. \
Tomaž Perko:
LOJZE GROZDE,
blaženi, prvi proglašeni slovenski mučenec
Duhovno življenje
OBLETNICA V CARAPACHAYU: Igra POLITIKANT v režiji Ani Klemen Boltežar - Foto: Alenka Žnidar
ü V
i' § .• V li x 1Si
UVODNIK
Ladja v viharju
dor gre v Turin, lahko obišče Orato-I	rij, vzgojni zavod za mladino, ki ga je
zgradil sv. Janez Boško, in prav tako mogočno baziliko Marije Pomočnice. V območju teh stavb ohranjajo tudi njegove spominske sobice. V njih so predmeti, ki jih je svetnik uporabljal, z video tehniko pa je prikazano njegovo življenje in delo. V eni izmed 'don Boskovih sobic' je 'sanjal' o Cerkvi kot ladji. Obiskovalcu zgodovinskega kraja postane jasno, da svetnik ni živel v nekakšnem sanjskem svetu, zunaj Cerkve, temveč v njenem srcu, povezan z mnogimi vprašanji tedanjega sveta. Kljub nerazumevanju, spotikanju in celo razglašanju za norca ni klonil. Zavedal se je, da samo po trpljenju velikega petka lahko dosežemo veselja polno, upajoče velikonočno jutro. Tej resnici je ostal zvest in zanjo navduševal mlade. Skupaj z njimi je zmogel tako drzne korake tudi zato, ker se ni za nobeno ceno izkrcal iz plavajoče ladje, kiji pravimo Cerkev.
Svoje mistično doživetje o Cerkvi kot ladji je podajal tudi mladim. Pripovedoval jim je, daje ladjo vodil papež ob obrambi manjših ladij. V sanjah se je don Bosku razodela kot trdna in nepremagljiva, ker jo je sredi viharja, nasprotnega vetra, razburkanega morja, napadanja bojnega orožja od daleč in iz neposredne bližine uspel zasidrati v varnem pristanu. Pripetilo seje, daje bila njegova ladja v boju hudo prizadeta. Na njenem boku seje odprla velika in globoka razpoka. Močno ranjen je bil tudi sam krmar-papež. Vstal je, vendar je padel še drugič in umrl. Hrupno veselje v sovražnikovem taboru je bilo kratkotrajno. Izvoljen je bil drug papež, ki je prevzel njegovo mesto. Tudi on se ni zanašal na človeško zmogljivost. Pozoren je bil na dva stebra: na evharistijo in Marijo. Uspelo mu je ladjo varno zasidrati med stebra. Sovražne ladje so se poražene umaknile, se razpršile, se zaganjale druga v drugo in se tako rekoč same uničile ter končno potonile. Papeževa ladja je torej Cerkev, ladje smo ljudje, morje pa svet. Manjše ladje, branilke velike ladje, so dobri ljudje, navezani na Cerkev, zvesti njenemu nauku. Druge, ki se bojujejo proti njej z vsakovrstnim orožjem, so njene sovražnice.
»Zmeraj na strani papeža...«
Priče smo, kako danes Cerkev napadajo s prefinjenim in včasih tudi komaj zaznavnim ubijalskim orožjem. Svoje izstrelke spuščajo v 'ladjo' po vsakovrstnih sredstvih družbenega obveščanja, privoščljivosti in posmehu nad spodrsljaji, grehi in neuspehi. S prikritimi bojnimi strupi nemorale, verske brezbrižnosti, spolne razvratnosti, po prepirih in prekletstvu v posameznih družinah in skupnostih, neobrzdani svobodomiselnosti, manjkajoči pokončnosti in zagovarjanju načel pokvarjene družbe, ki se upira življenju, izstreljujejo svoje prodirajoče strupe. V zadnjem času svoje izstrelke usmerjajo naravnost v Benedikta XVI., krmarja Cerkve na razburkanem morju sedanjega sveta.
Na prvi pogled bi se nam utegnil zdeti papež obnemogel starček, ki se ni sposoben braniti, a stoji pokončno. S kleno, premišljeno besedo in
LADJA V VIHARJU
- ES
v Bogu trdno zasidrano osebnostjo odbija mnogovrstne 'izstrelke'. Jasno pove in prizna, da Cerkvi marsikaj ni v čast in ji ne sme biti v potuho. Ne pozabimo, da nas poleg rednega dela preseneča s potovanji in sprejemi vsake vrste. Obdaril nas je s tremi okrožnicami, z bogato knjigo Jezus iz Nazareta (pravkar je izšel še drugi del), s spodbudami, nagovori in nauki.
Vsakega človeka dobre volje lahko prevzame njegova misel, daje Cerkev obramba pred tem, da
bi človeštvo obvladala zmešnjava medsebojnega sovraštva. Njen namen je, da v izobilju jezikov celotno bogastvo človeškosti prinaša k Bogu in da s tem deluje tudi kot moč sprave med ljudmi.
Vrnimo se k Janezu Bosku in njegovi ljubezni do Cerkve in papeštva. Prevzeti nas mora njegovo prepričanje: »Vsak napor je majhen, kadar gre za Cerkev in papeštvo.« In še: »Ko gre za vero, sem zmeraj na strani papeža in kot katoličan mislim ostati na njegovi strani do zadnjega diha.« »Papeževa beseda mora biti za nas pravilo v vsem in za vse.«
S koliko nasprotji in ranami se srečujemo v človeku in stvarstvu. Nebogljeni smo pred naravnimi katastrofami. Toliko bolj nas mora skrbeti moralna izprijenost družbe in grehi v Cerkvi, še zlasti nasprotovanje papežu pri nekaterih kristjanih, ki rušijo njeno edinost.
Molimo, da bi sveti oče Benedikt XVI. skupaj z zvestimi »krmarji manjših ladij« (z zvestimi škofi po svetu) zmogel premagati notranjo razdeljenost in Cerkev prečiščeno popeljati v nove čase.
Marija in evharistija sta zanesljiva stebra, ob katera zasidrajmo barko svojega življenja po veri, da bomo prepričljivi, uspešni in pričevalni. Bodimo hvaležni Bogu za svetega očeta, velikega pastirja, misleca in teologa. Kot don Boško, tudi mi molimo: O Marija, mogočna Devica, ti velika in slavna obramba Cerkve, posebna pomoč kristjanov in strašna kakor urejena vojska! Ti sama si premagala vse zmote sveta. V stiskah, v bojih in potrebah nas obvaruj pred sovražnikom in nas ob smrtni uri sprejmi v večno radost. Amen.
Po Glasniku Kraljice miru priredil S.S.
r

Po Jezusovem prihodu v nebesa so ga angeli vprašali, kako bo sedaj z njegovim kraljestvom na zemlji.
»Na zemlji imam vendar svoje učence,« je odgovoril Kristus.
Toda angeli so videli, kako nebogljeni, slabotni in obupani so bili Jezusovi učenci. Prestrašeni so ga vprašali:
»Gospod, kaj res nimaš nobenega boljšega načrta?«
Jezus jim je rekel:
»Ne, drugega načrta nimam.«
+
K modremu puščavniku je prišel mlad človek in povedal, da je razočaran nad Cerkvijo, ker je tako nepopolna. Starec ga je peljal k zidu svoje kapele in ga vprašal, kaj vidi. Mladenič mu je odgovoril:
»Vidim staro zidovje, poraslo s plevelom in mahom.«
Puščavnik je pokimal z glavo in dodal:
»In vendar stanuje v tej na videz neobljudeni hiši sam Bog. Tako je tudi s cerkvijo. Ne more biti čista in popolna, ker jo sestavljajo ljudje. Tudi ti si človek, navaden
in nepopoln. Povem ti: četudi boš našel kje popolno Cerkev, to ne bo več v tistem trenutku, ko se ji boš ti pridružil.«
Nekdo, ki je želel postati kristjan, je potoval v Rim in se ves razočaran vrnil. Rim in življenje v njem nista bila takšna kot je pričakoval. Kljub temu pa se je čez nekaj tednov dal krstiti v katoliški Cerkvi. Na posmehljiva vprašanja prijateljev je samozavestno odgovarjal:
»Verjemite mi: vera, ki to zdrži, kar sem tam videl, in ne propade, je prava!«
MALA ČREDA
NE BOJTE SE
FRANQOIS X. NGUYEN VAN THUAN (24)
b nedavnem posebnem za-I 1 sedanju škofovske sinode za Evropo so sinodalni očetje večkrat poudarili, da ima danes Cerkev v tradicionalno krščanskih deželah položaj ‘manjšine’. Poudarjali so, da upada število duhovniških in redovniških poklicev; da se zmanjšuje religiozna praksa; daje vernost čedalje bolj omejena na območje zasebnosti in da je relativno težavno vplivati na navade in na institucije; poudarjen pa je bil tudi problem predajanja vere naprej novim rodovom. Neki škof mi je zaupal, da so nekoč imeli sto petinštirideset bogoslovcev, prejšnje leto pa je stopil v bogoslovje samo en fant. Spet drug mi je dejal: »Sedem let sem škof. Posvetil sem sedem duhovnikov in jih pokopal sto sedeminštirideset.«
Drugje hvala Bogu poklici so, vendar sprejem v bogoslovje omejuje vlada in sprejemajo vsaki dve leti samo po pet bogoslovcev na škofijo. V nekaterih krajih morajo škofje ostati v svoji službi do svojega osemdesetega in celo devetdesetega leta, ker vlada ne da svojega odobrenja za naslednika. V drugih deželah se kristjani zaradi številnih težav izseljujejo na Zahod, tako da dežele, ki
so bile krščanske prav od apostolskega časa sem, postajajo ‘muzej krščanske dobe’. Spet v drugih krajih en sam duhovnik, ki je telesno in duhovno izčrpan zaradi dolgih poti pod tropskim soncem, upravlja po trideset skupnosti (župnij).
Biti manjšina je dejansko značilno za življenje Cerkve v današnjem svetu.
Kje je Vatikan?
Potujem z diplomatskim potnim listom Svetega sedeža. Neredko naletim na težave pri policistih na letališčih. Italijani v splošnem ne delajo težav, vendar se more zgoditi, da me zadržijo, ker gredo pokazat moj potni list svojim sodelavcem. V Nemčiji je teže: »Kaj je Sveti sedež?« vprašajo. Presenečeni so nad dejstvom, da more Sveti sedež izdajati potne liste. V Maleziji je še teže. »Kje je Sveti sedež? Kje je Vatikan?« me vprašajo. Na moj odgovor: »V Italiji, v Rimu,« me postavijo pred velik globus: »Pokažite nam, kje je Italija.« »In Rim?« »In kje je Vatikan?« Toda na globusu Vatikan ni narisan. Tako me doleti kakšne pol ure čakanja skupaj z ilegalnimi priseljenci. Nazadnje pravi poveljnik policije svojim podrejenim:
»I know. The Vatican is a former french colony! - Vatikan je nekdanja francoska kolonija.«
Skrivnost manjšine
Obrnimo svojo pozornost na zgodovino Božjega ljudstva, na Sveto pismo, da bomo v njej razbrali pripovedi in dogodke, ki morejo osvetliti naš položaj ‘manjšine’.
Sveto pismo poroča o številnih položajih, v katerih Bog uporabi slabotne, da bi porazil močne. Mojzes je bil v podrejenem položaju, vendar je premagal faraona in osvobodil svoje ljudstvo; Judita je porazila Ho-loferna, Ester Amana.
V zgodovini Cerkve ne manjka primerov, kakršen je primer Katarine Sienske, ki se ji je brez kakršne koli avtoritete posrečilo, da je papeža pripravila do tega, da se je vrnil iz Avignona v Rim, ali primer don Boška, s katerim sta se posvetovala papež in kralj.
Ko vidimo vsak veliki petek papeža v Koloseju, kako nosi križ, imamo pred očmi ‘skrivnost manjšine': ta križ je premagal oni kolos, ki je bil rimsko cesarstvo.
»S koliko divizijami razpolaga papež?« (J. Stalin)
Kar zadeva vidik ‘količinske manjšine’, bi hotel premišljevati o presenetljivi zgodbi Gideona, karizmatičnega voditelja v Izraelu v 12. stoletju pred Kristusom.
Knjiga sodnikov v 7. poglavju pripoveduje, kako se je Gideon pripravljal na boj zoper Midjance. »Preveč je ljudstva s teboj, da bi jim dal Midjance v roke,« mu je rekel Gospod. »Izrael bi se lahko ponašal pred menoj in rekel: ‘S svojo lastno roko sem se rešil’« (Sod 7,2).
Po Gospodovih navodilih je torej Gideon zmanjšal vojsko najprej z 32.000 mož na 10.000, potem pa z 10.000 na samo tristo. Teh tristo mož, ki so bili oboroženi samo s trobentami in praznimi vrči, v katerih so skrivali bakle, je preplavilo sovražno taborišče in delalo velik hrup. »Medtem ko je trobilo tristo rogov, je Gospod po vsem taborti naravnal meč enega proti drugemu« (v. 22).
Spontano vznikne nekaj premislekov:
-	Kakor ljudstvo Stare zaveze v Gideonovem času se mora tudi novi Izrael soočati s številnimi silami, ki se uveljavljajo s premočjo. Treba se je odzvati. Toda kakor Izrael bi tudi premočna Cerkev tvegala, da bi se hvalila, da bi zapadla v triumfalizem, da bi lastni uspeh pripisovala sama sebi.
-	Misliti daje, da je imelo to na videz smešno ‘orožje’ nenadoma tak uspeh, kakršnega si ni bilo mogoče predstavljati.
Prav tako kakor Gideon more tudi Cerkev, ki se popolnoma prepusti Gospodovemu naročilu, doseči pomembne rezultate brez velikih sredstev.
Zadoščati moreta trobenta za oznanjanje Božje besede in bakla, Božja luč, pod pogojem, da smo prazni vrči.
-	Kakor se je takrat dogodilo Midjancem, se more zgoditi tudi zdaj, da namreč sovražnik uniči samega sebe in da si Cerkvi ni treba veliko prizadevati, da bi se izvlekla iz težav. Slabe in krivične navade se nazadnje izkažejo kot samouničevalne. Torej ni rečeno, da ‘majhno število’ nujno izniči moč vpliva, ki ga ima Cerkev.
»Ne moreš se iti bojevat proti temu Filistejcu«
(Savel)
‘Kakovostna manjšina’ daje misliti na način, kako je Bog deloval v preteklih časih, ki so nam še precej blizu. Tako v Lurdu kakor v Fatimi in La Salette se Marija ni prikazala pripravljenim in učenim ljudem, ampak enemu ali več otrokom, pastirčkom, skorajda popolnoma nevednim. In zmeraj je pokazala ista sredstva za to, da se spopademo s težavami in grožnjami: molitev in spreobrnjenje.
Toda vrnimo se k Svetemu pismu in premišljujmo o Davidu kot liku velikega svetopisemskega voditelja, ki uporablja za svoje poslanstvo preprosta, človeško neustrezna sredstva.
Vsi vemo, da je bil dogodek, za- V
radi katerega je nenadoma zaslovel in ki mu je odprl vrata do tega, da je dosegel kraljevski naslov, zmaga zoper Filistejce in predvsem njegov dvoboj z velikanom Goljatom (prim. 1 Sam 17).
Poudariti bi hotel nekaj podrobnosti, ki nam bodo pomagale razumeti pomembnost te pripovedi.
- Velikan, ki je skušal osmešiti Davida in si prizadeva osmešiti tudi nas, predstavlja zlo ali proti-evangeljske ideologije in vrednote. Goljat je sovražen, grozi, izziva: »Pridi k meni, da dam tvoje meso pticam neba in živalim polja!« (v. 44).
Tudi danes Cerkev, soočena z zlom, srečuje Goljata, strahovitega
velikana, ki se zdi nepremagljiv. Pred njim Cerkev in z njo vsak od nas v prvem trenutku izkuša močan občutek nemoči. In v svetu ne manjka ljudi, ki čutijo dolžnost okrepiti ta občutek in govorijo kakor Savel: »Ne moreš se iti bojevat proti temu Filistejcu« (v. 33).
- Na začetku David ubere napačno pot. Obleče se v orožje moči in sile: uporablja namreč način obrambe, ki je lastna svetu (v. 38-39a). Toda to hromi njegovo delovanje: »Ne morem hoditi v tem, ker nisem vajen,« pravi (v. 39b). Prav kakor Cerkev, ko uporablja orožja tega sveta.
- Cerkev ima namreč svoje ‘orožje’ za boj. In to je edino pravo orožje, ki velja. Pri tem orožju sije neko načelo. David pravi: »Ti, Goljat, prihajaš k meni z mečem, s sulico in s kopjem. Jaz pa prihajam k tebi v imenu Gospoda nad vojskami« (v. 45). Drugo orožje je samo postransko (v. 40): ‘palica’ (nasilje), ki pa je David ne uporablja v bitki. Potem zelo preprosto, frača in pet gladkih kamnov iz potoka. Vsak velikan ima namreč svojo šibko točko. Zadošča pozorno meriti. Dobro zalučan kamen je porazil velikana in njegov lastni meč je bil uporabljen za to, da mu je odsekal glavo (v. 41-45).
David je podoba današnje Cerkve. V mnogih položajih smo manjšina po številu in po moči, po možnostih in po sredstvih. Toda kakor David gremo naprej in nomine Domini - v Gospodovem imenu.
Dalje prihodnjič Iz knjige Pričevalci upanja
Rabin je prišel v sobo, kjer je bil njegov sin zatopljen v molitev. V kotu je stala zibelka z jokajočim otrokom. Rabin je rekel sinu: »Kaj ne slišiš, da otrok joče?«
Sin mu je odvrnil:
»Oče, v molitvi sem se potopil v Boga.«
Oče ga je poučil:
»Kdor se potopi v Boga, vidi celo muho, ki leze po zidu.«
Čutimo s Cerkvijo!
Nameni Apostolata molitve
ZA AVGUST
SPLOŠNI NAMEN: Da bi
brezposelni, brezdomci in vsi, ki živijo v velikem pomanjkanju, našli razumevanje in odprtost ter konkretno pomoč pri premagovanju svojih težav.
T" 7" o je čilski jezuit sv. Albert Hurtado videl žalosten po--L jL ložaj revnih otrok in odraslih, ki spijo pod mostovi, ni ostal križem rok. Ustanovil je zavetišče, kjer so dobili hrano in prenočišče, sam pa seje napotil na ulice, da jih poišče in jim ponudi roko. Danes se njegovo delo širi celo preko meja njegove domovine in zajema na tisoče otrok, mladine, odraslih, bolnih, ostarelih in zasvojencev. V teku je tudi pomemben projekt nizkocenovne stanovanjske grad-
nje za najrevnejše.
Sestra Marija Tereza je v Indiji delala na visoki šoli za dekleta, njeno srce pa je bilo nemirno zaradi bednega življenja brezdomcev, ki jih je dan za dnem srečavala po mestnih ulicah. Zelo jasno je začutila Gospodov klic, ki jo je vabil, naj nekaj stori zanje. Zapustila je samostansko skupnost in odšla, da bi služila Jezusu v tistih, ki so najbolj nezaželeni, neljubljeni in ki nikomur ni mar zanje. Mati Tereza iz Kalkute je ustanovila red Misijonark ljubezni.
V nekem mestu na severu Čila se je skupina kristjanov odločila, da bo poskrbela za duševno bolne ljudi, ki zapuščeni tavajo po ulicah. Začeli so zbirati sredstva in najeli, kasneje pa odkupih, zgradbo, kjer so dobili ne samo hrano in zatočišče, temveč tudi toplino in človeško dostojanstvo ljudje, ki so
do tedaj živeli v nečloveških razmerah.
Pri Jezusu, ubožcu iz Nazareta, se je navdihovalo mnogo ljudi skozi vso zgodovino. »Vera brez del je mrtva,« nas opominja apostol Jakob (Jak 2,17). Vprašajmo se, kaj lahko storimo, da bo naše življenje bolj v sozvočju s tem, za kar ta mesec molimo s papežem in vso Cerkvijo.
MISIJONSKI NAMEN: Da bi bila Cerkev ‘dom’ za vse, pripravljena odpreti vrata vsem, ki so zaradi rasne in verske diskriminacije, lakote in vojn prisiljeni izseliti se v druge države.
■ X riče smo neprestanemu izseljevanju revnih in pre-_I_ ganjanih v bogate in varne države. Iz Zimbabweja bežijo v Južno Afriko, iz Darfurja v Čad, iz Butana v Nepal, Iračani se selijo v Jordan, množice Afričanov bežijo v Evropo čez Sredozemsko morje. Mnogi zapuščajo svoje domove zaradi revolucij, vojn in preganjanja, nekateri, npr. prebivalci Mehike, si želijo priti v obljubljeno deželo, v Ameriko. Lakota sili ljudi k preseljevanju v bogatejše kraje. Med njimi so seveda tudi žene in otroci, ki sploh ne vedo, kaj se dogaja.
Kdo pa sprejema vse te begunce? In kdo jih ne sprejema? Ah dobijo vsaj zasilni novi dom po nevarni poti v izgnanstvo? Kako jih sprejemajo, ko ne znajo jezika nove dežele in ne poznajo nove kulture, saj so - tujci, nepovabljeni gostje? Kristjani imamo Sveto pismo, ki govori o Izraelcih, ki so bili potujoče ljudstvo. Tudi Jezus je bil nekaj časa begunec v Egiptu. In Slovenci imamo begunce našega naroda, ekonomske in politične, pred vojno in po njej.
Papež nas spodbuja, naj odpremo vrata najbolj potrebnim, tudi beguncem, če je to mogoče. Vsekakor pa si begunci zaslužijo naš dobrohoten pogled in nasmeh, nikdar pa prezir ah mrke poglede. Pri Sv. Jožefu v Ljubljani deluje Jezuitska služba za begunce. Sodeluje z državo, s policijo in so priznani kot resna dobrodelna
NAMENI APOSTOLATA...
SVETNIK V MESECU
ustanova, vredna zaupanja. Lansko leto je bogoslovec in arhitekt uredil za begunski azil v Postojni posebno sobo za meditacijo. Med begunci je večina muslimanov, gotovo pa so katoličani med njimi zelo maloštevilni.
SLOVENSKI NAMEN: Da bi
se vsi udeleženci v prometu zavedali, da jim ni dovoljeno spravljati v nevarnost sebe ne drugih.
"V T’ se več avtomobilov in dru-\/ gib prevoznih sredstev, V vse večji promet kliče tudi k večji zavesti odgovornosti na cesti. Se posebej, ker je vse več prometnih nesreč s smrtnim izidom. K odgovorni, razmeram na cesti prilagojeni vožnji, na kar opozarjajo tudi prometni znaki, nas navaja naravni čut za lastno varnost, varnost sopotnikov in drugih udeležencev v prometu. Opozarja pa nas tudi peta Božja zapoved »Ne ubijaj!«. Neodgovorno ravnanje na cesti, neprilagojena hitrost, vožnja pod vplivom alkohola in podobno voznika in sopotnike, kakor tudi druge udeležence v prometu, spravlja v nevarnost, ki ima lahko hude posledice. Zato je bolje prej premisliti in odgovorno, trezno in mirno ravnati, kakor kasneje obžalovati nepremišljenost, ki je ni več mogoče popraviti.
F. K.
(	"	"	'N
Asket je premišljeval v votlini. Vanjo je hušknila miška in popraskala po asketovih sandalih. Asket je nejevoljno odprl oči in rekel:
»Čemu me motiš v moji pobožnosti?«
»Lačna sem,« je potožila miška.
»Izgini, neumna miš! Kako me lahko motiš, ko iščem zedinjenja z Bogom!«
»Kako pa se hočeš zediniti z Bogom, če pa nisi edin niti z menoj?« je vprašala miš.
V_____________________________J
ALFONZ
MARIJA
LIGVORIJ,
cerkveni učitelj
1696-1787
1. avgust SILVESTER ČUK
2. ALTONSO MARIA RS' LIGIORL
. " ! *■— “ V- ■ 1—- Uk
■ z življenja Friderika Barage, misi-I jonarja in škofa med ameriškimi I Indijanci in slovenskega svetniškega kandidata, je znano, da so ga verniki povsod, kjer je deloval, vzljubili, ker je znal tako prisrčno govoriti o božjem usmiljenju in vseodrešu-joči božji ljubezni. Baraga je svoje oznanjevanje nadaljeval s svojimi molitveniki, napisanimi v duhu spisov današnjega slavljenca sv. Alfonza Marije Ligvorija, s katerim se je Baraga seznanil pri svojem duhovnem voditelju sv. Klemenu Dvoršaku med svojim študijem prava na Dunaju.
Alfonz Marija Ligvorij se je rodil 27. septembra 1696 v kraju Ma-rianella pri Neaplju kot najstarejši od osmih otrok bogate plemiške družine. Bil je izredno nadarjen in že pri sedemnajstih letih je končal študij prava z doktoratom. Ko mu je bilo dvajset let, je odprl samostojno
odvetniško pisarno in je užival med ljudmi velik ugled. Ko je izgubil neko zelo pomembno pravdo, je sklenil dati pravu slovo in postati duhovnik. Mašniško posvečenje je prejel leta 1726 kot član misijonskega društva neapeljskih duhovnikov. Takoj je začel delovati z modernimi prijemi v domačem mestu, zlasti med moško mladino. V nasprotju s tedanjim baročnim okusom so bile njegove pridige naravne, krepke in jasne. Med zdravljenjem v nekem gorskem kraju nad Neapljem je videl popolno zapuščenost in nevednost tamkajšnjih ljudi in sklenil je, da bo ustanovil redovno družbo za pomoč najbolj zapuščenim. In res je 9. novembra 1732 zaživela »kongregacija presvetega Odrešenika«: Odrešenik se po latinsko pravi Redemptor, zato se njegovi redovniki imenujejo redemptoristi. Sprva je kazalo na popoln polom, pozneje, zlasti potem, ko je delovanje družbe po zaslugi Klemena Dvoršaka ali Hof-bauerja zajelo avstrijske dežele, pa se je povsod hitro širila in še danes uspešno deluje posebno na področju ljudskih misijonov. Družbo redemp-toristovje potrdil papež Benedikt XIV. leta 1749.
Alfonz in njegovi tovariši so na misijonih poleg osnovnih verskih resnic obravnavali tudi take, ki vernikom vzbujajo zaupanje v Boga in ljubezen do njega - božje usmiljenje, ljubezen Zveličarja, ki se razodeva v njegovem trpljenju in v evharistiji, dobroto Matere božje in moč njene priprošnje. Hotel je, da bi bili njegovi misijonarji ne le dobri pridigarji, temveč tudi razumevajoči spovedniki. Po večletnem študiju in bogatih izkušnjah je napisal vrsto knjig s področja moralne teologije (nravnosti, zgrajene na temelju evangelija).
Papež Klemen XIII. je Alfonza leta 1762 imenoval za škofa v mestu Santa Agata pri Neaplju. V nekaj letih jo je temeljito prenovil. Za vernike je napisal vrsto molitvenikov, od katerih je bilo precej poslovenjenih že v prejšnjem stoletju. Osrednja misel Alfonza Ligvorija v njegovih spisih je bila nenehna zahvala za odrešujočo božjo ljubezen. Po neštetih prošnjah je papež Pij VI. Alfonza vendarle raz-
DNEVNIK SVETE S. M. FAVSTINE KOWALSKE (33)
BOŽJA DOBROTA je največja božja lastnost
Nočno češčenje
■ 'm očutila sem se tako slabo in I—^ zdelo se mi je, da ne bom -1- mogla iti k češčenju. Z vso močjo volje sem se potrudila, in čeprav sem v svoji celici padla, se nisem ozirala na to, kar me je zadelo. Pred očmi sem imela Jezusovo trpljenje. Ko sem prišla
rešil vodstva škofije. Bil je star 79 let in od starosti ves sključen. Želel se je mirno pripraviti na smrt, toda čakalo ga je še dvanajst let hudih telesnih in duševnih preizkušenj, slednjih predvsem zaradi razkolov v njegovi redovni družbi. Umrl je 1. avgusta leta 1787. Za blaženega je bil razglašen že leta 1816, med svetnike pa je bil prištet leta 1839. Papež Pij IX. ga je leta 1871 razglasil za cerkvenega učitelja. Svetega Alfonza častijo kot svojega zavetnika spovedniki in profesorji moralne teologije.
v kapelo, mi je notranje postalo jasno, da nam Bog pripravlja veliko plačilo ne le za dobra dela, temveč tudi za iskreno voljo, da bi takšna dela uresničevali. Kako velika božja milost!
Kako prijetno je prizadevati si za Boga in duše! Ne želim si nobenega počitka v boju. Do zadnjega diha se želim bojevati za čast svojega Kralja in Gospoda. Ne odložim meča iz rok, dokler me ne pokliče pred svoj prestol; ne bojim se udarcev, ker je moj ščit Bog. Sovražnik naj se boji nas, ne mi njega. Satan zmaguje samo nad ošabnimi in strahopetnimi, ponižni pa imajo moč. Ponižnega ne more nič zbegati in ne prestrašiti. Svoj let sem usmerila v sam sončni žar in nič ga ne more zaustaviti. Ljubezni ni mogoče vkleniti, svobodna je kakor kraljica, ljubezen seže do Boga.
Nekoč sem po svetem obhajilu zaslišala besede: Ti si naše bivališče. Takoj sem v duši zaznala
navzočnost svete Trojice - Očeta, Sina in Svetega Duha. Počutila sem se kot božje svetišče, kot otrok Očeta. Vsega tega ne morem pojasniti. Vendar duh vse to dobro razume. Neskončna dobrota, kako se sklanjaš k bedni stvari!
Če bi se ljudje hoteli pobožno zbrati, bi jih Bog takoj nagovoril, raztresenost pa preglasi Gospodove besede.
Nekoč mi je Gospod rekel: Zakaj se bojiš in drhtiš, saj si z menoj povezana? Ni mi všeč tisti, ki se prepušča praznim strahovom. Kdo se te sme dotakniti, če si z menoj? Najljubši mi je tisti, ki trdno veruje v mojo dobroto in mi popolnoma zaupa. Podarjam mu svoje zaupanje in mu dajem vse, za kar me prosi.
Nekoč mi je Gospod rekel: Moja hči, sprejmi milosti, ki jih ljudje prezirljivo odklanjajo. Sprejmi jih, kolikor jih moreš nositi. V istem trenutku je bila moja duša preplavljena z božjo ljubeznijo. Čutim tako tesno povezanost z Bogom, da ne najdem pravega izraza, ki bi mogel dobro izraziti to povezanost. Čutim, da je vse, kar ima Bog - vse dobrine in zakladi - moje, čeprav se zanje malo menim, ker mi on sam edini zadostuje. V njem vidim vse, brez njega - nič.
Sreče ne iščem nikjer, razen v svoji notranjosti, kjer biva Bog. Veselim se Boga v svoji notranjosti; tu z njim neprestano prebivam, tu je moje najgloblje sožitje z njim, tu varno prebivam z njim, sem ne sega noben človeški pogled. Presveta Devica me vzpodbuja za takšno druženje z Bogom.
Ko se me dotika kakšno trpljenje, mi zdaj več ne povzroča bridkosti, pa tudi velike radosti me ne prevzamejo. Obdajata me mir in ravnovesje duha, ki izhajata iz spoznanja resnice.
Kaj zato, če sem obdana z neprijaznostjo src, ako imam polnost sreče v svoji duši. Ali kaj mi pomaga naklonjenost drugih src, če v svoji notranjosti nimam Boga? Kadar imam v svoji notranjosti Boga -kdo mi tedaj more škodovati?
DNEVNIK SVETE S. M. FAVSTINE KOWALSKE
Vilno, 12. 8. 1935
Tridnevne duhovne vaje
Na predvečer duhovnih vaj sem pri uvodnih točkah zaslišala naslednje besede: Na teh duhovnih vajah ti bom govoril po ustih tega duhovnika, da te prepričam in utrdim o pristnosti mojih besed, ki jih govorim v globini tvoje duše. Čeprav na teh duhovnih vajah sodelujejo vse sestre, usmerjam svojo pozornost nate, da bi te utrdil in te napravil pogumno za vsa nasprotovanja, ki te čakajo. Zato pozorno poslušaj duhovnikove besede in jih premišljuj v globini svoje duše.
Veliko začudenje me je prevzelo, ker sem vse, kar je oče govoril o združevanju z Bogom in o ovirah tega zaupnega zedinjenja, dobesedno doživljala v svoji duši in o tem že slišala od Jezusa, ki mi govori v globini duše. Popolnost temelji na tesni povezanosti z Bogom.
V premišljevanju ob deseti uri je oče govoril o božjem usmiljenju in božji dobroti do nas. Govoril je: »Če pregledamo zgodovino človeštva, na vsakem koraku vidimo veliko božjo dobroto. Vse božje lastnosti, take kot: vsemogočnost, modrost, si prizadevajo nam razodeti največjo lastnost, namreč božjo dobroto. Božja dobrota je največja božja lastnost. Veliko kristjanov, ki si prizadevajo za popolnost, ne pozna te velike božje dobrote.« -Vse, kar je oče govoril v svojem premišljevanju o božji dobroti, je prav to, kar mi je Jezus povedal v zvezi s praznikom usmiljenja. Zdaj sem to, kar mi je obljubil Gospod, zares jasno razumela in o ničemer ne dvomim. Božja govorica je jasna in razločna.
Med celotnim premišljevanjem sem videla Gospoda Jezusa na oltarju v belem oblačilu, v roki pa je držal moj zvezek, v katerega to pišem. Ves čas premišljevanja je Jezus obračal stran za stranjo zvezka in molčal, moje srce pa ni moglo prenesti ognja, ki se je vnel v moji duši. Kljub naporu volje, da bi se obvladala in svojemu okolju ne pokazala, kaj se v moji duši dogaja, sem pri koncu premišljevanja čutila, da sem po-
polnoma neodvisna od same sebe. Tedaj mi je Jezus rekel: V ta zvezek nisi zapisala vsega o moji dobroti do ljudi. Želim, da bi nič ne izpustila; želim, da se tvoje srce utrdi v popolnem miru.
Jezus, srce mi zastaja, ko premišljujem vse to, kar delaš zame. Občudujem te, Gospod, ker se tako sklanjaš k moji ubogi duši. Kako nepojmljive načine uporabljaš, da bi me prepričal!
Prvič v življenju opravljam takšne duhovne vaje. Vsako besedo
očeta razumem na posebno jasen način, ker sem vse že prej doživela v svoji duši. Zdaj vidim, da Jezus duše, ki ga iskreno ljubi, ne pusti v negotovosti. Jezus želi, da bi bila duša, ki je z njim tesno združena, kljub trpljenju in nasprotovanju polna miru.
Zdaj dobro razumem, da samo-odpoved, to je zedinjenje naše volje z božjo voljo, dušo najtesneje združi z Bogom. To daje duši resnično svobodo in duhu pomaga do globlje zbranosti; vsi življenjski napori postanejo lahki, smrt pa mila.
SVETO PISMO IN IZROČILO
Krščanstvo je vera v Boga, ki je postal človek
TOMAŠ ŠPIDLIK
Prvi veliki koncili
azumljivo je, da v prvih časih ni bilo lahko dajati prepričlji-I 1 vih odgovorov na ugovore nasprotnikov. To opažamo tudi pri enem od velikih teologov med prvimi cerkvenimi očeti, Origenu. Pri njem najdemo lepa pričevanja za pravovernost, za božanstvo Kristusa kot Logosa in tudi kot človeka, vendar pa obstajajo tudi besedila, ki ga obravnavajo kot » nižjega« od Očeta.
Origen je poučeval v Aleksandriji v Egiptu. Tu je potem duhovnik Arij odločilno zaznamoval krivoverstvo subordinacionizma. Dokazoval ga je predvsem z besedilom iz Pregovorov o Božji Modrosti: (8,22): »Gospod me je ustvaril v začetku svojih poti, pred svojimi pradavnimi deli.« Kristus je Božja Modrost, torej je ustvarjen, je prva od ustvarjenin, posrednik med Bogom in drugimi, vendar pa ni večen niti kot Beseda, Logos. »Bil je čas, ko ga še ni bilo.«
Poleg tega se je Beseda učlovečila. Arij meni, da je nemogoče, da bi se Bog mogel poistovetiti s snovjo, ki je počelo padca od duhovne resničnosti. Zatorej učlovečeni Kristus ni pravi Bog.
Arijev nauk je imel do takrat nepojmljiv uspeh. Kristjani, ki so komaj prišli iz katakomb z mirom Konstantina Velikega, so se razdelili, in to je imelo tudi hude posledice na političnem področju. Zaradi tega je cesar leta 325 sklical koncil v Nikaji, ki je zaznamoval veliko zmago pravovernosti. Arij je bil tam obsojen in oblikovana je bila izpoved polnega Kristusovega božanstva. Izbrati je bilo treba besede, ki niso več puščale dvomov in ki so prepričale tudi tiste, ki so mislili po grško. Takrat je bilo določeno, kar še danes izgovarjamo v našem Credu: Kristus je »istega bistva z Očetom«, grško homoousi-os. To ni svetopisemski izraz, izvira iz stoiške filozofije, kjer je verjetno pomenil snovno enotnost, toda v
krščanstvu je dobil svoj značilni pomen: polnost Božanstva, ki je v Očetu, je tudi v Kristusu, pravem Bogu od pravega Boga.
S to izjavo je nicejski koncil zaznamoval dolg korak v formulaciji krščanske dogme. Ob tej priložnosti spomnimo, da je bil v modernih časih, ko je šlo za sklic prvega ekumenskega sveta krščanskih Cerkva v Amsterdamu, postavljen pogoj, da se neka Cerkev more imenovati krščanska, če sprejme Kristusovo božanstvo. To je torej kljub vsem delitvam skupna vera skozi stoletja.
Toda položaj se v rimskem cesarstvu po nicej-skem koncilu ni takoj umiril. Arijanci so bili politično močni in so se polastili škofovskih sedežev. Nekateri spravljivi cerkveni dostojanstveniki so skušali najti besedni kompromis: namesto da bi rekli homoousios so govorili homoiousios. Razlika je samo en »i«, vendar vsebuje varljivo zanikanje vere: Božji Sin ne bi bil več enak Očetu, ampak samo »podoben«.
Slednjič, iste težave, ki so bile usmerjene zoper Kristusovo božanstvo, so se pojavile tudi glede Svetega Duha. Tako imenovani pnevmatomahi so zanikali njegovo božanstvo in so ga imeli za ustvarjeno bitje, razlito po svetu.
Razprave so postale zagrizene posebej v vzhodnem delu cesarstva, kjer so tudi cesarji omahovali med enim in drugim stališčem. To je imelo za politično posledico pogosto odstavljanje škofov in njihovo izgnanstvo. Spomnimo, da je bil sveti Ata-nazij iz Aleksandrije, veliki branilec Kristusovega božanstva, izgnan kar petkrat. Slednjič je Julijan Odpadnik s svojo pomilostitvijo za izgnance poklical na škofovske sedeže škofe različnih usmeritev z zlim namenom, da bi se kristjani sami uničili med seboj s svojimi nekoristnimi razpravami.
V tem obdobju gre velika zaslu-
ga za pravovernost tako imenovanim kapadoškim očetom, to je očetom, prihajajočim iz province Kapadokije v Mali Aziji: svetemu Baziliju Velikemu, njegovemu bratu svetemu Gregorju iz Nise iz njegovemu najboljšemu prijatelju iz časa študija, svetemu Gregorju Nacianškemu, imenovanemu tudi Gregor Teolog. Ti so razumeli, da je treba še izpopolniti dogmatični slovar. Beseda »bitnost« (ousta) do-
bro označuje enotnost treh. Treba je bilo torej treba uporabiti drug izraz, hypostasis, da bi označili tri ločene Božje osebe. Takrat se je krščanski slovar poenostavil s to izpovedjo vere: verujemo v enega in edinega Boga, eno samo Božjo »bitnost«, ki pa obstaja v treh ločenih »Osebah«. Tudi ta formula je postala skupna krščanska izpoved skozi stoletja.
Kapadoški očetje so skupaj s svetim Atanazijem iz Aleksandrije morali povzdigniti svoj glas tudi v obrambo božanstva Duha. V svoji sloviti razpravi »O Svetem Duhu« uporablja Bazilij kot glavni argument izpoved vere, sprejeto v Cerkvi za krstni obred, kjer so tri Božje Osebe
imenovane skupaj: »v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha«, in tako se »slavi Očeta po Sinu s Svetim Duhom«. Gregorij Nacianški uporablja za to, da bi potrdil božanstvo Duha, isti izraz, ki se ga uporablja za Kristusa, namreč, da je »istega bistva« (homoousios).
Rezultat tega boja za pravovernost je spet potrdil koncil, ki se je zbral v Carigradu leta 381. Na začetku je imel samo značaj ene od sinod vzhodne Cerkve, vendar ga je vesoljna Cerkev priznala kot ekumenski koncil. Tam je bila potrjena nicejska vera o Kristusovem božanstvu in dodana je bila izpoved, zadevajoča Svetega Duha, ki jo je pozneje povzel kalcedonski koncil (451): »Verujem v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja, ki izhaja iz Očeta, ki ga z Očetom in Sinom molimo in slavimo, ki je govoril po prerokih.«
Tokrat niso uporabljani izrazi, vzeti iz filozofije, ampak pristno svetopisemsko izrazje: Sveti Duh je imenovan »Gospodo, v grščini Kyrios, naziv, s katerim grška Biblija prevaja JHWH, Bog, dajalec življenja; zatorej je Sveti Duh skupaj z Očetom in Sinom moljen in slavljen, Cerkev mu pripisuje Božje časti.
Katoliški verniki se sprašujejo, zakaj ni bilo izraženo to, kar ponavljamo danes: »ki izhaja iz Očeta in Sina«. Gre za sloviti Filioque, ki je bil dodan pozneje in je postal predmet zagrizenih razprav s pravoslavnimi. Prvo besedilo se nedvomno navdihuje pri Janezovem evangeliju (15,26): »Ko pa pride Tolažnik, ki vam ga bom poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta ...« Z izpovedjo carigrajskega Čreda so hoteli predvsem poudariti božanstvo Duha. Zato je rečeno, da izhaja »iz Očeta«. Imenovati v tem primeru Sina bi moglo prebuditi dvom, da je Duh ustvarjenina, saj je bilo vse, kar je ustvarjenega, ustvarjeno po Sinu. Očetje se niso ukvarjali z vprašanji, zadevajočimi notranja
KRŠČANSTVO JE VERA V BOGA, KI JE POSTAL ČLOVEK
Božja izhajanja, to so razprave, ki so vzniknile veliko pozneje.
Ko danes beremo dokumente tistega časa, ki pričujejo o zagrizenih razpravah za besede, za abstraktne izraze, se nam to zdijo stvari, oddaljene od vsakodnevne resničnosti in malovredne za duhovno življenje. Toda ali je zares tako? Nasprotno! Za to jezikovno težo, ki nam ni več domača, se skriva bistveni problem vere. Krščanstvo ni religija, ki veruje samo v Boga, ampak je vera v Boga,
ki je postal človek in ki posvečuje človeka. Zato vsak poskus zmanjšati božanstvo Jezusa Kristusa in Božje osebe Duha posvečevalca uničuje ali zmanjšuje prve temelje našega duhovnega življenja. Zato so se cerkveni očetje goreče bojevali zoper tovrstna krivoverstva. In tudi mi moramo biti danes pozorni, da se ne bi spet prebudila.
Dalje prihodnjič Iz knjige Mi v Trojici
Nagovor nadškofa Antona Stresa
pri sv. maši v Kočevskem Rogu
Drage sestre in dragi bratje,
brani smo pri sveti maši tu-f. kaj v Kočevskem Rogu, v ne-■ ■ posredni bližini krajev, kjer
so na nasilen način končali svoje življenje tisoči vrnjenih domobrancev in tudi drugih ljudi. Dvajset let je od tega, kar obhajamo tukaj sveto mašo ob približno istem času. Letos jo torej obhajamo že enaindvajsetič. V obdobju teh dvajsetih let je bilo odkritih in ugotovljenih več sto drugih večjih ali manjših množič-
nih grobišč. Že samo ta številka opozarja na strahotno razsežnost množičnih pobojev na tleh naše domovine v maju in juniju leta 1945. Ta odkritja nam dajejo tudi slutiti vso nečloveškost ravnanja z neoboroženimi ljudmi, o čemer na poseben način pričuje pred dobrim letom dni odkriti rov sv. Barbare v Hudi jami. Mnogi so bili po vsej verjetnosti živi vrženi v brezna in samo Bog pozna njihovo trpljenje.
Kar nas vsako leto zbere tukaj pod Krenom ali pa kje drugod, je najprej sočutje. Sočutje je plemenito čustvo, ki nas povezuje z vsemi trpečimi, ki pa nas tudi varuje pred hudobnimi in krutimi dejanji. Za tako sočutje v tistem času na teh krajih ni bilo prostora. Žal ga tudi danes ni v zadostni meri, da bi bila vsa grobišča primerno urejena, kakor je to tukaj pod Krenom, in bi po petinšestdesetih letih lahko vse nedolžne žrtve našle grob, ki bi bil primeren za njihovo neodtujljivo človeško dostojanstvo.
Pobijanje po končani vojni v naši zgodovini nima primerjave. Odkar je Slovenija samostojna
in demokratična država, so ta grozljiva dejstva postala široko znana, vendar pa se do njih kot sodobna, demokratična, pravna in etična politična skupnost nismo uspeli ustrezno opredeliti. Dejstvo, da od prve podobne slovesnosti, kakor je naša, mineva že celih dvajset let, ne da bi izpolnili vse naše dolžnosti, je zaskrbljujoče.
Povojni poboji imajo več razsežnosti, več razsežnosti pa ima tudi naš odnos do njih.
Če začnem pri najbolj površinski, je to najprej politična razsežnost. Mislim na dejstvo, da se različne politične skupine do teh dogodkov opredeljujejo z_ vidika svojih političnih koristi. Če ostanemo samo pri tem, ne bomo prišli daleč.
Druga razsežnost je nazorska ali ideološka. Resje, da vojna ljudi otopi in poruši splošna moralna pravila. »Ko govori orožje, ne molčijo samo muze«, kot so rekli včasih, ampak pogosto utihne tudi moralna vest. Če pa vest utihne, človek preneha biti človek in postane zver. Vendar to ne razloži vsega. Kar se je tukaj dogajalo, ni brez povezave s tem, kako je ideologija zmagovalcev tedaj gledala na svet, na zgodovino, na človeka in na njegovo dostojanstvo. To je bila ideologija neizprosnega razrednega boja, za katero tudi takšna dejanja, kot so se dogajala tukaj, niso bila zločin.
S tem smo že pri tretjem, etičnem, moralnem vidiku, pri vprašanju, kaj človek sme in česa ne sme narediti, kaj je moralno prav in kaj ni, kaj je pravično in kaj ni. Etični, moralni vidik je tukaj najbolj odločilen, je najbolj pomemben, je občečloveški in presega - ali bi vsaj moral presegati - meje in razlike različnih političnih pripadnosti in interesov. Na to etično stališče se želimo najprej postaviti tudi mi tukaj. Kar nas vsako leto zbere tukaj, je solidarnost z ljudmi, ki so trpeli krivico. Trpeli so telesno in moralno, nasilno sta jim bila odvzeta življenje in pravica do pravičnosti. Ali so bili česa krivi ali ne, ni bilo pomembno. Tako se je rodil zločin in poteptana bila je temeljna etična zahteva, da mora vsakdo veljati za nedolžnega,
dokler se mu ne dokaže nasprotno. Ima pravico do pravičnosti in ta je bila tukaj množično in kruto zavržena. Do tega, kar se je zgodilo tukaj in po več sto drugih množičnih moriščih po Sloveniji, je prišlo predvsem zato, ker je odpovedala etična, moralna zavest tistih, ki so to počeli, in tistih, ki so znaj višjega mesta to ukazali.
Četrta razsežnost je naša, verska razsežnost. Za kristjane se je tukaj zgodil greh, podoben tis-
dvajsetimi leti sprava že dosežena, ampak zato, ker nas vsaka sveta maša vodi k spravi in nas zanjo usposablja. Sprava, kakršno potrebujemo, ni samo enkratno dejanje, ampak je proces, ki ima več korakov. Naj naštejem samo tri, ki se mi zdijo najpomembnejši.
Prvi korak je brezpogojna privrženost resnici. Resnico lahko poteptamo na dva načina: dajo zamolčimo ali da jo popačimo in izkrivimo. Resnica o povojnih pobojih
podporo sprava zahteva tudi pravico. Ljudje, ki so našli svoje zadnje počivališče tukaj in njihovi svojci, na pravico še vedno čakajo. Njihovi pravici do pravičnosti še ni bilo povsem zadoščeno. Tako dolgo, dokler zaradi teh zločinov ni nihče obsojen in je zarota molka tako učinkovita, da tisti, ki marsikaj vedo, nočejo ali si ne upajo spregovoriti, naša država še ni tisto, kar bi morala biti. Tukaj smo tudi zato, ker čutimo, da se
Jr' 3538	
O™	
Maša v Kočevskem rogu - Foto: s. Aleša - rkc.si
temu, ki je obsojen na prvih straneh Svetega pisma v zgodbi o Abelu in njegovem morilskem bratu Kajnu. Zgodil se je tudi greh, ki je ugonobil samega Božjega Sina Jezusa Kristusa. Zato je ta kraj posejan s križi in znamenji, ki govorijo o Jezusovem trpljenju in smrti, saj so mu na poseben način pridruženi vsi, ki so umrli nasilno in po krivici. Toda v naši veri to ni zadnja beseda. Zadnja beseda je beseda odpuščanja in vstajenja. Jezus je na križu odpustil svojim sovražnikom in rabljem ter molil zanje. Njegov nebeški Oče je to molitev uslišal, zato je svojega umorjenega Sina obudil od mrtvih, kar pomeni, daje ljudem odpustil zločin, ker smo mu ubili Sina, kije postal naš brat, in nam gaje vrnil kot živega priprošnjika za spravo z njim samim in za spravo med nami.
Vsakoletno slovesnost tukaj navadno imenujemo spravna slovesnost. Ni spravna slovesnost zato, ker bi bila z eno mašo pred
je bila dolga desetletja zamolčana, ko pa je prišla na dan, je bila nezaželena ali pa omalovaževana. Se danes si marsikdo ne upa ali pa ne sme govoriti, kar ve o tem. Slišati je zaklinjanje, da mora ostati zgodovina napisana in povedana tako, kakor je bila v času vladavine tistih, ki so te poboje zagrešili. Toda resnice ni mogoče vkleniti, kakor poudarja tudi Jezus v evangeliju: »Nič ni skritega, kar bi se ne razodelo ...« Ravno Kočevski Rog, Teharje ali Huda jama so dokaz za to. Resnica pride prej ali slej na dan. Resnici tudi ne moremo predpisovati, kakšna mora biti, ampak nam nasprotno ona predpisuje, kaj smemo in česa ne smemo trditi. Ona narekuje samo sebe. To velja za vsa področja znanosti in nobenega razloga ni, da to ne bi veljalo tudi za zgodovinsko znanost, če seveda želimo, da ima tudi zgodovina o revoluciji na Slovenskem dostojanstvo znanosti in ne ideologije.
Skupaj z resnico in z njeno
ljudem, ki so tukaj našli poslednji dom, v nekem smislu krivica dogaja še naprej. Država obstaja zato, da svojim državljanom zagotavlja varnost, red in pravičnost. Vsak zločin poruši varnost, red in pravičnost. Zločin mora zato biti obsojen, se pravi odstranjen s seznama sprejemljivih dejanj. To je drugi korak.
Tretji korak je odpuščanje. Sprave ni brez odpuščanja. Ko se soočimo z velikimi zločini in grozotami, smo navadno ogorčeni. Ta ogorčenost je razumljiva in upravičena, ne sme pa se sprevreči v sovraštvo in maščevalnost. Tudi zahteva po jasni obsodbi zločinov in zločincev ne izhaja iz sovraštva ali maščevalnosti, temveč iz potrebe po tem, da se moralni in pravni red, ki je bil z zločinom poteptan, zopet vzpostavi in da zopet dobijo svojo polno veljavo sveta moralna načela pravičnosti in človekovega dostojanstva. Sprava postane popolna in trdna, ko izzveni v odpuščanje.
NAGOVOR NADŠKOFA ANTONA STRESA
Tukaj pod Krenom zato vsako leto obhajamo sveto mašo. Obhajamo spomin na najvišje dejanje sprave med Bogom in ljudmi, ki ga je izvršil Jezus Kristus s prostovoljno smrtjo na križu, na katerem je molil za svoje rablje in zanje prosil odpuščanja. S tem je izpričal najvišjo moč ljubezni. Pri vsaki sveti maši nas vabi, da ga posnemamo. Odpustiti ne pomeni pomesti pod preprogo in tudi ne reči, da zločin ni zločin. Odpustiti pomeni gledati naprej in ne nazaj, kot nas tudi Jezus vabi, ko pravi:
»Vsak kdor prime za plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.« Tako kot pri vsaki sveti maši, smo tudi tukaj - in še posebej tukaj - povabljeni, da se prepustimo moči Božje ljubezni, usmiljenja in odpuščanja, ki jo obhajamo, in se tako z okrepljeno vero, upanjem in ljubeznijo obrnemo proti prihodnosti Božjega kraljestva pravičnosti, ljubezni, miru in sprave. Amen.
msgr. dr. Anton Stres ljubljanski nadškof metropolit
LOJZE GROZDE
METKA MIZERIT
Govor na domobranski proslavi v Slomškovem domu
\	# sako leto meseca
\/ junija pobite naše misli V v domovino Slovenijo.
Duh poišče skrite globeli in prisluškuje šepetu dreves.
V temnih gozdovih, ob robu prepadov, v tankovskih jarkih so umirali domobranci, ponos slovenskega naroda. Kočevski Rog, Teharje, Hrastnik, rov svete Barbare v Hudi jami, škofjeloški gozdovi so kraji, ki bodo ostali za vedno zapisani v slovenskem spominu kot priče mučeniške smrti naših mož in fantov.
Spominjamo pa se tudi tistih, ki so bili že v času vojne žrtve komunistične revolucije. Duhovniki, možje, fantje, žene, dekleta in otroci; da, tudi otroci so padali pod streli blaznih morilcev lastnega naroda. Vse v smislu rdeče revolucije, ki je ubijala vse, kar se je zoperstavilo njeni ideologiji. Bile so nedolžne žrtve in palme mučeništva krasijo njih spomin. Med temi padlimi je bil gotovo Lojze Grozde najlepši cvet, oškropljen z mučeniško krvjo.
Bil je rojen 27. maja 1923 v Gorenjih Vodalah, prijazni vasici pri Mokronogu v osrčju Dolenjske. Loj-
zetovega rojstva se v revni kmečki hiši niso razveselili; bil je nezakonski otrok. Čeprav ga je mati ljubila, ni imela časa, da bi se mu posvetila; morala je delati in otrok je bil prepuščen sam sebi. Ko se je njegova mama poročila, pa ne z Lojzetovim očetom, je otrok ostal pri starih starših in zanj je skrbela teta. Kasneje je odšel na materin dom, vendar je bil na nek način brezdomec, tudi pozneje, ko je kot dijak prihajal na počitnice.
»Tako lepo je biti sam.
Čeprav te ne pozna nihče, čeprav nihče ne ljubi te, le Bog iz nebes na tebe zre.«
Tako je kasneje zapisal bolečino svojega otroštva. Že zgodaj je moral delati; pasel je živino. Samotni pastirček se je razživel, ko je začel hoditi v šolo. Knjige so postale njegove prijateljice.
V gimnazijo je prišel po posredovanju tete Ivanke, ki je bila v Ljubljani služkinja. Stanoval je v Mari-janišču, oskrbovalnino pa so zanj plačevali dobrotniki. S pridnostjo in zavzetim študijem je kmalu postal odličen dijak. Redno se je najprej pripravil za šolo, študiral pa je tudi zasebno. »Učenje za šolo vzamem kot svojo prvo dolžnost, ki mi jo Bog nalaga«, je povedal sošolcu.
Postal je vesel in pogumen fant, navdušen za igre, petje in šport. Ker je bil kmečko neroden, so se mestni sošolci iz njega norčevali; vendar jih je kmalu ukrotil, posebno še, ker jih je pri študiju nadkriljeval. Njegovi vzgojitelji so se zanj resno bali, ker je postajal domišljav. Šola mu ni delala težav, bil je živahne narave in še pesniško nadarjen. Že v tretji šoli je pisal sonete.
Tedaj so ga povabili v Katoliško akcijo. Nekaj časa je dvomil, če bi vstopil v organizacijo, ko je zvedel, da se bo moral, kot član, marsičemu odreči. Potem pa se je z vso zavzetostjo mladega človeka vrgel na delo. Sodelovati s Cerkvijo pri delu za zveličanje duš. Lojze je spoznal smisel apostolata kasneje, ko si je v zvezek napisal Lacordairove besede: »Apostol ni človek, ki uči vero samo z besedo; je namreč človek, ki oznanja evangelij z vsem svojim bitjem in ki je že sama njegova pričujičnost blagodejna bližina Jezusa Kristusa.« Bil je apostol svojim sošolcem, zgled s svojim vztrajnim študijem in čistim življenjem. Marsičemu se je moral odpovedati: športu, igri, sprehodom v naravo, celo slovstvenemu ustvarjanju, da je čas uporabil za sestanke, duhovno obnovo, zborovanje.
Poleg dela v Katoliški akciji, je sodeloval v Marijini kongregaciji. Marijo je iskreno častil, Njej je posvetil svoje življenje. »Marija, moja
Mati, jaz sem tvoj otrok«, je zapisal. Bil je fantovsko pobožen. Odkar je vstopil v Katoliško akcijo, je vsak dan prejemal sveto obhajilo. Sv. maša, združena s sv. obhajilom, je bilo središče njegove pobožnosti. »Sveta Evharistija, sonce mojega življenja«, je napisal v svoj mali zvezek na duhovnih vajah 28. julija 1942.
Lojze je bil narodno zaveden že v osnovni šoli. Kot dijaku se je ljubezen do domovine še poglobila. Pogosto je ponavljal geslo: »Vse za domovino, narod in Boga.«
Sveta si zemlja, ti blagoslovljena si od najvišjega kralja neba.
Ti z mojih dedov krvjo prepojena Tebi vsa moja ljubezen velja.
Tebi živeti in zate umreti moja Slovenija jaz le želim, ko ti še lepših dni zarja zasveti, v tvojih naj tleh svoj počitek dobim.
Zelo ga je prizadela vojna in okupacija.
»Slovenija, ti moja rana! Pozabljena, prezrta in izdana, sovragu prepuščena brez moči.
Posebno pa se je zavedal, da je komunizem največje zlo za slovenski narod. Pretresen ob nasilni smrti Vinka Mravljeta in Jaroslava Kiklja je napisal v dnevnik: »Mladec mora biti pripravljen na žrtve, mučeništvo in smrt.«
Lojze je vstopil v osmi razred gimnazije. Prišel je čas, da se je moral odločiti za svoj življenjski poklic. Od 24. do 28 julija 1942 je delal duhovne vaje. Se je takrat odločil, da bo vstopil v semenišče in postal duhovnik? Vsi, tudi njegovi vzgojitelji so bili prepričani, da si je že izbral poklic, Bog pa mu je določil krvavo daritev mučeništva.
Dva meseca pred smrtjo je bil na obisku pri prijateljski družini. Pogovarjali so se in nekdo je omenil, da bo treba vzeti puško v roke. Lojze je dejal: »Ne, jaz je ne bom; to ni moja naloga. Jaz sem za nekaj drugega določen.«
Je slutil svojo mučeniško smrt? Skoraj gotovo. Nekoč je šel s prijateljem po ulici, ko je nenadoma
rekel: »Bojim se, da pri mučenju ne bi vztrajal. Veš, nisem dovolj trden.«
»Saj moraš vendar zaupati v Boga, v katerega slavo vse delaš,« mu je odgovoril prijatelj.
Božič leta 1942 je Lojze Grozde preživel pri prijateljivi družini v Podtaboru pri Strugah. Po večerji je z družino molil vse tri dele rožnega venca. Za novo leto pa je želel iti domov; videti mamo, sestre in brate in jim prinesti nekaj praznične radosti.
28. decembra je šel Lojze k sv. spovedi, kot pripravo na prvi petek. Na novega leta dan ga je prijateljev brat s sanmi odpeljal v Stično, kjer je opravil pobožnost prvega petka. Bil je pri sv. maši in prejel sv. obhajilo, zadnjikrat v življenju; bilo je zanj sveta popotnica. Iz Stične se je odpeljal z vlakom do Trebnjega, tu je dobil voznika proti Mirni. Ko so prišli v vas, so voz obstopili komunisti in Lojzeta Grozdeta odpeljali na zaslišanje v gostilno. Že tam so ga pretepali. Pri njem so našli le latinski misal in Hojo za Kristusom, ki jo je uporabljal za duhovno branje. S sabo je imel tudi nekaj knjig o Fatimski Mariji in nekaj podobic, ker je želel v domači vasi širiti pobožnost do Marijinega Brezmadežnega Srca. Zvečer so ga v sokolskem domu pretepali in grozovito mučili. Potem so ga odvlekli v gozd. Kakor je bilo videti iz poškodb na truplu, so mu smrtni udarec zadali s topim orodjem, krampom ali motiko, kar je pričala široka rana na njegovi glavi. Bil je ubit, ko še ni izpolnil dvajset let.
Vse je tiho, vse miruje in skrivnosti prisluškuje, nič ne moti te svetosti.
In zemljo je kri polila bela polja pordečila.
Vse je tiho, vse miruje in skrivnosti prisluškuje nič ne moti te svetosti.
Njegovo nezakopano truplo so 23. februarja našli otroci v gozdu, ko so šli nabirat zvončke. Bilo je popolnoma ohranjeno; trohnoba ga še ni načela. Kot mi je mama pripovedovala, se je pogreba udeležila množica ljudi, čeprav so komunisti grozili, da bodo
streljali na pogrebce. Pokopan je bil na pokopališču v Šentrupertu. Na skromni beli marmornati plošči je bilo napisano njegovo ime: Lojze Grozde.
Kot otroci smo večkrat nesli slovenski šopek na njegov grob. »To je naš mučenec,« mi je nekoč poše-petala teta. Nisem dobro razumela, kaj bi to pomenilo, pa tudi spraševala nisem. V tistih svinčenih povojnih letih smo še otroci molčali.
Danes ni več čas molka. Papežev legat kardinal Tarcisio Bertone je na evharističnem kongresu v Celju 13. junija Lojzeta Grozdeta slovesno razglasil kot mučeneca svete vere za blaženega.
»Še posebej je častil evharistijo, ki je hranila njegovo neomajno vero, sposobnost žrtvovanja za odrešenje duš in njegov apostolat v Katoliški akciji, da bi druge mlade pripeljal h Kristusu,« je povedal papež Benedikt XVI. v nedeljo, 13. junija, na Trgu svetega Petra v Rimu.
Blaženi Lojze Grozde je svetal zgled nam vsem, posebno dijaški mladini. Njegove zemeljske ostanke bodo prenesli v cerkev Marijinega Vnebovzetja na Zaplazu, ki je božja pot novomeške škofije.
Bil je med prvimi, ki je umrl mu-čeniške smrti. Sledili so mu še drugi, tisoči, naši domobranci, junaki.
Pesnik Jeremija Kalin opeva takole tiste dogodke:
...iz Valukovega rodu karantanskih svobodnjakov -
tabor vetrinjski:
Joj, Narod Benjamin! Moj Narod Zaznamovancev!
Dvanajst tisoč legijonarjev in domobrancev...
in slednji je potočil zadnjo kapljo krvi iz žil,
da zdaj v blesku belih oblačil
drže palmo mučeniško preko srca -
Zmagovalci za večni čas!
Ne iščemo maščevanja, vendar zahtevamo, da se domobrancem in drugim žrtvam komunistične revolucije uradno vrne čast, kot junakom, ki so padli za svobodo in domovino.
ŠKOF GOVORI
O SVOJEM POKLICU
Msgr. JOSE IGNACIO MUNILLAAGUIRRE, škof mesta San Sebastian (Španija), je ob koncu Duhovniškega leta opisal svojo pot do duhovništva.
»Drug te bo opasal in te peljal, kamor si ne... predstavljaš.«
"X "T ajprej naj povem, da me l^kl nihče nikoli ni prosil za .1. ^1 napisano pričevanje o moji poti do poklica. Tudi ne vem, zakaj škofje uporabljamo pisano besedo le za razlago, kadar ‘učimo’. Kot na primer, kadar razlagamo vero ali vabimo k sodelovanju v življenju Cerkve, ali ko razpravljamo o aktualnih moralnih vprašanjih, in podobno.
Res pa so me vabili, da bi govoril o svojem poklicu ob klepetu pri mizi ali med pogovori na pastoralnih mladinskih srečanjih: »Zakaj nam ne poveste kaj o svojem poklicu?« Je res, da pismeno pričevanje zahteva več truda in dobre volje od človeka. Ni dvoma, da je to koristno, saj je to po božji volji, da smo drug drugemu zgled. Poleg tega, naša zgodba ni tako ‘naša’ kot navadno mislimo, in sploh ni ‘privatna zadeva’. Zato se nisem nikoli obotavljal ‘skočiti v bazen’, če so me kdaj prosili za takšno pričevanje. Premagati je bilo treba samo prve trenutke, ko sem zardeval zaradi neke sramežljivosti ali strahu, kar ni nič čudnega, saj je to lastno vsem.
Morda vas preseneča naslov, ki sem ga izbral za ta spis (»Drug te bo opasal in te peljal, kamor si ne... predstavljaš.«). Začenjam namreč z evangeljskim odstavkom, ki me je močno nagovoril. Sv. Janez nam pripoveduje, kako je Jezus po vstajenju, po čudežnem ribolovu in srečanju z apostoli trikrat ponovil Petru isto vprašanje: »Ali me ljubiš?« Po Petrovem trikratnem odgovoru mu je Jezus zaupal nalogo, ki naj bi ga zavezovala vse življenje: »Pasi moje ovce.« Vedno sem se zdrznil ob branju besed, ki temu naročilu sledijo: »Resnično,
resnično ti povem: ko si bil mlad, si se sam opasoval in si šel, kamor si hotel; ko boš pa star, boš raztegnil svoje roke in drug te bo opasal in te peljal, kamor nočeš« (Jan j 21,18).
Če sem si v naslovu dovolil zamenjati zadnjo besedo te vrstice (‘hoteti’ za ‘predstavljati si’), je zato, ker vem, kako nam jo naša fantazija rada zagode. Preveč smo namreč nagnjeni k temu, da vse merimo po lastni pameti in okusu.
Zgodba mojega poklica se je začela na ‘dobri zemlji’, zato se Bogu ne bom nikoli dovolj zahvaljeval za našo družino, ki je bila res krščanska. Vedno bolj se zavedam sreče, da sem rasel v preprosti, a zahtevni družini, v delavni, duševno uravnovešeni in globoko verni. (In ta privilegij uživam še danes, zlasti zdaj, ko z menoj živi mama.)
Če se spomnim svojih otroških let, odkrivam, v čem je imel Gos-
pod glavno oviro na poti do mene: kako premagati mojo boječnost. Duhovniški poklic ni nezdružljiv s življenjsko plahostjo in nesigur-nostjojepares, da božji klic zahteva, da porežemo vse naše ‘vezi’.
Ko sem imel enajst ali dvanajst let, se spominjam, da sem zbežal v drugo sobo, če je zazvonil telefon. Zame je bila velika muka, govoriti z nepoznanimi. Tudi ne smem pozabiti mamine potrpežljivosti, ko me je hotela na vsak način prepričati: »Pa kaj bo nekoč iz tebe? Življenju je treba pogledati v obraz!« (Težko si predstavljate, kolikokrat mi pridejo na misel tiste zadrege sedaj, ko se moram tolikokrat znajti pred sredstvi javnega obveščanja.)
V mojem primeru je imel Gospod lastno strategijo, ko se je posluževal preprostega in uspešnega sredstva za mojo rast: pastoralno življenje v Cerkvi. Študiral sem v verskem kolegiju, ki so ga vodili Bratje Srca Jezusovega, kjer smo se ob sobotah dopoldne udeleževali tedenskih sestankov za poglabljanje v nedeljsko liturgijo. Letno smo imeli duhovne vaje. To duhovno oblikovanje smo dopolnjevali z apostolatom med najbolj ubogimi, s pomočjo Vincencij eve konference. Spominjam se, da sem veliko pridobil, ko smo tedensko obiskovali zapore Matute-ne, da smo zapornikom projicirali filme in se z njimi pogovarjali.
Bila so to težka leta (1975-78) in odločitev pred tovariši v razredu in na gimnaziji ni bila lahka. Duhovni vodja našega centra je povabil tiste, ki smo se udeležili duhovnih vaj (bilo nas je malo v primeri s tistimi, ki so povabilo odklonili), da smo hodili po razredih in pričali o svoji izkušnji na duhovnih vajah. Ne vem več, kako, toda jaz sem to storil...!
Končno smo se znašli v zadnjem letniku gimnazije. Študentje teh letnikov so se v tistem času veliko bolj odločali za poklice kot danes. Jaz sem se nagibal za univerzitetni študij, nikoli pa nisem razmišljal o možnosti, da bi izbral za življenjski poklic duhovništvo. Na to nisem nikoli mislil, vsaj zavestno ne.
Udeležil sem se duhovnih vaj,
ki sojih pripravili v zadnjem letniku kolegija. Imam jih v lepem spominu, kar pa ne pomeni, da bi me pridigar z razmišljanjem o poklicu kaj prepričal. Duhovne vaje so se končale s sveto mašo, med katero nas je duhovnik povabil, naj napišemo na list sklepe, ki smo jih tiste dni naredili, in jih potem zažgemo v kotliču z žerjavico, postavljenim pred oltarjem. In res so med nas pri darovanju razdelili liste in bi-rome. Živo se spominjam, kot bi bilo danes, da sem gledal, kako so drugi pisali, medtem ko jaz nisem vedel, kaj bi napisal. Ko sem videl, da sem edini, ki še ni oddal papirja, mi je v trenutku prišlo na misel, da bi podpisal prazen list, hkrati pa prosil Gospoda, naj ga sam izpolni. Takšno je bilo moje darovanje med tisto mašo!
Verjetno seje papir takoj vžgal in prav tako seje dim hitro dvignil v nebo. Se tisto noč sem se prvič v življenju jasno zavedel možnosti, da me Gospod prosi, naj pozabim na svoje načrte in sledim njemu... Bilo je na predvečer mojega rojstnega dne. Za to sem hvaležen Bogu, zakaj od takratnih sedemnajst izpolnjenih let pa do sedanjih oseminštiridesetih nikoli nisem dvomil, daje bil njegov klic.
Ko človek odkrije svoj poklic, zaradi svoje neizkušenosti misli, da je že prišel do polnega spoznanja božje volje o svojem življenju. V svoji naivnosti si nadeja, da že vse ve, ko v resnici ni naredil drugega kot šele prvi korak.
Imam zelo lepe spomine na semenišče. Doživel sem veliko lepih presenečenj. V resnici še danes pripovedujem vsakemu, ki me hoče poslušati, da so bila to ‘zlata leta’ v mojem življenju. Odnos med semeniščniki nas je v resnici bogatil in dvigal. Istočasno sem imel okrog sebe velike duhovniške vzornike, da sem se sproti privajal vsemu potrebnemu za duhovniško službo, ki mi jo bo zaupala Cerkev. Vsak si predstavlja svoje duhovništvo po vzornikih, ki ga obdajajo, v življenju pa je potem vse drugače. Vsak skuša biti podoben temu ali onemu, Gospod pa hoče, da gledamo samo njega in odkrivamo pot, ki jo On hoče za naše življenje. Okolje, v katerem živimo, je zelo
važno, odločilna pa je samo božja volja, ki se nam razodeva postopoma in to takrat, kadar je treba.
Če se ozrem na svojo preteklost, odkrijem primere, kako se je to dogajalo v mojem življenju. Nikoli si nisem predstavljal, da mi bo Gospod namenil dušnopastirsko delo med mladimi uživalci mamil. Skozi mnogo let je bilo v župniji Zumärraga prav to eno od mojih zaposlitev, kateri sem moral posvečati največ časa. Nikoli si nisem predstavljal, da bi bil sposoben voditi gradnjo župnijskega kompleksa, a je prišel dan, ki meje presenetil, ko sem bil do vratu pogreznjen v tej nalogi... Nikoli ne bi mislil, da se bom kdaj bavil s sredstvi javnega obveščanja in da bi mi kdo rekel, da bom imel nekoč v eni roki mikrofon Radia Marija, z drugo pa tipkal po tipkalnici. In kaj naj rečem o sedanjem času? Še na misel mi ni prišlo, da bi me mogla Cerkev kdaj poklicati v škofovsko službo! Vedno sem imel napačno predstavo o škofih, kot da so obdarjeni s posebnimi darovi. Zdaj vem, da so stvari veliko preprostejše, kot si jih predstavljamo.
Važen pa je drug vidik, da razumemo to zgodbo v ključu kontinuitete in notranje uravnovešenosti. Resje, da se dušnopastirski scenarij duhovniške službe v teku življenja lahko spremeni, važna pa je rdeča nit, ki mi dovoli živeti vsak trenutek izkustvo istega globokega poenotenja s Kristusom. V mislih imam predvsem obhajanje svete maše, podeljevanje zakramenta svete spovedi, pridiganje Božje besede. To je tisto, kar tako oblikuje duhovnikovo dušo, da bi, brez dvoma, enako doživljal duhovništvo v popolnoma drugačnih okoliščinah kot pa je potekalo moje življenje... V Duhovniškem letu hočem poudariti, da ni drugega smisla za naše življenje kot popolna identifikacija s Kristusom Duhovnikom, z Ženinom Cerkve in z Dobrim pastirjem črede. Vse drugo - okoliščine, kako, kje in kdaj - je drugotnega pomena.
Mislim, daje, bolj kot vse drugo, ključ vsakega poklica v neke vrste ‘bianko čeku’, ki ga moramo vsi podpisati Bogu. V življenju pa
skušamo včasih izpolniti ček z vse vrste podrobnostmi, potem pa prosimo Boga, naj ga podpiše. Zapišemo količino, datum, kraj... in potem čakamo, da Bog pritisne svoj žig na naše načrte. Zadeva je ravno obratna: Bog poskrbi in zapiše količino, datume in kraje. Prej pa od nas pričakuje podpis in sicer brezpogojnega.
Zgodba našega življenja je v stalnem boju prilagajanja naših ‘pričakovanj’ Božjim načrtom. Pogosto je ena od glavnih zmot, ki otežujejo ta proces, prav nezaupanje do naše Matere Cerkve. Z leti sem prišel do spoznanja, da čeprav je res, da ima poklic izvor v Bogu, ni nič manj res, da ga odkrivamo samo skozi pozive in navodila Cerkve. Brez teh ne bi mogli nikoli razlikovati med tem, kaj je božja volja in kaj so naše osebne domislice.
Če še enkrat preletim gornje vrstice, preden zaključim ta pričevanj ski zapis, moram reči, da tudi zdaj ne smem misliti, da sem že na koncu zgodbe mojega poklica. Se zmeraj velja zame tisto, kar govori Gospod: »Drug te bo opasal in te peljal, kamor nočeš.« In jaz spet odgovorjam Gospodu, da ne vem, kaj hoče v prihodnje, a da jaz hočem samo tisto, kar On hoče. Mater Božjo pa prosim, naj mi izprosi milost, da bo ta zadnji stavek, ki sem ga zapisal, več kot samo okrasni zaključek tega zapisa.
Prevedel S.S.
HVALEŽNOST
M. Gandhi si je v neki afriški restavraciji naročil kosilo. Ko je pojedel in plačal račun, je rekel natakarju:
»Hvala za prijazno postrežbo!«
Natakar je ves ganjen odvrnil:
»Gospod, nikoli vas ne bom pozabil. V vseh petindvajsetih letih dela še nisem niti enkrat slišal besede zahvale.«
ZASVOJENOST z računalnikom
BOGDAN ŽORŽ
ačunalnik je orodje, zelo upo-rabno, na vseh področjih 1 človekovega življenja. Danes si že kar težko predstavljamo življenje brez računalnika, pa čeprav je računalnik pri nas začel svoj zmagoslavni pohod šele pred dvema desetletjema - prvi osebni računalnik je bil izdelan šele leta 19811
Če je računalnik orodje, je - tako kot velja za vsa orodja v splošni uporabi - dobro, da se otrok že zgodaj nauči upravljati z njim. Izkušnje kažejo, da se majhni otroci veliko lažje naučijo upravljanja z računalnikom, da veliko lažje dojamejo drugačen način razmišljanja, ki je potreben za delo z računalnikom. To je dobro in koristno in nas spet nagovarja k temu, daje dobro otroka čimprej seznaniti z računalnikom.
Pri tem pa nastopijo težave! Računalnik nam ponuja tudi obilo zabave, igric, razvedrila vseh vrst. Otrok začne najprej uporabljati računalnik kot igračo. Ampak to velja pravzaprav za vsa - ali vsaj večino -orodij, s katerimi se otrok seznanja. Majhen otrok se najprej s temi orodji igra. Pri tem se z njimi seznani, zbliža, se jih nauči varno uporabljati - in postopoma, ko jih vse bolj in bolj uporablja kot pripomoček pri delu,
se ta igrača spreminja v orodje. Kot igrača postaja to orodje vse manj zanimivo, otrok postopoma preraste to ‘igralno fazo’. Pri računalniku je drugače. Računalniške igre, vrste in možnosti igre in zabave s pomočjo računalnika rastejo z otrokom, in računalnik nikoli ne preneha biti zanimiva igrača.
Računalnik kot igrača nudi otroku (pa tudi odraslemu) zabavo, ugodje, sprostitev, odmik od trenutnih problemov, stisk. Nudi pa še veliko več od tega: omogoča oblikovanje navidezne lastne uspešnosti, brez napora in brez resničnega tveganja, omogoča razmah navidezne ustvarjalnosti, ki pa je nekoristna; omogoča razmah občutkov moči, neke lastne vrednosti - ki pa je spet samo navidezna, obstaja le v navideznem svetu računalniške igre. To so pa že doživetja, ki vodijo v zasvojenost. Potreba po uspešnosti, moči, lastni vrednosti, ustvarjalnosti... vse to so resnične in pomembne otrokove potrebe, otrok potrebuje v svojem razvoju možnosti, da jih zadovoljuje. Otrok, ki pretirano zadovoljuje te potrebe v računalniških igricah, se počasi odmika od resničnega doživljanja sveta. Od resnične, pristne komunikacije z zunanjim svetom, v
navidezni svet računalniške igrice.
Proces, ki ga tu prepoznavamo, je povsem enak, kot pri drugih zasvojenostih: otroka najprej privlači igra, zabava, ugodje, otrok se v teh igricah tudi zares sprosti. Toda, ko obseg računalniških iger postaja vse večji, ko se začne oblikovati učinek zasvojenosti - je ugodja vse manj. Pravzaprav povsem podobno kot pri drugih zasvojenostih: otrok samo hlepi po novih in novih igrah, potrebuje igro zaradi igre - in ob njej ne uživa več. Postaja čedalje bolj napet, razdražljiv. Postopoma začne vedno bolj zanemarjati odnos z drugimi - z vrstniki, s starši..., saj ga stiki z drugimi motijo - obenem pa se tudi vse težje sporazumeva z njimi, saj se je preveč navadil načina navideznega sporazumevanja iz računalniških iger. Začnejo se pojavljati težave pri opravljanju vsakodnevnih obveznosti, zanemarjanje teh obveznosti, vključno s šolskimi obveznostmi. Otrok postaja vse bolj čudaški... V svoji terapevtski praksi se srečujem s takšnimi otroki in mladostniki, pa tudi z že bolj odraslimi mladimi ljudmi. Včasih postane obnašanje takšnega zasvojenca tako čudaško, da okolje pomisli celo na duševno bolezen!
Kako preprečiti zasvojenost z računalnikom? Ponujam nekaj preprostih nasvetov:
Preverjajte čas, ki ga otrok preživi ob računalniških igricah. Ta čas naj bo omejen, naj ne ovira otroka pri vključevanju v druge oblike iger in dejavnosti.
Preverite, če se otrok lahko odtrga od računalnika, ko preteče določen ali dogovorjen čas. Ne dopuščajte, da otrok to prekinitev zavlačuje ali oddaljuje, običajno z izgovori »Samo to igrico še do konca...«
Čim bolj zgodaj otroka spodbujajte in navajajte, da začne uporabljati računalnik kot orodje. Za začetek je to lahko zelo preprosta uporaba, še vedno v obliki igre: otrok naj kaj nariše, napiše; kasneje naj začne svoje izdelke, svoje igrice... urejati v svoji računalniški knjižnici, naj si oblikuje svoje podatkovne knjižnice...
Kako pa ravnati, če opazimo, da je naš otrok že zasvojen z raču-
MARIJINA SPOROČILA MIRU ZA SVET
PRIČEVANJE
avstrijskega cistercijana patra KARLA WALLNERJA
■ 's o pričevanju patra Wall-I—^ nerja je za kristjana samo J- vera premalo. Živimo v času poplave praznoverja, ki ga vzpodbujajo new age, verski sin-kretizem in postmoderni iracio-nalizem, tako da lahko hitro zapademo v slepo fanatičnost, neumno praznoverje ali smešno naivnost. Krščanska vera pa od vsega začetka nima nič skupnega z
nalnikom? Najprej je potrebna odtegnitev od vira zasvojenosti -onemogočiti otroku dostop do računalnika za neko obdobje, ki pa naj bo dovolj dolgo - najmanj en mesec. Po tem obdobju naj otrok ima spet dostop do računalnika, ampak pod zelo nadzorovanimi pogoji, ob upoštevanju vsega zgoraj napisanega!
Iz knjige Sodobno suženjstvo
naivno lahkovernostjo. Izjava nevernega Tomaža, »če ne vidim ..., če ne vtaknem prsta v rane ..., ne bom veroval,« jamči za to, da se nismo dali naivno preslepiti bajkam. Prva Cerkev ni sad uspešne prevare, kakor je v 17. stoletju razlagal Hermann Reimarus, niti projekcija človeških želja, kakor je trdil Ludwig Feuerbach v 19. stoletju. Krščanska vera je utemeljena na zgodovinsko izkušeni stvarnosti. »Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo na svoje oči videli... in so otipale naše roke, to vam oznanjamo Besedo življenja.«
Cerkev nikoli ni lahkoverno ravnala s paranormalnimi fenomeni, kakor so prikazovanja, vizije, elevacije, stigme in drugi ‘čudeži’, naj bodo še tako privlačni. Cerkev se je vedno ravnala po ‘apostolskem’ vzoru svetega Tomaža, tako da gre od oprezne distance do kritičnega raziskovanja ali tudi do odločnega odklanjanja. Tako je bilo s prikazovanji Katarine La-boure leta 1830, ki je morala 'inkognito', s pomočjo svojega spovednika organizirati širjenje čudodelne svetinje. Podobno je bilo pri prikazovanju Bernardke Sou-birous v Lurdu, kjer je župnik zahteval trdne dokaze, v Fatimi, kjer so tri mlade vidce odpeljali na policijo, ali pri stigmatiziranem kapucinu patru Piju iz Pietrelcine, ki mu je Vatikan skozi dolga leta prepovedal javno maševati, v skladu s katoliškim načelom razumnosti in nenaklonjenosti do človeškega nagnjenja k čudežnemu.
A še en razlog je, ki obvezu-
je Cerkev k natančnemu raziskovanju in presojanju. Vera Cerkve uči, da se v razodetju, ki se je končalo z zadnjim apostolom, nahaja vsa milost odrešenja, vse nadnaravno, kar se dogaja v življenju Cerkve, predvsem po zakramentih. Razlikovati moramo dva vidika nadnaravnega. Tisto, kar je nadnaravno po svoji biti (substanci), in tisto, kar je nadnaravno po svoji obliki (načinu). Po svoji biti je nadnaravno božje posinovljenje po krstu, zaznamovanje s Svetim Duhom pri birmi, ponavzočevanje Jezusove daritve na križu pri sveti maši, odpuščanje grehov pri spovedi in tako dalje. To po svoji vrednosti daleč prekaša tisto, kar je nadnaravno po svoji obliki. S tem pa je drugače. Kar je nadnaravno po svoji biti, navadno prihaja tiho, nevpadljivo. Posebno pri zakramentih je to zelo jasno. Nekaj kapljic vode in besede »jaz te krstim ...« pri svetem krstu povzroči božje posinovljenje. Košček kruha in besede spremenjenja pri evharistiji prikličejo med nas Najsvetejše, kar poznamo na svetu. Bog v svoji biti prihaja k človeku skromno in ponižno. Pri tem gre za blago notranje delovanje, za krepitev duše v globini. Kar je nadnaravno po obliki pa deluje nasprotno, predvsem z močnim vtisom ali, kakor pravimo 'senzacionalno'. Takšen vtis napravi nadnaraven dogodek po obliki zato, ker je zunaj naravnega, običajnega. Takšen je bil sončni čudež v Fatimi. Podobno je s čudežnimi ozdravljenji v Lurdu. Močan vtis prikazovanj želi opozoriti ljudi na stvarnost nadnaravnega sveta. In to ljudi fascinira. Človeka presune doživetje stvarnosti nadnaravnega. Vendar imajo ti pojavi smisel samo, če so podrejeni tistemu, kar je nadnaravno v biti, če je to njihov cilj. Cerkev ni nekakšna družba čudotvorcev. Kristus jo je poslal v svet, da bi »z glavo in srcem« predajala vero v Božje razodetje. Krščanstvo je življenje v Božji milosti po Cerkvi in njenih zakramentih. Ti so veliki v svoji notranji moči in skromni v pojavni obliki. Bistveni kriterij za presojo
PRIČEVANJE PATRA KARLA WALLNERJA
nadnaravnih fenomenov pa je, ali vodijo v globine nadnaravnega, to je k življenju v milosti, ali pa so samo senzacija, nekaj, kar ne povzroči drugega kakor le predhodno versko vročico.
In kaj razodevajo sadovi Med-žugorja? Cerkev o tem še ni dala končne sodbe, ampak je pustila vprašanje odprto. Glede na to stališče Cerkve ni primerno, če se nekateri obnašajo do Medžugorja agresivno kot da je Medžugorje igrača v rokah hudega duha. Prav tako je problematično, če nekateri govorijo o Medžugorju, kakor če bi odrešenje sveta zaviselo zgolj od tega, ali bomo poslušali Marijina sporočila. Daje to nedopustno pretiravanje je razvidno že iz dejstva, da gre pri sporočilih dejansko za vabila, se pravi duhovne vzpodbude. Mislim, da ima vsak teološko izobražen človek pravico, da se pred fenomenom Medžugorja nemočno ustavi. Če so ti pojavi vsakdanjih srečevanj Božje Matere z vidci resnični, potem je to brez primere v vsej zgodovini Cerkve.
Preden bo dala Cerkev dokončno sodbo o Medžugorju, je kardinal Schönborn pokazal na načelo razlikovanja duhov, kakor ga je učil Jezus: »Po njih sadovih jih boste spoznali. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata?« No, da se razpravljati tudi o sadovih ...
»Sam pa,« pravi pater Wallner, »sem si ustvaril jasno sodbo o njih. Kot trezen človek sem prve vesti o Medžugorju sprejel z veliko skepso. Ko pa se je na moje presenečenje Hans Urs von Balthasar pisno zelo pozitivno izrazil o Medžugorju, sem se dal preprositi skupini mladih, da jo spremim v Medžugorje. Komaj mesec dni sem bil duhovnik, ko sem junija 1988 pred medžugorsko cerkvijo stopil iz avtobusa. Tisti dan sem spovedoval deset ur. Od tedaj sem osebno prepričan, da sadovi Medžugorja nikakor ne morejo prihajati od hudega duha. Potem sem skoraj vsako leto spremljal po en avtobus mladih v Medžugorje in moje prve vtise je čas še potrdil. Mislim, da je prav Božja previdnost hotela, da sem Medžugorje spoznaval vedno samo iz
perspektive svoje 'normalne' duhovniške službe, torej odznotraj ob delitvi zakramentov. Spraševal sem se, ali gre morda tu le za sa-kro-predstavo, se pravi za nekaj nadnaravnega samo po obliki, ali za nadnaravno v biti, substanci. Lahko rečem, da to, kar sem videl v Medžugorju, niso gnili sadovi. Vse vodi k evharistiji, spovedi, molitvi, življenju po zakramentih, zvestobi cerkvenemu učiteljstvu. Moji začetni strahovi, da bom v Medžugorju naletel le na 'čudeže' in pretiravanje, so se izkazali za neutemeljene. Na zadnjem festivalu mladih avgusta 2009 sem doživel, kako na deset tisoče mladih med češčenjem Naj svetejšega kleči na neudobnih, s kamenčki posutih tleh, kako mladi hrepenijo po vsakdanji sveti maši. Lahko rečem, da je bila moja štola vsak dan mokra od solza mnogih, ki so po dolgih letih ali celo desetletjih pristopili k spovedi. Poznam veliko mladih parov, ki so v Medžugorju dobili modrost in hrabrost, da stopijo v zakon v popolni čistosti. Poznam družine, kijih je Medžugorje spodbudilo k družinski molitvi. Med mladimi, ki sem jih spremljal z avtobusom v Medžugorje, je vsako leto več takih, ki tam dobijo milost duhovnega poklica. Prosim Boga, da bi Cerkev z razumom in srcem, v pravičnosti in ljubezni razsodila o Medžugorju in za ta romarski kraj izdala boljša pravila. Predvsem pa prosim Boga, da bi duhovna rodovitnost, ki izhaja iz Medžugorja, še naprej ohranila tako močno nadnaravno bit.«
Iz revije Glasnik Kraljice miru
Statistika za prve štiri mesece leta 2010
V prvih štirih mesecih tega leta je bilo podeljenih svetih obhajil; januarja 41.000, februarja 25.000, marca 80.500, aprila 136.200. Somaševalo je: januarja 866, februarja 623, marca 1.434, in aprila 2.6.12 duhovnikov.
PATER PIJ
POT DO DUHOVNIŠTVA
(1903 - 1910)
Slovo od doma
tesnobo so vsi domači skupaj župnikom čakali, kakšen bo provincialov odgovor.
Hvala Bogu: prošnja je bila sprejeta, odgovor je bil pritrdilen, določen je bil dan prihoda v noviciat.
V Francescovi duši so se menjavali trenutki veselja in trenutki temine. Jasno je gledal dvojni svet: na eni strani redovniški poklic, na drugi privlačnost doma in tega sveta. Vedno bolj pa se je v njegovem srcu vzpostavljal notranji mir.
Bližal se je 6. januar 1903, dan slovesa. Jutranje sv. obhajilo ga je močno okrepilo. Bog mu je dal razumeti, da mu bo zaupal veliko poslanstvo, ker ga zelo ljubi.
Najtežje mu je bilo slovo od ljubljene matere, od njegove ‘svete mame’, na kateri je najbolj občudoval močno vero in življenjsko modrost.
Ob slovesu mu je s solzami rekla: »Od zdaj naprej ne pripadaš več me-
ni, ampak Bogu in sv. Frančišku.«
Odpravili so se na pot: oče s sinom, dva pripravnika za noviciat in profesor Caccova. Mati jim je pripravila, kar je imela najboljšega. Segli so si v roke in - zbogom.
V	samotnem samostanu Morcone so doživeli prisrčen sprejem. Okrepili so se, pregledali hišo, velik vrt, ljubko cerkev, posvečeno Gospe od milosti.
Oče se je s profesorjem zadovoljen vračal domov. Še bolj zadovoljen je bil Francesco. Prišel je v kraj, ki si ga je že dolgo tako želel. V redu bo preživel le nekaj dni manj kot 66 let.
V noviciatu
Po dveh tednih je dobil Francesco 22. januarja 1903 redovno obleko in redovno ime in istega dne je fr. Pij nastopil predpisani enoletni noviciat.
V	vsakem redu je noviciat najpomembnejša doba. Bodoči redovnik se leto dni oblikule v duhu reda. Kandidat in predstojniki morajo v tem letu spoznati, ali je novinec sposoben za redovno življenje ali ne.
Na vratih kapucinskega noviciata vMorconejuje bil resnoben napis: »Ali pokora ali pekel.« Ta napis je odkrival značilnost noviciata: pripravljenost na žrtev. Redovniško življenje je za velikodušne, hrabre ljudi. In prav ta velika strogost je privlačila kandidate. Zahtevnost privlači zdrave in čiste fante. Dejansko je bil noviciat vedno poln.
Fr. Pij je opravljal noviciat z veliko gorečnostio. Od mladih nog je bil nagnjen k premišljevanju in zatajevanju; zaželel si je še tršega življenja. Hrano so imeli doma že tako slabo. Spali so, kot spe na kmetih. Francesco je že kot devetleten deček hotel spati na tleh, za zglavje mu je bil kamen, kot je slišal v cerkvi o očaku Jakobu.
V	noviciatu predpisanih vaj ni samo vestno spolnjeval, ampak jih celo dopolnjeval. Posebno je pretiraval pri postu.
Ne oče ne mati še nista videla sina, kakšen je v kapucinski redovniški obleki. Želela sta ga videti, zato sta ga prišla obiskat.
Prišla sta in ga videla, toda kar prestrašila sta se. Videla sta, kako grozno je shujšal in bil čisto bled. Med pogovorom je gledal v tla namesto v starše. Oče je bil razočaran. Kaj so naredili z njegovim sinom! Želel je govoriti s predstojnikom.
Gvardijan ga je potolažil, da sin ni prav nič bolan, le pri postu pretirava. Gledanje v tla pa je predpis v noviciatu. Nekoliko se je potolažil, vendar sta šla z materjo domov zaskrbljena.
Rožljanje pekla
Nekega večera je šel fr. Pij kot ponavadi spat. Poleg njegove sobice je imel sobo fr. Anastasio. Nenadoma je zaslišal, da iz njegove sobe prihajajo močni glasovi. Radoveden je odprl okno. Kako se je prestrašil, ko je pred seboj zagledal velikega psa, ki je buljil vanj. Hitro se je priporočil angelu varuhu. Drugo jutro je zvedel, da tisto noč fr. Anastasia sploh ni bilo v sobi. Ali je bil hudobni duh?
Večkrat se je pripetilo, da je dobil v svoji sobi vse razmetano, kot da bi divjal vihar, a je imel sobo zaprto. Od kod to? Fr. Pij si je bil kmalu na jasnem. Saj so se mu ponoči tolikokrat prikazovale strašne pošasti, da bi skoro umrl od strahu. Niso bile samo sanje, saj je zjutraj imel podplute oči, rane na obrazu in po telesu.
Iz življenja sv. arškega župnika Janeza Vianeja, sv. Janeza Boška in drugih svetnikov poznamo te pojave. Hudobni duh, ki je po naravi izredno bister, je zaslutil, da bo iz tega mladega fanta zrastel odločen borec zoper kraljestvo teme. Skušal ga je prestrašiti in ga oslabiti, dejansko pa ga je samo prekalil.
Vendar Bog mladega novinca ni zapustil. Krepil gaje notranje, večkrat pa ga je na viden način branil pred napadi moči teme, s tem da mu je poslal svojega angela. Fr. Pij se je na obiske angela varuha tako navadil, da je nekoč svojega angela varuha kar po domače okaral, kod je hodil, ko se je pravkar moral tako srdito boriti proti hudemu duhu!
Zaradi teh pa tudi drugih razlogov so predstojniki fr. Pija premestili v samostan sv. Elija v Pianisiju. Tam
je dokončal noviciat in 22. januarja 1904 napravil redovne zaobljube. Tako je postal član reda manjših bratov kapucinov.
Fr. Pij je prvi cilj uresničil, drugi cilj je bilo mašništvo, tretji krščanska popolnost. Čez šest let je postal maš-nik in po 64 letih - kakor so mnogi prepričani - tudi vzor krščanske popolnosti.
Spet doma
Po noviciatu se je zgodilo, kar v redovih sicer ni navada. Mladega klerika so poslali domov v Pietrelcino na počitnice. Predstojniki so bili prepričani, da glede redovne discipline doma ne bo prav nič popustil. Upali pa so, da si bo mladi redovnik doma popravil slabo zdravje. Materina repa in polenta mu bosta bolj teknila, ker ju bo spremljala materina ljubezen. Predstojnike je skrbela tudi čudno visoka temperatura - celo 48° C so namerili - in ta se je ponavljala kar naprej.
Študij bogoslovja
Študij filozofije in teologije je trajal takrat šest let. Po takratni navadi so študente poslali tja, kjer so bili profesorji. Tako je bil fr. Pij po vrsti v tehle samostanih: Pianisi, Venafro, Serra Capriola, Monte Fusco. V vseh teh samostanih se je redovno življenje odvijalo enako: povsod ista strogost, uboštvo, samota, z dnevnim redom in tipičnimi navadami kapucinske tradicije. Česar se je fr. Pij naučil v noviciatu, tega ne bo nikoli pozabil.
Mladi brat se je z vsem srcem oprijel učenja. Vztrajno se je učil, dostikrat tudi kleče, da bi si bolje pridobil pravo znanje. Kljub slabemu zdravju ni izgubil nobenega leta in je naredil vse izpite pravočasno. Marsikomu bi upadel pogum, fr. Piju ni. Vse mu je uspevalo v znamenju križa, tako tudi študij.
Njegovo zdravje
Nagnjenost k zatajevanju med študijem ni popustila. Zgodilo se je, da nekoč celih štirinajst dni ni nič jedel. Zdravje se mu je tako poslabšalo, da so se predstojniki bali, da bo umrl. Zato so poklicali očeta.
Oče je zaskrbljen takoj prišel. Ko je videl sina v tako žalostnem stanju, je rekel: »Pojdi domov. Če že moraš umreti, umri vsaj doma.«
Oče in sin sta nastopila žalostno pot domov. Čeprav so bili revni, je oče kupil za sina in zase vozovnico za prvi razred v vlaku. Zaradi Fran-cesca je šel v Ameriko, sedaj ga pelje domov umret.
Ko sta prišla domov, ju je mati pričakala s solzami v očeh. Sin se je naredil veselega in vprašal: »Mama, imaš kaj jesti?«
»Repa je kuhana.«
»Repa? Moja najljubša jed! Štirinajst dni nisem hotel jesti, da se najem tvoje repe. Daj mi jo.«
Pojedel je repe - za tri. Počutil se je prerojenega in zdravega. Materina repa ga je ozdravila. Kmalu se je vrnil v samostan in nadaljeval študije.
Predstojniki so očetovsko skrbeli zanj. Da bi si krepil zdravje, so ga redno pošiljali domov na počitnice, vedoč, da mu domače podnebje najbolj koristi.
V zadnjem letu študija so mnogi mislili, da boleha za jetiko in so se ga izogibali, da se ne bi tudi sami okužili. Tudi fr. Pij je čutil, kako se mu zdravje krha. Prišlo je tako daleč, da tudi sam ni več upal, da bo ozdravel. Mislil si je: če je taka božja volja, jo rad sprejmem, vendar vsaj enkrat bi pa rad maševal.
Slišal je, da se lahko iz zdravstvenih razlogov prejme duhovniško posvečenje prej, če kandidat za to prosi. Po prejemu diakonata je zato takoj vložil prošnjo za posvetitev. Dobil je pritrdilen odgovor. Pridružil seje drugim redovniškim diakonom, ki so šli polagat izpite h krajevnemu škofu. Fr. Piju so svetovali, naj ostane doma, ker izpitov ne bo mogel narediti. Fr. Pij je šel in dobil najvišjo oceno.
Študij je bil končan, vrata do duhovništva odprta.
Duhovniško posvečenje - nova maša
10. avgusta 1910 je množica vernikov napolnila stolnico v Beneventu, ko je škof med drugimi diakoni poklical tudi fr. Pija. Ta je veselo in
pogumno odgovoril: »Tukaj sem.« Mladi diakoni so sprejemali nase breme duhovništva. Najtežji križ je verjetno prejel fr. Pij. Vendar Tisti, ki mu je križ naložil, mu bo stal ob strani do zadnjega diha.
Obredu so prisostvovali njegova mati, vsa presrečna, brat in sestri, drugi sorodniki, župnik iz Pietrelcine. Manjkal je edino njegov oče, ki je že drugič šel v Ameriko, da bi pomagal svoji družini.
Vsi so bili srečni; le eno je vse skrbelo: tako bled, tako suh je bil novomašnik. Bog ve, če ni že smrt pred vrati.
Novo mašo je pel v nedeljo, 14. avgusta, na dan pred praznikom Marijinega vnebovzetja, doma pri Marijinem oltarju. Pridigal mu je njegov profesor teologije p. Agostino, ki je rekel: »Ti nimaš krepkega zdravja, zato ne boš mogel pridigati. Zato pa ti želim, da postaneš velik, vztrajen spovednik.« Res preroške besede!
Cerkev je bila čudovito okrašena in nabito polna. P. Pij se je še v poznih letih spominjal blagohotne skrbi župnika in domačinov za to slovesnost.
Tega dne je p. Pij napisal kratko molitev, v kateri lahko vidimo načrt njegove duhovniške svetosti:
»Jezus, moje hrepenenje in moje življenje, ko te danes dvigam v skrivnosti ljubezni, te prosim, daj, da bi mogel biti popolna daritev zate in svet duhovnik!«
Dalje prihodnjič
Nek Indijec je šel po enem izmed evropskih mest. Nenadoma se je sklonil, nekaj pobral in obstal. V eni roki je držal umazan kos kruha, v drugi pa snežnobel žepni robec. Kruh je zavil v robec, začudenemu opazovalcu pa je pojasnil: »Veste, v moji domovini je kruh sveta stvar.«
POZNATI
SLOVENSKO
ZGODOVINO!
Slovenski komunisti idejnih nasprotnikov Osvobodilne fronte med drugo svetovno vojno niso samo morili, ampak so jih tudi obrekovali z izdajalci. Potem ko je po sklepu »velikih treh« Jugoslavija padla za železno zaveso, so »osvoboditelji« skozi pol stoletja opravičevali komunistično revolucijo in dolžili katoliški tabor za vse, kot da bi ta vladal prvo Jugoslavijo, ne masoni. Posledica tega pranja možganov je, da večina rojakov v domovini ne pozna politične zgodovine tistih let med 1918 in 1941.
S.S.
PISMO BRALCEV ZA »DRUŽINO«
Kratek pogled v preteklost
T" "7" pismih bralcev pred Ev-\/ harističnim kongresom (v V Celju) sem bral naslednjo trditev, s katero se v glavnem strinjam, a menim, da zasluži njen zaključek, za boljše razumevanje tistih časov, majhno pojasnilo.
»... Evharistični kongres leta 1935 je iz naše zgodovinske perspektive domala nerazumljiv, ker nam je povsem tuja predstava, da bi lahko bilo javno življenje tako prepredeno s katolištvom, kakor je bilo takrat. Nepredstavljivo pa nam je tudi stanje duha, politike in gospodarstva v takratni Evropi. V medvojnem času je katolištvo doživelo svoj verski, kulturni, gospodarski in politični vrhunec, ki se ga vsa levica spominja in boji, čeprav živimo v prav zrcalnem svetu, saj v enaki meri kot takrat katolištvo, danes Slovenijo obvladuje Hribarjev ideološki tabor.«
Alije v času prvega Evharističnega kongresa res katolištvo poli-
tično obvladovalo Slovenijo? Poglejmo, kako opisuje to dobo nekdo, ki jo je doživel in je zapisal svoje vtise 25 let kasneje, v reviji ‘Duhovno življenje
»Ne smemo pozabiti, da je od leta 1929 dalje domovina trpela nasilje težke vojaške diktature. Naša društva, razen verskih, so bila razpuščena, naši narodni voditelji so bili odpeljani v konfinaci-jo. Vso mrzlost te diktature vlade smo okušali v Svetem letu našega odrešenja leta 1933, ko je naš narod na Stadionu v Ljubljani slavil biserno mašo nadškofa dr. Jegliča. Surovi policijski ukazi so prepovedali vsak glasen pozdravni klic dragemu, sivolasemu nadpastir-ju. Pa se je tedaj prvič zgodilo, da je tisočglava množica pozdravljala jubilanta in njegovo spremstvo z mahljanjem belih robcev, kar je, v popolnem molku, napravilo globlji vtis kot najburnejše pozdravljanje. Vlada, ki je nastopila po smrti kralja Aleksandra, je v nasilju nekoliko popustila in v maju 1935 razpisala splošne volitve. Narodni voditelji so se vrnili v svobodo. Slovenci smo se v teh volitvah, po navodilih našega voditelja dr. Korošca, v ogromni večini vzdržali glasovanja, kar so nam zlasti zamerili Hrvatje, ki so šli na volišče. Skoraj do zadnjega se ni videlo, ali bo vlada sodelovala pri kongresnih slovesnostih ali ne. Bile so težave glede znižanih vozovnic na železnicah; slišali smo, da so se prav zadnje tedne pripravljale nove ovire za dotok ljudskih množic v Ljubljano. Nekaj dni pred začetkom kongresa pa je vlada padla, v novi vladi pa je naš dr. Korošec zasedel mesto notranjega ministra. Nepopisno je bilo navdušenje, ki je tedaj zajelo slovenski narod. V neizmerni hvaležnosti smo rekli: To je čudež, ki nam ga je Marija izprosila za naš kongres! Seveda se je zdaj razmerje vlade do kongresa popolnoma spremenilo... Po skoraj šestih letih zatiranja in trpljenja je naš narod spet zadihal iz polnih pljuč svobodni zrak. Kongresu je bil zdaj tudi na zunaj zagotovljen uspeh.«
To je zapisal begunec Alojzij Košmerlj, nekdanji župnik pri Sv.
Petru v Ljubljani.
Pa tudi v začetku 20. stoletja pri nas katoličani nismo imeli zadnje besede in nam ni nihče nič podaril, obratno, za svoje pravice smo se morali boriti. V tem oziru je poučna zgodba o prvi slovenski gimnaziji ali o ‘škofovih zavodih’ v Šentvidu nad Ljubljano.
Kako priti do slovenske gimnazije? Ta misel je spremljala nadškofa Jegliča že v njegovih dijaških letih, ko je bilo v gimnaziji vse samo nemško, le za verouk so si dijaki lahko izbrali slovenski jezik. Glavni vzrok njegove odločitve pa so bili dogodki na zborovanju slovenskih visokošolcev v Narodnem domu v Ljubljani, ko je šlo za to, da bi v pravila skupnega visokošolskega društva 'Sava’ vnesli točko, da bo društvo delovalo na krščanski podlagi. Takrat je velika večina visokošolcev glasovala proti temu in se izrekla za delovanje društva na podlagi svobodomiselnih idej. Ko je Jeglič zvedel za to, je odločno poudaril, daje treba poskrbeti, da se slovenska visokošolska in dijaška mladina ne bo okužila z avstrijskim svobodomiselstvom in da si mora slovenski narod vzgojiti verno izobraženstvo. Ta dan - 20. avgusta 1898 - seje škof Jeglič odločil za postavitev Zavoda sv. Stanislava s popolno slovensko gimnazijo!
Preden je Jeglič to zamisel izročil javnosti, je imel nadroben načrt za vzgojo učnih moči, vzgojnega osebja in zavodovega ustroja. Odločil se je, da bo zavod s slovensko gimnazijo sam zgradil. To je tudi storil kljub nasprovanju deželne vlade, ljubljanske mestne občine in liberalnih politikov.
Značilno za medvojno dobo je bil tudi razpust orlovske organizacije. Šestjanuarski diktatorski režim je leta 1929 nenapovedano objavil kraljev zakon o ustanovitvi ‘Viteške organizacije Sokol kraljevine Jugoslavije’. Hkrati je zakon ukazal razpust telovadnih organizacij: ‘Jugoslovanske sokolske zveze’, ‘Hrvatske sokolske zveze’, ‘Slovenske orlovske’ in ‘Slovenske orliške zveze’, ‘Hrvatske orlovske zveze’ in ‘Zveze telovadnih odsekov Svoboda’. ‘Sokol kraljevine I Jugoslavije’ je prevzel kot te-
melj svojemu delu Tyršev telovadni sestav in z njim seveda tudi Tyrševo svobodomiselno protiversko ideologijo. Zakon je bil naperjen zoper tiste telovadne organizacije (slovenske in hrvaške), ki so bile v opoziciji proti vladajočim beograjskim krogom, omogočil pa je novemu ‘Sokolu’ monopolen položaj in s tem odpravil demokratičnost organizacije. Zakon je namreč določal, da bo organizacijam, ki se ne vključijo prostovoljno v novo zvezo, država zaplenila vse premoženje v korist novega ‘Sokola kraljevine Jugoslavije’.
Kljub temu je ‘Jugoslovanska orlovska zveza’ s posebno spomenico sporočila kralju, da Orli Tyrsevega svobodomiselnega duha in temu odgovarjajoče ideologije SKJ ne morejo sprejeti in vstopiti v novo telovadno organizacijo. ‘Orel’ je ostal zvest svojim načelom in je, ponosen na če-trtstoletno zgodovino svojega bogatega in plodnega dela za slovensko mladino na svojem zadnjem občnem zboru potrdil, da se ne pridruži ‘Sokolu kraljevine Jugoslavije’. Zato ga je vlada razpustila.
Navedel sem le nekaj primerov, ki pričajo, da katoličanom tudi v tistih časih ni bilo lahko, pa čeprav je ‘klerikalna’ SLS zmagovala na volitvah!
Stane Snoj
ŠE VELJAVNE BESEDE
»Omagujoč uvažuj besede: pot je strma, cilj je lep.«
Ivan Cankar
»Poželjiva in razbrzdana mladost izroči starosti oslabelo telo.«
Rimski govornik Ciceron
»Pustite faro dvajset let brez duhovnika, pa bodo molili živali.«
Župnik sv. Janez Vianey
poslal svojega odposlanca Staneta Mikuža, brata v partizane pobeglega duhovnika in škofijskega arhivarja Metoda Mikuža, da bi škofa pridobil za sodelovanje s komunističnimi partizani in ga pregovoril, da bi odšel na Dolenjsko in se sestal s predstavniki komunistične partije.
Partiji in Stanetu Mikužu ni uspelo. Škof Rožman se je zavedal svoje odgovornosti tako do Cerkve kakor do naroda, zlasti pa do svojih vernikov, ki so na pogorišču tuje okupacije trpeli pod krvavim nasiljem svojih bratov »osvoboditeljev«. Premišljeno je zavrnil vabeče glasove boljševiških siren in slepeče privide neke nove svobode, kljub grožnjam je izbral težjo pot in ostal s svojim ljudstvom, ki je trpelo pod strašnim nasiljem treh napadalcev: tujega fašizma in nacizma ter domačega in zato najhujšega komunizma. Morda je za koga Rožmanova odločitev, da ne gre v povezavo z boljševiki, bila pozna, vsekakor pa je v tisti zmedi časov, ko mnogi niso vedeli, kdo je kaj, to bila odločitev velikega človeka in pravega škofa. Prav to, da njegove odločitve niso vsi razumeli in sprejeli, dela škofa Rožmana za še večjega: Svoj križ je pokončno nosil naravnost na Kalvarijo obsodbe za »narodno izdajo«, čeprav so mu ta križ oteževali mnogi, ki so se obešali nanj.
O srečanju s škofom Rožmanom dne 11.2.1943 je odposlanec Stane Mikuž pod imenom »Ahac« poročal svojemu nadrejenemu »Petru« z dolgim pismom, iz katerega se vidi, da je škofa kot nevednega šolarčka nadlegoval z goro prozornih laži in s skrajno primitivno razlago o stanju v sovjetski Rusiji, o komunizmu in o slovenskem partizanstvu. Škof se je moral dobro uro vljudno pogovarjati s sogovornikom na ravni zasvojenega političnega agitatorja in poslušati primitivne komunistične izlive in očitne laži. Zato ni čudno, da je na koncu pogovora škof Rožman potožil: »Težko je biti danes škof!«, kot je v pismu zapisal sam »Ahac«.
Kljub temu je škof ostal zvest svoji prvi izbiri: svojemu duhovnemu poslanstvu in svojemu demokratičnemu prepričanju, daje komunistični totalitarizem najnevarnejši sovražnik
Petdesetletnica smrti škofa Rožmana
Škof Rožman v vojni in revoluciji
ANTON DROBNIČ (2)
o pa ni bila edina izbira, ki je škofa Rožmana v času vojne in boljševiške revolucije postavila pred usodne odločitve. Možnost usodne izbire ga je spremljala do zadnjih dni druge svetovne vojne in mu njegov križ delala vse težji. Najteže je bilo po 16. septembru 1941, ko so se komunisti brez mandata volivcev
razglasili za državno oblast in pod grožnjo smrti vse druge izključili iz narodovega življenja in odločanja, in spomladi leta 1942, ko je samovoljno razglašena komunistična vojska in tajna politična policija že napolnila številne jame in brezna s stotinami grozovito umorjenih Slovencev. CK KPS je k škofu Rožmanu dvakrat
Škof Rožman blagoslavlja temeljni kamen za cerkev Marije Kraljice v Lanusu na veliko noč, 21. aprila 1957. Ob škofu je provincial argentinskih lazaristov. Obrednik mu drži msgr. Anton Orehar.
slovenskega naroda, njegove vere, kulture in svobode. Ni podprl komunistične revolucije! To je bila njegova velika krivda, kot je kasnejšo sodno obsodbo razložil in utemeljil »Ahacev« brat Metod Mikuž.
Šele po dolgem času, 25. junija 1991 je Rožmanova odločitev proti revoluciji in proti komunističnemu nasilju dobila najvišjo narodno potrditev v Temeljni ustavni listini o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki ugotavlja, da socialistična Jugoslavija ni pravno urejena država in da se v njej hudo kršijo človekove in narodne pravice, da torej velika pridobitev komunistične revolucije še pol stoletja kasneje deluje kot totalitarna in teroristična država.
Danes ni mogoče javno prav ničesar reči v dobro, v korist škofa Rožmana. Javnost, v znatni meri tudi katoliška, je od polstoletnih laži in silne propagande, ki ljudi zajame že v rosni mladosti, tako globoko zastrupljena s sovraštvom proti škofu Rožmanu, da vnaprej odklanja vsako pojasnilo, vsako dobro besedo in vsako misel na možnost drugačnega Rožmana. Kdor tega ne upošteva in skuša biti nepristranski, je v glavi večine Slovencev najmanj fašist. Rožman je zanje vendar zločinec! Kje daleč je še resnična pravna država, kje v megli je še Evropa!
Tako je bilo tudi na sodnem procesu proti škofu Rožmanu. Proces ni bil namenjen izvedbi dokazov in ugotavljanju krivde. To je določila partija že davno pred procesom. V totalitarnem boljševiškem sistemu je bil namen sodnih postopkov samo navidezno pravno oblikovanje in razglasitev partijske sodbe. Če pa sodniki niso bili dovolj pokorni in so kaj delali po svoji glavi, je hitro prišla kazen. Seveda tudi ni šlo samo za obsodbo Rožmana. Šlo je za obsodbo in družbeno izločitev celotne Katoliške cerkve, ki je bila edina organizirana moč iz predrevolucijske civilizacije.
Najbolj kričeč primer je sojenje znanim celjskim trgovcem. Sodišče jih je obsodilo na zaporne kazni in na zaplembo premoženja. Tožilcu, ki je bil prvi predstavnik OZNE, sodba ni bila všeč. Takoj po razglasitvi sodbe
je obsojence iz Celja odpeljal v Ljubljano, kjer jih je drugo, bolj zavedno sodišče še isti večer »regularno« (izraz dr. Ljuba Bavcona) obsodilo na smrt. Ali primer sodnika Okrožnega sodišča v Ljubljani Janeza Tominca, ki je sodil vrhniškim veljakom. Kljub nasprotovanju javne tožilke je sprejel dokazne predloge obrambe za zaslišanje razbremenilnih prič. Ker svoje odločitve kljub opominu tudi na naslednji obravnavi ni spremenil, ga je tožilka dala kar med sodno obravnavo aretirati in v nekaj dneh obsoditi na zaporno kazen. Vrhničane je dobil v roke drug sodnik, ki je znal »regularno« soditi in se ni spuščal v težave z obrambnimi dokazi.
Tudi v postopku proti škofu Rožmanu so bile uporabljene vse metode montiranega terorističnega sodstva. V Rupnikov proces so ga vključili na hitro zadnji trenutek, zaradi česar so celo spregledali, da zanj po zakonu niso pristojni. Med vojake so ga vtaknili, da so že na zunaj poudarili njegovo ničevost. Nemškega SS generala Rčsenerja pa so slovenskim obdolžencem dodali kot mero njihovega strašnega zločina.
Obveznega preiskovalnega postopka niso izvedli, da se jim njihova lepa zgodba ne bi kje zapletla. Obtožnice in vabila na obravnavo škofu niso vročili niti česa takšnega niso poskusili, čeprav je bilo že več kot leto po koncu vojne in so v svetu že bile normalne razmere. Zakaj bi poskušali, morda pa bi se škof vabilu celo odzval, prišel na obravnavo in porušil veličastno »oznovsko« zgradbo.
Posebna zgodba je Rožmanov uradni zagovornik dr. Alojzij Vrtačnik. Postavilo ga ni sodišče, ampak kar vojaški tožilec. Formalno je to bilo grobo kršenje človekovih pravic, vsebinsko pa brez pomena, saj sta bila tako sodišče kot tožilec služabnika istega gospodarja, Komunistične partije in njenega centralnega komiteja. Njegova obramba odsotnega Rožmana je bila komaj opazna, vendar vseeno boljša od nekaterih drugih zagovornikov. Tudi oni so bili, če ne neposredno podrejeni tajni politični policiji pa vsaj v velikem strahu pred njo, ki je bila vsemogočna. Svoje obdolžence so zagovorniki bolj obremenjevali kot branili.
Rožmanovemu zagovorniku je ljubljanski škofijski ordinariat iz svojega arhiva izročil sveženj listin, ki naj bi bile uporabljene za škofovo obrambo. Zagovornik teh listin ni predložil sodišču in do nedavnega je - najbrž po trditvah odvetnika - veljalo, da jih je zaplenila OZNA. Pred kratkim pa je bil kup teh listin, ki večinoma govorijo o Rožmano-vem neutrudljivem prizadevanju za reševanje zaprtih in obsojenih in so objavljene v najnovejši knjigi »Med sodbo sodišča in sodbo vesti«, najden v zagovornikovi zapuščini. Pri tem je zanimivo, da je zagovornik po škofovi smrti leta 1960 pisal škofijskemu ordinariatu in zahteval, naj mu plača škofov zagovor. Pri tem pa ni omenil, da so pogrešane listine še vedno v njegovi hrambi. To kaže, da je listine sam zadržal in jih ni uporabil za škofovo obrambo.
Zagovornik škofovih listin ni predložil sodišču bodisi iz strahu za lastno varnost bodisi iz prepričanja, da jih sodišče nikakor ne bo upoštevalo, ali pa iz obeh teh razlogov. Za oboje je imel dovolj izkušenj, za sodno ignoranco jih je pridobil kar na Rož-manovem sojenju. Proti obtožbi, da je škof Rožman 3. maja 1941 poslal Mussoliniju klečeplazno pismo veselja nad priključitvijo okupiranega slovenskega ozemlja Italiji, se je zagovornik skliceval na resnično škofovo pismo, ki je bilo predloženo sodišču in je tako po naslovu kot po vsebini bilo nekaj povsem drugega od tistega po obtožbi. Sodišče je dokaz zavrnilo s povsem nejasnim izgovorom, »ker je sodišče na pismo, ki ga je prejelo od škofijskega ordinariata dne 24. t.m. že upoštevalo tekst z novimi obtežilnimi okolnostmi na predlog tožilstva«. Dokaz po pismu in po zaslišanju priče Ivanke Tomšič, matere ubitega sekretarja KPS Toneta Tomšiča, je sodišče zavrnilo, češ da bi izvedba tega dokaza bila žalitev slavnega narodnega heroja. Dokaze o Rožmanovem reševanju zapornikov in internirancev je sodišče zavrnilo, češ da so takšna dela poklicna dolžnost duhovnikov. Kot že rečeno, komunističnemu sodišču ne gre za ugotovitev resnice, gre mu samo za potrditev partijske odločitve.
PETDESETLETNICA SMRTI ŠKOFA ROŽMANA
PAPEŽEVO PISMO
katoličanom na Irskem
MASSIMO INTROVIGNE
Zato sodišče ne stori ničesar, kar ni skladno s tem namenom.
Tako pa ni bilo samo v revolucionarnem povojnem času. Nič bolje, včasih celo slabše se je dogajalo v postopku rehabilitacije škofa Rožmana tudi v današnji, po ustavi pravni državi vseh 15 let sodnega mrcvarjenja. Do bistvene spremembe je prišlo šele v zadnji fazi tik pred koncem postopka. Originalni sodni spisi so ostali ohranjeni v arhivu notranjega ministrstva oz. UDV sredi Ljubljane. Kljub temu je trajalo mnogo let, da je ljubljansko okrožno sodišče po mnogih ovirah s sklepom sodnice Maje Tratnik obnovilo sodne spise in omogočilo začetek postopka. V obnovitvenem postopku je trikrat s povsem boljše-viškimi pojmi in argumenti ter v jeziku političnih komisarjev grobo zavrnilo celo vrsto splošno znanih in priznanih dejstev, številne priče in kupe listinskih dokazov v korist j obsojenega škofa. V nasprotju z j zakonom pa je zasliševalo priče v škodo obsojenca, čeprav jih nobena stranka ni predlagala. Očitno je bilo, da je sodišča strah resnice, kot je bilo strah resnice vojaškega sodišča leta 1946. Kot nekdanje je tudi sedanje sodišče mislilo, da je j njegova naloga le, da brani in obdrži I v veljavi partijsko sodbo.
Prihodnjič dalje
( ^ Bilo je med vojno. V jutranjem svitu sta si stala nasproti ruski in nemški vojak. Nemec je prijel za petelina, Rus pa je v tem trenutku - morda iz strahu, morda iz navade - naredil križ. Ko je nemški vojak to videl, je bil ganjen in poln občudovanja. Izpustil je petelina in tudi sam naredil znamenje križa. Potem sta se drug drugemu nasmehnila. Na fronti je bil vsaj za trenutek mir, mir sredi vojne.
V_________________________________J
| enedikt XVI. je napisal to pismo Cerkvi, kije ranjena 1 J in zmedena zaradi poplave poročil o pedofilskih duhovnikih. V njem odločno obsoja »bolestne zločine, sramoto in onečaščenje«, nasilje nad dostojanstvom žrtev in takšen napad na Cerkev, »do kakršnega ni prišlo niti v stoletjih preganjanja«.
V imenu Cerkve zatrjuje, da »ga je sram in da ga peče vest«. Čuti se odgovornega iz treh razlogov: papež priznava svojo krivdo, ker se ni poslužil cerkvenih pravil, ki bi si jih bil lahko; iz istih razlogov so krivi delno tudi škofje; krivdo imajo duhovniki, ki so se duhovno zapustili in so zaradi svoje mlačnosti jedro problema. Te duhovnike prosi, naj se s pomočjo maševanja, misijonov in vaje pogostne spovedi vrnejo. Če se bo-
I
iz
I
1
do poslužili teh sredstev zares, se lahko zgodi, da Božja previdnost izlušči dobro iz največjega zla, da duhovniki v svojem letu začnejo »obdobje preporoda in duhovne obnove«, kot stoji v Svetem pismu: «... kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost...« In pripominja, »naj si nihče ne predstavlja, da se bo ta boleča situacija rešila v kratkem času«.
Papež skuša nato pokazati na jedro problema, ki brez dvoma »ni značilno niti za Irsko niti za Cerkev«. Potem ko spomni na večstoletni sloves irskega katolicizma -zgodovine svetosti, ki seje ne more in ne sme pozabiti - pokaže Benedikt XVI. na zadnja desetletja in na resne izzive za vero, ki jih »je povzročila nenadna preobrazba in sekularizacija irske družbe«.
Prišlo je do hitrega razkristja-
njenja družbe, v Cerkvi pa se je pojavila »težnja, da so duhovniki in redovniki prisvajali način mišljenja in razumevanja posvetnih resničnosti brez zadostne zveze z evangelijem«. »Prenovitveni program Drugega vatikanskega zbora so včasih razlagali nepravilno. Pogosto zato, ker so zanemarjali zakramentalno življenje in pobožne vaje, dnevne molitve in letne duhovne vaje.« Samo ob tej »oslabitvi vere in izgubi spoštovanja do Cerkve in njenih naukov je mogoče razlagati problem osupljive spolne zlorabe mladoletnih«.
Ko govorimo o duhovnikih, ki so kršili cerkvena pravila in zanemarjali svoje duhovno življenje, se vprašujemo, kako in kdaj seje moglo to storiti. Benedikt med drugim omenja, »da niso razumeli koncila«. K temu so pa pripomogle tudi okoliščine, v kakršnih tudi Cerkev ni mogla biti zunaj tega, kar je zdaj predmet razpravljanja.
Kulturna revolucija
Tako pride Benedikt do 'sekularizacije', ki je problem sodobnih verstev na Zahodu, ne toliko v Aziji in Afriki. Če se vprašamo po številu verujočih, po številu tistih, ki se prištevajo k vernim, in se vprašamo, koliko ljudi živi po veri, opažamo veliko sekularizacijo vere. Res je, da se večina ljudi še vedno proglaša za verne, čeprav se število brezvercev, kljub močni propagandi, ne viša. Namesto tega pa opažamo splošno sekularizacijo življenja po veri. Družba in (civilni) zakoni upoštevajo vsakokrat manj cerkvene predpise; od ločitve (zakona) do splava in do homoseksualnosti. Ni dvoma, da se je v nekaterih deželah število katoliških in protestantskih praktikantov v zadnjih petdesetih letih znatno znižalo, med katerimi so tudi Britanski otoki. Kljub temu so na Irskem absolutne številke, dasiravno v padanju, še vedno večje kakor poprečne evropske. Ugotovljeno je, da proces ni tekel postopoma. Dramatičen pospešek sekularizacije se je pojavil - v obnašanju in pripadnosti, ne v ve-
rovanju - v šestdesetih letih. Za Angleže in Amerikance je šestdeseto leto, za druge, ki smo osredotočeni v značilno leto, je 'oseminšestdeseto' tisto, ki vedno bolj izstopa kot čas globokih sprememb v navadah, ki so bistveno in dolgotrajno vplivali na vero.
Oseminšestdeseto leto je bilo usodno za družbo in tudi za Cerkev: natančno 1968 je znano zaradi javne odklonitve enciklike Humanae Vitae Pavla VI., upor, ki razodeva krizo načela (principa) avtoritete Katoliške Cerkve.
Lahko se tudi vprašamo, če je bilo prej jajce ali kokoš, ali je bilo oseminšestdeseto v družbi to, kar je vplivalo na ono v Cerkvi, ali če se je zgodilo obratno. Na začetku 90 let je kak katoliški teolog mogel zapisati, da »kulturna revolucija 1968 ni bil pojav napada na Cerkev od zunaj, temveč, da je bil ta pripravljen in izzvan od postkon-cilskih pojavov katolištva«. Podobno »proces nastajanja italijanskega terorizma v prvih letih 70., katerega povezava z 68. je bila« po njegovem mnenju »odločujoča, ostane nerazumljiv, če ne upoštevamo krize in notranjega vrenja postkoncilskega katolištva«. Ta teolog je bil Joseph Ratzinger, prefekt Kongregacije za vero, v svoji knjigi Pogled na Evropo.
Če se povrnemo na leto 1960, da ostanemo na Britanskih otokih, je Hugh McLeod leta 2007 objavil pomembno knjigo, v kateri primerja dve tezi: eno, po kateri je prišlo do revolucije 60. let zaradi ekonomskega booma in nastanka potrošništva, kar je odtujilo ljudi od Cerkve, in drugo, po kateri je bil odločujoč faktor osamosvojitev (emancipacija) žensk s širjenjem feministične ideologije, ločitev, pro-tispočetnih tablet in splava. Avtor knjige je mnenja, da en sam faktor ne more razložiti revolucije takih razsežnosti. Udeležena sta bila ekonomski boom in feminizem, pa tudi kulturni vidiki, tako od zunaj Cerkve in krščanskih skupnosti (srečanje s psihoanalizo in marksizmom), kakor od znotraj (nove teologije).
V svojem Pismu je Benedikt
XVI. zapisal, da je bila v šestdesetih letih prava revolucija, ne manj važna od protestantske reforme ali francoske revolucije. Da je bila hitra in je zadala hud udarec »tradicionalni pripadnosti ljudstva katoliškim naukom in vrednotam«. Brazilski katoliški mislec Plinio Correa de Oliveira je v svojem času govoril o četrti revoluciji - po reformi, francoski revoluciji in po sovjetski - bolj koreniti kot prejšnje, ker je bila zmožna pronikniti v notranjost človeka in zrevolucionirati ne samo družbeno telo, temveč tudi človeško telo.
V Katoliški Cerkvi ni bilo zadostne zavesti o pomembnosti te revolucije. Se več, okužila je tudi duhovnike in redovnike, ugotavlja Benedikt XVI., povzročila je nesporazume o razlagi Koncila in »nezadostno človeško, moralno in duhovno poučenost pri seme-niščnikih in redovniških pripravnikih«.
Res je, da se v tem vzdušju niso sprevrgli vsi nezadostno oblikovani duhovniki, okuženi s klimo, ki je sledila šestdesetim letom, niti se ni sprevrgel v pedofile njih pomemben procent: iz statistik vemo, da je resnično število pedofilskih duhovnikov manjše od tistega, o katerem pišejo določena sredstva javnega obveščanja. Toda to število ni enako ničli, kakor bi vsi želeli, zato upravičuje najstrožjo obsodbo papeža. Zato je študij »Četrte revolucije« šestdesetih in oseminšestdesetih let bistven, da razumemo, kar se je zgodilo potem, vključno pedofilijo. In da najdemo resnična zdravila zanjo.
če je ta revolucija, z razliko od prejšnjih, moralna in duhovna in se tiče notranjosti človeka, bo končno moglo priti do ozdravljenja samo z obnovo nravnosti, duhovnega življenja in z vso resnico o človeški osebi. Za to pa ne zadostujejo samo sociologi: potrebni so starši in učitelji, vzgojitelji in svetniki. In vsi potrebujemo papeža: tega papeža, ki je še enkrat povedal resnico o ljubezni, ki živi ljubezen v resnici.
Prevedel Marjan Hribar

JbuhcUHO__________
zwljenje je cbjavilc
JURE VOMBERGAR
AVGUST
PRED 70 LETI (1940)
T zseljenski duhovnik Janez Hladnik vabi rojake: »Vsak -1- dan je bolj očitna potreba, da mislimo na lastno versko zbirališče. Nič nemogočega ni to. Zato se obračam na vse verne rojake, da se zaveste svoje potrebe in dolžnosti, pa boste videli, da bomo kmalu imeli nekaj, kar bomo imenovali: naše. Pridite! Vsak naj smatra za svojo dolžnost, da pride vsaj enkrat vsak mesec k naši službi božji!«
Skoraj vsaka številka Duhovnega življenja objavi kako obvestilo v prekmurskem dialektu. Tako v tej številki predsednik društva 'Slovenska Krajina', Adalbert Preininger, sporoča: »Driiš-tvo se toplo zahvaljuje vsem udeležencem, ka so ništerni prišli čilo iz Berissa, Floride in Sarandija... Tüdi prisrčne pozdrave pošiljam našemi prečastitomi dr. Kolmani Kisilak, pa jih prosim, da nam kaj pišejo v Dühovnom živlenji po našem materinskem jeziki, štero bo sakši dobro misleči Prekmurec z veselim srcom čteo.«
PRED 60 LETI (1950)
50-letnico Sloven-
•	skega katoliškega
•	akademskega starešinstva (SKAS) so v Argentini živeči člani proslavili na študijskem dnevu pri šolskih sestrah na Pa-ternalu. Sv. mašo za žive in umrle člane SKASa je opravil sedanji duhovni vodja Anton Orehar. Nato sta bila dopoldne referata ravn. Bogumila Remca: Nekaj o zgodovini SKASa ter dr. Alojzija Odarja: Slovenski katoličani in
znanost. Popoldne sta sledila referata dr. Leopolda Eiletza: Kriza sodobne kulture in dr. Milana Komarja: Pogled v bodočnost. Predsednik SKASa ravn. Ivan Prijatelj je predlagal pozdravna pisma pokrovitelju dr. Gregoriju Rožmanu, dr. Mihi Kreku, kardinalu Copellu ter nunciju v Argentini. Minister Miha Krek je zbranim na študijskem dnevu poslal pismo, v katerem se pridružuje namenom organizacije; kasneje je prišlo še pismo škofa Rožmana.
13: Člani Družabne pravde (DP), ki imajo Marijo Vnebovzeto za svojo zavetnico, so romali v svetišče Matere božje v Pilarju, 50 km iz Buenos Airesa. Zjutraj so imeli mašo s pridigo, ki jo je opravil duh. vodja Lado Lenček CM in med katero je pel zbor iz Ramos Mejije, popoldne pa je bila pobožnost s petimi litanijami. Opoldanski odmor s kosilom in pa vožnja v obe smeri je bil čas in priložnost, da se člani društva spoznajo in povežejo med seboj.
20:	Obletnico slovenske
službe božje so praznovali na Belgrano s peto sv. mašo.
20: V salezijanskih prostorih na ulici Hipolito Irigoyen je bila misijonska prireditev s srečelovom za roentgenski sklad dr. Janeza Janeža, misijonskega zdravnika na Kitajskem.
VMendozi slovenska skupina živahno deluje, odkar imajo novega dušnega pastirja Janeza Malenška. Z vso gorečnostjo je zagrabil za delo. Obhajajo prve petke, za otroke je urejen verouk in ustanovili so fantovski odsek. Krajevni škof msgr. Butteler, ki je sploh Slovencem zelo naklonjen, je potrdil slovensko mašo s petjem. Slovenski pevski zbor, ki ga vodi prof. Božidar Bajuk, je po-
stal znan tudi med domačini in ga pogosto vabijo na različne verske slovesnosti. Tako so peli za praznik sv. Roze, zavetnice Južne Amerike, na slavju, kateremu so prisostvovali škof, guverner in več ministrov.
Krovna organizacija Slovencev v Mendozi je Društvo Slovencev, ki je na svojem prvem občnem zboru izvolila naslednji odbor: predsednik ravn. Marko Bajuk, podpredsednik Pavel Bož nar, tajnik Janez Majeršič, blagajnik Franc Štern, odbornika Stane Grebenc in Miha Grošelj, vodja pisarne prof. Božidar Bajuk; nadzorni odbor sestavljajo: Jože Bajda, Ernest Hirschegger in Viktor Zarnik.
V Cordobi prav zavzeto deluje med Slovenci kapucin Jakob Vu-čina, kateremu so predstojniki dali dovolj prostega časa, da se posveti rojakom. Dovolili so zbiranje v svoji cerkvi presv. Srca Jezusovega, kjer je redna mesečna nedeljska maša ter priložnost za spoved pri Slovencu. Med mašo prepeva slovenski zbor, ki ga vodi učitelj Grdin. Tamkajšnji Slovenci so ustanovili tudi svoj kulturno-prosvetni krožek, izvedli volitve in sestavili odbor: predsednik Janko Jazbec st., podpredsednik Matija Zbašnik, tajnik Milan Grdin, blagajničarka ga. Staničeva in odbornik Srečko Gaser.
27: Mašo za slovensko skupino v župniji Florida je imel Albin Avguštin, tamkajšnji kaplan. Med mašo je pel slovenski pevski zbor iz San Martina.
PRED 50 LETI (1960)
A Slovenci v Velikem /\ • Buenos Airesu so pra--L.	-1. • znovali 160-letnico
podobe brezjanske Marije. Po sv. maši, ki jo je daroval dr. Alojzij Starc, je bila slavnostna proslava v dvorani Marije Pomočnice na ulici Yapeyu 132, Buenos Aires. Na sporedu so bile deklamacija, petje kvarteta članic Mladinskega doma in SPZ Gallusa, simbolična vaja in Zgodovinski obris Ma-
iz naše kronike
METKA MIZERIT
rijine podobe. V drugem delu proslave je bila podana igra-ve-seli misterij božje dobrote v treh slikah: Henry Gheon Mašna strežnika iz Santarema, ki jo je režiral Janez Perharič in sceno izdelal Tone Oblak.
15: Prvo sv. mašo je zapel Martin Štuhec SDB v cerkvi Marije Pomočnice v Don Boscovem zavodu v Ramos Mejiji, kjer ga je 7. avgusta posvetil škof dr. Miguel Raspanti. Slavnostni govornik je bil Janko Mernik SDB. Pri maši je pel pevski zbor iz San Justa, ki ga vodi Stefan Drenšek.
21: Poleg Lujana je Lourdes kraj, ki zbere največ slovenskih romarjev. Geslo romanja je bilo: Vrnitev h Kristusu po Mariji. Namen romanja to leto je bila priprava na veliki misijon v Buenos Airesu. Mogočno procesijo, med katero so rojaki peli litanije Matere božje, je ob asistenci bogoslovcev iz Adrogueja in duhovnikov vodil direktor Anton Orehar.
28: Družabna pravda, organizacija, katere namen je študij in širjenje socialnega nauka Cerkve, je priredila romanje v slovensko semenišče v Adrogue, kjer že 9 let kraljuje Marija Pomagaj z BrezijL Romarsko mašo je imel dr. Filip Žakelj, nato pa so si gostje ogledali semeniške prostore.
Za slovenske rojake v Mira-maru je vsa leta duhovno skrbel Boris Koman. Odkar je bil imenovan za župnika v stolni cerkvi v Mar del Plati, se je ta skrb otež-kočila. Zato so bili rojaki zelo veseli, ko se je mednje naselil duhovnik Anton Žagar. Od tedaj se vsak mesec zbirajo k slovenski službi božji.
Sv. Frančiška Asiškega je študent vprašal, kaj lahko naredi za mir. Frančišek mu je dal presenetljiv odgovor: »Ne zapirajte vrat tako glasno!«
f\ POMINSKA PROSLAVA V SLO-
VENSKI HIŠI v nedeljo, 6. junija.
Vsako leto meseca junija pobite naši spomini v domovino Slovenijo. Kočevski rog, Teharje, Huda jama in še in še. Letos poteka že 65 let od najbolj tragičnih dogodkov v slovenski zgodovini, ko je lastni brat pobijal neoborožene, prodane in izdane domobrance. Spominjamo se pa tudi vseh žrtev komunistične revolucije. Naše krovno društvo Zedinjena Slovenija pripravi vsako leto spominsko proslavo v Slovenski hiši. Žalna slovesnost se je začela s sveto mašo v cerkvi Marije Pomagaj. Daroval jojedelegatslovenskih dušnih pastirjev dr. Jure Rode; somaševa-la sta pater dr. Alojzij Kukoviča, ki ima med pobitimi domobranci štiri brate, in msgr. Mirko Grbec. Med mašo je pel Mešani pevski zbor San Justo pod vodstvom An d rej ke Selan Vombergar. Pri pridigi se je dr. Rode spomnil pobitih domobrancev, ki so poroštvo končne zmage resnice. Omenil je tudi dr. Meršola, ki je rešil civiliste in se zahvalil za proglasitev mučenca Lojzeta Grozdeta za blaženega.
Žalno slavje se je nadaljevalo na dvorišču pred spomenikom, kamor je predsednik mladinskih organizacij Marjan Godec položil venec rdečih nageljnov, povezan s slovenskim trakom. Z njim so se domobrancem poklonili predsednica Zedinjene Slovenije ga. Alenka Jenko Godec ter predstavniki borčevskih organizacij France Oblak, Slavko Urbančič in Franc Zorec. Franci Žnidar je na trobento zaigral žalne zvoke pobitim v spomin. Dr. Jure Rode je opravil molitve za pokojne, vsi skupaj pa smo zapeli pesem, Mi domobranci, mi legionarji...
V dvorani škofa Rožmana je bila žalna akademija. Na steni je visela slovenska zastava z domobranskim grbom. Spominski govor je ime dr. Štefan Godec. Poudaril je, da mladi rod sprejema baklo pričevanja. Po-
dal je pregled zgodovinskih dogodkov, padec Turjaka, omenil prisiljeno domobransko prisego in del nagovora generala Rupnika. Občinstvo je v globoki tihoti poslušalo. Sledil je odrski prikaz »Dva svetova, en spomin«, ki ga je lani pripravil pokojni Blaž Miklič, tokrat v režiji Tatjane Modic Kržišnik. Nastopili so mladi iz San Justa: Nevenka Belič, Nevenka Godec Zupanc, Tatjana Groznik, Katarina Javoršek, Barbara Kržišnik, Tatjana Malovrh, Marko Malovrh, Maksi Malovrh, Metka Markovič Marinčič, Erik Oblak, Marta Petelin, Angelca Podržaj Miklič, Aleks Puntar, Martin Selan in Martin Uštar. Doživeto so podali izbrano besedilo. Lepo sceno je pripravil g. Tone Oblak s pomočjo Klavdija Selan in drugih. Luči in zvok je imel na skrbi Aleks Šuc s sodelavci. Lep program, ki so dobili udeleženci, je oblikovala Gabrijela Petkovšek.
Ob koncu akademije je zadonela pesem Oče, mati, ki so jo peli vsi navzoči. Domov smo odhajali s spominom na naše pobite domobrance. V srcu smo jim obljubili zvestobo.
V nedeljo, 6. junija, je bil tudi REFERENDUM 0 ARBITRAŽNEM SPORAZUMU S HRVAŠKO glede meje na morju. Rezultat je bil pozitiven za stališče vlade. Tudi Slovenci v Argentini smo volili in sicer na Veleposlaništvu RS v Buenos Airesu, kjer je volilo 610 slovenskih državljanov. Po pošti je prišlo 57. glasov, torej je bilo vseh skupaj oddanih 667 glasov. Od teh je 'za' volilo 34 volilcev, 'proti' pa 620.
ZVEZA SLOVENSKIH MATER IN ŽENA je
imela svoj redni sestanek v četrtek, 10. junija, v Slovenski hiši. Bil je posvečen domobrancem in žrtvam revolucije. Sestanek je vodila predsednica ga. Pavlina Dobovšek. Gospa Irena Fajdiga je povedala spominske misli, nato pa so se gospe udeležile svete maše, ki jo je za pobite domobrance daroval dr. Jure Rode.
V nedeljo, 6. junija, je bil krščen v cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši JANEZ IGNACIJ PETKOVŠEK, sin Ane Marije Štete in Janeza Petkovška. Njegova botra sta Monika Štete in Aleks Tekavec. Krstil ga je
prelat dr. Jure Rode. Čestitamo!
DEKLIŠKI PEVSKI ZBOR MILINA S PRISTAVE je praznoval peto obletnico svojega obstoja. Za to priložnost so dekleta pripravila koncert v soboto, 12. junija. Udeleženci so ob vstopu v dvorano dobili lepo izdelan program s fotografijo sedanje zasedbe zbora. Vse navzoče je pozdravila Mojca Prešeren Jelenc, ki je poudarila, da je petje poglavitni del slovenske biti. Nato so dekleta pod vodstvom prof. Marjane Jelenc Petrocco zapele sledeče pesmi: Nmav čez izaro; V Gorenjsko; Po jezeru; Drežniška; Kje so tiste stezice; Pesem o Žili; Jutri bo v Celovcu; Iz zemlje gre v trsek; Al 'me boš kaj rada imela; Oj ta mlinar; Lahko noč in Igraj kolce. V drugem delu so poslušalcem podarile: Nobody knows; Quodlibet; El dia que me quieras; Pregüntale a las estrellas; Amazing grace (ob spremljavi klavirja German Zacoro Nielson); Alfonsina y el mar in Zamacueca.
Občinstavo je z navdušenim ploskanjem nagradilo pevke, ki so dokazale, da so pod veščim vodstvom svoje pevovodkinje v petih letih lepo napredovale.
PROSLAVA ŽRTEVAM REVOLUCIJE JE BILA V BARILOČAH v nedeljo, 13. junija. Rojaki so se zbrali v Colegio Maria Auxiliadora k maši, ki jo je
daroval g. Branko Jan za vse žrtve revolucije. Spomnili so se, da poteka v Sloveniji evharistični kongres in da bo mučenec Lojze Grozde proglašen za blaženega.
V Stanu Planinskega društva je bila akademija. Ga. Olga Mikuševa in g. Dinko Bertoncelj sta polžila venec pred spominsko ploščo, dva otroka sta prinesla svečki, vsi skupaj so zmolili očenaš za pokojne. V dvorani je Blaž Razinger ml. prebral junijska razmišljanja dr. Marka Kremžarja. Učenci nižjih razredov so pred križ prinesli prižgane svečke. Sledile so recitacije Marjana Jakopiča Mrtvemu bratu, ki so jo podali učenci Tečaja ABC po slovensko. Učenci višjih razredov so recitirali pesem Lojzeta Grozdeta Slovenija in Prošnja za vrnitev dr. Tineta Debeljaka. Naša pot v svetlo prihodnost dr. Marka Kremžarja v priredbi gospe Zdenke Jan, so podali dijaki Srednješolskega tečaja. Ob koncu so vsi zbrani zapeli himno Oče, mati...
PROCESIJA SVETEGA REŠNJEGA TELESA. Prav na nedeljo, 13. junija, ko je bil v Sloveniji evharistični kongres, smo v Buenos Airesu počastili sveto Rešnje Telo. Procesija in sveta maša sta bili v don Boskovem zavodu v Ramos Mejiji. Ker je v soboto močno
deževalo, je bila procesija v cerkvi Marije Pomočnice kristjanov.
V procesijo so se uvrstili šolski otroci, ministranti in duhovnika z Najsvetejšim. Posamezne oltarje so okrasili: prvega rojaki iz San Justa, drugega iz Castelarja, tretjega iz Ramos Mejije in četrtega iz San Martina in Carapachaya. Procesijo je vodil delegat dr. Jure Rode; z gospodom Francijem Cukjatijem sta izmenoma pela evangelije. Napovedoval je inž. Janez Lavrič, rožni venec je molil Jože Oblak. Po lepi slovenski navadi so deklice na čast evharističnemu Jezusu potresale rožice.
Po procesiji je bila sveta maša, ki jo je daroval delegat dr. Jure Rode za vse žive in rajne slovenske duhovnike. Prvo berilo je bral Pavel Oblak, drugo pa Cecilija Malovrh.
Pri pridigi je dr. Jure Rode govoril o evharistiji ob priložnosti Slovenskega evharističnega kongresa. Nadalje je omenil praznika presvetega Srca Jezusovega in Brezmadežnega Srca Marijinega. Povedal je tudi, da so na kongresu v Celju proglasili mučenca Lojzeta Grozdeta za blaženega, saj je on prejemal moč za življenje po veri in za mučeništvo v svetem obhajilu. Na duhovnih vajah je v svoj zvezek zapisal, Evharistija - sonce mojega življenja.
Med procesijo in mašo je bilo ljudsko petje; za vodstvo je poskrbel g. Andrej Selan. Prof. And rej ka Selan Vombergar je petje spremljala na orgle. Bila je tudi priložnost za spoved in veliko rojakov je prejelo sv. obhajilo. Na ta način smo se v duhu pridružili rojakom v domovini, ki so na evharističnem kongresu slavili Jezusa v Najsvetejšem zakramentu.
Tudi NA SLOVENSKI PRISTAVI SO IMELI DOMOBRANSKO PROSLAVO v nedeljo, 13. junija. Pri sveti maši, ki jo je daroval g. župnik Franci Cukjati, so molili za rajne. Pri pridigi je duhovnik povedal, kako je potekala slovesnost na evharističnem kongresu.
Spominski govor na akademiji je imel arh. Marjan Eiletz, ki je povedal o svojih doživljajih kot domobranec.
Večkrat se je rešil iz nevarnosti in tudi v zadnjih trenutkih je z bratom zapustil transport, ki je odhajal, ker ga je mama preprosila. Poudaril je, da imamo kot slovenski državljani pravico zahtevati pravno državo, ki bo obsodila žločine nad slovenskim narodom.
Nadalje je Ivan Klemenčič prebral pesem Franceta Papeža Znamenje. Na ekranu pa so pokazali dokumentarca Barve ljubezni, ki opisuje delo patra Rupnika v Kočevskem rogu. Nato je Marjanka Grohar prebrala pesem Marije Rus Spomenik. Ob koncu pa so vsi navzoči zapeli pesem Oče, mati...
Isto nedeljo so se tudi V CA-RAPACHAYU SPOMNILI TREH VAŽNIH DOGODKOV: evharističnega kongresa v Celju, proglasitve mučenca Lojzeta Grozdeta za blaženega in pobitih domobrancev. Pred oltarno mizo so postavili sliko Lojzeta Grozdeta, sveče in rože. Sv. mašo je daroval dr. Jure Rode, ki je pri pridigi omenil, kako važen je ta dan za Slovence. Ob koncu maše so vsi zapeli pesem Povsod Boga. Pri proslavi so se spomnili, da je pred nekaj urami končal evharistični kongres. Opisali so prisotnost Lojzeta Grozdeta na prvem evharističnem kongresu, kamor je prišel kot kmečki fantič, nastopni dijak gimnazije. Po petinsedemdesetih letih je bil proglašen za blaženega, kot mučenec svete vere. Sledila je recitacija Grozdetove pesmi Težak je križ in priložnostni recitaciji kot spomin na pobite domobrance ter Grozdetova pesem Jaz sem neskončno drevo, pa še Balantičeva Nekje pokapoiišče je na hribu. Pesmi je recitiral Damijan Ahlin, ki je tudi sodeloval pri pripravi programa. Vsi skupaj so nato zapeli pesem Moja domovina.
V četrtek, 17. junija, so imele SPOMINSKI SESTANEK GOSPE ZSMŽ ODSEK SAN MARTIN. Sestanek je vodila gospa Polona Makek. Govorila je ga. Saša Hartman Golob. Gospe so se spomnile pobitih domobrancev in vseh žrtev komunistične revolucije.
RAST XXXIX. je v soboto, 19. junija, pripravila POSLOVILNI VEČER pred
V nedeljo, 2. maja, sta se poročila v cerkvi Santos Justo y Pastor METKA MALOVRH in ALBERTO SCOPEL. ČESTITAMO!
svojim potovanjem v Slovenijo. Najprej so pri maši, ki jo je daroval delegat dr.
Jure Rode, prosili Boga za srečno pot.
Srečanje se je nadaljevalo v Dvorani škofa Rožmana, ki so jo dijaki, starši, prijatelji in sorodniki napolnili do zadnjega kotička.
Na odru je visel znak RAST-i. Polde Malalan je pozdravil vse navzoče, posebej še predsednico ZS gospo Alenko Jenko Godec, ravnateljico tečaja prof. Nedo Vesel Dolenc in delegata dr. Jureta Rodeta. V imenu petošolcev sta spregovorili Sonja Miklič in Kati Podržaj.
Sledil je odrski prikaz v pesmi, petju in plesih. Kot televizijska napovedovalca sta nastopila Marjana Uš-tar in Niko Puntar ter predstavila oddajo Tu pa tam. Petošolci so zapeli O moj preljubi dragi dom. Fantje so recitirali Balantičevo To je pomlad, skupaj z dekleti pa še Biti zaljubljen (Francisco Luis Bernärdez). Dekleta sama še Ljubezenske SMS pesmi (Lev Detela). V zadnjem delu so zaplesali najprej štajerski ples, nato pa še carnavalito. Za konec so korajžno zapeli Skupaj na poti.M imenu staršev se je od abiturientov poslovila gospa Magda Zupanc Petkovšek, nato pa jim je želela srečno pot še ravnateljica prof. Neda Vesel Dolenc. Sledile so zahvale voditeljici potovanja gospe Ivani Te-kavec, spremljevalcema g. Milošu Mavriču in prof. Alenki Žnidar. Polde Malalan se je zahvalil še Zedinjeni Sloveniji, Uradu RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, Društvu SVS, ravnateljici prof. Nedi Vesel Dolenc, prof. Nevenki Godec Zupanc, Metki Mizerit, Tonetu Mizeritu in vsem, ki so pripomogli k lepi prireditvi. Sledil je bogat prigrizek, ki so ga pripravili starši abiturientov.
V MENDOZI SO SE SPOMNILI POBITIH DOMOBRANCEV v nedeljo, 20. junija. Najprej so se jim poklonili pred spominsko ploščo, pred katero je gorela plamenica, sta plapolali obe zastavi in je dehtel slovenski šopek. Poslušali so spominske besede Stanislava Pleška iz knjige Mimo smrti v svobodo.
Pri slovesni maši je prepeval Mendoški pevsaki zbor, ki je za to priložnost pripravil Missa brevis (Martina Sušnika). Sveto mašo je daroval g. Jože Horen, ki se je pri pridigi spomnil domobrancev in mučenca Lojzeta Grozdeta. Po maši je bila proslava. Spominske besede je povedal Miha Bajda, ki je mladim prikazal zgodovinske dogodke pred petinšestdesetimi leti. Nato so na zaslonu pokazali film Otroci s Petrička v slovenski besedi in španskem prevodu. Močno pretreseni in ganjeni udeleženci so nato zapeli Oče, mati ... Sledile so priložnostne recitacije. Po prestanem


trpljenju je prišlo odrešenje. »Veselite se in radujte, zakaj vaše plačilo je v nebesih«.
V TUCUMANU SO PRAZNOVALI DAN DRŽAVNOSTI v ponedeljek, 21. junija. Za to priložnost jih je obiskal veleposlanik RS prof. Avguštin Vivod. V dvorani so postavili argentinsko in slovensko zastavo in zapeli obe himni. Inž. Jože Žakelj je govoril o narodnih in državnih simbolih. Nato je veleposlanik opisal dogodke, ki so Slovence pripeljali do lastne države. Skupnost je veleposlaniku podarila knjigo Oče naš - operacion Medžugurje, ki jo je napisal cnel. Stel. Učiteljica šole Janeza Evangelista Kreka inž. Ana Žakelj je povabila navzoče na tečaj ABC po slovensko. Marta Žakelj pa je pripravila prigrizek. Rojaki so se še dolgo pogovarjali in poslušali slovensko glasbo.
DAN DRŽAVNOSTI SLOVENCI V ARGENTINI PRAZNUJEMO ZELO SLOVESNO. 19. rojstni dan naše države smo slavili v soboto, 26. junija, v Slovenski hiši. Delegat dušnih pastirjev dr. Jure Rode je daroval sv. mašo v cerkvi Marije Pomagaj. Somaševal je pater dr. Alojzij Kukoviča. Prepeval je dekliški pevski zbor Milina pod vodstvom prof. Marjane Jelenc Pe-trocco. Po maši je bil poklon domobrancem pred spomenikom. Veleposlanik RS prof. Avguštin Vivod in predsednica ZS gospa Alenka Jenko Godec sta položila pred spomenik slovenski šopek. Slavje je sledilo v Dvorani škofa Rožmana, kjer so goste že čakale pogrnjene mize. Napovedovalec večera je bil arh. Jure Vombergar. Letošnji abi-turienti so v dvorano prinesli zastave: argentinsko, slovensko in Evropske zveze. Vsi navzoči pa so zapeli obe himni. Najprej je spregovorila predsednica ZS gospa Alenka Jenko Godec. Pozdravila je vse goste, posebej še veleposlanika RS prof. Avguština Vivoda in gospo ter delegata dr. Jureta Rodeta in se zahvalila vsem sodelujočim. Sledil je pozdrav veleposlanika RS, ki je govoril o dosežkih Slovenije v času njegovega mandata kot veleposlanik. Slavnostni govor je imela prof. dr. Nadislava Laharner pod naslovom
Jezuitski red je bil zamišljen 15. avgusta, na dan Marijinega vnebovzetja v Parizu leta 1534, ko se je šest mladeničev zbralo na duhovnih vajah. L. 1539 je Ignacij Lojolski sestavil pravila in papež Pavel III. jih je potrdil 27. septembra 1. 1540. Komaj 30 let (1.1570) po tem so bili jezuitje že v gradcu v Avstriji. Ob Ignacijevi smrti 1. 1556 pa je že delovalo 1000 jezuitov širom vsega sveta. Leta 1749 je bilo 22.589 članov reda, čez 24 let pa jih je papež na pritisk vlad Francije,
Zdrava bodi lepa naša domovina. Zbor Zveze slovenskih mater in žena iz San Justa je pod vodstvom gdč. Anice Mehle zapel sledeče pesmi: Ena ptička priletela; Na Gorenjskem je fletno; Luštno je vigred in Vsi so prihajali. Sledila je podelitev odličij ZS s soglasjem Medorganizacijskega sveta zaslužnim članom naše skupnosti. Letos so bili nagrajeni: g. France Zurc, gospa Ančka Bajda Podržaj in pater dr. Alojzij Kukoviča. Spominske plakete sta jim izročili predsednica ZS gospa Alenka Jenko Godec in podpredsednica prof. Neda Vesel Dolenc.
Slavnostna večerja je bila na skrbi društva Slovenska pristava. Odlično pripravljena hrana, ki so jo mladi prijazno postregli, je teknila vsem gostom.
Dvorana je bila okrašena s slikami naših umetnikov; razstavo je pripravila gospa Andrejka Dolinar Hrovat. Pozno v noč so se rojaki razšli srečni, da smo lepo proslavili svojo domovino Slovenijo.
Španije in Portugalske 1. 1749 razpustil. Po 42 letih pa jih je Pij VII. zopet privolil za vrnitev iz Rusije v ostali svet.
Veriga himalajskih gora je dolga 3.800 km in ima 86 najvišjih svetovnih vrhov, zato pravijo, da je streha sveta.
Mohamedanci v Indiji pokopavajo svoje mrtve, kot katoličani. Sorodniki se hočejo prepričati, ali je njihov umrli šel v nebesa. Zato posadijo na grob eno vejo posebnega drevesa. Če se veja prime, je to znamenje, daje v
DOMOBRANSKA PROSLAVA V SLOMŠKOVEM DOMU je bila v nedeljo, 27. junija. Sv. mašo je daroval g. župnik Franci Cukjati. Napovedovalka prof. Neda Vesel Dolenc je poudarila, da so letos proslave obdane s posebnim sijajem, ker je bil mučenec Lojze Grozde proglašen za blaženega. Velika slika Lojzeta Grozdeta, delo g. Staneta Snoja, je bila ob oltarju obdana s križem in palmami. G. Franci Cukjati je pri pridigi govoril o mučeništvu novega blaženega in sliko blagoslovil.
Pri akademiji je Lojze Lavrič uvedel odrsko predstavo z besedili Grozdetovih pesmi. Spominski govor je imela Metka Mizerit. Njegove pesmi je recitirala tudi Štefi Bokalič. Otroci višjih razredov Slomškove šole so pod vodstvom Marcela Brule zapeli dve pesmi o mučencu Lojzetu Grozdetu. Ob koncu so učenci Slomškove šole s prižganimi svečkami odšli na dvorišče k spominski plošči, kjer je g. Cukjati vodil molitve za pokojne. Globoko ganjeni smo vsi skupaj zapeli Domovinsko pesem.
nebesih. Drevo je seveda take vrste, da raste, kamorkoli ga posadiš. Tako gredo vsi mo-hamedanci nezmotljivo v nebesa.
Sv. pater Pij je dobil Kristusove rane (es-tigme) 20. septembra 1. 1918, umrl pa je 23. septembra 1968 -torej 50 let trpljenja!
Leta 1800 je bila v cerkvici sv. Vida na BREZJAH postavljena kapelica MARIJE POMAGAJ. Od tedaj jo je obiskalo več milijonov ljudi.
V desetletjih od 1956 do 1996 je nastalo skoraj pet kubičnih metrov vpisnih zvezkov z več stotisoč romarskih zapisov.
Cerkveno zapoved
o spovedi in obhajilu enkrat na leto je izdal papež INOCENC III. po IV. lateranskem cerkvenem Zboru (1. 1215). Istočasno paje naročil škofom, naj poskrbe, da se bo ljudstvu pridigalo v domačem jeziku.
»V svoji odvetniški praksi na Štajerskem in na Kranjskem sem imel priložnost opazovati skrajno sovraštvo med brati in sestrami, med otroki in starši, ki je našlo ostudnih izrazov v dediščinskih pravdah. Tovrstne pravde so dostikrat odvetnikom zagrenile poklic in celo zaslužek,« tako nam je zapisal pravnik Marjan Marolt, pisec knjige »Zori, noč vesela«. Ker nam je BARAGA zgled ljubezni do matere in sester, da se zdi skoraj neverjetno, ga Marolt priporoča za priprošnjika za LJUBEZEN
V DRUŽINI IN SORODSTVU.
Kaj so bili papeži v mladosti?
HADRIJAN IV je bil sin berača, je prosjačil po Londonu.
GREGORIJ VII. je bil sin mizarja.
BENEDIKT XII. je bil pekovski vajenec.
SIKST V je bil pastir.
KALIST I. je bil suženj.
Duh veje, kjer hoče!
»Večni Sodnik bo rajnega FRANCA GABROVŠKA postavil v vrsto najbolj zaslužnih slovenskih mož v najtežjem času naše narodne zgodovine,« je zapisal drug zaslužen mož msgr. JANEZ HLADNIK.
Duhovnik Franc Gabrovšek je pisal iz Amerike Janezu Hladniku v Argentino 1. 1945, da je položaj brezupno težak. »Imeli bomo gotovo 10.000 do 20.000 rojakov, predvsem domobransko armado, katera bo nujno morala v svet, sicer jih bodo rdeči krvniki poklali doma.« Hladnik piše: »Od tedaj sem se zavedel, da je padla tudi name ogromna teža odgovornosti za usodo borcev za resnično narodno svobodo.« Franc Gabrovšek je bil Hladniku »edini zanesljivi informacijski in orientacijski vir«. Dva zgodovinska moža, premalo cenjena od zgodovinarjev!
Nekega dne v letu 1947 je prišel k meni dušni pastir JANEZ HLADNIK. Takoj mi je dejal. »Vinko, v Italiji in na Koroškem je polno naših ljudi, ki so se umaknili pred komunisti. Radi bi se nekje naselili. Jutri pojdiva k predsedniku države Peronu. Prosila ga bova, da dovoli našim ljudem prihod v Argentino.« Peron je takoj dovolil, da se lahko naseli 10.000 Slovencev.
Slouenski rojak Vinko Rogelj
GENERAL MANUEL BELGRA-NO je določil v 9. členu poslovnika, ki mora veljati za štiri šole v Tariji, Jujuyu, Tucumanu in Santiagu del Estero, za katere je daroval 40.000 pesov: »Mladeniči bodo vsak dan pri sv. maši; po zaključku pouka popoldne bodo molili Marijine litanije, v soboto popoldne bodo zmolili en del rožnega venca.«
Sprašujemo se, zakaj še nihče ni do danes sezidal teh šol!?
»Spravite v nered vse, kar je dobrega v deželi, skušajte pomešati javne osebnosti v zločinska podjetja, potem pa jih dajte na svetlo.«
Kitajski komunistični revolucionar MAO TSETUNG
Na univerzi na Havajih so izpeljali popis vulkanov pod morsko površino. Pravijo, da jih je višjih od 100 metrov vsaj 25 milijonov, višjih od 1000 metrov pa najmanj 100.000. Na zemlji pa je vidnih 13.000 vulkanov. Podvodni vulkani so bogati z minerali in kovinami, tudi takih, kijih na Zemlji že primanjkuje.
Cerkev je potrdila šestdeset primerov oseb, ki so imele Kristusove rane, da so resnični (od 300 znanih). Prvi, ki je dobil Kristusove rane, je bil sv. Frančišek Asiški (1. 1224).
Zbral M.Š.
JE KAJ
msH® ss Jsfisw
FRANKLIN
Ameriški fizik in državnik Benjamin Franklin je bil proti temu, da bi smeli voliti samo davkoplačevalci. Dejal je:
»imam lepega osliča, za katerega plačujem davek, torej imam volilno pravico. Ko mi žival pogine, ne plačujem več in zato nisem več volivec. Zdaj pa bi res rad vedel, kdo je pravzaprav volivec: jaz ali moj osel?«
NARVÄEZ
Ko je valencijski vojvoda Ramon Narvä-ez umiral, ga je spovednik vprašal: »Maršal, ali odpuščate v tej uri vsem svojim
sovražnikom?«
Umirajoči je slabotno odgovoril: »Jaz nimam nobenih sovražnikov.«
Ko je videl, da ga duhovnik nejeverno gleda, je nadaljeval:
»Nimam sovražnikov, ker sem jih dal vse postreliti.«
CARUSO
Italijanski operni pevec Enrico Caruso se je prehladil in ni mogel nastopiti. Gledališki ravnatelj je ves iz sebe kričal:
»Kaj naj storim? Le kako ste se mogli prehladiti?«
»Posledice premiere,« je dejal pevec.
»Kakšne posledice premiere?« se je začudil ravnatelj.
»Čisto preprosto: na odru so me zalili valovi navdušenja, nato sem zašel v vihar oboževalk in prišel ves segret domov, kjer me je polila mrzla prha kritik. Kdo se ne bi prehladil v takih okoliščinah?«
uvoženo p mmrnuMS
■	Predsednik vlade se ne izreka o medijih, zato se mediji pozitivno izrekajo o predsedniku.
■	Vojno preživijo junaki, ki jurišajo ritensko.
■	Oblast ima prav, samo dokler je na oblasti.
■	Prava kriza je, da ti, kadar nimaš nič, vzamejo še to, česar nimaš.
■	Kadar se pogovarjajo države, ljudi nihče nič ne vpraša.
■	Politka je poklic za nadarjene lenuhe.
■	V času socialistične Jugoslavije smo postali na pol Balkanci, žal smo prevzeli le slabe lastnosti.
■	Kučan obuja dobre stare čase, žal se pobitih ne da obuditi.
■	Svoboda tiska je v demokraciji zagotovljena, kaj pa lažne obsodbe brez dokazov?
■	Vedno isti govorijo vedno drugače.
■	Bo potrebna še ena revolucija, da bi bila Slovenija spet taka, kot je bila?
■	V dobrih starih časih srna imeli cenzorje, ki niso samo črtali, ampak so tudi streljali.
Ladja v viharju - Priredil S. S. 193
Ne bojte se - Frangois X. Nguyen
van Thuän....................... 195
Nameni Apostolata molitve - F. K. . 198 Alfonz Marija Ligvorij -
Silvester Čuk..................... 198
Božja dobrota je največja božja lastnost - Sv. Favstina Kowalska .... 199 Krščanstvo je vera v Boga, ki je
postal človek - Tomaš Špidlik... 200
Nagovor nadškofa Antona Stresa pri sv. maši v Kočevskem Rogu .... 202
Lojze Grozde - Metka Mizerit ..... 204
Škof govori o svojem poklicu
-	Msgr. Jose Ignacio Munilla
Aguirre - Prevedel S. S............206
Zasvojenost z računalnikom
-	Bogdan Žorž....................208
Pričevanje avstrijskega cistercijana patra Karla Wallnerja	209
Pater Pij..........................210
Poznati slovensko zgodovino
-Stane Snoj........................212
Petdesetletnica smrti škofa
Rožmana - Anton Drobnič ...........214
Papeževo pismo katoličanom na Irskem - Massimo Introvigne
-	Prevedel Marjan Hribar.........216
Duhovno življenje je objavilo
-Jure Vombergar................... 218
Iz naše kronike - Metka Mizerit. 219
Križem po svetu in času - M.Š... 222
DUHOVNO ŽIVLJENJE
SLOVENSKA VERSKA REVIJA - Izdaja ga Slovensko dušno pastirstvo
Direktor: mons. dr. Jure Rode - Urednik: Stane Snoj - Člani uredniškega odbora: Marjana Batagelj, Metka Mizerit in arh. Jure Vombergar Oblikovanje in prelom: Rozka Snoj - Ramon L. Falcön 4158, C1407GSR Buenos Aires, Argentina - Tel: +54-11-4636-0841 - Fax: +54-11-4636-2421 - E-mail: dusno_pastirstvo@ciudad.com.ar - Registra de la Propiedad Intelectual N9 90.877 - Tisk: Talleres Gräficos VILKO S.R.L. - California 2750 C1289ABJ Buenos Aires, Argentina - Tel: +54-k 11 -4301 -5040 - E-mail: info@vilko.com.ar
POVERJENIKI: ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcön 4158, Buenos Aires. - ZDA: Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair Ave., Cleveland 3, Ohio 44103, USA - ITALIJA: Trst: Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste, Italia - Gorica: Riva Piazzuta 18, 34170 Gorizia, Italia. - AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec.
NAROČNINA: ARGENTINA: po raznašalcih: $170; po pošti: $220 - Bariloche: $200
-	OBMEJNE DRŽAVE: DŽ+BS: USD 90; brez BS: USD 65-AMERIKA: DŽ+BS: USD 110; brez BS: USD 75 - EUROPA: DŽ+BS: €100; brez BS: €70; OSTALE DRŽAVE: DŽ+BS: USD 120; brez BS: USD 80. - Pošiljanje po več izvodov skupaj zniža poštne stroške
-	Denarna nakazila na bančni (ne osebni) ček na ime: Jorge Rode, Ramon L. Falcön 4158 - C1407GSR Buenos Aires, Argentina - Duhovno življenje izhaja s podporo Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu RS
3
>.
ro
£
m -tu cy
Q-5
ro c
>N
ro
O
CO
Je
C
0)
5;
o
o
u_
Prizor REVČEK ANDREJČEK
Nastopajo srednješolci iz Mendoze. Foto Toni Štirn
OBLETNICA V CARAPACHAYU:
Igra POLITIKANT v režiji Ani Klemen Boltežar Foto: Alenka Žnidar
	FRANQUEO PAGADO
Us	Concesiön N9 6395
s |i	TARIFA REDUCIDA
	Concesiön N9 2560
L3 Vida Espiritlial Revista mensual religiosa. Editor: Misiön Catölica Eslovena. Director: Mons. dr. Jorge Rode Ramčn L. Falcčn 4158 - C1407GSR Buenos Aires - Argentina - Registra Nacional de la Propiedad Intelectual Ns 90-877 Impresiön: Talleres Gräficos VILKO S.R.L. - California 2750 - C1289ABJ Buenos Aires - Argentina