V VJLMkbjto
Izhaja vsak četrtek • Posamezna «t e v i 1 k a stane Din 1‘50 ^ |\ ^ Izdaja: Konzorcij »Straže v viharju" (A. Tepež) • Urejuje! A. Lipovšek Celoletna naročnina Din 40-—• Čekovni račun: »Straža v viharju", Ljubljana, *t. 16.790	l	II	J	Uredniitvo	in uprava: Ljubljana, Semeniika 2/II. • Tisk Jugoslov. tiskarne (J. Kramarič)
Izhaja vsak četrtek • Posamezna »tevilka stane Din 1’50 Celoletna naročnina Din 40'— • Čekovni račun: ,.Straža v viharju", Ljubljana, *t. 16.790	n	i	Izdaja: Konzorcij „Straže v viharju" (A. Tepež) • Urejuje: A. Lipovšek Uredniitvo in uprava: Ljubljana, SemeniSka 2/11. • Tisk Jugoslov. tiskarne (J. Kramarič)
Ljubljana, 30. januarja 1941		Leto VII — Številka 17	
Prava katoliška mladina
j	o.pa&uje,	svet
»Baklja«, list hrvaških dijakov-križarjev na Krku je prinesel lep sestavek, čigar vodilne misli podajamo našim čitateljem. — Ur.
Mladina je nosilec narodove bodočnosti! To je dejstvo, ki ga mladina mnogokrat iz svojih omejenih perspektiv ne more spoznati. Skušajo ji sicer z vsemi sredstvi (šola, dom, tisk) predočiti to v pravi luči, toda ti napori niso vedno kronani s pravim uspehom, ki bi ga naj dokazalo resno gledanje mladine na svoje stanovske naloge, ki jo naj pripravijo za vstop v življenje.
Da je pa to resnično dejstvo, nam pa kaže prizadevanje vseh velikih duhov in odločujočih državnih činiteljev, da si vzgoje mladino, s katero bodo mogli izvesti svoje zasnove. Nova mladina mora odločilno poseči v novi čas.
Narod bo takšen, kakršna bo njegova mladina. Tako je narodni socializem v stremljenju, da oživotvori idejo germanskega rasizma, s tem duhom-prepojil mladino in sadovi tega dela se že kažejo. Tudi fašizem zida svojo idejo obnovljenega rimskega imperija na mladino, v tem smislu vzgojeno. Pa tudi Francija, ki je v krvavem svitu izpregledala novi dan, se je ob truplih milijonov svojih sinov zavedla zgre-šenosti svojih idejnih osnov in priče smo naporov maršala Petaina, da povzdigne sedaj ponižano, a še vedno slavno Francijo. To nalogo polaga v roke mladine, ki jo hoče vzgojiti v duhu katoliške tradicije, ki je Francijo naredila slavno. Prepojiti jo hoče z idejami katoliške večne mladosti.
Ta mladina pa žal raste v izprijeni in izrojeni sedanjosti. Žal še mnogokrat mladina ni dovolj odporna, da bi se mogla Ustavljati močnim tokovom, ki jo vlečejo s seboj. To okolje opisuje slavni italijanski konvertit Giovanni Papini tako:
»V tej kužni razvalini, ki se imenuje XX. stoletje, bledijo in se razkrajajo vse »ere. Ena edina vera, ki vlada svet, je »era, ki priznava vrhovno trojico Votan, Mamim, Priap. Pomeni pa prvi silo, ki ima za simbol meč in kasarno za bivališče; drugi bogastvo, s simbolom zlato, ki stolu je na borzi; tretji telo, ki mu je sim-bc l Falus, domuje pa v beznici. Ta vera blada po celem svetu, vse jo vneto izpolnjuje z dejanji, četudi ne z besedami. Stara družina razpada. Zakonska zveza
je izpodkopana z bigami jo. Mnogim se zdi porajanje otrok prokletstvo, pa ga preprečujejo z različnimi ■ prevarami, pohota zmaguje nad zakonsko ljubeznijo. Javne in lajne priležnice vladajo nad neizmerno množico izčrpanih in bolnikov.
Ni več monarhije, ne republike, vse oblike vladavine so prevara in čar. Plutokracija in demagogija, sestri po duhu in namenu se borila za oblast.«
Kakšno bodočnost naj pričakuje človeštvo od mladine, ki je vzgojena v takih razmerah?
Tudi mladina, prepojena s rasizmom, ne more privesti ne svojemu narodu, pa tudi ne človeštvu lepše bodočnosti, ker bo doživela težka razočaranja in bo postala grobar svojega naroda. Miselnost nacionalizma in rasizma je omejena časovno in prostorno. In ravno zato ima mladina, prepojena s tako miselnostjo, samo omejen cilj in čuti praznino, ker njena zdrava duša teži za polnostjo življenja, za neizmernimi in večnimi ideali, njen pogled ne trpi omejenega obzorja.
Tako polnost in življenje najde mladina v večnih, zato pa tudi vedno mladostnih idealih katolicizma. Le mladina, ki ima v sebi večno življenje je zrno, iz katerega bo pognalo novo življenje in prerod naroda.
Zdravo, življenja polno katoliško mladino odlikujejo štirje karakteristični znaki:
Idealizem
Žalostno je videti mladega človeka, ki je šele začel živeti, pa že obupava in gleda na svet skozi umišljene črne naočnike. Tak je človek, kadar dela proti vesti. Toda takrat ni čas za obupavanje. Bog je najvišja Dobrota in človek je mora z odkritosrčnim kesanjem postati vreden in idealizem bo prodrl skozi spokorniške solze, kakor skozi prizmo in v mladem srcu bo zasijal v svetlih spektralnih barvah lik Odrešenika. Čim bližji bo Kristusu, tembolj bo odkrival njegovo lepoto in tem bližji mu bo. Misli in čutenje mladega katoličana se dvigajo visoko nad pozemskim blatom in segajo do neba, do večnosti.
Prvo znamenje pravega katolištva naše mladine je, da vedno proži svoje roke Kristusu, da nas On vodi k sebi.
Heroizem
Katoličan, ki je spoznal svoj ideal in ga vzljubil, bo žrtvoval zanj vse svoje sile, vse svoje darove, samega sebe. S svojo vztrajnostjo in odločnostjo se bo prebil skozi vse zapreke, skozi labirint današnjih zablod, kakor Tezej, a rdečo nit njegovega življenja mu bo pa dala sv. Cerkev.
Drugi znak je: Junaški idealizem, ki gre povsod, koder ga vodi Kristus, četudi za ceno najtežjih žrtev.
Radikalizem
Kristus pravi: »Nihče ne more služiti dvema gospodarjema.«
Kristus ali Satan!
Današnja mladina zelo mnogo trpi zaradi pomanjkanja idealizma. Skuša najti tisto toliko opevano, pa tolikokrat pogubno »zlato sredino«.
»Ne maram se zameriti nikomur.« Toda to ne gre. Ni tisti pravi katolik, ki je samo v cerkvi zaveden, ali pa samo v svoji notranjosti, ako pa je treba javno priznati Kristusa, pa bi se zaklinjal kot Peter v Jeruzalemu, da ne pozna Kristusa! Katoliški radikalizem zahteva od nas, da se vedno in povsod dosledno držimo svojih katoliških načel.
Dejavnost
Bog je dal katoličanom pravo spoznanje, ki nam nalaga dolžnost, da to tudi z dejanji pokažemo. Ne smemo brezbrižno gledati, kar se godi okoli nas. Ali ne obsojamo berače, ki so še dela zmožni, pa prosjačijo. Še bolj pa je obsojanja vreden katoličan, ki za svojega Odrešenika ne stori ničesar.
Mladini, ki jo odlikujejo te oznake, je zagotovljena plodna bodočnost. Potrebujemo mladino, ki bo vršila svojo dolžnost do Boga in ljudi. Ta mladina bo s pogumom prevzela dolžnosti in odgovornosti mož, kadar bo nastopil njen čas.
Povsod Boga! Proč z liberalnimi in marksističnimi frazami, ki so tuje našemu narodu!
Dr. Anton Korošec
V tednu med 19. in 26. januarjem je stopil v ospredje sredozemski prostor. V vojaškem, kakor tudi v političnem pomenu besede. Oba nasprotujoča si tabora namreč skušata vojnim dogodkom dati vsak svojo smer. Velesili osi-šča hočeta vojno zaključiti, angleški tabor bi jo rad zavlekel tako dolgo, da bo ameriška pomoč postala izdatna. Tem stremljenjem odgovarjajo tudi vojaški in politični dogodki sami.
Angleški tabor je začel z velikopoteznimi vojaškimi dejanji v Afriki in sicer na vseh frontah, kjer se angleški kolonialni imperij dotika italijanskega. Namen te ofenzive je oslabiti zaveznika Nemčije, istočasno pa tudi razpršiti nemške sile, ki bi morale svojemu zavezniku na pomoč in bi se tako razpršile na dveh frontah. Angleški sunki so imeli uspehe. Število ujetnikov je naraslo na 105.000. Abesinski neguš se je vrnil v Abesinijo in sedaj vodi četniško vojno proti Italiji. V Eritreji so Angleži v sredini dežele, Kenija je očiščena. V Libiji pa stojijo pred Derno in Benghazijem. Nemško letalstvo pa je prišlo v Sicilijo, da tamkaj pomaga italijanskemu zavezniku.
Na angleško-nemški fronti je bil mir, na albanski fronti so se čutili prvi italijanski protinapadi kot znamenje protiofenzive, ki je oči-vidno pred durmi.
V isti smeri se razvijajo tudi politični, dogodki. Mussolini in Hitler sta se sestala dne 20. januarja in so bili na tem sestanku sprejeti sklepi, ki tičejo hitrega zaključka vojne. Sklepi se nanašajo na hitro politično ofenzivo v Franciji in Španiji ter na politično pripravo jugovzhodnega prostora, tako da bi se mogli vojaški dogodki neovirano razvijati s sodelovanjem evropskega zahoda in jugovzhoda. V tej zvezi je treba omeniti poskus legionarskega prevrata v Romuniji, ki po štiridnevnih bojih ni uspel in je bil zadušen v krvi, ter določene zahteve, ki so bile postavljene Franciji, da naj da na razpolago tuniško pristanišče Bizerto.
Na drugi strani pa se angleški tabor trudi, da bi čim prej dobil od Amerike polno pompč in so v tem oziru padle značilne besede iz ust ameriških in angleških državnikov ob priliki, ko je prišel v Ameriko novi angleški veleposlanik lord Halifax.
Položaj Jugoslavije je bil dober in sta ga označevala obletnica bolgarsko-jugoslovanske-ga pakta o večnem prijateljstvu ter ratifikacija podobnega pakta med Jugoslavijo in Madžarsko.
.
Univerza v Oxffordu
Univerza v Oxfordu je svojevrstna in se razlikuje od drugih univerz po svetu.
Na njej študira okrog 4000 akademikov in 750 akademičark.
Univerza ni kako centralno poslopje z mnogimi raznovrstnimi instituti, ki so nameščeni v lastnih poslopjih, ampak je agregat tkzv. kolegijev (»college«), ki so lastne ustanove in zgradbe, ki imajo svoj lasten sistem študija, predavanj, svoje osebje, profesorje, lektorje in v katerih stanuje po 100 do 150 dijakov. Nihče se ne more vpisati na univerzo, če ni včlanjen v kak tak kolegij.
Uniiverza kot taka pa vodi izpite in podeljuje akademske čine (»bachelor, master, doc-tor«). Nadalje ima univerza kot vrhovna ustanova laboratorije za medicino, naravoslovje, tehniko. Teologijo, pravni študij, filozofijo, klasične jezike, zgodovino, lingvistiko, narodno gospodarstvo pa poučujejo večinoma tkzv. »f e 11 o w s« in lektorji v kolegijih.
Kolegiji
Vsak kolegij ima svoj velik kompleks poslopij, svojo kuhinjo, svoje predavalnice, obed-nico, stanovanjske sobe, svojo cerkev, oz. kapelo, svoja velika igrišča, svojo lastno ladjo.
Skoro vsak dijak v teh kolegijih ima spalnico in delovno sobo, kjer sprejema obiske. Ves študij je zgrajen na kolegijskem, ne na fakultetnem sistemu; v vsakem kolegiju so tehniki, juristi, medicinci, zgodovinarji, lingvisti in prav to sožitje intelektualcev raznih strok je ustvarilo to, kar se imenuje »Etos Oxforda«, kakor pravi Stallybrass, vodja kolegija »Brasenose«.
Velikih kolegijev je v Oxfordu 20 in sicer:
University	college i(1249) ’
Baliiol	(1263)
Merton	„ (1254)
Exeter	(1314)
Oriel	(1326)
Queen’s	„ (1340)
New	.. (1379^
Lincoln	(1427)
Ali Souls	(1437)
Magdalen	(1458)
Brasenose	(1509)
Corpus Christi	(1516)
Christ Church	(1546)
Trinity	(1554)
St. John's	(1555)
Jesus	(1571)
Wadham	(1612)
Pembroke	,, (1624)
Worcester	„ (1714)
Hertford	(1749)
giji so bogate ustanove kraljev, škofov	
in lordov v preteklosti.
Življenje v kolegijih
Kolegiji imajo ustanove za tkzv. »f e 1 -lows«, družnike ali tovariše, n. pr. 12 in tudi več, ki jih kolegij nastavlja za 7 let. So to profesorji, ki stanujejo v kolegiju, večinoma ne-oženjeni in ki tvorijo vodstveni odbor kolegijev; tudi skupno hrano imajo tam. Izmed njih se določa za vsakega dijaka tkzv. »tu tor«, varuh, ki skrbi za akademika, mu posreduje vpisovanje itd., ga poučuje in o njem poroča. Tu-torju se mora dijak javiti recimo vsak teden.
Vsak kolegij ima tudi ustanove za lektorje, ki so nižji kakor »felloovs«. — Oboji predavajo v svojih kolegijih. Najlažje si predstavimo tak kolegij kot srednjeveški samostan, kakor n. pr. Stična. So to ogromna častitljiva poslopja, mala mesteca zase, ki so vsa ob-raščena z bršljanom, da napravijo zelo častitljiv vtis. Cerkve ali kapele v teh kolegijih so pravi biseri srednjeveške cerkvene umetnosti.
V Oxfordu ni govora o akademski svobodi v našem smislu! Ne: Angleži skrbno varujejo stare tradicije in se počutijo dobro. Ves Oxford je prepojen s krščanskim ozračjem, kaki izpadi na vero in na krščanstvo ibi veljali kot nekaj, kar se ne sklada z angleško tradicijo; o kakšnem »antiklerikalizmu« ne more biti govora.
Dijaki prihajajo v Oxford v 18.—19. letu in morajo nekaj let stanovati v kolegijih.
Pred sprejemom v kolegij morajo položiti izpit iz nravnosti.
V kolegiju imajo dijaki skupno kosilo, skupne igre in večinoma predavanja v hiši ali v drugem kolegiju. Dopoldne je ves Oxford eno samo mrgolenje dijakov, ki hodijo gologlavi od kolegija do kolegija v tkzv. gownih, to so lahke črne oficielne jopice.
Red in disciplina
Vsi dijaki prisostvujejo 3—4 krat na teden jutranji božji službi »Service« v domačih kapelah. Božje službe v kolegijah so v anglikanskem obredu. Drugovermi dijaki, n. pr. katoliški, morajo iste dneve pohajati svoje cerkve.
Zvečer mora dijak biti ob 10. uri v kolegiju; sme pa izostati do 12, a mora plačati globo. Ako izostane dvakrat čez 12. uro, dobi od vodje hiše strog ukor; pri večkratnem izostanku mu preti izključitev, kar pomeni izključitev iz univerze
V ponedeljek dne 27. t. m. je bila na slovenski univerzi tradicionalna svetosavska svečanost. Ob 11. uri je o. prorektor dr. Ku-Sej kot zastopnik obolelega g. rektorja dr. Slaviča ob navzočnosti vseh dekanov z lepim nagovorom označil pomembnost tega praznika. Ob tej priliki so bile tudi podeljene svstosavslce nagrade naslednjim slušateljem:
a) Na lilozoiski fakulteti:
1. Kuščer Ivan, ki je predložil temo: Fizikalna svojstva obmorskih vrelcev, pod geslom: »RACA«, v znesku 800 din.
2. Žlebnik Leon, ki je predložil temo: Emocionalna in vrednostno-teoretična struktura eudaimonije, pod geslom: »Eudairnon«, v znesku 600 din.
3. Novak Mirko, ki je predložil temo: Geografija industrializacije v Sloveniji, pod geslom »1848—1940«, v znesku 600 din.
b) Na juridični fakulteti:
1. Koritnik Nikolaj, ki je predložil temo: Pomen tujskega prometa za javne finance, pod geslom: »Vis paret sapientiae, justitia regit mercaturam«, v znesku 500 din.
2. Komar Milan, ki je predložil temo: Delokrog dekanov, naddekanov, arhidiakonov in naduh ovnov (arhiprezbitrov) v jugoslovanskih škofijah, v znesku 800 din.
3. Bonač Vlado, ki je predložil temo: Maks Weber kot sociolog, pod geslom: »Hirizma , v znesku 500 din.
sploh, to pa je za Angleža sramotna kazen, ker bo težko dobil službo.
Dijaki, ki imajo že več semestrov, smejo stanovati v privatnih hišah, ki dobijo od univerze »licenco« za to. Hišni gospodarji takih hiš so navezani na isti red kot kolegiji in morajo javiti vse nerednosti univerzitetni oblasti, posebno večerne izostanke.
Univerza ima lastno policijo, tkzv. »proc-ters« (procurators), ki jih določajo za vsako leto kolegiji po vrsti. Ti uradrui organi patruli-rajo po mestu kot stara častitljiva ustanova preteklih stoletij in dijaki se jim podrejajo, ker je avtoriteta univerze za njimi. Imajo pravico aretirati dijake in dostop v katero koli hišo. En dan v letu (v pustnem času) dobijo dijaki popolno svobodo, da smejo poljubno rogoviliti po Oxfordu in vse hiše so tedaj iz previdnosti zaprte; ta dan policija ne funkcionira.
Šport in druiabnosl
Dopoldne je vse na predavanjih, popoldne je vse na igriščih, na reki, pri športu; ob 5 je vse pri five o'clock čajanki.
Dijaki smeijo vabiti dekleta k čajanki, a se morajo prej zmeniti s »chaperon«, to so gardne dame, ki so seveda zraven povabljene. *
V Oxfordu je med dijaki iz različnih slojev pravo prijateljstvo. So dijaki, ki imajo letno 800 funtov, drugi morda samo 200 funtov prejemkov. Na zunaj v občevanju so razlika ne vidi. Vsak angleški dijak skuša priti v družbo dijakov iz višjih slojev, ker prinašajo taki dijaki angleško samozavest in angleški ponos v družbo.
Oxford šteje 60.000 ljudi, je podeželsko mesto in izgleda od daleč kot romantična idila iz starih časov: kajti nešteto stolpov in stolpičev se dviga nad strehami. Ves Oxford živi le univerza in dijaštvu.
4. Mihelčič Franc, ki je predložil temo: Jugoslovanski senat v našem državnopravnem ustroju in v primeri z gornjim domom drugih držav, pod geslom »Senat 1. 1939«, v znesku 800 din.
5. Gorjan Miroslav, ki je predložil temo: Kazensko pravna zaščita zunanje varnosti kraljevine Jugoslavije, pod geslom: »Čuvajmo Jugoslavijo«, v znesku 800 din.
č) Na tehniški fakulteti:
1. Kalčič Svetozar in Mulaček Jelena, ki
sta predložila temo: Prispevek k biologiji slovenskega človeka, pod geslom: »O, A, B, AB«, v znesku 2000 din (vsak po 1000 din .
d) Na tehniški fakulteti:
1. Kralj Janez, ki je predložil temo: Pravi značaj sericitskih skriljavcev Kranjske rebri in verjetni pogoji nastanka kaoilinitovega ležišča v Orni, pod geslom: »Crna, Kaolin«, v znesku 1500 din.
2. Pavko Dragotin, ki je predložil temo: Detajlna mikroskopska karakteristika, geološki pogoji nastopanja in pomen trahiandezitov Fruške gore za gradnjo cest, pod geslom: »Tra-hiandezit«, v znesku 800 din.
3. Švajger Rasto, ki je predložil temo: Energijski potoki v električnih strojih, pod geslom: »Prostor — prevajalec električne energije«, v znesku 2000 din.
e) Na teološki fakulteti:
1.	Germovnik Franc, ki je predložil temo: Resnica in čas stvarjenja poedinih duš, pod
Nedeljske misli
Očiščevanje in darovanje sta središčni misli na Svečnico. Kur je na splošno zahtevala zapoved vseli mater, to je hotela i/.polniti tudi Murija, četudi je osebno zapoved ni vezala. I nesluteni pokorščini in ponižnosti vrši voljo božjo in izpolnjuje zapoved in z' življenjem govori:	zgled	vam	zapustim,
zgled vam dam.
Strašna je krivda današnjega sveta, nas vseh. Tako se nam zdi včasih, da smo nekam globoko pogreznjeni, vsi zadolženi, grozna teža leži na nas. rešitve olajšanja od nikjer. Hrepenimo po očiščenju, razbremenitvi. Morda bodo sedanji potoki krvi. gore trpljenja in bridkosti vplivali blažilno, očistili duše in jih pripravili za bodočnost.
Darovanje je druga misel. Jezus sum sc’ daruje in Muriju gu duruje nebeškemu Očetu. Z nebes Gu je prejela, nebesom gu v daritveni volji vruča. A jeno čisto srce, njena brezkrajna ljubezen in neizmerno dragoceni dar, ki ga daruje, vse to so momenti, ki dajejo pravo vrednost daritvi in daritelju.
Današnji samoljubni, vase zagledani brezsrčni svet pa se najbolj boji in ogiblje žrtve — saj pruv to je duritevl Ljubezni ni.zuto ni žrtve, ki od svojegu nekuj da, duruje, pokaže in dokaže misel in priznanje drugemu. kjer se bojujeta samoljubje in požrtvovalnost, tam pristopimo odločno in hitro, kot vojaki, ki mnogokrat bolj odločajo o izidu bitke, kot poveljniki. S svojo daritvi j > je dal Kristus vrednost in ceno tudi našim žrtvam. Duti. uklonili razum, se pravi verovati. 'Žrtvovati voljo, se pravi prepttaMi se povsem božji previdnosti. Težke so te žrtve, n so dragocene, ne toliko v človeških očeh, pač pa o božjih. A brez žrtve ni sprave. ni očiščenju, ni ljubezni. Ljubezen pa vse presega, vse druži, vse pretrpi.
geslom: »Deus Conditor esse non cessat«, v znesku 600 din.
2. Soklič Anton, ki je predložil temo: Nauk Sv. Tomaža Akv. v medsebojnem razmerju nadnaravnih življenjskih počel, pod geslom: »Gratia supponit naturam«, v znesku 700 din-
3. Rueh Dušan, ki je predložil temo: Janez VIII. in Fotij, pod geslom: »Mystificatio h isto-rica«, v znesku 700 din.
4. Kerč Boris, ki je predložil temo: Okrožnica Aeterni Patris in njen odmev na Slovenskem, pod geslom: »Sacra doctrina«, v znesku 400 din.
5. Trdin Miha, ki je predložil temo: Raz* merje žene do moža v sv. pismu nove zaveze» pod geslom: »Zena je odsvit moža«, v znesku 600 din.
6. Salmič Ivan Anton, ki je predložil temo: Resnica in čas stvarjenja poedinih duš, pod geslom: »Creatus est homo«, v znesku 400 din-
7. Remškar Ivan, ki je predložil temo: Nauk Cirila Solunskega o bogopodobnosti, pod geslom: »Imago et similitudo«, v znesku 600 dinarjev.
*
Nadalje je bila podeljena svetosavska na* grada »Primorskega akademskega starešinstva! stud. iur. Cigoju Stojanu, ki je predložil tem£>: Zastopstva Slovencev in Hrvatov v okviru ustavnega prava kraljevine Jugoslavije, po^ geslom: »Zbornica«, v znesku 1000 din in
svetosavska nagrada iz fonda Francoskega društva tehniške fakultete Dolencu Marjan«' ki je predložil temo: Potek mineralizacije Bor' skega rudišča, pod geslom »Bor«, v znesku 3000 din.
Svetosavske nagrade na naši univerzi
Nove knjige
Romano Guardini, Sveta znamenja. Jugoslovanska knjigarna 1940. Prevedel Franjo
Tominec,
Pričujoča izdaja liturgične knjige je posebnost, kakršna pri nas ni v navadi. V štiriindvajsetih poglavjih nam je podana snov za premišljevanje s tako živimi opisi, da nam nehote vzbujajo misel na tisti lik človeka, ki smo ga morda že kdaj srečali in molče odšli dalje: Tako daleč sem od njega, kje je svetost moje mladosti, tiste, ki je v igri, v molitvi, hoji, vsepovsod ugajala, s svojo vihravostjo umirjevala okolico; s svojim kričanjem ljubila! In vendar lik, ki si ga ustvari fant ali dekle, ko prebere to knjigo, izraža tisto mladostno resnost, umirjenost in vzvišenost svoje srečne duše, ki se mu zdi oddaljena, pa zahteva tem več hrepenenja. — A posebnost te knjige je v tem, da jo je akad. slikar Miha Maleš opremil s šestindvajsetimi slikami, ki hočejo — idealistično pojmovane — izraziti vse tiste misli, ki so za tekstom in se vsakemu porajajo in oblikujejo v mejah fantazije poedinega bravca. A v njih je mnogo več vsebine, so plod umetniškega doživetja. K vsaki je dr. p. R. Tominec v uvodu napisal tudi tekst, da bodo bralcem lažje dostopne. Oglejte si samo Vrata. Dva svetova: zunanji za hrbtom pijanega možaka, v skrušeni pozi in na očeh; notranji, ki odseva z dekletovega zbranega obraza :in njenega pobožnega klečanja ter iz ostalih, v ozadju vidnih figur. Prav tako močno doživet je Poldan, ki bo pri mnogih našel še večji odziv.	Mč.
Ana Wambrechtsamer: »Danes grofje celjski in nikdar več«. Zgodovinski roman. Založba »Naša knjiga«. Jugoslov. knjigarna 1940.
Delo nemške pisateljice, ki vsebuje velik in lep kos naše zgodovine, je posrečeno prevedel Niko Kuret. Roman sam na sebi ni buren in poln preobratov. Vsa .zgodba, ki je nanizana okoli šesterih glavnih oseb, epično mirno teče iz ust kronista Beritholda Apre-hanja. Obsežna knjiga s 492 stranmi je prav za prav obširna kronika mogočnih Celjanov. Ta vtis še bolj potrjujejo arhaistični stil, raba
starih in mnogih dialektičnih izrazov, na primer: voza = ječa, netjak, mestjan, frajman = rabelj, tunf = tolmun, gospo j a — gospa, gliha, obrajtati, kamenata = čumnata, špampet, požre = dekle itd. Tiskovnih • napak je spričo velikosti teksta prav malo in jih bralec lahko' sam popravi. Roman posega v zgodovino celjskih grofov, ko se ti povzpnejo na svojo najvišjo točko in obetajo postati važen činitelj v življenju južnih Slovanov. Toda zaradi njihovega prevelikega pohlepa po bogastvu, časti, novih pokrajinah se jim zruši osebna in družinska sreča. Pohotnost in razvratno življenje je uničilo njihovo vodilno idejo o samostojnem kraljestvu. Zaman so bili vsi boji, vse trpljenje, prevare, celjska zvezda je hitro,
kakor je vzšla, tudi ugasnila, ker je bil slab temelj, zgrešeno je bilo družinsko življenje.
Kratke vsebine zaradi velikega obsega ni mogoče navajati tu. Saj kdor bo roman začel brati, ga ne bo odložil, dokler ga ne prebere vsega. Prevajalec je na koncu v opombi pojasnil, da ne odgovarja zgodovinski resnici, kar pisateljica govori o razvezi zakona, o privilegiju žičkih menihov, da so spokornemu grešniku dajali odvezo brez spovedi. Knjigo vsem priporočamo, saj je na inašem knjižnem trgu doslej največje delo, ki slika življenje celjskih grofov. Zunanjo stran je lično opremil arh. Vlado Gajšek in bo knjiga v okras vsaki knjižnici in lepo darilo vsakemu prijatelju dobrega čtiva.	—mir. *
» Srednješolec
V slovenski publicistiki smo v zadnjem času doživeli več zanimivih pojavov, ki kažejo, kako se znajo razne tendence spretno skrivati pod nedolžnim videzom mladinskih listov. Življenjska pot teh listov je zelo poučna. Naenkrat prične izhajati »mladinsko glasilo«, ki se v začetku svojega kratkega življenja postavlja na vzvišeno stališče nad »dosedanjima tradicionalnima taboroma«, ki razdvajata naš nebogljeni narod in ni eden boljši od drugega! Svoje svetovnonazorne opredelitve iz previdnosti, ali pa iz sramežljivosti pa ne pove. Vse naše narodno prizadevanje motri skozi črna očala, želi si novega sveta, ki ga bo ostvarila mladina, ki se naj v čim večjem številu zbere okrog tega »glasila«.
Zavestno ustvarjanje nezadovoljstva nad obstoječim redom, to je prva faza razvoja. Tu je vse tako previdno povedano, da se res ne moreš ničesar konkretnega oprijeti, vendar čutiš, kako je vse črno, slabo in pokvarjeno, kar te obdaja.
Kot protiutež pa pričenja v nadaljnjem razvoju nakazovati svojo rešitev iz tega zla. Sprva
po malem, potem pa vedno več izveš o lepem življenju, o »raju na zemlji«, ki je baje udej-stven tam nekje na vzhodu. S tem je naloga te muhe enodnevnice zaključena in stori svojo žalostno smrt. (Prim. rajnka »Slovenska mladina«.)
V roke nam je prišla prva številka »Srednješolca, glasila slovenske srednješolske mladine.« Zdi se, da je naša klima za porajanje novih »glasil« zelo ugodna, kajti komaj zatone eno, izide drugo. Za uredništvo je podpisan prof. Janko Jurančič, konzorcij, ki izdaja to glasilo za srednješolce pa predstavlja profesor V. Čopič,
Dojem tega glasila je svojstven. V uvodni besedi, pod katero je podpisan nek anonimen dijaški uredniški odbor, pravijo, da »imamo pri nas mnogo listov, ki pravijo, da so mladinski. Toda lista, ki bi bil res to po svoji vsebini in namenu, ki bi bil pravi izraz življenja in hotenja srednješolca, doslej nismo imeli. Naših srednješolskih listov ne piše mladina sama, temveč drugi pišejo za mladino.«
Vidimo, da pričenja tudi to glasilo v tra-
dicionalnem stilu takih »glasil«. Mi bi pa radi vedeli, kdo so tisti »srednješolci«, ki bodo vse sami pisali, gledali, presojali in ocenjevali? Pravijo, da »bodo pisali tudi o ostali naši mladini?« Katera neki? Zelo zanimiv bi bil pogled za hrbte gospodov profesorjev, ki predstavljajo ta list, »ki ga bomo pisali mi (družba okrog tega glasila) srednješolci?«
Uvidijo sicer, da vsega sami ne zmorejo, zato jim bodo pa pomagali njihovi profesorji z nasveti. Mogoče jim pa pomaga še kdo drugi?
Program imajo zelo obširen in pester, saj to obljubuje vsak list, ki pričenja izhajati. Zanimivo je, da se bodo ozirali na življenje svojih kmečkih in delavskih tovarišev. To je vsekakor zelo lepo in popolnoma pravilno, radovedni smo samo, kako bodo to izpeljali.
Prva številka je prilično pestra, vrstijo se pesmi, proza, kritika, gledališče, dopisi iz srednjih šol. Za poezijo bi bilo vsekakor bolje, da ne bi nikoli zagledala belega dne. To je šolar-sko pesnikovanje. Tudi proza kaže, da je mnogo dobre volje, vendar nam kakega izrazitega novega talenta še niso odkrili. Vsa ta proza je pa nekam pubertetno pesimistično nastrojena, kar nas skoraj preseneča pri tej mladini, ki hoče z mladostnimi koraki v svet.
Petričeva črtica »Ločnica« pa kaže močan vpliv pripovednikov »Sodobnosti«. Zelo zanimiv je en stavek iz črtice »Otroci iz Podgoz-da«, kjer opisuje avtor svojo mladost.
»Rdeča šipa sc je sesula, kar smo sprejeli s huronskim vpitjem. Razdelili smo si rdeče črepinje, gledali skozi nje ter ugotavljali, kako lepo bi bilo na svetu, če bi bilo vse v tako lepih barvah.« Komentar je odveč! Prepuščamo bistrim čitateljem, da sami uganejo smisel.
Svojo nezadovoljnost pa kažejo zlasti v rubriki »Gledališče«. Niso še sicer nič pozitivnega ustvarili, vendar jadikujejo takole: »Zgro-' (Nadaljevanje na nasl. strani.)
ASK goji tudi alpinizem
Preteklo soboto je priredila alpinska sekcija ASK-a v dvorani Akademskega doma zanimivo predavanje s skioptičnimi slikami. Predaval je najboljši slovenski plezalec, znan alpinist, predavatelj in pisec iz kraljestva gora, igralec glavnih vlog v slovenskih filmih »V kraljestvu Zlatoroga« in »Triglavske strmine«, reševatelj neštetih ponesrečencev, Uroš Zupančič o temi: »Razvoj, kriza in nova pota alpinizma«.
Uroš Župančič je sin planin iz rane mladosti in zastopnik mlajše alpinistične generacije na prelomu med alpinistiko v suhi skali in novo panogo — zimsko alpinistiko. On je pri nas prvi, ki je začel stene osvajati tudi pozimi. Je pa brez dvoma tudi velik ljubitelj slovenskih gora. Ko so drugi hodili v zamejstvo in se vračali z uspehi ali tudi neuspehi, je on z veliko ljubeznijo hodil v naše stene, ker je smatral za Slovence poniževalno, da bi jih tujci kot prvi osvajali. Zato pa je tudi dosegal uspehe kot še nihče pred njim in najtežje smeri v naših Julijskih Alaah bodo kot neme priče govorile o močni, nezlomljivi volji vsega slovenskega naroda.
V čudovitih besedah nam je orisal težnje in hrepenenje prvih planincev, ki so osvajali nov svet, svet kamor še ni stopila človeška noga, Pa do današnjih dni, ko že vse preveč pojo hlini svojo čarobno pesem.
Alpinizem je udejstvovanje, ki zahteva največ požrtvovalnosti, ljubezni in idealizma. Treba je biti z našimi alpinisti, žrtvovati in ljubiti z njimi, kdor hoče razumeti njihovo udejstvovanje, Alpinizem je treba gojiti iz ljubezni do gora in božje prirode, pa tudi iz ljubezni do bližnjega. Alpinist išče v gorah novega življenja in ga žene v njihovo naročje hrepenenje po spoznanju in pravem vrednotenju življenja, na kar je v trdem boju za obstanek že skoraj pozabil. Toda bistvo alpinizma ni samo iskanje nečesa novega, Ear ni vsakemu dostopno; neprimerno večji je vzgojni moment in dojem za vse življenje. Saj šele tam gori, med okamenelimi besedami gora, ko si zasenčiš porjaveli obraz z roko in občuduješ v megleno obzorje se izgubljajoče gorske velikane, začutiš, kako si majhen in kako velik je Oni, ki je z dobrohotno roko nam oblikoval to lepoto, obenem pa se ti v radosti razširi duša, ko se v brezmejnem hrepenenju do življenja boriš za vsak prijem in vsako stopinjo v previsih — rdečih stenah in črnih — hladnih kaminih, ko piješ vase ljubezen in moč gora na ostrih grebenih nad temnimi prepadi, odkoder se dviga krik po življenju, ko se podiš kot gams, vriskajoč čez rušeče se meli in zaledenela snežišča in ko ti slednjič srce zacvete v pomladi na mehkih, mahovitih tratah v šepetu borovcev in snežnobelih mecesnov . ..
So alpinisti, ki se zadovolje samo s tem, da gore samo gledajo in se vesele lepega sonč-
nega zahoda ali jasne mesečne noči. Drugi pa hočejo vse to uživati šele po trdem boju. V trdi borbi s steno si kujejo srečo na vrhu, po poti nad mračnimi brezni negotovosti in nevarnosti, kjer se iz molčečih prepadov pod navpičnimi stenami in vrtoglavimi višinami dviga krik po življenju, jih šele na cilju obsije sonce veselja in življenjske radosti.
Nekateri ljubijo gore zato, ker jim v trdi borbi pomagajo do očiščenja, ker jim po težkih in napornih urah boja preplavijo srce z najvišjo in najjasnejšo srečo, ki je tako otroško popolna in dobra, da se zdi, kot bi ne bila s tega sveta, ampak bi prihajala z daljnih višin, koder ni bolečin, koder počivajo radostni, srebrnobeli oblaki...
Zopet drugi iščejo v tem boju sreče za nemirno srce. Saj so za vsakega planinca najlepši tisti kratki trenutki na vrhu, kamor ne seže hrup in šum nemirnega sveta. Tam je sam, čisto sam z božjo prirodo.
Svojevrsten je boj za goro; pozna ga le oni, ki ga doživi. To je tih boj, godi se v samoti, le sonce, veter, megla, mrka skala, dež in sneg so mu priče.
Mimo vseh starcev in stark, mimo bolehnih in trpečih, mimo nebogljenih otrok, mimo pohabljenih in od življenja trudnih, mimo vseh prst božji včasih neizprosno pokaže na sveže življenje: zastavljeni nogi izpodleti, mlado telo
omahne, trdni prijemki in v ledu in snegu stisnjene čeri se izmaknejo. hlastanju premrlih rok. Gora iztisne biser iz srca; telefoni zabrnijo in planinci se z največjo požrtvovalnostjo odzovejo klicu SOS s planin.
*
Po predavanju nam je predavatelj pokazal nad 80 izbranih slik iz naših planin, ki prikazujejo lepoto slovenskih gora. Kar s težavo smo zapustili dvorano, naša pesem: »Kaj so ASK-ovcu težave ...« pa je še dolgo odmevala po slovenski prestolnici in dala slutiti na energijo in voljo, ki jo imajo v sebi slovenski-kato-liški akademiki-športniki, ki so jo podeljevali po svojih zdravih in krepkih slovenskih očetih in materah, ki še niso zastrupljeni z raznimi, našemu narodu tujimi nauki, in ki kaže na vztrajno - veliko energijo in močno - nezlomljivo voljo vsega slovenskega naroda.
Zimska burja in snežni zameti gospodarijo sedaj preko naših sten in vrhov; pa tudi naši akademiki so zaposleni s študijem. Toda tudi to bo prešlo, pomlad bo prišla tudi v te kraje, plazovi bodo s svojo čarobno pesmijo drveli v dolino in v lepem poletnem jutru, ko se bo v dalji zaiskrila veriga gora, v jutranji zarji planin in njihova pesem, spremljana od udarcev kladiva in rožljanja karabinerjev, bo zopet odmevala tja daleč v stenah slovenskih gora ...	Planinko.
zimo se nad poraznimi dejstvi! Danes gledališče pač ne obstoji več iz kake kulturne potrebe, temveč in navade.« O letošnji uprizoritvi Cankarjevega »Pohujšanja« pravijo: »Igrali so vse skozi slabo. Gledalci so bili najbrž v večji zadregi kot režiser sam. Igra je bila neenotna in ni nikdar mogla podati prave celote ... Možno je torej, da Cankarja niso razumeli, če so ga pa, so ga zatajili in zakrinkali, da mu ne bi videli pravega obraza.
Že zopet nekdo, ki očita, da pačimo Cankarja! Na te strune smo že slišali brenkati.
Izraz »dolina šentflorjanska« jim je zelo všeč in ga rabijo za sedanji čas!
*
Še nekoliko bolj so pokazali svoje mišljenje v kritiki o Kozakovi »Lepi Vidi«, ki jim ni prav všeč. Videti je, da je Andrej, »jokavi revolu-cionarček« tisti kamen njihove spotike. Pravijo, da je nemogoč in svetujejo avtorju drame: »Pokažite in oživite nam pred očmi Andreja,
kakršnega srečate na vsakem koraku, kjer jih je na stotine med nami (mogoče v krogu »Srednješolca«?) zdrave in vedre, življenjsko resnične v mladosti obupnih. In aktivne, revolucionarne, kajti mi vsi smo mladostno revolucionarni« ... To je že precej odkrita beseda, da si pa ne bi kdo kaj mislil, ali se morda ustrašil, previdno dostavi »... ker smo mladi. Saj tako je vedno bilo.«
Za konec pa še tole:
V rubriki Poročila (iz srednjih šol) je na prvem mestu kot uvod napisala H. Vidalijeva iz I. ž. r. gimn. v Ljubljani o razmerah na srednjih šolah:
»Zdi se mi, kot da bi poslušala moderno, vedno se obnavljajočo se pravljico o Trnjul-čici. Zatopljena je v globok, sladek sen in potrpežljivo čaka kraljeviča. Toda nobenega upanja ni, da se bo kaj kmalu pokazal rešitelj.«
Upajmo, da ga ta »poročevalka« ni zagledala v »Srednješolcu«.
Gledališče
Zadnji časi v Drami potekajo v znamenju zadreg in motenj pri izbiri repertoarja, saj smo videli kar tri ponovitve že naštudiranih del iz polpretekle dobe. Da to za naše gledališke razmere ni posebno razveseljivo in zdravo, je jasno vsakomur, poleg tega se mi zdi, da vse to šarjenje za nas uboge zemljane ni bog ve kako razumljivo, še manj pa opravičljivo.
Če se da revna uprizoritev odlične kitajske drame »Krog s kredo« in Shakespearove tragedije o zamorčevi zavesti manjvrednosti in ljubosumju, zaradi visokih umetniških vrednot, po tako kratkem presledku vsaj deloma upravičiti, to nikakor ne drži za komedijo »Ugrabljene Sabinke«, ki prihaja letos v Šestovi režiji že četrtič na spored. Pri gledanju te Šestove ljubljenke resnično ne moreš odkriti prav ničesar, kar bi utemeljevalo ponovno uprizoritev, razen morebiti tega, da je »komedija« všeč g. Šestu, ki poleg nekaterih res dobro zrežiranih kvalitetnih del (n. pr. Othello) odkriva in povzdiguje tudi manj kvalitetna, da, celo dela brez kvalitete. Gledanje »Ugrabljenih Sabink« se mi zdi izguba časa, edina vrednost v njih je pojava gledališkega ravnatelja Strizeja in monolog o tragikomiki igralčevega poklica. No, in ta monolog je vstavil — Oton Zupančič. Sicer pa je delo komaj, komaj še vredno diletantskih odrov, ki so danes že vajeni manj obrabljenih del, kot so Schonthalove »Ugrabljene Sabinke«.
Čisto drugače je z Li-Ksing-Taovim »Krogom s kredo«. To resnično plemenito dramo o dobroti, ljubezni, materinstvu ter o borbi med dobrim in zlim so igralci pod vodstvom g. Debevca prikazali v tako izbrušeni, doživeti igri, da bi jo mogli šteti med najboljše predstave v letošnji, sicer klavrni gledališki sezoni. Odpasti bi moralo le nemoteno, preživahno poseganje obeh kulijev v prizoru pred sodnikom Ču-ču. Pri tej uprizoritvi smo po dolgem času spet imeli priliko videti go. Šaričevo v vlogi plemenite Čang-Haitang. Njena igra je neprekos-ljiva. Prav tako so tudi ostali igralci pokazali lepe sposobnosti, kar je nov dokaz, da se dramski ansambel z nekoliko dobre volje ob kvalitetnem delu in spretnem vodstvu more dvigniti iznad utrudljivih, včasih skoraj dile-
tantsko prikazanih figur, ki jim od časa do časa zapada. Zlasti je bila zanimiva igra g. Li-paha, g. Jana, g. Skrbinška in g. Severja.
Letošnja uprizoritev Othella je vzbudila veliko zanimanja zaradi novega Jaga. Svoje dni so se ukvarjali z njim g. Rogoz, g. Skrbinšek in g. Debevec, sedaj pa ga oblikuje g. Sever, ki vztrajno in gotovo raste v najboljšo moč naše Drame.
Othello je poleg Hamleta najmočnejša Shakespearova tragedija. Mislim, da je doživela tudi največ raznovrstnih interpretacij in razlag. Nekateri jo štejejo za tragedijo zamorčeve ljubosumnosti, drugi spet za tragedijo zamorčeve-ga občutka rasne manjvrednosti. Imenovati bi jo mogli tudi sliko borbe dobrega in zlega, samo, da je nosilec etično črnega belec, nosilec etično belega pa zamorec, a naposled bo mimo različnih pojasnil držalo najbrž to, kar se v delu najbolj očitno kaže: tragedija Jagovega in Othellovega ljubosumja, in sicer v prvi vrsti erotičnega ljubosumja in šele nato morebiti tudi duhovnega ljubosumja, to se pravi zavisti, kar hočejo nekateri — čeprav presneto malo utemeljeno — videti v Jagu. Ljubosumje, ki naganja užaljenega ter po naravi zlohotnega sadista Jaga do podlih dejanj, in ljubosumje, ki ga zaneti Jago v dobrem, preprostem, plemenitem zamorcu: te dve niansi prepletata sleherni odtenek dejanja. Pristopi seveda še vrsta drugih motivov in razlogov, toda vsi se dvigajo iz istega prvotnega počela, saj si najde duševna neuravnovešenost te vrste nešteto različnih oblik, pomislekov, utemeljevanj in poti. Tako bi sedanji naslov lahko črtali in ga nadomestili z Jagovim imenom. Razlika bi bila samo ta, da nam prvi vzbuja sočutje, drugi pa se nam studi do skrajnosti, čeprav je končno tudi na niem nekaj, če že ne usmiljenja, pa vsaj pomilovanja vrednega.
Igra vseh sodelujočih je bila na dostojni višini. Presenetil nas je zlasti g. Sever s kreacijo Jaga. Njegov lik je bil zmerno demonski in prav zato človeško bolj resničen in verjeten kakor pred leti Debevčev Jago, iz katerega je emanirala pošastna, neukrotljiva uničevalna sila do najgrozotnejših oblik.
H koncu naj omenim še gostovanje mariborskega gledališča. Gostje so gostovali v četrtek, 23. t. m., z dramo Maksima Gorkega »Na dnu«. Ljubljana je sprejela Maribor na
slovesen način, kar je treba samo odobravati, saj so ti medsebojni kulturni stiki prav v današnjih časih silne važnosti. Gledališče je bilo nabito prav do zadnjega kotička. Mariborski gostje so z uprizoritvijo te močne, a le preveč težke, mračne, razjedajoče naturalistične slike ljudi z dna, med katerimi je romar Luka, pro-povednik dobrote do človeka, edini svetli žarek, dokazali precejšno umetniško moč, za kar jim je treiba samo čestitati — in to kljub
temu, da je'igra nekaterih preveč silila v karikaturo in v pretiravanje. Igra mariborskega ansambla se loči od igre naših igralcev zlasti po sunkovitosti in hrupnosti, ki sta bili v pričujočem primeru le deloma v tekstu utemeljeni. A to so morebiti le slučajne napake. S tem gostovanjem so gostje pokazali, da imajo nekaj odličnih talentov. Posamič naj omenimo zlasti berača Luka (g. P. Kovič) in Nastjo (ga. Kraljeva).	P.	P,
Občni zbor Akademske zveze
Akademska zveza, v kateri so včlanjena postrokovljena katoliška akademska društva Danica, Pravda, Vir, Veda, Kladivo, ter inter-fakultetni akademski klub »Straža«, je sklicala svoj občni zbor za četrtek, 23. t. m.
Ob štirih popoldne je začel predsednik občni zbor in pozdravil navzoča predstavnika Slov. kat. akad starešinstva in NOKA. Predlagal je pozdravna pisma predsedniku g. dr. Kulovcu, prosvetnemu ministru g. dr. Kreku, banu g. dr. Natlačenu, prevzv. g. škofu ljubljanskemu in prevzv. g. škofu lavantinskemu dr. Tomažiču.
Občni zbor je obiskalo veliko število članstva, ki je pazljivo sledilo poročilom odbornikov, o katerih se je razvila obširna debata. Predsednik je izvajal, da je bilo glavno in največje delo letošnjega odbora borba proti komunizmu na ta način, da je osvajal odbore univerzalnih strokovnih društev. AZ je vodila volitve v ta društva in rezultati so pokazali pravo razmerje sil na naši univerzi.
Odbor se je zelo trudil, da doseže edinost med katoliškimi akademskimi društvi in stopnjuje strnjenost katoliških akademskih vrst.
Med poslovno dobo sta izstopili dve katoliški fakultetno mešani društvi, Zarja in Savica, ustanovljena pa so bila tri nova specializirana društva, Pravda, Vir in Ruda. Poročal je tudi, da je v počitnicah izdala AZ, oziroma gerent, ki
ga je imenoval odbor za to dobo, brošuro »Položaj na naših univerzah«, glede katere pa niso bili vsi istega mnenja in se je zaradi nje razvila živahna debata, ki je rešetala hibe in netočnosti te brošure. Iz tajnikovega poročila je bilo razvidno delo tajnika, ki pa je mnogokrat vršil poleg svoje funkcije še predsedniške posle in bil počitniški gerent. Ker je bilo videti, da občnega zbora ni mogoče še ta dan zaključiti zaradi številnih točk dnevnega reda, je bil zbor prekinjen in se je nadaljeval v ponedeljek ob 3 popoldne.
V ponedeljek se je nadaljevala debata k poročilom odbornikov, nato je podal poročilo nadzorni odbor. Odbor je dobil razrešnico.
Naslednja točka dnevnega reda je bila sprememba pravil. Ker so veljavna pravila nekoliko zastarela, sta bila na občnem zboru dva osnutka. Prvega je izdelalo na prošnjo AZ, kluba Straže, Danice, Zarje, Slov. kat. akad. starešinstvo, drugega pa dosedanji odbor AZ. Vendar je odbor AZ umaknil oba osnutka zaradi deljenih mnenj o njiju z dnevnega reda in smo se zedinili, da ostanejo stara pravila, le da se odbor v svrho plodovitejšega dela razširi na sedem članov. Tudi pri volitvah je bila vložena ena skupna lista, na katero so se sporazumeli zastopniki vseh društev in je bila soglasno izvoljena lista, ki ji načeluje tov. Ivo Cerjak.
XI. tedni sestanek AK Steaže
Po božičnih počitnicah, v katerih smo se odpočili na svojih domovih, smo se zopet zbrali v petek, dne 24. t. m. na redni stražarski sestanek. Znova smo si segli v roke ter obljubili/ zvestobo našim idealom.
Po recitaciji in kratkem nagovoru, ki sta jih imela dva naša tovariša, smo pozdravili v naši sredi marljivega organizatorja naših delavskih strokovnih organizacij, tajnika ZZD g. Andreja Križmana, ki nam je v lepem govoru orisal položaj slovenskega delavca in delavskih organizacij. Uvodoma nam je podal v kratkih besedah zgodovinski pregled razvoja delavskega stanu pri nas, nadalje je označil veliko delo pokojnega Janeza Evangelista Kreka, čigar zamisel hoče nadaljevati ZZD.
Izvajanja g. predavatelja so žela zasluženo odobravanje. Razvila se je debata, ki je pokazala, da se Stražarji zanimamo in bavimo z delavskimi vprašanji,
Ob zaključku je izpregovoril nekaj besedi o aktualnih vprašanjih g. društveni duhovnik. Na njegov poziv smo skupno zmolili rožni venec, nakar smo se razšli z vero v srcu, da bo naš klub tudi v novem letu vredno vršil svojo katoliško in narodno poslanstvo.
Katoliški medicinec
Čeprav profesorji v predavanjih izrecno ne zanikujejo duše, pa vendar govore v biologiji in mimogrede tudi v drugih predavanjih o splošnem razvoju, ki potem podzavestno ali zavestno obsega tudi človeško telo in dušo, tako da nastaja mnenje: da je znanost že dokazala, da se je duša razvila iz živalske duše in končno iz snovi. Isto velja za vprašanje sa-movzniknjenja
V fiziologiji govore o duševnosti človeka, fizičnim procesom morajo odgovarjati v psihičnem svetu duševni pojavi. Nočejo pa priznati, da je duhovna podstat tisti princip, ki je združen z v s e m telesom v popolno psihofizično podstat. Zdi se, kot bi se v predavalnicah medicinske fakultete ena beseda ne smela iz' govoriti: duhovna in neumrljiva duša, tista duša, ki da prav človeškemu telesu notranjo bit-
Ako so marksisti in racionalisti na medi' cinski fakulteti v premoči, to ne sme begati katoliških medicincev, da se ne bi v žaru katoliške resnice postavljali v bran zmotam ma* terializma in se v svojih društvih poučili 0 zmotnih teorijah evolucionizma in dolžnostih« ki jih katoliška morala nalaga zdravnikom.