Sprejema štafete mladosti so se udeležiii tudi cicibani
Tito v srcih
Novica, da- bodo prisostvovali sprejemu štafete mladosti tudi cicibani, je razveselila vse ot»oke.
Po skupinah sitio se pogovorili o pomenu, vsebir.i, ki je napisana v tem pismu, ki potu-je iz rok v roke, po vsej naši domovini Ju-goslaviji. Vsepovsod štafeto z veseljem pii-čakamo, tudi citibaui — najmlajši državljani. DogovoHli s,mo se, da borao štaieto mladosti počasliii s cvet]em in zasiavami, ki jih bodo otroci starejših skupin izielali kar doina. Otroci so to nalogo sprejeM resno, skrl) je bila velika, sa] skoraj uihče ni -pozabil na dogovor. Nekateri pa so jšh i/delali v vrtcu.
Pelek, dan, ko smo šli pričakat štafeto, smo vsi zelo težko čakali. Vedri obrazi otrok, še dež jih ni motil, kq so s ponosom in na-smehom vstopali v igralnice in polnili šopek s pisanim cvetjem in šop rdeče-modro-belih in rdečc-belo-modrih zastav v vazah.
Ob 9. uri smo se odpravili otroci starej-ših, srednjih skupin z zastavami in cvetjem na pot spominov in tovarištva. Nenavadna pisana množica — vojakov, šolarjev in dru-gih, se je razprostrla pred nami. Dež in hla-den veter nam nista prišla do živeea. Raz-poredili smo se med ENOTO ANDERSEN III in osnovno šolo Valenlina Vodnika, vse do Celovške ces.te. Lepo je bilo. Let helikop-teirjev nas je razvesel.il, oživelc so zastave, cvetlice v otroških rokah in vedeli smo, da bodo kmalu mimo pritekli nosilci štarete. Pogled na vse to je bil res enkraten, presun-l.jiv ... In že so pritekli... Otrdci so jih navdušeno pozdravljali in s tem tudi zadovo-ljili svoji vedoželjnosti. Štafclo so odnesli pred tovarno LITOSTROJ.
Hladno je bilo, zato snio se vrnili v igral-nice. V otroških glavah je bilo polno novih misli, bogatih vtisov. Olroci so želeli doži-vetje še Hkovno izraziti. Risali so ... N"a znak sirene — trenulek, ko še je sklenil živi obroč okroe Ljubljane, pa se je tudi iz njihovih grl sfišala pesem »JUGOSLAVIJA«. Toda vre-.-me je bilo žalostno. Nad nami je bila raz-prta siva lančica, namočena z dežnimi kap-ljami... Risbe otrok so se polnile, posta-jale so bogatejše, praznega prostora na njih skoraj ni bilo. Olroci so se med scboj tudi pogovarjali. Prisluhnila sem omizju deklic in dečkov: »Vcš, saj ni tako vcscl dan tlanes, ker ne živi več TITO,« je rekla rjavpoka de-klica in spct hitela risat, da ne bi kaj poza-bila. Deček svetlih las jo je pogledal in de-jal: »Ja, še bolj pa je bilo žaloslno, ko je umrl TITO, pa tudi danes jc«
Otroci ima.jo TITA radi, TITO pa jc imel iad otrokc.
Tudi praznikov OSVOBODILNE FRONTE in DELA smo se spomnili v vrtcih. Ob pri-mernih vsebinah smo se pogovarjali, praz-nično in piijetno vzdušje pa smo obogatili z risbami in zastavami.
Po praznikih pa je prišel ponedeljek, tisd žalostni dan za vse ljudi Jugoslavije. V spo-min na obletnico. smrti tovariša Tita smo se ob knjiai »CICIBANI, PIONIRJI, MLA-DINCI LJUBLJANE O TITU OD SRCA«, ki |e polna iskrenih otroskiii izpovedi o Titu. pogovarjali in gledali slike. Na panojih pa smo uredli spominske kotičke.
Tako smo preživeli prazničnedni in dan spomina  na   tovariša  Tita.
Poldka Knez — vzgojiteljica