Dopisi. Iz Celovca. (Shod zaupnih raož inEinspieler.-Slomšekova slavnost.) Nata shod in to slavnost v Celovcu dne 24. t. m. sme neumorno delujoči odbor »katol. političnega in gospodarskega društva za Slovence na Koroškem« pred vsem svetom ponosen biti. • Na shod je prišlo blizu 500 zavednih mož in pri slavnosti na večer je bilo gotovo 2000 ljudij. In to niso bili hlapci ali dekle, kakor nasprotniki naši radi med svet trobijo, ampak res cvet slov. koroške gospode in kmečkega ljudstva. Gostov je precejšno število došlo iz Kranjskega in Goriškega. Iz Štajarskega nas je prišlo 13, sicer ne nesrečno, vendar pa glede našega Slomšeka premalo število. Popoldne ob 3. uri otvori društveni predsednik, g. poslanec Einspieler, shod, predstavi vladnega komisarja in podeli besedo g. Kanduthu. Ta je v rezkih pa tudi večkrat dovtipnih besedah govoril o političnem položaju, o nezadovoljnosti koroških Slovencev s koalicijo in priporočal tri resolucije o pravici slov. jezika v ljudskih šolah in javnih uradih ter glede kmetijske družbe. Nato je razkladal g. poslanec Einspieler o organizaciji ter nasvetoval resolucijo, naj se vlada vendar enkrat spomni na dr. Ferjančičev predlog o pra-, vičnem volilnem redu na Koroškem. Ta kakor one tri resolucije so bile jednoglasno sprejete. Po govoru gosp. Legata o narodni organizaciji je zanimivo razkladal g. Podgorc gospodarske razmere in potrebščine. Nekoliko pred 6. uro je gosp. predsednik s trikratnim živio-klicem na svetlega cesarja sklenil to zborovanje. Kmalu nato se je začela z ljudmi polniti velikanska dvorana pri istem «Masselgartenu«, ki je bila za slavnost ukusno okrašena. Lepo je bilo gledati krepko slovensko kmečko ljudstvo, posebno Zilanke v narodni noši. Ob 7. uri se prične slavnost. Krasno so peli kamniški »Liraši« in na tamburicah igrali, prelepo je pela gospa Ljudmila Lendovšek, pa tudi godba je popolnoma storila svojo dolžnost in [so zlasti ugajali narodni komadi. Kamniški »Liraši« so si res zaslužili umetno izdelano srebrno kupo in gospa Lendovšek veliki šopek. Navdušeno je bila od vseh pozdravljena pesem v čast Andr. Einspielerju in Slomšeku, katero je izborno prednašal mlad gospod Zilan. Ker naprošeni slavnostni govornik vsled bolezni ni mogel priti, govoril je g. župnik A. Zlogar slavnostno besedo iskreno iz srca v srce. Kakor sta sv. Mohor in sv. Fortunat, sv. brata Ciril in Metod delovala za vero in narodnost slov. Ijudstva, tako sta v istem smislu za blagor našega ljudstva delovala Slomšek in Einspieler. Posnemajmo ju! Slavnost, katera je trajala do 11. ure, je počastilo nad 50 brzojavnib pozdravov iz vseh slov. dežel. Pač ves slovenski narod od zdaj lahko kliče vrlim koroškim bratom: Le tako naprej! Za Vašo bodočnost nas ni več strah! Bog živi Vas in Vaše voditelje! Štajarski K—c. Iz Maribora. (Pismo iz Brazilije.) Neki Štefan Rebernak iz Prebukovja pri Slov. Bistrici je to-le pismo poslal iz Brazilije 15. avgusta t. 1. svojim starišem : Ljubi stariši! V začetku svojega pisanja Vas vse skupaj prav srčno pozdravim in Vam naznanim veliko žalostnega. Bil sem tri niesece pri vojakih in sem zbolel na mrzlici in sem bil pet mesecev v špitalu m sem zdaj v drugi provinciji in imam slabo zaupanje, da bi kedaj dosegel to srečo, da bi še enkrat videl mojo domovino, ker si ne morem na nobeden kraj pomagati. Slišal sem, da tukaj mora vsak sam plačati v špitalu, tako če bom jaz moral sam plačati, tako znam par let delati, predno bom toliko zaslužil. Prosim Vas, odpišite mi hitro, kadar Vam je mogoče, kako Vam še kaj gre, če ste še vsi živi in zdravi. Moj »caig« in nioja obleka je vse prek rame, da ne vem, kje je. Druga rai ne morete pomagati, kakor molite za-me, ker jaz Vam ne morem povedati, kako se meni hudo godi. Zdaj sem pri enem kmetu za hlapca, pri enem Nemcu. Tukaj imam živeža zadosti. Zdaj je tukaj žalostno, ker so večjidel zmirom vojske. Moje želje so tako velike, da bi rajši bil v moji domovini, kakor dobil tavžent goldinarjev; ali kaj hočem storiti, kakor s potrpežljivostjo trpeti, dokler sem živ. Zdaj me Bog kaznuje, ker nisetn Vas ubogal in tudi ne Hane, ker mi je preveč dobro šlo. Zdaj nimam ne denarja, ne obleke. Ko bi me videli moji Ijudje, bi me ne poznali; bi mislili, kaj sem za potepuh, ker nimam več obleči, kar imam na sebi. Zdaj pa sklenem svoje slabo pisanje in Vam vošim vsem skupaj srečo na duši in na telesu in ostanem Vaš hvaležni sin do zadnjega vzdihljeja. --- Čeravno vidim vsak dan solnce gor iti, tako vendar ne vem, na kateri strani je hiša mojega očeta. Ljubi oče, ko ste me okoli vrata prijeli in ste rekli, da me menda ne bodete več videli, zdaj se mi pa resen tako hudo godi, da ne morem do Vas. — Štefan Rebernak, Eibtasias Maurer, Rio Negro Rio da Varche, Provinc Parana do Brazil. Iz Ljutomera. (I. realka.) Letos poleti se je razširila govorica v naši okolici, izhajajoča od nepoklicanih faktorjev, da bode nehala tukajšna zasebna šola, .1 realka, ki se vzdržuje iz ustanove nepozabljivega nam dobrotnika dr. (ioltweisa, češ, da se ne bodo učenci v taisto šolo več sprejemali. Ker mene stariši, ki hočejo svoje dečke pošiljati v to šolo, pogostoma povprašujejo, ali je na tej govorici kaj resničnega, objavljam s tem vsem dotičnim intersenlom in starišem, da I. realka, kot taka, bode še zanaprej obstala tako dolgo, dokler je ne bode višje Solske oblasti preustrojile v meščansko Solo, in da se bodo učenci v ta razred, kakor navadno, tudi zdaj po jeseni, po godu vseh svetnikov sprejemali in vpisavali. Stariši, poslužite se torej te šole v blagor svojih otrok ! J. K.