Ponesrečen bliskovH napad na Norvešlto? Nemci so ponosni na uspehe bliskovitega prodiranja, s katerim so zasedli Avstrijo, češkoslovaško in v 18 dneh Poljsko. Načina bliskovitega vojskovanja se Nemčija doslej še ni poslužila na zapadu, ker je ta bojna črta preveč utrjena, zato bi zahteval napad preveč človeških in materialnih žrtev in je uspeh dvomljiv. Vedno tesnejša zavezniška zapora je prisilila Hitlerja<l\3.rjLJ*wnpravil v zadnjem času bliskovito z&i^^e^i^tjfoevtralnih skandinavskih držav, kateri'"-sta^jemčijo podpirali z živežem in surovinami. Dne 9. aprila zjutraj je začela nemška vojska bliskovito prodiranje na sever z izgovorom, da mora prehiteti Anglijo ter Franeijo, ki sta baje nameravali zasedbo Danske in Norveške, da še bolj zaostrita blokado Nemčije. Uspeh bliskovitega prodiranja na Danskem Bliskoviti vdor nemških motoriziranih oddelkov, letalstva in ladij je žel popoln uspeh na Danskem. Ta najmanjša in glede živil najbogatejša od treh skandinavskih držav ni storila po vojni pod socialistično vlado nič za obrambo. Zanašala se je na svojo strogo nevtralnost in na nenapadalno pogodbo z Nemčijo. Ko je pričela nemška oborožena sila z bliskovitim zasedanjem pod pretvezo »zaščite« napram zaveznikom, se Danci niso upirali in so imeli Nemci povsem lahko delo. Nemci so zasedii v enem dnevu brez boja vso Dansko. Danska vlada se je odločila brez pridržka za nemško »zaščito«. Izdala je na narod proglas s pozivom, da se naj podredi nemškim zahtevam, opusti sleherni odpor in skrbi, da se povsod ohranita red ter mir. Dne 10. aprila je bila na Danskem sestavljena Nemcem naklonjena vlada narodnega sodelovanja, ki šteje 18 članov. Z zasedbo Danske je dosegla Nemčija dvoje: za nekaj časa se je oskrbela z živili in ustvarila si je zračna in pomorska oporišča za nadaljnje prodiranje proti severu in za letalske napade na Anglijo. Dogodki ob zasedbi Norveške Kar je uspelo brez bojev in krvi na Danskem, je naletelo na najostrejši odpor na Norveškem, ki tudi ni bila prav nič pripravljena na nevarnost napada. Zasedbo Norveške bi naj bila izvedla nem ška mornarica, čete in letalstvo. Ta vpad so pripravljale že cele tedne nemške mornariške čete, ki so bile prikrite na nemških prevoznih parnikih. Parniki so se mudili radi prevoza norveške železne rude in drugega blaga iz Rusije dalje časa v norveških pristaniščih in se skrivali v norveških nevtralnih morjih. Neniške prevozne ladje so imele skrito vse potrebno orožje, katerega so se takoj poslužile pri izkrcanju in zasedbi norveških pristanišč. Povelja za izkrcanje in napad so prejele potom radia ter svojih zaupnikov, katere so imeli Nemci po vseh večjih obmorskih mestih na Norveškem. Ti zaupniki so bili v tajnih zvezah z Berlinom. Kakor glede Danske je vrgla Nemčija tudi vso krivdo zasedbe Norveške na zaveznike, ki so pripravljali po irditvi nemških voditeljev isto in so jih Nemci s svojo »zaščito« samo prehiteli. Dne 9. aprila je zahteval nemški poslanik v norveški prestolnici Oslo od tamošnje vlade, da se podvrže Norveška Nemčiji. V primeru odklonitve te zahteve bo vsak odpor zlomljen s silo. To zahtevo je norveška vlada odločno odklonila. Nato so bile nemške čete izkrcane v Oslu, Kristansundu, Bergenu, Trondhajmu in Narviku na severu. Istočasno z izkrcavanjem so postavili Nemci v Oslu po svoječasnem zgledu Rusije na Finskem svojo vlado pod vodstvom norveškega narodnega socialista Kvislinga. Ta vlada je bila 13. aprila že v popolnem razsulu, ker jo je zapustilo šest najvadnejših Kvislingovih tovarišev. Prava norveška vlada in kralj sta se presalila iz Osla bolj proti severu v Hamar in od tam po nekaj dneh v kraj blizu švedske meje. Norveški kralj je štirikrat za las ušel smrti od zračnih bomb, s katerimi so ga zasledovali na pobegu nemški letalci. Kralju so predlagali, naj se začasno umakne v inozemstvo, kar pa je odločno odklonil in izjavil, da hoče do zadnjega ostati pri svojem narodu. Kakor hitro je pričela Nemčija napram Norveški s silo, sta ji sporočili Anglija in Francija, da jo vzameta v zaščito in ji pošljeta znatno pomoč v bojnih ladjah ter letalih. Norveška vlada s kraljem je odredila mobilizacijo in oborožen odpor do zadnjega.