s
SEVERIN ŠALI
DOLENJSKA NOČ
[Nad Krko so vrbe sklonile se v tiho zasanjano noč in mehko, ko da bi prosile, mežikajo lučke iz koč.
Že mesec žari nad gorami, v spomine smo davne zajeti, stvari zdaj žive, vsi predmeti so v dobrem pogovoru z nami.
Na polju semena zorijo in veter prinaša vonjavo od zemlje zorane; bežijo že bele megle nad planjavo.
Zdaj fantje so v zboru zapeli dekletom pod okni na vasi. Toplo smo nocoj zaživeli, mladostni se vračajo časi.
SEVERIN ŠALI
PRIJATELJU, KO JE UMIRAL ...
In bil je dan, kakor so mnogi drugi, poletni dan, poln sonca in vročine, oblački jadrali so čez planine, nemirno potok žuborel je v strugi.
Šumel je gozd, se kregali vaščani, prinašal veter vonj je od otave, pastir je vriskal, mukale so krave, po cesti šli in peli so cigani.