Zlata sv raeša pri sv. Lenarta v slov. gor. dne 28. julija 1889. (Dalje.) Iz Radgone so jih postavili h Kapeli za provizorja. Drugi ljudje, druge navade in tudi nove težave, pa trdna volja in božja pomoč vse poboljšate. Ceravno so bili deaet let med Nemci kaplanovali, vendar materne beaede niao pozabili. Hitro so si s pridigami in krščanakimi nauki pa tudi z izglednim obnašanjem Kapelčanov srca tako pridobili, da ao jih hoteli za župnika imeti; to potrdi pismo, katerega jim je poalal Kapelaki rojak, profeaor Zitek. Med drugim piše sledeče: ^Štirideaet polnih let je preteklo od onega hipa, ko se je v Gradec vozilo poslanatvo za poslanatvom proait vzvišenega knezoškofa, poznejega kardinala Rauscherja, naj usreci župnijo av. Magdalene pri Kapeli s tem, da jej daruje za župnika ondašiijega mladega provizorja, č. g. Jurija Tuteka. Ponižne prošnje in srčue želje Kapelčanov niao uslišali in vodja ene teh deputacij, blagega spomina pokojni moj oee, so tolažili žalostne župljane, rekoč: Ne vemo, kaki bodo ta goapod, katerega smo na mesto nam zaželenega goapoda Tuteka dobili, tega pa sem osvedočen, da g. knezoškof in drugi merodajni gospodje v Gradci našega blagega g. provizorja in izvratne njihove lastnosti dobro poznajo in ne bode dolgo, ko bodo naš ljubljenec še do kaj boljšega in do višje časti priali, samo naj jim mili Bog dodeli dobro zdravje!" Srčne želje zbranih zaališal in izpolnil je res mili Bog. Po enoletni provizuri prišli so za kaplana k sv. Križu v rojatno faro, pa le za kratek čas, kajti za leto dni poatali so župnik na Polenšaku. Kako priljubljeni so bili na Polenšaku, apričuje čestitka k zlati meši, ki je podpisana od 77 oietov in 89 mater, od 28 bivših šolarjev in 27 bivših šolaric, ki aklepajo svojo čestitko z besedami: nT isočerna slava Vam, miloatni gospod!" Po preteklih 32 letib 32 letih te dobre ovčice avojega nekdanjega dušnega paatirja niso pozabile, da-si so se le pet let pri njih mudili in trudili. Slava tudi takim farmanom! Bog je svojemu mlademu služebniku še drugo mesto odločil. Naj bi ne ostala luč pod mernikom skrita, ampak še lepše svetila, hotel jo je na svečnik poataviti, potem ko se je v samotnem kraji z oljem pobožnosti in stanovitnoati aprevidela in oskrbela. Ne radi, pa na prigovarjanje iz merodajnega kroga vložijo prošnjo za takrat po amrti g. dekana Martina Bezjak izpraznjeno faro av. Lenarta v alov. gor., katero ao tudi dobili ter bili 1. oktobra Jeta 1857 župuikom potrjeni. Ob enem pa so jim zaupali dekanijo in nadzorništvo šol, naj bi se mlademu služebniku sv. cerkve Jezuaove besede dopolnile: ,,Blagor tebi, dobri in zvesti hlapec, ker ai bil v malem zvest, hočem te čez veliko postaviti!" Caat in alužba rada človeka spremeni; poboljša pa ga malokedaj, ako poprej dober ni, pravi aploh pregovor; toda preč. g. Tutek so tudi v viaoki službi ponižen in zveat delavec oatali, pokorni in vdani svojemu knezoškofu, avojim duhovnikom bolj dober oče, kakor oster gospod, aebi izroeenim ovčicam pa moder vladar, spominjajoč se besed sv. Krizoatoma, ki je djal: ,,da bode rajši od velike dobrote, kakor od ostrosti Boga odgovor dajal". Kralj David prepeva: ,,Gospod Ijubim lepoto hiše tvoje in kraj, v kojem tvoje veličastvo prebiva". Teh zlatih besed sv. piama niso preč g. jubilant samo razumeli, ampak lepo ao jili tudi v djanji izpeljali. Bilo je leta 1810, ko je vlada, kakor po drugod, tako tudi pri farni cerkvi av. Lenarta, vso zlato in srebrno cerkveno poaodo in druge dragocenoati pobrala in le neobhodno potrebne reči za alužbo božjo puatila. Otl tiatega časa pa do naatopa preč. g. Tuteka je vzdihovala nevesta Kristusova pri sv. Lenartu v veliki revščini. (Dalje prili.)