Pomladne basni.
v                          1. Kos in pastiričica.
VT§^Lye so topli pomladni žarki stalili mrzli sneg in privabili tuintam bel sKlB? zvonček ali rumeno trobentico iz premrlih tal. Črni kos je veselo f^HliE/l? žvižgal v gosti seči širne ograde radostno pomladansko pesem. We=s&ij in |(aj 5j ne žvižgal radosine volje, saj je spet ozelenela tista veja, na katero bo pripel drobno gnezdo; saj je spet ozelenela ograda, njegovo kraljestvo.
Priletcla je pastiričica k seči, veselo potresla dolgi tanki repek in po-zdravila kosa:   nNo,   pozdravljen, stričko kos!"
BHo, kaj si se že naveličala juga, da si že nazaj?" se začudi ta.
,,E, res lepo je na jugu, samo solnce, vedna pomlad, večen maj! A kaj, ko ni doma. Kornaj sem že čakala, da mine zima; in takoj, ko sem začutila, da so prišli milejši dnevi v te kraje, sem zapustila južno solnce in poletela kolikor mogoče hitro, da spet pridem brž v domače kraje. No, in tu dobim tebe, dragega Ianskega znanca. Kako si pa ti prezimil?" povpraša pa&tiričica.
Q±3   80   fc5>
,,E hudo je bilo, hudo. Zima ostra, hrane pa malo ! Tudi sem se bil ujel, in neki deček me je imel več kot tri tedne zaprtega v ozki kletki. No, pa takrat je bilo že še. Bil je zunaj mraz, a fante me je imel na gorkem. Tudi stradal nisem. A dečko je bil malo neroden in ušel sem mu v lepo ogrado, kjer sem gnezdil Iani. E, najiepše je doma, če je prav hudo. Kaj pa ti praviš," vpraša kos.
»Najlepše je doma, najlepše! Vedno scm na jugu mislila na širno ogrado, na gosto seč. Res lepi so logi pomorančini, z vej se bliščijo zlate citrone, vsakobojne rože dehtijo prijetno vonjavo; a vendar sem vedno mislila na ogrado, na gosto mejo, na poljske rože. No hvala Bogu, in sedaj sem tukaj! Ej, najlepše je doma. Zapojva pesem o pomladi!" nasvetuje pastiričica.
In peia sta veselo kos in pastiričica pesem o vesni, o ogradi in o prostosti . . .
2. Slavec, potok in vrba.
Spet se je nastanil slavec v tihi šumici. Lepa je tista šumica! Srebrne breze in topoli rastejo v nji; tuintam grm posut z belim cvetjem, pisane poljske rože. Po sredi te šumice pa teče srebrn potoček, ob njem pa ra-stejo vrbe in se klanjajo le bistrim valčkom, kakor bi poslušale njih bajke o bisernih podzemskih dvoranah palčkov, kjer so bili rojeni. In kadar se na večer Iovijo zadnji žarki solnca in trepečejo med vejami, takrat zapoje slavček svoje mile tožne pesmi.
Pa ga vpraša potoček pomladnega večera: »Slavček, zakaj pa si letel dol na jug; zakaj nisi ostal tukaj?"
,,Oj potoček! Kako naj ostanem tukaj, ko pride zima in zakrije nebo s temnimi meglicami? Ali ne veš, da sem rojen za solnce, in da ne morem živeti brez njega ? Zato sem Ietel na solnčni jug, kjer se vedno smeje solnce z jasnega neba," odgovori slavec.
,Pa če si rojen za solnce, zakaj prepevaš svoje pesmi zvečer in poješ včasih celo noč, da še spati ne morem. Zakaj ne poješ podnevi?" ga za-vrne vrba.
,,Oj vrba, ti si privezana in priklenjena na zemska tla in me ne umeš. Podnevi samo strmim v vseobsevajoče solnce in pijem njegove žarke. A zvečer, ko zaide, se zbudijo v meni pesmi, pa to niso pesmi, to so tožbe, da je izginilo soince. Zato so moje pesmice žalostne; in ponoči tožim nemoteno, ker svet spi in ne sliši tožbž, ker jih nima nikdar radl" ji od-govori slavec.
Ali ni tako tudi pri ljudeh ?                                 Bogomil Gorenjko