Eva LAJEVEC
PREVZETE BESEDE IZ LATINŠČINE
Latinski samostalniki, ki so postali slovenski samostalniki
Izvleček
Pričujoči članek predstavlja latinske samostalnike, ki so ob prevzetju v slovenščino ohranili svojo besednovrstno pripadnost, in poskus njihovega razporejanja po oblikoslovnih kategorijah. Pri tem opozarja predvsem na vlogo, ki sta jo pri prevzemanju latinskih prvin imeli francoščina in nemščina, na jezikovno zmožnost prevzemalcev ter na nekaj zanimivih primerov, ko je izid prevzemanja v slovenščino drugačen od pričakovanega.
Abstract
The paper presents a group of Latin nouns which retained their original word class on being adopted into Slovene, attempting to assign them to morphological categories. It focuses on the role of French and German in the process of borrowing Latin elements, on the linguistic abilities of those who borrowed from Latin, and on a few exceptional examples in Slovene where the Latin loan-words run counter to expectations.
0 Pričujoči članek je osrednji del obsežnejše raziskave, ki se je ukvarjala s prevzetimi besedami iz latinščine (Lajevec 2006). Raziskava je bila sicer zvrstno omejena na latinske prevzemke, ki se pojavljajo v govorjenem jeziku mladostnikov, vendar so se tudi na podlagi tako zamejenega gradiva pokazale osnovne težnje pri prevzemanju latinskih jezikovnih prvin v slovenščino.
1 Uvod
Prevzete besede in besedne zveze1 so besede in besedne zveze, ki jih je slovenščina v svoji zgodovini in sodobnosti prevzela iz jezikov, s katerimi je prihajala v kakršenkoli stik - tako zemljepisni kot tudi kulturni.
Zemljepisno-politično pogojeno je prevzemanje iz jezikov sosednjih držav oziroma držav, ki so imele v preteklosti politično oblast nad naši-
Po Toporišičevem zgledu (2005, 28-42) jim pravim tudi prevzemke.
mi deželami. Za prehajanje latinskih prevzemk je v tem pogledu daleč najpomembnejša nemščina, ki je bila vsaj do prve svetovne vojne tudi eden izmed pogovornih jezikov na našem ozemlju.
Glede kulturnih stikov imam predvsem v mislih velik vpliv jezikov, ki so v določenih zgodovinskih obdobjih veljali za jezik izobražencev. To sta francoščina kot učeni jezik razsvetljenstva in latinščina, ki so jo dolga stoletja uporabljali na vseh ravneh cerkvenega življenja: tako za teološko-filozofske razprave kot tudi za obrede, ki jih je spremljalo preprosto ljudstvo. Cerkvena raba latinščine je predvsem od drugega vatikanskega koncila, ki je predpisal obredje v narodnih jezikih, močno omejena, vendar se je njen vpliv že prej prenesel na znanstveno terminologijo vseh ved, najbolj neposredno na medicino in biologijo, pa tudi na družboslovne vede s pravom in jezikoslovjem. Bolj posreden je njen vpliv v novejših vedah, vendar je latinski izvor strokovnih izrazov viden tudi v tistih vejah znanosti, ki so svojo terminologijo prevzemale iz angleščine, in sicer zaradi preprostega dejstva, da je angleščina ogromen delež svojega besedja že zelo zgodaj prevzela ravno iz latinščine.
Anglo-amerikanizacija zadnjega desetletja ali dveh nam zaradi tega istega dejstva prav tako prinaša mnogo prevzetih besed latinskega izvora, čeprav se ga govorci zelo verjetno sploh ne zavedajo, npr. forum, internet, seks, subkultura in mnoge druge.
Če si najprej ogledamo, kdaj so se besede iz mojega gradiva pojavile v slovenščini (Lajevec, 2006, 13-17), pridemo do izida, ki je presenetljiv samo na prvi pogled. Kljub dolgi zgodovini prevzemanja iz latinščine je bila namreč velika večina besed prevzetih v 19. in 20. stoletju,2 starejših prevzemk je pravzaprav samo za vzorec. Predpostavljam, da bi bila slika precej drugačna, če bi prevzete besede izpisovala iz verskega ali cerkvenoupravnega besedila. Tukaj pa ne smemo pozabiti, da je obravnavano besedišče vzeto iz govorjenega jezika mladostnikov, ki govorijo o svojih priljubljenih temah: o medsebojnih odnosih, ljubezni, šoli, internetu, zabavi - torej o temah, ki so pogojene in utemeljene z današnjim časom in spodbujajo tudi temu primerno izrazje.
V omenjeni raziskavi smo si ogledali tudi pot, po kateri so latinske prevzemke prešle v slovenščino. Iz dobljene razporeditve sledi, da so prevzete besede v slovenščino skoraj po pravilu prešle iz nemščine, večinoma s francoščino kot posrednikom med nemščino in latinščino. Toda ta izjava je vprašljiva, če upoštevamo, da so pisci še v 19. stoletju (prej pa sploh) obvladali oba jezika, tako nemščino kot tudi latinščino. Zato je pravilneje, če govorimo o vplivu nemščine na slovenjenje latinskih besed: znanje nemškega jezika je takratnemu piscu in govor-
2 Povzeto po Snoj (2003, gesla k obravnavanim besedam).
cu pomagalo uzaveščati latinske prevzemke in jih uvrščati v slovenski jezikovni sistem.
Zanimivo je vedeti tudi to, kako so latinske besede prišle v nemščino.3 Neposredno prevzemanje iz latinščine se je odvijalo v več valovih: najprej že zelo zgodaj, z rimsko zasedbo Germanije, nato s pokristjanjevanjem in še pozneje z znanostjo v obdobju humanizma. Vendar so latinske prevzemke prihajale v nemščino tudi s prevzemanjem iz drugih evropskih jezikov: kot smo videli zgoraj, najpogosteje iz francoščine, ki je neposredna potomka latinščine. Ta je na nemščino najbolj vplivala s srednjeveškim dvornim življenjem in viteštvom, z Diderotovo Enciklopedijo v času razsvetljenstva in s francosko revolucijo. Šele v novejšem času nemščina prevzema iz (ameriške) angleščine, kar je kot v slovenščini pomembno zato, ker z angleščino nevede pritekajo v nemščino tudi mnoge besede latinskega izvora.
2 Latinski samostalniki, ki postanejo slovenski samostalniki4 a) Slovenski samostalniki moškega spola
Pri samostalnikih, ki so v slovenščini moškega spola, je zanimivo to, da so nastali iz latinskih samostalnikov moškega in srednjega spola, in sicer večinoma z odbitjem tipičnih latinskih končnic -us in -um (npr. konflikt in temperament), pri čemer so tovrstne besede v slovenščini dobile ničto končnico. To pomeni, da med prevzetimi besedami iz latinščine ni samostalnikov
srednjega spola (razen tistih, ki so bili v slovenščini tvorjeni nanovo in s slovenskimi priponskimi obrazili, npr. komuniciranje).
V latinščini se samostalniki na -us sklanjajo po dveh sklanjatvenih vzorcih. Glede na to se razdelijo v 2. in 4. sklanjatev, vendar ni pravila, ki bi omogočalo, da bi po imenovalniku prepoznali sklanjatev, v katero samostalnik spada. Ta delitev pri prevzemanju v slovenščino očitno ni igrala nobene vloge, saj v vseh primerih odpade tipična končnica -us in nastali samostalniki moškega spola z ničto končnico se sklanjajo povsem
Povzeto po Bußmann (2002, 93).
Na sledečih straneh besedilo spremljajo preproste skice, ki naj usmerjajo bralca po latinskem sklanjatvenem sistemu. Številčne oznake zaznamujejo latinske sklanjatve, kratice m,/in n v zgornji vrstici označujejo prevladujoči spol v posamezni sklanjatvi, v spodnji vrstici pa spol, ki se pojavi izjemoma. S sivo barvo je označena skupina samostalnikov, o kateri se trenutno govori.
3
enakovredno po prvi moški sklanjatvi: kabel, stil, termin, tip; intelekt, konflikt, kontakt, proces, seks.
Zanimivo je, da nekateri samostalniki druge in četrte latinske sklanjatve ob prevzemu obdržijo končnico -us ali
-um, čeprav za to nimajo nobenega oblikoslovnega razloga. Njihova končnica se v slovenščini obravnava kot del osnove, zato se od rodilnika dalje sklanjajo po vzorcu slovenske prve moške sklanjatve. V mojem gradivu sta taka le dva, in sicer status iz samostalnika četrte sklanjatve in forum iz samostalnika srednjega spola, ki je ob prevzemu (kot vsi samostalniki srednjega spola) zamenjal spol. Takih samostalnikov je v slovenščini še nekaj, npr. cirkus in modus ter datum, kurikulum in spektrum iz latinske druge sklanjatve, poleg teh pa nepregledna množica lastnih imen, npr. Tacitus, Livius. Pod vplivom slovenjenja lastnih imen (Tacit, Livij) se je skrajševanje osnove (po prevzemu v slovenščino) preneslo tudi na stvarna imena, vendarje bilo uspešno v različnih stopnjah: med naštetimi besedami je samo spektrum tak, ki ga je spekter popolnoma izrinil, kurikulum se sicer pogosto sklanja kurikula, kurikulu, ..., vendar skrajšana oblika v imenovalnik ni prodrla, cirkus, status, modus, forum in datum pa se pojavljajo samo v tej obliki.
Samostalnikom na -um so podobni samostalniki s priponskim obrazilom -ium, le da po odbitju pripona -i- ostane in se podaljša z -j-, ki pravorečno zapira zev v latinskem ime-novalniku, npr. medij..5 Kot posebnost pri latinski končnici -ium velja omeniti besedo studio, ki v slovenščino ni bila prevzeta po tem pravilu. To pa niti ni presenetljivo, če pomislimo, da smo njeno izvorno besedo studium prevzeli kot študij že davno prej, preden se je v naši predmetnosti pojavil studio.
Enako kot samostalniki na -ium se pri prevzemanju obnašajo samostalniki na -ius, vendar v mojem naboru ni nobenega takega primera, čeprav tovrstne besede obstajajo, npr. radij. Ta primer je vzporeden
5 Ta samostalnik je zanimiv, ker se v vseh ponovitvah pojavlja v pomenu '(družbena) občila', torej kot samostalnik, ki ima v tem pomenu ponavadi samo množino, vendar je v obravnavanih besedilih rabljen tudi v ednini: In kako ta medij vpliva na vas?
pravkar omenjenemu študiju, saj smo njegovo izvorno besedo radius 'žarek; prečka pri kolesu, polmer' prevzeli kot radij in radio.'6
V	skupino besed, ki so nastale iz latinskih moških samostalnikov na -ius, spada tudi komentar, ki prav tako ni bil prevzet po omenjenem pravilu - pričakovali bi namreč komentarij. Nemščina besede z obrazilom -ium ne pozna, okrajšavo obrazila je povzročila francoščina. Ta je latinsko obrazilo -arius prevzela kot -aire: lat. commentarius ^ frc. commentaire, odtod nem. Kommentar. Zanimivo je, da angleščina pozna commentary, vendar uporablja tudi comment, ki je še krajši od našega komentarja.
V	mojem gradivu je en samostalnik moškega spola, ki je bil iz tretje latinske sklanjatve prevzet po enakem pravilu kot doslej obravnavani primeri iz druge in četrte sklanjatve. Kanal je ob prevzemu izgubil latinsko končnico -is in jo nadomestil z ničto končnico.
Ostali samostalniki, ki so izšli iz moških samostalnikov tretje latinske sklanjatve, tvorijo posebno skupino, ki je značilna samo za prevzete samostalnike moškega spola. To so samostalniki na -or in -er, ki so v slovenščino prevzeti
v celotni imenovalniški obliki, nato pa se v odvisnih sklonih podaljšujejo z -j- in sklanjajo s končnicami prve moške sklanjatve. Tak prevzem niti ni nenavaden, saj so ti samostalniki tudi v latinščini samostalniki z ničto končnico, ki imajo v odvisnih sklonih en morfem več, torej je sklop -er- ali -or- že v latinščini del osnove, npr. moderator-0, rod. moderator-is - moderator-0, rod. moderator-j-a, ali character, rod. character-is - karakter-0, rod. karakter-j-a.
Tej skupini se pridružujejo še samostalniki srednjega spola tretje sklanjatve, ki se v imenovalniku končujejo na -us in ničto končnico ter se njihova osnova v resnici končuje s sklopom -or- ali -er- (rotacizem), npr. corpus-0, rod. corpor-is, ali genus-0, rod. gener-is (nista v mojem gradivu). Za te zadnje samostalnike ni torej nič nenavadnega, da sklop -us- občutimo kot del osnove in mu dodajamo še ustrezna slovenska sklonila. To
6 Pri tem naj kot zanimivost opozorim še na to, da je (glede na prevzem v slovenščino) starejša beseda radij povzela preneseni pomen latinske besede, mlajši radio pa osnovnega.
poudarjam zato, ker končnica -us kot del osnove samostalnikov druge in četrte latinske sklanjatve pomeni odstop od pravila o slovenjenju tovrstnih samostalnikov.
V mojem naboru ni nobenega samostalnika, ki bi ob
prevzemu zamenjal spol iz ženskega v moškega, čeprav tudi taki obstajajo, npr. urin iz ženskega samostalnika urina (vendar pri tem samostalniku ni zanemarljiv vpliv drugih sodobnih jezikov, npr. angl. urine, nem. der Urin). Že v latinščini pa so obstajali samostalniki moškega spola, ki so imeli ženske (ajevske) končnice, in smo jih take tudi prevzeli, npr. kolega, vendar jih v slovenščini lahko pregibamo tudi po prvi moški sklanjatvi.
Vendar nismo vseh prevzeli na tak način. Latinski idiota, ki je sicer grškega izvora, je žensko končnico nadomestil z ničto in je v slovenščini polnopravni predstavnik prve moške sklanjatve. Seveda se to ni zgodilo šele v slovenščini, ampak že v francoščini: frc. idiot ^ nem. Idiot ^ sln. idiot. Enako se zgodi samostalnikom srednjega spola na -(m)a (rod. -(m)atis) in -(m)ata (rod. -(m)a-torum; mn.), ki so vse v latinščino prevzete iz grščine: namesto -a oziroma -ata dobijo ničto končnico, npr. programma ^ program; problemata ^ problem. Vendar to ni nujno pravilo: diploma in stigma (ki ju sicer ni v obravnavanih besedilih) sta tudi prevzeti po samostalnikih srednjega spola na -ma, -matis, pa sta kljub temu obdržali ajevsko končnico in ji ob prevzemu v slovenščino celo priredili spol.
b) Slovenski samostalniki ženskega spola
Prevzete besede iz latinščine, ki so v slovenščini ženskega spola, so bile v veliki večini tudi v latinščini samostalniki ženskega spola (v mojem gradivu 36 od 38-ih).
Ker je ajevska končnica značilna za žensko sklanjatev tako v latinščini kot v slovenščini, je prevzemanje latinske prve sklanjatve potekalo
brez večjih posebnosti: avla, cenzura, kamera, katastrofa, logika, norma, pavza, scena, šola, tema. Daleč najbolj zanimiva je pojavitev besede metoda, in sicer zato, ker se je izvorna beseda v latinščini glasila me-thodus, torej je imela končnico, ki nakazuje moški spol. V resnici je bila ženskega spola, zato je prevzem z ajevsko končnico popolnoma upravičen, ne pa tudi pričakovan.
Podskupino med samostalniki na -a tvorijo samostalniki, ki imajo v latinščini pred ajevsko končnico samoglasnik -i-. V slovenščini je -j-, ki zapira nastali zev, večinoma zapisan: npr. tragedija. Poznamo pa tudi nedoslednosti, kot npr. materija : materialen, material, materialist, ... Rahla posebnost med temi besedami je linija, saj se njena izvorna beseda v latinščini pojavlja v dveh oblikah: linea in linia (prva pogosteje).
Drugo podskupino tvorijo latinske besede, v katerih priponsko obrazilo -ia sledi soglasniškemu sklopu -nt-:: conferentia, licentia, substantia. Skupino -ti- pred samoglasnikom so že Rimljani izgovarjali kot [ci], zato je c v prevzetih besedah upravičen, ni pa popolnoma jasno, zakaj je izpuščen samoglasnik i (in njegova zapora -j-) v slovenskih konferenca, licenca, substanca - še posebej, če njihove oblike primerjamo s stanjem v sosednji hrvaščini: konferencija, substancija. Če si v Odzadnjem slovarju slovenskegajezika ogledamo vse besede, ki se končajo z -nca, ugotovimo, da jih je velika večina latinskega izvora, od teh skoraj vse izhajajo iz latinskih ženskih samostalnikov na -ntia, npr. aroganca, distanca, evidenca,frekvenca, sentenca in mnoge druge. Večinoma so bile prek nemščine prevzete v 19. in 20. stoletju, le substanca in sentenca že v 16. stoletju, in to kot substancija in sentencija (Snoj 2003)! To oddaljitev od nemškega prevzemanja s končajema [-anc] in [-enc] (Substanz, Sentenz) so lahko izvedli le prevzemalci, ki so dobro znali latinsko. Poznejše prevzemke so očitno podlegle nemškemu vplivu.7
V latinsko tretjo sklanjatev spadajo samostalniki na -io. Ti so ne-latinistu zanimivi zato, ker so kljub ojevski končnici ženskega spola. Dosledno slovenjenje z ajevsko kočnico izkazuje dobro poznavanje latinskega oblikoslovja pri tistih, ki so (hote ali nehote) prevzemali besedje iz latinščine. V slovenščini se taki samostalniki končujejo s -cija, če je pripona -io- sledila soglasniku t, z -zija, če je sledila soglasniku s, in s -sija, če je sledila dvojnemu ss: akcija, ambicija, definicija, fikcija,
Enako se je zgodilo s samostalnikom provincija, čeprav je med zgoraj omenjenimi edina, ki ni izšla iz samostalnika na -ntia, ampak iz lat. provincia - postala je provinca.
frustracija, funkcija, generacija, informacija, inšpekcija, komunikacija/komunikacije, percepcija, produkcija, sankcija, tradicija; verzija; agresija. Tovrstnih primerov je bilo v mojih besedilih daleč največ. Ob tem podatku postane zanimivo to,
da ravno najbolj zastopana skupina prevzemk prelamlja s pravilom o rodilniški osnovi, s pomočjo katere slovenimo latinske besede. Pričujoče besede so se namreč v latinščini sklanjale popolnoma enako kot Petovio-na, torej definitio, rod. definitionis, alifunctio, rod.functionis. Dejstvo, da nimamo *definicione ali *funkcione, je pravzaprav še bolj nenavadno, če si ogledamo stanje v nekaterih drugih evropskih jezikih, ki so sicer izdatno vplivali na sprejemanje latinskih sestavin v slovenščino: nemščina, francoščina, angleščina in italijanščina te besede popolnoma dosledno prevzemajo s polno osnovo, seveda vsaka s svojimi pravopisnimi pravili: npr. nem. Definition, frc. definition, angl. definition, it. definizione.
Phrasis in praxis, ki sta bili v tretjo latinsko sklanjatev prevzeti iz grščine, sta ob prevzemu v slovenščino -is zamenjali z ajevsko končnico: fraza, praksa. Če ti dve besedi primerjamo z že omenjenim kanalom, ki s končnico -is prav tako spada v tretjo sklanjatev, le da je moškega spola, dobimo ponoven dokaz o jezikovni zmožnosti prevze-malcev v slovenščino: besede,
ki so oblikovno popolnoma enake, so glede na njihov spol poslovenili z ustrezno (ajevsko ali ničto) končnico.
Še ena podskupina prevzetih besed iz latinščine je izšla iz ženskih samostalnikov tretje sklanjatve, in sicer iz rodilniške osnove samostalnikov na -tas, rod. -tatis. Tudi tukaj je kot pri frazi in praksi -is prešel v -a, skupina -tat- pa nekoliko presenetljivo v -tet-: qualitas, qualitatis kvaliteta. Za prehod -tat- ^ -tet- ne najdem drugega razloga kot močan vpliv nemščine, ki besede v tej skupini dosledno prevzema s preglasom (e Pietät, e Kommodität, e Spezialität, e Nobilität, e Rarität, e Qualität itd.) po zgledu francoskih
vzporednic na -té (piété, commodité, spécialité, rareté, qualité). Toporišič (1973, 243) pravi, da so prevzemke z obrazilom -iteta stilne različice v razmerju do izpeljank z domačim morfemom -ost, npr. abnormiteta - abnormnost, komoditeta - komodnost, vendar tak par ravno za moj primer sploh ne obstaja, saj imamo kvalitetnost ('lastnost kvalitetnega') in ne poznamo samostalnika *kvalnost. Kvalitetnost je namreč izpeljana iz pridevnika kvaliteten, ta pa že v slovenščini (kot 'tak, ki ima kvalitete, dobre lastnosti') iz prevzetega samostalnika kvaliteta. Po drugi strani so pari kot komoditeta - komodnost prave sopomenke, ki so nastale iz ustreznega pridevnika kot njegova posamostaljena lastnost. Vendar s to razliko, da je komoditeta nastala že v latinščini in se kot taka prenesla v slovenščino, komodnost pa je nastala znotraj slovenskega jezikovnega sistema, in sicer iz prevzetega pridevnika komoden. Položaj je preglednejši, če si ogledamo spodnjo skico:
Latinščina
Slovenščina
qualis qualitas
kvaliteta
kvaliteten
kvalitetnost
commodus • i
commoditas
komoden
komodnost
komoditeta
Prevzem latinskih samostalnikov qualitas in commoditas
V mojih besedilih sta se znašli tudi dve besedi ženskega spola, za kateri sklepam, da sta izšli iz množinske oblike samostalnikov srednjega spola. Za besedi publika in gimnazija sta kot izvorni besedi oblikovno in pomensko najustreznejša samostalnika publicum in gymnasium. Na prvi pogled je prehod nenavaden, če pa si ogledamo njuno množinsko obliko (publica in gymnasia), je postopek njunega prevzemanja najosnovnejši - kot v besedah logika in tragedija. Na gimnazijo je morda vplival samostalnik šola.
Na ta dva primera bi rada navezala samostalnik skripta, ki ga sicer ni v mojem gradivu, se pa velikokrat razpravlja o njegovi (ne)pravilni rabi. Res je, da smo v slovenščino prevzeli množinsko obliko latinskega samostalnika scriptum 'zapis; besedilo', vendar nas prejšnja primera
postavljata pred vprašanje, ali je sklanjanje v množinski obliki (skripta, skript, skriptam, ... ) zares potrebno.
c) Slovenski samostalniki srednjega spola
Že pri samostalnikih moškega spola sem omenila, da vsi latinski samostalniki srednjega spola (ne glede na sklanjatev in končnico) ob prevzemu v slovenščino zamenjajo spol in večinoma postanejo moškega spola, tudi če obdržijo tipično srednjespolsko končnico -um.
LITERATURA
Slovarji in korpusni viri
Besedišče slovenskega jezika z oblikoslovnimi podatki. Elektronska izdaja v1.0.
DEBENJAK, D., B. in P.: Veliki nemško-slovenski slovar. Elektronska izdaja v1.0.
GRAD, ŠKERLJ, VITOROVIČ: Veliki angleško-slovenski slovar. Elektronska izdaja v1.0.
HAJNŠEK-HOLZ, M. in Jakopin, P.: Odzadnji slovar slovenskega jezika po Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana, 1996.
KLUGE, F.: Etymologisches Wörterbuch der deutschen Sprache. 22. Auflage. Berlin - New York, 1989.
MAIGNE D'ARNIS, W. H.: Lexicon manuale ad scriptores mediae et infimae latinitatis. Hildesheim - New York, 1977.
NIERMEYER, J. F.: Mediae Latinitatis Lexicon Minus. Leiden, 1976.
Nova Beseda: http://bos.zrc-sazu.si
Oxford Latin Dictionary (Oxonia). Oxford, 1968.
SLEUMER, A.: Kirchlateinisches Wörterbuch. Limburg a. d. Lahn, 1926.
Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana, 1998.
SNOJ, M.: Slovenski etimološki slovar. Druga, pregledana in dopolnjena izdaja. Ljubljana, 2003.
ŠLENC: Veliki italijansko-slovenski slovar. Elektronska izdaja v1.0.
TAVZES, M. in ADLEŠIČ, G. (ur.): Veliki slovar tujk. Ljubljana, 2002.
TOMBEUR, P. (ur.): Thesaurus formarum totius latinitatis a Plauto usque ad saeculum XXum. Brepols - Turnhout, 1998.
WIESTHALER, F.: Latinsko-slovenski slovar. I-IV. Ljubljana, 1993-2002.
Ostala literatura
AUBELJ, B.: Antična imena po slovensko. Ljubljana, 1997.
BREZNIK, A.: O tujkah in izposojenkah. Dom in svet. Ljubljana, 1906. 149-154.
BUNC, S.: Tujke v slovenskem knjižnem jeziku. Jezik in slovstvo. Ljubljana, 1964. 58-62.
BUßMANN, H.: Lexicon der Sprachwissenschaft. Stuttgart, 20023.
CIGALE, M.: Znanstvena terminologija s posebnim ozirom na srednja učilišča. Ljubljana, 1880.
ČOP, B.: Latinske prvine v sodobni slovenščini. Latina et Graeca 31. Zagreb, 1988. 3-40.
GANTAR, K.: Das Fortleben altgriechischer Typenbegriffe im Slowenischen. V: Welskopf, E. Ch. (ur.): Soziale Typenbegriffe im alten Griechenland. Berlin, 1982.
GRAD, A.: Starejši grecizmi v slovenščini. I: Linguistica XIX. 1979. 99-118. II: Linguistica XXI. 1981. 165-173.
KOPRIVA, S.: Latinska slovnica. Maribor, 1989.
LAJEVEC, E.: Prevzete besede iz latinščine v televizijskih pogovornih oddajah za mladostnike. Diplomsko delo. Ljubljana, 2006.
Latein und Griechisch im deutschen Wortschatz. Lehn- und Fremdwörter altsprachlicher Herkunft. Berlin, 1979.
MEYER-LÜBKE, W.: Historische Grammatik der französischen Sprache. Zweiter Teil. Heidelberg, 1921.
MIHEVC-GABROVEC, E.: Pripombe k pisavi in rabi grških in latinskih imen in tujk. Jezik in slovstvo. Ljubljana, 1965.
MIHEVC-GABROVEC, e.: Slovenski prispevek h grški in latinski etimologiji v letih 1945 do 1985. Antični temelji naše sodobnosti. Ljubljana, 1987.
MUNSKE, H. H. in KIRKNESS, A. (ur.): Eurolatein. Das griechische und lateinische Erbe in den europäischen Sprachen. Tübingen, 1996.
Slovenski pravopis. 1 Pravila. Ljubljana, 1990.
STRES, M.: Prevzete besede iz stare grščine in latinščine v otroških in mladinskih revijah. Diplomsko delo. Ljubljana, 2003.
TOPORiŠIČ, j.: Mesto tujk in tujih lastnih imen v glasovnem, pravopisnem in sklanjatvenem sistemu slovenščine. Jezikovni pogovori II. Ljubljana, 1967.
TOPORIŠIČ, J.: Oblikovna segmentacija, predvidljivost spola in vključenost tujk v jezikovni sistem slovenskega knjižnega jezika. Slavistična revija XVII/2. Ljubljana, 1969. 343-353.
TOPORIŠIČ, J.: Prevzete prvine slovenskega knjižnega jezika. Slavistična revija XX/3. Ljubljana, 1972. 285-318.
TOPORiŠIČ, j.: Stilna vrednost glasovnih, prozodijskih, (pravo)pisnih, morfemskih in naglasnih variant slovenskega knjižnega jezika. Slavistična revijaXXI/2. Ljubljana, 1973. 217-263.
TOPORIŠIČ, J. idr.: Slovenska slovnica. Maribor, 1991.
TOPORIŠIČ, J.: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana, 1992.
TOPORIŠIČ, J.: Iz madžarščine prevzeto v slovenščino. V: M. Jesenšek (ur.): Knjižno in narečno besedoslovje slovenskega jezika. Maribor, 2005.
Latin Loan-words in Slovene: Latin Nouns Which Became Slovene Nouns
Summary
The paper represents the main part of an extensive research into Slovene words borrowed from Latin. Although limited to Latin loan-
words occurring in the spoken language of the younger generation, the research has revealed the general tendencies of adopting Latin linguistic elements into Slovene.
At the primary level, the nouns used as research material are divided on the basis of their gender in Slovene. These groups are further subdivided by the gender of the original Latin nouns, and by their Latin suffixes as rendered in Slovene. A notable observation is that all neuter Latin nouns in the singular change their gender to masculine when borrowed into Slovene, whereas the other nouns retain theirs with equal consistency.
The majority of examples addressed in this study attest to the considerable linguistic ability of borrowers from Latin into Slovene, so that the rare loan-words which defy expectations come as a surprise. Most of them are feminine nouns with the Latin suffixes -ntia, -io and -tas.
The research into the abovementioned noun groups reveals that the process of borrowing linguistic elements from Latin into Slovene did not occur in isolation. On the contrary, it was influenced by several European languages, notably by French and German.
Naslov: Eva Lajevec Japljeva 17 1000 Ljubljana