Posamezni izvod 30 grošev, mesečna na ročnina 1 šiling.
GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE
LETNIK III.
CELOVEC, V SREDO 12. V. 1948.
IZ PONIŽANJA, IZ HLAPCEV. STVA, IZ SRAMOTE IN BEDE SE BO VZDIGNIL NAS NAROD V NOVO, SVETLO ŽIVLJENJE, OČIŠČEN IN POMLAJEN, VREDEN ČLAN V DRUŽINI NARODOV, OČIŠČENIH IN POMLAJE-NIH.	Ivan Cankar
ŠTEV. 29 (122)
Partizanski grobovi - mejniki naše zemlje
Kakor Rožani zadnji četrtek v Št. Jakobu, tako so se to nedeljo zbrali Gorjanci na partizanski spominski slavnosti v Vrbi. Z vseh krajev naših Gur so prihajali ljudje, da se na grobu šestih partizanov, na katerega je Zveza bivših partizanov Slovenske Koroške postavila marmornat kamen, poklonijo spominu borcev za svobodo Slovenske Koroške. Po žalostinki, ki so jo zapeli škofiškl pevci pod vodstvom tov. Umeka, je otvo-ril svečanost predsednik beljaškega okrajnega odbora OF tov. Jaka Reicli-mann. V svojih otvoritvenih besedah je med drugim dejal: »Tudi ti naši tovariši v tem grobu so postali mučeniki za našo boljšo bodočnost in svobodo. V hvaležen in trajen spomin jim odkrivamo danes spomenik, da bo tudi poznejšim rodovom pričal, kje povsod je do-prinašal slovenski narod žrtve za svoj obstoj in za ohranitev svoje grude.
Cerkvona oblast je pristojnemu župni, ku prepovedala, da blagoslovi, kakor je to običajna navada med našim ljudstvom, nagrobni spomenik. Z razočaranjem mo. ramo ugotoviti, da nas preganja in pre-i&ira tudi cerkvena oblast samo zaradi tega, ker smo Slovenci, ker zahtevamo zase to, kar jo naše, ker spoštujemo božje zapovedi, »spoštuj očeta in mater«, ker branimo* svojo zemljo. Številni so dokazi nestrpnega sovraštva tudi od te strani. V cerkvi naj bi bila samo ljubezen, ne bi smelo biti preziranja in nasprot-stva, toda menda tudi tu ni več prostora za nas in našo besedo.
V letih 1919/20 nam je dobro poznana »Volkswehr« ropala in oskrunjevala naše cerkve, morila naše ljudi. Profesor veronauka dr. Jager pa je na skočidol-skem pokopališču leta 1919 pri pokopu nekega volksvvehrovca v mašni obleki »b blagoslovljenem grobu dobesedno izjavil: »Kri naših sinov kliče k nebu po maščevanju!« Mi ne zahtevamo maščevanja, temveč našo pravico. Izzivalno pa na dan 10. oktobra celovški ordinariat uprizarja javno molitev za ohranitev in potrditev največje krivice na Koroškem, du Slovenci nikdar ne bi prišli do svoje pravice, da Slovenska Koroška nikdar ne bi bila priključena k materinski državi.«
Kraju in svečanosti primerno je z resnim molkom občinstvo poslušalo tova-
Wedenlgove grožnje potrju* jejo Beblerjeva izvajanja
Pokrajinski odbor Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško je poslal zastopnikom zunanjih ministrov v London sledečo brzojavko:
»Avstrijski zunanji minister dr. Gruber je tajil, da bi avstrijska vlada diskriminirala koroške Slovence. Član avstrij-fcko delegacije Ferdinand VVedenig pa je v ovojem govoru 5. maja 1948 v Celovcu oficielno kot koroški deželni glavar gro-*<• koroškim Slovencem z nasiljem In hujskal na vojno. S tem so potrjena Izvajanja dr. Beblerja, da so sedanje avstrijske oblasti še bolj sovražno razpoloženo Proti koroškim Slovencem kakor za časa pred anšlusom in da je treba računati T bodoče s še hujšim preganjanjem.
Lsled tega zahtevamo združitev Slo. *enske Koroške z Jugoslavijo.«
riša Reichmanna, na obrazih pa je bilo videti ogorčenje, ker škofijstvo ni dovolilo blagosloviti nagrobnega kamna. Misli vseh so romale nazaj v čas smrti ljubljenih junakov-partizanov, ki so jih nacisti na zverinski način pobili in nato
brez vsakega blagoslova zagrebli pod smrekami. In na proslavo dneva zmage nad strašnim fašizmom cerkvena oblast prepoveduje blagosloviti spomenik v čast onim, ki so s svojo žrtvijo pomagali uničiti fašistični nestvori
Svet bo moral priznati plebiscit kivi
Ubrana pesem je ponovno spomnila zbrane na svečanost v čast padlim junakom. Tov. dr. Franci Zvvitter je v imenu Zveze bivših partizanov Slovenske Koroške v slavnostnem govoru med drugim dejal:
»Zbrali smo S8 na grobu padlih borcev za svobodo, da se oh novo postavljenem spomeniku poklonimo tovarišem - domačinom in tovarišem iz že svobodne domovine, ki počivajo v tem grobu in so dali svoja mlada življenja za svobodo Slovenske Koroške. Hkrati pa se spominjamo tudi vseh ostalih partizanov - junakov, ki počivajo po naših pokopališčih, pa tudi še zunaj po naših gmajnah in hostah, na vznožju Karavank in na obronkih naših planin. Naš spomin danes pa velja tudi še vsem žrtvam prejšnjih desetletij, ki so dali svoja življenja v borbi za svobodo našega ljudstva. Tako se spominjamo danes tudi prošta Limpla, ki je postal žrtev nemške nestrpnosti in se spominjamo neumornega pevca Miheja Habiha, pa preko župnika Poljanca in selskih in kapelskih žrtev tudi vseh znanih in nepoznanih borcev, ki 30 morali umreti zaradi zvestobe do svojega ljudstva. Vsi ti, kjerkoli počivajo, nam govorijo in nas opominjajo, kakor tale grob in novi spomenik: »Tu počivamo borci za svobodo in Vas opo-zarjamo:Nl še dosežen cilj, za katerega smo dali življenje, ni še končana borba, pa čeprav je grmenje topov in streljanje
pušk prenehalo že danes pred tremi leti!«
Nato je govornik omenil praznik zmage in primerjal današnji čas s tistimi meseci pred tremi leti, ko se je pod težkimi udarci zmagujočih armad rušil hitlerjevski vojni stroj, ko je bilo vsako izmikavanje, kam kdo spada, nemogoče. Danes pa jo že komaj spoznati, kdo je prav za prav zmagovalec in kdo premaganec. »Koroški Slovenci«, je dejal dobesedno tov. dr. Franci Zvvitter, »smo tedaj v veliki večini takoj vedeli, kje je naše pravo mesto. Ne da bi čakali, kako se bodo stvari zasukale lu kam so ho nagnila tehtnica, smo se odločili za edino pravilno pot: za borbo proti barbarskemu nacifašizmu, za osvoboditev naroda iz sužnosti, za novo demokratsko življenje!«
Postali smo partizani in doprinesli svoj delež k skupni zmagi, delež, ki so ga tedaj priznavali vsi, tudi zapadne sile, kar najlepše pričajo besede angleškega generala Moora, šefa angloamerl-ške vojaške misije pri glavnem štabu ob krsti padlega komandanta slovenskih partizanov narodnega heroja generala Rozmana Staneta: »Takih junakov nima vsakdo, take junake ima lahko samo narod, ki ve, zakaj hoče svobodo!«
Toda razmere so se po zmagi spremenile, danes razni mešetarji pozabljajo na naš veliki doprinos in napenjajo svoje
možgane, kako bi nas opeharili za naš« s krvjo priborjene pravice. V trdih letih borbe smo koroški Slovenci verovali raznim proglasom in obljubam in se poi gnali za našo svobodo v borbo. Kdo bi tedaj mislil, da nam jo bodo po našem velikem doprinosu že po nekaj letih odrekali in nas poskušali izročiti ponovno tistim, ki so stoletja nad nami vršili nasilja? Toda mi se ne smemo plašiti, če so navidezno temne sence obdale obran svobode, kjati svetloba njenih oči je močnejša od sence. Tu in širom naše koroške zemlje pokopani in vsi, ki so dali svoja življenja za svobodo, nas niso rešili samo včerajšnje teme ampak tudi jutrišnje: oni so nam priborili pravico do svobode!
Naši partizani so ua mesto lažnivega plebiscita papirnatih listkov postavili življenjsko resnični plebiscit krvi, ki ga bo moral priznati svet! Zato se ne dajmo begati od onih ljudi, ki so se že kar predali misli, da partizanov ni več. da ni več ljudstva, ki je stalo v borbi en sam partizan. Tu na grobu padlih junakov jim odgovarjamo, da se motijo! Ne bodo na3 oplašile grožnje »s pestmi« in ne one s »paragrafi«, kajti naša borba j« pravična in svoboda je sveta pravica vsakega ljudstva! Nismo se bali v borbi z orožjem in zato se tudi nikogar ne bojimo v borbi brez orožja! Zato pa tudi tu ob grobu padlih partizanov odločno protestiramo proti klevetanju naše nas rodnoosvobodilne borbe in naših partij zanov, proti neupoštevanju našega velikega doprinosa v borbi proti fašizmu k skupni zmagi in slovesno izjavljamo: nočemo mešetarjenja z našo svobodo, za katero je dalo toliko naših partizanov življenje! Spomeniki, ki jih postavljamo ▼ njihovo čast, niso mrtvi kamni, ampak so vidni mejniki naše zemlje.
Naša stvar je pravična
Pod tem naslovom prinaša »Slovenski poročevalec«, glasilo Osvobodilne fronte Slovenije, uvodnik, ki obravnava londonska pogajanja za sklenitev avstrijske državne pogodbe. V uvodniku pravi:
Na zasedanju namestnikov zunanjih ministrov v Londonu je jugoslovanska delegacija z dr. Alešem Beblerjem na čelu v imenu vlade FLRJ in s tem v imenu vseh narodov Jugoslavije predložila spomenico, ki navaja zahteve naše države v zvezi z mirovno pogodbo o Avstriji. Sef jugoslovanske delegacije je nato tudi ustno pred namestniki zunanjih ministrov pojasnil stališče Jugoslavije. Jugoslovanske zahteve so v glavnem dveh vrst — ozemeljske in gospodarske. Jugoslavija vztraja na zahtevi, da se ji priključi ozemlje Slovenske Koroške ter zahteva od Avstrije povračilo vojne škode v znesku 150 milijonov dolarjev. Pri ozemeljskih zahtevah do Avstrije je Jugoslavija, da bi s svoje strani še enkrat poudarila svojo težnjo po sporazumni rešitvi vprašanja Slovenske Koroške, v smislu zahtev namestnikov zunanjih ministrov, predložila nove predloge o bodoči jugoslovanski - avstrijski meji. Tak sklep, ki pušča izven Jugoslavije precejšen del slovenskega narodnega ozemlja z Ziljsko dolino in Beljakom, je sprejela jugoslovanska vlada zato, da bi še enkrat pokazala globoko željo po miru s sosedno državo Avstrijo in po mirni ureditvi vseh vprašanj sploh. Nova meja, ki pušča v Avstriji okoli 85.000
Gradiščanskih Hrvatov in Slovencev, Jugoslaviji pa daje okoli 45.000 Avstrijcev, seveda ne pomeni, da bi bile prvotne zahteve Jugoslavije neupravičene ali pretirane. Jugoslovanske zahteve so podprte z neizpodbitnimi dokazi, ki so znani vsemu svetu. Eden najmočnejših argumentov je oborožena borba koroških Slovencev v protihitlerjevski vojni, prelita kri korošklii partizanov, ki so padli, da bi koroški Slovenci lahko svobodno živeli v novi Jugoslaviji. Toda nova Jugoslavija hoče s svoje strani storiti vse, da bi omogočila sporazumno rešitev v vprašanju Avstrije ter tako prispevala svoj delež stvari miru. To je že druga velika žrtev, ki jo stvari miru Jugoslavija prispeva.
Kako da doslej še ni prišlo do rešitve problema koroških Slovencev, je točno označil dr. Bebler v svojem govoru pred namestniki zunanjih ministrov, ko je izjavil, da so »brez dvoma za to odgovorni tisti predstavniki tu zastopanih vlad, ki nasprotujejo pravičnim in popolnoma utemeljenim zahtevam jugoslovanskega zaveznika in podpirajo stremljenja Avstrije, ki so očitno prežeta s pangennan-skim duhom.« Dejstvo, da zapadne velesile tako trdovratno odklanjajo več kot upravičene zahteve Jugoslavije, nam govori o tesni povezanosti interesov anglo-ameriških imperialistov in njihovih avstrijskih lakajev. Slabo zakrinkane imperialistične želje v pogledu Avstrije zelo hrupno izraža nazadnjaški tisk. ki
je v službi sovražnikov miru. Nagla sklenitev mirovne pogodbe z Avstrijo ni v interesu imperialistov, kajti potem bi morali umakniti svoje čete iz Avstrije, s čimer bi bila znatno oslabljena žarišča napadalnosti.
Imperialistična taktika je bila v odnosu do vprašanja koroških Slovencev vseskozi sovražna, zato ni čuda, da so jo v svoji praksi v celoti ohranili tudi av-i atrijski in koroški politiki. Avstrijska uradna politika hoče tudi sedaj v Lom donu s prozornimi lažmi in brezprimer-nim hinavstvom zakriti krvave roke svojih nosilcev. Avstrijski zunanji minister Gniber pa kot agent wallstreetskih magnatov v Londonu po zgledu svojih nacističnih prednikov predrzno vpije, da so jugoslovanske zahteve »nezaslišane«.
Koroških Slovencev in sploh jugoslovanskih narodov naj avstrijski zunanji minister v zvezi z »nezaslišanimi zahter vami« ne omenja. Koroške Slovence in vse jugoslovanske narode lahko avstrijski zunanji minister omenja le v zvezi z resnično nezaslišanimi krivicami in zločini, ki so jih Avstrija in Avstrijci pri« zadejali koroškim Slovencem, Jugoslaviji in narodom Jugoslavije. Samo v tej zvezi bi lahko dr. Gruber in avstrijski politiki omenjali jugoslovanske narode in koroške Slovence, ki jim očitajo »veleizdajo« in še grozijo, da jih bodo postavili pred sodišče, brž ko bo Avstrija samostojna. (Nadalj. na 2, strani spodaj.)
Da smo si na lasnem
Ob izjavi avstrijskih komunistov o koroškem vprašanju prinaša »Ljudska pravica« naslednji članek:
O vprašanju slovenskega dela Koroške so se predstavniki demokratičnih Avstrijcev izjasnili v glavnem trikrat. Prvič je bilo to leta 1945., ko so zavzele svoje stališče vse tri politične stranke v Avstriji: Avstrijska ljudska stranka, Avstrijska socialistična stranka in Komunistična partija. Takrat je zavzela KP Avstrije stališče narodne samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve. Drugič je bilo to v jeseni 1947, ko je na javnem zborovanju demantiral to stališče Ernest Fischer in se je izjavil proti temu, da bi se kakršen koli del ozemlja v okviru mej Avstrije iz leta 1938. priključil Jugoslaviji. Tretjič pa je v teh dneh, ko razpravljajo namestniki zunanjih ministrov v Londonu o mirovni pogodbi z Avstrijo, izjavil Tschofenig v imenu komunistične frakcije deželnega zbora, da se strinja z resolucijo deželnega zbora, ki je njegov odgovor na jugoslovanske zahteve in je pri tem dejal, »da so ozemeljske zahteve Jugoslavije nesprejemljive za demokratično Avstrijo«. Z isto tezo so nekateri predstavniki avstrijskih komunistov nastopili tudi na zborovanjih v proslavo 1. maja, praznika mednarod. solidarnosti delovnega ljudstva v boju za mir in ljudsko demokracijo. Na zborovanju v Celovcu je Tschofenig izjavil: »Mi avstrijski komunisti... odklanjamo jugoslovanske zahteve. Prepričani smo, da bomo skupno z vsemi naprednimi silami tudi tu v Avstriji priborili svobodo ljudstvu.« Podrobnejše utemeljitve tega stališča niso dali niti govorniki niti je ni dala izjava frakcije v deželnem zboru.
V nasprotju z jasnostjo in z neizpodbitnimi dokazi za upravičenost jugoslovanskih zahtev v naši argumentaciji imamo v omenjenih izjavah avstrijskih komunistov opraviti s priznanjem, da so Slovenci na Koroškem izpostavljeni nacionalnemu zatiranju, s pozivi, naj se pravice Slovencev spoštujejo in s trditvijo, da so prepričani, da bodo tudi v Avstriji izbojevali svobodo ljudstvu. V sedanji situaciji je tako stališče v praksi zanikavanje pravic, ki si jih je ljudstvo Slovenske Koroške že priborilo s svojo borbo, od katerih je najvažnejša" dejansko izvedena združitev s Slovenijo v FLR Jugoslaviji. Zanikavanje dejstev, ki jih je uresničila protifašistična borba, to pa je danes po vsem svetu linija imperialistov v njihovi borbi proti demokratičnim ljudskim težnjam.
Z izjavo v deželnem zboru se je frakcija s Tschofenigom na čelu združila z meščanskimi strankami proti zahtevam slovenskega ljudstva na Koroškem in proti zahtevi FLRJ. Vsekakor je to dejstvo, ki bi zahtevalo podrobnejše razjasnitve. V vprašanju, ki je važno za vse progresivne sile, se je komunistična frakcija koroškega deželnega zbora znašla na isti liniji z agenti imperializma v Avstriji in se od njih oddaljila s splošno frazo o prepričanju, da si bo priborilo svobodo tudi ljudstvo Avstrije in da takrat ne bo več nacionalnega zatiranja. Za tako »rešitev« nacionalnega vprašanja veljajo Leninove besede: »Mi moramo... z druge strani zahtevati osvobojenje zatiranih narodov, ne s splošnimi napihnjenimi frazami, ne z deklaracijami brez vsebine, ne v obliki ,odlaganja’ vprašanja do socializma, temveč v jasnem in točno formuliranem političnem' programu.« Tschofenig pa je napravil prav to, odložil je vprašanje nacionalnih pravic Slovencev na- Koroškem za čas do zmage delovnega ljudstva v Avstriji.
Koroško vprašanje je postavljeno na dnevni red te dni in bi se moralo sedaj
odločiti vsaj za neko časovno razdobje. Važnejša od izjav je za to razdobje politična praksa tistih, ki predstavljajo danes progresivne sile v Avstriji. Lenin nas uči, da se moramo pri vsakem ocenjevanju dogodkov direktno in odkrito postaviti na stališče določene družbene skupnosti. S svojim odlaganjem rešitve na čas, ko bodo prevzele oblast v Avstriji progresivne sile, se je v tej knokret-ni politični situaciji izjavil Tschofenig v praksi za družbeno skupnost, kakršna vlada danes v Avstriji in proti družbeni skupnosti, ki ima oblast v Jugoslaviji. »Srednje poti ni: načela zmagujejo, ne pa ,spravljajo’.« (J. V. Stalin.)
V sedanji jasni delitvi sveta v dva tabora, t. j. demokratični in antiimperia-listični tabor na eni strani in antidemo-kratični in imperialistični tabor na drugi strani, je bolj kot kdaj koli doslej za vsakega resničnega demokrata nedvomno, da je vsako demokratično vprašanje rešljivo samo z zmago delovnega ljudstva in da zato vsa ta vprašanja podrejena vprašanju borbe za oblast, borbe za zmago ljudske demokracije. V našem primeru je torej nacionalno vprašanje koroških Slovencev rešljivo samo z zmago ljudske demokracije na tistem ozemlju. ki naseljujejo koroški Slovenci.
To zavest je izražala borba koroških Slovencev v antifašistični koaliciji s Sovjetsko zvezo na čelu, v tej borbi se je koval resnični patriotizem koroških Slovencev. To je patriotizem, kakršen preveva vse delovno ljudstvo nove Jugoslavije, patriotizem, ki nima nič skupnega z buržoaznim nacionalizmom. Ureditev FLRJ, položaj in zavest njenih narodov in nacionalnih manjšin, nudi dan za dnem več kot dovolj dokazov za to, da je v Jugoslaviji nacionalno vprašanje rešeno po stalinskih načelih. Patriotizem, ki preveva ljudstvo vseh narodov Jugoslavije, je med borbo in v povojnih le-
tih samo utrdil enotnost delovnega ljudstva Jugoslavije. Ta patriotizem pa tudi utrjuje internacionalizem delavskega razreda in delovnega ljudstva sveta. Izražen je med drugim v Titovem^eslu: »Tujega nočemo, svojega ne damo . Pod zastavo KP Jugoslavije so se narodi Jugoslavije znebili vsakega nacionalnega šovinizma. Samo iz tega se je lahko rodil naš patriotizem, patriotizem delovnih ljudi. V izjavi frakcije koroškega deželnega zbora ni tega patriotizma delovnih ljudi, ki je pogoj za mednarodno solidarnost progresivnih sil, ampak je ta izjava na liniji buržoaznega nacionalizma, kot ga izpovedujeta Avstrijska ljudska stranka in Avstrijska socialistična stranka.
Koroški Slovenci imajo prav, ko zahtevajo od demokratičnih sil Avstrije priznanje svojih demokratičnih pravic, torej tudi priznanaje svoje nacionalne pravice do samoodločbe, do priključitve k FLRJ. »Proletariat ne more molče mimo za imperialistično buržoazijo posebno »neprijetnega« vprašanja o mejah države, ki sloni na nacionalnem zatiranju., Proletariat se mora boriti proti nasilnemu zadrževanju zatiranih narodov v mejah dotične države, to pa tudi pomeni boriti se za pravico do samoodločbe. Proletariat je dolžan, da zahteva svobodo politične odcepitve kolonij in narodov, ki jih zatira »njegov« narod. V nasprotnem primeru ostaja internacionalizem proletariata prazen in je samo v besedah in; nista mogoča niti zaupanje niti razredna solidarnost med delavci zatirane in zatirajoče nacije...« (V. I. Lenin) Res, borba koroškega ljudstva, ki se je borilo in se bori za priključitev k Jugoslaviji, je globoko demokratična in je zato bila in bo ostala zaveznik progresivnih, demokratičnih sil v skupnem boju za ljudsko demokracijo. Zato je ta borba globoko patriotična in v njej ni
Grozodejstva grške monarhofašistične vlad
NAŠA STVAR JE PRAVIČNA (Nadaljevanje s 1. strani.)
Slehernemu človeku, ki mu pravica in lemokracija nista prazen zvok, pa je jamo, da danes v Londonu ne gre samo ta priključitev Slovenske Koroške k Jugoslaviji, za popravo hude večstoletne crivice, temveč tudi za to, ali bo potrjeni protidemokratična in nacifašizmu naklonjena avstrijska politika ali pa bo rbsojena kot imperialistična in pustolovska politika, ki ruši mir med narodi. Za ;o in predvsem za to gre.
Radijska postaja Svobodne Grčije komentira krizo, ki je nastala v monarho-fašistični vladi in omenja izjavo Sofuli-sa, ki je na vprašanje časnikarjev, kdo bo naslednik ubitega ministra pravo-Bodja Ladasa, odgovoril, da bo začasno na njegovo mesto imenovan minister Rendis, dokler se ne uredi vprašanje vlade. S tem je Sofulis priznal, da je v vladi kriza. To potrjuje tudi sestanek Sofulisa in Tsaldarisa dne 5. t. m. Hkrati se trenja med populisti in liberalci zaostrujejo, oboji pa si hočejo z zakulisnimi mahinacijami pridobiti naklonjenost šefa ameriške komisije za »pomoč« Grčiji Grisvvolda, da bi rešil vladno krizo v korist populistov, odnosno liberalcev. Brez dvoma pa bo imel pri sestavi vlade odločilno besedo prav Grisvvold, ki bo imenoval predsednika vlade in ministre. toda samo takšne, ki bodo v skladu z interesi ZDA v Grčiji.
Kakor poroča atenski radio, so blizu Aten ustrelili 24 rodoljubov, ki so bili obsojeni, ker so se udeležili december-skih dogodkov 1944. leta.
Kakor pišejo atenski časopisi, je bila ta ustrelitev samo del odločne monarhofašistične vlade za množično streljanje zaprtih rodoljubov.
Atenski časopisi pišejo, da je začasni pravosodni minister Rendis takoj podpisal 152 smrtnih obsodb in brzojavno obvestil lokalne oblasti, naj obsodbe nemudoma izvrše. Tako so 4. maja t. 1. zjutraj razen 24 ustreljenih v Atenah, izvršili smrtno obsodbo tudi nad ostalimi 128 grškimi rodoljubi, ki so bili zaprti po zaporih v Egini, Lamiji, Halki-di, Solunu, Tripolisu, Sparti in Kala-mati.
Monarhofašistični minister Rendis je izdal tudi odredbo, da morajo v deselih dneh »likvidirati« 830 prošenj za pomilostitev, ki so jih na smrt obsojeni rodoljubi predložili odboru za pomilostitve.
Kakor poročajo iz Grčije, so monarhofašistične oblasti po umoru pravosodnega ministra Ladasa pričele z novimi množičnimi ustrelitvami in aretacijami demokratičnih državljanov. »United Press« poroča, da so samo 4. aprila t. 1. v Grčiji ustrelili 154 oseb, ki so bili po večini borci odporniškega gibanja, ki so jih obtožili, ker so se borili med ljud-
skim uporom med grško državljansko vojno.
Ko je govoril o tem najnovejšem zločinu grških monarhofašistov, je minister javne varnosti, ki začasno opravlja dolžnost pravosodnega ministra, cinično izjavil, da se »vlada poslužuje demokratičnih metod in ne metod totalitarnega sistema . Znano pa je, da ameriški krogi Rendisove ukrepe odločno podpirajo in odobravajo.
Tudi agencija France Presse poroča o teh množičnih ustrelitvah in dodaja, da je Rendis »priporočil«, naj do 10. maja t. 1. odločijo in razsodijo nad prošnjami za pomilostitev obsojencev. Kakor poroča ta agencija, je namenjenih za ustrelitev še 830 oseb, ki so v zaporih. Predsednik monarhofašistične vlade Sofulis je pa glede teh množičnih umorov izjavil, da je vlada sklenila, da bodo ustrelili vse osebe, ki so bile obsojene na smrt.
AMERIŠKI KAPITAL ZASUŽNJUJE FRANCIJO
Glavni urednik lista »Humanite« Ge-orges Cogniot, je v* Berlinu predstavniku lista Berliner Zeitung« govoril o političnem položaju. Posebno je omenil Marshallov načrt in njegove posledice v Franciji.
»Največji del Francozov vidi sedaj te stvari popolnoma jasno. Amerikanci našo industrijo sicer počasi kupujejo, ampak gotovo. Da bi tako uničili »konkurenco , se je Ford že vrinil v francoska industrijska podjetja. General Motors« se pogaja o nakupu tovarn : Citroen«. Francoska industrija letal, filmska industrija in številne druge industrije so neprestano pod pritiskom ameriških finančnih mogotcev. Položaj naših kmetov je zaradi mahinacij ameriških kapitalistov mnogo bolj ogrožen kot za časa Hitlerja »Amerikanci se ne boje samo francoske industrije, temveč tudi francoskega poljedelstva, ker imajo že sedaj resno skrb glede izvoza svojih poljedelskih proizvodov, francoski kmetje pa ne morejo več prenašati bremen poljedeskih davkov in so sestavili komiteje za zaščito kmetov. Ti komiteji se predvsem bore zoper ameriški vpliv.«
mesta za nacionalni šovinizem, zato s« ta borba krepi prav v boju proti nacionalnemu šovinizmu. To dokazuje vsa dosedanja borba koroških Slovencev. V trenutku, ko bi ta borba morala doseči uspeh, so koroški Slovenci upravičeno pričakovali nasprotovanje imperialističnih sil. V tem trenutku pa so se proti njihovim demokratičnim pravicam postavili tudi deželni poslanci tiste sile, ki nikdar ne more biti zaveznik imperialističnih sil, ki je po vsej zgodovinski nujnosti lahko samo zaveznik njihovih demokratičnih teženj. Kaj bi to lahko pomenilo, če bi koroški Slovenci ne bili prekaljeni v globoko demokratični borbi, to vprašanje bi si morali zastavili Tschofenig in tovariši. Če bi se (in pod sedanjo Avstrijo se nujno bo) nadaljevalo nacionalno zatiranje koroških Slovencev, bodo tega krivi svetovni imperialisti in avstrijska buržoazija. Toda ali ne bi šovinisti med koroškimi Slovenci krivili.,za to tudi avstrijsko delovno ljudstvo in skušali prevaranim Slovencem dopovedati, da delovno ljudstvo Avstrije ni njegov zaveznik, ker ni vzdržalo preizkušnje leta 1948? Teoretične napake se vselej izkažejo kot praktično škodljive. Trdno veljajo besede generalnima Stalina: »Zaveden proletariat ima svojo lastno zastavo in nima kaj iskati pod zastavo buržoazije«.
Napačen odnos do nacionalnega vprau šanja pa slabi tudi borbene vrste avstrijskega proletariata in delovnega ljudstva sploh; je torej napačen ne samo s stališča revolucionarne borbe avstrijskega ljudstva proti imperializmu. Šovinistično postavljanje vprašanja koroških Slovencev odteguje v Avstriji pozornost širokih slojev »na stran vprašanj ki so skupna proletariatu in buržoaziji (J. V. Stalin). To slabi borbenost delovnega ljudstva, to jemlje njegovi borbi dosledno demokratično vsebino. Zato je tre-* ba poudariti še enkrat Stalinove besede: »Srednje poti ni: načela zmagujejo, ne pa »spravljajo«.
1	mol
Slovenska Prosvetna Zveza
NAZNANJA:
V	nedeljo, dne 16. maja 1948 ob 14.30 uri priredi SPD »Drava« iz Žvabeka pri Hafnerju v Zgornji vesi igro : Scapiimve zvijače«.
SPD »Bilka« iz Bilčovsa priredi na binkoštni ponedeljek, dne 17. maja 1948 ob 14.30 uri pri Knabrlnu v Velenji vesi igro »Naša kri«.
Sodelujejo pevci! Po prireditvi veselica!
V	ponedeljek, dne 17. maja 1948 ob
15. uri priredi SPD »Kajuh« pri Grosu v Št. Petru na Vašinjah igro Davk na samce«.	;
VABILO
na letni občni zbor SPD »Vinko Poljanec«, ki bo na binkoštni ponedeljek, dne 17. maja 1948 ob pol 9. uri v župnišču v Škocijanu.
SPD Škocijan
JUGOZA
dobavi:
stroje, motorje, poljedelsko orodje ter nadomestne dele, domače izdelke in vs«s ostale gospodarske potrebščine.
Poslovalnica JUGOZE v Globasnici pri Šoštarju posluje vsako soboto in nedeljo dopoldan.
C BJAVA
Na binkoštni ponedeljek 17. maja 1949 ob pol 12. uri dopoldne se vrši pri Rolerju v Železni Kapli javno zborovanje Kmečke zveze za Slovensko Koroško.
*
Akcija za oskrbo drv (Brcnnholzver-sorgungsaktion) 1947/48 je zaključena, oziroma likvidirana z 31. marcem 1948.
Za likvidatorja je imenovan dosedanji vodja te akcije, Hans Traar, Celovec, Miesstalerstrasse 1. Eventuelne zahteve kmetov v okviru le akcije se morajo predložiti najpozneje do 28. maja 1948 na omenjeni naslov. Poznejše zahteve se ne bodo upoštevale.
Kmečka zveza za Slovensko Koroško
KOTMARA VES
Veliko se imamo zahvaliti našim partizanom, ki so padli v borbi proti fašizmu, v borbi za pravice našega naroda. Kot znak te naše hvaležnosti do najboljših sinov našega naroda naj bo spominska plošča, ki smo jo odkrili na našem pokopališču v četrtek, dne 6. maja 1948.
' Kljub slabemu vremenu se je zbralo slovensko ljudstvo od blizu in daleč, da počasti spomin hrabrih junakov. Na slavnosti, ki je bila pri Mežnarju, je najprej govoril tovariš Egidij Bašnik, ki se je v veliki hvaležnosti spomnil naših partizanov in med drugim dejal, da se imamo ravno našim partizanom zahvaliti, da smo še danes tukaj na naši slovenski zemlji, kajti zmaga fašizma bi pomenila smrt slovenskega in vseh slovanskih narodov.
Združeni pevski zbori pod vodstvom tovariša Folteja Paulitscha iz Hodiš so zapeli borbene partizanske pesmi. Kako bi lepše počastili spomin naših borcev, kot z borbeno pesmijo, s katero smo dajali izraz naši borbeni volji, hoditi tisto pot, pot narodnoosvobodilne borbe, katero so nam začrtali naši partizani. S partizansko pesmijo so vse navzoče navdušili.
Svojim padlim tovarišem pa je govoril v imenu Zveze bivših partizanov Slovenske Koroške tov. dr. Luka Sienčnik in med drugim dejal, da nam naše pravice kljub ogromnim žrtvam, ki jih je doprinesel naš narod v narodno osvobodilni borbi, še danes nočejo priznati. 'Ponovno nam grozijo z izselitvijo in nas gonijo preko Karavank. Isti. ki govore
0	neštetih naših pravicah, ki jih baje uživamo, na drugi strani javno hujskajo proti nam koroškim Slovencem in nas Imenujejo veleizdajalce, naše najboljše tovariše — partizane pa roparje. Naš odgovor na vsa ta izzivanja bo nadaljevanje odločne in brezkompromisne borbe in poti, katero so hodili naši hrabri junaki, ki so žrtvovali za svobodo svojega naroda tudi svoja mlada življenja. Besede komandanta prvega koroškega bataljona, tov. Franceta Tavčmana — Lenarta, ki je pred svojo smrtjo dejal: >Ni važno, da preživim jaz, važno je, da zmagamol« nam bodo oporoka in opomin, da se moramo tako dolgo boriti, da bomo res zmagali in dosegli naše pravice, našo popolno svobodo.
1	Po govoru so zapeli pevci »Pesem o svobodi« in ob koncu himno »Hej Slovaki«. Z našo himno povemo vsemu svetu, da so le tam pravične meje, kjer so grobovi naših junakov — partizanov.
Vsi navzoči so nato korakali na pokopališče, kjer sta položila tov. dr. Luka
Sienčnik in tov. Anica Šporn — Vida svojim padlim tovarišem vence na skupen grob.
S proslave v Kotmari vesi je bilo odposlano pismo Britanski civilni upravi v Celovcu, v katerem je rečeno:
Slovensko antifašistično prebivalstvo, zbrano na spominski proslavi padlim partizanom v Kotmari vesi, ponovno zahteva takojšnjo izpustitev tovariša Karla Prusnika — Gašperja iz zapora!
Ugotavljamo, da ni mogoče govoriti o svobodi in enakopravnosti koroških Slovencev, če se istočasno obsojajo in zapirajo naši voditelji in borci za svobodo!«
Ob tej priložnosti bi še omenili, da je dobil domači župnik, ki naj bi blagoslovil spominsko ploščo, preko orožniške postaje od škofijskega ordinariata iz Celovca povelje, da ne sme prisostvovati slavnosti. Slovensko prebivalstvo je ogorčeno nad takšnim ravnanjem ordinariata, ki na popolnoma nedemokratičen način odreka našemu ljudstvu svoje pravice in se s svojim nerazumevanjem za potrebe in zahteve našega ljudstva javno postavlja na stran šovinističnega hujskanja proti koroškim Slovencem.
I
ST. RUPERT PRI VELIKOVCU yj'
V nedeljo, dne 9. maja 1948 je bila v narodni šoli v Št. Rupertu pri Velikovcu spominska svečanost, posvečena padlim partizanom, ki so žrtvovali svoja mlada življenja v borbi proti najhujšemu sovražniku človeštva — fašizmu, ki so se borili za svobodo svojega in vseh zatiranih svobodoljubnih narodov. Na tej svečanosti je govoril tov. Janko Mak, ki je v imenu Zveze bivših partizanov Slovenske Koroške pozdravil vse navzoče. V svojem govoru se je spominjal padlih partizanov — najodločnejših borcev za svobodo, in med drugim dejal, da je bila partizanska borba borba vsega sloven. naroda pod vodstvom Osvobodilne fronte, borba proti fašizmu, borba za pravice naroda. Ta borba se nadaljuje še danes, samo s to razliko, da ne držimo več puške v roki, temveč se borimo na političnem. kulturnem in gospodarskem področju za dosego najosnovnejših demokratičnih pravic slovenskega naroda na Koroškem.
Nadalje je dejal tov. Janko, da ravno tisti, ki na zunaj vpijejo o velikih svobodah in pravicah, ki jih baje uživamo koroški Slovenci, danes zaničujejo našo narodnoosvobodilno borbo, nočejo upoštevati in priznati ogromnih žrtev, ki jih je doprinesel naš slovenski narod za svojo osvoboditev, ravno tisti nam vsak dan kratijo naše s krvjo priborjene pravice in nam ponovno grozijo. Ob koncu
je dejal: »Na vse to pa mi odgovarjamo samo s pojačano borbo, z borbo za končno osvoboditev slovenskega naroda na Koroškem — za priključitev Slovenske Koroške k novi Titovi Jugoslaviji.«
Nato je govoril tov. dr. Luka Sienčnik, ki je v svojem govoru med drugim ostro obsodil hujskanje Wedeniga in drugih takozvanih demokratov, ki spet javno hujskajo na novo vojno, ki v svojem sovraštvu do naprednega antifašističnega slovenskega ljudstva na Koroškem grejo tako daleč, da /javno obžalujejo, ker danes še ne morejo obračunati s koroškimi Slovenci in njihovo narodno predstavnico. Osvobodilno fronto za Slovensko Koroško. Naš odgovor na te grožnje in hujskanja avstrijskih in posebno koroških šovinistov, je dejal tov. dr. Luka Sienčnik ob koncu, bo še odločnejša borba. Padli tovariši, katerih se danes na tej svečanosti še posebej spominjamo, bodo nam v zgled. Po poti, katero so oni hodili, bomo šli tudi mi in tako bomo dosegli naše pravice, našo enakopravnost in resnično svobodo.
Pevci moškega zbora iz Pliberka, ki so peli partizanske pesmi, so morali na zahtevo vseh navzočih ponoviti »Pesem o svobodi«, katera izraža našo voljo do borbe za osvoboditev slovenskega naroda na Koroškem.
Po končani slovesnosti v Narodni šoli so šli vsi navzoči na pokopališče, kjer počiva 83 padlih borcev — partizanov in katerih skupni grob krasi mogočen partizanski spomenik. Položili so na grob dva venca, pliberški pevci pa so počastili padle partizane z dvema žalo-stinkama.
S proslave je bilo odposlano protestno pismo Alliiranemu svetu za Avstrijo na Dunaj, v katerem protestira slovensko ljudstvo proti ponovnemu ščuvanju koroških šovinistov ter zahteva od Alli-irgnega sveta, da povzame korake, ki bi onemogočili reakcionarnim oblastem pa Koroškem nadaljnjo gonjo proti koroškim Slovencem.
V pismu Britanski civilni upravi pa pravi:
»Slovensko ljudstvo, zbrano na proslavi padlih partizanov, dne 9. 5. 1948. v Velikovcu, ugotavlja, da tov. Prusnik Karl — Gašper (sekretar POOF-a), ki je bil po krivem obsojen, še vedno ni na svobodi. Izjave dr. Gruberja v Londonu, med katerimi je dejal, da predstavniki koroških Slovencev posedujejo visoka mesta, odločno zavračamo, ker ne dovoljujemo, da bi posedovali naši predstavniki in borci za svobodo tako visokih-mest kot je Karlau in zapori deželnega sodišča v Celovcu. Odločno zahte-
vamo, da se takoj Izpusti na svobod« tov. Prusnik Karl — Gašper ter se prekliče njegova krivična obsodba.«
SPODNJA V ESC A
Neizmerno je gorje, ki nam gaje zadal fašizem za časa njegove strahovlade. Komaj se nekoliko pozabi ena težava, že se zopet odpirajo nove rane, ki nas spominjajo na one dni, ko naš slovenski človek ni imel nobenih pravic, ko se je številno naših najboljših rojakov moralo pokoriti prisilnim ukazom in naredbam tedanjih vlastodržcev. Prisilna mobilizacija je proti lastni volji naših mož in fantov mnoge pognala v vrste Hitlerjevo vojske, kjer so morali trepetati in krvaveti za zlobne nakane fašistične osvajalne blaznosti. Nešteto človeških življenj je bilo na ta način po nedolžnem žrtvovanih. Mnogo mater, očetov, bratov, sester in nevest še danes čaka na povra-. tek svojih dragih, vendar mnogi upi bodo zaman. Vračajoči se vojni ujetniki prinesejo marsikatero tužno vest s seboj, da tega ali onega ne bo več nazaj k svojim dragim.
Tako je tudi k nam v Spodnjo veseo prispela žalostna resnica, da p. d. Gorič-nikovega Kolti ja ne bo nikdar več med nas, — ostal je za vedno v tujini. Z doma je odšel v trdni veri, da se zopet vrne. ker moral bi prevzeti očetovo posestvo, vendar mu to ni bilo usojeno. Po končani vojni je prišel v ujetništvo, kjer ga je po nekaj mesecih zgrabila huda griža, kateri je tudi podlegel. Pokopan je v nekem romunskem mestu ob Donavi.
Pred kratkim smo se zbrali na pokopališču v Velinji vesi ob grobu njegovih staršev, da tam počastimo njegov spomin. Rajni Foltej je bil zaveden Slovenec in se mnogo trudil in delal v naših organizacijah. Več let je bil predsednik našega slovenskega prosvetnega društva, kjer se je kot navdušen pevec in spretni igralec.aktivno udejstvoval. Moški pevski zbor našega prosvetnega društva mu je v spomin zapel žalostinko. Dragemu rajnemu hočemo ohraniti hvaležen spomin, vsem zaostalim pa izrekamo iskreno sožalje.
POLANA
V nedeljo, dne 2. maja 1948 smo praznovali pri nas poroko tov. Blaža Singerja, sekretarja Kmečke zveze za Slovensko Koroško in zavedne Slovenke tov. Pavle Ojclnove. Novoporočenca sta nam znana kot zavedna in napredna koroška Slovenca, ki se odločno borita za pravice in svobodo svojega naroda.
Dolgo se je pripravljal naš tovariš in sodelavec Blaž, končno pa se ujel v zakonskih mrežah ter zapustil veseli in svobodni samski stan.
Na poroki je mlademu paru v ganljivih besedah želel tov. Schmid mnogo sreče in zadovoljstva. Temu se pridružujemo tudi mi in jima po tej poti želimo srečno in zadovoljno zakonsko življenje.
Kako so PONEMČEVALI
Po neštetih brezuspešnih protestih na avstrijske oblasti, so koroški Slovenci leta 1922 vložili pritožbo na Zvezo nabodov v Ženevi. Avstrija je sicer bila Prisiljena ustanoviti posebno šolsko komisijo za Slovensko Koroško, vendar pa je ostalo tudi nadalje pri popolni brezpravnosti koroških Slovencev v šoli. šolstvo na Slovenskem Koroškem je bi-lo v celoti popolnoma ponemčeno. Znatno je, da so avstrijske oblasti na Kolškom še tik pred razsulom Avstrije s strogo zaupnim odlokom štev. 99/2/38 od dne 21. 2. 1938 smatrale za najvažnejši Problem, »ali morda nemški otroci v slovenskem ozemlju zaradi slovenskega verouka ne trpe preobčutne škode.«
Dejstvo, da so nacisti po priključitvi Avstrije k Nemčiji na Koroškem v ce-prevzeli učiteljstvo in preizkušeni ftem ponemčevanja samo še močneje ^sidrali, je pač najtežja obsodba av-, 'liske šolske politike in pojmovanja *11 a rodne enakopravnosti« napram ko-. °SKini Slovencem.
. * o potrjuje posebno tudi že omenje-0 Poročilo koroškega deželnega šolske-?yeta zveznemu ministrstvu za pouk 11 Dunaju od septembra 1946, ki pravi * °u drugim:	»Približno od leta 1890
dalje se je vodila v jezikovno mešanem ozemlju politika narodne mržnje. Žal so se pustili zlorabljati v ta namen posebno čestokrat učitelji. Že v učiteljišču so jih nacionalistična udruženja vzgajala v tem duhu nestrpnosti do Slovencev. Dijaki iz slovenskega ozemlja so živeli pod takšnim pritiskom, da se niso upali priznati slovenščine kot svojega materinega jezika. Vsled tega so tudi prijave za slovenski jezikovni tečaj stalno padale, tako da se je med prvo svetovno vojno sploh opustil.
Vprašanje slovenskega učiteljskega in
slovenskega inteligenčnega naraščaja
S sistematičnim izrivanjem slovenskega jezika iz vsega šolstva so avstrijske šolske oblasti na Koroškem onemogočale istočasno tudi šolanje slovenskega inteligenčnega in prav posebno še učiteljskega naraščaja. Že v stari Avstriji niso upoštevali na celovškem učiteljišču slovenskega jezika in odklanjali sprejem slovenskih dijakov z izgovorom, da je za slovenščino in slovenske učiteljiščnike dovolj možnosti za izobrazbo v Ljubljani in Mariboru. Mladim slovenskim učiteljem iz teh učiteljišč pa so po končanih izpitih odrekali službo na Koroškem.
Še večje nasilje pa je zavladalo nad slovenskim učiteljstvom po razpadu Av-strortDgrske v prvi avstrijski republiki. Koroški deželni šolski svet je vsem slovenskim učiteljem sploh odklonil službo, kljub temu da so bili rojeni Korošci. Tako jih je bilo 52 prisiljenih zapustiti kot emigranti Slovensko Koroško in iskati službo v Jugoslaviji. Trije še ostali dolga leta niso dobili službe, nato pa v popolnoma nemških krajih.
V avstrijski republiki je vladalo vele-nemštvo s svojim nasiljem na Koroškem tako temeljito, da za vzgojo slovenskega učiteljskega naraščaja sploh ni več puščalo možnosti. Že omenjeni Th. Veiter pravi v svoji citirani knjigi o tem vprašanju: »Slpvenski učiteljski naraščaj je seveda popolnoma manjkal, ker je bil uveden na celovškem učiteljišču neke vrste »numerus clasus« za slovenske dijake, to se pravi, sprejemali so se v zavod samo takšni slovenski dijaki, o katerih se je s sigurnostjo računalo, da bodo do izstopa iz zavoda zatajili svojo narodnost.« (str. 70.) Samo ob upoštevanju te metode je razumljivo, da pomanjkanje slovenskih učiteljev kratko malo onemogoča ureditev šolstva, ki bi odgovarjalo upravičenim zahtevam koroških Slovencev.
Isto metodo zaviranja nastanka slovenske inteligence ugotavljamo tudi na vseh drugih koroških šolah.
. Slovenski mladini je bil v preteklo-
sti in je tudi v današnjem avstrijskem šolskem sistemu na Koroškem dostop v inteligenčne poklice praktično onemogočen.
Ako še upoštevamo, da je bila upo-‘ raba slovenskega maternega jezika celo v katoliških škofijskih internatih za srednješolce v Celovcu pod kaznijo takojšnje izključitve gojencev prepovedana, je slika nasilja nad slovensko mladino na Koroškem popolna.
Vse to nasilje pa služi cilju avstrijskih nemških imperialistov pod izgovorom, da ni slovenskih učiteljev, profesorjev, duhovnikov, uradnikov itd.» tudi še nadalje nasilno odrekati koroškim Slovencem najosnovnejše demokratične pravice.
Pouk slovenščine in slovenske učn« knjige
Kakor dostop slovenske mladine > srednje šole, tako načrtno se je zatiral in izločeval tudi slovenski jezik v teh šolah. Že takoj v avstrijski republiki se je reduciral pouk slovenskega jezika na celovškem učiteljišču na k mešen minimum. Istotako je bil uraino odpravljen obvezni pouk slovenščine za Slovence na gimnaziji. Skrčili so jo na prostovoljni dveurni učni čas ob večerih. V, drugih šolah se po letu 1920 slovenščina sploh ni upoštevala \cč.
(Dalje)
OB 72. OB LEI NIC I ROJSI V A
/
IVANA CANKARJA
Naši izobraženci in pisatelji 19. stoletja so bili kmečki otroci, večinoma iz premožnejše vaške plasti, ki je mogla pošiljati svoje sinove v mestne šole in v tujino. Stroški za vzdrževanje in izobraževanje niso bili majhni, saj je bilo v interesu vladajoče avstrijske gospode, ovirati dotok neplemiškega prebivalstva v inteligenčne poklice. Naš premožni kmet xii mogel brez gospodarskih pretresov in težav pomagati svojim otrokom do večjega kosa kruha; To stisko slovenskega kmečkega sloja je znala izrabiti cerkvena hierarhija in razne meščanske »dobrodelne« ustanove, ki so kupovale duše in vedele, da si bodo med kmečkimi sinovi našle zvestih pomočnikov, ako jih bodo gmotno priklenile nase. Tista kmečka mladina pa, ki si je hotela oču-vati neodvisnost in svobodo prepričanja, se je morala otepati z velikanskimi težavami in se je mnogokrat v resnici borila za obstanek. Taka svobodoljubna fanta sta bila n. pr. Levstik in Jurčič, ki -ta bila otroka vaških proletarcev. Da so se v tej borbi za vsakdanji kruh in streho nad glavo mnogi prodali reakcionarjem in meščanskemu razredu za skledo leče ali propadali, je samo po sebi razumljivo, vendar žalostno in neopravičljivo dejstvo. Mnogi kmečki otroci, ki so izgubili stik s kmečkim ljudstvom in vasjo, so ideološko podprli meščanstvo, ki je bilo v tej dobi še kolikor toliko napredno.
Ko se je proti koncu stoletja z razvojem kapitalizma in meščanskega razreda začel v Sloveniji porajati proletariat, je bilo stališče meščanstva in reakcionarnih krogov že težje. Proletarskim sinovom je postajala skleda leče odvratno vabilo, za kosilo in posteljo niso prodajali svojega prepričanja in razreda. Daši so bile njihove gmotne razmere težje kakor pri prejšnjih rodovih, je postajala njihova borba za kruh in svobodo žilave jša in brezkompromisna. Med te študente je spadal tudi Ivan Cankar.
»Godilo se mi je nad vse slabo, večkrat sem bil lačen nego sit; kakor se pač godi študentu iz delavske družine.« Toda zavesti, da je sin delavca — proletarca, še ni imel, za družbeno dogajanje se ni zanimal. Sam pravi, da se ni menil za — »politiko«. Kajti politika ie tedaj pomenila bodočim izobražencem umazano slogaštvo. ki se je smrdeče valilo po slovenski zemlji, gabilo se jim je podkupovanje in nesramno barantanje za poslanska mesta, gnusil se jim je nesamozavestni malomeščanski liberalizem. O socializmu niso vedeli nič, čuli go samo, da socialiste preganjajo, policija in sodnija. Ta nevednost je bila posledica in zapoved tedanje prosvetne politike, saj je bil študent natlačen z ne-
potrebnim in obilnim »znanjem«, o svetu, življenju in ustroju dražbe, v kateri je živel, pa ni vedel nič. Tako mu je bilo neznano družbeno dogajanje, da je Cankar priznal: »Stvari, ki bi jih bister kmet z lahkoto razumel, sem moral brati po dvakrat, da so mi bile vsaj za silo jasne. Toliko sem na vse zadnje občutil, da nekaj na svetu ni v redu.«
Toda Cankar ni bil zaman otrok najsi-romašnejše ulice na Vrhniki, ni bil zaman sin proletarskih staršev, očeta krojača, ki je delal po hišah in potoval od vasi do vasi s šivanko in sukancem, in matere bajtarske hčere, katere družina se je sproletarizirala. hiši je bilo z Ivanom vred še osem otrok; že v detin-stvu je poznal krivico, zlobo in trdoto v življenju, kar je opisoval v mnogih svojih novelah in črticah. Zgodaj je dozorel, postal zaradi svoje narave in razmer v* okolici upornik, uprl se je v šoli in zakristiji, ki sta predstavljali zanj prvo ob-lastnijo. Pozneje se je uprl meščanski dražbi in kulturi. Toda tedanja meščanska kulturna politika je šla za tem, da je odvračala pozornost mladine od političnih vprašanj, zapeljevala je mladino od družbene problematike v literaturo, v lepo umetnost, v umetnost zaradi umetnosti. Lagali so razni filozofi in teoretiki, da umetnost stremi za lepoto, za vzvišeno lepoto, da sta resnica in pravica popolnoma nekaj drugega itd. Ustvarjali so umetno nasprotje med lepoto in pravico. Tudi Cankar in mladi pesniki moderne so se dali za trenutek zapeljati. Zavedli so jih v slepo smer, kazali so jim nadčloveka Nietzscheja, slepili so jih z dekadentno in simbolistično umetnostjo. Zato je ta mladina živela »v znamenju literature, literarnih bojev in prepirov.«
Res je bil to tudi »beg iz puste vsakdanjosti« in »izraz zadovoljnosti« z gnilo in ogabno liberalno politiko, ki je razširjala smrad zastarelega močvirja. Toda rešitve iz te zagate ni bilo ne v umetnosti, ne v osebni upornosti, ki je sama sebi namen. Upor posameznika ni plodovit upor, ker vodi v skrajno precenjevanje osebnosti — v anarhizem. In Cankar je prispel tudi do tja s »Knjigo za lahkomiselne ljudi«. Od tu pa ni bilo nobenega izhoda. Vztrajati v tej skrajnosti je pomenilo zapreti se v kristalen grad neke navidezne umetnosti, ločiti se od resničnega življenja in polagoma izgubljati stik s svojim narodom in družbeno stvarnostjo.
Cankarju je bilo iskanje olajšano. Bil je proletarskega rodu, kritičen in uporen človek, živel je v velemestu, v sredini sistema, ki je tedaj zavladal tudi slovenskemu ljudstvu. Živel je v »ogromni delavnici«, trdnjavi socializma, domu
jetike in uboštva, — v dunajskem predmestju. Vse to ga je sililo k premišljevanju, zbiral je doživljaje in izkustva kot umetnik in človek, odkril je krivičnost družbenega »reda«. Sistem, ki je dodelil vse bogastvo zemlje in vse sadove človeškega uma kapitalu brez imena in mu zasužnjil človeštvo, je bil krivec nereda in obupnega stanja med delovnim ljudstvom. To spoznanje je bilo velevažno, a vendar še premalo. Temu sistemu se je moral Cankar upreti ne samo čustveno, temveč tudi razumsko. Najti je moral tudi sredstvo borbe proti krivičnemu sistemu. Kajti vse premalo je spoznanje, da je sistem krivičen in minljiv. Potreb-nejše je bilo spoznanje, da se da sistem uničiti, važnejše je bilo najti sredstvo,
kako bo človeštvo ta sistem uničilo.
In to je Cankar spoznal na Dunaju. Videl je stvarnost: proletariat, ponosen in samozavesten, verujoč vase in prihodnost. Spoznal je organizacijo delavskega razreda in njeno znanstveno osnovo: dela znanstvenega socializma, Marksa in Engelsa. Priznal je, da socialistična organizacija brani tudi interese slovenskega delovnega inteligenta in da bo vsemu slovenskemu ljudstvu zagotovila lepšo bodočnost. Postal je član socialistično stranke in kandidiral pri volitvah, govoril na delavskih zborovanjih, predaval po delavskih društvih, posebno v Trstu, pisal v socialistične liste in dal svojemu, leposlovnemu delu socialistično misel. Prvi je v slovenski književnosti umetniško upodobil socialistične zahteve, formuliral problem slovenskega ljudstva in slovenske kulturo ter že pred vojno jasno in nedvomno očrtal razvoj slovenskega narodnega vprašanja v bližnji bodočnosti.
NA ŽIVILSKE NAKAZNICE 40. DODELIT VENE PERIODE "DOBIMO SE NASLEDNJA ŽIVILA:
Dobi se:	kruh			mast			pjenicna moka		Majevi proizvodi	kU
	500 g	1000 K	2000 g	100 g	150 f?	300 g	450 g	750 g	30 g za cfmbe 3 kocke	7*i
1 Normalni oskrh. nad IB let	23	10,11,22				14		12	20	21
2 Mladina od 12 — 18 let	23	10,11, 22				14		12	20	21
3 Otroci od fl—12 let		10,22				14		12	20	21
4 Otroci od 3 —B let					14			12	20	21
5 Otroci do 3 let				14			12		20	21
0 Delni samooskrb, z maslom nad 18 let	128	110,111 122						112	120	121
7 Mladina od 12 — 18 let	123	110, 111, 122						112	120	121
8 Otroci od 6—12 lel		110, 122						112	120	121
9 Otroci od 8 —8 let								112	120	121
10 Otroci do 3 let							112		120	121
11 Delni samooakib. z mesom in mašijo »ud 18 let	223	210, 211, 222						212	220	221
12 Mladina od 12 — 13 let	223	210, 211, 222						212	220	221
18 Otroci od 0 — 12 let		210, 222						212	220	221
14 Otroet od 8 — 0 let								212	220	221
15 Otroci do 8 iet							212		220	221
10 Delni oskrb. z maslom, mesom in mastjo nad 18 lot	323	310, 311, 822						812		321
17 Mladina od 12 — 18 let	323	310, 311, 322						312		321
18 Otroci od 0 — 12 let		310, 322						312		321
19 Otroci od 8 — 0 let								312		321
20 Otroci do 8 let							312			321
28 Krušna nak. za samooskrb.	413	411	414					412		
28 Dodatna nukazn. za delavce	610									
29 Dodatna nakaznica za težke delavce		723								
30 Dodatna nakaznica za težake		823								
Poleg tega še dobimo: 500 gramov gralrn na odrezek 611 A, 1000 gramov g raba na odrezke 711 S in 811 Sst. Na odrezek 13 E pa dobimo 200 gramov mesa.
KAPLAN NARTIH ČEDERMACI
_____________________________~=~3
FRANC E "a E V K
Saj tudi niso bile. Zemlja, ki jim (o je Bog odmeril v svoji previdnosti. Jezik, s katerim se bratsko sporazumevajo. Kri, ki se jim pretaka po žilah, in ki je niso prejeli, da bi jo po nepotrebnem zapravljali... In vse, kar je govoril že otrokom v svojem vrtu, le z drugačnimi besedami... Še vsaka -ptica je dobila svoj glas in nikomur ne pride na misel, da bi zahteval od slavca, naj žvižga po kosje. »Čemu tedaj to zahtevajo od nas. ki smo ljudje, ustvarjeni po božji podobi?«
Beseda se mu je za trenutek zataknila. Ne iz strahu, zakaj v tem trenutku 3e ničesar ni bal, ampak od ganjenosti. Naglo se je zbral. »Kaj bi storili, ako bi zahtevali od vas, da zapustite svojo rodno zemljo?« Vprašanje je bilo vrženo kot kamen, da so se ljudje zdrznili. Nastal je trenutek učinkovitega premolka, )med katerim se nihče ni upal dihati. Kaj l>i storili? Ali ne bi šli iskat pravice-Oči so živo pritrjevale. »In če bi pravico našli slepo, kaj potem?« Nov premolk, med katerim je sla drhtavica po ljudeh. Poznal jih je, vode! je za njihovo pove-lanost s siromašno zemljo. S kakšno množino kivi so jo odkuuilil »Kaj bi
storili? Ali bi kot mevže klonili glave in z malho in palico kot berači odšli po svetu? Ne. Sami bi si vzeli pravico.« Jezus, Jezus, kaj govori? Čutil je omotico v glavi, glas mu je votlo bobnel v ušesih. Obrazi so se čudili, a niso ugovarjali. Besede niso kopnele kot južni sneg na mokrih tleh. »Ali se ne bi s pestmi postavili v bran in ne bi dali zemlje, ki ste jo prejeli od svojih dedov in jo hočete ohraniti svojim sinovom in vnukom?«
Odgovarjal mu je jek pod obokom ... Njegov govor je bil rahlo pobarvan od narečja, da so tudi najpreprostejši lahko razumeli, vendar se je zmiraj trudil, da je govoril v lepem jeziku. Besede so bile izbrane, stavki krepki. To je delal iz prerojenega čuta za lepe oblike, iz spoštovanja do božje besede, a še posebej iz tople ljubezni do materinščine. Vse te dni, ko je bil jezik preganjan, izrinjen iz cerkve in je smel ostati le še v družinah, mu je posebno prirasel k srcu. Trudil se je, da bi mu pel in da bi dal ljudem živo občutiti njegovo lepoto. Kakor da bi jih s tem opozarjal: Glejte, kaj boste izgubili! Cujte, kako lepo zve-
ni, kako poje od srca do srca, kako odmeva od duše do duše! Varujte to dediščino! Ne dajte si je vzeti. Zdaj mu jezik ni bil le sredstvo, da z njim oznanja Kristusov nauk, bil mu je pesem, katere melodijo uživa s polnim srcem ne glede na vsebino. Bilo mu je, kakor da plava na perutih svojih besed, zanašalo ga je kakor list v vetra. Le kdaj pa kdaj se je za hip zmedel, pogledal po obrazih, zopet mu je dalo moči, dvignil je glas.
»Kaj boste storili zdaj, ko vam hočejo vzeti jezik? Ali boste znali braniti dediščino svojih očetov? Ali boste vdano klonili glave in zalajali, ko ne znate dragega jezika?«
Boj, ki ga je doživel in iz katerega je potekal govor, je dal vsaki besedi posebno moč in strast, da so dobile sijaj vročega, plamtečega ognja. Z vsakim trenutkom bolj je čutil, kako mu srca pritrjujejo prav do cerkvenih vrat. V marsikaterem očesu so se zalesketalo solze. A to niso bile solze kot ob zadnji pridigi, potekale so iz drugega vira. Ali so občutili, kako tesno je povezan jezik z njihovo usodo? Če jim je bil kdaj prej tako govoril, bi se bili čudili, ne bi bili razumeli. Danes ta dan jim je govoril iz srca, njihove duše so bile pripravljene ko izorane njive. Bilo je morda prvič po dolgih stoletjih, da so bili zreli za take besede. Še njemu, Čedermacu, bi nikoli Kirej tako vroče ne bile padale v srce...
Obhajala ga je utrujenost, polaščala se ga je nova omotica, moral je zaključiti..
»Dragi duhovljani! Morda vam danes zadnjič govorim s tega mesta,« se mu je zatresel glas. »Morda, pravim. V tem hramu bo morda za dolgo utihnila molitev v vašem jeziku. Jezus je bil zapodil kupce iz templja, a danes so kupci zapodili Jezusa. Težko mi je to povedati, srce se mi krči, a zamolčati vam ne smem več. Toda prosim vas, le eno va3 prosim. rotim vas, oklepajte se svojega jezika s prav tako ljubeznijo kot svoje zemlje! Ne dajte si ga vzeti, ne pretrgajte vezi z Bogom! Čuvajte ga v svojih domovih kot lučko, da ne ugasne! Pride dan, ko ga bo usoda zopet poveličala. Pride, zakaj Bog je pravičen, le v njega lahko zaupamo. Tisti, ki so bili ponižani, bodo povišani... Toda božje pravice in dobrote bodo deležni le tisti, ki so si znali ohraniti, kar so prejeli iz božjih rok. Ostali pa bodo zaznamovani kot hudodelci, vzet jim bo dušni mir in zem-ski blagri, preklinjali jih bodo otroci in vnukov vnuki, amen!«
Pokleknil je, cerkev je zašumela...
(Dalje)
MHWMMIHIHIM»IIIMIIIHI)IIHIHIMWtmimiHH»W
Izdajatelj, lastnik la založnik lista:	Dr. Franc l‘elek,
Velikovec. Olavnl »rednik; Dr. Vranci Zwitter; odgovorni urednik: Franci Ogrin, oba Celovec, SalmatraSe t. uprava: Celovca, VOlkermarkter Strada 21. D opici ae na) pošiljajo na naalov: Celovec (Klegenfurt), Poštami 1., Poat-aehlletfaeh 272. Tlaka: .Ktmtner Volksverlag O. m. b. H ', Kiagenfurt, lO.-Oktobar-SIraSc 7.
....................m......