132
Odgovor
na „EingeLendet" v 78. listu „Laibacherce".
Auf einen groben Klote gehort ein grober Keil.
Altes  deutsches  Sprichvvort.
Hrabri, pogumni, predragi, ljubeznjivi in neskončno ljubljeni Cimbri   izpod   Ljubelja!
Hozana! Hozana! Sedaj še le vidim, da se nisem zmotil o svojih ljubljencih; prepričali ste me v gori imenovanem listu „Laibacherce" v Svojem mi neizrekljivo milim 5)Eingesendet", da ste pravi, svojih očakov vredni potomci. Kakor so Vašim na veke slavnim preddedom dišale južne, planinske gore v pusti JiitUandski planjavi, tako Vi v moji knjižici zagrebški precej „črnea južne gore zavohate. Pravo! Pri starih šegah ste obdržali tudi stare zmožnosti, ker to le velja.
Odkritosrčno Vam povem, neznano me srce boli, da Vas moram spet nadlegovati v svojem materinskem, za Vas „unverstandlichena idiomu, kakor pravite. Ali pri svoji vesti Vas zagotovljam, da prvi eksemplar slovnice Vašega jezika, ki jo znani, mladi Holšteinec piše, bo v mojih rokah. In potem bom sedel pri nji
„od prihoda zlate zore
dokler solnca luč ne vgasne".
Veselim se trenutka, ko se bom mogel s svojo pod-Ijubeljsko Cimbrijo, kakor ženin z nevesto po domače pogovarjati!   O sladki, presladki trenutki, ki me čakajo!
Kako so bili stari Cimbri in zlasti vsi Germani gostoljubni, ve že od nekdaj vsak osmošolec, ki se mora s prevodom Kornel. Tacitove Germanije ukvarjati. Da si bodo njih podljubeljski potomci to prelepo lastnost ohranili, si lahko vsak misli, ker meni v resnici „Freitiseh-eva na zbiranje ponujajo; al da bodo naši Podljubeljci svoje preddede v velikodušnosti tako prekosili, se še jez sam nikdar ne bi bil predrznil upati. — Slavni, prezgodej umrli Tacit! Ti, ki gostoljubnost starih Germanov le z nekterimi vrsticami hvališ, kolikošne foliante bi bil dandanašnji spisal, zvedši, kako mi novi Cimbri za opravo „svoje kože" ponujajo in mi pri tem, če hočem, dobrovoljno pripustijo najbolj kosmate, akoravno pod visokim Ljubeljem mrzli vetri brijejo in jih, kar ni majhna šala, planinska zima tare!
Nadjam se, da mi bote na besedo verjeli, da že imam pripravljeni cimbriški prevod svoje brošure. Ko sem Vaše vošilo zvedel, se še dobro oddahnil nisem in list na mojega Vam znanega Holšteinskega prijatla je bil že spisan, kjer ga za brzi, brzi prevod prosim. Mož, ves navdušen za Vas, mi nenadoma dokončano, premično delce v krasni obliki iz Kiel-a že danes po pošti pošlje. — Vem, srčki moji, da se Vam radosti oči svetijo, ko to berete in mislite: je-
žešta, zdaj le bomo pa zvedli, kaj vendar je to! — Pa jaz imam — odpustite mi — svoje muhe, muhe, ki le na to prežijo, da se Vaša slava širi. — Brez honorara Vam prevoda ne prepustim. Honorar, ki ga tirjam in ki je le Vam v nepopisljivo korist, je ta, da Vas peljem v ravno tisti, v svoji brošuri opisani narodni opravi v sedanjo veliko londonsko razstavo.
Dragi moji! Kaj ne, prekrasna misel? Za ta namen, in da vidite, da sem Vam hvaležen za kožo, ki mi jo hočete podariti, sem že naročil na Dunaji nekaj železnih kurnjekov, ker ne dvomim, da bote z obema rokama za mojo ponudbo zgrabili — zakaj potlej bote še le prav „fu-roreu po širocem svetu delali. Da Vas pa brez kurnjekov ne morem peljati, mi bote sami potrdili, če premislite, da v taki opravi bi Vas nježni ženski spol lahko za spod-njeafrikanske Kafre držal in v medlevce padal; sicer pa bi bilo celo malo mikavno in Vašim že po pripovedki znanemu značaju jako slabo primerno, ako bi Vas jez pustil v Londonu kar pod milim nebom pohlevno kakor ovce okoli skakati. — Vendar Vam pa moram tudi naznaniti, da Vas ne morem vseh nabasati, ki ste mi v ,,Laibacherci" pisali, ampak samo le velikaše — „nur Prachtexcmplare".
Nadjaje se, da se bomo v razstavni ideji popolnoma zedinili, sem že novinam „Times" brzojavno naznanil, da pridete, in brzojavno so mi odgovorile, da Vam je cele štiri strani odločila. „Timesu, Cimbri, „Timescc prvi organ tega sveta, bo Vam slavo pela! Dosedaj ste se, kakor pohlevne vijolice v grmičih, v Lerchenfeldskem 5)Hansjorgel-nu" in v ponižnih „Eingesendettt po kotih ,7Triesterce" in „Lai-bacherce" potikali, — al sedaj ima „Times" 4 strani za Vas pripravljene! — Da ne pozabim, tudi Mokarjevega Kajfeža in Rausmanovega Načeta bomo za večo spodbudo gledavcov v izvirni opravi seboj vzeli, ker sta k vsemu prizoru neobhodno potrebna. M. Kajfež, ki ravno za številenje vse evropejske jezike govori, bo pri kaši obiskovavce vabil, K. Nace bo pa vse  razkazoval,  Holšteinec  bo razlagal in   iz   cimbriškega
tolmačil-------jez — se ve — sem pa glavni „impresario".
Kaj ne, da bo to krasno?! Ze sedaj me sladke sanje navdajajo, kakošne zasluge si bom za slavo domovine pridobil, ker bomo Slovenci brez vse dvombe prvi s svojimi Cimbri v razstavi. Ce me po smrti ves svet pozabi, bodo se me saj gotovo še Vaši hvaležni otroci spominjali, mi na grob spominek postavili s tem le napisom:
„Ena se tebi je želja spolnila,
Da bili so Cimbri v razstave Iondonšceu.
In tako z Bogom, dragi srčki moji! Kmalo odgovorite, da vem kako in kaj. — —
Podlistek.
Da bi pa ne mislili, da le samo burke uganjam, Vam podam tu v resni prevdarek besede moža, ki ga Vi, kolikor Vas poznam, gotovo štejete med svoje malike, — besede Franca Suselka. Berite, kaj on, ki ga Nemci sploh že od leta 1848 kakor političen talent in značaj visoko čislajo, piše v 14. listu „Reforme" ^3. aprila 1862, stran 442—43) tako-le:
^Svoboda dandanašnji zvonec nosi. Ako se svoboda zgubi, more jo narod spet si pridobiti. Narodnost pa enkrat zgubljena je večidel za zrn i raj zgubljena. Narodnost naj nam kakor danica zini raj na nebu vidljiva ostane. Gorje narodu, kteri narodnost zgubi, — zgubil jo je brž ko ne na vekomaj! Narodnost spada v bistvo naroda, svoboda le k obliki njegovi. Zato: pred vsem ohranite si narodnost; ne žrtvujte je za nobeno ceno, in tudi za svobodo ne. Svoboda, ki narodnost vašo podkopuje, ne bode vam svoboda; nasproti pa, če se zavedate sami sebe, vam ne bo ušla prava svoboda, ktera vašemu narodnemu bistvu pripušča gibanje in razvitek brez vsake overe.   V čem  pa  obstoji ta, — prava svoboda?   V tem,
133
da vsakemu posamesnemu človeku (?5moja kočica, moja vo-ljica"), vsaki družini in vsakemu narodu, kar koli je mogoče, pripušča samostojnosti. Kdor je povsod doma, ni nikjer prav doma; njegova beseda je le: kjer mi gre dobro, tam dom je moj. Povsodstvo (kozmopolitizem) je solnce, ki svoje žarke razpošilja v najdalje kraje; al naša luč — bodimo pohlevni — z izvzetimi malokterimi duševnimi velikani— ne sega tako deleč, da bi razsvitljevala celi svet. Upotrebujmo svojo luč za razsvitljenje in na korist svojih domačih, ožjih krajev. Potem še le, ako vsi naši rojaki tako mislijo in tako ravnajo, bomo najbolje pomagali domovini in celemu človeštvu — in pomagano bo tudi nam.cc
Al niso to zlate besede? Pa kaj, ako jih morebiti spet niste razumeli, ker jih nisem prestavljal v „Vaše špraše"? Podam vam jih tedaj tudi v „originaltextua, da vidite, da vas ljubim kakor kokljica svoje piščančke; vem sicer, da tudi „originaltexta" ne bote vsi zapopadli, pa si boste že pomagali s „Conversationslexicom". Cujte tedaj, kaj »Reform" pripoveduje „fur manniglich zu Nutz und Frommen^ tako-le: „Die Freiheit ist eine Frage der Zeit. Sie kann, wenn sie verloren gegangen, vom Volke vvieder errungen werden. Die Nationalitat, einmal aufgegeben, ist in Gefahr, nie mehr gerettet zu werden. — Die Nationalitat soli, wie der Polarstern, immer iiber unserem Horizont sichtbar bleiben. Weh dem Volke, dem sie untersinkt — sie diirfte ihm fiir immer verloren sein! — Die Nationalitat gehort dem Wesen des Volkes, die Freiheit nur seiner Form an. Darum, vor allem, vvahrt die Nationalitat, gebt sie unter keiner Bedin-gung, nicht einmal fiir die Freiheit auf. Eine Freiheit, die eure Nationalitat gefdhrdet, wird fiir euch vvahrlich keine Freiheit sein, wahrend euch, wenn ihr ein bevvusstes Volk seid und bleibt, die vvahre Freiheit, welche eurem nationalen Wesen ungehinderte Entvvickelung und Bevvegung gestattet, nicht entgehen wird. — Worin be-steht die vvahre Freiheit? Darin, dass dem Einzelnen (??Mein Haus ist meine Burg"), der Familie, den verschie-denen Volksstammen die moglichste Selbststandigkeit ge-vvahrt ist. — Der Kosmopolit ist iiberall und nirgends zu Hause. Sein Wahlspruch ist das leider noch immer beliebte „ubi bene, ibi patria/4 — Das Weltburgerthum ist wie die Sonne, das Licht in die vveitesten Fernen strahlend ; aber unsere Leuchte, seien wir bescheiden, reicht — mit Ausnahme einzelner Geistesgrossen fiir den Weltraum nicht aus. — Brauchen wir unser Licht zur Aufklarung, zum besten unserer engeren Lebenskreise! Dann wird, wenn alle Vaterlandsgenossen so denken und d a r-nach handeln, dem Vaterland, der ganzen Menschheit am besten gedient — dann wird uns geholfen sein!"
Na Hrvaškem 12. aprila 1862.
Servantes junior, Cimbros subljubelicos nune exhibiturus.