SPOMINI IZ MLADIH LET
Naša Marjana
Ločani so ji rekli Balantova Marjana.
Štiriintrideset let je skrbela za osem
krav in šest prašičkov. Kadar je opravila
delo v hlevu, je prišla pomagat moji mami
v gostilniško kuhinjo. Bila je zelo
spretna in mama jo je želela naučiti kuhati,
za delo v hlevu pa bi dobili drugo
dekle.
Toda Marjana je odločno rekla: »Ne!«
»Zakaj pa ne?« jo je vprašala mama.
»Zato, ker je ljudem težko ustreči.
Enemu je jed prekisla, drugemu preslana.
Kravam in prašičkom pa samo vržem
krmo in so' tiho,« se je odrezf.la.
Njeno najljubše darilo za praznike je
bil njiihanec. Ko sem nekoč prišla v
hlev, je pravkar močno kihnila in tudi
meni je ponudila škatlico z njuliancem:
»Potegni v nos, da te ne bo glava bolela.
Tudi mene nikdar ne boli,« je rekla.
Otroci smo se radi igrali skrivalnice in
se podili po dvorišču, kjer smo imeli dovolj
prostora. Najbolj zanimiv pa se nam
je zdel hlev, kjer je naša Marjana redila
krave in prašičke. Zapodili smo se tja, a
že smo iz kota zaslišali močan Marjanin
glas: »Mršne! Vse krave mi bodo zdivjale!
Tam so vrata, poberite se ven!«
Tako, vidite, je Marjana skrbela za
svoje ljube kravice.
Stric Urban
Ko smo bili še otroci, smo se najbolj
veselili košnje o kresu. K nam je prišel
kosec, stric Urban z Zabnice in nas razveseljeval
s svojim pripovedovanjem.
Pravil je, da je nekoč ravno deževalo
in ker je streha na njegovi hiši močno
puščala, je ležal za pečjo z velikim odprtim
dežnikom. V hišo vstopi ciganka in
mu začne naštevati, kaj vse bi rada
imela.
»Dajte mi malo hleba!«
»Dobro,« ji odgovori Urban.
»Dajte mi jaja i mleka!«
»Dobro,« zopet privoli stric.
»Dajte mi slanine!«
»Dobro,« reče Urban, a nenadoma poskoči
iz zapečka in zavpije: »Baba, če ne
boš šla, te bom ubil!«
Ciganka je zbežala in po vsej vasi govorila:
»Tam je pa en trapast dedec«
Stric Urban je tudi stavil na loteriji.
Nekoč je dobil sporočilo iz Ljubljane, naj
prinese srečko in pride po denar. Ko mu
je bančnik našteval četrt milijona, je
Urban rekel: »Gospod, saj je že dosti.«
Bančnik si ni dal dvakrat reči in je
spravil preostali denar v svoj žep.
Naš očka
Naš očka je najraje jedel mlade pečene
golobčke, ki jih je sam gojil. Nekoč sem
mu za kosilo spekla dva golobčka in ju
postavila na mizo pod kostanj. Poklicala
sem ga h kosilu.
Ker ni takoj prišel, je dobil na mizi
prazen krožnik, pod klopjo pa se je mastila
njegova tigrasta muca. Oče je prišel
v kuhinjo in se tako smejal, da smo
se začeli smejati vsi, čeprav nismo vedeli
zakaj.
Nekega sončnega poletnega jutra nas
je poklical: »Dorica, Miloš, Anica, Igo,
373
Jožica, Ivica! Sedite na zapravdjivček,
gremo na travnik!«
Peljali smo se čez Mestni trg. Opazovala
sem lepe loške hiše, nato sem vprašala:
»Očka, kdo v Loki je najbolj bogat?
«
Dobila sem odgovor: »Tisti, ki mu zadostuje
to, kar ima.«
Za vse življenje sem si zapomnila, da
moram biti zadovoljna s tem, kar imam.
Pripis: Ločani mi pravijo Balantova
Dorica, sedaj sem pa
Dora Plestenjak
374