Angelos Baš
UDK 394.7 : 798.2/.6 (497.12 Šentjernej) „1889/1902"
Začetki konjskih dirk v Šentjerneju
Podobno kakor v Ljutomeru, kjer so bile 1874 prve konjske dirke na Slovenskem in sploh
na ozemlju današnje Jugoslavije^ smo tudi za začetke konjskih dirk v Šentjerneju, se
pravi za 1889 in naslednja leta, v poglavitnem zadosti poučeni o namenih, zavoljo katerih
so priklicali v življenje ta tekmovanja.
Letnica 1889 spričuje, da so v Šentjerneju kmalu sledili zadevni dejavnosti na slovenskem
Štajerskem, kjer so po zgledu ljutomerskih konjskih dirk organizirali v pičlem desetletju
še konjske dirke v Radgoni (od 1877), Cmureku (od 1878), Žalcu (od 1881) in Mariboru
(od 1883)2. Joda medtem ko je bila na slovenskem Štajerskem izvedba konjskih dirk
ponajveč v rokah dirkalnih društev^, je bilo to v Šentjerneju drugače. Konjske dirke v
Šentjerneju je v prvem obdobju, tj. do njihove opustitve 1902, prirejala Kranjska
kmetijska družba.'* Nameni pa so bili enaki kakor na slovenskem Štajerskem: na konjskih
dirkah naj bi se preskušale zmožnosti konj in tako izbirale najboljše živali za pleme, to pa naj
bi omogočalo boljšo prodajo konj.
Tajnik Kranjske kmetijske družbe Gustav Pire je takole razlagal nakazane načrte:
„. . . Konjereja na Kranjskem, zlasti na Dolenjskem, in to pa posebno še okoli Sent Jarneja
je na čast tamošnjim kmetovalcem, res prav lepo napredovala. Vzrejajo najlepše konje za
kočijo ter jih precej drago prodajajo, a bi jih še draže, če bi sloveli dolenjski konji tudi za
hitre dirjače. Smelo trdimo, da bi Dolenjci prodajali svoje konje še dvakrat, trikrat draže,
ko bi bili na glasu hitrih dirjalcev. Kakor si je Dolenjec priredil konj, ki se odlikujejo z
lepo vnanjostjo, tako si more tudi takih, ki slove za hitre. To si je namenila poskusiti naša
c.kr. kmetijska družba v Ljubljani.
Rekli smo, da se 'da marsikatera notranja lastnost živalska zboljšati in ojačiti, ako žival
primerno urimo in vadimo. Povečane in ojačene lastnosti pa prenese potem žival tudi na
svoj zarod, in tako se moremo dokopati po več rodovih do splošno zboljšanega
plemena . . .
Ako hočejo torej Dolenjci svoje konje narediti hitrejše, morajo jih pravilno vaditi v hitrem
teku . . . Predobro pa poznamo naše kmetovalce, kateri bodo, prebravši tudi te vrste, morda
rekli, da prav govorimo, a svojih konj vender ne bodo vadili hitrosti. Da jih do tega
dovedemo in tako rekoč rahlo prisilimo, pa je ravno namen konjskih dirk v trab, katere
bo kmetijska družba prirejala. Konjska dirka v trab ni sama sebi namen, ona ni igrača,
ampak je javen izpit ali izkušnja, pri kateri naj konjerejci pokažejo, kako so znali vaditi in
uriti svoje konje. Posestniki najurnejših konj bodo pa dobili visoke premije ali dobitke ter
bodo tako počeščeni pred vsem svetom. Korist konjskih dirk je torej ta, da izpodbujajo
kmetovalca rediti hitre in zatorej več vredne konje".^
In novomeški odvetnik in politik Karel Slane je povzel: „Pri dirkah se izve, kateri konji so
glede telesne moči, ustrajnosti in hitrosti najboljši in take kobile in žrebci se potem za
rejo porabljajo".^
Pobudnik konjskih dirk na Kranjskem je bil konjarski odsek Kranjske kmetijske družbe,
ki je v dopisu imenovani družbi 27.1.1889 opominjal, da so „dirke v kasu zelo primerne
1. Gl. o tem Angelos Baš, Začetki ljutomerskih konjskih dirk. Slovenski etnograf XXVII-XXVIII,
Ljubljana 1974-75, str. 63 d.
2. Angelos Baš, nav. delo, str. 66.
3. Angelos Baš, nav. delo, str. 71.
4 (Nepodpisano), Konjska dirka v trab. Novice gospodarske, obrtniške in narodne, Ljubljana 10. 7.
1889, str. 218; Gust.(av) Pire, Konjska dirka v trab. Dolenjske novice. Novo mesto 15. 7. 1889.
str. 109.
5 Prav tam.
6 (Karel) Slane, Konjska dirka v St. Jerneju, Dolenjske novice. Novo mesto 15. 8. 1889, str. 124.
40
Angelos Baš
Dolenjske novice, Novo mesto 1. 8. 1889, str. 117 d.
Začetki konjskih dirk v Šentjerneju        41
za dvig konjereje".' Kranjska kmetijska družba je to stališče sprejela. Še pred objavo
navedenih člankov, ki so utemeljevali gospodarsko korist konjskih dirk, je bilo v dopisu
Glavnega odbora Kranjske kmetijske družbe Deželnemu odboru 30.3.1889 rečeno, „da se
more reja konj, ki je uže lepo napredovala, še izdatno pospešiti s prirejitvijo konjskih dirk v
trab za plemenske kobile . . ., ker delajo konjerejci s tem spodbujo svoja žrebeta doma
vzrejevati ter jih vaditi na pravilno in hitro dirjanje ter tako njih vrednost izdatno
povečati. To se je priznalo uže v skoraj vsih deželah in zato redno prirejajo take dirke.
Udano podpisani glavni odbor v zvezi s konjarskim odsekom kmetijske družbe ukrenil je
letos v jeseni pričeti s prirejitvijo konjskih dirk za plemenjake in sicer za začetek le samo v
Šentjerneji kot središču reji lahkih konj".^
Omenjene dejavnike, zavoljo katerih so izbrali Šentjernej za prizorišče konjskih dirk, je
treba dopolniti. L. 1889 je bilo zapisano: „St. Jernejski okraj in kar ga je doli proti
Brežicam in tje do Mokronoga se po večjem na Kranjskem bavi s konjerejo. Tu so tudi
narlepši pašniki za žrebeta in dosti je tukaj dobre klaje. V teh krajih bi se lahko konji
izrejali, ki bi še večje cene dosegali, kakor jih že zdaj dosežejo. Premiranje najlepših kobil
in žrebet, ki je vsako leto, precej koristi. Marsikateremu je za premij v denarji, narveč pa
je vsem za čast, premirano živinče v lasti imeti. Dobra misel je, tudi z dirkami pričeti".^
In nekaj pozneje je nastala ocena: „V naši dolini, ki se razteza od Gorjancev do onega
hribovja mej Savo in Krko,.... je dosti konjereje. Naša krma je bolj kisla in ravnina
zahteva hitrejšo žival za poljedelstvo, nego je vol. Pri nas je konj tedaj v velikem čislu. In
dobro je pogodila kranjska kmetijska družba, da si jeŠt. Jernej izbrala za središče vsega
onega, kar zadeva konjerejo in posebno rejo hitrejših, vročekrvnih konj na Do-
lenjskem . . . Tukaj je največja štacija žrebcev".^° — V tisti dobi je štela živinoreja za
poglavitno gospodarsko panogo v šentjernejski župniji; v okviru živinoreje je bila
konjereja ("Šentjernejska fara ima mnogo konj") na drugem mestu, za svihjerejo.^ ^
Ko se je Kranjska kmetijska družba odločila prirejati konjske dirke, je bilo to vsekakor
daljnovidno in za večja območja koristno dejanje. Toda izvedba teh tekmovanj je zahtevala
toliko izdatkov, da jim Kranjska kmetijska družba, brez denarne pomoči od
drugod, sama nikakor ne bi mogla biti kos. V zvezi s tem kaže na prvem mestu navesti
Deželni odbor, ki je podpiral konjske dirke v Šentjerneju z denarjem, namenjenim „v
prospeh kmetijstva". Tudi ministrstvo za kmetijstvo na Dunaju je prispevalo v denarju za
organizacijo obravnavanih prireditev. Izdatki zanje so bili precejšnji: nagrade (takrat je
bilo v navadi ime „darilo") so bile razmeroma visoke „zarad spodbuje", prav tako so bili
stroški za tiskovine, potovanja in pripravo dirkalne steze („dirjališča"), vštevši „distančne
droge z zastavicami", vrvi na ovinku ipd. Za prve konjske dirke v Šentjerneju 1889 je
sporočeno, da je prispeval Deželni odbor 300 gld. Ministrstvo za kmetijstvo 100 gld.^^
Naštetih zneskov ni mogoče primerjati z zneski, ki so soomogočali izvedbo konjskih dirk
na slovenskem Štajerskem. Slednje so, kot povedano, ponajveč organizirala dirkalna
društva, ki zanje po veliki večini ni izpričano, od kod so dobivala denar za konjske dirke.
7 Arhiv SR Slovenije, Kranjska kmetijska družba, I, fasc. P/3 (1828-1890).
8 Prav tam.
9 (Karel) Slane, na nav. mestu.
10 S-c (Karel Slane ? ), Iz Št. Jerneja na Dolenjskem, Slovenski narod, Ljubljana 13. 9. 1893.
11 Anton Lesjak, Zgodovina šentjernejske fare na Dolenjskem, Ljubljana 1927, str. 20 d.
12 Dopis Glavnega odbora Kranjske kmetijske družbe Deželnemu odboru 30. 3. 1889, Arhiv SR
Slovenije, Kranjska kmetijska družba, I, fasc. P/3 (1828—1890); dopis Glavnega odbora Kranjske
kmetijske družbe Deželnemu odboru 15. 7. 1889, prav tam; dopis Deželnega odbora Kranjski
kmetijski družbi 22. 7. 1889, prav tam; dopis Glavnega odbora Kranjske kmetijske družbe
Deželnemu odboru 7. 8. 1890, prav tam.
42        Angelos Baš
Vemo edinole, da je pri prvih konjšl<ih dirkah v Ljutomeru 1874 prispevala okrajna
blagajna za nagrade 10 gld^-^ in da je pri tamkajšnjih dirkah 1875 poslala Štajerska
kmetijska družba za nagrade 20 gld.'''*
Glede dirkalnih pravil se je Kranjska kmetijska družba obrnila na koroško kasaško
društvo v Celovcu.^ ^ Šentjernejske dirke so bile 1889 in 1890 na državni cesti med
Šentjernejem in križem, ki je stal kilometer daleč proti Kostanjevici J ^ Glavni odbor
Kranjske kmetijske družbe je za prve, nedvomno pa tudi za druge dirke naročil županstvu
v Šentjerneju, naj poskrbi: da bo cesta za dirke „kolikor mogoče v dobrem stanu"; da
bodo ob tekmovalni progi postavljeni med telegrafskimi drogovi še tri metre visoki
drogovi, na katere bodo za dirke obesili zastavice; in da bo narejena na trgu, kjer bodo
vozniki obračali, ograja, in sicer tako, da bo ovinek „kolikor mogoče velek".^ ^
Prek deželne vlade je Kranjska kmetijska družba nadalje dosegla, da je okrajno glavarstvo
v Krškem zaprlo v času dirk cesto od Šentjerneja proti Kostanjevici oziroma njen
tekmovalni del (to je bilo tem laže zavoljo obstoječih stranskih poti)''^. In Kranjska
kmetijska družba je zaprosila deželno vlado, da je prek okrajnega glavarstva v Krškem
poslala v Šentjernej na dan dirk orožniško obhodno stražo J ^
Kranjska kmetijska družba je potemtakem že ob prvih konjskih dirkah v Šentjerneju
ukrenila vse, kar je bilo potrebno za novodobno javno prireditev, v pričujočem primeru
za pripravo in izvedbo prireditve, ki je bila gospodarske in športne narave (gl. tudi
faksimile programa za tekmovanje 1889). Od vseh dejavnikov pa, ki naj bi rabili za kar
največjo udeležbo na obravnavani prireditvi, sta bila najpomembnejša naslednja. Konjske
dirke v Šentjerneju so bile kmečke dirke, in sicer praviloma glede na rejce in voznike, po
veliki večini pa tudi glede na občinstvo, in so pomenile javno preizskušnjo v konjereji in
vožnji s konji, v precejšnji meri pa tudi v kmečkem gospodarjenju sploh.Da je bila
takšna preskušnja mikavna tako za tekmovalce, se pravi za konjerejce, ki so bili obenem
vozniki, kakor za gledalce, se razume samo po sebi. In nagrade so bile v Šentjerneju
razmeroma zelo visoke, to pa je dajalo dirkam dodaten mik.
Posebej jasna so v tem pogledu pričevanja o prvih konjskih dirkah v Šentjerneju. —
Prireditev „vršila se je v sredo 11. t.m. popoludne ob najlepšem vremenu. Ljudstva bilo se
je že dopoludne ob premovanji mnogo nabralo, popoludne ga je pa toliko došlo, da
stotine voz in kočij na šentjarnejskih dvoriščih prostora niso dobile. Smemo reči, da je
prišla v sredo v Šentjarnej vsa zavedna Dolenjska skupaj in celo daljno Kočevsko
odposlalo je zastopnike svoje in tudi tekmovalce k dirki".In: „Uže prvo leto je bil
13 Angelos Baš, nav. delo, str. 66.
14 Angelos Baš, nav. delo, str. 71.
15 Dopis Kranjske kmetijske družbe 28. 2. 1889, Arhiv SR Slovenije, Kranjska kmetijska družba. I,
fasc. P/3 (1828-1890).
16 Program konjske dirke v trab 1889. I., Dolenjske novice. Novo mesto 1. 8. 1889, str. 117;
(nepodpisano). Konjska dirka v Šentjarneji, Slovenski narod, Ljubljana 13. 9. 1889.
17 Dopis Glavnega odbora Kranjske kmetijske družbe županstvu v Šentjerneju 29. 8. 1889, Arhiv SR
Slovenije, Kranjska kmetijska družba. I, fasc. P/3 (1828-1890); odgovor županstva v Šentjerneju
1. 9. 1889, prav tam; dopis Kranjske kmetijske družbe županstvu v Šentjerneju 6.9. 1889, prav
tam.
18 Dopis Glavnega odbora Kranjske kmetijske družbe 13. 8. 1889, Arhiv SR Slovenije, Kranjska
kmetijska družba. I, fasc. P/3 (1828-1890); dopis deželnega predsednika okrajnemu glavarstvu v
Krškem 20. 8. 1889, prav tam.
19 Dopis Glavnega odbora Kranjske kmetijske družbe 7. 8. in 13. 8. 1889, Arhiv SR Slovenije,
Kranjska kmetijska družba, I, fasc. P/3 (1828-1890).
20 O tem Angelos Baš, Ljutomerske konjske dirke (tipkopis).
21 (Nepodpisano), Konjska dirka v Šentjarneji.
Začetki konjskih dirk v Šentjerneju        43
uspeh kar se tiče udeležbe nenavadno velik in sicer veči kakor sploh kedaj na enakih
kmetskih dirkah sosednih kronovin, koder je ta način pospeševanja reje dobrih konj uže
udomačen . . . Konjarski odsek je uže lansko leto omenil, da je uspeha ob dirkah
pričakovati le, če se redno vsako leto prirede, da pa najde toliko zanimanja uže prvo leto
od strani kmetijskih konjerejcev, se pa ni nadejalo".
Udeležba je bila v prvih letih velika, in sicer tako glede tekmovalcev kakor glede
obiskovalcev. Šele iz druge polovice 90. let je sporočena pripomba, da na dirkah „ni bilo
preveč konj dirkalcev",^^ rnedtem ko prej podobne pritožbe niso omenjene. Nasprotno:
na prvih konjskih dirkah v Šentjerneju 1889 je tekmovalo 39 posestnikov.^^ To je bilo
nedvomno veliko število, zlasti še, če ga primerjamo s številom tekmovalcev na
ljutomerskih konjskih dirkah v času do 1900. Tam je bilo v tistih letih ok. 30 kmetov, ki
so imeli toplokrvne konje, primerne za javne preskušnje v kasu; vendar od teh niso vsi
redno sodelovali na dirkah, ker so nekateri imeli tolikanj izurjene konje, da se vsi niso
mogli dovolj uspešno meriti z njimi. Spričo tega je tedaj na ljutomerskih konjskih dirkah
največkrat nastopalo nekaj čez 20 konjerejcev.25
Visoko udeležbo tekmovalcev na dirkah v Šentjerneju gre pripisati širšemu ozemlju, od
koder so ti izvirali, saj so prihajali, kot povedano, npr. tudi s Kočevskega, izpričani pa so
prav tako lastniki konj z Vrhnike.26 In svoje so napravile tudi visoke nagrade. Te so 1889
znašale 100, 60, 50, 40, 30 in 20 gld,^' štiri leta pozneje pa 100, 50, 25 in 12,5 gld.28
Tudi v tem pogledu so bile konjske dirke v Šentjerneju na boljšem kakor ljutomerske
konjske dirke.
Zakaj na slednjih tekmovanjih so 1874 podelili za nagrade skupaj 110 gld, v Šentjerneju
pa je bilo 1889 za nagrade na voljo skupaj 400 gld. Prav tako so bili posamični zneski
nagrad v Šentjerneju znatno višji kakor na ljutomerskih konjskih dirkah, in to je bilo za
udeležbo tekmovalcev v Šentjerneju, kot je podoba, posebej pomembno. Na ljutomerskih
konjskih dirkah do 1894, tj. skozi dvajset let, ne poznamo nagrade, ki bi bila presegla
vrednost 30 gld;^^ šele odtlej naprej so se tamkajšnje nagrade postopoma zviševale, ne da
bi se bile tudi izenačile z najvišjimi nagradami, ki so znane v Šentjerneju.Še drugače
rečeno: po dosegljivih pričevanjih je Kranjska kmetijska družba pri konjskih dirkah v
Šentjerneju bolje poskrbela za denar, ki je bil namenjen za nagrade, kakor je to storilo
dirkalno društvo v Ljutomeru.
Konji, ki so tekmovali na dirkah v Šentjerneju, pa so bili precej bolj počasni kakor konji
na ljutomerskih konjskih dirkah. L. 1889 je znašal v Šentjerneju najboljši kilometrski čas
2,36 (dosegel ga je Ivan Dornik iz Krške vasi), sicer pa so takrat dosegli tele najboljše
kilometrske čase: 2,44 (J. Rus iz Mirne peči), 2,46 (Ivan Dornik iz Krške vasi) in 2,53
22 Dopis Glavnega odbora Kranjske kmetijske družbe Deželnemu odboru 7. 8. 1890, Arhiv SR
Slovenije, Kranjska kmetijska družba, I, fasc. P/3 (1828-1890).
23 (Nepodpisano), Dirka v Št. Jerneji, Slovenski narod, Ljubljana 7. 9. 1898.
24 (Nepodpisano), Konjska dirka v Sentjarneji.
25 Angelos Baš, Ljutomerske konjske dirke.
26 (Nepodpisano), O dirki v Sent Jerneji, Slovenski narod, Ljubljana 18. 9. 1890.
27 Program konjske dirke v trab 1889. I., str. 117.
28 (Nepodpisano), Konjska dirka v Št. Jerneji, Slovenski narod, Ljubljana 14. 9. 1893.
29 V avstro-ogrski monarhiji je bila od 1892 naprej v rabi namesto goldinarja nova denarna enota,
krona, ki je bila vredna pol goldinarja: gl. o tem S. Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana
1961, str. 484.
30 O tem Angelos Baš, Ljutomerske konjske dirke.
44        Angelos Baš
(Ant. Straus iz Kostanjevice)^^ L. 1890 je dosegel Gabrijel Jelovšek z Vrhnike
kilometrski čas 2,37. 32
Časa prvega zmagovalca na ljutomerskih konjskih dirkah ni mogoče natančno ugotoviti,
za kilometer je porabil več kot 2,15. L. 1875 je bil na Cvenu pri Ljutomeru na dirkalni
progi, ki je bila „v slabem stanju", dosežen kilometrski čas 2,41, leto pozneje pa 2,27;
1877 so na ljutomerskih konjskih dirkah namerili kilometrski čas 2,2 ali hitrost
„poštnega železniškega vlaka", medtem ko so se 1900 ponašali s kilometrskim časom
1,52.-^2 V okolici Ljutomera so imeli kmetje konec 19. stoletja, če povzamemo, dosti
hitrejše in bolje izurjene, torej dražje konje kakor v Šentjerneju ali na Dolenjskem. Ob
tem je treba imeti pred očmi, da so bile ljutomerske konjske dirke starejše in da je bil
zavoljo tega njihov vpliv na konjerejo do konca stoletja postopoma znatno večji, kakor pa
je bilo to v Šentjerneju.
Za hitrost dolenjskih konj v tistem času je veljala sodba Gustava Pirca, ki jo je zapisal
pred prvimi konjskimi dirkami v Šentjerneju: „Navaden dober konj predirja v trabu 1
kilometer... v 4 do 5 minutah, boljši dirjalec v 2 do 3 minutah, trenovan dirjač pa v 1
do 1 1/2 minuti. Do te hitrosti se ne bode nobeden izmed naših kranjskih konj izuril, a
konji, ki predirjajo v 2 1/2 do 3 minutah po 1 kilometer, pa so uže tudi pri nas".-'^
Da bi bili dolenjski kmetje v tistem obdobju trenirali konje, s katerimi so tekmovali na
dirkah v Šentjerneju, tako, kakor je pri nas v navadi v 20. stoletju, praviloma ni mogoče
reči. Dolenjski kmetje (podobno kakor tudi kmetje iz ljutomerske okolice-'^) so takrat
pripravljali konje za dirke v splošnem tako, kakor so najbolje vedeli in znali in kolikor so
lahko imeli za to časa. Ob tem so jim bili v pomoč nekateri nasveti v tiskani in govorjeni
besedi.
Prve napotke za urjenje ali treniranje („trenovanje") konj, ki so tekmovali v Šentjerneju,
je prispeval imenovani tajnik Kranjske kmetijske družbe Gustav Pire še pred dirkami
1889: „S trenovanjem prisilimo konja, ki dirja, da dela iz použite hrane samo meso brez
masti. Z dirjanjem in potenjem se namreč zabrani, da se ne dela mast, ki le po
nepotrebnem obtežuje živalsko truplo in ovira pregibanje, pretakanje krvi in dihanje . . .
Konj, katerega pripravljamo za dirko, naj dobiva redno najboljše krme, ki je zelo tečna.
Vode naj dobiva po večkrat, zato se je ne naužije takrat preveč, ker veliko vode naredi
polna čreva, ki pritiskajo na dihala. Najvažnejše sredstvo za trenovanje je potenje, a konja
pri vsem tem ne smemo utruditi. Pripelji spotenega, a ne utrujenega konja v hlev, ki nima
prav nič prepiha, pokrij ga z odejo, da se do konca spoti in drgni ga potem, dokler ni
popolnoma suh . . . Konj, ki je nagnjen k debelosti in ki vzlie hudemu potenju ob dobri
krmi nastavlja mast, ni za tekmovanje ... V dirjanji in hitrosti vadi konja polagoma in
strogo glej na to, da se nikdar ne utrudi. Konj je popolnoma trenovan, kadar ni več čutiti
masti po vratu, po ramah in zadnjih stegnih. Takega trenovanja pa pri nas ni treba,
zadostuje, ako vadimo konje na popisani način 3 do 6 tednov, ali pa tudi več ali
manj."36
31 (Nepodpisano), Konjska dirka v Šentjarneji.
32 (Nepodpisano), O dirki v Sent Jerneji.
33 Angelos Baš, Ljutomerske konjske dirke.
34 Gust.(av) Pire, Kako je pripraviti konja za dirko v trab. Dolenjske noviee. Novo mesto 1. 8. 1889,
str. 117.
35 Angelos Baš, Ljutomerske konjske dirke.
36 Gust.(av) Pire, Kako je pripraviti konja za dirko v trab, str. 117.
Začetki konjskih dirk v Šentjerneju        45
Najverjetneje je Gustav Pire razlagal navedene napotke tudi po končanih prvih dirkah v
Šentjerneju, ko beremo, da je ob tej priložnosti „pozval navzočne gospodarje na podlagi
te dirke uriti in vaditi konje svoje, zlasti pravilnejše voziti".-^'
Pirčeva napotila je hkrati dopolnjeval Karel Slane: kmetje lahko „Dosti pomagajo svojim
konjem, ki jih k dirki pripeljati hočejo, do večje hitrosti s tem, da jih pred dirko in že
zdaj vsaki dan v hitri vožnji vadijo. Lahka oprava (ceik) in lahek voz in močne vajeti,
morajo za to vzeti ter zmiraj jednemu človeku vajo in istemu potem tudi vožnjo pri dirki
prepustiti ... Ob nedeljah je dobro vozariti tam, kjer se ljudje po ali pred mašo shajajo,
da se konji navadijo na več ljudi . . . Konji, kobile, ki se za dirko vzeti hočejo, se morajo
že zdaj drugače klajiti. Mast in voda mora iz njih trupel ven ... Ne preveč napajati in več
ovsa dati konjem, ki bodo dirkali .. .".
Konju se najlaže vzame mast „s tem . . ., da se konj, odločen za dirko, vsaki dan v lahek
voz zapreza in dan za dnevom delj časa ž njim hitro vozi in po vsaki vožnji dobro s slamo
zdrgne . . .
Torej z ovsom iz kaste in 3 tedne konje . . . vaditi bežati. Te tedne pa istih konj ne
smete vprezati v teško vožnjo. Ovsa vsaki dan več in zadnje dni 12 litrov na dan. Zadnji
teden pred dirko je tudi dobro dirkalcem dati vsaki dan par surovih jajee .. . Konji naj
bežijo brez tepeža. Dajte že zdaj dirkaljee lahko podkovati . . ."^^
Kako so sledili dolenjski konjerejci tem kakor tudi poznejšim ustnim napotkom, ki jih je
treba z vso verjetnostjo domnevati, se ne da natačneje presoditi. Vsekakor zadevna vodila
niso ostala brez učinka. L. 1890 je bilo poudarjeno, da so konjerejci, ki so vedeli, da
bodo tisto teto vnovič dirke v Šentjerneju, „pričeli ... s trenovanjem konj precej
pomladi".-^^ In ko je Kranjska kmetijska družba 1891 napravila v Šentjerneju
dirkališče,'*^ je bilo s tem, kot zvemo, ustreženo dvema namenoma: prirejanju konjskih
dirk in vadbi konj za dirke, ne da bi jih pri slednjem „kaj oviralo (npr. promet na cesti
i.t.d.)". Zavoljo obojega „je napravil konjarski odsek .. . popolnoma primerno dirka-
lišče"."*!
V določenem obsegu so torej vsekakor trenirali konje, ki so tekmovali na' dirkah v
Šentjerneju. Deloma se je to dogajalo prav gotovo tudi na podlagi navedenih napotil za
vadbo. Nakazano treniranje konj in naprava posebnega dirkališča v Šentjerneju dve leti po
prvih tamkajšnjih konjskih dirkah nadalje dokazuje, da so se dolenjski konjerejci zadosti
ogrevali za konjske dirke, drugače povedano, da so hitro doumeli koristi, ki so se jim
lahko po tej poti ponujale: razmeroma visoke nagrade in nato donosnejša prodaja konj
ali, ob kratkem, precej obetavna vrsta zaslužka.
V zvezi s tem je bilo že 1890 ali komaj leto po prvih konjskih dirkah v Šentjerneju
ugotovljeno, da je „nekaj plemenskih konj, in to najboljših za tek, ostalo ... v deželi,
37 (Nepodpisano), Konjska dirka v Sentjarneji.
38 (Karel) Slane, na nav. mestu.
39 Dopis Glavnega odbora Kranjske kmetijske družbe Deželnemu odboru 7. 8. 1890, Arhiv SR
Slovenije, Kranjska kmetijska družba. I, fase. P/3 (1828-1890).
40 Dopis Glavnega odbora Kranjske kmetijske družbe Deželnemu odboru 21. 7. 1891, Arhiv SR
Slovenije, Kranjska kmetijska družba, fase. K/3 (Konji, 1891—1900): „V Šentjarneju pa priredi
konjarski odsek lastno dirkališče, in sicer v obliki elipse, pol angleške milje dolge in 12 metrov
široke. Najemščino za prostor ter stroške dela pokril bode odsek iz prihranjenega pavšala (400
gld) . . . Razen tega je dobil odsekov predsednik g. vodja Povše na Dunaji zagotovilo za državno
podporo...". - O tem tudi -č (Ivo Pirkovič), Šentjernejske dirke v resnici in šali. Jutro,
Ljubljana 27. 6. 1937, str. 8.
41 Dopis Glavnega odbora Kranjske kmetijske družbe Deželnemu odboru 19. 7. 1892, Arhiv SR
Slovenije, Kranjska kmetijska družba, fasc. K/3 (Konji, 1891-1900).
46        Angelos Baš
upajoč na darila ob dirki"^^ in obenem s tem na zvišanje njihove prodajne cene. Na
naštete dejavnike, se pravi na določene priprave konj za dirke, na učinek nagrad pri teh
tekmovanjih in do neke meje na zboljšano prodajo konj, se nedvomno nanaša ocena, da
se je 1892 ali tri leta potem, ko so začeli prirejati konjske dirke v Šentjerneju, v
tamkajšnji „okolici . . . uže začel kazati blagodejni vpliv dirk, dasi se prirejajo še malo
let".43
Dokaj kmalu pa je prišla na dan bistvena pomanjkljivost, ki je neogibno vplivala na
šentjernejske dirke in ki je zaustavljala opisani razmah konjereje. Pokazalo se je, da
tamkajšnjim konjerejcem ni bila zagotovljena takšna prodaja hitrih konj, na kakršno so
računali. Same nagrade so pomenile na daljšo dobo očitno premalo in so tudi bile na
voljo premajhnemu številu konjerejcev. Iz ankete za pospeševanje konjereje 1897 je
razvidno, da je v šentjernejskem okraju pojenjaval napredek konjereje ali da je tamkajšnja
konjereja „v zadnjem času celo nazadovala". Kot poglavitni vzrok za takšno stanje se
navaja v tej anketi okoliščina, da kmečki konjerejci „niso gotovi, da bodo žrtve, ki jih
brezpogojno zahteva vzreja dobre živali, nadomestili z ugodno prodajo". Če imajo dobra
žrebeta, jih prevečkrat prodajajo že z enim ali dvema letoma ali pa jih v tej starosti
prepogosto uporabljajo za težko delo in jih tako uničujejo. Sklep je na dlani: „Treba bi si
bilo prizadevati da se zagotovi rejcem zanesljiva in gospodarna prodaja".^^
V omenjenem viru najdemo tudi opis konj, kakršni so bili takrat v šentjernejskem okraju:
v povprečju so bili 160 do 170 cm visoki, imeli so dovolj krvi, dobre kosti in dobre kite,
utrjena kopita in so jih šteli v primerjavi z velikim delom madžarskih konj za daleč bolje
uporabne.**^
Po vsej verjetnosti so bile ugotovljene razmere pri prodaji konj (so)krive, da je 1898, kot
je bilo povedano, potožil člankar, da takrat na dirkah v Šentjerneju „ni bilo preveč konj
dirkalcev". Poleg tega pa so utegnile na takšno udeležbo vplivati nemara manjše nagrade,
saj smo o njihovih razmeroma visokih vsotah kakor tudi o njihovih vsotah sploh poučeni
edinole za 1889^*^ In 1893. Ali: v drugi polovici 90. let so obravnavana tekmovanja
nazadovala.
Deloma je to veljalo tudi za število obiskovalcev. Vendar so bili pri tem vzroki drugačni
kakor pri upadanju števila tekmovalcev. V začetku, ko so pomenile konjske dirke v
Šentjerneju nekaj dotlej neznanega, je bilo gledalcev zelo veliko, čeprav je bila prireditev
med tednom in ne v nedeljo. Pozneje pa, ko so ljudje že vedeli, kako potekajo ta
tekmovanja, so se zavoljo njih ob delavnikih v manjšem obsegu odtegovali svojim
vsakdanjim dolžnostim. Vse do 1898 namreč ni izpričano, da bi bile konjske dirke v
Šentjerneju ob nedeljah.^^ (Med tednom so bile prvič, 1889,*^ in, kakor govorijo
ohranjena pričevanja, tudi pozneje.)
L. 1893 je opominjal poročevalec: „Koliko ljudij prišlo bi vkup . . ." (če bi bile konjske
42 Dopis Glavnega odbora Kranjske kmetijske družbe Deželnemu odboru 7. 8. 1890, Arhiv SR
Slovenije, Kranjska kmetijska družba, 1, fasc. P/3 (1828-1890).
43 Dopis Glavnega odbora Kranjske kmetijske družbe Deželnemu odboru 19. 7. 1892, Arhiv SR
Slovenije, Kranjska kmetijska družba, fasc. K/3 (Konji, 1891—1900).
44 Stenografski zapisnik ankete za dvig konjereje, ki je bila v Ljubljani 23. 8. 1897, str. 52, Arhiv SR
Slovenije, Kranjska kmetijska družba, fasc. K/3 (Konji, 1891-1900).
45- Prav tam.
46 L. 1889 je bilo zapisano, da „je obile udeležbe pričakovati ... le ob primerno visokih darilih":
dopis Glavnega odbora Kranjske kmetijske družbe Deželnemu odboru 15. 7. 1889, Arhiv SR
Slovenije, Kranjska kmetijska družba. I, fasc. P/3 (1828-1890).
47 (Nepodpisano), Dirka v Št. Jerneji.
48 GI.op.21.
Začetki konjskih dirk v Šentjerneju        47
dirke v Šentjerneju v nedeljo). „Na delavnik se pa kmet težko odtrga." Zavoljo tega
„dirkanje letos ni bilo dosti obiskano. Malo je bilo Ijudij."'*^ In v zvezi s povedanim je
poročevalec naslovil pouk tudi na župnika: ta bi se bil moral podrediti „občni želji, ki bi
hotela imeti . . . dirkanje v nedeljo, ne pa na delavni dan. — Saj bi se lahko tak dan služba
božja vršila le zjutraj za rana . . ."^0
Ko pa so bile 1898 konjske dirke v Šentjerneju v nedeljo, je „bilo ljudstva jako veliko. Vsi
posvetni stanovi so bili zastopani, le starejši duhovniki so bili jezni in so poslali le nekaj
kaplanov ... V nedeljo je treba prirejati dirke, katere se naj po večjem kmetski stan
udeleži, ne pa delovni dan, kakor prejšnja leta".^^ Zanimanje za konjske dirke v
Šentjerneju torej pri gledalcih v bistvu ni upadalo. Kadar je bil obisk manjši, so bili tega
krivi, kakor je bilo razloženo, delovni dnevi, ob katerih so prirejali tekmovanja.
Kolikšno je bilo število gledalcev, se ne da natančneje dognati. Za dirke 1889 vemo, da se
je pri premiranju konj že dopoldne ljudi „mnogo nabralo", popoldne pa je prišlo na
„stotine voz in kočij". Takšnega podatka ni mogoče dovolj jasno prevesti v številke. Če
drži, da je prišlo ta dan v Šentjernej na stotine voz in kočij, bi to pomenilo najmanj čez
1000 ljudi, če ne celo 2000 in več. Ne glede na tiste, ki so bili že dopoldne pri
premiranju. Po takšni oceni bi si bilo ogledalo prve konjske dirke v Šentjerneju okoli 2000
ljudi, verjetno pa še več. Seveda pa se ob tem postavlja vprašanje, ali niso pričujoče
navedbe nekoliko pretirane. Za poznejše dirke pa manjka tudi približnih podatkov o
udeležbi gledalcev, razen 1898, ko jih, po posredni primerjavi z udeležbo 1889, ni bilo
dosti manj ko prvikrat.
Če vzporedimo udeležbo gledalcev na ljutomerskih konjskih dirkah, lahko ugotovimo, da
je bilo tam pri tretjih dirkah, tj. 1876, kljub slabemu vremenu okoli 2000gledalcev; toliko
jih je bilo tudi 1877. In tudi za konec 19. stoletja je potrjen zelo dober obisk tamkajšnjih
tekmovanj.52 L. 1889 je bil potemtakem obisk v Šentjerneju večji ali enak kakor na
ljutomerskih konjskih dirkah v prvih letih, pozneje pa je bil iz razloženih vzrokov nekaj
let manjši in se je nato zopet bolj ali manj približal prvotnemu obsegu.
Konjske dirke v Šentjerneju so bile takrat, kakor druge konjske dirke na Slovenskem,
vozne ali kasaške dirke. In ker so bila ta tekmovanja, razen v Mariboru, kmečke narave,^^
vrh tega pa še v povojih, ni čudno, ko beremo za šentjernejske dirke, da je bilo na njih
„Vse ... še preprimitivno" in „bolj svečano bi se moralo vse vršiti".^'* To se je nanašalo
predvsem na vozove. Kmetje so dirkali na štirikolesnih „lojternicah" ali pa na vozovih, ki
so sestajali iz dveh koles „s štango in mej kolesi škatla in v njej kočijaš".^^ Tako je bilo
1893, a tudi 1898 je sporočeno, da „Vozijo še zmiraj na prednjih kolesih navadnih
49 S-c, iz Št. Jerneja na Dolenjskem.
50 Prav tam.
51 (Nepodpisano), Dirka v Št. Jerneji.
52 Angelos Baš, Ljutomerske konjske'dirke.
53 L. 1891 so v Kranjski kmetijski družbi sklenili, da se bodo lahko udeležili konjskih dirk v
Šentjerneju tudi drugi, ne samo kmetje, se pravi ,,kranjski posestniki brez izjeme", toda Je v
posebni, zadnji točki tekmovanj: dopis Glavnega odbora Kranjske kmetijske družbe Deželnemu
odboru 21. 7. 1891, Arhiv SR Slovenije, Kranjska kmetijska družba, fasc. K/3 (Konji,
1891—1900). Žal pogrešamo podatke o tem, kako se je navedeni načrt uresničil. Sicer je
slejkoprej ostalo v veljavi načelo: „Da se dosedanja velika udeležba kmetskih konjerejcev pri
dirkah vzdrži in se ne pokvari kakor v drugih deželah s tekmovanjem gospodskih posestnikov, ki
imajo seveda boljše konje in jih uže njih izobrazba veže delati na vzrejo dobro tekajočih konj,
ukrenil je odsek prepustiti k dirki plemenih konj le take posestnike, ki svojeročno obdelujejo
svoje kmetije": prav tam.
54 S-c, Iz Št. Jerneja na Dolenjskem.
55 Prav tam.
48        Angelos Baš
vozov".V prvem poročilu je bila ob tem izražena misel, naj bi Kranjska kmetijska
družba oskrbela pet gigov (lahkih enovprežnih voz ali neke vrste kolesljev na dveh
kolesih) in naj bi jih proti plačilu posojala za tekmovanja; v drugem poročilu pa najdemo
predlog za ustanovitev dirkalnega društva v Šentjerneju, ki bi lahko kupilo gige (tedaj naj
bi veljali 120 gld/?/).
A tudi ko se je po prvi svetovni vojski ustanovilo v Šentjerneju dirkalno društvo, ni imelo
denarja za nakup dirkalnih voz, ki jih kmetje celo še v tistih letih niso premogli. „Konji
pa tudi v dosedanji vpregi ne morejo doseči na travnatem dirkališču one hitrosti, ki jo
sicer kažejo na cesti. Vsied tega je nabava dirkalnih vozičkov neobhodno potrebna".^^
Vse to je seveda vplivalo na dirkalne uspehe, pa tudi na podobo tekmovanj.
Pri ljutomerskih konjskih dirkah so uporabljali dirkalne vozove neprimerno bolj zgodaj.
Že 1881 so vozili na njih, medtem ko je bilo 1882 videti tam samo še hitre dvokolesnike,
čeprav niso bili najcenejši (1898 so bili po 150 kron, 1901 po 80 kron).^^
Najbolj je od omenjenih dejavnikov prizadevala konjske dirke v Šentjerneju premalo
zanesljiva in premalo učinkovita prodaja hitrih konj. Ni pa samo ta okoliščina napravila
konca obravnavanim tekmovanjem. - Za 1899 beremo: „Št. Jernejske dirke še živo-
tarijo ... S tem . . . domačo jedva prerojeno konjerejo potiskamo na rakovo pot";^^
1902 pa so šentjernejske dirke opustili za daljšo vrsto let.^°
Gustav Pire je sodil, da je prišlo do tega zavoljo „brezbrižnosti tedanjega občinskega
predstojništva".^^ Toda to nedvomno ni bil edini vzrok. Bliže poglavitni resnici se zdi
razlaga, da so se konjske dirke v Šentjerneju nehale zato, „ker so izostale razne subvencije
in se merodajni faktorji niso več tako interesirali".To je resda precej ohlapno po-
vedano, vendarle pa zvemo iz navedenih besed razmeroma dovolj.
Oblastna telesa z leti niso več dajala zadosti denarja, po vsem videzu tudi zavoljo
postopoma manjše prizadevnosti Kranjske kmetijske družbe v tej smeri. Slednje se je, kot
se zdi, kazalo tudi tako, da ni po razpoložljivih virih dosegla Kranjska kmetijska družba
nič pomembnejšega za zagotovitev gospodarne prodaje šentjernejskih hitrih konj. Še
drugače: prvotna vnema Kranjske kmetijske družbe pri organiziranju konjskih dirk v
Šentjerneju je, kot je podoba, sčasoma splahnela, hkrati s tem pa je v poglavitnem
usahnila tudi denarna podpora od drugod. Konjerejci in pa gledalci teh tekmovanj nikakor
niso bili, po spoznanjih v gornjih vrsticah, krivi, da so prireditve, o katerih je tukaj
beseda, 1902 opustili.
To sodbo potrjuje tudi nadaljnji razvoj šentjernejskih dirk. Ko so bile 1920 dane
ustrezne gmotne podlage in so domači organizatorji obnovili ta tekmovanja, je bilo
„Zanimanje veliko, kar dokazuje število priglašenih tekmovalcev. Tudi veliko število
občinstva . . .". Ob tej priložnosti je bilo ustanovljeno tudi dirkalno društvo.^-^ L. 1921
se iz poročila o konjskih dirkah v Šentjerneju poučimo o „ogromni udeležbi preprostega
naroda (nad 3000!) in inteligence iz vseh večjih krajev Dolenjskega in Ljubljane".^*
56 (Nepodpisano), Dirka v Št. Jerneji.
57 Dopis Jahalnega in dirkalnega društva v Št. Jerneju na Dolenjskem Kmetijski družbi 28. 4. 1926,
Arhiv SR Slovenije, Kranjska kmetijska družba, fasc. K/3 (Konjereja, 1915-1934).
58 Angelos Baš, Ljutomerske konjske dirke.
59 Slivnik, Konjske dirke. Novice gospodarske, obrtniške in narodne 57, Ljubljana 1899, str. 265.
60 Karol Trost, Dirke konj v Št. Jerneju, Kmetovalec 38, Ljubljana 1921, str. 131; Anton Lesjak,
nav. delo, str. 21.
61 Navedeno po: Anton Lesjak, nav. delo, str. 21.
62 Karol Trost, na nav. mestu.
63 Šl., Konjske dirke v Št. Jerneju, Kmetovalec 37, Ljubljana 1920, str. 242.
64 Karol Trost, na nav. mestu.
Začetki konjskih dirk v Šentjerneju        49
Odtlej naprej, ko so bili zagotovljeni potrebni gmotni temelji, so se obravnavana
tekmovanja, z izjemo let med drugo svetovno vojsko, razvijale v poglavitnem nemoteno.
X X X X X
Ob pregledu virov za pričujoči spis sem lahko ugotovil, da konjske dirke v Šentjerneju
niso bile prve ali najstarejše prireditve te vrste na Kranjskem. Nekaj dni prej kakor v
Šentjerneju ali, natančneje, 5. septembra 1889, so jih organizirali na Vrhniki. Tamkajšnje
konjske dirke je priredila „vrhniška podružnica (Kranjske kmetijske družbe) v zvezi z
nekaterimi tamošnjimi posestniki", in sicer „takorekoč ob svojih stroških" in v pokrajini,
„katera sledi glede konjskega materijala precej za Šentjarnejsko pokrajino".^^ Naslednje
leto, 1890, pa je po uspešni izvedbi prvih konjskih dirk na Vrhniki konjarski odsek
Kranjske kmetijske družbe „okrenil zraven Šentjarnejske dirke prirediti tudi v svojem
delokrogu dirko na Vrhniki", ki ji je prejšnje leto pripomogel do deželne podpore v
znesku 50 gld.^^ (Razen tega nisem spremljal razvoja vrhniških konjskih dirk).^'
X X X X X
Tukajšnjim ugotovitvam o začetkih konjskih dirk v Šentjerneju nasprotujejo nekatere
sodbe, ki sta jih izrazila o obravnavanem vprašanju Vladimir Murko in Ivo Pirkovič. —
Vladimir Murko je ugotovil, da je Josip Ressel, ki je od 1817 do 1820 služboval v
Pleterjah, nekoč pozneje omenil ravno cesto pri Šentjerneju in jo označil kot
„Rennstrasse".Iz te navedbe, ki jo je prevedel kot „dirkaino cesto", je Murko sklepal,
„da so šentjernejske konjske dirke priprejali že vsaj I. 1817, verjetno pa že prej, če je že
tedaj obstajala posebna ,dirkalna cesta' in da je „moral Ressel sodelovati tudi pri
šentjernejskih konjskih dirkah".
Murkov sklep je sprejel Ivo Pirkovič in razložil Resslovo „Rennstrasse" kot cesto, ki drži
iz Šentjerneja proti Prekopi in Kostanjevici. Prikovič je tudi vedel povedati, da so se „Še
po prvi svetovni vojni . . . prav stari domačini spominjali, da so pred 70 leti in več
Šentjernejčani prirejali dirke na tej cesti" in da „so stari ljudje zatrjevali, da so bile prve
konjske dirke v Šentjerneju šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja". Njihov izvir gre po
Pirkoviču iskati v južnonemških deželah, kjer so kmetje v poznem srednjem veku „začeli
gojiti tekme s konji . . . Dirke so se jim spreminjale v priljubljene kmečke praznike ... Iz
južnonemških dežel je prišel leta 1817 v Pleterje . . . Josef Ressel. Ponuja se nam zato
misel, da je idejo konjskih dirk prinesel v Šentjernej prav on". Glede na to, da so v
Berlinu 1828 ustanovili najstarejši klub za konjski šport v Nemčiji, ki so njegove prve
dirke sporočene 1830, so po Pirkoviču konjske dirke v Šentjerneju starejše ko v
Berlinu.''^
65 Dopis Glavnega odbora Kranjske kmetijske družbe Deželnemu odboru 5. 8. 1889 in dopis
tajništva Kranjske kmetijske družbe županstvu v Šentjerneju 6. 9. 1889, Arhiv SR Slovenije,
Kranjska krT\ptijska družba. I, fasc. P/3 (1828-1890).
66 Dopis Glavnega odbora Kranjske kmetijske družbe Deželnemu odboru 7. 8. 1890, Arhiv SR
Slovenije, Kranjska kmetijska družba. I, fasc. P/3 (1828-1890).
67 V. Novak, Živinoreja, Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog
1 (Agrarno gospodarstvo), Ljubljana 1970, str. 393, je uvrstil začetek teh tekmovanj na Vrhniki v
I. 1890.
68 Josef Ressel, Denkschrift herausgegeben vom Comitö für die Centenarfeier Josef Ressel's, Wien
1893, Str. 134d.
69 Vladimir Murko, Dokaz o starosti šentjernejskih konjskih dirk. Kronika 2, Ljubljana 1954, str.
130.
70 Vladimir Murko, Josip Ressel, življenje in delo, Ljubljana 1957, str. 18 d.
71 Ivo Pirkovič, Zanimivo odkritje. Tedenska tribuna, Ljubljana 23. 12. 1954.
50        Angelos Baš
Navedeno mnenje je Pirkovič ponovil in hkrati pristavil: „Zdi se, da so po Resljevem
odhodu konjske dirke v Šentjerneju opustili in se šele mnogo pozneje zopet nanje
spomnili. Kot že v Resljevih časih, so jih prirejali na široki in ravni državni cesti, ki pelje
iz Šentjerneja čez prostrano polje proti Kostanjevici." In tamkajšnje dirke v Resslovi dobi
so bile „pravi šport", medtem ko o Resslovem konju „vemo tudi, da je bil treniran
dirkalni konj".^^
Kot vidimo, izvirajo vse gornje Murkove in Pirkovičeve sodbe izključno le iz Resslove
omembe ene same besede, namreč „Rennstrasse" (pri Šentjerneju). Nemški glagol
„rennen", iz katerega je nastal samostalnik „Rennstrasse", sta Murko in za njim Pirkovič
prevedla oporečno ali, neposredneje povedano, enostransko. Besednjak Jacoba in
Wilhelma Grimma navaja za intranzitivno različico glagola „rennen": 1) hitro jezditi,
dirjati; 2) loviti; 3) nastopati na turnirjih; 4) jezditi na dirkah; 5) hitro teči; slednje „je v
rabi od začetka novovisokonemške jezikovne periode in se (beseda) do danes uporablja
zlasti v tem pomenu".Tudi najnovejši nemški besednjaki navajajo za glagol „rennen"
kot prvo njegovih soznačnic ,,zelo hitro teči".^** In Wolfov nemško-slovenski besednjak
(1860) prevaja glagol ,,(zu Pferde) rennen" z „dirjati, dirjastiti", samostalnik „das
Rennen" pa z „dirjanje, dir, beg, tek".^^ Podobno prevaja najnovejši nemško-slovenski
besednjak glagol „rennen" z „dirjati, teči, bežati".
Če se je ob začetkih ljutomerskih konjskih dirk v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja
uveljavila beseda „dirka" kot določena soznačnica za besedo „dirjanje",'^ se je to
zgodilo zato, da se je z besedo „dirka" opredelila neka zvrst prireditev in se je bilo tako
mogoče izogniti izrazu „dirjanje", ki je bil v tem primeru premalo jasen in ki ga je v
nakazani zvezi zelo hitro nadomestila beseda „dirka". Dandanes označuje v slovenščini
„dirka" zlasti „tekmovanje v hitrostni vožnji ali jahanju" (ekspresivno „veliko priza-
devanje za kaj" in pa ,,hitenje, naglico"). Ustrezno temu pomeni dandanes ,,dirkati"
zlasti „tekmovati v hitrostni vožnji" (ekspresivno „zelo hitro se premikati").^^
Kdor torej v našem času prevaja „rennen" edinole z „dirkati", ravna oporečno ali,
natančneje, enostransko. Kakor je bilo razloženo, je pomen besede „rennen" širši. Zato
bi bilo treba v pričujočem primeru, ko ni v viru ob tej besedi nikakršnega dopolnila,
prevesti navedeni izraz v dveh temeljnih različicah, ne samo v eni. „Rennstrasse", kakor
jo je zapisal Ressel, lahko po eni strani pomeni cesto, na kateri je bilo mogoče znatno
hitreje jezditi ali se znatno hitreje voziti kakor na drugih cestah pri Šentjerneju, in sicer
toliko hitreje, da je utegnilo biti to že dirjanje, se pravi precej večja hitrost, kakor je bila v
navadi drugod. Po drugi strani pa lahko pomeni Resslova „Rennstrasse" cesto, na kateri
so tekmovali ali dirkali.
Toda slednja različica je le malo verjetna, čeprav je ni mogoče do kraja zavreči. Kolikor
se da presoditi po današnjem stanju raziskav, ne Resslovo ne druga pisana pričevanja z
eno samo besedo ne omenjajo konjskih dirk v Šentjerneju prej ko konec osemdesetih let
19. stoletja. O njih bi mogla pričevati edinole Resslova „Rennstrasse", vendar je treba to
omembo vzeti na znanje v dveh različicah in je zatorej le polovične vrednosti. Tudi ustno
72 Ivo P.(Pirkovič), Stari znanci zopet skupaj. Slovenski poročevalec, Ljubljana 10.8. 1956, str. 8.
73 Jacob Grimm und Wilhelm Grimm, Deutsches Wörterbuch 8, Leipzig 1893, Str. 807 d.
74 Gerhard Wahrig, Das grosse deutsche Wörterbuch, Gütersloh 1967, Str. 2917; Der Grosse
Duden 10, Mannheim-Wien-Würzburg 1970, str. 524.
75 Deutsch-slovenisches Wörterbuch 2, Laibach 1860, str. 1266.
76 France Tomšič, Nemško—slovenski slovar, Ljubljana 1964, str. 628.
77 Angelos Baš, Začetki ljutomerskih konjskih dirk, str. 66; isti. Ljutomerske konjske dirke.
78 Slovar slovenskega knjižnega jezika 1, Ljubljana 1970, str. 412 d.
Začetki konjskih dirk v Šentjerneju        51
izročilo ne potrjuje konjskih dirk v Šentjerneju v času Resslovega službovanja v Pleterjah.
Če pravi Pirkovič, da so se „Še po prvi svetovni vojni . . . prav stari domačini spominjali,
da so pred 70 leti in več Šentjernejčani prirejali dirke",sodi tako šele potem, ko je
Murko objavil svoje zadevno mnenje. Prej (1937) je sodil Pirkovič o tem vprašanju
drugače: „Šentjernejska konjereja je že stara, saj so se njeni prijatelji že pred več ko pol
stoletjem odločili za javne nastope v obliki konjskih dirk."^° Potemtakem ustnega
izročila spričo različnih navedb iz istega peresa ne moremo imeti za vir o konjskih dirkah
v Šentjerneju v prvi petini 19. stoletja ali nekaj pozneje. In če bi bile, denimo, te dirke
kasaške narave, bi morali pripomniti, da so priredili prve tovrstne dirke v srednji Evropi
ok. 1870.81
Vnovič: malo verjetno je, da bi pomenila Resslova „Rennstrasse" cesto, na kateri so v
tisti dobi bile v Šentjerneju konjske dirke. Povsem izključeno pa kaj takega ni. Če so v
okolici Ljutomera še pred začetkom tamkajšnjih konjskih dirk (1874) poznali neke vrste
prednice teh tekmovanj, namreč ob slovesnih gostijah in primicijah in pa ob siceršnjih
sorodnih priložnostih,^^ kaj podobnega v načelu mogoče tudi v Šentjerneju.
Omemba „Rennstrasse" bi lahko posredno govorila o takšnih tekmovanjih. Ampak le-teh
nikakor ne bi smeli opredeljevati kot dirke v sodobnem pomenu.
Konjske dirke (bodisi galopske, bodisi kasaške) so v 19. in 20. stoletju športna panoga, ki
rabi predvsem izbiri živali za pleme.^^ Tega ni bilo na Slovenskem do sedemdesetih let
19. stoletja. Če bi bili rejci iz okolice Šentjerneja v Resslovem času kdaj pa kdaj ob
prostih dneh preskušali hitrost svojih konj na najpreprostejših tekmovanjih, ne bi bilo
mogoče označiti tega za šport. Zakaj šport pomeni „skupek telesnih vaj, ki jih izvajajo
posamezniki ali skupine kot igre in na splošno v obliki tekmovanja, in sicer na podlagi
natančnih pravil . . .".8'* Da bi se bili usmerjali v Šentjerneju v tistih letih pri morebitnih
tekmovanjih konj po natančnejših pravilih in imeli temuustrezne sodnike, pač ne pride v
poštev. Zato takšnih tekmovanj, tudi če dovoljujemo določeno možnost, da so obstajala,
ne kaže šteti za „pravi šport", kakor sodi Pirkovič.^^
Še bolj pa pogreša podlago Murkovo mnenje, da „je moral Ressel sodelovati tudi pri
šentjernejskih konjskih dirkah".^^ ggj vendar ni o teh dirkah, kot poudarjeno,
nikakršnega pričevanja, razen oporečne Resslove besede. In Ressel bi bil po vsej
verjetnosti zapustil o svoji tovrstni dejavnosti kakšno poročilce ali vsaj omembo, zakaj
sodelovanje na šentjernejskih konjskih dirkah v tistem času bi bilo nedvomno nekaj
posebnega.
Enako gre oceniti Pirkovičevo domnevo, „da je idejo konjskih dirk prinesel v Šentjernej
prav" Ressel, ki je prišel v Pleterje iz „južnonemških dežel", kjer so kmetje v poznem
srednjem veku „začeli gojiti tekme s konji . . . Dirke so se jim spreminjale v priljubljene
kmečke praznike".^' Konjska tekmovanja kmetov v južni Nemčiji so od poznega
srednjega veka do 20. stoletja resda neovrgljivo dejstvo,^^ toda za kakršne koli zveze med
temi prireditvami in Resslom ni najmanjše opore v virih. Za drugi del navedene
79 Ivo Pirkovič, Zanimivo odkritje.
80 —č (Ivo Pirkovič), na nav. mestu.
81 Brockhaus Enzyklopädie 14, 17. izd., Wiesbaden 1972, str. 485.
82 Angelos Baš, Začetki ljutomerskih konjskih dirk, str. 65, 72.
83 Gl. op. 81.
84 Grand Larousse encyclopÄJique 9, Paris 1964, str. 971.
85 Ivo P. (Pirkovič), Stari znanci zopet skupaj.
86 Vladimir Murko, Josip Ressel, življenje in delo, str. 18.
87 Ivo Pirkovič, Zanimivo odkritje.
88 Gl. op. 81.
52        Angelos Baš
Pirkovičeve domneve pa velja natančno isto, kar je bilo povedano za Murkovo mnenje o
Resslovem sodelovanju „pri šentjernejskih konjskih dirkah".
(Tudi ne drži, da bi bile v Nemčiji prve novodobne konjske dirke 1830 v Berlinu, kakor
pravi Pirkovič,^^ temveč so bile 1810 v Münchnu).^^
Naposled: če se zdi Pirkoviču, „da so po Resljevem odhodu konjske dirke v Šentjerneju
opustili" in jih obnovili proti koncu 19. stoletja,^^ naj bo ob tem opomnjeno, da ni v
nobenem viru, ki pričuje o začetkih konjskih dirk v Šentjerneju (1889 in pozneje), najti
ničesar, kar bi govorilo, da so bila že kdaj prej (nekaj desetletij) na Dolenjskem podobna
tekmovanja, čeprav zadevnih virov ni malo, pa tudi najbolj skopi niso v svojih izpovedih.
In nerazumljiv je Pirkovič, ko trdi: za Resslovega konja „vemo tudi, da je bil treniran
dirkalni konj".^2 v resnici vemo samo, da je imel Ressel, ko je bil v Pleterjah, konja.^-^
Da bi bila ta žival „dirkaini konj", se pravi športni konj, vzrejen za dosego največje
hitrosti v galopu (ali kasu), poleg tega pa še treniran, ni mogoče z ničimer utemeljiti.
Summary
The Beginnings of Horse Racing at Šentjernej
The staging of horse races in Šentjernej began in 1889. In that year Šentjernej in Dolenjsl<a followed
closely in the footsteps of the Slovenian Štajerska where, after the example of Ljutomer (from 1874),
within a short ten years horse racing was organized in Radgona (from 1877), Cmurek (from 1878),
Žalec (from 1881) and Maribor (from 1883). However, while in the Slovenian Štajerska the staging of
horse races was in the hands of the fiacing Society, this was not the case in Šentjernej; horse racing in
Šentjernej in the first period, that is until their abandonment in 1902, was staged by the Farmer's
Association of Kranjska. The objectives were the same as in thef Slovenian Štajerska: that horse racing
should be a test of the capabilities of the horse, thereby enabling the selection of the best animal for
breeding, and also to make possible the better sale of horses.
Horse races in Sentjerney were farmers races (with either cart or trotting rig) and, as a rule, with
regard to the breeders and drivers and also a great majority of the public spectators, the competition
represented a public test of both horse breeding and driving, and to a large extent also of general
farming practice. It may be readily Understood that such trials were equally as attractive to the
spectators as they were to the competitors, that is to say the horse breeders, who were at one and the
same time also drivers. That prizes at Šentjernej were at the beginning relatively very high was yet an
added attraction, to the races.
From 1902 to 1920 horse racing was abandoned in Šentjernej This came about because of the
uncertainty of the times and the fact that they were of too little advantage in the sale of fast horses,
and also as a consequence of a lack of financial support from the official body staging the
competition.
89 Ivo Pirkovič, Zanimivo odkritje.
90 Gl. op.81.
)1 Ivo P. (Pirkovič), Stari znanci zopet skupaj.
)2 Prav tam.
93 Gl. op. 68, 69, 70.