasprotovanje vsakršnemu preštevanju Slovencev v Italiji in Italijanov v Jugoslaviji. Jasno stališče proti preštevanju, ki ga terjajo Lista za Trst in skrajne desničarske skupine, bi bilo prišlo tudi v splošni programski dokument, če bi se ne bili temu uprli socialisti.
Slovenska skupnost je zato izrekla ostro kritiko na račun socialistične stranke, njenega vodenja Liste za Trst v večino in zahtev po še večji vlogi v njej kljub nerazčiščenim stališčem o slovenskem vprašanju, njene skrbi, da se odpravi vse, kar bi Listo lahko motilo. Socialiste je SSk na pogajanjih tudi pozvala, naj umaknejo »veto« proti pristopu slovenske stranke v tržaške koalicije.
Nova večina je v program zapisala tudi
zahtevo po spremembi deželnega volilnega zakona, da se zmanjša razpršenost glasov. O načinu, kako naj bi zakon spremenili, pa ni bilo govora. SSk pri tem poudarja, da mora vsaka volilna reforma zajamčiti možnost, da ima manjšina svoje izvoljeno politično zastopstvo.
Program med drugim obširno govori o zaščiti okolja. Deželno tajništvo SSk je glede tega ponovilo stališče, da je za Kras sprejemljiva le aktivna zaščita ob soodločanju domačinov, potreben pa je tudi poseben zakon za razvoj Krasa.
Na zasedanju deželnega tajništva SSk je bil govor tudi o obisku ministrskega predsednika Andreottija v Istri. Jugoslovanski ministrski predsednik Markovič, ki ga je SSk zaprosila za sprejem, je imel razgovor s političnimi in družbenimi predstavniki Slovencev v Italiji. Če je sklop obiskov in srečanj upravičeno poudaril prijateljstvo med sosednjima državama in pravice ter vlogo italijanske manjšine, pa se zdi, da je bila problematika slovenske manjšine v Italiji v ozadju in da italijanske oblasti niso prevzele jasnih obveznosti.
Deželno tajništvo SSk je končno z zanimanjem in priznanjem obravnavalo ustavne spremembe v Sloveniji za večjo samobitnost, suverenost in demokratičnost. Pri tem je izrazilo mnenje, da bi morala prenovljena ustava spregovoriti tudi o skrbi za pravice slovenskih manjšin in njihovo vključevanje v skupni slovenski prostor.
•-■'fPKO
Leto za letom imamo Baragove dneve, tostran in onstran Oceana, navadno v zgodnji jeseni. Glavni namen teh dni je opomniti predvsem Slovence, da bi se zavedali veličine škofa Baraga kot odličnega zgleda duhovnega pionirja katoliške vere med Indijanci Severne Amerike, kjer se je popolnoma razdal za svoje ljube Indijance. Noben napor, nobena žrtev nista bila prevelika, pretežka za rešitev ene duše, res vzor svetniškega duhovnika.
Človek se sprašuje, kako da vzame toliko časa za njegovo beatifikacijo, ki jo gotovo zasluži. Morda premalo molitve k njemu in zanj. Vsak Slovenec na obeh straneh široke vode bi lahko pospešil svoje molitve. Pa tudi bi lahko priskočili na pomoč, zlasti severni Amerikanci, saj se je Baraga žrtvoval bolj za Amerikance zlasti Indijance, kot pa za druge. Morda je prav to vzrok, da zadeva za njegovo beatifikacijo gre tako počasi; eni ga smatrajo za Slovenca, drugi za Amerikanca. Bil je oboje in to naj bi bilo celo povod za hitrejšo in bolj uspešno delo v tej zadevi!
Ameriški škofovski zbor v vsej svoji moči in vplivu, ako bi se stoodstotno zavzel za kanonizacijo svojega bivšega sobrata v škofovstvu, bi gotovo izredno pomagal pri tem delu.
Naj letošnji Baragov dan nas Slovence vzpodbudi, da bomo pomnožili naše molitve za uspešen proces še posebej pa, da bi se ameriški škofje bolj zavzeli za enega svojih sobratov v škofovstvu.
Za kanonizacijo kakega svetniškega kandidata so pa tudi povezani materialni, finančni stroški. Tudi ti so potrebni. Bodimo pripravljeni žrtvovati nekaj. Tudi v tem oziru so ameriški škofje tudi soodgovorni, saj gre za kanonizacijo kandidata, ki je bil ameriški škof, delal kot ameriški škof in tudi umrl kot ameriški škof, čigar telo počiva v ameriški zemlji, katero je ljubil.
V	LIBANONU se svetlika premirje. Obe strani, krščanska in muslimanska, sta pristali na pogoje za premirje, ki jih je postavila komisija treh arabskih držav. V nedeljo, 25. septembra, so po 14 letih prvič utihnili topovi in so se ljudje lahko mirno sprehajali po ulicah Bejruta.
UKRAJINSKI KATOLIČANI na Poljskem so prav številni; računajo, da jih je 500 tisoč. Ti so bili do sedaj brez svojega škofa; spadali so pod jurisdikcijo poljskih latinskih škofov, šele sedaj je bil posvečen prvi škof za ukrajinske katoliške vernike vzhodnega obreda. To je Ivan Martinjak, star 50 let. Posvečen je bil v Čenstohovi; posvetil ga je kardinal Miroslav Ivan Lubačivsky ob prisotnosti kardinala Glempa.
SV. OČE V TOSKANI. Od petka 22. do nedelje 25. septembra je sv. oče bil na pastirskem obisku v Toskani. Obiskal je Piso, Volterro ter Lucco. V Volterri je obiskal tamkajšnjo jetnišnico in se raz-govarjal z zaporniki. Nanje je imel tudi nagovor. Nadalje se je ustavil v »Domu kardinal Maffi« za prizadete, pa z mamili zasvojene v centru Ceis in v Hiši za nezakonske matere.
V	KAMBODŽI se je zaključil umik vietnamskih čet. Tja so prišle, da bi odstavile kruti režim Pol Pota in rdečih Kmerov. Toda ni jim uspelo pomiriti Kambodže, zato so se sedaj umaknile domov.
Bralci pišejo
V PROTITOKU
Gluo vadiš, Jorg?
DUHOVNA MISEL:
»Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!« (Lk 16, 29)
Ljudje se hočemo prepričati, videti, otipati.
Od vedno smo koprneli po znamenjih, raznih čudežih in prikazovanjih.
Naši slabotni veri je zagotovilo Besede premalo.
Vse preveč se zanašamo na stvari tega sveta in mislimo, da drugega	ne	more	biti.
Strah nas je stopiti na pot, ker se nam zdijo težave prehude in cilj oddaljen. Živimo brez prave prihodnosti in upanja. Ne zmoremo osvoboditi svojega duha, da nas vodi k Bogu.
Potrditve iščemo v znamenjih, raznih čudežih in prikazovanjih. Ta so resnično trenutki božje bližine, če nas vodijo k spreobrnjenju: da vzamemo svojo vero zares. Odveč so, če iščemo v njih nadomestilo za svojo nedejavnost in pomanjkanje poguma — neke vrste čarobno palico, ki bi rešila vse naše probleme.
Za življenje po veri zadostuje razodeta beseda.
Z njeno pomočjo zvemo vse, kar je potrebno za na pot.
Božja beseda je največje Znamenje, ki je bilo dano človeku. Nobeno drugo znamenje, razni čudeži in prikazovanja je ne morejo	nadomestiti.
»Oče, ki je v nebesih, prihaja v svetih knjigah	ljubeče svojim	otrokom	naproti
in se z njimi pogovarja. In v božji besedi je vsebovana tolikšna moč, da je ta božja beseda za Cerkev opora in življenjska čilost, za otroke Cerkve trdnost vere, hrana duše ter čisti in neusahljivi studenec duhovnega življenja« (BR 6,21).
Vera, ki sloni na božji besedi, mora biti celostna. Svoje vere ne moremo živeti na obroke, kadar se nam zljubi. Nikoli ne sme postati samo zunanjost, ideološka ali drugačna obleka, ki si jo po potrebi oblečemo oziroma slečemo.
MILAN NEMAC
SOKLIČ W -	m V • V'
Istra klice
Ali je v teh prelomnih časih tudi uradna koroška politika pripravljena zapustiti iz-hojena pota v razmerju do slovenske narodnosti? To vprašanje je že dalj časa »žulilo« koroške mladince (ter ne samo nje), zlasti zaradi javnih nastopov sedanjega koroškega glavarja Haiderja, ki že vrsto let uspešno (zanj, seveda!) koketira z nemškimi nacionalističnimi krogi. Ob izjavi, da želi biti glavar vseh Korošcev, so ga člani iniciativne skupine »Slovenščina, moj jezik« povabili na pogovor v sklopu Mladinskega kulturnega festivala. Marsikateri izmed mnogoštevilnih udeležencev festivala ni do samega pričetka okrogle mize verjel, da se bo Haider srečanja sploh udeležil (Camber docet!), vendar se mladi deželni glavar, ki na pogled spominja na »mladeniča« italijanske politike Finija ter Martellija, ni hotel izogniti soočanju s slovensko koroško stvarnostjo, ki so jo za to priložnost zastopali na srečanju dr. Reginald Vospernik, ravnatelj Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu, mag. Pepej Marketz, bivši župnik v št. Jakobu v Rožu, mag. Zalka Ku-chling, predsednica mlade KEL, ter glavni urednik Slovenskega vestnika Ivan Lukan.
Pričakovanje ter zanimanje publike je bilo, kot že rečeno, veliko. Vprašanja so bila postavljena v slovenščini, odgovori pa so bili simultano prevedeni, saj se glavar ni še odldčil, da bi izkoristil brezplačne lekcije slovenščine, ki mu jih je velikodušno poklonila inciativna skupina »Slovenščina, moj jezik«: v nekaj mesecih bi se seveda ne izuril v odličnega slovensko govorečega govornika, pač pa bi dokazal vsaj, da je pripravljen postati tudi »naš«...
Da svobodnjak še ni 100% demokrat (vsaj kar se tiče manjšinskega vprašanja), pa se je izkazalo iz živahne razprave na odru. »Poživitvi« razprave so nedvomno botrovala konkretna vprašanja slovenskih diskutantov, na katere pa je Haider odgovarjal s protiobtožbami, ki so na žalost
V petek, 22. septembra je v bivšem bogoslovnem semenišču bilo srečanje o nekdanjem goriškem nadškofu Karlu Mar-gottiju. Predavala sta don Giuseppe Dal Pozzo, župnik iz kraja Alfonsine pri Ra-venni, kjer se je nadškof Margotti rodil, in zgodovinopisec don Luigi Tavano iz Gorice.
Don Del Pozzo tod rad sestavil popolno sliko tega nadškofa, a zaradi objektivnih težav (nedosegljivost vatikanskih arhivov, ki so na vpogled le do leta 1921-22) ni prodrl daleč, zlasti ne pregloboko v ozadje, ki je pogojavalo Margottijevo duhovniško pot. Praktično je njegovo raziskovalno delo prišlo do Istanbula, kjer je 'bil Margotti apostolski delegat. Don Dal Pozzo je sicer poln dobre volje, vendar izgle-da, da bi ob Margottijevem primeru rad izluščil lik »velikega« škofa in ga kot takega predstavil rojakom v Romagni.
Don Luigi Tavano, ki je znan po svojih nepristranskih posegih v našo polpreteklo zgodovino, se je zavedal težavnosti, ki so povezane z raziskovanji o nadškofu Margottiju, posebno glede dokumentov o nadškofovem delovanju, ki so bili leta 1945 zaplenjeni in se niso vrnili iz Zagreba in Ljubljane v goriške arhive niti v obliki fotokopij.
Nasploh pa je bil don Tavano zelo previden v ocenah. Negativno se je izrazil o Marconovem življenjepisu, ki da je zgolj slavospev in nekritičen. Omenil je tudi pok. msgr. Rudija Klinca, ki se je v svojih spisih o nadškofu Margottiju vedno izražal le obrobno in prepustil bodočim zgodovinarjem kritično oceno njegovega dela v goriški nadškofiji.
Omenil je tudi dr. Iva Juvančiča, ki je še največ pisal o Margottiju; vendar je bilo njegovo pisanje delno pristransko, saj je pisal po naročilu tedanjih oblastnikov.
V debati, ki je sledila, je v glavnim izstopilo mnenje St. Žerjala, ki je zatrdil, da je nadškof Margotti bil osebno neizmerno dober (kar je tudi v resnici bil), obenem pa velik naivnež, zlasti kar se politike tiče. Obdal se je tudi s krogom svetovalcev, ki so mu dajali smernice, katerih pomembnosti se menda sploh ni zavedal. Ko je prišel do drugačnih spoznanj (po letu 1945), je bilo že prepozno in ni mogel ničesar več popraviti, zlasti ne v očeh slovenskega dela škofije.
Slika o nadškofu Margottiju je tako ostala tudi po obeh predavanjih nepopolna. Kot poslušalcu se mi je utrdilo pre-
že del običajnih »argumentov« ogroženega koroškega nemštva. Haider ni prizanesel niti slovenski duhovščini, ki se trudi skupno z nemškogovorečimi pravimi katoličani za mirno sožitje ter sodelovanje. Cerkvene prireditve na deželni ravni potekajo v obeh deželnih jezikih, medtem ko se pri uradnih političnih srečanjih še vedno (načrtno? naključno?) zoperstavlja »drugi deželni jezik«. Da olajšamo delo našim bralcem, lahko izdam, da ta jezik ni nemščina... Slovenskega duhovnika Olipa je indirektno ožigosal kot togega nacionalista, pri tem pa pripomnil, da niso vsi duhovniki takšni. Nekaj podobnega je menda že poskušal z osrednjima organizacijama koroških Slovencev, ko je delil dobre ter slabe Slovence ne kot general Custer (»Najboljši Indijanec je mrtev Indijanec«) pač pa po pripadnosti tej ali oni organizaciji; moderator ga je večkrat opomnil, naj odgovarja na zastavljena vprašanja ter naj ne obrača pogovora na stranpota. Lingvistični faktor je nedvomno pomagal Haiderju pri njegovi obrambni taktiki: nemščina je nenazadnje jezik, v katerem so se izražali prebrisani filozofi kot so Kant, Hegel, Schelling... Haider je večkrat citiral mednarodne kriterije za varstvo manjšin, ni pa specifično pojasnil, katere ima pravzaprav v mislih. Njegova trditev, da bi se dalo spremeniti volilni deželni zakon, tako da bi Slovenci imeli enega (!) predstavnika v deželnem zboru, je vzbudilo mnogo zanimanja, saj je to bila čisto nova poteza glavarja.
Nekaj podobnega je pred časom napovedal južnoafriški predsednik, ki je tam živečim črncem obljubil celo zbornico za črnce...
Ali sta morda komaj ustanovljeni sosvet za manjšine na Dunaju ter »ponudba« glavarja dokaz, da pot uradne (nemške) politike vodi v ohranjanje najsevernejšega bantustana?
Peter Rustja
pričanje, da tako v goriški kot v tržaški škofiji, se niso obnesli nadpastirji, ki niso bili iz teh krajev. Prišli so v to škofijo (razen zelo redkih izjem) popolnoma nepoučeni o realnih razmerah in so napravili več zmede kot drugega (glej škof Nagi v Trstu ob ricmanjskem vprašanju, Sirotti v Gorici itn.) Kako pa naj bi poznali tukajšnji položaj, ko pa niso govorili niti 'jezika svojih ovčic in kOštmnov.
Postavlja se tudi soodgovornost cerkvenih krogov, zlasti vatikanskih, ki so v te kraje pošiljali škofe, ki niso spadali semkaj. So bile temu krive tedanje politične razmere? Morda... Vendar bi Apostolski sedež le moral kako drugače ukrepati in ne tako skrajno nepremišljeno.
In še nekaj o debati sami. če nisi vsaj za silo vešč v govorništvu, je veliko bolje, da se ne oglasiš k razpravi. To je mučno še zlasti na mednarodnih forumih. Spravlja v čudno luč nas Slovence in upam si trditi, da ob takšnih posegih nas someščani Italijani imajo upravičeno za neresne in manjvredne.
Mirko Špacapan
Odbor Doma Jakoba Ukmarja v Skednju je že pred leti izdal vrsto pomembnih publikacij, med katerimi naj omenimo le Ukmarjevo »Eshatologijo« iz leta 1972. Tokrat pa nas je prijetno presenetil z ana-statičnim ponatisom spominov Jakoba Sokliča »Istra kliče«.
Jakob Soklič se je rodil na Bledu leta 1893. Bogoslovje je študiral v Ljubljani in Gorici. V duhovnika je bil posvečen leta 1917. Po desetletnem službovanju v naših krajih in Isrtri so ga fašisti izgnali v Jugoslavijo. Najprej je bil pri Sv. Vidu (Ptuj), nato pa v Slovenj Gradcu do smrti leta 1972.
Sokliču je knjigo spominov, neke vrste dnevnik, založila Jugoslovanska Matica v Ljubljani leta 1928 v 5.000 izvodih. Od te naklade pa je že takoj ostalo prav malo izvodov, ker so knjigo fašisti plenili in sežigali.
V uvodni besedi k ponatisu spominov Dušan Jakomin pravi, da knjiga zasluži posebno pozornost, ker gre za pretresljivo pričevanje o takratnih razmerah v naših krajih. Soklič je prvih deset let svoje duhovniške službe prebil v Hrušici, Skednju in Klancu. Tako so tudi spomini razdeljeni na tri dele.
V prvem delu opisuje svoje spomine na burno leto 1918 ob razpadu Avstro-Ogr-ske in navdušeno pričakovanje Jugoslavije, a so že v naslednjih dneh prišli v Istro italijanski vojaki in od tedaj dalje se je začelo preganjanje naših ljudi, ki jim je Soklič stal ob strani.
Toda marca 1922 je prejel odlok o imenovanju na novo službeno mesto v Skednju. Temu razdobju službovanja od 8. aprila 1922 do 17. novembra 1924 v Skednju je posvečen drugi del knjige. Mogoče je prav ta del za nas najbolj zanimiv.
Soklič je ob prihodu v Skedenj mogel zapisati, da je to znana slovenska trdnjava, za zgled tudi drugim krajem. Zlasti je narodna zavest prihajala do izraza v skrbi za slovensko šolo. V šolskem letu 1922/23 je bilo v škedenjski osnovni šoli nad 900 otrok in 23 nadvse zavednih in izredno sposobnih učiteljev. Med temi Soklič posebej omenja pisatelja brata Karla in Alberta Široka, glasbenike Avrelijo San-
cin, Ivana Grbca, Bredo Šček in Gito Bortolotti, pa še pedagoga Ferda Klein-mayerja in druge. S šolskim letom 1923/ 24 so začeli uvajati Gentilejevo reformo, ki je postopoma ukinila slovenske šole.
V	tem času so tudi razpustili slovenska društva in začelo se je čedalje bolj grobo raznarodovanje. Slovenščina je ostala samo še v cerkvi, kamor so Škedenjci radi zahajali in jo napolnili za mašo in tudi ob drugih priložnostih, recimo za majniško pobožnost. Kaj kmalu so fašisti začeli groziti slovenskim ljudem tudi s fizičnim nasiljem. Samega Sokliča je neki prenapetež javno na ulici opljuval. Grozili so mu tudi z ricinovim oljem. Italijanski nacionalisti in fašisti so ga tako zasovražili, da se zvečer ni smel več pokazati na ulici. Vendar Soklič ugotavlja, da se je na potovanju po severni Italiji »prepričal, da italijanski narod ni tako hudoben, kot so njegovi predstavniki v Trstu«.
Kaj kmalu pa je bil premeščen v istrsko župnijo Klanec pri Kozini. »Težko je bilo slovo od Skednja. Dosti lepih spominov me je vezalo na lepi kraj, na dobra slovenska srca in predvsem na nadarjene, ljube otroke. (...) Zbogom, lepi Skedenj! Kadar se spomnim nate, mi je vedno hudo. Enkrat tako zaveden slovenski kraj, danes le redko slišiš slovensko govorico. (...) Bog daj Skednju lepših dni!«
Zadnji del knjige je posvečen službeni postaji mladega duhovnika:	Klancu	v
Istri, kjer so ga tudi fašistični oblastniki lepo sprejeli, a le navidezno. Kaj kmalu je tudi ta župnija postala tretja postaja križevega pota slovenskega naroda v času fašizma. 20. marca 1928 so fašisti Sokliča izgnali v Jugoslavijo.
Po teh treh spominskih postajah svojega začetnega dušnopastirstva Soklič v tej knjigi spominov na kratko opiše poznejše dogodke in na koncu pozove, da »zastavimo vse svoje moči za rešitev te lepe zemlje, tega dobrega ljudstva«. Na zadnjih treh straneh pa je seznam 39 duhovnikov tržaško-koprske škofije, ki so jih Italijani izgnali. Sicer pa je omenjena škofija v desetletju 1918-1928 izgubila kar 156 duhovnikov.
Sokličevo pripovedovanje je tekoče in zanimivo, saj konkretne dogodke opisuje neposredno. Kot ugotavlja Dušan Jakomin v svoji uvodni besedi, »je Soklič opravil pomembno delo med našim ljudstvom v težki dobi preganjanja in uničevanja naše kulture. Slovenska zgodovina daje danes slovenskemu in hrvaškemu primorskemu duhovniku tisto priznanje, ki ga zasluži, ker ni zapustil svojega ljudstva. Z njim je delil trpljenje in strah, preganjanje in zapostavljanje«. Škoda, da je le malo duhovnikov iz tistega časa napisalo svoje spomine. Poleg Milanoviča in Jurce je prav Sokličevo neposredno pričevanje v tej knjigi dragocen prispevek k spoznavanju tistih težkih časov, (mab)
Nemci bežijo
Državljani Vzhodne Nemčije, ki prihajajo na Madžarsko s potnimi listi, se prav pogosto ustavijo v tej državi, da se izselijo v Zahodno Nemčijo. Do sedaj je takih beguncev že nad 15 tisoč.
■
V	LVOVU je bila v nedeljo, 17. septembra, velika manifestacija, ki se je je udeležilo nad sto tisoč ukrajinskih vernikov ali uniatov, ki so s svojo prisotnostjo manifestirali za javno priznanje uniatske Cerkve, ki je bila »likvidirana« leta 1946.
Kdor vam piše, je pred leti iznašel formulo, s katero stoletja nazaj in tisočletja naprej izračuna točen dan tedna.
Nanašam se na Katoliški glas z dne 31. avgusta 1989. Iz kronike dekana Alojzija Novaka povzemate, da 25. aprila 1940 je bila nedelja in celo Velika noč. Mirne duše vam izjavim, da je bil četrtek.
1.	septembra 1939 pišete, da je bila nedelja, medtem ko jaz trdim, da je bil petek.
V	te pasti so se ujele tudi mednarodne osebnosti in revija »Settimana Enigmisti-ca«, ki so mi prijazno potrdile. Te napake, vas naprošam, da jih odpravite nemudoma v naslednji številki Katoliškega glasa.
Ker sem vaše sobrate pred leti seznanil s to formulo in ne na prednosti, ki jih dajete raznim osebnostim z doktorskimi ali drugačnimi naslovi, ne da bi se zanimali za druge, ste zagazili v blato, iz katerega vam želim, da se čimprej izvlečete, ker do vere in duhovnikov sem imel vedno največje spoštovanje.
7. septembra 1989.
Pipan Egidij
Ured.: Vsi se lahko zmotimo, posebno še če mora človek hitro pisati in nima časa za preverjanje. Msgr. Novak je omenjeno latinsko »prerokbo« vzel za leto 1943 in ne za leto 1940.
Da je bila 1. sept. 1939 nedelja, smo zapisali po spominu.
Pomota v datumih, je človeška hiba in tudi duhovniki smo ljudje.
Foibe-Pieteta-Dolitika
V	zvezi Z nepričakovano potezo KPI, da položi cvetje na bazovsko »fojbo« kot znak politične volje, da se premostijo dosedanja stališča do dogodkov med vojno in po njej (v to obdobje časovno spadajo tudi žrtve v omenjeni jami) se še vedno razvnemajo duhovi, predvsem v slovenskem levičarsko-marksističnem taboru. Zanimivo je, da med italijanskimi komunisti na Tržaškem kake večje reakcije ni bilo. To da je vprašanje mnogo bolj občuteno med slovenskimi pristaši, ki jim pri tem ne gre samo za politično-ideološko plat, temveč tudi za politično-narodni prizvok.
Treba je tudi ugotoviti, da je omenjeno dejanje partije osupnilo tudi druge Slovence, ki jim sicer ne bi smelo biti težko v imenu krščanske pietete do mrtvih pristati na spravo. Začudila jih je predvsem politična preračunanost partijskega vodstva, ki je do včeraj vsakogar, ki bi storil podobno dejanje, gotovo obtožilo oživljanja protirevolucijskega duha, povedano v njegovi terminologiji. Potezo vodstvo utemeljuje ne s kako vseodpuščajo-čo humanistično pieteto, temveč s prepričanjem, da so med tistimi'žrtvami tudi nekateri nedolžni ljudje. To je po logičnem mnenju nekoliko šibka moralno-po-litična utemeljitev.
Drugo dejstvo, do katerega ne morejo biti indiferentni tudi nekomunistični Slovenci, je to, da italijanski nacionalisti pa tudi drugi ves povojni čas instrumentali-zirajo »fojbe« za protislovensko politiko in za odklanjanje vsakršne zaščite zamejskim Slovencem. Vsi se namreč strinjamo, da je treba vse vojne žrtve spoštovati prav na osnovi občečloveške ali krščanske pietete, hkrati pa bi morali tudi oni z druge strani opustiti vsakršno povezovanje vojnih dogodkov z odrekanjem pravic Slovencem.
Tu smo že spet pri političnem ocenjevanju pobude KPI in prav s tega vidika Ocenjujejo omenjeno pobudo slovenski ljudje. Sodelovanje sen. Spetiča pri tem je z etičnega stališča neoporečno, a motivacija dejanja je bila povsem politična. Iz tega bržkone izvira večina negativnih ocen omenjene pobude.
Te vrstice želijo biti prispevek k razčiščevanju pojmov okrog tega problema.
a.t.
Patriarh German
Patriarh srbske pravoslavne Cerkve je obhajal 90. rojstni dan. Za ta visoki življenjski jubilej so mu čestitali najvišji predstavniki katoliške Cerkve v Jugoslaviji, tako kardinal Kuharič, nadškof Šuštar in nadškof Perko v Beogradu.
Kateheza po tv
iPo prvi radijski mreži je od ponedeljka, 18. septembra dalje, ob 17.30 oddaja kulturno-verskega značaja. Oddajali bodo deset ponedeljkov zaporedoma. Oddaje je RAI pripravil skupno s OEI.
Obisk tržaškega škofa v Linzu
Na povabilo linškega škofa Maksimilijana Aicherna je v soboto, 16. septembra, in v nedeljo, 17. septembra, obiskal tržaški škof Lovrenc Bellomi Linz.
V	soboto ob petih so se zbrali Italijani in njihovi prijatelji iz društva »Dante Alighieri« v Marijini kapeli v stolnici k italijanskemu bogoslužju, ki ga je vodil tržaški škof ob somaševanju škofa Aicherna in še dveh koncelebrantov.
Nedelja je bila pa posvečena Slovencem. Ob poleoajstih smo se zbrali v cerkvi karmeličank. Maša je bila koncele-brirana. Vodil jo je tržaški škof skupaj z linškim škofom, dunajskim narodnim delegatom g. Antonom Steklom in tamkajšnjim dušnim pastirjem za Slovence Cirilom Lavričem. Ker so bili ta dan na izletu tudi dunajski Slovenci, je bila cerkev polno zasedena. Našo skupnost so polepšale narodne noše (14). Škof Aichem je v slovenščini pozdravil vernike in škofa gosta. Sledila je mašna daritev v slovenščini. V pridigi nas je škof pozival, naj ostanemo zvesti Cerkvi in svojemu narodu ter krščanskim tradicijam. Med mašo je bilo ljudsko petje, ki je res odmevalo po vsej cerkvi.
Po maši smo se podali v bližnji slovenski center, kjer je bilo pripravljeno kosilo za častne goste. Naše žene so postregle Dunajčanom s potico in Šilcem žganja. Skupaj smo zapeli nekaj narodnih pesmi. Tudi škof Bellomi je pomagal peti pesmi, ki jih je poznal. Razpoloženje v centru je bilo zelo prijetno in veselo.
Od vseh se je moral škof Bellomi posloviti, ker se je še tisti dan vrnil v Trst.
Škofu Bellomiju smo zelo hvaležni za njegovo prisrčnost in veselost in počaščeni, da nas je obiskal in pokazal, da ima tudi nas Slovence rad.
Boj zoper mamila
Vladi Kolumbije in ZDA nadaljujeta boj zoper razpečevalce mamil. Ti se sicer zelo branijo z atentati in drugim nasiljem, toda obe vladi odločno nadaljujeta svojo pot. ZDA so poslale v Kolumbijo letala in vojaške strokovnjake za boj proti tihotapcem z mamili ter dale tudi 70 milijonov dolarjev kolumbijski vladi.
V	Italiji se istočasno vrši v senatu debata o novem zakonu o mamilih.
Večer o nadškofu Margottiju
OiM razstave i. Mirka Umika
V	torek zvečer je bilo v goriškem Avditoriju odprtje razstave slikarja p. Marka Rupnika SJ.
Najprej so se oglasile flavta in gosli gojencev Glasb, centra E. Komel, nakar je povzel besedo dr. D. Paulin, predsednik ZSKP. V obeh jezikih je pozdravil uglednejše goste g. nadškofa A. V. Bommarca, goriškega prefekta dr. Garsia, župana dr. A. Scarana, predsednico SSO Marijo Fer-letič ter druge goste.
Zatem je dekle v slovenščini prebrala uvodne besede v umetnost M. Rupnika. Rojen leta 1954 v Zadlogu nad Idrijo, je vstopil k jezuitom v Ljubljani, študiral slikarstvo na likovni akademiji v Rimu, dokončal teologijo na Gregoriani v Rimu. Pred dvema letoma je prišel za kateheta na slovensko gimnazijo in licej v Gorico. Istočasno zbira mladinske skupine, tako slovenske kot italijanske.
Kot slikar je imel že številne razstave od Rima in Milana do ZDA, Zagreba in seveda Ljubljane. Z besedami njegovih profesorjev z rimske likovne akademije je orisala značilnosti njegove umetnosti,
ki je predvsem religiozne vsebine. Pri tem se je navdihoval pri ruskem cerkvenem slikarstvu. Taras Kermauner je o njem zapisal: »Ko se je slikar poglobil iz upo-dabljevalca vročega kaosa v dokumenta-rista Jezusove tosvetne usode, je postala zanj najznačilnejša — Jezusova — rana.«
Za predstavitvijo v slovenščini je Rupnikovo umetnost drugo dekle prebrala v italijanščini.
Po predstavitvi je povzel besedo župan Scarano. Poveselil se je, da je lahko odprl še eno razstavo slovenskih umetnikov v Avditoriju, čestital organizatorjem ZSKP in poudaril izredno prisotnost mladine obeh jezikov, ki so napolnili razstavni prostor. Prišli so, ker je p. Rupnik dober vzgojitelj mladih tako enega kot drugega jezika. Za županom je povzel besedo g. nadškof Bommarco, ki je izrazil dvojno zadoščenje: da so jezuiti ostali v Gorici in da nadaljujejo s svojim poslanstvom med mladino in to tudi s Cisto religiozno umetnostjo kot je ravno Rupnikova.
Razstava bo odprta do 7. oktobra.
Zamenjava vodstva
Marijin dom v ulici Risorta bo 15. oktobra zamenjal svoje vodstvo. Dr. Jože Prešeren odhaja na zasluženi počitek, na njegovo mesto pa je g. škof imenoval voditelja Pastoralnega središča g. Marija Gerdola.
Okroglo obletnico 90 let obstoja je Marijina družba praznovala preteklega 22. julija. Od praznika Kristusa Kralja 26. oktobra 1969 pa bo oktobra letos poteklo 20 let od izgraditve novega doma.
Skoraj bi ne moglo biti pravega Tržačana, ki ne bi iz enega ali drugega razloga vedel za Dom iz ulice Risorta 3. Poleg rednega delovanja Marijine družbe irfta v njem svoj sedež Pastoralno središče za slovenske vernike. Skavti in skavtinje pa tudi razpolagajo s prostori za svoje delovanje in občasne prireditve. Iz-
Zamejski »Transkavt 1989«
V	sredo, 30. avgusta, sta se z dolgega potovanja po solvenski planinski tranz-verzali spustila do zadnje postojanke v Ankaranu mlada slovenska skavta iz Trsta Mitja Ozbič in Martin Sosič. Pot od Maribora do slovenske obale sta prehodila v pičlih 26 dneh. Njun podvig je v skavtskih vrstah žel precejšnje zanimanje. Mitja in Martin sta namreč aktivna člana Slovenske zamejske skavtske organizacije in sta se kot taka na poti tudi predstavljala. V ta namen sta po kočah puščala poseben listič s simbolom njunega podviga.
Vajin podvig je šel mimo naše zamejske skupnosti skoraj neopazno. Seveda, novica o hoji po slovenski tranzverzali ni tako časnikarsko zanimiva, kot je lahko novica o osvojitvi osemtisočaka kje v Himalaji. In vendar, da ni bil podvig enostavna zadeva, pričajo razni faktorji: povprečno število ur hoje dnevno (približno 8 ur in pol) za skupnih 225 ur v 26 dneh in nenazadnje številni žulji, ki sta jih prinesla s seboj do Ankarana. Zakaj sta se pravzaprav odločila za tako pot? Vajino dejanje ne spada v sklop običajnih počitniških programov, ki nudijo v prvi vrsti izpostavljanje trebuhov sončnim žarkom ali pa lov na zgodovinske in drugačne scene kje v Grčiji, Španiji ali na drugem koncu sveta. Kateri so bili pravzaprav cilji, ki sta jih želela doseči?
Martin: Na Transkavt oz. pot po slovenski planinski tranzverzali sva se odpravila iz različnih nagibov. Najprej naju je gnala ljubezen do gora, narave in skavtskega načina življenja, ki nama je veliko ljubše, kot izpostavljanje trebuha sončnim žarkom v zdolgočasenem poletnem ozračju. Drugi namen tega podviga je bila preizkušnja samega sebe, tako fizična, kakor psihična in morda sva imela prav pri slednjem ob začetku precejšnje težave. Podvig je predstavljal enkratno priložnost za spremembo okolja in na'£ina življenja.
Mitja: Mene je po drugi strani gnala
tudi želja po izvedbi podviga, ki ni vsakdanji v našem prostoru in času. Celotno tranzverzalo sva namreč prehodila peš, brez vsakega prevoznega sredstva, kar nama je pomenilo povratek k prvotni zamisli tranzverzale, vrednotam planistva in resničnemu doživljanju narave. In končno, šla sva kot skavta, kar zaobjame vse naštete nagibe in cilje, ker naju poleg prijateljstva združuje tudi skavtizem in ker sva spoznala lepoto gora prav v skavtskih vrstah.
Katere so bile glavne težave, ki sta jih morala na poti sproti reševati?
Martin: Glede težav, ki sva jih srečala na poti, so bile poleg fizičnih (žulji, utra-jensot ipd.) tudi nekatere psihološke: dejstvo, da sva bila po enomesečnem taborjenju še za drugi mesec zdoma, da sva morala sama prepešačiti celo Slovenijo. Da bo življenje trdo, sva vedela že pred začetkom in sva bila nanj vedno pripravljena. Zato sva vsakdanji napor lažje premostila. Pričakovala pa sva si večjo odpornost, zanimanje in planinsko sproščenost s strani ljudi. Velikosti in težavnosti najinega podviga pa se nisva zavedala ne med njegovo pripravo, ne prvi dan vzpona do Mariborske kdče, ampak šele med hojo po pohorskih gozdovih, ko naju je od cilja ločevalo še dolgih triindvajset dni.
Kakšno pa je bilo vajino srečanje z ljudmi po poti ali kočah? Kako so vaju ljudje sprejeli?
Mitja: V gorah je odnos do vsakogar drugačen kot v mestu, že dejstvo, da pozdraviš neznanca, ki ga srečaš na poti, te zbliža z njim. V gorah se po pozdravu večkrat tudi razvije pogovor, tako da sva pogosto morala mimoidočim pripovedovati o najinem podvigu. Le na Pohorju nisva občutila tega zbližanja z ljudmi (bodisi na poti kot v kočah). Tamkajšnje okolje je namreč namenjeno drugačni vrsti turizma (vlečnice, sedežnice, pikniki ipd.) A ker je bil prav tam začetek najine poti, naju je to malce potrlo.
Doživela pa sva nekaj zelo zanimivih
srečanj. Večina oskrbnikov visokogorskih koč se je za najin podvig zanimala in se z nama dalj časa pogovarjala. Med hojo iz Robanovega kota proti Kocbekovemu domu sva srečala »pol stoletni« par (50), ki naju je zelo občudoval in hvalil. Gospa se je zanimala za skavtizem, ker je mislila, da je to le angleški pojav. Oba sva pozneje naključno ponovno srečala na Triglavu. V Roblekovem domu pod Begunj ščico sva bila zaradi skavtske rute deležna velike pozornosti in celo popusta pri večerji — oskrbnika sta bila namreč predvojna skavta. Zanimivo je bilo dejstvo, da sva raznim oskrbnikom služila za poštarje (razglednico iz Dobrče na Stol, pozdravi iz Roblekovega doma na Zelenico, iz Zelenice na Stol, pošta z Vršiča v zavetišče pod Špičkom in iz črne prsti na Porezen). Največje zanimanje za skavtizem so pokazali nekateri člani skupine Salezijancev iz Rakovnika pri Ljubljani, ki sva jih srečala v zavetišču pod Spičkom. Tam sva dobro uro in pol od A do Ž razlagala pomen skav-tizma in ustroj naše organizacije. Na Krnu pa sva preživela razgiban večer z istrskim Italijanom, Italijanom iz Milana, z dvema Hrvatoma in s pristnim Tolmincem. Razgovor se je pričel ob 17. in končal ob 22. Tema pa je segala na vsa možna področja: od manjšinske problematike preko alpinizma do najinega podviga in političnega položaja v Jugoslaviji. Najlepše pa naju je sprejela skupina rožnatih piknikarjev na Hleviški planini nad Idrijo z mesom na žaru, torto in lubenico, zraven pa še kozarčkom vina. Za zaključek pa smo še skupaj zapeli.
Do ljudi sva skušala biti čimbolj odprta in prijazna, istočasno pa sva seznanjala ljudi z najinim podvigom in z SZSO.
Ter s posebno majico reklamizirala športno trgovino Papi šport...
Mitja: Da, saj nam je darovala del potrebne opreme.
Marjan Kravos
(dalje prihodnjič)
redno pestro in razgibano kroniko te ustanove je dr. Prešeren zbral v knjigi ob 75. obletnici družbe. Smeli bi celo reči, da je nekaka »starešina« vseh ustanov, kar so jih imeli Slovenci v Trstu. Imela je pet voditeljev, preživela je težke in burne čase, vzgojila lepo število dobrih in vernih ljudi, gmotno in socialno je pomagala na raznih področjih, prav tako pa nudila veliko nepozabnih uric smeha in razvedrila.
Z božjo in Marijino pomočjo bo ta Dom tudi v bodoče ohranil svoje poslanstvo duhovnega središča in vedno znova oživljal misijonski ogenj, da ga ne bi »pogasili viharji vsakdanjega življenja«!
Dr. Prešernu izreka družba toplo zahva-
lo	za obilen trud in modro vodstvo organizacije skozi vseh 20 let. Novemu voditelju g. Mariju Gerdolu pa obilo trdnega zdravja in božjega blagoslova.
F. V.
Bazoviški verniki na Slomškovem grobu
Po zelo uspešnem romanju-izletu na Dunaj so si verniki bazovske fare zaželeli krajšega, enodnevnega izleta. Izbira je padla na štajersko prestolnico Maribor, kjer je pokopan naš veliki domoljub in narodnjak škof Anton Martin Slomšek, po katerem nosi ime tudi naš mladinski dom v Bazovici. Kar za dva avtobusa se je nabralo vernikov iz cele fare, katerim so se pridružili še romarji iz Gročane, Katinare in Sv. Ivana. Po zamegljenem jutru v petek, 15. septembra, nas je v štajerskih goricah pozdravilo toplo sonce.
V	Mariboru smo si ogledali tamkajšnjo stolnico, pomolili na Slomškovem grobu in prisostvovali evharističnemu slavju skupno s škofom ordinarijem Francem Krambergerjem. Škof nas je zelo počastil s svojo prisotnstjo. Sicer pa je naš stari znanec, saj je bil že večkrat na obisku v bazoviški župniji.
Po toplem pozdravu je škof v svojem nagovoru odkrival zgodovinski pomen Slomškovega dejanja pred 130 leti. Na ta jubilej se mariborska škofija pripravlja z misijonom za poživitev vere in verskega življenja. Posebnost pa je temeljita priprava na upravičeno postavitev spomenika na enem izmed mariborskih trgov, ki naj bi dal čast Slomšku in vsemu slovenskemu narodu. V stolnici smo se srečali tudi z našim starim znancem Stankom Janežičem.
Po duhovnem okrepčilu nas je pot peljala v svetovnoznane Radence, kjer smo si po izredno dobri poživitvi ogledali zdravilišče in park ter novo svetišče, posvečeno svetima bratoma Cirilu in Metodu. Na žalost smo se morali odreči mikavnostim in vinskim čarom Kapele. Zato smo že poromali na Ptujsko goro, občudovali njene prelesti ter se priporočili Mariji-
nemu varstvu. Kar prehitro je mineval čas v lepi zeleni štajerski deželi; zato smo morali hitro na avtobusa ter kreniti proti domu.	Branko
Skavtski tabor B pri Novi Štifti
Tabor B, katerega so se udeležili tržaški izvidniki in vodnice iz 2. in 5. čete, je bil v Jurjeviči pri Novi Štifti na Dolenjskem od 17. do 31. julija. Tu je petnajst dni taborilo približno 45 izvidnikov in vodnic ter 10 voditeljev.
Geslo tabora je bilo »Pustolovščina«, tako da je že po tradicionalnem tridnevnem postavljanju tabornih zgradb stekel kar izreden program in sicer: dvodnevna igra v sklopu raziskovanja okolja s prenočevanjem izven tabora, dan izražanja, med katerim smo izdelali kostume, sceno in besedilo za Sneguljčico v moderni verziji. Igro smo podali pred vaščani ob večernem tabornem ognju, ki je bil namenjen prav njim. V nedeljo je bil dan obiskov z jutranjo* mašo in opoldanskim tabornim ognjem za starše, katere pa je dež predčasno pregnal.
Novi teden se je začel z dnevom športa oz. igrami brez meja, ko so se skavti pomerili v različnih panogah: v hokeyu z metlami, pokanju balončkov, pihanju žog itd. V torek in sredo je bil na vrsti izlet v okolico s prenočevanjem na seniku, dalje dan zbranosti z debatami oz. govornimi dvoboji o »vrednotah«. Pri tem nam je pomagal g. Bedenčič. Zanimivo je, da so v glavnem zmagale skupine, ki so zagovarjale vrednote kot so npr. otroci, družina, ljubezen ipd. Sledila je večerna maša, ki jo je vodil župnik iz Nove Štifte. V nedeljo se je po jutranji maši začelo pospravljanje in podiranje zgradb, ki se je zavleklo še na naslednji zadnji dan.
Tako se je zaključil poletni tabor, višek skavtskega delovanja, ko vsak posameznik zaživi s svojim bližnjim in z naravo, ko se vsak dan skuša naučiti spoštvanja sovrstnika, Boga in domovine. Kot je že v navadi, smo za konec po klicih vodov in raznimi »hip, hip, hurži« zapeli še Pesem slovesa in se nekateri radi, drugi nekoliko manj radi — napotili na svoje domove.
Sladkosnedna Panda
Usoda etničnih časopisov
V	Clevelandu je prenehal izhajati časopis v nemškem jeziku »Wachter und An-zeiger«. Izhajal je 136 let. Sedanji lastnik ga je ukinil, ker ni imel več naročnikov; teh je bilo komaj 1.100, premalo, da bi kril stroške.
»Ameriška domovina«, ki prinaša to vest, pravi: »Vse to potrjuje, da se evropske etnične skupnosti v ZDA bistveno spreminjajo. Jezik iz matične domovine neusmiljeno izginja. V Ameriki rojeni rodovi so pravi Amerikanci, čeprav so mnogi primeri, ko še ohranjajo zanimanje za svojo etnično pripadnost.«
Med temi je tudi sedanji urednik »Ameriške domovine« Rudolph M. Susel. V Ameriki rojen, govori in piše dobro slovenščino ter ureja omenjeni slovenski časopis. Vendar se tudi on zaveda, da »se etnične skupnosti bistveno spreminjajo« dn zato ureja svoj časopis dvojezično: pol lista je v angleščini in pol v slovenščini.
ODBOR MARIJINEGA DOMA PRI SV. IVANU V TRSTU
vabi na
otvoritev prenovljene dvorane v ulici Brandesia 27, ki bo v nedeljo, 8. oktobra, ob 17. uri.
IIIIHIIIIllllllllltlllllllllltlltllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllitlllllllfll!llllllllltlllllllllllllIIII|]lllllllllllllllllllHIIIIIIIVfllllllllllllltlllllllHIIIIIHIIllHIIIII!llllllllllllllllllllllllllllllllltllIllllllllllllllllllllHlllllllltllllllllllllll11ltlllllllllllllllllllllllllllllHIIIII llllllllllllllllIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIItlllllilltinillllltlllllllllllllllllllllllllllllHIHIIlIllIHMIIIlIHIIIIIHlItllllltllllllltlllllllhllllltllltItlUllIltllliinMIlltlllllllltllllinilllltlllllllllllllllllHIlllllIlt
ALOJZIJ TURK
Kosovo in Makedonija deželi tragedij m
Razbistrilo se mi je že prve mesece ob krščevanju katoliškega otroka iz slovenske družine. Ker tamkaj v Koganih nismo imeli ne cerkve ne kapele, smo seveda morali obred opraviti v privatnem stanovanju, taka je navada v misijonskih deželah. Ker so bili naši ljudje zaradi poštenosti pri ljudeh priljubljeni, so se seveda zaradi družinskega praznika zbra-
li	vsi sosedje in prijatelji. Z zanimanjem so spremljali mašno daritev in obred kr-ščevanja. Maša je bila takrat sicer še v latinščini, a vse drugo, tudi mašna berila in krstni obred, v hrvaščini, ki jim je bila razumljiva. Temu so se čudili, saj so jim vedno govorili, da smo latinci in da se pri nas v liturgiji nič ne razume. Presenečeni so poudarjali, da so več razumeli kot v svoji cerkvi. Posebej še, ker sem jim vse lepo po domače razložil. Čudili so se, zakaj je toliko propagande proti katoliški veri, ko imamo vendar skupne verske resnice in verske obrede
(zakramente). Pogovor je nanesel še na slovanske blagovestnike sveta brata Cirila in Metoda ter njihove učence, posebej Klimenta in Nauma, ki sta posredovala bogato dediščino, vero in prosveto balkanskim in tudi drugim slovanskim narodom, pa tudi Ukrajini in Rusiji. Še to so poudarjali, da je grob sv. Cirila v Rimu, Metoda pa da je papež posvetil za škofa in blagovestnika za vse Slovane. Tako nas sveta brata in njihovi učenci povezujejo z Rimom, s papeštvom, ter nas opozarjajo na nujnost edinosti vere in Cerkve.
Sprožil sem vprašanje o njihovi narodni pripadnosti: uradno se trdi, da so »Južni Srbi«, a sami govorijo makedonsko in zatrjujejo, da niso ne Srbi ne Bolgari, ampak Makedonci. V imenu vseh mi je odgovorila starejša Makedonka, doma iz okolice Soluna — iz Egejske Makedonije. Povedala je, da jih Grki sploh ne priznajo za narod, četudi jih je v tistih krajih še vedno več kot sto tisoč in vsi govorijo makedonsko, a ne grško. Nekdaj so imeli v svojih cerkvah slovansko bogoslužje, še iz časov Klimenta in Nauma ter drugih učencev sv. Cirila in Metoda, vendar so
jim Grki v svojem šovinizmu vse to uničili, liturgične knjige pa sežgali, in to takrat, ko so bili vsi skupaj na Balkanu »osvoboditelji« kot dokaz »nove svobode« končno osvobojeni stoletnega turškega suženjstva. To, kar so jim celo kruti muslimanski gospodarji pustili, to so jim uničili. Še otrokom so prepovedali medsebojne pogovore v makedonščini, prepovedali so jim v svojem jeziku častiti Boga, moliti...
In končala je svojo razlago z žalostnim glasom, s solzo v očeh: »Grki so nam po osvoboditvi izpod turškega stoletnega suženjstva sežigali naše svete knjige in nam govorili, da smo Grki, a ne Makedonci. V naše vasi so naseljevali številne grške begunce iz Male Azije, zidali za njih šole, kjer so se morali naši makedonski otroci učiti, da niso Makedonci. Vsaj sta tisoč naših je sedaj v Pirinski Makedoniji v Bolgariji, kjer že otrokom vbijajo v glavo, tudi s šibo, da so Bolgari, in imajo ves šolski pouk samo v bolgarščini. In tukaj v Jugoslaviji so našo makedonsko deželo razglasili za Južno Srbijo, nas pa za Srbijanpe. Ne v šoli ne v naših cerkvah ni makedonske bese-
de. Pa vendar naš makedonski narod živi in trpi, a tudi upa, da bo končno tudi njemu zasvetilo sonce narodne svobode.
V	prsih vsakega Makedonca kljub vsem pritiskom in lažem bije srce, ki misli in hrepeni po narodni svobodi in se tolaži z narodno pesmijo, ki vsem oznanja, da tukaj živi in tipi narod, ki še čaka osvoboditev in enakopravnost v družbi svobodnih slovanskih in drugih narodov!«
šolanje je bilo sicer po zakonu obvezno, vendar je bilo število šol in učiteljev pomankljivo in samo srbsko. Šole so služile za sistematično raznarodovanje. Med turško okupacijo je bilo na Kosovu in v Skopju nekaj cerkvenih albanskih šol, ki pa so bile v svobodi hitro ukinjene. Oblasti so celo rade videle, da nesrbski otroci sploh ne hodijo v šole, da bi tako ostali nepismeni, kulturno zaostali in lažji material za raznarodovanje.
Diskriminacija je bila vsakdanji pojav. Ce je kdo želel v službi napredovati, je navadno moral prevzeti vero in narodnost večinskega naroda. Pri tem je bilo treba pogosto spremeniti priimek (ali ga vsaj prilagoditi) in celo krstno ime, če je za odgovorne in pristojne zvenelo pre-
več »tuje«.
Leta 1926 je bilo v Jugoslaviji 165 generalov, od tega 161 Srbov, dva Hrvata in dva Slovenca. Pozneje se je to razmerje še celo poslabšalo. Podobno je bilo pri vseh najvišjih službah. Malo se je začelo spreminjati na bolje zadnja leta pred katastrofo, ko je bilo že prepozno.
Razumljivo, da je tako stanje zelo destruktivno delovalo posebej na mladino, ki je za take krivice vedno bolj občutljiva.
V	nekdanji Turčiji je vladal veleposestniški tlačanski sistem. Kristjani so bili brezpravna raja, pa tudi muslimanskim tlačanom niso cvetele rožice. Lastniki zemljišč so bili muslimanski veleposestniki — Turki ali pomuslimanjeni domačini — ki pa so se radi nosili kot pravi Turki. — Seveda so bile med pokrajinami razlike. Nekateri zgodovinarji trdijo, da je bil najtežji položaj kmetov v Makedoniji, ker niso trpeli samo zaradi turških oblastnikov in albanskih fevdalcev, ampak tudi zaradi vpadov oboroženih enot iz sosednjih držav: Srbije, Bolgarije in Grčije.
(Dalje)
Rožno vensko slavje v Podgori
V nedeljo, 1. oktobra, bomo v Podgori obhajali rožnovensko nedeljo bolj slovesno kot običajno. Dopoldne ob 9. uri bo slovesna maša skupno za oboje vernike. Mašno daritev bo opravil novomašnik Karel Bolčina. To se spodobi, saj njegova družina po očetu izhaja iz Podgore. Po maši bo prijateljsko srečanje med verniki in novim mašnikom.
Popoldne ob 14.30 bo v cerkvi molitev rožnega venca, nato pa se bo razvila procesija s kipom M.B. po vaških ulicah. Procesijo bomo sklenili s slovesnim blagoslovom v cerkvi. Med procesijo bo poleg petja tudi sodelovala nabrežinska godba na pihala, ki bo zaigrala po procesiji tudi na trgu L. Bratuž pred cerkvijo.
Slovo od g. Marjana
Preteklo soboto, 23. septembra, se je naša Slovenska duhovni ja v Gorici po večerni maši, poslovila od g. kaplana Marjana Markežiča, ki odhaja za župnega upravitelja v Sovodnje in Gabrje-Vrh. Obe župniji sta zadnje čase izgubili dušna pastirja, gg. Marjana Komjanca in Jožeta Juraka.
V slovo mu je najprej spregovoril v imenu farnega dušnopastirskega sveta prof. Martin Kranner, nato pa sedanji upravitelj duhovnije g. Cvetko Žbogar. Zahvalila sta se mu za požrtvovalno desetletno delo med nami na vseh poljih in mu podarila v spomin ikono MjB. ter mašno albo v nadomestilo za tisto, ki jo je g. Marjan podaril duhovniku v Rusiji ob ekumenskem romanju.
Zelo razveseljiva je bila tudi navzočnost številnih skavtov, ki so poleg zbora tudi oni zapeli med mašo ob spremljavi treh kitar. S svojo navzočnostjo so se lepo zahvalili g. Marjanu za vse, kar je naredil zanje. Ob koncu je spregovoril tudi on in priporočil, da se zahvalimo vsi Bogu za vse.
V dušnopastirskem Vestniku, ki ga naša slovenska slovenska duhovnija izdaja občasno za razne priložnosti, pa je zapisal naslednje besede v slovo:
»Kakor je bil preprost moj prihod v duhovnijo sv. Ivana septembra 1979, tak naj bi bil tudi moj odhod — brez velikih besed. Lahko rečem le to, da sem se med vami lepo počutil, da sem skušal napraviti nekaj za vzgojo in duhovni napredek vseh faranov. Koliko mi je uspelo — tudi ob vašem sodelovanju — naj presodi Bog. Ce sem koga kakorkoli prizadel (gotovo ne nalašč in zavestno), iskreno prosim odpuščanja. Vsak dan v teh desetih letih sem vas vse priporočal Bogu in Sveto-gorski MB. To bom delal še naprej. Prosim, da tudi vi mene podprete z molitvijo, saj je to največji kapital, ki ga drugim lahko poklonimo. Za vse, srčna hvala! Marjan.«
Podtajnik Rebulla na goriški občini
Novi državni podtajnik v ministrstvu za turizem in predstave goriški poslanec Luciano Rebulla je nedavno uradno obiskal goriško občino. Tu se je sestal z županom in občinskim odborom. Župan dr. Antonio Scarano je podministru orisal glavne zadeve, ki danes zanimajo goriško občinsko upravo in v širšem smislu goriško območje nasploh. Tako župan kot tudi občinski odbornik SSk dr. Andrej Bratuž sta podtajniku prikazala potrebe slovenske narodne skupnosti in posebej zaščitnega zakona. Slovenski občinski odbornik je še posebej opozoril na dejstvo, da država pri svojih podporah slovenskim ustanovam pozabi na določene velike zaslužne ustanove (kot npr. Goriška Mohorjeva družba), ki že dolga desetletja delujejo na tem ozemlju. Podtajnik Rebulla je v odgovoru zagotovil svoje zanimanje in podporo pri odgovornih vladnih organih.
Velik uspeh violinskega natečaja Lipizer
Prejšnji teden se je v Gorici zaključil osmi mednarodni violinski natečaj »Ro-dolfo Lipizer«. Na njem so nastopili številni mladi violinisti iz različnih držav Evrope in sveta. Komisiji je predsedoval glasbenik Hazon iz Rima, v njej pa je bil med drugimi tudi znani slovenski violinist Igor Ozim. S solisti-finalisti je sodeloval Filharmonični orkester iz Wadrz-bycha v Sudetih (Poljska), ki ga je vodil dirigent Jan Wilkomirski. Prvo nagrado
je odnesel ruski violinist Sergej Krilov iz Moskve, sledili pa so mu mladi violinisti iz Zahodne Nemčije, Japonske, Francije, Jugoslavije. Koncertov (zlasti finalnih) se je udeležilo veliko število ljubiteljev glasbe in s tem potrdilo kulturno podobo Gorice.
Adrijani v slovo
Minulo sredo, ob skoraj poletni sončni pripeki, kot da bi narava s svojo močjo hotela počastiti in sprejeti ljubečo in ljubljeno sestro, se je na pokopališču na Jazbinah zaključila življenjska pot Adrijen Mažgon.
Adrijane ni treba predstavljati, saj se je v zadnjih letih krog njenih znancev na Goriškem in okolici zelo razširil vsled njene cvetličarske dejavnosti. Postala je sinonim ljubezni do narave, vsega živega in poštenega. Lepota cvetja se je preslikavala v njeno notranjost. V vsej svoji skromnosti je znala biti zakladnica za vsakogar, ki jo je pobliže poznal. Nikomur ni znala reči ne, ko je stopil do nje po strokovni nasvet ali po toplo človeško besedo. Iz ljubezni do najdrobnejšega in zanemarjenega bitja v naravi je stalno rastla v njej tudi globoka predanost njenim najdražjim.
Biti njen prijatelj je bilo lepo, saj te je njen jasni pogled na življenje in bodočnost opogumljal, njen svet načrtov je dajal tudi tebi moči. Njena plemenitost in dobrota sta našli pot do vseh. Neomajna se je zdela v duhu in telesu; žal, fizična moč v njej je ugasnila sredi življenjske polnosti, toda smrt ni zmogla zabrisati plemenitosti Adrijaninega srca.
V	vseh sta ostali njena človeškost in svežina čustev.
Za svoje zadnje bivališče si je izbrala prostor sredi mirne narave, po kateri je hrepenela.
Z Adrijano smo izgubili tiho umetnico, zaverovano v svoje delo in bogastvo narave, hkrati pa prijateljico vsega živega.
Luč.
Štandrež
V nedeljo, 24. sept., je g. novomašnik Karlo Bolčina začel svoje dušnopastirsko delovanje tudi v naši župniji. Nasledil bo g. Cvetka Žbogarja, ki je pri nas skoro 20 let sodeloval v dušnopastirstvu z nedeljskim bogoslužjem, pridiganjem in spovedovanjem. Vsem, tako slovenskim kot italijanskim vernikom se je priljubil zavoljo svoje prijaznosti in skromnosti in vsi smo radi poslušali njegove pridige. Zdaj pa je kot župnik vseh Slovencev v Gorici, preveč zaposlen in ne more več pri nas stalno delovati dot doslej. Ob tej priložnosti se mu Štandrežci zahvaljujemo in prosimo božjega Pastirja naj ga dobrotno poplača.
Njegovo delo bo odslej' nadaljeval naš letošnji novomašnik, ki ga je škof imenoval za kaplana v goriški slovenski župniji lin tudi v Štandrežu.
V nedeljo, ko je imel prvo bogoslužje v naši cerkvi, so mu najprej pevci zapeli pozdravno pesem, nakar ga je domači župnik v imenu vseh toplo pozdravil in mu voščil, da bi veliko naredil za rast božjega kraljestva med nami in še zlasti med našo mladino.
Po maši so ga pred cerkvijo pozdravili tudi zbrani verniki in v imenu vseh mu je predsednik prosvetnega društva »Štandrež« dr. Damjan Paulin izrekel dobrodošlico. Anita Lutman in Daria Pavio sta mu poklonili šopek cvetja. Zaključili smo z veselo napitnico in voščilno pesmijo »Mnogaja Jjeta«.
Sovodnje Odobreni dnevni red SSk. Goriški pokrajinski svet je na seji 19. septembra po dolgi diskusiji, ki je zadevala tudi druge predloge o okolju in onesnaževanju, odobril dnevni red, ki ga je predlagala Slovenska skupnost glede sovodenjskega upepeljevalnika. V svojem predlogu se slovenska stranka zavzema za posodobitev obstoječega obrata, a obenem za njegovo zaprtje po dograditvi novega. Istočasno je SSk pozvala pokrajinsko upravo, naj opremi naše ozemlje s sodobno napravo za meritve onesnaževanja.
SPORED PRIREDITEV OB 30-LETNICI USTANOVITVE ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE V GORICI
GORICA
DEŽELNI AVDITORIJ
Od 26. septembra do 7. oktobra
Razstava likovnih del Marka Ivana Rupnika
GORICA
Telovadnica ob Katoliškem domu
Podeljevanje priznanj ZSKP članom društev in drugih organizacij za 30-letno delovanje in za posebne dosežke na kulturnem področju.
KOROŠKA Od 7. do 15. oktobra
ČETRTI PRIMORSKI DNEVI NA KOROŠKEM Predstavitev publikacije o tridesetletnici ZSKP in zbranih del skladatelja prof. Mirka Fileja, prvega predsednika Zveze.
GORICA KATOLIŠKI DOM Nedelja, 22. oktobra
Slovesna osrednja prireditev.
Gobčeva opereta »Planinska roža«; nastopajo solisti, združene pevske, dramske, glasbene in baletne skupine.
Čestitke
Naša mama in nona BETINA KRISTANČIČ vd. OBLJUBEK je 23. septembra dopolnila 90 let popotovanja na tej naši zemlji. Ob tem lepem jubileju ji čestitajo hčere in sin ter vnukinje. Želijo tudi, naj ji ljubi Bog nakloni še dolgo in lepo starost.
* * *
MARKOTU IN ROMINI ob vstopu na skupno življenjsko pot iz srca čestitajo in želijo božjega blagoslova teta Ana, stric Nevio in Damjan.
OBVESTILA
Začetek nove sezone predavanj
Društvo slovenskih izobražencev v Trstu bo začelo v ponedeljek, 2. oktobra, z novo sezono svojih diskusijskih in debatnih kulturnih večerov. Prvi gost novega niza srečanj bo dr. Ferruccio Klavora s čedaj-skega SLORI-ja, ki bo govoril na temo: Od mita združenja k resnični enotnosti Slovencev. Začetek ob 20.30.
Seja ZSKP bo v nedeljo, 1. oktobra, ob
11.30	v Katoliškem domu v Gorici.
Župnija sv. Martina, Sovodnje ob Soči,
. obvešča, da bo v nedeljo, 1. oktobra, ob 10. uri sprejem novega župnika.
Tečaj za predsmučarsko telovadbo se bo začel v sredo, 4. oktobra, ob 19.30 v telovadnici ITI; tečaj bo vodil prof. M. Kranner.
Na Pečah v dolini Glinščice bo po poletnem premoru, sv. maša v nedeljo, 1. oktobra, ob 16. trni.
Bazovica se pripravlja na proslavo lepe obletnice Slomškovega doma: leta 1964 smo z velikim veseljem otvorili nov mladinski dom in ga poimenovali po našem velikem dobrotniku A. M. Slomšku. Obletnico bomo obhajali v nedeljo, 15. oktobra. Nastopila bo glasbena skupina iz Kamnika, ki bo gotovo navdušila občinstvo. Zato že sedaj lepo vabimo naše prijatelje na proslavo Slomškovega doma.
Apostolstvo sv. bratov Cirila in Metoda iz Trsta sporoča svojim članom in prijateljem, da bo mesečna maša za edinost v ponedeljek, 2. oktobra, v Marijinem domu v ul. Risorta 3 in sicer ob 17. uri. Gledali bomo tudi diapozitive. Lepo vabljeni.
SSG - baletna šola. Nova sezona baletne šole se prične v ponedeljek, 2. oktobra. Vpisovanje in informacije na upravi SSG, ul. Petronio 4, tel. 734265, vsak delavnik od 10. do 14. ure. Sestanek s starši ter novimi in starimi gojenci bo v vadbenih prostorih Kulturnega doma istega dne ob 16. uri.
SSG - abonma 1989-90. Friedrich Schiller: Spletke in ljubezen, Marij Čuk: Lepo je v naši domovini biti, Tennessee Wil-liams: Tetovirana roža, Jvan Cankar: Jakob Ruda, Natalie Ginzburg: Intervju, Paul Claudel: Marijino oznanjenje (MGL Ljubljana), Dušan Jovanovič: Zid, jezero (Drama SNG Ljubljana). Dosedanji abonenti lahko obnovijo abonma do sobote, 30. t.m., od 10. do 14. ure po tel. 734265, pri blagajni Kulturnega doma, ul. Petronio 4. Vpisovanje novih abonentov od 2. oktobra dalje.
Šport
Lepo športno priznanje
Italijanska zimskošportna zveza (FISI) je te dni podelila prof. M. Krannerju visoko odlikovanje »Zlati znak« (Distintivo d’oro FISI). To priznanje je dobil za več-desetletno tehnično organizacijsko delo na področju zimskega športa v goriški pokrajini.
Že veliko let je predsednik Pokrajinskega odbora smučarske zveze ter član tako goriške občinske komisije za ženske mladinske igre kot enake pokrajinske komisije. Bil je tudi pobudnik za ustanovitev smučarske sekcije Š. Z. 01ympije.
Tekma Škoda-Češke Budejovice : VBU ADO
Ob priložnosti druge obletnice otvoritve telovadnice Slovenskega športnega centra organizira Š.Z. 01ympia mednarodno odbojkarsko tekmo.
Prijateljsko tekmo bosta odigrali ekipi Škoda-Češke Budejovice in VBU ADO iz Vidma. Češka ekipa nastopa v I. zvezni ligi, Videmčani pa v italijanski A2 ligi.
Tekma bo v soboto 30. septembra ob 19. uri v telovadnici Slovenskega športnega centra, Drev. XX. septembra 85 v Gorici. Vse ljubitelje odbojke vabimo, da si tekmo ogledajo, saj v Gorici vidimo zelo poredkoma nastopati tako visoko kvalitetne ekipe.
Odbojka
Tudi dekleta 01ympije se pripravljajo na tekmovalno sezono, ki se bo začela čez dobra dva meseca. Te dni so se udeležile turnirja v Marianu. Zmagale so proti Marianu, izgubile pa so z Mosso in Kr-minom. Ekipa je zelo pomlajena, zato se pozna, da so še premalo uigrane. Čeprav še precej šepajo v sprejemu, so pa pokazale dobršno mero zaigranosti in so se brez strahu upirale izkušenejšim nasprotnicam.
Igrale so: Koršič Adrijana in Kristina, Carrara Monika, Bratina Mila, De Biasi Sandra, Bevilacqua Martina, Zotti Viviana, Briško Erika in Antoni Sabina.
Spored od 1. do 7. oktobra 1989
Nedelja: 8.30 Kmetijski tednik. 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 9.45 Pregled slov. tiska v Italiji. 10.00 Mladinski oder: »Ne podite proč sanj!« 11.00 Za smeh un dobro voljo. ,11.30 Filmi na ekranih. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 Narodnostne skupnosti v Italiji. 14.10 Janez Pov-še: »Čemu mi gosli, gosli zlate«. 14.55 in
17.30	V studiu z vami. 16.00 Šport in glasba.
Ponedeljek: 810 Muzejstvo na Slovenskem. 9.30 Slovenska lahka glasba. 10.10 Koncertni 'in operni spored. 11.30 Slovenski kantavtorji. 12.00 Pandorina skrinjica. 12.40 Mešani zbor Rauscedo iz Rausceda. 13.20 V žarišču. 14.10 Otroški kotiček. 14.30 Gospodarska problematika. 15.10 Ekologija. 16.00 Zbori L. Bratuž, Hrast, M. Filej, orkester RTV Ljubljana in baritonist M. Srebernič; vodi H. Lavrenčič. 17.10 Finžgar: Pod svobodnim soncem. 17.25 »Mladi val«.
Torek: 8.10 Stari časi družabnosti. 9.10 Ljudski motivi. 10.10 Koncertni in operni spored. 12.00 Z gibanjem v zdravje. 12.25 Priljubljene melodije. 12.40 Coro Polifonico Triestino iz Trsta. 13.20 V žarišču. 16.00 Harmonikarski orkester Synthesis 4. 17.10 Finžgar: Pod svobodnim soncem. 17.25 »Mladi val«.
Sreda: 8.10 Narodnostne skupnosti v Italiji. 9.30 Ljudski motivi. 10.10 Koncertni in operni spored. 12.25 Priljubljene melodije. 12.40 Coro Polifonico Triestina iz Trsta. 13.20 V žarišču. 14.10 Otroški kotiček. 14.30 Na goriškem valu. 16.30 Flavtist G. Marcossa. 17.10 Finžgar: Pod svobodnim soncem. 17.25 »Mladi val«.
Četrtek: 8.10 Dnevnik in spomini Staneta Kavčiča. 9.00 Južnoameriška folklora. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Protestne pesmi. 12.00 Po sledovih Inkov. 12.40 Dekliški zbor iz Rude. 13.20 V žarišču. 15.10 Četrtkova srečanja. 16.00 Ženski zbor J. Arcadelt iz Škocjana ob Soči. 17.10 Finžgar: Pod svobodnim soncem. 17.25 »Mladi val«.
Petek: 8.10 Ekologija. 9.00 Folklora ju-gosl. narodov. 10.10 Koncertni in operni spored. 12.00 Iz filmskega sveta. 12.40 Mešani zbor Montasio iz Trsta. 14.10 Otroški kotiček. 14.30 Od Milj do Devina. 15.10 Kulturni dogodki. 16.00 Pianist A. Starc. ,17.10 Finžgar: Pod svobodnim soncem. 17.25 »Mladi val«.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 9.25 Glosa. 9.30 Valčki in polke. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Črnske duhovne pesmi. 12.00 Življenje onkraj življenja. 12.40 Mešani zbor Montasio iz Trsta. 14.10 Oddaja iz Benečije Rezije in Kanalske doline. 16.00 Sobotno popoldne. 18.00 »Magellanov oblak«.
Sožalje
Ob prerani izgubi dragega mola in očeta KARLA ŠKORJANCA izrekamo ženi Karli, sinu Armandu, hčerama Klavdiji, Anamariji in ostalim sorodnikom globoko so-
žalje in se klanjamo njegovemu spominu.
Sekcija SSk, Števerjan « * *
SKPD »F. B. Sedej« izreka občuteno sožalje svoji podtajnici Anamariji in svojcem ob izgubi dragega očeta KARLA.
DAROVI
Za Katol. glas: Matija Hrvatin 20.000 lir.
Za Katol. dom: T. R. 50.000; M. D. 50.000; mama Betina ob življenjskem jubileju 100.000, hčere in sin 100.000; družina Nanut, Štandrež 50.000; druž. Kosič namesto cvetja na grob pok. Adrijane Mažgon
100.000	lir.
Za cerkvico sv. Cirila, Sesljan: ob prihodu našega Matevžka N. N., Solkansko polje 150.000 lir.
Za dela v Marijinem domu v Rojanu: Vera Bullen v spomin drage mame 50.000 lir.
Za Marijin dom pri Sv. Ivanu: Matija Hrvatin 30.000; Marija Čekada 15.000; ga. Margon 50.000 lir.
Za cerkev pri Štoblanku: F. V. 50.000 lir.
Za barvna okna cerkve v Bazovici: N. N. 100.000; N. N. 10.000; druž. Jurkič iz Padrič 30.000; ob srebrni poroki Pavla in Eleonore Cuzzi 110.000; N. N. 5.000; Marija Štancer jeva v spomin dragega moža Svetkota 40.000 lir.
Za cerkveni pevski zbor sv. Jerneja na Opčinah: Emilija Jogan-Sosič od romanja k trem faram 15.000 lir.
Za obnovitev cerkve na Ferlugih: Anica Ferluga 10.000 lir.
DAROVI
Za obnovitev cerkve na Opčinah: Pepka Škerlavaj ob krstu vnuka Marka 30.000; Milka Gomizelj 50.000; Emilija Jogan-Sosič od romanja k trem faram 15.000; Lidija Malalan v spomin na očeta Marija 50.000; Renata in Franko Pečar v spomin na Marija Malalan 50.000; druž. Peršič namesto cvetja na grob Pepita Sosič 40.000; druž. Angela Vremec v spomin na Milko Milič 30.000; Anica Ferluga 10.000; Karlo Fer-folja ob krstu sinčka Saše 50.000; Alda Sosič, botra ob krstu Saše 10.000; Angelika Malalan Ob krstu vnuka Saše 10.000; Guido Cobez ob krstu hčerke Uršule 11.000 lir.
Za misijon p. Kosa: Anica Ferluga 10.000; Pepka Škerlavaj ob krstu vnuka Marka
20.000	lir.
Za slov. misijonarje: M. Ž. 50.000; M. Z. 50.000 lir.
Vsem podpornikom našega lista Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
KATOLIŠKI GLAS tednik - uredništvo in uprava: Riva Piaz-zutta, 18 - 34170 Gorica - Tel. 0481/533177 -telefax 533177 - poštni tek. račun: 11234499 poduredništvo: Vicolo delle Rose, 7 - 34135 Trst - Tel. 040/414646 Registriran na goriškem sodišču pod št. 5 dne 28.01.1949 Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Poštn. plačana v gotovini - skupina 11/70% Dovoljenje pokr. poštne uprave iz Gorice Izdaja: KTD Katoliško tiskovno društvo (Societa Tipografica Cattolica srl - Riva Piazzutta, 18 - Gorizia - P.I. 00054100318) Tiska: Tiskarna Budin v Gorici Cena posamezne številke: 1000 lir Letna naročnina:	Italija	40.000	lir
inozemstvo	55.000 lir
zračna pošta	85.000 lir
Oglasi: za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski oglasi in osmrtnice 500 Mr, k temu dodati 19 % IVA