Slovenski čebelar Letnik LXXXIX-Leto 1987 LETO 1873 - PRIČETEK PERIODIČNEGA ČEBELARSKEGA TISKA NA SLOVENSKEM Slovenski čebelar VSEBINA Andrej Dvoršak, J. Mihelič: Pogovor z Milanom Kneževičem, predsednikom repub- liškega komiteja za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano .............................. 73 Ivan Esenko: Čebelarjeva opravila v mesecu marcu ................................. 78 Ivan Esenko: Odgovor na članek: Kvalitetno matico čebele vzrejajo iz jajčeca .... 80 Dušan Medved: Vpliv mravljinčne kisline na varoo ................................. 81 dr. Dušan Todorovič: Zatiranje čebeljih bolezni in čebelje zalege z antibiotiki ter higienska neoporečnost medu ........... 84 Pavel Zaletel: Pota k uspehu ............. 86 Stevo Lončarevič: Kako ugotavljamo me-dovitost nekega kraja .................... 88 IZKUŠNJE NAŠIH ČEBELARJEV Matija Božič: Boleči so zapozneli ali zgrešeni posegi proti varoozi ................ 93 Drago Papier: Ciril Jalen na Zelenici vzreja matice.................................... 94 Franc Kolenc: Poskrbimo, da bodo čebele, ki so preživele zimo živele čim dlje ..... 96 IZ TUJIH ČEBELARSKIH ČASOPISOV Ludvik Klun: Pomen cvetnega prahu pri prezimovanju čebel ....................... 97 Vpliv temperature na zaleganje matic, Kako osmukalnik vpliva na donos medu. Medenje soje .............................. 97 dr. Jurij Senegačnik: Ameriška ljudska medicina o medu ............................ 98 IZ DRUŠTVENEGA ŽIVLJENJA 31. mednarodni čebelarski kongres v Varšavi .....................................100 JEZIKOVNI KOTIČEK doc. dr. Galina Galuszka: Še o poimenovanju čebele ...............................102 OSMRTNICE BILTEN MEDEX Pravilna uporaba folbexa VA ............... 89 Boris Slavec: Pripravimo se na novo sezono čebelje bere........................... 90 Marjetka Pucelj: Preskrba z zdravili za čebelje bolezni ............................ 92 SLOVENSKI ČEBELAR GLASILO ČEBELARSKIH ORGANIZACIJ SLOVENIJE št. 3. 1. marec letnik 89 CONTENTS A. Dvoršak, J. Mihelič: Interview with Milan Kneževič, president of Republic Com- mittee for Agriculture, Forestry and Food 73 I. Esenko: Beekeeper's occupations in March....................................... 78 I. Esenko: Answer to the article: A quality bee queen is raised by bees from an egg 80 D. Medved: The influence of formic acid on varroa ..................................... 81 dr. Dušan Todorovič: Extirpating bee diseases of bees and brood by antibiotics and the hygienic integrity of honey ........ 84 P. Zaletel: Ways to success ................ 86 S. Lončarevič: How to find out the state of honey flow in a certain place .............. 88 OUR BEEKEEPERS' EXPERIENCES M. Božič: Late or wrong interventions against varroa are very painful ............ 93 D. Papier: Mr Ciril Jalen raises bee queens on the Zelenica mountain ................... 94 F. Kolenc: Let us see to the bees that have survived the winter, to live as long as possible ................................. 96 FROM FOREIGN BEEKEEPING NEWSPAPERS L. Klun: The importance of pollen at the hibernation of bees........................... 97 The influence of temperature on bee- queen's laying eggs......................... 97 How a pollen rake influences the honey produce..................................... 97 Soya honey flow ............................ 97 dr. J. Senegačnik: American home mede-cine about honey ........................... 98 FROM THE SOCIETY LIFE 31st International Beekeeping Congress in Warsaw.................................1 00 LANGUAGE CORNER Galina Galuszka: More about names for bees .....................................102 OBITUARIES MEDEX BULLETIN The proper use of Folbex VA ................. 89 B. Slavec: Let us prepare for the new season of bee products ......................... 90 M Pucelj: Supplying with medicines for bee diseases ............................... 92 Slika na naslovni strani: Romana Gregorovič pri žičenju satnikov. Romana je predsednica kluba (Front page: Mrs Romana Gregorovič wiring čebelarjev študentov Ljubljanske univerze. frames) POGOVOR Z MILANOM KNEŽEVIČEM PREDSEDNIKOM REPUBLIŠKEGA KOMITEJA ZA KMETIJSTVO. GOZDARSTVO IN PREHRANO »ZČDS NE SME BITI SAMOZADOSTNA« Andrej Dvoršak, Janez Mihelič Predsednik Komiteja za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano SR Slovenije Milan Kneževič je tako kot vsi člani naše vlade v teh dneh izredno zaposlen. Kljub temu si je vzel nekaj časa in ga posvetil samo nam -čebelarjem, ker meni, da je to ena izmed gospodarskih dejavnosti, ki ima veliko perspektivo in je pomembna tudi kot dopolnilna dejavnost naših (pre)majhnih kmetij. Ne smemo pa prezreti dejstva, da je naš minister tudi sam čebelar. Doma, v Ptuju, ga je že v mladosti pritegnil k čebelarjem sosed Vogrinec in ga vpeljal v skrivnosti panjev. Lani se je tovariš Kneževič odločil, da začne na svoje in za pokušino je kupil štiri pridobitne družine čebel. Pri njih mu pomaga tudi žena in kaže, da bosta svoje sedaj še majhno čebelarstvo z leti povečala, saj sta uspešno prebrodila vse začetne težave. Kljub temu da Milan Kneževič še ni postal član čebelarske organizacije, pa njeno delo dobro pozna. Ko smo se v drugi polovici januarja po- govarjali s tovarišem Kneževičem, so bili prisotni še Dušan Engelman, republiški svetovalec v Komiteju za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano SRS, Janez Mihelič, glavni urednik Slovenskega čebelarja, in Andrej Dvoršak, novinar in tajnik Č.D. Vi-dem-Dobrepolje. Poudarili so dobro urejenost čebelarske zakonodaje v naši republiki, ki je morda celo najboljša v Jugoslaviji. Precej zaslug za to imamo čebelarji sami, saj nismo zamudili priložnosti pred osmimi leti in smo se tvorno vključili v oblikovanje zakona o živinoreji. Ta pa izpostavlja odbira in urejanje paše. Žal smo bili čebelarji neuspešni pri uresničevanju pobude za vključitev v živinorejsko poslovno skupnost (ŽPS) pred letom in pol, kar se nam danes maščuje. V prihodnje bo to ena osrednjih nalog. Vključitev v to skupnost bo vsekakor nujna. Pri tem pa ne bo smelo biti več odločilno nasprotovanje organizacij, ki se ukvarjajo s prodajo in predelavo medu. Inž. Milan Kneževič med razgovorom na republiškem komiteju. Foto: A. Dvoršak Le tako organizirani bomo namreč lahko na ustrezen način dobili tudi znatno materialno in drugačno podporo, ki jo potrebujemo. Vsekakor bo naša zveza morala biti bolj prodorna in se bo hočeš nočeš morala prilagoditi času, če hoče, da bo vse tisto, kar je sedaj na papirju (ugodnosti, načelna podpora dejavnosti itd.), tudi zaživelo. Komite za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Inž. Dušan Engelman je mnogo pripomogel za zakonsko ureditev čebelarstva v Sloveniji. pri tem obljublja vso pomoč, kajti zaveda se pomena, ki bi ga čebelarstvo lahko imelo za širšo družbeno skupnost. V razgovoru je Milan Kneževič tudi poudaril, da smo se v Sloveniji opredelili za takšno kmetijstvo, ki ustreza našim geografskim in družbenim razmeram. Iščemo vse možne vire za povečanje kmetijske proizvodnje ter za njeno relativno pocenitev, boljšo oskrbo in prodor v mednarodno delitev dela. Zato bo pa pozornost usmerjena na strokovno delo in čim bolj smotrne oblike organiziranja proizvodnje, na organizacijo prometa in stabilnost proizvodnje. Vse to bo pridelovalcem hrane zagotovilo ekonomsko in socialno varnost ter stabiliziralo proizvodnjo. Čebelarstvo pa ima pri tem velik pomen. Čeprav nam v nekaterih drugih sredinah očitajo, da se zapiramo in vodimo avtarkično politiko, moramo ugotoviti, da so ti očitki nesmiselni. Gre za to, da želimo čim bolj izkoristiti to, kar imamo, in to s čim manjšimi vlaganji in posegi v okolje. Žal doslej nismo izkoristili vseh možnosti, ki se nam ponujajo. Tako tudi čebelarstvo ni uspelo izkoristiti prednosti, ki jih ima, ki mu jih nudijo sistemske rešitve in tekoča gospodarska politika. Z vidika gospodarstva je v to panogo vključenih še vse premalo ljudi. Zato bodo morale organizacije, ki se ukvarjajo z zbiranjem in predelovanjem čebeljih proizvodov, kot denimo Hmezad in Medex ter Mercator-ZKZ Mozirje in Mercator-KZ Metlika, postati jedra za razvoj tesnega sodelovanja. Potrebe trga in možnosti izvoza so velike, in če to združimo z znanjem o čebelarstvu, ki ga že imamo in ki ga bomo še pridobili, ter naravnimi danostmi, bodo tudi rezultati temu primerni Istočasno bo potrebno rešiti tudi vprašanje kooperacijske proizvodnje in uskladiti interese čebelarjev - kooperantov ter organizacij združenega dela. Nič manj pomembno ne bo reševanje vprašanja zdravstvenega varstva čebel, oskrbe z reproma-terialom ter organizacije prometa z medom. Pravo mesto za vse to pa je živinorejska poslovna skupnost, kjer bo možno usklajevati vse te, včasih različne interese, meni predsednik Milan Kneževič. Objavljamo še intervju, v katerem je tovariš Kneževič v pisni obliki odgovoril na naša vprašanja. Glede na dejstvo, da je kmetijstvo, z njimi seveda tudi čebelarstvo, slabo razvito in nedonosno, nas zanima, kako bi lahko pospešili razvoj in tržno pridelavo čebeljih pridelkov? V prizadevanjih, da bi pospešili razvoj čebelarstva, je skupščina SR Slovenije leta 1 978 sprejela zakon o ukrepih v živinoreji, v katerem je tudi čebelarstvo dobilo svoje mesto. Zakon predpisuje izvajanje določenih strokovnih ukrepov, ki pomenijo napredek za panogo, hkrati pa je zavezal organizacije združenega dela, društva in njihova združenja, ki se ukvarjajo s čebelarstvom, prometom čebel in predelavo čebeljih pridelkov, da s samoupravnim sporazumom uredijo organizacijo in financiranje prognostične in opazovalne službe o medenju medovitih rastlin ter druga vprašanja skupnega pomena Zakon in posebna pravilnika, ki sta podzakonska akta omenjenega zakona, pa urejajo tudi vprašanja izkoriščanja čebelje paše in vprašanja pogojev za vzrejo in promet čebeljih matic ter organiziranja plemenišč. Vsekakor pa bi lažje reševali vrsto vprašanj skupnega pomena, kot so organiziranost odkupa, zaščita domačih proizvodov in drugo, če bi uresničili pobudo, da se čebelarstvo organizira v okviru Živinorejske poslovne skupnosti Slovenije, v kateri so že včlanjene vse živinorejske panoge. Sestavljen je bil že odbor, leta 1985 je bil tudi že prvi sestanek. Predvidena je bila ustanovitev pospeševalnega sklada, v katerega bi združevale sredstva vse podpisnice sporazuma, ki se ukvarjajo s čebelarstvom. Vse zainteresirane čebelarske organizacije in društva so bila za ustanovitev odbora in vključitev v ŽPS, vendar pa nobena organizacija ni pristala na združevanje sredstev za oblikovanje pospeševalnega sklada v ŽPS. Kljub začetnemu neuspehu si bomo prizadevali, da se čebelarstvo vendarle vključi v živinorejsko poslovno skupnost, da se ustanovi pospeševalni sklad in da se začnejo reševati določena vprašanja skupnega pomena. Kaj bi lahko republiški komite za kmetijstvo, prehrano in gozdarstvo naredil za izboljšanje sedanjega stanja in koliko sredstev že sedaj namenja za pospeševanje čebelarstva v SR Sloveniji? S skupnimi napori nam je uspelo, da se je na Kmetijskem inštitutu Slovenije ponovno odprlo delovno področje čebelarstva. KIS je v skladu z zakonom o ukrepih v živinoreji dobil tudi pooblastilo za opravljanje določenih del pri odbiri kranjske čebele. Pri republiškem komiteju za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano so oblikovali tudi komisijo, ki skrbi za ustrezno delovanje vseh plemenišč za čebelje matice. V ple-meniščih vsako leto pregledujejo zdravje čebel, nadzirajo pasemsko čistost čebel in preverjajo način odbire matičarjev, tj. družin, iz katerih pridobivajo matice. Prodaja matic je mogoča samo iz pregledanih plemenišč, ki ustrezajo veljavnim predpisom. Z enotno nalepko na matičnici matice v prometu že dobivajo določen zaščitni znak in ugotovljeno poreklo, kar bo izboljšalo trg z maticami. Matice sedaj lahko pridobivamo le iz odbranih matičnjakov. Iz republiških sredstev so za leto 1987 predvidena za odbiro, za delovanja komisije in za periodični tisk naslednja sredstva: za odbiro 4,8 milijona dinarjev, za periodični tisk 2 milijona dinarjev. Izdatki za delovanje komisije bodo približno 220.000 dinarjev. Ni pa mogoče ugotoviti, koliko sredstev bo potrebnih za zdravstvene preglede plemenišč, čebeljih panjev čebelarjev - prevoznikov in za odškodnine. Ta sredstva se sicer napajajo iz taks, ki se zbirajo na posebnem računu. Leta 1985 pa se je zgodilo, da je bil od 12.258 izdanih zdravstvenih spričeval dosežen prihodek v višini 61 3.000 dinarjev, izdatki za diagnostiko in odškodnine pa so bili (1,360.000+1,520.000) 2,880.000 dinarjev. Med odkupnimi in prodajnimi cenami medu je velik razkorak. Kako bi lahko zmanjšali to razliko in s tem povečali organiziran odkup medu? Vprašanje je, kako povečati organiziran odkup medu! Vemo, da so čebelarji precejšnji individualisti. Povezujejo se sicer v čebelarska društva, vendar je poslovnih povezav mnogo manj. Da bi bolje organizirali proizvodnjo, odkup medu in drugih čebeljih pridelkov, bi se morali »neorganizirani« čebelarji povezati z organizacijami združenega dela, kot sta Medex ali Merca-torZKZ Mozirje v Savinjski dolini. Omenjeni organizaciji imata tudi svoje pospeševalce, ki pomagajo čebelarjem kooperantom k boljšim uspehom pri pridobivanju medu. Organizacije zagotavljajo odkup, omogočajo nakup različnega repromate-riala idr. Uvažamo zelo veliko medu, ki je na meji dopustne kakovosti, in z njim zbijamo ceno domačemu, kakovostnemu medu. Zakaj ne uvedemo zaščitnih carin ali česa podobnega, kot je navada v svetu, kjer ščitijo domače proizvajalce? Uvažamo veliko medu, ki je na meji dopustne kakovosti. Med in voščine uvažamo predvsem v zadnjem času na podlagi kompenzacijskih pogodb. Tako smo za izvoz jekla in tapet morali uvoziti med. Ta med pa običajno ni kakovosten. Kako zaščititi kakovosten domači med? 0 tem smo se pogovarjali z Medexom. Strinjajo se, da bi za slovenski med uvedli zaščitni znak. Menimo pa, da bi že ustreznejša nalepka, ki bi označevala poreklo in reklamirala kakovost, ustrezno prispevala k odločitvam kupcev. Kakšne so možnosti, da bi čebelarje začetnike spodbujali z izjemno ugodnimi pogoji, kajti to je zagotovilo za nadaljnji razvoj čebelarstva? Čebelarji začetniki imajo precej spodbud. Znano je, da je čebelarjenje lahko donosno, če je čebelar ustrezno čebelarsko izobražen. Zveza čebelarskih društev Slovenije vsako leto priredi najmanj štiri tečaje in s tem omogoči približno 60 mladim čebelarjem pridobiti osnovno znanje o čebelah. Tudi Medex ustanavlja svojo šolo v Podlehniku, katere namen je vzgojiti nove kooperante oziroma delavce na domu. Vendar pa menimo, da bi bilo bolj smotrno, če bi deloval en sam izobraževalni center, v katerem bi združili sredstva in znanje vseh organizacij, ki sedaj skrbijo za izobraževanje čebelarjev. Konkurence in dobičkarstva pri izobraževanju ne bi smelo biti! Kaj lahko stori komite, da bi se zmanjšala pretirana in nesmotrna uporaba kemičnih sredstev v kmetijstvu, ki že močno negativno vpliva na čebelarstvo? Ali je mogoče zakonsko prepovedati uporabo in prodajo kemičnih zaščitnih sredstev, ki so strupena za čebele, zanje pa imamo enako učinkovita nadomestila? Glede vprašanj, kako bi zmanjšali pretirano in nesmotrno uporabo kemičnih sredstev, ki negativno vplivajo na čebelarstvo, lahko rečemo, da se na podlagi 21. »Ce se boste čebelarji sami bolje organizirali, vam bo družba lažje pomagala. Našo podporo imate.« člena Zakona o varstvu rastlin (Uradni list SRS, št. 16/77) smejo za zaščito rastlin uporabljati kemična sredstva, ki so v skladu s posebnim predpisom, in na način, ki za čebele ni škodljiv. Predpis je izdal republiški komite za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, in sicer je to Odredba o varstvu čebel pred kemičnimi sredstvi za varstvo rastlin (Uradni list SRS, št. 23/77). Po tej odredbi se kemična sredstva za varstvo rastlin, ki so škodljiva za čebele, ne smejo uporabljati na kultiviranih kmetijskih rastlinah, gozdnem drevju, okrasnih in zdravilnih rastlinah, kadar cvetijo ali kadar se na njih pojavlja mana. Med drugim je tudi predpisano, da se mora pred uporabo kemičnih sredstev v sadovnjaku odstraniti podrast, če je v cvetju. Na podlagi obstoječih predpisov Poslovna skupnost za sadjarstvo, vrtnine in krompir Slovenije daje vsem sadjarjem točna navodila, katera zaščitna sredstva smejo uporabljati, da pri čebelarjenju ne povzročijo škode. Tudi Kmetijski inštitut Slovenije v času vegetacije sproti obvešča sadjarje in vinogradnike, katera sredstva naj uporabljajo za škropljenje rastlin. Menimo, da je služba za zaščito rastlin dobro organizirana, in če sadjarji in vinogradniki upoštevajo navodila, ne bi smelo priti do pretiranih nesreč. Dokazano je, da imajo čebele izredno pomembno vlogo pri opraševanju sadnega drevja. V tujini čebelarjem, ki pre- važajo svoje panje v sadovnjake, plačajo določeno odškodnino. Ali bi bilo mogoče, da bi tudi naši sadjarji in drugi spremenili svoj odnos do čebelarjev in čebel? Čebele imajo pri opraševanju sadnega drevja pomembno vlogo, vendar naši sadjarji ne razmišljajo o plačevanju nadomestila čebelarjem, če le-ti pripeljejo čebele v bližino sadnega nasada. V Sloveniji imamo namreč precej drugačne pogoje za opraševanje sadnega drevja, kot npr. v Ameriki ali južni Franciji. Pri nas imamo v vseh delih republike dovolj čebelnjakov, zato opraševanje sadnega drevja ni vprašljivo. Ali imamo v republiki izdelan kratkoročni in dolgoročni načrt razvoja čebelarstva, ki je vključen v ostale razvojne plane kmetijstva? Če ne, zakaj ne? Izdelan in sprejet je srednjeročni načrt čebelarstva ter objavljen v okviru programa živinorejske proizvodnje v obdobju 1986-1990, ki so ga delegati podpisnic samoupravnega sporazuma o združitvi v ŽPS sprejeli 1 1. aprila 1986. V Sloveniji imamo 130.000 panjev -čebeljih družin, povprečno 1 5 na posameznega čebelarja. V zadnjem času se vse bolj širijo čebelje bolezni - od varoo-ze do hude gnilobe. Mnogi čebelarji zdravijo čebele »po domače«, nenačrtno, kar pospešuje širjenje in razmah bolezni. Ali bi komite lahko dosegel enotno zdravljenje na področju celotne republike, zdravljenje pa bi za to usposobljeni strokovnjaki opravljali brezplačno ali pa vsaj z močno regresiranimi cenami storitev in zdravil, ki jih čebelarji potrebujejo? Ali bi bilo mogoče najti tudi sredstva za zaščitne spomladanske preglede, ki so se v zadnjem času podražili za tisoč in več odstotkov? Za zdravljenje varooze v vseh slovenskih čebelnjakih bi potrebovali komaj 52 milijonov dinarjev letno, kar predstavlja le kakšen odstotek vrednosti čebeljih pridelkov. Zaradi nesmotrnega zdravljenja in motenj pri oskrbi z najučinkovitejšimi zdravili (folbex VA) je bilo ponekod že jeseni do 40 odstotkov izgube čebel (Metlika, Ljutomer itd.). Podobna vprašanja se pojavljajo tudi pri zdravljenju drugih čebeljih bolezni. Postav- lja se vprašanje, kako doseči enotno zdravljenje na področju celotne republike, ki bi ga opravljali za to usposobljeni strokovnjaki, kako bi uporabljali ustrezna zdravila, ki ne puščajo svojih ostankov v medu in drugih čebeljih pridelkih. Veterinarska služba dolgo časa ni bila ustrezno usposobljena za potrebe čebelarstva. Z diagnostiko se je še pred nedavnim ukvarjal le VTOZD za veterinarstvo. Z reorganizacijo veterinarske službe, ko se ustanavljajo regijski združeni veterinarski zavodi, bodo le-ti dobili tudi specialiste za zdravljenje čebel. Računamo, da bodo v Sloveniji delovali štirje ali pet specialistov - pospeševalcev, to pa bo znatno izboljšalo zaščito in zdravljenje čebel. Izdana bodo tudi enotna navodila za zaščitne ukrepe in za zdravljenje. Ti ukrepi bodo čebelarjem v veliko pomoč, ker se bodo (tako pričakujemo) zmanjšali tudi stroški zdravljenja, predvsem pa bo služba za zaščito čebel mnogo bolj urejena. Z ureditvijo zdravstvene zaščite čebel pričakujemo ustreznejše razpečevanje zdravil, manj nesmotrnega zdravljenja in motenj pri oskrbi z učinkovitimi zdravili. V Sloveniji smo se npr. glede zdravljenja varooze dokaj poenotili. V glavnem uporabljajo le folbex VA, ki je precej uspešno sredstvo, saj v medu ne pušča sledov. Obstajajo pa tudi učinkovitejša sredstva, kot sta varamit in vorocit, ki pa vsebujeta aktivno snov (amitraz), ta pa v medu pušča ostanke, ki so škodljivi za zdravje ljudi. Republiška veterinarska uprava je zveznemu komiteju za kmetijstvo že predlagala, naj prepove omenjena škodljiva sredstva. Glede folbexa VA pa še naslednje: Medex je prevzel dodelavo sredstva proti varoozi, zato verjetno ni več bojazni, da bi prišlo do motenj pri oskrbi. Kakšne so možnosti, da bi kadrovsko okrepili in razširili razvojno-raziskovalno in pedagoško delo v okviru biotehnične fakultete, KIS in VTOZD za veterinarstvo? Kmetijski inštitut Slovenije ima v programu, da kadrovsko okrepi svoj čebelarski oddelek. Načrti raziskovalnih dejavnosti, zlasti na področju odbire in uveljavitve kranjske čebele v svetu, so izredno smeli. Strokovni delavci iz KIS pa bodo verjetno tudi bodoči pedagogi. ČEBELARJEVA OPRAVILA V MESECU MARCU IVAN ESENKO Večina čebelarjev bo v tem mesecu prvič v letu vstavila čebelam pogače. Katero mesto v panju pa je najprimernejše za namestitev trde pogače? Nedvomno mora biti pogača zgoraj, nad gnezdom. Razlogov za to pa je več. Prvič zato, ker se topel zrak dviga in je pogača, posebno v hladnejših dneh, tako čebelam dostopnejša. Drugič zato, ker topel zrak iz čebeljega gnezda vsebuje veliko vlage, ki se kondenzira v pogači. Zato čebele lažje uživajo trdo klajo in nimajo potrebe izletavati po vodo v okolje. Tretjič pa zato, ker je pogača čista, nanjo ne padajo mrtvice ali drobir, kar pa se dogaja vedno, če krmimo čebele s pogačo na dnu panja. Najlažje pokladamo pogače v nakladnih panjih. Pogačo preprosto položimo na satnike in jo pokrijemo s PVC folijo, da zadržuje vlago. V AŽ panju položimo pogačo na matično rešetko. V primeru, da imamo v medišču satje, krmimo v pitalnik. V ta namen so dobri tisti pitalniki, ki imajo mrežo do dna. Mrežo v okencu je leta 1 983 komisija za tehnologijo ZČDS predlagala za standard po JUS. Kot sem že dejal, ne priporočamo pokladanja pogač na dno panja, posebno pa ne sedaj, v času spomladanskega razvoja. Čebele na dnu nerade »primejo« pogačo, poleg tega jo tudi onesnažijo z drobirjem. Če pogača ni bila pravilno narejena, se pogosto zgodi, da se na dnu panja strdi. To je pogosto pri kupljenih pogačah, ki niso delane iz medu, temveč iz umetnega sirupa. Ta sirup rad odda vodo in takrat postane pogača trda kot kamen. Tako strjene pogače lahko uporabimo edino tako, da jih zamešamo v raztopino. V času intenzivnega čebelarjenja se v prehrani čebel vse bolj uveljavlja beljakovinska hrana. Beljakovinska krma je pomembna predvsem pri proizvodnji matičnega mlečka, pri vzreji matic in pri razvojnem spomladanskem krmljenju družin na prevoznih čebelnjakih. Kako lahko čebelam ponudimo beljakovinsko hrano? Primarno obliko pokladanja beljakovinskih sestavin v prehrani čebel predstavlja vsekakor uporaba obnožinskih satov. Le-te imamo še od lani. Največkrat je obnožinsko satje ostalo od pretekle kostanjeve paše. Čez zimo smo imeli satje shranjeno na suhem in hladnem prostoru. Obnožinski sat vstavimo na rob gnezda. Obnožinski sat pa nikakor ne sme biti obrobni, temveč največ predzadnji, če gledamo panj v celoti. V nasprotnem primeru, če bi namreč obnožinski sat namestili v panj kot zadnji, bi lahko splesnel. Poleg tega pa čebelam ne kaže obnožine preveč oddaljevati od gnezda, kajti dokazano je, da čebele sploh ne vedo za cvetni prah v panju, če je le-ta oddaljen več kot 7 cm od gnezda (Vesely, 1983). Veliko čebelarjev dela napako, ko vsevprek uporabljajo razne beljakovinske pripravke, in to ob vsakem času. Prvič, nobena beljakovina ni obstojna, zato moramo čebele na pitalnike predhodno privaditi. Velikokrat polni pitalniki v panjih zaman čakajo, da bi jih čebele izpraznile. To se zgodi pri prvem krmljenju, ko čebele na pitalnik še niso privajene, in to tudi močnim plemenjakom, kaj šele šibkejšim družinam. V času, ko bi krma v pitalniku dlje časa čakala na čebele, bi se beljakovinski del v njej že pokvaril in tako škodoval čebelam. Drugo pravilo pri uporabi beljakovin pa je, da SLABIČEM NE POKLADAMO BELJAKOVINSKE KRME. Beljakovinska hrana namreč zvišuje intenziteto življenja čebel in skrajšuje njihovo življenjsko dobo. Tako se v šibki družini lahko zgodi, da smrtnost starejših čebel preraste rojevanje novih, kar ni naš cilj. V močnejši družini je pospešena smrtnost kot posledica beljakovin zanemarljiva, saj družina pridobi na podmladku. Pelodne polpete uporabljajo češki čebelarji. Polpete so v celoti izdelali v labo-ratorijih_ čebelarskega inštituta v Dolu, ČSSR. Češki čebelarski praktiki so ta način krmljenja čebel v celoti sprejeli, tako da sedaj v CSSR verjetno ni večjega čebelarja, ki ne bi uporabljal tega načina. Pelodne polpete delajo iz mletega cvetnega prahu. Cvetni prah v mešalniku zmeljemo, lahko pa navlaženega pretlačimo skozi gosto kovinsko mrežo. Ko smo cvetni prah tako pripravili, ga zmešamo z medeno vodo v takšnem razmerju, da je gostota pripravljene mase takšna, da ne pada skozi prste na roki, ko držimo dlan razpeto. To je pomembno zato, da nam pelodna pogača ne pada med satniki, ko smo jo položili nanje. V času spomladanskega razvoja čebeljih družin nam tako pripravljeni polpeti zelo pripomorejo pri pospešenem zaleganju matic v panjih. Količina pelodne krme na panj je 1 /2 kg. Kot sem že dejal, položimo hrano na satnike. Naravnost osupljivo je, kako čebele takoj začnejo živahno jemati ponujeno hrano. Kdor dvomi v takšno uporabo cvetnega prahu v panju, naj najprej poizkusi le na enem panju. Drug način krmljenja čebel s cvetnim prahom je izven panja. V bližini čebelnjaka postavimo krmilnico, ki je povsem podobna ptičji. Priporočamo pa stekleno streho oziroma sreho iz pleksi stekla. V krmilnico nasujemo toliko zmletega cvetnega prahu, kolikor ga čebele na dan lahko sprejmejo. Pri tem je odveč bojazen, da bi na ta način krmili tudi sosedove čebele, razen če najbližji čebelnjak ni oddaljen manj kot 500 metrov zračne linije. Ta način krmljenja čebel s cvetnim prahom uspešno uvajajo tudi v sezoni, posebno pri proizvodnji matičnega mlečka. Čebele zelo rade zletajo na takšno krmišče. Posebno rade obiskujejo takšno umetno pašo na področjih, kjer je spomladanska obnožinska paša (iva, leska) skromna. Cvetni prah je sicer najboljša in čebelam najbolj domača hrana, ki jo potrebujejo v panju za vzdrževanje zalege in tudi lastnih telesnih celic. Poznamo pa tudi beljakovinske nadomestke, ki so po izvoru popolnoma nesorodni cvetnem prahu. Naštel bom nekaj najučinkovitejših, te podatke pa bom dopolnil s skopimi količinskimi podatki, ki so pomembni pri uvajanju takšne krme v čebelji panj. 1. PEKOVSKI KVAS: 1 liter vode zmešamo s pol kilograma sladkorja in 50 grami pekovskega kvasa. Pred tem pa kvas zdrobimo, ga zmešamo z nekoliko vode in sladkorja ter 5 minut vremo (100”C). Nato vse skupaj dobro premešamo. Če kvasa ne bi prevreli, bi nastopila fermentacija pripravljene raztopine, kar bi čebelam zelo škodovalo. 2. PIVOVARNIŠKI KVAS: Kdor ima možnosti priti do pivovarniškega kvasa, jo lahko s pridom izkoristi. Poskusi so pokazali, da je v te namene pivovarniški kvas celo boljši kot pekovski. V dobrih družinah lahko zviša proizvodnjo matičnega mlečka tudi za 200 odstotkov. V 1 kilogram slad- korja zamešamo 0,5 litra tekočega pivovarniškega kvasa. Zmes pustimo zoreti 48 ur pri temperaturi 50 C, zatem pa jo lahko pokladamo čebelam. 3. JAJČNI BELJAK: Jajčni beljak je v vzhodnem čebelarskem svetu že dalj časa v rabi kot čebelja hrana. Lahko ga uporabljamo v raztopini ali pa v obliki trde krme-pogače. V 1 kg sladkorja v prahu vmešamo 10 dkg svežega jajčnega beljaka. Če želimo pripraviti raztopino, moramo beljak najprej stepsti z manjšo količino raztopine, šele nato pa ga zlijemo v ostalo vsebino. Na dva litra raztopine uporabimo 10 dkg beljaka. Pri vseh navedenih receptih lahko kot dodatek uporabimo tudi cvetni prah in na ta način krmo biološko izboljšamo. Naj ne moti, da sem pri navajanju količinskih razmer uporabljal manjše količine. Razumljivo je, da moramo potrebno količino prilagoditi potrebam svojega čebelarstva, pri tem pa paziti, da se držimo navedenih razmerij posameznih sestavin. Za spomladanski razvoj čebeljih družin pa je zelo pomembna tudi voda. Zato moramo urediti napajalnik z vodo, v katerem pa te po- Kos žleba, prirejen za napajalnik z vodo (Peske 1986) membne tekočine ne sme nikoli zmanjkati. Vodi je potrebno dodati sol, in sicer 1 gram na liter. Napajalniki morajo biti higienski, po možnosti s pretočno vodo. Na fotografiji je primer napajalnika, ki sem ga naredil iz kosa žleba. Napolnjen je s pes- kom. Na ta način je čebelam omogočeno varno pristajanje in v njem le redko najdem utopljeno čebelo, ker pijejo vodo med gosto posejanimi kamenčki. Če je vode v napajalniku malo, jo je potrebno dnevno menjavati. ODGOVOR NA ČLANEK: KVALITETNO MATICO ČEBELE VZREJAJO IZ JAJČECA IVAN ESEIMKO V prvi letošnji številki je Dušan Leb napisal dober prispevek, ki me je pritegnil, hkrati pa sem se lotil pisanja odgovora, saj je avtor na koncu članka pustil vprašanje odprto. Osredotočil se bom na bistvo članka, to je presajanje jajčec ali ličink in na odbiro matičnikov. Čebelarje zelo zanima kakovost matice, vzrejene iz ličinke. Na osnovi ustnih in pisnih virov menim, da je tehnologija vzreje iz ličinke temelj vsake resne vzreje matic. Praktično je ta trenutek to tudi edina sprejemljiva metoda, in to že dolgo vrsto let. Ne zaman. Če bi znanosti do sedaj uspelo uveljaviti dober in enostaven način vzreje matic iz jajčec, potem bi le-ta že davno prevladal. Metoda presajanja čebeljih jajčec v matičnike je laboratorijsko delo. To delo smo z vso resnostjo, kot ga pač zahteva raziskovalno delo, opravljali v Dolu, ČSSR. Jajčeca smo presajali tudi z zunanjimi sodelavci češkega čebelarskega inštituta (Kraus, Havlin -1981, 1984). Tudi Woyke posveča temu vprašanju v svojih delih veliko prostora. Prav omenjeni poljski strokovnjak je zelo pozoren tudi na težo čebeljih jajčec. Woyke (1 972) imenuje jajčeca, ki zaostajajo v teži, »podhranjena« in po njegovem so za vzrejo neprimerna. Slaba čebelja jajčeca so pogosta v slabih družinah, ki je dober vzrejevalec ne bo vključil v vzrejni proces. Če izvzamemo možnost spreminjanja teže čebeljih jajčec, je najbolj sprejemljivo presajanje ličink v umetne matičnike. Ličinke morajo biti prave, kot temu pravimo vzrejevalci. Biti morajo mlajše od 6 ur. To pa zato, ker ličinke matice in ličinke čebele do te starosti prejemajo skoraj enako hrano in zato preobrat iz ene oblike v drugo ne pomeni drastičnega posega. Kakovost matice je predvsem odvisna od naše točnosti pri tem postopku, kajti če smo bili po- vršni, se ne bomo mogli pohvaliti z dobrimi maticami. S presajevanjem ličink so razni avtorji dosegli vzrejo vrhunskih matic, ki predstavljajo matice I kategorije. Imajo nad 180 jajčnih cevčic in ob intenzivnem zaleganju izležejo več kot 3000 jajčec na dan (Vesely 1 970). Torej so bile prav tako rodovitne kot vrstnice, ki jih je matica izlegla neposredno v matičnik. Pripomniti moram, da pri tej kakovosti nisem mislil na dedni prenos, temveč zgolj na rodovitno kakovost matic. Avtor članka, kateremu je ta sestavek namenjen, je označil odbiro matičnikov. Upam, da bom dovolj jasen. Omenjeno odbiro pri nas izvaja vrsta vzre-jevalcev. Na kakšen način? Prva odbira poteka že v redniku. Pri tem niti ne čakamo, da bi čebele pokrile tako imenovane »hitre« matičnike, ampak jih že tretji dan, ko je prehitevanje v rasti nekaterih matičnikov jasen dokaz, da nismo bili dovolj natančni, odstranimo. Nenazadnje predstavlja takšna odbira matičnikov naključno pridobivanje matičnega mlečka, ki ga v zaprtih matičnikih vsekakor ne moremo pridobivati. Sodobna vzreja matic pa celo zahteva takšne postopke. Drugotna odbira je tudi odstranjevanje manjših pokritih matičnikov v naravnem ali umetnem inkubatorju. Moderna vzreja pa pozna še en postopek, to je biološka odbira. Pisanje o tem pa bi zahtevalo več prostora, kot ga imam na razpolago. Sicer pa to sedaj sploh ni pomembno. Pomembno je edinole to, da je bistvo biološke od-bire povsem enako kot prej omenjena odbira matičnikov, le da tu iz vrst neoplojenih matic izločamo nekakovostne. Tovrstna odbira pa se od prejšnje razlikuje še v nečem: to delo namreč v celoti prepustimo čebelam. Na podlagi feromonov, ki jih izlo _ čajo matice, čebele opravijo odbiro v sicei brezmatičnem panju, kije v bistvu starter. Postopek biološke odbire sem v grobem predstavil tečajnikom na tečaju za vzreje-valce matic pod Rožnikom, ki je potekal v organizaciji ZČDS. Ce upoštevamo vse te postopke, ki sem jih navedel, se nam vzrejenih matic ni potrebno sramovati. Vpliv »prelahkega jajčeca« je tako neznaten, da ga mirne duše lahko zanemarimo oziroma tovrstna razmišljanja prepustimo raziskovalcem, ki se že dolgo ukvarjajo s tem vprašanjem. Prav tako se nam ni treba ozirati na mleček (čebelji, matični, tudi trotovski). Predpogoj za delo v starterju je prisotnost odkrite zalege. Ne samo zaradi matičnega mlečka, ki ga je seveda mnogo več v družini z odkrito zalego, temveč tudi zaradi čebel dojilj, ki negujejo zalego. Te čebele so hkrati tudi negovalke matičnikov v starterju. Čebele krmijo in gradijo matični-ke. Glede na to je torej še kako pomembna starostna struktura čebel v starterju in redniku, saj to pogojuje uspešnost vzreje v panju. V družini s pokrito zalego so namreč pretežno starejše čebele, saj pokrita zalega potrebuje edinole toplotno nego. To pa za sprejem in dograditev matičnikov vsekakor ni dovolj. Menim, da sem dovolj nazorno prikazal nekaj osnov pravilne vzreje matic, ki jo med drugim izvajam tudi sam. Mislim, da je zanesljiva in da daje odlične rezultate, to je kakovostne matice. Čebelarji pa vse to lahko vidijo na praktičnih tečajih pod pokroviteljstvom ZČDS in čebelarske zadruge Hmezad. Papir ni vedno zadovoljujoč medij za prenos znanja. Na koncu naj dodam še osebno mišljenje glede organizacije vzreje matic v večjem obsegu, za tržišče. Slovensko čebelarstvo je veliko pridobilo, ko je Kmetijski inštitut Slovenije pred leti prevzel dela in naloge odbire čebel. Torej je na Slovenskem poskrbljeno za odbran genotip kranjice, saj je prav tu njen naravni rezervat. Vendar tehnologije vzreje ne smemo zanemarjati. Prepričan sem, da je sama vzreja vsaj toliko pomembna kot odbira. Če vzreja matic ni najbolj strokovna, nam ne pomaga še tako odbran genotip. V tem primeru so nekvalitetno vzrejene matice lahko prele-žene še isto leto, ko so bile vzrejene. To pa je vredno premisleka. VPLIV MRAVLJINCNE KISLINE NA VAROO DUŠAIM MEDVED V deželnem zavodu za vedo o čebelah v Hohenheimu pri Stuttgartu so leta 1983 in 1984 preizkušali delovanje mravljinčne kisline na čebele, satje in varoo. Pri tem so ugotovili nekaj, česar niso opazili pri drugih sredstvih, namenjenih uničenju varoe. To so poimenovali »kasnejši učinek«. Število odmrlih varoi, najdenih na papirju, se je dva tedna po vložitvi ilertiserske plošče občutno povečalo. Ker pa je znano, da mravljinčna kislina, s katero je plošča prepojena, izhlapi po 24 urah, je »kasnejši učinek« utrdil mnenje, da kislina ne uničuje samo varoi, ki v času izhlapevanja sedijo na čebelah, temveč pogubno učinkuje tudi na razvijajoče se mlade varoe, ki so še v pokriti zalegi (Liebig 1984) Takšno trditev opira Liebig (1985) na naslednja dejstva: 1. V obdobju 12 do 13 dni od dneva vložitve ilertiserske plošče v panje so ugotovili povečano število odmrlih varoi. 2. Število svetlejših varoi, to je tistih, ki svojega razvoja niso mogle dokončati, se 4 do 5 dni po vloženi ilertiserski plošči občutno zmanjša. Varoa, ki je zalegla jajčeca 1 do 4 dni pred vložitivjo ilertiserske plošče, nima več svetlih potomcev, ker so jih hlapi mravljinčne kisline oslabili in kasneje uničili. To spoznanje je Adelta in Kimmricha iz Hohenheima spodbudilo, da sta leta 1985 nadaljevala s poskusi z mravljinčno kislino, in to v majhni, posebej za to pripravljeni stekleni omarici, ki je imela majhen satnik z okoli 200 celicami, ki so bile zaležene. V omarico sta vlagala plošče, prepojene z mravljinčno kislino. Ta je imela različno koncentracijo, pa tudi količina se je od poizkusa do poizkusa spreminjala Temperatura v omarici je bila okoli 35 C Pri vsakem poskusu sta ugotavljala stopnjo umrljivosti varoe v pokriti zalegi in na čebelah po preteku 24 ur. Zalego sta odprla le na polovici, to je na 100 celicah. Drugo polovico sta pustila v omarici tako dolgo, da se je izlegla čebelja zalega. Ugotovila sta, da povečana koncentra- cija mravljinčne kisline povzroča večje uničenje varoe - in to tako v izleženi kot tudi v pokriti zalegi. V prvi fazi raziskav pa se še nista ukvarjala z ugotavljanjem stranskih učinkov. To sta opravila kasneje. Svoje izsledke prikazujeta v več tabelah. Tabela I: Učinek različnih koncentracij Koncentracija mravljinčne kisline v ppm Uničene izležene varoe v % Uničene varoe v pokriti čebelji zalegi v % 10 ppm 75 20 20 ppm 85 82 25 ppm 95 95 43 ppm 100 100 (ppm = parts per milion, delov na milijon) Koncentracija 43 ppm znaša 25 mililitrov 60-odstotne mravljinčne kisline na čebeljo družino. Z njo je bila dosežena stoodstotna umrljivost varoe v čebelji zalegi, ne pa tudi v trotovski. Z dvojno količino, to je 50 ml 60-odstotne mravljinčne kisline je bila pri trotovski zalegi ugotovljena le 95-odstotna smrtnost varoe. Iz te primerjave vidimo, da je za uničenje varoe v pokriti trotovski zalegi potrebna večja količina kisline. Ta se lahko izračuna tudi s pomočjo statistične probitalne analize. Raziskovalca sta s kontrolo ugotovila, da rezultati, prikazani v tabeli I, odstopajo pri posameznih kontroliranih družinicah za največ 6 odstotkov. To daje precejšnjo zanesljivost nadaljnjim sklepanjem in postopkom. Zatem sta ugotavljala, kakšna stopnja smrtnosti nastopi po preteku določenega časa po vložitvi z mravljinčno kislino prepojene plošče v poskusne družinice. Poskus je bil opravljen s koncentracijo 43 ppm, to je 25 ml 60-odstotne mravljinčne kisline na normalno družino, sedečo na desetih satih Zandrove mere. Na sate je bila položena mehka iverna plošča, velikosti 40 x 1 5 cm, debeline 4 mm. Po 6 urah izhlapevanja 25 mililitrov 60-odstotne mravljinčne kisline je bila varoa torej popolnoma uničena na običajnem nakladnem panju z desetimi sati. Raziskovalca Adelt in Kimmich podrobno opisujeta posamezne raziskovalne postopke, ti pa zanimajo predvsem znanstvenike, manj čebelarje. Tabela II: Časovno delovanje Uničene Čas izhlapevanja varoe Uničene v pokriti mravljinčne kisline izležene čebelji v panju, izražen v varoe v zalegi v urah % % 1 40 0 3 70 30 6 100 100 Seveda sta pri izpolnjevanju svoje raziskovalne naloge naletela na velik problem, ki ga čebelarji, ki smo uporabljali mravljinčno kislino, poznamo že več let. Za uspeh zdravljenja z mravljinčno kislino je namreč odločilna količina izparjene tekočine. Ta pa je odvisna od: - količine in jakosti mravljinčne kisline, - temperature zraka v času zdravljenja družin, - dolžine časa zdravljenja, - velikosti in debeline iverne plošče in - načina, kako in kam ploščo položimo. Raziskovalca posebej poudarjata, da mora biti plošča položena: - nad satovje, - prekriti mora precejšnjo ploščino nad satjem (približno 40 x 1 5 cm), - neposredno pod ploščo morata biti vloženi dve tanjši letvici, da plošča ne sedi neposredno na satju, in - nad ploščo mora biti 50 mm praznega prostora, da se razvijejo hlapi in ob strani naklade delujejo na čebele in zalego. Ko sta opravljala številne poskuse, sta ugotovila, da je 30 ml 60-odstotne mravljinčne kisline na primerno veliki jyerni plošči že po 90 minutah uničilo 80-90 odstotkov varoi, ki so se v tem času izlegle ali so bile na čebelah. Ugotovila sta tudi, da je v tem času izhlapelo 7 do 8 gramov kisline. Pri tem pa mora biti plošča položena tako, kot je bilo prej opisano, da lahko kislina izhlapeva tako navzdol kot navzgor Če je plošča položena neposredno na sate, zgoraj pa ni dovolj praznega prostora, je učinek delovanja kisline bistveno manjši, celo zelo slab. Iz prikazanih tabel vidimo, da dosežemo s povečano koncentracijo mravljinčne kisline tudi večjo stopnjo smrtnosti varoe. To pa ne ostane brez posledic za čebele. Dr. Eberhardt pravi, da mravljinčna kislina ne deluje samo na varoo, temveč tudi na čebele in zalego. Ugotovil je, da 30 ml 60-odstotne mravljinčne kisline vidno poškoduje ali usmrti čebele, ki se rojevajo v teku 24 ur, ko le-ta izhlapeva. Do podobnih rezultatov sta prišla tudi Adelt in Kummrich, ki še dodajata, da na odkriti zalegi nista opazila poškodb. Ta se pri koncentraciji 43 ppm razvija normalno naprej. Če pa količino povečamo na 40 ml 60-odstotne kisline, dosežemo skoraj stoodstotno smrtnost varoe tako v čebelji kot tudi trotovski zalegi, vendar tako močna koncentracija povzroči smrt okoli 30 odstotkov pokrite zalege. Posebno ogrožena je tista pokrita zalega, ki bi se normalno izlegla čez 1 do 3 dni. Tudi odkrita zalega ne ostane nepoškodovana. Na satju so na zalegi opazne precejšnje vrzeli, ker čebele odstranijo odmrlo zalego iz celic. Medtem ko za čebeljo zalego zadostuje 7-8 gramov mravljinčne kisline, potrebujemo za trotovsko najmanj 9-10 gramov za komaj zadovoljive rezultate. Če nalijemo na iverno ploščo 50 ml 60-odstotne mravljinčne kisline, dosežemo sicer - kot že vemo - 95-odstotno smrtnost varoe, pri tem se močno poškoduje zalega, zato tako velike količine ne moreta priporočati, posebno ne pri temperaturi nad 1 8 “C. Raziskovalca sta preskusila še ilertiser-sko ploščo, ki sta jo položila na okvirje. Pri tem ne navajata, kakšno količino in jakost je plošča vsebovala. Poizkuse sta opravila na štirih družinah. Izsledki: Tabela III.: Kako učinkuje mravljinčna kislina v panju UNIČENA VAROA Sredina Obrobje Družina gnezda v gnezda v Skupaj % % % 1. 5 44 49 II. 9 44 53 III. - 79 79 IV. 2 13 15 Tabela III. kaže, da hlapi mravljinčne kisline delujejo občutno močneje na obrobju, medtem ko so učinki v sredini gnezda slabši. S skupnim učinkom ilertiserske plošče ne moremo biti zadovoljni. Tega dejstva raziskovalca podrobneje ne pojasnjujeta. Adelt in Kimmrich pa priporočata upo- rabo mravljinčne kisline v času, ko je v panju le malo zalege, da se s tem zmanjša eventuelna škoda na zalegi. Varoa, ki na dnu panja še kaže znake življenja, po pravilu kmalu odmre. Iverna plošča mora biti pripravljena dan pred uporabo, zato da se mravljinčna kislina enakomerno porazdeli. Plošče morajo biti dane druga na drugo in vstavljene v plastični ovoj, ki ga je treba neprodušno zapreti, da ne izhlapijo. Najboljši rezultat je dosežen pri zunanji temperaturi okoli 20 °C v času 6-urnega izhlapevanja. To pomeni, da bomo družine zdravili z mravljinčno kislino pri belem dnevu, ker je ponoči temperatura prenizka (spomladi in jeseni). Raziskovalca nameravata z delom nadaljevati v naslednjem letu. Zanimivo je pripomniti, da strokovni sodelavec istega zavoda prof. Vorwohl, ki se ukvarja s preučevanjem vpliva kemoterapevtskih sredstev na kakovost medu, zatrjuje, da uporaba mravljinčne kisline v času, ko so mediš-ča polna, ni priporočljiva. Hlapi kisline prodrejo tudi skozi medene pokrovčke in vplivajo na povečanje stopnje kislosti medu. To medu sicer ne zastruplja, učinkuje pa toliko, da po DIN normah ne ustreza več kriteriju »naravni med«. K zanimivim ugotovitvam deželnega zavoda za vedo o čebelah v Hohenheimu, dodajam še praktične izkušnje čebelarja Wallnerja, ki ima 700 družin v nakladnih panjih. Cebelari v daljni okolici Dunaja. Kot razgledan čebelar je opazoval, kako se pri njegovih družinah povečuje napadenost z varoo. Po posvetu s strokovnjaki je prišel do spoznanja, da samo z izrezovanjem tro-tovine ne bo rešil družin. Odločil se je za postopek z mravljinčno kislino. Odvzel je oba pitalnika z vrha nakladnega panja, na njuno mesto pa je neposredno na satm ke položil mehko iverno ploščo (pri nas ji pravimo tudi foča plošča). Ta je bila debela 10 mm in z brizgalko jo je prepojil s 40 do 45 ml 85-odstotne mravljinčne kisline. (Prvi poskus.) Naslednjega dne je na podloženem papirju naštel do 500 mrtvih samic varoe. Pri drugem poskusu je zmanjšal količino kisline za polovico. Na papirju je ležalo le malo mrtvih varoi, zato je ocenil, da takšno doziranje ni učinkovito. Eksperimentiral je še naprej. Pri tretjem poskusu je zvečer vložil na okvirje ploščo z isto količino mravljinčne kisline kot pri prvem poskusu, nato pa naslednjega dne še enako ploščopod družino. Mrtve so bile sicer vse varoe, vendar pa tudi vse matice in obilo čebel. Čebelar Wallner ne priporoča drugega poskusa, tretjega pa odločno odsvetuje. Istočasno navaja, da so bili poskusi opravljeni pri temperaturi okoli 1 8 "C, pri nižjih temperaturah pa so bili doseženi slabi rezultati. Wallner je pri poskusih štel samo mrtve samice varoe, o škodi na zalegi in o mrtvih čebelah ne poroča. Pri prvem poskusu je uporabil tako močno koncentracijo, da bi po izsledkih Adelta in Kimmricha morala negativno vplivati na čebele in zalego. Morda tega ni opazoval, lahko pa je na količino izparnine vplivala debelejša mehka iverna plošča in nižja temperatura. Čemu v zadnjem času čedalje pogosteje obravnavamo uporabo mravljinčne kisline kot primernega sredstva zoper varoo? Menim, da je za to nekaj novih razlogov. Vlaganje iverne plošče je enostavnejše, samo izhlapevanje pa - upamo - bolj izenačeno kot pri prej znanem postopku s plastično steklenico, ki jo je bilo treba vložiti v gnezdo, iz katerega smo prej vzeli sa- tnik in ga ometli. Izhlapevanje je potekalo s pomočjo stenja, in to neenakomerno, zaradi majhne površine, namenjene izhlapevanju, je bilo močno odvisno tudi od zunanje temperature. Slovenski čebelarji se zanj niso ogreli, pa tudi drugod po državi ne. K temu nas navaja še nov, zelo tehten razlog. Danes v Evropi najbolj razširjena sredstva proti varoi, kot so folbex VA, amit-raz (varamit) in perizin, vsebujejo visoko-selektivne akaricide, ki zelo počasi izparevajo, zato se njihova koncentracija v čebelah in vosku iz leta v leto veča, kar bo po mnenju mnogih raziskovalcev - npr. prof. Ritterja in dr. Grohmanna - pripeljalo čebelarstvo v slepo ulico. Mnogi znanstveni zavodi mrzlično preučujejo načine, kako bi ugnali varoo brez visokoselektivnih akari-cidov, ohranili čebele in naravno čist med. Dokler ne odkrijejo česa boljšega, pa nam priporočajo mravljinčno kislino. Viri:Landesanstalt für Bienenkunde der Universität Hohenheim, ZRN. Bienenpflege št. 12/1986, Stuttgart. Okrogla miza, Graz 1986. ILID Berlin, NDR. ZATIRANJE BOLEZNI ČEBEL IN ČEBELJE ZALEGE Z ANTIBIOTIKI IN AKARICIDI TER HIGIENSKA NEOPOREČNOST MEDU dr. DUŠAIM TODOROVIČ Pravilnik o količinah pesticidov in drugih strupenih snovi, hormonov, antibiotikov in mikotoksinov, ki jih smejo vsebovati živila (Uradni list SFRJ 1 983/59), zahteva med drugim, da v medu ne sme biti ostankov antibiotikov in nekaterih pesticidov; med slednje spadajo tudi akaricidi, s katerimi zatiramo varoozo. Pravilnik ni nov, vprašanje pa je njegovo strogo izvajanje in tudi tolmačenje. Glavni namen pravilnika je zavarovati zdravje porabnikov živil. Velja namreč, da je treba glede vnašanja antibiotikov v človeško telo z medom, ki vsebuje sledove antibiotikov, upoštevati tri vidike. Prvi je mikrobiološki; vnašanje ostankov antibiotikov namreč povzroča rezistenco (odpornost) mikroorganizmov na nekatere anti- biotike, tako da ti ne delujejo več uspešno pri zdravljenju različnih človeških bolezni. Drugi je alergološki; pri nekaterih ljudeh namreč že majhne količine antibiotikov v medu povzročajo alergične reakcije. Tretji pa se nanaša na toksičnost (strupenost) ostankov antibiotikov (še zlasti pa akarici-dov) za človeški organizem. Gotovo je med živilo, ki je po ostankih antibiotikov in pesticidov na dnu lestvice različne hrane pri nas in največkrat tudi nima primesi teh ostankov (iz različnih vzrokov). Čeprav so torej možnosti, da v medu najdemo ostanke antibiotikov in pesticidov nadvse majhne, pa vendarle obstaja vsaj potencialna nevarnost za porabnike, zato se omenjeni pravilnik nanaša tudi na med. Uporaba antibiotikov, kemoterapevti-kov in akaricidov v čebelarstvu Čeprav so indikacije za zdravljenje z antibiotiki v čebelarstvu precej omejene, nekateri čebelarji dokaj lahkomiselno segajo po teh zdravilih. Uporabljajo jih za spodbujanje čebeljih družin, preprečevanje bolezni čebel in čebelje zalege ter za zdravljenje obolelih čebeljih družin. V vseh teh primerih lahko ostanki antibiotikov zaidejo v med in povzročijo, da postane higiensko oporečen. Da se to ne bi zgodilo, se moramo predvsem odreči uporabi antibiotikov za spodbujanje čebel. Že dolgo je znano, da spodbujevalno dodajanje antibiotikov v majhnih količinah (sub-terapijske doze) z zdravstvenega vidika ni upravičeno, pa tudi z ekonomskega ni priporočljivo. Posledica dodajanja antibiotikov v majhnih količinah je nastajanje odpornih vrst patogenih bakterij, poleg tega pa antibiotiki uničujejo koristne bakterije v črevesju čebel, kar povzroča pri čebelah prebavne motnje in jim skrajšuje življenje. Tako dodajanje antibiotikov podpira tudi razvoj glivic in nastanek glivičnih bolezni čebel in čebelje zalege, te bolezni pa so praviloma dolgotrajne, trdovratne in velikokrat zelo nevarne. Zaradi tega moramo spodbujati razvoj čebeljih družin, tako da jih dohranjujemo s sladkorno-medenimi ali sladkornimi pogačami in sladkornim sirupom, ki jim dodamo vitamine (zlasti vitamin C in vitamine B kompleksa), mikroelemente in cvetni prah, ki smo ga odvzeli med obilno bero. Preventivno dodajanje antibiotikov, ko ne vemo, kaj preprečujemo (in žal je pogosto tako), ne more biti koristno, narobe, samo škodi. Preprečevanje čebeljih bolezni je res najvažnejša naloga vsakega čebelarja, saj tako ohranja zdravje svojim in tujim čebelam, vendar pa moramo to početi tako, da skrbimo za krepke in po moči izenačene čebelje družine. Čebelar ima na voljo vrsto dobro znanih metod, s katerimi lahko preprečuje številne čebelje bolezni (npr. preprečevanje ropanja, točenje gozdnega medu pred zazimovanjem, dezinfici-ranje panjev z ožigosanjem, preden jih naselimo z drugimi čebelami itd.) in ki so veliko uspešnejše od dodajanja antibiotikov. Zdravljenje obolelih čebel z antibiotiki mora biti ves čas pod veterinarskim nadzorstvom. O vrsti zdravila, o tem, kako ga bomo uporabljali, in o dozah odloča veterinarska služba, ki ji je zaupana skrb za zdravljenje čebeljih družin. Vsak čebelar ve, da bolezni ni mogoče uspešno zdraviti, dokler nimamo natančne diagnoze. Pogoj za uspešno zdravljenje je tudi čim zgodnejše odkrivanje bolezni. Resda večina čebelarjev nima ravno pri roki ustrezne veterinarske diagnostične ustanove, vendar pa so vsa območja pokrita z mrežo veterinarskih postaj, preko katerih je treba pošiljati material na pregled. Seveda morajo čebelarska društva čim tesneje sodelovati z veterinarjem na svojem območju in mu (s čebelarskimi pregledniki in izkušenimi čebelarji) pomagati pri skrbi za zdravje čebel. Tudi kadar je zdravljenje z antibiotiki potrebno, ga spremlja vrsta nerešenih vprašanj. Tako se, na primer, za zdravljenje akutne oblike noseme pogosto uporablja antibiotik fumagillin. Vprašanje je, koliko časa poteče, preden se to zdravilo v medu razkroji, saj lahko zaide v med, pa naj smo pri dodajanju zdravila še tako previdni. Zaradi tega bi morali proizvajalci v navodilih za uporabo ne le fumagillina, temveč vseh sredstev, ki se uporabljajo v čebelarstvu, obvezno navesti tudi čas, ki je potreben, da sredstvo v medu razpade. Zavedati bi se morali, da v čebelarstvu ni mogoče upoštevati karence (tj. časa, ki poteče od takrat, ko antibiotik dodamo, pa do takrat, ko se v organizmu biološko popolnoma razkroji), saj se lahko ostanki antibiotikov v čebeljem pridelku medu dolgo ohranijo. Nekatera poročila pravijo, da ostanejo sledovi streptomicina v medu kar 720 dni, medtem ko tetraciklinski preparati razpadejo hitreje, še zmeraj pa to traja dva do tri mesece. Poudariti je treba, da dajejo različne metode merjenja različne rezultate, tudi ko gre za ostanke istih antibiotikov. Vseeno pa morajo čebelarji vedeti, da bodo za strogo izvajanje pravilnika uvedene občutljive metode za merjenje ostankov antibiotikov (plinska kromatografija), s katerimi bo mogoče odkriti tudi milijoninke neke snovi. Zakonska regulativa pa poleg antibiotikov zajema tudi nekatere kemoterapevti-ke, zlasti sulfamidne preparate in akarici-de. Velik problem je uporaba akaricidov za zatiranje varooze. Odkar je naše čebele napadla Varroa jacobsoni, so dali proizva- jalci na trg nekaj zelo uspešnih sredstev za uničevanje tega zajedavca. Ker gre večinoma za pesticide, bo za njihovo uporabo odločilnega pomena, ali se bodo proizvajalci potrudili, da ta sredstva ne bodo samo uspešno uničevala varoe, temveč da bodo njihovi ostanki tudi hitro razpadali; to je pomembno zaradi tega, ker lahko zaidejo tudi v med. Vsekakor pa lahko čebelarji zatirajo varoozo tudi drugače, z odstranjevanjem trotovske zalege, gradilnimi sati, toplotno obdelavo, kompresorskim uvajanjem do določene temperature ogretega in z rastlinskimi ekstrakti obogatenega zraka skozi žrelo in številnimi drugimi postopki, ki so trenutno še v razvoju, vendar od njih veliko pričakujejo. Ravno tako ne smemo zanemarjati problema, ki lahko nastane zaradi nenehne množične in vse bolj naraščajoče uporabe pesticidov za varstvo rastlin, saj jih lahko čebele vnesejo v panj skupaj z nektarjem. Naše čebelarstvo že vrsto let resno ogrožajo najrazličnejša sredstva za varstvo rastlin, pozabiti pa tudi ne smemo na preparate NSN, s katerimi neusmiljeno zasipajo čebelnjake. Čebelarjem pri tem ne preostaja nič drugega, kot da čebelje družine za nekaj časa zaprejo ali jih preselijo z območja, škropljenega s pesticidi in drugi- mi sredstvi, to pa ni zmeraj lahko niti izvedljivo. Povejmo še, da strogo izvajanje pravilnika ne bo povzročalo samo nekaterih težav, temveč bo imelo tudi nekatere dobre posledice za naše čebelarstvo (poleg tega, da bo omejilo nenadzorovano uporabo antibiotikov). Pravilnik bo namreč veljal tudi za uvoznike tujega cenenega medu, ravno ta uvoz pa je močno zaviral razvoj našega čebelarstva. Uvoženi med bo moral ustrezati našemu pravilniku, zato bo, razumljivo, veliko dražji in našemu manj konkurenčen. Znano je, da naši porabniki veliko bolj cenijo jugoslovanski med, saj je izjemno kvaliteten, poleg tega pa ga je toliko vrst, da jih skorajda ni mogoče našteti, tako da je lahko zadovoljen tudi najizbirčnejši porabnik. Največje breme prizadevanj, da bi naš med ostal, kot že rečeno, biser nedotaknjene narave, bo padlo seveda na pleča čebelarjev. Kdaj bodo začeli pravilnik dosledno upoštevati, je vprašanje časa. Zaradi tega se moramo navaditi na njegove zahteve, kakor da se je njegovo strogo izvajanje že ta hip začelo. Pčelar 1986/6 Prevedla MOJCA MIHELIČ POTA K USPEHU PAVEL ZALETEL V kmetijstvu so redka področja, kjer primanjkuje načrtno šolanih kadrov. Eno od takih je čebelarstvo. Podobno kakor so v drugih dejavnostih ljudje opazovali področje svojega dela, so naši predniki opazovali tudi čebele in si s spoznanji, ki so jih s tem pridobili, bogatili izkušnje starejših čebelarjev. Tako dopolnjene so prenašali na svoj čebelarski naraščaj. Izsledki šole življenja so tako po ustnem izročilu prehajali iz roda v rod, se v vsakem rodu izpopolnili in obogatili ter taki ohranili do danes. Še danes velja, da kak čebelar-začetnik navadno dobi osnovno znanje od starejših, že izkušenih čebelarjev. Tako pridobivanje znanja pa je navadno dolgotrajno. Učni uspeh je odvisen od volje »učenca« in volje ter prostega časa »učitelja«. Redki pa so začetniki, ki se najprej učijo čebelariti teoretično iz knjig, časopisov in druge tiskane besede, šele nato pa iščejo praktičnega znanja. ZČDS vsako leto prireja tečaje za začetnike, izpopolnjevalne tečaje in tečaje za vzrejo matic. Čeprav bi pričakovali, da bo tečajnikov za skromno število tečajev preveč, pa je ravno narobe. Prijavljencev za tečaje je premalo, tako da tečaji niso polno zasedeni. Še več. Nekateri tečaji zaradi pomanjkanja prijav celo odpadejo. Škoda. ZČDS bi letno organizirala še več tečajev, če bi bilo med začetniki več zanimanja zanje. Veliko jih začne čebelariti brez kakršnegakoli znanja o čebelah in čebelarstvu. Zato ni čudno, da se med »novopečenimi« čebelarji po prvem neuspehu vsako leto hudo zredčijo vrste. Pri izobraževanju čebelarjev se bornor-da v naslednjih letih obrnilo na bolje. Čebelarska zadruga Hmezad in Medex namreč obljubljata načrtno strokovno izobraževa- nje čebelarjev. Medex bo verjetno že marca letos organiziral čebelarsko šolo, v kateri se bodo tečajniki usposabljali tako teoretično kot praktično. Šola bo namenjena vsem čebelarjem, vendar bo le za sodelavce Medexa brezplačna. Zato se ostali čebelarji, ki bodo morali plačati polno šolnino (ta bo krila stroške organizacije, predavateljev skripta, knjige čebelarskega dnevnika, diplome o obiskovanju šole in stroške bivanja), v ta način izobraževanja verjetno ne bodo vključili. Za tistih nekaj panjev, s katerimi gospodarijo ali bodo gospodarili, bo šola brez dvoma prehudo finančno breme. Da ne govorimo o času, ki ga bodo porabili v celotni čebelarski sezoni za praktični del pouka. Tisti čebelarji-začetniki, ki pa bodo želeli čebelariti na veliko, pa bodo tako ali tako morali biti sodelavci Medexa ali kake druge sorodne delovne organizacije. Zato sklepam, da bo ta šola verjetno izobraževala delavce Medexa, torej bo šola zaprtega tipa. Vprašanje je, če bo zaradi stroškov to najbolj racionalna rešitev za Medex. Hmezad (po informacijah) ne bo izobraževal v takem obsegu. Če pa bo, bo odprl vrata vsem čebelarjem: velikim in majhnim ter celo tistim, ki se šele vključujejo v čebelarske vrste. Večino sredstev za vse tečajnike bo kril iz svojih sredstev. Pa pustimo času čas. Bomo videli, kaj se bo izcimilo iz tega. Po vsej verjetnosti pa bo za vse čebelarje še najbolj dostopen tak način izobraževanja, kot ga vodi ZČDS. Vse oblike čebelarskega izobraževanja so več ali manj dosegljive le odraslim. Verjetno pa je to premalo za razvoj in napredek slovenskega čebelarstva. Kaj pa naša mladina? Kako si pridobiva čebelarsko znanje naša mladina? Odrasli prevečkrat pozabljamo, da je treba v vsaki organizaciji in v vsakem društvu gledati na pomladitev članstva. Zato moramo tudi mi čebelarji skrbeti za pomladitev naših vrst, in to že kar iz vrst osnovnošolske mladine. Kajti mladina se že v osnovnošolskih klopeh (letih) opredeljuje za različne dejavnosti, ki jih potem pogosto goji skozi celo življenje Spoznanja, uspehi, neuspehi in izkušnje, ki jih pridobijo mladi v tem času, pa vplivajo oziroma odločajo o tem, ali bodo pri tem delu ostali tudi pozneje v življenju. Če po trenutnih uspehih doživimo manjši neuspeh, pa to človeka, posebno, če je še mlad, pogosto odvrne od te dejavnosti in se celo preneha ukvarjati z njo. Tako je povsod, pa tudi v čebelarstvu. Kaj torej narediti, da bomo v čebelarske vrste vključili čim več mladih in da bodo tu tudi ostali? Vsekakor je na prvem mestu vključevanje mladih v čebelarske krožke, ki jih organizirajo v okviru izvenšolskih dejavnosti na šolah. Ob tem pa ne smemo pozabiti na ogromno delo, ki je bilo vloženo v čebelarske krožke od ZČDS do posameznih čebelarskih društev, šol in ne nazadnje mentorjev. Mentorji nosijo pri vzgoji čebelarskega naraščaja levji delež, kljub temu pa jih premalo cenimo. Enoje obvladovati čebelarsko (ali katero drugo) dejavnost, drugo pa je svoje znanje prenašati na druge, posebno mlade ljudi. V društvih so redki čebelarji, ki se temu delu posvetijo s srcem in dušo. Ni jim žal za ure in ure, ki jih prebijejo z mladimi. Ali se ne bi mogli tem vzgojiteljem našega čebelarskega naraščaja oddolžiti s skromnimi odlikovanji ob 5., 10. in 1 5. obletnici njihovega dela? Čebelarski krožki nudijo krožkarjem sprostitev, oddih in uveljavljanje svoje osebnosti, hkrati pa je na tem področju vzgoje mladih še velika vrzel. ZČDS in Slovenski čebelar sta svoje delo dobro opravila. Po zaslugi rubrike »Za čebelarske krožke«, republiškega srečanja in tekmovanja mladih čebelarjev sta veliko mladih pritegnila v vrste krožkarjev. Pri vsem tem pa je pomembna tudi materialna pomoč čebelarskih društev, različnih delovnih ter drugih organizacij, posebno pa Medexa. Toda, koliko je šol, ki nimajo čebelarskega krožka, pa čeprav se mladi zanimajo za to dejavnost. Nekatere šole se iz »strahu« za svoje učence otepajo organiziranja takih krožkov ali jih celo prepovedujejo. Nekatere druge šole pa bi to dejavnost rade organizirale med učenci, pa nimajo lastnega strokovnega kadra, čebelarska društva pa jim ne pomagajo z mentorji. Takih društev in šol je resda malo. Toda, kolikor jih je, jih je še preveč. KAKO UGOTAVUAMO MEDOVITOST NEKEGA KRAJA STEVO LONČAREVIČ. ZAGREB Če naj vemo, koliko čebeljih družin imamo lahko na nekem stojišču, moramo ugotoviti medovitost kraja. To nam pomaga tudi pri predvidevanjih, na kolikšen donos medu lahko računamo. Če hočemo ugotoviti medovitost nekega pasišča, moramo predvsem izračunati, koliko medovitih rastlin je v krogu 2 km od čebelnjaka. Za velike površine v druženem sektorju, zasejane z medovitimi kulturami, npr. s sončnico, oljno repico, grašico, esparzeto, ajdo, korijandrom itd., to niti ni tako težko, ker lahko pri upravi dobimo podatke o tem, koliko je bilo česa posejanega. Teže je ugotoviti, koliko medovitih rastlin je na zaseb- nih zemljiščih, vendar pa lahko, če se malo potrudimo, zvemo tudi to. Ko ugotavljamo, koliko medovitih rastlin je v gozdu ali na travniku, najprej zračuna-mo, koliko jih je na nekem manjšem zemljišču, potem pa rezultat preračunamo na vso površino, t.j. v polmeru 2 km od čebelnjaka, kolikor jo čebele lahko smotrno izrabijo. S takšnim izračunom lahko npr. ugotovimo, da je na 500 ha gozda ali druge površine samo 70 ha medovitih rastlin. Potem moramo ugotoviti, koliko medu je mogoče dobiti od različnih medovitih rastlin; pri tem si lahko pomagamo z naslednjo tabelo: Čas cvetenja in povprečni donosi medovitih rastlin Ime rastline Čas cvetenja Količina medu v kg na ha v mesecu skupaj dni razne vrbe in ive 3. in 4. 60-70 okrog 1 50 oljna repica 4. okrog 1 4 okrog 200 akacija 5. okrog 10-14 okrog 350 žajbelj ali kadulja 5. okrog 10-30 okrog 500 Amorfa fruticosa 6. okrog 1 5-20 okrog 300 gledičevka 6.-7. okrog 12-20 okrog 350 lipa 6. in 7. okrog 14-20 ok. 500-1000 razno sadno drevje 4. in 5. okrog 12-20 okrog 40 medena detelja 7.-8. okrog 40-60 okrog 400 sončnica 7.-8. okrog 20-25 ok. 40-50 korijander 7. okrog 25-30 okrog 500 jesenska vresa 8-9 okrog 30-40 ok. 300-500 Številke v tej tabeli so samo približne, natančnejše podatke nam bosta dala donos medu na panj in kontrolna tehtnica. Še bolj preprosto presojamo medovitost rastlinja takole: trave dajejo povprečno 32 kg medu na hektar, grmovje okrog 1 1 0 kg in drevje okrog 240 kg. Če si pomagamo s temi podatki o medovitosti rastlin, zlahka zračunamo, koliko panjev lahko postavimo na nekem pasišču v času cvetenja posameznih medovitih rastlin. Vzemimo, da je v bližini našega čebelnjaka 20 ha površine, porasle z gozdnimi malinami; od njih je mogoče dobiti okrog 100 kg medu na ha, se pravi, z 20 ha 2000 kg. Če čebele nosijo v panj povprečno 2 kg medu na dan (enkrat več, drugič manj) in če se pasejo na malinah 20 dni (druge dni jim izletavanje preprečujejo dež, veter itd.), bo donos povprečno 40 kg medu na panj. Kot rečeno, daje 20 ha malin 2000 kg medu, vsaka čebelja družina pa ga nabere povprečno 40 kg. Potemtakem je na 20 ha malin dovolj medene zaloge za 50 družin in poberejo jo lahko v 20 dneh. Če bo v čebelnjaku manj kot 50 panjev, bo del medu z malin izgubljen, če jih bo pa več, pa bo vsaka družina nabrala manj kot 40 kg medu. IJublJana, Jugoslavija letnik leto številka PRAVILNA UPORABA FOLBEXA VA - DIMNI LISTKI ZA ČEBELE napnemo žično mrežo. Na beli podlagi najhitreje opazimo parazita varoo, mreža pa preprečuje čebelam očistiti podnico. Pravočasna ugotovitev okužbe je pogoj za uspešno zdravljenje. Prepozna ugotovitev lahko povzroči nagel propad družine, zato moramo poskusno dimiti dvakrat letno, to je spomladi in jeseni. Dimimo vse družine! Žrela morajo biti med dimljenjem popolnoma zaprta eno uro. b) Zdravljenje varooze Čebele, okužene z varoo, dimimo štirikrat s presledki po 4 dni oziroma še trikrat, če smo prej poskusno dimili. Vsakokrat uporabimo po en listek za vsako družino. Obolele čebele dimimo v toplih dnevih, ko zunanja temperatura med dimljenjem ni pod +10° C. Priporočamo dimljenje ob toplih večerih, ko so vse čebele doma. Če je pričakovati hiter padec temperature, lahko dimimo tudi v jutranjih urah, ko postaja zrak toplejši, vsekakor pa še pred pričetkom izletavanja čebel. Če nas preseneti daljše mrzlo obdobje, potem je bolje, da počakamo in nadaljujemo zdravljenje v toplejšem vremenu. Zelo priporočljivo je, da dan pred dimljenjem vse družine nakrmimo, ker so potem čebele med dimljenjem mirnejše. Zdravljenje je najbolj uspešno jeseni, ko ni pokrite zalege, v kateri se skriva varoa. Pred nami je čas, ko bomo spet dimili čebelje družine proti varoozi. Vse naše dobavitelje čebeljih pridelkov, predvsem pa naše organizirane čebelarje, opozarjamo, da morajo obvezno uporabljati ta akaricid in se strogo ravnati po navodilih za njegovo uporabo. Zato jih še enkrat objavljamo. Vsebina in načelo delovanja En dimni listek vsebuje 370 mg brom-propilata. S tlenjem dimnega listka nastane bel dim, ki vsebuje zdravilno snov brompropi-lat. Ta učinkovito deluje proti povzročitelju varooze (Varroa jacobsoni) in pršice (Aca-rapis woodi), ne škodi pa čebelam, matici in zalegi. Namen uporabe: a) ugotavljanje okužbe z varoo, b) zdravljenje varooze, c) zdravljenje pršičavosti. DOZE IN ČAS UPORABE a) Ugotavljanje okužbe z varoo Za eno družino uporabimo en dimni listek. Pred poskusnim dimljenjem prekrijemo podnico panja z belim papirjem, čezenj pa Naravne in narejene roje dimimo dvakrat s po enim listkom, z enodnevnim presledkom. Žrela morajo biti med dimljenjem popolnoma zaprta eno uro. c) Zdravljenje pršičavosti (akarioze) Če je pristojni laboratorij ugotovil pri čebelah pršičavost, jih uspešno zdravimo z zdravilom folbex VA. Družine dimimo 6-krat s po 1 listkom v presledkih po 7 dni. Zdravimo spomladi, ker se pršica močno razmnoži v zimski gruči. Najbolj ogrožene so mlade čebele. Žrela morajo biti med dimljenjem popolnoma zaprta eno uro. NAČIN UPORABE I. Pri AŽ panjih: odpremo vrata panja in na mrežo ali prečko obesimo tleči listek. II. Pri nakladnih panjih: 1. način: odkrijemo streho in vmesni pokrov, iz sredine vzamemo poln sat, na njegovo mesto pa vstavimo prazen satnik in nanj obesimo tleči listek. 2. način: odkrijemo streho in vmesni pokrov in na sate položimo košček žične PRIPRAVIMO SE NA NOVO Vse bolj zaostreni pogoji gospodarjenja doma in zahteve po kakovosti in neoporečnosti čebeljih pridelkov s strani tujih kupcev nas silijo, da pri prevzemu čebeljih pridelkov poostrimo kriterije dokončnega prevzema. 0 tem smo v našem Biltenu že precej pisali. Vendar naj za osvežitev navedem bistveno. Spomladi 1985 je izšel novi zvezni pravilnik o ocenjevanju kakovosti čebeljih pridelkov, ki upošteva kriterije najrazvitejših zahodnih držav. Da bi presekali zmedo glede uporabe zdravil proti varoozi, smo naše organizirane čebelarje in druge dobavitelje čebeljih pridelkov obvezali, da uporabljajo samo svetovno priznano zdravilo folbex VA. Upoštevanje teh elementov nam bo omogočilo nemoteno proizvodnjo in prodajo čebeljih pridelkov doma in po svetu. Zato na tem mestu ponovno pozivamo vse čebelarje, da v svoji čebelarski praksi mreže, alufolije ali pločevine, na vrh pa postavimo listek, prepognjen po dolžini v obliki črke V, in ga prižgemo na obeh koncih. 3. način: v kadilnico damo 8 listkov, potem ko jih pripravimo in prižgemo. V vsak panj vpihnemo skozi žrelo 8 dimov s presledki po 5 sekund (počasi štejemo do 5), se pravi, da za vsako družino porabimo približno 40 sekund. Enako ravnamo pri naslednjih 7 panjih. Potemtakem dimljenje vseh 8 panjev ne sme trajati več kot 6 minut, toliko časa pa tudi traja, da dogorijo vsi listki v kadilniku. 4. način: listek prepognemo po dolžini v obliki črke V, ga postavimo na negorljivo podlago (pločevina, alufolija, žična mreža), prižgemo na obeh koncih in potisnemo v panj skozi žrelo. Zadnja dva načina lahko uporabimo pri vseh tipih panjev. Ne pozabimo odpreti žrel vseh panjev eno uro po dimljenju! OPOZORILA Dimne listke skrijemo pred otroki in nepoklicanimi osebami. Zavedati se moramo nevarnosti požara. Zdravila hranimo v suhem prostoru. SEZONO ČEBELJE BERE upoštevajo naše nasvete, da od zdravil za zatiranje varooze uporabljajo samo folbex VA, da v svojih čebelarstvih uporabljajo antibiotike samo po strogih navodilih in pod nadzorstvom veterinarjev, da točijo pokrit in s tem zrel med, da posebej točijo med iz plodišč in posebej iz medišč. Med naj bo sortni, pripravljen v ustrezni pločevinasti embalaži in čist. Čebelarji dostavljajo med v naše skladišče na Linhartovi 49/a osebno ali s tovornjakom in po železnici. Manjše količine medu dobimo tudi preko naše organizirane mreže zbiranja medu. Kadar čebelar osebno dostavi med, je navzoč tudi pri količinskem in kvalitetnem prevzemu medu, morebitna nesoglasja pa se lahko uredijo na licu mesta. Problemi pa se pojavljajo pri prevzemu medu, ki prispe po železnici ali z drugimi prevozniki. Pri pošiljanju medu po železnici in drugih prevoznikih ali preko naše mreže zbiranja zahtevamo, da čebelarji na embalažo točno in čitljivo napišejo svoj naslov, zaporedno številko embalaže in njihovo mnenje o vrsti ali sorti poslanega medu ter bruto težo Te podatke naj na embalažo napišejo z obstojno barvo ali na drug ustrezen način, ker se ravno pri teh podatkih največkrat zatika. Embalaža je večkrat neoznačena, podatki pomanjkljivi in nečitljivi. Velik problem predstavlja tudi bruto teža, ker deklarirana bruto teža ne ustreza dejansko ugotovljeni bruto teži. Razlike, ki jih ugotavljajo, otežkočajo prevzem in so vzrok dodatnemu administrativnemu delu (komisijski zapisnik in postopek reklamacije). Čebelar mora pri odmeri medu po železnici pošiljko na odpremni postaji obvezno uradno stehtati, dokazilo za to pa je uradni žig tehtanja na spremljajočem tovornem listu. Embalaža mora biti pravilno zaprta in zatšsnjena ter po možnosti plombirana. Če čebelar nima na razpolago primerne pločevinaste embalaže, jo lahko pisno naroči pri nas (na zalogi imamo velike sode (200 I), male sode (100 I) in aluminijaste posode (40 I). Pogosto se tudi zgodi, da je embalaža neprimerna za shranjevanje medu. Tako odpremljen med moramo pretočiti v našo standardno embalažo. Ne glede na način dostave medu v naše skladišče, iz vsake pošiljke vzamemo vzorec medu za analizo in ga vpišemo pod ustrezno tekočo številko - šifro. Nekateri čebelarji menijo, da je edino verodostojen za analizo vzorec, ki je bil odvzet s pomočjo posebne sonde. Sonda je priprava, s katero lahko istočasno odvzamemo vzorce medu z vrha oziroma dna embalaže. Tako lahkoz jemanjem vzrocev s sondo ugotovimo, če je med, ki je v sodu, resnično iste vrste tako na vrhu kot na dnu embalaže. Vzorčevanje s pomočjo sonde torej ščiti predvsem kupca, v tem primeru DO Medex, pred možnostjo, da bi čebelar spodaj nalil cvetlični med, zgoraj pa na primer gozdni in hotel potem cel sod prodati kot gozdni med. Če je v sodu ista vrsta medu, na rezultat analiz, s katerimi se določa kakovost medu, ne vpliva način vzorčenja (ali je bil vzorec vzet samo z vrha ali iz sredine soda), kar smo v našem laboratoriju potrdili s številnimi kontrolnimi analizami. Jemanje vzorcev s sondo pa je zelo zamudno, tako da smo se v naši DO odločili, čeprav morda na lastno škodo, da v času največje sezone vzorcev ne bomo jemali s sondo, predvsem pa ne pri tistih čebelarjih, ki jim zaradi dolgoletnega pogodbnega sodelovanja zaupamo. Vsekakor čebelarjem odsvetujemo nalivanje medu različnih sort oziroma vrst v eno embalažo, ker takega medu ne moremo prevzeti za sortnega. Tudi odkupna cena je temu primomo nižja. Sodobno čebelarstvo je poleg napredka v tehniki čebelarjenja prineslo tudi napredek pri določanju kakovosti oz. sortnosti medu. Z dolgoletnim spremljanjem strokovne literature, sodelovanjem na strokovnih kongresih »Apimondie« ter s strokovnim izpopolnjevanjem na mednarodno priznanih znanstvenih inštitutih ter na osnovi jugoslovanskega pravilnika o kakovosti medu, tudi v naši DO opravljamo vrsto analiz, ki določajo kakovost medu. Merila, po katerih določamo kakovost medu pa so- - vrednost vode, - vsebnost saharoze, - H MF faktor. Z določanjem vsebnosti saharoze preprečimo, da bi nam čebelarji prodajali med, ki so mu dodali saharozni sirup. Med, ki vsebuje preveč vode, se rad skisa in tak ni več uporaben za redno prodajo. Previsoka HMF vrednost pomeni, da je čebelar med pregrel (segrevanje nad odprtim ognjem ali špiralo). Zaradi takšnega nepravilnega ravnanja med izgubi na biološki vrednosti. Znano je, da čebele nabirajo nektar oziroma sladke sokove na različnih rastlinskih vrstah, zaradi tega imamo tudi pri nas več vrst sortnih medov (cvetlični, akacijev, kostanjev, hojev itd.). Pri ugotavljanju vrste medu upoštevamo naslednje dejavnike: - mikroskopska pelodna slika medu, - elektroprevodnost medu, - organoleptične (okus in barva) lastnosti medu. Z mikroskopiranjem na poseben način pripravljenega vzorca medu ugotavljamo, katere vrste cvetnega prahu obstajajo v samem vzorcu. Vsaka rastlina ima tipične cvetne prahove, zato lahko z ugotavljanjem vrste vodilnega cvetnega prahu v medu sklepamo na nektarni izvor. Sprejeti pravilnik tudi določa odstotek vodilnega cvetnega prahu v sortnem medu (na primer: čista akacija mora vsebovati najmanj 20 odstotkov cvetnega prahu akacije in največ 1 5 odstotkov ostalih cvetnih prahov, če to ne moti okusa in barve). Z merjenjem elektroprevodnosti prav tako ugotavljamo poreklo medu, saj gozdne vrste medu vsebujejo mineralne snovi v precej večjih količinah kot ostale vrste medu, kar seveda bistveno vpliva na pre- vodnost električnega toka v medu. Tretji kriterij za določanje sortnosti medu pa je organoleptična ocena barve in okusa medu. V ta namen smo v naši DO ustanovili tričlansko komisijo, ki vzorec pregleda in na podlagi vseh zbranih podatkov (mikroskopske pelodne slike, elek-troprevodnosti vode in saharoze, H MF faktorja) poda zaključno oceno medu. Naj ponovno omenimo, da so vsi vzorci, odvzeti na prevzemnem mestu, šifrirani s zaporednimi številkami prevzema, tako da je kakršnakoli neobjektivnost ali zamenjava vzorcev izključena. V lanski sezoni smo prejeli tudi nekaj medu s povišanim odstotkom saharoze, vode in tudi ponaredke medu. Seveda smo vse te pošiljke vrnili pošiljateljem na njihove stroške. O tem, da to slabša odnose in medsebojno zaupanje, pa ni treba izgubljati besed. V nekaterih primerih se čebelarji ne strinjajo z ugotovljeno vrsto medu in osebno ali pismeno oporekajo naši ugotovitvi. Njihova pogosta utemeljitev je, da že dobro vedo, kakšen med so poslali, ali pa zatrjujejo, da so bile čebele na paši v tem in tem kraju, kjer je samo določena paša. V takih primerih reklamacijska služba izda zahtevek za ponovni postopek ugotavljanja vrste medu našemu laboratoriju. Ponovna analiza vzorcev je mogoča zaradi šifriranja vzorcev in shranjevanja le-teh za dobo 6 mesecev. Skladno z ugotovitvijo tako imenovane super analize, obvestimo čebelarja o rezultatih analize. (Nadaljevanje prihodnjič) PRESKRBA Z ZDRAVILI ZA ČEBELJE BOLEZNI Hp Medex preko svoje maloprodajne mreže organizira prodajo zdravil za čebele, in sicer: 1. Proti nosemi: - fumagillin (čebelarji lahko zdravilo kupijo samo na podlagi veterinarskega recepta, na zalogi pa imamo fumagillin 25 g in fumagillin 50 g), - nozecid tekočina, - nozemavet. 2. Proti varoozi: - folbex VA (na zalogi imamo folbex VA po 20 in po 50 kom), - apiakaridim, - varamit lističi, - hemovar tekočina, - varolik tekočina. 3. Vitaminski spodbujevalec matic: - forssapin tonik, - forte. Poleg zdravil vam nudimo tudi hrano za čebele, satnice in čebelarski repromate-rial. Čebelarji lahko kupijo vsa navedena zdravila in čebelarski repromaterial v naslednjih poslovalnicah: - Narava vam nudi, Ljubljana, Miklošičeva 30, - Krško, Tržnica Krško, - Rijeka, Pino Budičin 8, - Ložnica, Vere Blagojevič bb, - Beograd, General Zdanova 32. Vse želeno pa lahko čebelarji naročijo tudi pisno, mi pa jim naročeno pošljemo po povzetju. DE - Maloprodaja Marjetka Pucelj OBVESTILO ORGANIZIRANI ČEBELARJI, POZOR! Obveščamo vas, da bomo zaradi visokih stroškov veterinarskih storitev (laboratorijske preiskave čebeljih mrtvic in čebelje zalege), ki jih opravljajo veterinarski zavodi v Sloveniji, letos povrnili čebelarjem izključno stroške pregleda, ki ga bo opravila veterinarska fakulteta v Zagrebu. Vzorce pošljite na naslov: Veterinarski fakultet Zagreb, Zavod za pčele, Heinzelova 55, 41000 ZAGREB Izkušnje naših čebelarjev BOLEČI SO ZAPOZNELI ALI ZGREŠENI POSEGI PROTI VAROI MATIJA BOŽIČ Do pretekle jeseni sem bil z različnimi posegi kos nevšečnostim, ki jih povzroča varoa. Prve nadloge, s katerimi sem se moral resneje spopadati, so se začele spomladi leta 1 985. V teh dveh letih mi je preko zime odmrlo večje število družin. Razvoj preostalih družin pa tudi ni bil zadovoljiv. Hitro sem ukrepal in uspel uspešno zavreti prodiranje nevarnega zajedavca. Vzroki za ponoven uničujoč »pohod« va-roe so bili objektivni in subjektivni, med njimi predvsem zamujeno začetno jesensko dimljenje. Seveda na Slovenskem nisem edini čebelar, soočen s problemi, posledicami in materialno škodo, ki jo čebelarstvu povzroča ta nevarni, še neugnani parazit. Zagotovo pa sodim med tiste čebelarje, ki hočejo povedati in zapisati različna dogajanja in izkušnje s področja čebelarstva. Tako ravnam predvsem zato, da bi bil do svojega dela samokritičen. Spodbuditi pa želim tudi razmišljanja o problematiki va-rooze. Kako sem čebelaril v minulem 1986. letu? V čem so bile pomanjkljivosti in napake pri zdravljenju in preprečevanju va- rooze? Kot že rečeno, pomladni razvoj čebeljih družin ni bil popoln, kar se je pokazalo pri razmeroma slabi beri akacijevega medu. Donos je bil v povprečju 5 kg medu na pridobitni panj. Pred to pašo so čebele, kljub šibki delovni sposobnosti na bujnem cvetju regrata, oljne repice in drugih cvetočih rastlin, nabrale precejšnje količine cvetnega prahu. Moji ukrepi, poznejša akacijeva paša in ugodni vremenski pogoji so spodbujali hitrejši razvoj čebeljih družin. Po končani akacijevi paši sem čebele prepeljal na njihovo stalno mesto, iztočil prvo bero medu in z zadovoljstvom ugotovil, da delovna sposobnost družin hitro in nezadržno narašča. Na kostanjevi paši v dolini Besnice so bile družine v polni delovni sposobnosti. Nabrale so izdatne količine peloda, dosegle razvoj, ki si ga lahko samo želimo. Po to- čenju razmeroma skromnih količin kostanjevega medu sem sredi avgusta pričel s spodbujevalnim krmljenjem, kar se je ob lepem vremenu obrestovalo. Še sredi septembra so bile družine močne in delovno sposobne Tedaj pa so se pričele težave Omenim naj samo nekatere. Živalnost in s tem delovna vnema je hitro upadala. Po končani ajdovi paši se je pojavil rop, ki je bil usoden tudi glede ukrepov proti varoi. Zaradi teh nevšečnosti sem zamudil zadnje jesensko točenje, dimljenje in pokladanje krme. Posledice so bile neizogibne. Umrlo je nekaj družin, čebele so postajale nemirne, hitro je upadala njihova storilnost ter sposobnost za ogrevanje in oskrbovanje zalege. Pojavile so se prve deformacije na krilih izlegajočih se čebel. Upadala je sposobnost sprejemanja in predelave sladkorne raztopine. Ob vsem tem pa je bilo vedno očitnejše uničujoče delovanje zajedavca. Kakšna bo podoba družin spomladi, si skoraj ne upam misliti. Proti varoi sem spomladi dimil, sproti izrezoval pokrito trotovsko zalego, skrbel za izravnavanje delovne sposobnosti družin, dodal primerno število mladih matic itd. Delal sem tudi napake. Tako nisem izkoristil brezprašnega obdobja za drugo dimljenje. Iz že opisanih razlogov, sem v časovni stiski opravil zamujeno (prvo jesensko) dimljenje. Nisem pa imel folbexa VA, zato sem uporabil rumene lističe. Šele po uporabi le-teh sem zvedel za opozorilo proizvajalca o oporečni uporabi teh lističev. Še nekaj pomembnejših ugotovitev: - Tudi pri meni se je potrdilo dognanje, da razvoj in s tem aktivna sposobnost zajedavca varoe narašča tja do jeseni. Zaradi lepe in tople jeseni je bilo to opazno predvsem v minulem letu. Uničujoča moč zajedavca je naraščala še oktobra. Glede na to je nujno dimiti takoj po točenju kostanjev-ca. V primeru ugodnih vremenskih pogojev je pozno jeseni dobro opraviti še dodatno dimljenje. - Ugotovil sem neenakomeren razvoj varoe v posameznih panjih. Moje delovno vozilo je zlasti v poletnih mesecih izpostavljeno vročini, temperatura pa naraste tudi do 45" C. Pri izrezovanju pokrite troto-vine sem predvsem v drugi polovici junija in julija opazil neznatno število varoe v panjih, ki so bili v tem času izDOStavlieni močnim sončnim žarkom. V izrezani trotovim panjev z zahodne strani pa je zajedavcev dobesedno mrgolelo. Ugotovitve, s katerimi sem se seznanjal pozneje, pa so bile ravno obratne. Iz tega je moč sklepati, da umirjena in ne previsoka temperatura, kateri je bilo vozilo izpostavljeno od julija dalje, spodbuja razvoj varoe in ga hkrati zavira v panjih na zahodni strani vozila. To se je pokazalo tudi na živalnosti in kako vosti družin v panjih na zahodni strani vozila. Pri zdravljenju in preprečevanju va-rooze to vsekakor velja upoštevati. - Spomladi in poleti sem nekoliko zanemarjal družino, katere razvoj in delovna sposobnost sta vidno zaostajala za ostalimi družinami. Nekje v prvi polovici avgusta sem jo temeljito pregledal, da bi ugotovil vzroke njenega zaostajanja. Ugotovil sem, da je družina prelegla, mlada sprašena matica pa je izdatno zalegala. V jedru pokrite čebelje zalege sem na svoje presenečenje, prvič v svoji dvajsetletni praksi, opazil mlade čebelice s pohabljenimi krili. Iz jedra gnezda sem vzel dva sata pokrite če-Ije zalege in ju prestavil v medišče. Nastalo vrzel v plodišču sem zapolnil z lepimi, še nezaželenimi sati. Ob ponovnem pregledu sem v medišču našel večje število pohabljenih čebel, v plodišču pa povsem bujno življenje družine. Brez prizanašanja sem oba sata vzel iz medišča, ju zažgal in zadimil. Obrestovalo se je, saj je bila družina pozno jeseni med boljšimi. Povsem sodeč, je bil uspeh pogojen s tem, da sem z opisanim posegom uničil jedro varoe. - Ugotovil sem nemir, močnejši šum in meni vsaj do sedaj neznano, nenormalno obnašanje nekaterih čebeljih družin. Zlasti v štirih panjih so bile čebele zbegane, plaho so tekale predvsem po satih z zalego in ob tem oddajale močne glasove. Brez matice so, sem si dejal. Z namenom, da jim dodam mlade matice, sem opravil še tretji, toda zares temeljit pregled. Na moje presenečenje sem v treh panjih našel matice, ki so bile podobno kot čebele plahe, begale so sem ter tja in iskale skrivališče. Matice so bile na svojem prednjem delu in še posebej v zatilju dobesedno pokrite z varoo. Ni mi preostalo drugega, kot da jih uničim in družinam dodam mlade sprašene matice. Kaj bo z družinami, bom lahko ugotovil šele ob prvem letošnjem pregledu. Na povsem drugem mestu skrbim za devet rezervnih družin. Te družine so roji—drujci, narejenci ali suhi roji z dodanimi maticami. Do prevoza teh družin na stalno mesto ne izrezujem trotovine, ne dimim, res pa je, da že zgodaj spomladi poskrbim za spodbujanje razvoja. Družine dosegajo običajen delovni razvoj, z varoo ob tem posegu nimam težav. Tudi iz tega se je moč kaj naučiti. Moja opazovanja in ugotovitve niso neznanke. Opisal sem jih predvsem zato, da se učimo tudi na storjenih napakah. Za učinkovito preprečevanje in zdravljenje varoe ne kaže čakati na tradicionalna posvetovanja, programirana predavanja in druge vnaprej predvidene aktivnosti, ki so sicer poučne in koristne. Najvažneje je, da čebelarji sproti obveščamo o optimalnih in racionalnih ukrepih v boju zoper varoo. CIRIL JALEN NA ZELENICI VZREJA MATICE DRAGO PAPLER Ciril Jalen je na svoj čebelnjak, ki ga ima na domačem vrtu v Rodinah pri Begunjah, zapisal: »Po bečelah se vižej!« In po tem izreku se ravna že preko petdeset let. »Zgledovati se je treba po čebelah, njihovi pridnosti, gospodarnosti. Čebelarstvo je velika ljubezen čebelarja do čebel, korist, duševna hrana in razvedrilo,« pravi Ciril Jalen. »Od otroštva sem povezan s čebelami, že pri očetu, ki je bil tudi čebelar, sem dobil veselje in prve izkušnje. Podaril mi je dva panja in dejal: »Sedaj se pa sam brihtej.« »Postavil sem se na lastne noge in čebelje družine stalno povečeval«, pove Ciril Jalen o začetkih. Ob začetku vojne je bil vojak v Beogradu, vendar je usoda hotela, da se je izvlekel in ni padel v vojno ujetništvo. Vrnil se je domov in se po nekaj priložnostnih delih odzval klicu boja za svobodo ter od- Ciril Jalen in avtor članka. Foto: D. Papier šel v I. bataljon kokrškega odreda. Spominja se, kako je sodeloval pri osvobajanju Poljč. Po vojni je obiskoval železničarsko prometno šolo in se zaposlil kot prometnik, služboval pa na železniških postajah v Lescah, Jesenicah, Škofji Loki... V Rodinah si je zgradil hišo, ustvaril družino, ima dve hčeri. Ves prosti čas posveča čebelam v svojem čebelnjaku na vrtu in vzreji čebel - matic na čebelarski plemenilni postaji »Anton Janša« na Zelenici. »Z ustanovitvijo čebelarske plemenilne postaje na Zelenici leta 1964 in dograditvijo upravne koče leta 1967 (letos mineva že dvajset let), smo postavili živ spomenik slovenskemu čebelarju Antonu Janši, ki je veliko prispeval za razvoj čebelarstva. Vedno me je privlačila uganka, kako čebela matica zmore v tako kratkem času žale- či toliko zaroda. Opredelil sem se za vzrejo matic in tako od vsega začetka vodim ple-menilno postajo ter vzrejam matice. V svojem čebelnjaku na Rodinah vzrejam matice, plemenim pa jih v tej lepi gorski kotlini med Begunjščico, Stolom in Srednjim vrhom. Zaradi osamitve čebel od doline (troti sem ne zaidejo), je dana vsa možnost za oplemenitenje matic. Ta izredna gorska plemenilna postaja na Zelenici je zelo znana v Švici, Nemčiji, Avstriji. »Našo kranjsko sivko z vsemi njenimi odličnimi lastnostmi širimo v svet, saj je po njej precejšnje povpraševanje,« je dejal Ciril Jalen. Plemenilna postaja deluje od konca maja do začetka septembra. Nameščenih je 70 hramčkov za 220 čebeljih družinic z mladimi maticami. V 1 5-dnevnem ciklusu plemenijo ob ugodnem vremenu 220 mladih matic, ki jih nato oddajo naročnikom. Ob ugodnem vremenu je oplemenitenih 90 odstotkov matic, če pa je vreme hladno in deževno, pa je oplemenitenih lahko le 10 do 15 odstotkov matic. »Vzrejevalec matic mora imeti zelo dober čut opazovanja čebelje družine. Na podlagi opazovanj izberem najboljše čebelje družine, iz katere odbiram vzrejno gradivo - ličinke stare 1 6 do 20 ur. S pinceto presadim ličinke v umetno narejene voskovne matičnjake in dodam vzrejni družini vzrejno gradivo. Iz tega začno nastajati mlade matice, ki se poležejo v 12 do 14 dnevih. Ko so poleže-ne, jih označim in vložim v plemenilčke na plemenilni postaji. Po plemenitvi pregledam, če matica pravilno zalega jajčeca, zatem pa jo v posebni matičnici oddam naročniku. Kranjska sivka ima dobre lastnosti: je mirna, gospodarna, odporna proti boleznim in preko zime porabi zelo malo hrane. Čebelar nadomesti izrojene matice z novimi, obetajoč si večji dohodek od medu, satja, voska, cvetnega prahu,« razloži Ciril Jalen, ki pri kontroli in selekciji čebel dobro sodeluje z Zvezo čebelarskih društev Slovenije, ki je lastnik plemenilne postaje na Zelenici, ter Kmetijskim inštitutom Slovenije, da je vzreja pravilna. POSKRBIMO, DA BODO ČEBELE, KI SO PREŽIVELE ZIMO, ŽIVELE ČIM DUE FRANC KOLENC Vsi čebelarji po mrzli, včasih pa tudi dolgi zimi nestrpno pričakujemo prvi izletni dan. Vso zimo nismo bili prepričani, ali smo svoje čebele pravilno pripravili za prezimovanje, in šele prvi sončni dan v novem letu nam pove, če smo mojstri svojega dela. Še bolje se prepričamo o tem ob prvem, hitrem spomladanskem pregledu čebeljih družin. Najprej pomislimo na žival-nost - moč čebeljih družin, kajti le močne čebelje družine lahko izkoristijo vsako pašo in tudi razvijajo se hitreje kot slabiči. O slabičih, ki jih običajno pridružimo močnim čebeljim družinam, je bilo že veliko napisanega Nas pa zanima biološki raz> n< čebeljih družin spomladi, zato moramo skrbeti, da stare čebele, ki so preživele zimo, živijo čim dlje in da pripravijo in zalagajo mladi naraščaj z obilo cvetnega prahu, medičine oziroma novega medu. Pogoste spomladanske bolezni nam zmanjšujejo stalež starih čebel. Hud sovražnik je posebno varooza, pa tudi slabe vremenske razmere in druge okoliščine. Ob okužbi čebel z varoozo smo jim dolžni pomagati, kjer se le da. Namesto njih lahko marsikatero delo v panju opravimo sami, s tem pa jim podaljšamo življenjsko dobo. Najprej je tu čiščenje podnic v panjih. Ne puščajmo, da preživele čebele nosijo mrvice in drugo nesnago iz panjev. To je zanje težaško delo. Podnice panjev lahko očistimo že pri + 8°C. Če smo jeseni na dno panja položili lepenko, jo enostavno izvlečemo, očistimo in vrnemo v panj. To naredimo hitro, tako da v panju ne odpiramo celega okenca. Spodaj ga samo malo izpod-maknemo in že je vsa nesnaga zunaj. Če pa jeseni na dno panja nismo položili lepenke, moramo podnice panjev očistiti z greblico in omelcem. Takoj za tem se lotimo napajalnika. Voda je vir življenja za rastlinstvo, živali in ljudi. Čebele potrebujejo za svoj razvoj veliko vode. Donašanje vode v panj je za čebele težaško in življenjsko nevarno delo, če morajo ponjo daleč od doma. Pri tem izgubimo veliko starih čebel, posebno ob slabem vremenu. Ko letijo skozi mrzel veter ali mrzlo plast zraka, lahko namreč v zraku otrpnejo. Najboljši je napajalnik s tekočo vodo, ki mora biti pripravljen, ko začnejo čebele proti koncu zime ali v začetku pomladi izletavati. Če ob vogalu čebelnjaka v zavetni legi nimamo možnosti pripraviti napajalnika s tekočo vodo, ki bo kapljala na narezano desko, je dobro tudi korito s plovcem ali mahom. V tem primeru pa moramo vodo večkrat zamenjati in doliti. Najpomembnejši pa je način spomladanskega krmljenja čebel. Če jih krmimo s sladkorno raztopino, lahko prekomerno obremenjujemo stare čebele, ki morajo sladkor predelati v sladkorni med. Zato se moramo izogibati čisti sladkorni raztopini: že septembra preteklega leta so morale kratkožive-letne čebele sladkorno raztopino predelati v sladkorni med. Tedaj smo jih nekoliko več krmili. Od takrat moramo imeti v medišču medene sate, ki jih sedaj dodajamo lačnim družinam v plodišče ali pa aprila z njimi špekulativno krmimo preko medišča. To napravimo tako, da za četrtino dlani odkrijemo zadnji del matične rešetke medišča in vanj postavimo vsaj tri sate z odkritim medom. Čebele bodo prenašale sladkorni med iz medišča v plodišče, to pa stimulativno vpliva na razvoj in moč čebelje družine. Preostali prazen prostor v medišču zapolnimo s primernim opažem. Če nimamo več medenih satov, potem ne skoparimo z medom, ki ga moramo imeti v rezervi. Najboljša je seveda čista medna raztopina, v kateri sta med in voda v razmerju 1:1. Dodajamo jo toplo v pitalnik. Ker pa je med precej dražji od sladkorja, lahko uporabimo tudi mešanico sladkorja in medu. V tem primeru pripravimo sladkorno - medno raztopino, v kateri sta sladkor in med v razmerju 1:1. Tako raztopino pustimo stati najmanj 24 ur, pred krmljenjem pa jo nekoliko pogrejemo in nalijemo v pitalnike. Ko tako pripravljena sladkorno-medna raztopina nekaj časa stoji, se sladkor meša z fermenti v medu in se fermentira oziroma spreminja v sadni sladkor, ki je za čebele lažje prebavljiv. Raztopina se tako 90-odstotno fermentira, stare čebele pa s svojimi žlezami fer- mentirajo le preostalih 10 odstotkov sladkorja. Tako ohranjamo dalj časa pri življenju stare čebele, zato se čebelje družine hitre- je množijo z mladimi čebelami. Če želimo imeti močne čebelje družine in od njih vsaj nekaj koristi, se spomladi izogibajmo krmljenju s samim sladkorjem. f------------------------ Iz društvenega življenja Vpliv temperature na zaleganje matic Na Madžarskem so ugotovili, da na plo-dovitost matice vpliva več dejavnikov: pasma, živalnost čebelje družine, številčnost mladih čebel, izdatnost paše, sezonski čas, temperatura ozračja, način čebelarjenja. S poskusi so ugotovili, da dajejo največjo produktivnost živalne čebelje družine v začetku junija, srednje pa konec junija ali še kasneje. Pri višji povprečni dnevni temperaturi naraste število izleženih jajčec. V preizkus nem času so dobili naslednje rezultate: :.red.dnev.temp.......... 3,3 *C ........... 26,2 'C v živalm čeb. družini ... 478 jajčec/dan ........ 1959 jajčec/dan v srednji čeb. druž...... 306 jajčec/dan ........ 1 790 jajčec/dan Meheszet 1984,8(6). L. Klun Kako osmukalnik vpliva na donos medu V ZRN so dve leti preizkušali vpliv smukanja cvetnega prahu na donos medu. Dobili so naslednje rezultate: donos medu pri smukanju cvet. prahu 11.5 kg 5,8 kg, donos brez smukanja cvetnega prahu 27,1 kg 15,1 kg. Cvetni prah so smukali neprekinjeno. Če so smukali cvetni prah samo v času od 6. do 25. junija, se donos medu ni zmanjšal, kljub temu da so zbrali 1,4 kg cvetnega prahu na družino. Stalno zbiranje cvetnega prahu ni opazno vplivalo na zaleganje. Gradnja satja se je pri stalnem zbiranju cvetnega prahu zmanjšala za 1,1 sat. V dveh letih so ugotovili, da se s smukanjem cvetnega prahu pridobitnost čebe larjenja ni povečala A D.I Z. 1984,9 (296-298) L. Klun Pomen cvetnega prahu pri prezimovanju čebel V ČSSR so s poskusi želeli ugotoviti, kakšne so zimske izgube čebel glede na zaloge cvetnega prahu v panjih. Čebelje družine so razporedili na več skupin. Dobili so naslednje rezultate: skupina sladkor med cvetni prah izgube 1. da 0 0 78% 2. 0 da 0 72 % 3. 0 da 1,28 kg 42 % 4. 0 da 10 dm2v satju 46% 5. 0 da 38 dm2 v satju 6,4 % V panjih, ki so bili dobro založeni s cvetnim prahom, je bila zalega že pozimi in v začetku pomladi. Cvetnega prahu čebele ne morejo prenašati tako kot med, zato mora biti v neposredni bližini zalege. Opazili so tudi, da je bila poraba cvetnega prahu odvisna od oddaljenosti od zalege: cvetni prah, oddaljen od odkrite zalege 1 cm 2 cm 3 cm 4 cm 5 cm je odbiralo čebel: 47 14 8-9 4 3 (v 30 sek.) Če je bila razdalja 7 cm, so ga jemale le posamezne čebele. V večji razdalji cvetni prah pi več privlačil čebel. Včelarstvi 1985,2 (28-29). L. Klun Medenje soje Že nekaj desetletij dobivajo čebelarji iz osrednjih in južnih držav ZDA izredne do nose svetlo-jantarjevega medu s soje. Na področjih, kjer cvetijo zgodnje in pozne vrste soje, traja cvetenje kar 6 do 9 tednov. Cvetovi soje dajejo čebelam nektar in cvetni prah. Čebele najbolj obletavajo cvo tove tistih vrst soje, ki imajo veliko nektarja. Najbolj privlačijo čebele vrste, ki imajo mnogo velikih cvetov, ki tudi dajejo več nektarja. Na boljše medenje vplivajo tudi drugi dejavniki, na primer: srednje in visoke temperature zraka, večja koncentracija dušika m manjša koncentracija fosforja v zemlji. Donosi medu znašajo v delti Mis-sisšipija povprečno 70-90 kg na čebeljo družino. Kljub temu da je soja samopraš na, se donos zrna poveča do 20 odstotkov, če so sojo opraševale tudi čebele. Apiakta 1983,1 (1-7). L. Klun MALI OGLASI Prodam 20 čebeljih družin na satih AŽ mere in kupim vosek. Rozman Jože, Cesta 26. julija 3, Naklo, tel. 064 47-052. Člani ČD Radovljica prodajo večje število čebeljih družin na satih s panji ali brez, rabljene prazne AŽ za 10 in 9 satov, dva pašna montažna čebelnjaka za deset 10 satarjev in deset 9 satarjev ter čebelnjak za 1 6 AŽ panjev. Miro Kavčič, S. Žagarja 7 a, 64240 RADOVLJICA. Prodam 30 naseljenih AŽ panjev s panji ali brez njih. Čebele so zdravstveno pregledane. Jana Furlan, Stara Vrhnika 61, VRHNIKA, tel. (061) 752-464. Izdelujem plastične matične rešetke deb. 0,5 mm, dim. 504 x 412 mm (ostale dim. po naročilu). Cena: 850/kos. Begalnice za izgon čebel iz medišč - vstavijo se v vmesni pokrov z odprtino 68 mm. Cena: 450/kos. Dve vrsti napenjalcev za prevezovanje nakladnih panjev pri selitvi. Cena: 250/kos. in 380/kos. Informacije in naročila na naslov: ing. Rukavina Miro, M. Hvaličeve 38, 61117 Ljubljana PODUTIK, tel. (061) 576-364, po 1 4. uri VSEM ČEBELARKAM ČESTITAMO OB DNEVU ŽENA Uredništvo in ZČDS AMERIŠKA LJUDSKA MEDICINA O MEDU prof. dr. JURIJ SENEGAČNIK (Folk Medicine) /Nadaljevanje iz prejšnje številke/ IZKUŠNJE Z MEDOM PRI PREHRANI ATLETOV V Kanadi so že po I. 1951 dokaj resno skušali oceniti vrednost medu za atletsko prehrano. V začetku so pri medu upoštevali zgolj njegovo kalorično vrednost, kasneje pa so skušali najti odgovor na vprašanje, kakšna naj bi bila idealna hrana (za atlete). Kakšna hrana oziroma kakšna kombinacija živil bi najhitreje nudila kar največ energije, ne da bi pri tem prišlo do presnovnih motenj ali do kakršnihkoli drugih stranskih reakcij? Raziskave so pokazale, da med na idealen način zadosti energetskim potrebam atletov pri tako imenovanem ogrevanju ter pri nadaljevanju mišične aktivnosti. Nadalje omogoča tudi hitro regeneracijo po končanem naporu. Ker je med precej kaloričen, so energetsko pomembni že majhni zaporedni obroki. Priljubljen pa je tudi zaradi svojega prijetnega okusa, pri čemer je seveda možno izbirati različne vrste. Od različnih količin različnih živil, katerih kalorična vrednost bi bila enaka, bi atleti najlaže prenesli med, bodisi v jedeh bodisi v pijačah. Povrh vsega je naraven med zelo čista snov, za katero vemo, da ne vsebuje bakterij in dražečih snovi. Zato atletom priporočajo uživanje medu, ne le za začetek dnevnega treninga in za nadaljevanje ter regeneracijo, marveč že kar pri zajtrku. Med naj bi športnikom služil kot sladilo in kot namaz, kot dodatek k sadni solati, jogurtu, jajčnim kremam, riževemu pudingu itd. Zelo primeren je tudi kot dodatek k raznim slaščicam. Vzdržljivost atletov pri naporih je bila znatno boljša, če so pol ure pred začetkom delavnosti zaužili dve čajni žlički medu. Brez zaužitega medu je bila vzdržljivost nižja in je prej prenehala. To se je zelo lepo videlo pri 50-metrskih tekih, med katerimi je bilo po 5 minut odmora, ali pa pri zaporednih plavanjih na 100 m, med katerimi je bilo po 10 minut odmora. Če športniki po prestanem naporu zaužijejo med, si hitreje opomorejo in prej lahko nadaljujejo s treningom. Pokazalo se je tudi, da športniki, ki morajo po treningih ali tekmovanjih še študirati, ob uživanju medu to delajo lažje in boljše. Če športniki tekmujejo dva dni zapored, drugi dan veliko lažje vzdržijo napore, če vmes uživajo med. ZDRAVLJENJE Z MEDNIM SATJEM Medno satje je odlično za zdravljenje raznih motenj v dihalnem traktu. Zdravilna snov je poleg medu pravzaprav voščena snov, iz katere pa je lahko med vsaj v grobem že odstranjen. Žvečenje teh snovi (npr. pokrovčkov, ki jih dobimo pri odkrivanju medenih satov) je zlasti koristno za zdravljenje sluznice celotnega dihalnega trakta, posebno uspešno pa bo, če ves med ni odstranjen. Medno satje ponekod uporabljajo kot sredstvo, ki zmanjšuje občutljivost (desensitizer). Zdi se, da deluje antialergično. Kanadska ljudska medicina meni, da težave dihalnega trakta nastopajo zaradi pomanjkanja določenih snovi, ki pa so na srečo prisotne v mednem satju. Danes vemo, da medno satje poleg ostalega vsebuje tudi nekaj propolisa, ki učinkuje antialergično, ima pa tudi še druge učinke. Tem se pridruži še ugodno delovanje medu, ki je že sam na sebi znan in močno cenjen kot zdravilo za bolezni dihalnih poti. Seveda na dihalne poti ne deluje vsak med enako, marveč so nekateri še posebno primerni, npr. lipov, smrekov, hojev, žajbljev. Vemo, da med sestoji pretežno iz glukoze in fruktoze, ki so jima v manjših količi- nah pridruženi še drugi sladkorji, npr. saha-roza, dekstrini, maltoža, anorganski elementi in nekatere organske kisline, npr. ocetna, jabolčna, citronska, jantarjeva pa tudi nekatere aminokisline. V medu najdemo tudi nekaj karotinov in ksantofilnih pigmentov ter encime invertazo, diastazo in amilazo. Prisotne so tudi komponente B kompleksa: pantotenska kislina, riboflavin, nikotinska kislina, tiamin, piridoksin, biotin in folna kislina. Med vsebuje tudi nekaj cvetnega prahu, v katerem je precej beljakovin in maščob, pa tudi ogljikovih hidratov. Za cvetni prah vemo, da je precej različnega sestava in so nekatere vrste fiziološko znatno bolj učinkovite kot druge. Deviški luskasti vosek, ki ga čebele izločajo, pa je po sestavu enovit. Predpise za njegov sestav najdemo v tako imenovanih farmakopejah. Vemo, da je proizvodnja voska nujno povezana s predhodnim uživanjem medu. Torej mora vosek vsebovati vsaj nekaj sestavin iz medu oziroma bolje rečeno iz mane in medičine Videti je, da je žvečenje mednega satovja oziroma celičnih pokrovčkov, ki jih dobimo pri odkrivanju satovja, zelo učinkovito. Že po nekaj dneh je opazno izboljšanje dihalnih poti, včasih pa tako dolgo sploh ni treba čakati. V Vermontu ugotavljajo, da tisti, ki uživajo med v satovju tja do svojega 1 6. leta, kasneje le redko zbolijo za prehladom, senenim nahodom ali drugimi težavami v nosu. Prepričani so tudi, da žvečenje mednega satovja ustvarja odpornost dihalnega trakta, ki lahko traja nekaj let. Kdor pa v mladih letih ni užival mednega satovja, naj to nadoknadi kasneje. V čebelarski sezoni naj bi poiskali čebelarja in se z njim dogovorili, da odstopi medne pokrovčke, ki jih dobi pri odkrivanju satovja, kadar toči med. Če so pokrovčki sami pretrdi (če so bili odcejeni), jim dodajmo še nekaj medu, nato pa jih bomo žvečili z lahkoto. Za otroke, ki imajo s tem več težav, priporočajo, naj bi medno satovje uživali od začetka šole v jeseni pa do konca junija. Paziti bi tudi bilo treba na prehrano, da bi urin ne postal alkalen. Če se tega držimo, takih vnetij ne bo več, ne bo pa tudi ne prehladov ne gripe. Dosedanji rezultati kažejo, da je v medu s satovjem nekaj, kar ščiti dihalni trakt pred obolenjem. (Danes seveda vemo, da gre te zdravilne učinke pripisovati zlasti propolisu, o čemer je bilo dosti slišati na simpoziju za apiterapijo v Portorožu leta 1 978.) SENENI NAHOD Ljudje, ki bolehajo za senenim nahodom, vam bodo zatrdili, da za človeka ni hujše bolezni, kot je ta. Vermontska ljudska medicina deli seneni nahod v tri skupine: v blago, zmerno hudo in težko. Zdrav-Ijenjeje lahko preventivno in simptomat-sko. Če medne pokrovčke žvečimo enkrat dnevno en mesec pred nastopom nevarne dobe, se nahod ne bo pojavil ali pa le v blagi obliki. Pri blagem senenem nahodu zadostuje eno žvečenje dnevno trikrat na teden, npr. v ponedeljek, sredo ali petek, pa bo nos odprt in suh. Če pa pokrovčkov ali satja z medom ne moremo dobiti, je treba pri vsaki jedi vzeti vsaj dve čajni žlički medu. Pri srednje hudem senenem nahodu priporočajo v prvih dneh bolezni žvečenje petkrat dnevno, kasneje pa trikrat dnevno, dokler je potrebno. Če pokrovčkov ali mednega satja ni na voljo, pa dnevno po dve žlički medu. Pri zmernem senenem nahodu so ob žvečenju mednega satovja opazili naslednje: 1. Solzne oči se osušijo v treh minutah. 2. Zamašen nos se odpre v treh minutah, v nadaljnjih treh minutah bo čist in bo mogoče skozenj dihati pri zaprtih ustih. 3. Nos, iz katerega lije, bo suh v petih minutah. 4. Bolno grlo si opomore že v 3 - 5 minutah. Pri hudem senenem nahodu pa vermontska ljudska medicina svetuje naslednje: 1. Tri mesece pred pričakovanim izbruhom vzemi vsak dan čajno žličko medu kot slaščico. Najboljši je seveda med v satju, če pa ga ne moremo dobiti, je dober tudi točeni med. Zaužij žličko medu v pol kozarca vode tudi pred spanjem. 2. Dva tedna pred pričakovanim izbruhom začni jemati zjutraj in zvečer pred spanjem po dve čajni žlički medu in dve žlički jabolčnega kisa v kozarcu vode. S tem nadaljuj skozi vso sezono senenega nahoda. 3. Še naprej uživaj žličko medu kot slaščico po kosilu in večerji, zjutraj in zvečer pa k medu dodaj še jabolčni kis. 4. Če je potrebno, preko dneva žveči medno satovje, da bo nos odprt in suh. Pri zdravljenjih dr. Jarvisa se je pokazalo, da je kombinacija jabolčnega kisa z mednim satovjem še boljša kot injekcije proti visoki vročini. Medtem ko injekcije proti visoki vročini pogosto ne preprečujejo velikih količin sluzi v nosu, pa pri zdravljenju z medom te sluzi ne bo. ZAMAŠEN NOS Osem let starega dečka je mati pripeljala v zdravniško ordinacijo, da bi mu pregledali nos in predpisali ustrezno zdravljenje. Že pet mesecev je imel prehlajeno glavo in nobeno zdravilo ni kaj prida zaleglo. Neprestano mu je lilo iz nosa, tako da so mu odstranili mandlje in polipe. Pregled nosu je pokazal stanje, podobno senenemu nahodu, vendar je bilo v času pregleda za tak nahod dosti prezgodaj. Sluznica v nosu je bila bleda in na videz šotasta. Deček je dihal le skozi usta, ker je bilo normalno dihanje skozi nos otežkočeno zaradi nabreklosti nosnega tkiva. Po splošnem pregledu in po natančnem pregledu nosu je deček ža kar v ordinaciji dobil porcijo mednega satovja za žvečenje, ki ga je takoj vtaknil v usta. Za domov pa so mu pripisali kapljice. Vendar je že pri odhodu iz ordinacije, ko je komaj nekaj minut žvečil satovje, izjavil, da se mu je nos odmašil in da lahko skozenj diha. Na ponovnem pregledu čez nekaj dni so ugotovili, da se je prej nabreklo nosno tkivo skrčilo na normalno stanje, barva pa je iz blede prešla v rožnato. Tudi čez teden dni je bil dečkov nos še vedno odprt in je skozenj lahko dihal pri zaprtih ustih. (Nadaljevanje prihodnjič) Iz društvenega življenja 31. MEDNARODNI ČEBELARSKI KONGRES --VARŠAVA, 19. DO 25. AVGUSTA 1987 Pod pokroviteljstvom Apimondie ga bo vabi na 31. mednarodni čebelarski kongres Apimondie. Kongres bo v glavnem mestu Poljske Varšavi, v veliki dvorani Doma znanosti in kulture, in bo trajal od 1 9. do 25. avgusta 1987. Pod pokroviteljem Apimondie ga bo pri- pravil poljski nacionalni organizacijski odbor. Kongres se ujema z 90. obletnico obstoja in delovanja Mednarodne zveze čebelarskih združenj Apimondie. To mu daje poseben pomen in veljavo. Skupaj z vsemi udeleženci bodo poskrbeli za dobre delovne razmere in ozračje, ki bo naklonjeno uresničevanju glavnega cilja: napredku in razvoju čebelarstva v državah članicah in po svetu nasploh. To naše prepričanje se opira ne dejstvo, da Api-mondia združuje čebelarje vsega sveta ne glede na raso, vero in politično prepričanje. Kongres bo potekal pod geslom »Čebela in varstvo narave«. Znanstveni program bo obsegal vsa področja čebelarstva, ki so v zvezi z glavno temo. Dopolnjevali ga bodo obiski nekaterih sodobnih čebelarskih središč, kjer bo mogoče marsikaj zvedeti o tisočletni zgodovini poljskega čebelarstva. Za Poljsko čebelarsko zvezo je dejstvo, da ji je bila zaupana organizacija 31. mednarodnega čebelarskega kongresa Apimondie, čast in zgodovinsko pomemben dogodek. Storili bomo vse, da bomo udeležencem kongresa, njihovim družinam in spremljevalcem pripravili zanimiv program. Pripravili bomo tudi poseben program, namenjen mladim čebelarjem. Udeleženci kongresa bodo v Varšavi nadvse toplo, sprejeti, z vso tradicionalno poljsko gostoljubnostjo. Hkrati bo to čudovita priložnost, da obiščete Chopinovo domovino, navežete stike s prebivalci, se seznanite z gospodarskim življenjem in bolje spoznate poljske spomenike, arhitekturo in kulturo. Poljski nacionalni organizacijski odbor dr. Henryk OSTACH, predsednik, dr. Ryszard KOSTECKI, podpredsednik Kraj in datum: Varšava, Poljska, kongresne dvorane v Domu znanosti in kulture, 19. do 25. avgust 1 987. Glavna tema in teme sekcij: ČEVELA IIM VARSTVO NARAVE - Čebelarska ekonomija: Problemi uspešnosti tradicionalnega in intenzivnega čebelarstva. - Biologija čebele: Čebela medarica in njen razvoj na različnih podnebnih in zemljepisnih območjih. - Patologija čebele: Biološke, kemične in fizične metode v boju proti varoozi. - Medovito rastlinstvo in opraševanje: Opraševanje s čebelami za večji pridelek sadja in semenja. - Čebelarska tehnika in orodje: Način uspešnega čebelarjenja kljub varoozi in uporaba novih snovi. - Čebelarstvo v državah v razvoju: Posebnosti čebelarstva v državah v razvoju in njegov razvoj. Pošiljanje referatov in povzetkov: Referati in povzetki morajo biti napisani v angleškem ali francoskem jeziku; poslati jih je treba v štirih izvodih na naslov: Secretariat general de l'Apimondia Corso Vittorio Emanuele 101, 00186 Roma, Italia. Tel.: 06 651 21. Uradni jeziki: Francoščina, angleščina, nemščina, ruščina, španščina in poljščina. Kotizacije: Do 1. junija 1987 znašata kotizaciji: - 11 5 dolarjev za udeležence; - 100 dolarjev za spremljevalce. Po 1. juniju 1987 znašata kotizaciji: - 130 dolarjev za udeležence; - 110 dolarjev za spremljevalce. V kotizacijo je všteto: - udeležba pri delu vseh sekcij; vstopnica za APIEXP0 '87; skupinska ekskurzija; kongresna dokumentacija; sklepni sprejem. Spremljevalci ne dobijo kongresne dokumentacije. Vstopnina za enodnevno udeležbo bo 10 dolarjev. Sekretariat: Vsa pisma v zvezi s kongresom je treba nasloviti na Poljski nacionalni organizacijski odbor za pripravo 31. mednarodnega čebelarskega kongresa Apimondie, Varšava (Poljska) in poslati na naslov: Ul. Stanow Zjödnoczonych, Poljska, tel.: 10 63 1 5 - teleks 81 2336. Predvideni program Predsednik organizacijskega odbora: dr. Henryk OSTACH, tajnik organizacijskega odbora: Kazimierz SUR MA, vodja pisarne organizacijskega odbora: Antoni KUZBA. dopoldne popoldne zvečer sreda, 1 9. avgusta 1 987 vpisovanje udeležencev vpisovanje udeležencev Apimondia: sestanek izvršnega odbora četrtek, 20. avgusta 1987 slovesna otvoritev kongresa, API EXPO, plenarno zasedanje plenarno zasedanje Varšava ponoči petek, 21. avgusta 1987 seje seje filmi sobota, 22. avgusta 1987 strokovni ogledi strokovni ogledi filmi nedelja, 23. avgusta 1 987 seje seje kulturna prireditev ponedeljek, 24. avgusta 1 987 seje seje filmi torek, 25. avgusta 1 987 plenarno zasedanje, sklepna slovesnost prosto sprejem V naslednji številki bomo objavili pro- gram obiska kongresa, ki ga pripravlja Mercator Turist, Ljubljana. Jezikovni kotiček POPRAVEK 1) V drugi številki SČ 1987 sem v Jezikovnem kotičku objavil sestavek »Ali Apis mellifera Lin. ali Apis mellifica Lin. Ker je natisnjeno besedilo četrtega odstavka na str. 64 vsebinsko popačeno, prosim, da objavite popravek. V tem odstavku citiram v slovenskem prevodu mnenje dr. H. B. Buttel-Reepna o latinskem poimenovanju čebele: »V tem času po I. 1 7 61 je nastala o Apis mellifica (ne pa mellifera) silno bogata svetovna literatura, ki je skoraj ni mogoče obseči... V teh okoliščinah sva Friese (ki je obdelal Apidae za »Živalski svet«, to veli- ko, ves živalski svet obsegajoče zbrano delo) in jaz menila, da nisva upravičena kljub prioritetnemu zakonu, vpeljati na novo oznake mellifera, ker jo je že prvi avtor (t. j. Linne; op. S. M.) spoznal za napačno in jo v kratkem času dokončno izločil... Odločilni za najino vztrajanje pri pravilni (mellifica; op. S. M.), skoraj 1 50 let veljavni oznaki pa niso bili samo spredaj navedeni vzroki, temveč tudi izkušnje, da so se določila in predpisi prioritetnega zakona že sedaj v nekaterih primerih pokazali brez moči.« 2) Na str. 64, drugi stolpec, vrsta 34 beri 1 857, ne 1 875. STANE MIHELIČ ŠE O POIMENOVANJU ČEBELE V drugi številki Slovenskega čebelarja je bil objavljen članek Staneta Miheliča Ali Apis mellifera L. ali Apis mellifica L. Podoben članek je bil objavljen tudi v poljski čebelarski reviji Pszczelarstwo 7-8/86. Za mnenje o tem vprašanju pa smo zaprosili tudi našega vodilnega zoologa prof. dr. Borisa Šketa iz VTO za biologijo biotehniške fakultete v Ljubljani. Oba prispevka objavljamo z namenom, da osvetlimo ta problem. APIS MELLIFICA L. ALI APIS MELLIFERA L? (doc. dr. Galina Galuszka) Nomenklatura rastlin in živali ima osnovno vlogo pri identifikaciji in opisovanju vzorcev le-teh. Čeprav je to dejstvo že zdavnaj nesporno, še vedno izpolnjujejo in natančno opredeljujemo znanstveno terminologijo. To bo omogočilo, da bodo vsi raziskovalci, ki preučujejo isto področje naravoslovja, uporabljali tudi isto pomenske pojme. Pomemben korak v tej smeri je bilo sprejetje mednarodnega zoološkega kodeksa na XV. mednarodnem zoološkem kongresu v Londonu, ki je začel veljati z dnem objave, tj. 6. novembra 1961. Dokument v taksonomiji potrjuje uporabo imen vrst, ki so jih začeli v znanstveni literaturi uporabljati po izidu 10. izdaje Linnejevega dela »Systema naturae« 1. januarja 1758, če le-ta niso v nasprotju z načeli nomenklature ali moderne sistematike. Čeprav je minilo že več kot 200 let, je mogoče moderno nomenklaturo graditi na temelju Linnejeve razvrstitve. Zahvaljujoč njegovemu delu, je sistem urejen in enoten. Uvedel je sistem dvobesednih imen. Posamezna enota v nomenklaturi je sestavljena iz dveh delov: prva beseda pomeni naziv vrste in jo pišemo z veliko začetnico; druga beseda v pridevniški obliki je pisana z malo začetnico, opredeljuje pa značilno lastnost, ki jo je opazil raziskovalec. Nato sledi začetnica ali okrajšava priimka raziskovalca, ki je prvi opisal določeno vrsto. Vrnitev k začetni nomeklaturi je bila nujno zato, ker je veliko vrst živali in rastlin do- bilo s časom nova imena, kar je pri identificiranju povzročalo netočnosti. Linne je leta 1 758 poimenoval čebelo z latinskim imenom Apis mellifera, kar v prevodu pomeni »čebela, ki prinaša med«, oz. medonosna čebela. Po nekaj letih, ko je te žuželke bolje spoznal, je opazil, da to ime ni primerno, ker čebela v gnezdo ne prinaša medu, temveč nektar. V naslednjem svojem delu iz leta 1761 je čebelo zato poimenoval Apis mellifica, kar pomeni »čebela, ki dela med«. Drugo poimenovanje-ki je sinonim prvega - bolj odgovarja temu, kar čebela dela, in je v celi Evropi v splošni rabi. Naloga kodeksa, ki so ga sprejeli na XV. mednarodnem kongresu zoologov v Londonu, je zagotoviti trajnost in univerzalnost poimenovanja rastlin in živali, tako da je za eno vrsto značilno le eno ime. Zato se moramo vrniti k prvotnemu latinskemu imenu za čebelo Apis mellifera L. Uporaba tega imena je seveda obvezna tudi za vse apidologe. MNENJE prof. dr. B. Šketa o poimenovanju medonosne čebele Mednarodni kodeks zoološkega poimenovanja, ki je mednarodno sprejet dokument, je namenjen ustalitvi in posplošitvi zooloških taksonomskih imen. Odtod tudi njegova zahteva po ohranjanju prioritete, torej veljavnosti najstarejšega imena, saj je to edini možni kriterij. Imena, ki je bilo enkrat postavljeno in opremljeno po predpisih (s tiskanim opisom krščenega takso-na itd.), torej lastni avtor ali krstni boter ne sme spreminjati. Kodeks pozna tudi izjemo. Če neko ime več kot 50 let ni bilo v rabi, ga označimo kot »pozabljeno ime« in ga lahko zamenja tisto ime, ki je v rabi (čeprav je mlajše). Vendar pa dvomim, da bi lahko ime Apis mellifera imeli za pozabljeno, saj je še vedno v rabi. V kolikor pa ima nekdo nasprotne argumente, jih lahko predloži mednarodni komisiji za zoološko poimenovanje, ki v spornih primerih skuša najti pravo rešitev. Pravilno poimenovanje medonosne čebele je torej, Apis mellifera, čeprav medu ne nosi, temveč ga dela. Osmrtnice MARKO BURJA Tiho in mirno, kot je živel, je decembra 1986 umrl dolgoletni član Čebelarske družine Selnica ob Dravi. Marko se je rodil leta 1903 na Janževi gori v številni družini. Ker doma ni bilo dovolj kruha za vse, je moral že kot otrok služiti pri kmetih. Nobenih možnosti ni imel, da bi se izučil kakšnega poklica. Kot vesten in marljiv delavec pa je napredoval do preddelavca. Čebelariti je začel 1 920. leta, v naše društvo pa se je včlanil že leta 1 923. Poleg obilice dela je vedno našel tudi čas za čebele. Na višku svojih moči je skrbel za več kot 50 čebeljih družin. Njegovo delo s čebelami je bilo strokovno, saj se je vztrajno izobraževal. V društvu je opravljal razne funkcije, večkrat je bil član UO, delegat, gospodar in tudi čebelarski preglednik. Dolga leta je bil vodja opazovalne postaje Fala, saj je bil dober poznavalec gozdnega medenja. Svoje bogate izkušnje je rad posredoval mlajšim čebelarjem, čebelarskemu krožku pa je tudi materialno pomagal. Za nesebično in prizadevno delo na področju čebelarstva je bil odlikovan z redom Antona Janše III., II. in I. stopnje. Ohranili ga bomo v trajnem spominu. Za ČD Selnica ob Dravi Anton Vrfiko JANEZ ZVER Čebelarji, združeni v Čebelarski družini Čren-šovci, smo se zadnjikrat poslovili od člana naše družine Janeza Zvera. Pokojni je bil starosta naše čebelarske družine, saj je začel čebelariti že leta 1 91 5. Več kot 70 let so bile čebele njegove ljubljenke. Ves ta čas se je učil in svoje znanje o čebelah izpopolnjeval, da bi bile zdrave, močne in da bi mu prinesle čim več medu. Ni čebelaril samo doma, ampak je svoje čebele prevažal tudi na druga pasišča, posebno na Pohorje. Le zadnjih nekaj let ni več mogel z nami, ker mu bolezen in starost tega nista dopuščali. Janez Zver je bil že od začetka član Čebelarskega društva Lendava, kjer je bil večrat izvoljen v upravni in nadzorni odbor. Bile je čebelarski preglednik dolnjelendav-skega okoliša in skrbel je za razvoj in zdravje čebel na našem območju. Po odločitvi upravnega odbora o ustanovitvi ple-menilne postaje na Bukovnici je prevzel vodstvo vzrejališča matic. Po ustanovitvi Čebelarske družine Beltinci pa je postal njen član. Za svoje zasluge je bil odlikovan z redom Antona Janše III. stopnje. Bil je ustanovni član Čebelarske družine Črenšovci. Zelo rad je prihajal na naša srečanja in sestanke. Izvoljen je bil tudi za delegata v Občinsko zvezo čebelarkih družin Lendava. Za svoje dolgoletno delo je bil lani odlikovan še z redom Antona Janše II. stopnje. Želimo, da bi njegovo delo s čebelami nadaljevali njegovi nasledniki. Ostal nam bo v lepem in trajnem spominu. Čebelarska družina Črenšovci FRAIMC PREŠEREN Jeseni smo se na pokopališču na Dovjem poslovili od našega dolgoletnega člana Franca Prešerna iz Zgornje Radovne pri Mojstrani. Rodil se je leta 1 914 v Zg. Radovni. Po očetovi smrti je prevzel kmetijo, ki ji je kljub težkim pogojem in slabi rodovitnosti zemlje ostal zvest vse do smrti. Že kot otrok se je navdušil za čebelarjenje. Čebelariti je začel s kranjiči, kasneje pa je začel pozimi sam izdelovati AŽ panje. Postavil si je tudi velik čebelnjak. Ves čas je bil delaven, skromen in pošten. Bil je velik ljubitelj narave, predvsem pa čebel, katerim se kljub bolezni ni mogel odpovedati. Vedno je bil pripravljen vsakemu pomagati, predvsem pa mladim čebelarjem. Za svoje delo je bil odlikovan z redom Antona Janše II. stopnje. Ohranili ga bomo v lepem spominu. Čebelarska družina Dovje - Mojstrana FRANC MIHELČIČ st. Po dolgotrajni bolezni je novembra 1986 sklenil življenjsko pot Franc Mi-helčič-Šmavsov ata iz Imenj. Rodil se je pred 77. leti v kmečki družini. Zgodaj je spoznal trdo kmečko življenje in ga vzljubil. Ostal mu je zvest vse svoje življenje. Kljub obilici dela je vedno našel čas za ljubljene čebele, ki so mu bile vzor skromnosti in marljivosti. Čebelariti je začel že v otroških letih. Kot soustanovitelj ČD Moravče (1947) si je z vsemi močni prizadeval, da bi društvo zaživelo v pravem pomenu besede. Bil je dolgoletni član upravnega odbora in od januarja 1986 tudi častni član ČD Moravče. Za vrsto koristnih pobud in za ves trud, ki ga je vložil v napredek čebelarstva, je bil odlikovan z redoma Antona Janše III. in II. stopnje. V spominu ga bomo ohranili kot dobrega človeka, vzornega čebelarja in ljubitelja narave. Čebelarsko društvo Moravče MALI OGLASI KUHA VOŠČIN - IZDELAVA SATNIC, čebelarji, prekuham in sprešam vsako količino voščin. Izdelujem tudi valjane satnice vseh dimenzij. Plut Jože, Dvor 10, 68361 DVOR PRI ŽUŽEMBERKU. Prodam 1 0 nakladnih panjev, po 3 naklade, mere satnikov 41 x 22. Lipičnik Stanko, Trnovlje 1 10/A, 63000 CELJE. Prodam rabljene LR panje Riharjeve izdelave in podnice - smukalce za cvetni prah. Tel. 752-339 (061) dopoldne. Prodam 10 AŽ družin s satjem za eno ali obe etaži. Kloboves Janko, Gorenja vas 175, 64224 GORENJA VAS, tel. 064 68-527. Prodam 5 naseljenih trietažnih AŽ panjev s paviljončkom. Stoji na Okroglice - Liska. Drago Jug, Na Tičnico 8, 63230 ŠENTJUR. Prodam nekaj družin na satju brez panjev, Zupan Peter, Zalog 57, 64207 Cerklje na Gor. Izdelovalca AŽ satnic išče čebelarska družina Maribor-mesto. Pisne ponudbe pošljite na naslov predsednika ČD: Štefan Bratuša, Markovičeva 1 5, 62000 MARIBOR-POBREŽ-JE. Prodam umetne roje na Lr satih od sredine maja dalje. Tel. (057) 236-38 po 21. uri. Bogdan Tesla, Put XIX. divizije 26 a, 57000 ZADAR. Lipove satnike AŽ mere prodam. Samo Orel, Česnikova 14, 61000 LJUBLJANA. Tel. (061)559-594. Prodam čebelje družine na 1 0 satih LR mere (brez panjev). Informacije na telefon (061) 315-891 in 342-922 zjutraj in zvečer. Kupim čebele na LR satju. Lobnik Mara, Bezenškova 69, MARIBOR. Moramo dajati, da bomo dobili! Nov izdelek za prehrano čebel MEDINA STANDARD - MEDINA STIMULAR - MEDINA F ČEBELARJI ... L x vedo, da si modernega čebelarjenja ne morejo več zamisliti brez uporabe če-beljih pogač za prehrano čebel. Uporaba teh pogač nam zagotavlja močne in zdrave čebelje družine ter bogat pridelek kvalitetnega medu! ČEBELARJI uporabljajo te izdelke, ker iz izkušenj vedo, da so sestavine teh pogač, kot so saharoza v prahu, umetni med, vitamini, beljakovine in zdravila proti nosemi, nujni sestavni deli zdrave prehrane čebel. MEDINA sladkorne pogače pakiramo v plastične vrečke velikosti 260 x 280 mm. Ta velikost je najprimernejša za vse vrste panjev pri nas. Neto teža ene pogače je 1 kg. Pogače so pakirane v kartonske škatle po 20 kg. TRGOVCI bodo imeli dovolj velike zaloge teh izdelkov v svojih trgovinah, še posebno tam, kjer je čebelarstvo dobro razvito. Poklicnih čebelarjev in ljubiteljev pa je dovolj v vsakem kraju naše domovine, njihovo število se povečuje iz dneva v dan. ČEBELARJEM veliko zadovoljstva, TRGOVCEM pa uspešne poslovne rezultate s temi izdelki želi IPK RO TVORNICA ŠEČERA I KANDITA OSIJEK OOUR TVORNICA ŠEČERA - 54000 OSIJEK, Frankopanska 99 Telefon: (054) 51-333, 55-330 - telex: 28036 V primeru, da MEDINE ne morete kupiti v čebelarskih trgovinah, vas prosimo, da nas o tem obvestite. ELEKTRIČNI GRELEC ZA TOPLJENJE MEDU S POSODO ZA MED NOVOST NA TRŽIŠČU! DOMAČI IZDELKI USPEŠNO NADOMEŠČAJO UVOŽENE! ELEKTRIČNI GRELEC ZA TOPLJENJE MEDU je izdelan iz visokopolirnega volframovega jekla z vloženim grelcem moči 500 W pri napetosti 220 V. Dolžine grelcev: 700 mm, 1000 mm in 1200 mm presek pa je 25 mm. Grelec ima tudi temperaturno regulacijsko stikalo za območje od 0° C do 1 50° C. Električni grelec za topljenje medu uporabljamo v čebelarstvu in uspešno nadomeščamo uvožen izdelek. Obenem nudimo tudi grelne nože za odkrivanje satja v čebelarski dejavnosti; NASLOV IZDELOVALCA: ELEKTROMEHANIKA POTOČNIK, Staneta Žagarja 34, 64000 KRANJ - Tel.: (064) 21-188. POSODA ZA MED dopolnjuje električni grelec za toplenje medu, saj ju lahko uporabljamo skupaj. Izdelana je v dveh velikostih, in sicer za 35 kg in 1 8 kg, in je iz nerjaveče pločevine. Namenjena je predvsem za točenje medu v kozarce. NASLOV IZDELOVALCA: STROJNO KUUČAVNIČARSTVO ANTON LOGAR, Zupanova 1 64208 ŠENČUR - Tel.: (064) 43-1 23. . i c O ' A3* NA FOTOGRAFIJI: POSODA ZA MED, ELEKTRIČNI GRELEC ZA TOPLJENJE MEDU IN GRELNI NOŽ ZA ODKRIVANJA SATJA - Foto: D. Papier Prvo domače zdravilo proti varoozi, s katerim škropimo čebele BMOVAR TO JE PRAVA ODLOČITEV Odločitev, ki je gospodarna. Vloženi trud, ki je povrnjen. ill v #0,.; ■ WWW w-s : jfcw&afmM' KAJ JE HEMOVAR? S hemovarom lahko zdravimo varoozo celo čebelarsko sezono. Zdravljenje prekinemo 1 5 dni pred točenjem. Hemovar uničuje varoo 95-odstotno. Hemovar ima podaljšano delovanje še tri dni po zadnjem škropljenju. PREDNOSTI HEMOVARA: . Klinične raziskave so pokazale, da hemovar učinkuje bolje kakor preparati, ki imajo aktivno substanco, uporabljajo pa se v obliki dima. Prednosti sta predvsem: - točno doziranje aktivne substance in emulzije v panju, - podaljšan zdravilni učinek (dimljenje nima te prednosti). KAKO ZDRAVIMO S HEMOVAROM? V liter vode damo 1 5 kapljic hemovara - tako dobimo delovno emulzijo, ki jo prelijemo v manjšo škropilnico. Nato vse sate s čebeljo zalego in matico poškropimo z obeh strani. Sate moramo izvleči iz panja. Emulzijo moramo uporabiti v šestih urah. KDAJ ZDRAVIMO S HEMOVAROM? Škropimo zjutraj ali zvečer, ko je v panju največ čebel, in je zunanja temperatura nad 1 0" C. KJE LAHKO NAROČIMO HEMOVAR? Pri čebelarskih organizacijah, delovnih organizacijah, čebelarskih zadrugah in pri proizvajalcu. Zdravimo dvakrat spomladi in dvakrat jeseni. Drugo škropljenje ponovimo po petih do sedmih dnevih. ad.us. v»t. RoiNExHemofarm Vršac FARMACEUTSKO HEMIJ8KA INDUSTRIJA: RO -NEX HFMOFARM« 26300 V R Š. A C, Deogradski put b.b. tol. 013/812-346 OBVESTILA Do predpisanega roka je na naslov ZČDS prispelo 42 rešitev, med katerimi je komisija izžrebala naslednje reševalce: 1. nagrada - kadilnik: Čebelarski krožek OŠ »8 talcev« iz Logatca 2. nagrada - deset satnic AŽ: Slavko Filipič, Viktorja Kukovca 2, Ljutomer, 3. nagrado - klobuk s pajčolanom: Marko Požar, M. Kogoja 44, Nova Gorica. Nagrade, ki jih je prispevala Hp Medex, bomo nagrajencem poslali po pošti. Čestitamo! Čebelarje obveščamo, da bo deseti jubilejni kongres čebelarjev Jugoslavije v KRAGUJEVCU od 24. do 27. septembra 1987. leta. Vse informacije o kongresu lahko dobite na Savezu pčelarskih organizacija Jugoslavije, Molerova 13, 1 1000 Beograd, telefon 011 431 -834. V prihodnjih številkah bomo objavili pogoje za udeležbo. Uredništvo Letošnje srečanje in tekmovanje mladih čebelarjev bo 9. maja 1987 v Krškem. Vsak krožek naj čimprej, najkasneje do 20. 4. 1 987, pošlje prijavo za srečanje in tekmovanje, kjer naj navede točen naslov šole, ime mentorj, kategorijo, število ekip in potrebe po prenočiščih. Pisne prijave pošljite na ZČDS, Cankarjeva 3, 61000 Ljubljana. Stroške potovanja nosijo krožki sami, prehrano pa krije ZČDS. Poznejših prijav ne bomo sprejemali. KOMISIJA ZA ČEBELARSKI NARAŠČAJ ZČDS Čebelarsko društvo Mirna - Šentrupert poziva vse čebelarske organizacije in čebelarje, da prispevajo sredstva za obnovitev kapele PETRA PAVLA GLAVARJA NA LANSPREZU. Žiro račun 521 00-603-30757 pri Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto, Kidričev trg 3 z pripisom »za obnovo Lanšpreža«. Časopis izhaja vsakega 1. v mesecu. Izdaja ga Zveza čebelarskih društev Slovenije. Cankarjeva c. 3, 61000 Ljubljana. Telefon: 210-992. Izdajateljski svet: Andrej Petelin, predsednik; člani: inž; Alojz Podjavoršek, Janez prof. Mihelič, inž. Jože Babnik. Lojze Kastelic, Boris Slavec, Marjana Hönigsfeld, dr. Jože Korošec Uredniški odbor: prof. Janez Mihelič, Jože Babnik, Lojze Kastelic, Martin Mencej, Franc Javornik. Franček Šivic. Boris Slavec, Jože Bregar Odgovorni urednik: inž. Jože Babnik Glavni urednik: prof. Janez Mihelič Lektorica: prof. IMuša Radinja Glavni in odgovorni urednik Biltena Hp Medex - Boris Slavec Letna naročnina za nečlane 6.000 din, za tujino 13 USA dolarjev. Cena za posamezno številko je 600 din. Odpovedi med letom ne upoštevamo. Reklamni oglasi: cela stran - 79.000 din, pol strani 42.000 din, četrt strani 22.000 din. Popusti za 3- do 5-kratno objavo 10 odstotkov, za 6- do 10-kratno objavo 20 odstotkov, za celoletno objavo 30 odstotkov. Splošni oglasi: beseda 140 din. Člani imajo pravico do enega brezplačnega oglasa do 20 besed v tekočem letu. Za vsako naslednjo besedo plačajo po veljavnem ceniku 140 din. Članarina znaša 3.900 din in 10 din od panja, s članarino je plačan tudi Slovenski čebelar. Št. žiro računa pri SDK v Ljubljani, Miklošičeva c.: 50101-678-48636 Devizni račun št.: 50100-620-107-010-30960-943 Po mnenju republiškega sekretariata za prosveto in kulturo št. 421 -1/74 je časopis oproščen temeljnega davka od prometa proizvodov. Tisk: Tiskarna KURIR, Ljubljana Rokopisov ne vračamo. medex liubljana Miklošičeva 30 telefon: 31 6 455 321 664 telex: 31 529 yu Medex tekoči račun: SDK Ljubljana 50100-601-10404 ELEKTRIČNI NOZ ZA ODKRIVANJE SATJA Z električnim nožem za odkrivanje satja odkrivamo voščene pokrovce na pokritem satovju z medom. Rezilo je izdelano iz visokopoliranega volframovega jekla. V njem je nameščen grelec moči 40 W, ki deluje na električno napetost 220 voltov ali pa na akumulator 24 voltov. Rezilo grelnega noža je v dveh dolžinah, in sicer 260 in 1 50 mm, in je povsem vodotesno. Električni nož lahko kupite v naših poslovalnicah ali pa ga naročite pisno.