Travma in individuacija v romanu Florjana Lipuša Boštjanov let Vanesa Matajc Univerza v Ljubljani, Filozofska Fakulteta, Oddelek za primerjalno književnosti in literarno teorijo, Aškerčeva cesta 2, 1000 Ljubljana https://orcid.org/0000-0001-7306-0766 vanesa.matajc@ff.uni-lj.si Leta 2003 je pisatelj Florjan Lipuš objavil roman Boštjanov let. Zgodba romana nastaja okrog protagonistovega razlamljajočega dogodka v njegovem otroštvu v času II. svetovne vojne v slovensko-manjšinski skupnosti na avstrijskem Koroškem: žandarmerija v službi nacističnega režima iz otrokovega doma odpelje mater, ki se ne vrne. Dogodek je prikazan kot travmatično izkustvo, ki ga otrokovo doživljanje ne more celovito vgraditi v zavest. Zgolj groza in nemožnost otroka, da bi razumel pomen zanj razlamljajočega dogodka, deluje kot potlačitev v 'mehanizmu' travme. V Lipuševem romanu se otroško doživljanje groze in stiske ob izgubi in postopno prebolevanje travme predstavlja, poimenuje in strukturira na izviren in hkrati tematsko posebej sugestiven način: skozi variabilne ponovitve predvsem enega simbolnega motiva, ki se nanaša na bitje, ki je v slovenskem izročilu slovanske mitologije poimenovano »škopnik«. Članek si prizadeva prepoznavati kognitivno moč književnosti v literarno-pripovednih strukturacijah skupnih človeških temeljnih izkustev bivanja. Branje romana Boštjanov let jih poveže z Jungovo psihoanalizo in njenim konceptom arhetipov. Ključne besede: literatura in psihoanaliza / slovenska književnost / Lipuš, Florjan: Boštjanov let / Jung, Carl Gustav / arhetipi / mitologija / Damasio, Antonio / kognitivna literarna veda 47 Primerjalna književnost (Ljubljana) 47.1 (2024) Leta 2003 je koroško-slovenski pisatelj Florjan Lipuš objavil svoj peti roman Boštjanov let. Tako kot Lipuševi poprejšnji romani in njegov poznejši, Gramoz (2017), tudi Boštjanov let govori iz sprepleta dveh kon- tekstov.1 Širši je zgodovinski: ustvarjajo ga posebne politično- in druž- beno-zgodovinske okoliščine manjšinske, zamejsko-slovenske koroške skup nosti v 20. stoletju v prostoru (po I. svetovni vojni vzpostavljene) države Avstrije. Drugi, nič lažji kontekst so zarisale avtorjeve osebne 1 Članek je nastal v okviru raziskovalnega programa Literarnoprimerjalne in lite- rarnoteoretske raziskave (P6-0239), ki ga iz državnega proračuna sofinancira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. PKn, letnik 47, št. 1, Ljubljana, maj 2024 48 okoliščine odraščanja, ki so jih zaznamovale II. svetovna vojna, izguba matere in posledice nacističnega režima v avstrijsko-koroški družbi ozi- roma njenih skupnostih. Boštjanov let ni avtobiografski roman. Tu tudi ne bo obravnavan v perspektivi »avtobiografske zgodbe«, ki jo v romanu argumentirano razbira Silvija Borovnik, še posebej v povezavi z Lipuševim znamenitim romanesknim prvencem, Zmote dijaka Tjaža (1972)2 in poznejšo novelo Poizvedovanje za imenom (2013). Gotovo pa se Boštjanov let, podobno kot predhodni in poznejši Lipuševi romani, nanaša na avtor- sko-biografska dejstva in avtorjeva izkustva kolektivnih in osebnih okoli- ščin.3 Zdi se, da se znotraj Lipuševega romanesknega opusa prav v romanu Boštjanov let oba konteksta, biografsko-osebni in zgodovinsko-skup- nostni, najintenzivneje povežeta: kolektivna travma nacističnih depor- tacij koroških žensk v koncentracijska taborišča, ki jo predoča Lipušev doslej najpoznejši roman, Gramoz, se v romanu Boštjanov let osredinja in zgošča v osebno: odvedbo in izgubo matere. Skozi neznosnost tega izkustva spojena oba konteksta v Boštjanovem letu preraščata v pripoved o travmatsko-izkustvenem prelomu človekove eksistence ter sleherniko- vem procesu individuacije. Lipušev roman Boštjanov let, ki ga bomo tu obravnavali v perspektivah Jungove psihoanalitske teorije in kognitivne literarne vede, v svoji modernistično-pripovedni govorici predoča delo- vanje travme v človeku in njeno preseganje v posameznikovem procesu individuacije razvidneje in močneje od vsakršne psihoanalitske teorije. Nasilna odvedba matere je središčni motiv, okrog katerega raste pripovedna struktura celotnega romana. Nanj se kot na (sprva) 'temno mesto odsotnosti', prazno mesto temeljnega označenca v označevalni 2 »Če je bil Lipušev roman Zmote dijaka Tjaža (1972) grajen na motivu prestroge katoliške vzgoje, na Tjaževem odporu zoper neživljenjske religiozne prepovedi in zapo- vedi ter na njegovem (neuspešnem) boju za osebno svobodo, potem pomeni roman Boštjanov let nekakšno predzgodovino Tjaža. Prinaša avtobiografsko zgodbo o tem, kaj se je dogajalo, preden je Tjaž odšel v katoliški vzgojni zavod, ta zgodba pa pripoveduje predvsem o nekaznovanem zločinu, ki je bil storjen nad njegovo družino in ki je vpli- val na vse njegovo nadaljnje življenje. Boštjan je namreč mlajši Tjaž, v Boštjanovem letu so tematizirana Tjaževa otroška leta.« (Borovnik, »Lipuševi deli« 18) 3 »Nekateri od [… motivov], na primer vseprisotna vas, 'žnergava in žnedrava', ki vse in vsakogar nadzira, opredeljujejo vsako Lipuševo delo in zarisujejo okvir, v katerega so postavljene različne zgodbe o fantu, ki je kot otrok med drugo svetovno vojno ostal brez matere, odraščal v skrajno revnih in odtujenih družinskih razmerah, nato pa s pomočjo ljubezni do dekleta iskal samostojno pot v svet. […] Motiv spomina na mater, ki so jo sredi peke kruha hitlerjanci odvedli v koncentracijsko taborišče, od koder se ni več vrnila, je prav tako zarisan že v prejšnjih Lipuševih delih. V vseh je prisoten vsaj kot rahel spomin, včasih tudi kot groteskni preblisk, v Boštjanovem letu pa se razraste v samostojno zgodbo.« (Borovnik, »Lipuševi deli« 17; prim. Borovnik, »Patologija« 123–124) Vanesa Matajc: Travma in individuacija v romanu Florjana Lipuša Boštjanov let 49 verigi navezujejo vsi drugi ključni motivi – drugih izgub in preboleva- nja. V tem 'temnem mestu' se spajata dve v romanu neločljivo pove- zani dogajalni liniji posameznikove, Boštjanove zgodbe: niz dogodkov, ki zajemajo izgubo matere, potlačitev pomena te izgube (dokončnosti izgube, materine smrti) in simptomatična javljanja travmatičnega izku- stva, ter niz dogodkov, skozi katere, torej povezano s prvim nizom, se v Boštjanu zbira moč za soočenje z izgubo, s smrtjo, in za dozorevanje za ljubezen: proces prebolevanja travme se sprepleta s procesom indivi- duacije. Ta dva procesa lahko sicer razločujemo le z abstrahiranjem, ki služi temu, da bi bralsko doživljanje pripovedovane resničnosti zaznalo čim več posameznih 'tonov' in jih zaslišalo v 'partiturni' kompleksnosti te Lipuševe romaneskne mojstrovine. Avtorsko-osebni kontekst Rojstna letnica Florjana Lipuša je 1937, kraj rojstva Lobnik pri Železni Kapli, v podeželskem obmejnem prostoru avstrijske Koroške. Čas avtorjevega zgodnjega otroštva je čas vojne. Zgodovinske okoliščine njegove, slovenske manjšinske etnične skupnosti v tem času in avtor- sko-biografsko dejstvo, izguba matere, orisujeta uvodno in naslednje poglavje. Odrasli Lipuš je od leta 1966 med drugim opravljal poklic osnovnošolskega učitelja (poučeval je tudi v osnovni šoli v Lepeni, kjer je bil učitelj književnice Maje Haderlap, ki v romanu Angel pozabe (gl. op. 5) pripoveduje kot oseba druge generacije preživelcev nacističnega režima na Koroškem). Lipuševo literarno in uredniško-literarno delo (iz koroško-slovenskega okolja za slovensko in – po utemeljenem pre- pričanju Petra Handkeja – svetovno književnost) se sprepleta z osebno izkušnjo vojne tudi v stilistični izmojstritvi slovenskega jezika v njego- vem pisanju. Tudi o tem, o sugestivni moči Lipuševega jezika, ki je v sodobni slovenski književnosti pravzaprav brez primere, lahko razmiš- ljamo v kontekstu premagovanja izgube in osebnega upora, ki ga raz- pira že pripoved Tjaževe izkušnje v Lipuševem romanesknem prvencu in nato novela Poizvedovanje za imenom.4 4 »Slovenščina namreč že v tem romanu [Zmote dijaka Tjaža] nastopi kot prepo- vedani jezik, kot jezik, h kateremu se slovenski dijaki v katoliškem vzgojnem zavodu zatekajo na skrivaj, kot k svojemu pribežališču, potem ko so zapustili domove in jim od lastne identitete ni ostalo nič več. […] Raziskovalci Lipuševega opusa pišejo o pisa- teljevem arheološkem raziskovanju jezika […], ki pa je kljub navidezni hermetičnosti vseskozi ostajal igriv, nagajiv in včasih obešenjaško uporniški, trmasto dokazujoč svojo avtohtono trdoživost in vztrajanje pri življenju.« (Borovnik, »Lipuševi deli« 22–23) PKn, letnik 47, št. 1, Ljubljana, maj 2024 50 Zgodovinski kontekst: koroško-slovenska zamejska skupnost v drugi svetovni vojni V severno-obmejnem poselitvenem prostoru slovenske etnije, ki je po prvi svetovni vojni in razpadu Avstro-Ogrske plebiscitarno pri- padel avstrijski državi, je po nacističnem anšlusu Avstrije k Tretjemu rajhu l. 1933 koroško-slovenska, v tem prostoru manjšinska skupnost postala predmet dotlej asimilacijsko najintenzivnejše germanizacije. Že pred nemškim napadom na Kraljevino Jugoslavijo (6. 4. 1941) je bil v nacistično-režimski 'geopolitiki' za popolno germanizacijo predviden njen poselitveni prostor: glede na Himmlerjevo spomenico (15. 8. 1940), konkretno v zvezi z »Vendi« (prim. Troha 562), je bila tudi koroško-slovenska skupnost predvidena za izselitev (izpraznitev ozemlja za germansko kolonizacijo) oziroma za manjvredni in posto- pnemu uničenju namenjeni delovni deležnik v nacistično-režimski 'ekonomiji'. Na kratko, predvidena za etnocid. Odpor zoper nacistični režim – obramba domačih vsakdanje-življenjskih okoliščin in hkrati upor nacistični ideo logiji – sta se v koroško-slovenski skupnosti, nase- ljeni predvsem po podeželskih hribovjih in grapah, krepila s slovenskim (in jugoslovanskim) partizanskim gibanjem, ki je iz bivše Kraljevine Jugoslavije kot oborožena vojska prihajalo čez avstrijsko-slovensko mejo. Za partizansko gverilsko prakso je bila ključna podpora civilnega prebivalstva – ob 'odsotnih' moških, ki so bili bodisi prisilno mobili- zirani v nemški vermaht (kot Boštjanov oče v romanu) bodisi vklju- čeni v partizanske vojaške enote, so subjekt civilnega odpora vzpo- stavljale predvsem ženske (in ob njih tudi ostareli odrasli in starejši otroci).5 Lipušev Boštjanov let, v katerem pripoved oblikuje Boštjanovo otroško doživljanje sveta do izteka odraščanja, ne zaobsega motivov odpora, marveč njegovo uničujočo konsekvenco: deportacije žensk. Dokumentarni znanstveno-zgodovinopisni opis nacističnega nasilja nad civilistkami – ženskami, »varuhinjami domačij«, je leta 2003 izde- lal Andrej Leben v študiji z naslovom V borbi smo bile enakopravne. Uporniške ženske na Koroškem v letih 1939−1955. Ženske, ovadene zaradi sodelovanja v odporu ali kot režimsko nezanesljiv deležnik v 5 Umetniško najsilovitejšo podobo teh posebnih odporniških okoliščin koroško- -slovenske skupnosti je ustvarila Maja Haderlap leta 2011 v romanu Engel des Vergessens (Angel pozabe), ki ga z Lipuševim Boštjanovim letom druži tema dolgotrajne potlačitve spomina na odpor zoper nacizem v povojni avstrijski memoriji, vzdrževanje kolektivne (slovensko-manjšinske) travme v zasebnosti ožjih skupnosti (Haderlap) oziroma njene potlačitve tudi v slovenskih skupnostih (Lipuš: groteskne označitve vaškega življenja in cerkve; v zvezi s prejšnjimi romani prim. Borovnik, »Patologija«). Vanesa Matajc: Travma in individuacija v romanu Florjana Lipuša Boštjanov let 51 populaciji, je žandarmerija aretirala in odvedla v ječe deželnega sodišča v Celovcu in (v kolikor obsojene) tam usmrtila, ali pa so osumljenke za podpiranje »banditov« (tako kot mater v Lipuševem romanu) izpred oči preostanka družine odvedli z njihovih domačij in zbrane deporti- rali – najpogosteje v 'ženski' lager Ravensbrück.6 Redke preživelke so se po koncu vojne vrnile. Travma preživelca se (med drugim) razkriva v molčanju o travmatičnem izkustvu: dokler je neprebolelo, o njem ni mogoče govoriti. Tako o izkustvu nacistič- nega lagerja ne more govoriti preživelka, ki je izkušnjo taborišča delila s Tjaževo nepreživelo materjo v Lipuševi noveli Poizvedovanje za imenom.7 Lipušev roman Gramoz pa predoča tudi, kako povojna sosedska skupnost o preživelkah, ki v kolektivnem pogledu delujejo kot amorfna komaj-človeška gmota, ne govori. Kot da se izmika priznavanju njihove prisotnosti v prostoru in s tem potlačuje neposredno in 'podedovano' skupno izkustvo svojega lastnega opustošenja v času vojne, tudi zaradi osebnih odgovornosti, razdrte enotnosti:8 tudi »domačini so bili tisti, ki so izdajali in ovajali« (Lipuš, Poizvedovanje 15). Lipušev roman Gramoz je v tem pogledu (kot roman Angel pozabe M. Haderlap) tudi literarna gesta zoper potlačitev kolektivne travme in (zgodovinske) pozabe. 6 »Ne samo na celovškem procesu aprila 1943, ko je ljudsko sodišče izreklo […] trinajst smrtnih obsodb, je bilo več žensk strogo kaznovanih, ker so dajale hrano domačim skrivačem.« Tudi v poznejši represiji nad civilisti so velik delež žrtev predstavljale ženske, »ker so podpirale zeleni kader […]. Nov val aretacij je sledil jeseni 1943 med Remšenikom in Bekštanjem. Na začetku naslednjega leta je policija ponovno odgnala družine iz Bele, Lepene, Lobnika v zapore. Meseca maja so aretacije zajele celovško in beljaško okolico, Rož, Borovlje […]. Vedno je bilo med aretiranimi veliko žensk. Končale so v ječah ali v koncentracijskih taboriščih Ravensbrück, Oswiecim [Auschwitz]« (Leben 22). 7 »Tjaž, ki po vojni išče materino ime na nagrobnikih in ga ne najde (najde ga le na nagrobnikih kolektivnega spomina na vojne žrtve), [… to preživelko] sprašuje po mami, a ženska le obmolči in ne more govoriti […]. Ko Tjaž zagleda taboriščno šte- vilko na njeni roki, jo poljubi. Tako nakaže, da razume njen molk in prestano trpljenje. Pozneje pa izve še za materino taboriščno številko. Toda bremeni ga zavest, da materine smrti ni mogel »odžalovati«, ker se tudi oče o njej ni hotel oz. mogel pogovarjati.« (Borovnik, »Lipuševi deli« 24). Tudi Boštjanov oče je preživelec – vojne travme. Tudi preživelke lagerja v Angelu pozabe Maje Haderlap o eksistenčno skrajnih izkustvih iz taborišča ne govorijo. 8 »Pogledi na partizanski boj so si [v nemško-jezikovnem diskurzu] ostro nasprotovali, različne so bile tudi z njim povezane individualne izkušnje, kar sicer velja tudi za slovensko manjšino. Vsekakor so pregnanstvo, partizanski odpor, trpljenje v koncentracijskih taboriščih in spomin na žrtve nacizma postali jedro slovenske spo- minske kulture, ki je združevala ljudi različnih svetovnih nazorov, vendar so se mnogi odločili tudi za pozabo in molčanje.« (Leben, »Koroške« 126) PKn, letnik 47, št. 1, Ljubljana, maj 2024 52 V tem se zgodovinski kontekst najintenzivneje sprepleta z avtorsko- osebnim. Ne nazadnje – vsaj do neke mere – tudi Gramoz, podobno kot Boštjanov let, razkriva travmatično izkustvo vojne kot prelomen, a na neki način 'utemeljitveni dogodek': skozi njegovo prebolevanje oziroma uzaveščanje razpira možnost prenavljanja oziroma ponovne pridobitve (v Gramozu kolektivne, v Boštjanovem letu osebne) identi- tete, »imena«. Mama v romanu Boštjanov let se iz nacističnega taborišča ni vrnila. Ne kot živo, psihofizično obstajajoče človeško bitje. Ko so šobe v stropu potem opravile svoje in jo je prenaredilo, […] ko so se telesa stoje razpuščala do kraja v smrt, razgaljena v mukah, in se je potem gmota ponižala le za pregib v kolenih, se v celem malo nagnila pošev, a še vedno stala pokonci; ko so natlačena trupla, tista pri vratih, potem prva popa- dala v odpiranje, se je nora vest sama od sebe izvila [materi] iz života, zafrlela iz plinske kamre, poletela proti domu, dosegla Boštjana sredi ceste. (Lipuš, Boštjanov let 121–122) 'Vrne' se v raztrganem nizu podob, v katerih si Boštjan naposled lahko predstavlja, (po)doživi in tako z materjo podeli njene poslednje tre- nutke življenja, se sooči z njenim umiranjem, ozavesti in sprejme njeno smrt. »Pepelarka se je vrnila iz kraja storitve, se zamešala v njegovo jutro.« (126) Potem se njena ponovna prisotnost kot rosa in v nežnih pajčevinah na rastju razpusti v prostor nekdanjega doma. A do tega vodi dolga pot skozi Boštjanovo obnemelost. Kako otrok doživlja zanj neizrekljivo in nemisljivo izgubo? Kako jo zmore preživeti? Kje najti podobe in besede za pripoved o tem? Zgodba in pripoved o Boštjanu ter možnost pristopa k romanu skozi jungovsko psihoanalizo Kljub temu, da se dve prej orisani liniji dogajanja spletata v zgodbo o protagonistovem odraščanju, Boštjanov let ni »roman o odraščanju«, vsekakor ne v žanrskem smislu, ki mu ga določa teorija mladinske knji- ževnosti: Boštjanov let s svojo tematsko kompleksnostjo ni ne mladinski ne čeznaslovniški roman. Temo odraščanja prerašča tema doživljanja in prebolevanja travme, tu bistveno vključena v proces, ki ga lahko v jungovski psihoanalitski perspektivi razbiramo kot proces individu- acije. Bolj – a še vedno s tematskim primanjkljajem – se mu zmore približati pomenski obseg pojma Bildungsroman. Vendar ta genolo- ški premislek izhaja zgolj iz bralkinega samovpraševanja, kako in kje ta Lipuševa pripoved najde podobe in iznajdeva besede za razpiranje Vanesa Matajc: Travma in individuacija v romanu Florjana Lipuša Boštjanov let 53 najtežje otrokove izkušnje in hkrati za posameznikovo samodoživlja- nje kot vsečloveško izkušanje prehoda v odraslost: od izgube temelja v prepoznanje lastne poti. Eno od možnosti odgovora lahko iščemo tudi v Jungovih psihoanalitskih razlagah človekove duševnosti in procesa individuacije. Pripoved Boštjanovega doživljanja priklicuje jungovske arhetipske »temeljne sheme«, ki (po Jungu) delujejo v človekovem soo- čanju s ključnimi situacijami njegove eksistence, in, kot se zdi, v njiho- vih mitskih predstavljivostih oblikujejo (tudi) zgodbo o Boštjanu. Pripoved Boštjanove zgodbe se začenja – in medias res, a dejansko ne 'na sredi', temveč že v kronološki bližini izteka njegove zgodbe – v njegovem doživljanju enega od zanj ključnih dogodkov: v tem dogodku se za Boštjana začenja (ponovno, a drugačno) uresničenje najintimnejše medčloveške bližine. Zagledamo ga na stezi, po kateri se vzpenja v gnanosti/upanju, da bi srečal deklico Lino. Tokrat jo prvič lahko sreča izven prežečega javnega prostora vaške skupnosti, med košenicami in gozdom. Skupaj nadaljujeta pot do razpadajoče hiše, ki je bila pred prelomnim dogodkom Boštjanov dom. Zdaj jo Lina in Boštjan obkrožata in vrtata v njene prostore, škilita skoz šipe in pogledujeta, kdaj se bo premaknila kaka senca, se bo slišal kak ropot, kdaj se bo zaiskrilo iz pečice. Gode se čudeži po svetu, zakaj se ne bi godili v zadnjem rokavu tega sveta, zakaj bi se Boštjanu danes vdrugič ne urajmali, ko se mu je urajmala sama Lina? […] Boštjan čaka, da se pokadi iz dimnika […]. (Lipuš, Boštjanov let 17–18) Čudež povrnitve starega Boštjanovega sveta se sicer ne zgodi, a rojeva se drugi, doba drugačne in enako močne bližine, ki Boštjana vrne v življenje. »Od daleč si ogledujeta, kar je še ostalo, Boštjan ne stopi čez nobenega teh ugaslih in odslovljenih pragov, da se ne naleze njihovih smrtonosnih klic in ga ne potegnejo iz davnine za seboj. Pri kraju je doba […].« (19) Tokrat se Boštjan prvikrat vrne k razpadajoči hiši skupaj z nekom, ki je drugi, a mu kot izbrani drugi razpira ljubezen: občutek najintimnejše bližine, ki je enako vsezajemajoča, četudi drugačna od tiste, ki jo je z žandarsko odvedbo matere izgubil. Ključnost povrnitve te medčlove- ške bližine za Boštjanovo eksistenco simbolno sugerira umestitev tega dogodka v pripoved: v njej skozi Boštjanovo doživljanje neposredno predhaja (zgodbeno oddaljenemu) dogodku izgube matere in z njo doma: varnega in celovitega otroškega sveta. »Nesreča se je prikradla od zunaj, takrat, ko je očeta zajela vojna vihra, ko so odnesli babico in so [žandar] Ugav in njegovi obkrožili trdnjavo in jo vzeli, jo vzeli zlahka, nezaščiteno, razkrito, oslabljeno.« (Lipuš, Boštjanov let 17) Žandarska PKn, letnik 47, št. 1, Ljubljana, maj 2024 54 odvedba matere Boštjanov (otroški, predhodni) svet nezaceljivo razko- lje. Med Boštjanovim 'zdaj', v katerem skupaj z Lino obkroža izgubljeni dom, in dogodkom izgube je kontinuiteta pripovedi Boštjanovega 'zdaj' prerezana s praznim mestom, po katerem se retrospektivno premakne v dogodek temeljne izgube. Ta se zdi tudi 'temno' ključno grezilo Boštjanovega procesa individuacije in ga senči vse do konca: je začetek prehoda skozi čas nesreče. Delila sta si hišo, eden od žandarjev je od zunaj obkrožal poslopje […]. Ni bilo dvoma, da zapreda hišo v mrežo, da pogrinja čeznjo vrečasto motvozje. Ugav sam se je lotil hiše od znotraj, z ropotavim korakom je vdrl vanjo, se razbasal pred materjo, ki je ravno polagala testo na pločevinko. Ustavil jo je sredi dela, in Boštjan je videl, kako so ji moknati prsti otrpnili, zamrznili. […] Ugav je dvignil glas, ker je mati prepočasi spravljala reči v torbo, njegov spremljeva- lec pa je še kar naprej za hrbtom zapiral hiši dušnike, jo zaklinjal in obvijal s čudnim štrenastim pletivom, nazadnje ga je zadrgnil s hitrim zategljajem. Boštjanu je bilo, da se bojo zadušili, da bo tesna vreča z Ugavom vred vse ugonobila, vsem vzela sapo. (23–24) Simbolno imaginirani smrti, dušitvi hiše, zgodbeno sledi smrt babice. Nato vrnitev očeta-preživelca vojnih bojev in preseljenost v novi ne-dom, v očetovo novo družino, s čimer se bo v Boštjanovem doživ- ljanju prisotnost smrti še širila in ga zavzemala. Tudi njegovo sprot no doživljanje vaške skupnosti na trgu in v cerkvi razkriva, da skupnost, ki zanikuje in potlačuje izkustvo vojne, zanikuje obnovo življenja. Po žandarskem zavzetju hiše in odvedbi matere se v Boštjanov svet naseljuje le še smrt. To prisotnost smrti Boštjan zaznava: mitsko uobličenje arhetipske vsebine kolektivnega nezavednega je v Boštjanovi zaznavi podoba bitja, ki je v slovenskem izročilu širše, slovanske mitologije, imenovano »škopnik« (gl. op. 10). Škopnik preži na Boštjana, dokler se, skupaj z Lino, z mosta (!) ne zazre navzdol v vodo. S podobo vode Jungova psihoanalitska teorija pogosto razlaga neza vedno. Zazrtje v vodo (pred skorajšnjim iztekom romaneskne pripovedi) lahko beremo kot posameznikovo prepoznavanje, uzaveščanje »vsebin« nezavednega v jungovskem procesu individuacije. S to prisotnostjo smrti se Boštjan torej sooča. A vse do skorajšnjega izteka pripovedi, do zadnjih dveh prekinitev pripovedne kontinuitete s 'prerezi' oziroma praznimi mesti, se ne sooči s pomenom žandarske odvedbe matere: z dokončnostjo izgube, z materino smrtjo. Ta pomen v Boštjanu ostaja potlačen, vse dokler se mu, zgodbeno sočasno z rastočo bližino Line, ne »razodene« v natrganih podobah materinih poslednjih trenutkov pod plinskimi šobami. Pomen odvedbe matere Boštjanova Vanesa Matajc: Travma in individuacija v romanu Florjana Lipuša Boštjanov let 55 duševnost potlači in se javlja v simptomih, kot travma. Sama žandarska odvedba matere sicer je (fragmentirani) spomin, ki je vgrajen v Boštjanovo zavest, in z njim vred, spojeno, spomin na njegovo odzivno delovanje v trenutkih odvedbe. Hkrati pa to ni spomin, s katerim bi Boštjanova zavest suvereno upravljala. Nasprotno. Zdi se, da je ta spomin tisto, kar upravlja z Boštjanovo zavestjo in, včasih očitneje, včasih prikrito, 'pogojuje' Boštjanova dejanja – posamezne dogodke zgodbe o njegovem odraščanju – oziroma pripoved njegovega doživljanja posameznih situa- cijskih okoliščin. Tretjeosebna pripoved umešča fokalizacijo vseskozi in izključno v Boštjana. Pripoved nastaja kot Boštjanov tok zavesti in skozi valujoče vsebine zavesti sugerira valovanje 'vsebin' nezavednega. Nezavedno lahko zaradi njegovega nedoločljivega obsega primerjamo denimo z morjem, zavest pa z otokom, štrlečim iz morja. Vendar pa te primerjave ne smemo razvijati dalje, kajti odnos med zavestjo in nezavednim je bistveno drugačen kot odnos med otokom in morjem. Tu ne gre za stabilno razmerje, temveč za neprekinjeno izmenjavanje vsebin in njihovo nenehno premikanje, kajti tako kot zavest tudi nezavedno ni nič mirujočega in negibnega, temveč je nekaj živega in v nenehni interakciji z zavestjo. (Jung, Razvoj osebnosti 55) Pomen Boštjanovega 'razlamljajočega dogodka' skoraj do izteka zgodbe ni vgra jen – se zaradi neznosnosti ne more vgraditi v Boštjanovo zavest. Tako je pripoved dogajanja valovanje Boštjanovih v kosmiče razcefranih doživljanj v zračnem toku: v njem lebdeče jih tok, odvisno od prostora, v katerem se ta ali oni trenutek znajde Boštjan, in odvisno od asociacij, ki (mu) jih vzbuja občutenje tega ali onega prostora, nosi, pomika drugega k drugemu, združuje v večje kosme in spet razdvaja v manjše ali posamične. Valujejo okrog 'črne luknje' potlačene opomenitve materine odvedbe, ki je dokončnost izgube, smrt. Smrt je eden izmed številnih arhetipov, ki jih Jung opredeljuje kot univerzalne predzavestne psihične predispozicije. V zadnjem delu pripovedi, v kronološki sedanjosti Boštjanove zgodbe, tik preden skupaj z Lino kreneta po cesti, Boštjan ve: »Matere še ni odžaloval, z Lino bo odžalovana.« (128–129) »Lina je oddelila z njim kos poti in zdaj, obdarjena z osatom, nadaljevala pot v hrib.« (22) Osatov cvet, ki hrani v sebi skrite sile narave, je Boštjanovo darilo: izraz brezglasnega nagovora, potrditve in prepustitve največji medčloveški bližini. Linino sprejetje (cveta) doživljajsko preobrne Boštjanovo biva- nje. »Čuti se [Boštjan] obdarjenega, živega, pokončnega. […] V sanjah tisto noč je nastavljal z rokama lijak pred usta in klical skozenj njeno ime v hrib [… . In zjutraj] je upal, da ni zares kričal v snu in da se mu je samo sanjalo, da kriči. Manj tvegana in pomirljiva stvar so bile sanje, da je v resnici priletel domov po zraku in ne v sanjah.« (22–23) PKn, letnik 47, št. 1, Ljubljana, maj 2024 56 Ponovno uresničenje drugačne, a vendar enako vsezajemajoče najin- timnejše medčloveške bližine je iztek zgodbe o Boštjanovem odraščanju in pripovedi procesa individuacije. Pred potonitvijo v duševno 'smrt' ga je mama naposled zaščitila s tem, da se mu je v predstavnih podobah svojega umiranja »razodela« in vgradila v zavest kot znosen in obvlad- ljivi spomin. Zdaj »kdo bo sedem barv mavrice razložil?« Izguba. Travma. Nasilna odvedba matere se torej pripovedno razkriva kot prelomni dogo- dek v Boštjanovi eksistenci, ne da bi Boštjan mogel uzavestiti dokonč- nost tega preloma. Zdi se, da mu to onemogoča šok v trenutku dogodka: (kot da) smrtni strah (ki ga žarči vanj »otrpnjenje«, »zamrznenje« materinih prstov), lastna (in materina) nemoč in zanj popolna nenad- nost – v otroku prej nikdar izkušenega in zato povsem neznanega, nepredstavljivega, nepojmljivega – nasilja nad materjo in njim samim in vsem njegovim svetom. »Travma [je] konfrontacija z dogodkom, ki se zaradi nepričakovanosti ali grozljivosti ne more umestiti [asimilirati] v sheme [subjektove] predhodne vednosti […] in se zato pozneje konti- nuirano vrača.« (Caruth 153) Boštjan, v trenutku dogodka otrok, sicer zazna »zlo«, »nevarnost«, pretnjo »zadušitve« (Lipuš, Boštjanov let 24) in to čustvo se mu, skupaj z motivnimi drobci dogodka in njihovimi variacijami zmore vračati v zavest, vendar v otrokovem referenčnem okvirju predstavljivosti: kot dušenje hiše. Tudi dih je starodavni simbol življenja v mitskem svetu in se lahko povezuje z različnimi vsebinami nezavednega, tudi z arhetipom anime. Žandarja materi in domu kot uročitev odvzemata dih. Dan po šoku izbriše dokončnost odvzema diha iz Boštjanove zavesti, v istem referenčnem okvirju mitsko-predstavnega 'proti-uroka': »Šele dan navrh […] ga je doletela bolečina: Boštjan je zbegan in zgubljen tekal okoli prazne hiše, posnemal žandarjevo navijanje [dušečega »motvoza« okrog hiše] v obratni smeri, da tako obrne in storjeno razveljavi, da […] se bo imela mati kam vrniti.« (25–26) Pomen odvedbe matere je zanikan, potlačen in Boštjanovo bivanje odtlej neobvladljivo: »Njegova hoja se je vedno prelivala v tisti kaos izpred onega dne, ko je iz same stiske in osame letal okoli hiše in iskal utehe, ne da bi jo našel.« (26; poudarek je avtoričin) Travmatični dogodki »so zunaj normalnega človekovega izkustvenega in predstav- nega sveta in zato preplavijo in uničijo njegov varovalni sistem, s kate- rim sicer razume in obvlada situacijo.« (Jurić Pahor, »Narativnost spo- minjanja« 166–167) Potlačeni pomen dogodka, njegova prelomnost, Vanesa Matajc: Travma in individuacija v romanu Florjana Lipuša Boštjanov let 57 dokončnost izgube, nasilna materina smrt se, nedostopen zavesti, raz- kriva 'in absentia', kot onemelost. Besedna/miselna neizrazljivost. Po odhodu matere, preden jo je zmanjkalo na vrhu klanca, se mu [Boštjanu] je zaprlo grlo, težnost se je zajedla v jezik, klada mu je legla na usta, in Boštjan je potehmal povsem umolknil, zunanje je pretopil v notranje, ostal nem, bil sam svoj sogovornik, o ničemer ni govoril več, o vsem je molčal […] Boštjan je govor umaknil navznoter, a v njem samem je govorilo neprestano, švigalo po udih in skoz glavo, govorilo, govorilo, in dosti pozno je spoznal, da to ni govorjenje, temveč so glasne slike, so slikoviti glasovi, so prizori, ki se porajajo, ponavljajo, se izpod kože jemljejo. (113–114) V različnih pripovednih (doživljajskih) obsegih in v rahlo različnih 'sestavah' motivnih drobcev se te »glasne slike«, vizualne in občutenj- ske spominske vsebine o odvedbi matere in Boštjanovem takratnem odzivu nanje ponavljajo v zgodbenih trenutnostih njegove resnično- sti, ne kot zavestno priklicana spominska vsebina, temveč kot nehoteni in fragmentirani spomin: »izpod kože« udarjajoča, 'obsesivna', one- mela 'govorica' prizorov, ki v ponovitvah »švigajo« po glavi in telesu in Boštjana vsega obvladujejo – in ne nasprotno. Vračajo ga k potla- čeni tedanji grozi zaslutenega »zla«. Četudi Boštjan, otrok, ni vojak, je nenad nost nasilja, ki razcepi njegovo življenje, nasilje vojne. Na otroško doživljanje Boštjana ima vojno nasilje podoben učinek kot na vojake, ki so se z njim soočili na fronti. Vojno so doživeli kot diskontinuiteto, ki jih je spremenila in zaznamovala tudi njihovo kasnejše življenje. […] Bilo je, kot da bi se vzpostavilo nevzdrž no nape- tostno polje med preteklostjo […] vojne in resničnostjo povojnega časa, ki jim je otežkočalo in delno povsem onemogočalo vzpostavitev lastnega duševnega ravnotežja. Notranji ali zunanji sprožilci, kot so podobe ali zvoki [pri Boštjanu pa sta to določen prostor (rovt/gozd/steza) k nekdanjemu domu podnevi ter osamljenost v temi], so lahko obudili občutja, zapisana v telesni memoriji, ki so jih tako spet silila v acting out, to je, da odigrajo svojo notranjo dramo, pove- zano s travmatičnimi vojnimi dogodki. (Jurić Pahor, Memorija vojne 79–80) Boštjana njegova »hoja« znova in znova vodi k opustelemu domu ter znova in znova k (variiranemu) izvajanju 'protiuroka', kakor takrat, ko se je odvedba matere dogodila, v 'uroku', ki ga je izvajal žandar (ko je hišo »zaklinjal, jo obvijal s čudnim štrenastim pletivom«). Kot da je »kaos« morda vendarle le začasen in vse še odprto:9 »Doslej je bila luč 9 »[O]bčutje varnosti in domačnosti – Judith Lewis Herman […] govori tudi o prazaupanju – [se] razvije v zgodnjem otroštvu v razmerju do prve referenčne osebe. To zaupanje, ki ima svoj izvor v predrojstni diadi mati-otrok, v maternici kot prvem PKn, letnik 47, št. 1, Ljubljana, maj 2024 58 v hiši, mati jo je širila od izbe do izbe […] zdaj je vse zatel mrak in ne ve se, kam se bo obrnil […] kako bo zdaj luna našla skoz okno, kdo bo spravil red v ta življenjski kaos? […] Kdo bo jabolka dejal v ležo, kdo bo povodil moko za žgance […] kdo bo sedem barv mavrice razložil?« (25) Razdejanost, mitsko uobličenje smrti in pot v preseženje travme Onemela 'govorica' prizorov, ki v ponovitvah »švigajo« po glavi in telesu, Boštjana vsega obvladujejo. Boštjanova zavest jih ne more obvladati. Kot da je kontinuiteta njegove zavesti 'prelomljena' in Boštjan 'izgubi' samega sebe: njegova samoistovetnost je hkrati z materjo iztrgana iz Boštjana. »Z odvodom matere mu je Ugav vzel ime in dostojanstvo, z izginotjem odvedenke na klancu se ga je oprijela nemost. Nem in brez imena je iskal človeka […], takega, ki ga bo spet poklical po imenu.« (114) Po dogodku, ki prelomi njegovo eksistenco, se Boštjan doživlja kot bitje brez imena: nekdo, ki hkrati je – ki sicer obstaja – in ni 'on'. V Jungovi psihoanalizi 'jaz' »[p]redstavlja tako rekoč središče območja zavesti, in kolikor slednja zajema empirično osebnost, je jaz subjekt vseh osebnih dejanj […] nobena [psihična] vsebina, ki ni postavljena pred subjekt, ni zavestna« (Jung, Aion 9–10). Izguba »imena« nasilno poseže v Boštjanovo samoozaveščanje, kot da je izgubil svoje 'središče'. Šele ko otrok začne govoriti 'jaz', nastopi zaznavna, a zaenkrat še pogosto prekinjana kontinuiteta zavesti. [… ] Pri otroku v prvih letih življenja dobesedno lahko vidimo, kako nastaja zavest iz postopnega združevanja fragmentov. Ta proces se pravzaprav vse življenje nikoli popolnoma ne ustavi, se pa po puberteti čedalje bolj upočasnjuje, tako da novi deli nezavedne sfere čedalje redkeje vstopajo v zavest. Največji in najobsežnejši razvoj zavesti poteka v obdobju od rojstva pa do konca psihične pubertete […] Ta razvoj vzpostavlja trdne povezave med jazom in dotlej nezavednimi psihičnimi procesi in jih torej ločuje od nezavednega. (Jung, Razvoj osebnosti 55) Po odvedbi matere sledi še babičina smrt. »Babica, zadnja stražarka domačije, je umrla v svojem štibeljcu […] osebna zadnja in edina domovanju, ki obdaja vsakega človeka […], in končno v zgodnji socializaciji in v življenju samem, nosi v sebi vsak človek. Je temelj vseh odnosnih in vrednostnih sis- temov, model strpnosti drugega v sebi in s sabo. Na prazaupanju temelji vera v konti- nuiteto življenja, red narave in transcendentni božanski red.« (Jurić Pahor, Memorija 91) Jurić Pahor navaja J. Lewis Herman: da se »v trenutku strahu […] žrtve spontano obrnejo na vir, ki jim je omogočal zaščito in varnost« (91). Vanesa Matajc: Travma in individuacija v romanu Florjana Lipuša Boštjanov let 59 njegova varuhinja […].« (Lipuš, Boštjanov let 39) Začutenje te izgube je grozljivo. »Avtonomija nezavednega se začenja tam, kjer nastajajo emocije. Emocije so instinktivni, spontani odzivi, ki z elementarnimi izbruhi motijo racionalni red zavesti.« (Jung, Arhetipi 312) Boštjan si spontano 'skuša najti' oprijemališča v referenčnih simbolih in (lokalno-) mitskih uobličenjih kot projekcijah arhetipov / kolektivnega nezaved- nega. Jungova psihoanalitska teorija razlikuje arhetipske predstave od samih arhetipov: slednje je nemogoče potrditi kot psihične fenomene, saj so dejansko »nepredstavljive temeljne forme« (Jung, Arhetipi 159) in jih nezavedno posreduje (le) kot arhetipske predstave skozi podobe: »Kot psihični se prepoznajo [le] zato, ker iz pojavnega sveta asimilirajo predstavni material in ga prerazporejajo.« (176–177) V Boštjanovem doživ ljanju deluje pradavno vsečloveško in si predstavna oporišča 'išče' v lokalno-mitoloških, davnih referencah. »[N]eznano psihično življenje, ki pripada daljni preteklosti. To je duh naših neznanih pred- nikov, način njihovega mišljenja in čutenja, način njihovega izkušanja življenja in sveta, bogov in ljudi.« (321) Boštjanov referenčni mitološko-predstavni svet je slovensko mitolo- ško izročilo. V njem je, v pomensko zatemnjeni 'govorici' nezavednega, (v lokalno-mitskem) poosebljena afektivno poudarjena vsebina (Jung, Arhetipi 319), groza smrti. Tako si Boštjan predstavno-doživljajsko 'razlaga' (babičino) smrt in svojo izpostavljenost smrti. »[Z] empiričnega vidika ima [območje zavesti] vedno svoje meje na področju neznanega. Le-to se sestoji iz vsega tistega, česar ne vemo, kar torej ni povezano s središčem območja zavesti« in zaobsega tako (čutno zaznavno) »neznano človekovega okolja« kot »njegov notranji svet ali duševnost« (Jung, Aion 9). Babičino umiranje in smrt je Boštjanovo (neizogibno) prestopanje v neznano. »Preobrat se je nakazoval že dneve prej, ko je ležala in čakala, in Boštjan še ni vedel, na kaj čaka.« (Lipuš, Boštjanov let 41; poudarek je avtoričin) To 'izve', zaznava in doživlja v noči babičine smrti. Nekega večera se iz drvarnice razleže glas, ko da je nekdo z gromom preska- lal grčasto poleno, nakar zgrmijo na kup skladanice ter pokopljejo pod seboj tnalo in drugo […] Boštjan sliši skoz strop, kako žeblji skačejo iz strehe in se skodle s truščem razletavajo po gorici […] Ropot poledeni kri, toliko vnaprej sprejete bojazni se nabere v žilah, opravljene pred časom, da je je dovolj za vse življenje. (37) Boštjan se odtlej sooča s »škopnikom«.10 10 »Škopnik je bil namreč snop slame, ki se je ponoči pojavljal na nočnem nebu, obdan s plameni.« (Šmitek 100) »Otroka, ki ga dobi v svojo oblast 'škopnik' (nočni PKn, letnik 47, št. 1, Ljubljana, maj 2024 60 Komaj je pojenjala brljivka, že je stal pri zglavju škopnik, čokat in mahovnat, širok pod noge, brez vratu in rok, njegova glava je rumenkasto žarela. Zastrto okno ga ni zaustavilo […] samo stal je tam in ni se ganil in nadvse čudno tudi, da je že samo mirovanje širilo toliko grozo [… Boštjan] je sedel pripet k vznožju, trd in brez krvi in tiščal okamnelo roko z vso silo proti brljivi petro- lejki, da […] preplaši škopnika od zglavja, ga prepodi iz hiše. A kladasti, eno- nogi, pereli škopnik, na preži za lahnim plenom, za Boštjanom, da tudi njega vzame, se je drsaje umaknil […] le v kot in čakal v mraku, da pojenja luč in se spet približa zglavju. (41) Soočanje s škopnikom se ponavlja. Vseskozi preži na Boštjana s »slam- natim režanjem«, frlečimi iskrami (prav tam). Škopnik ždi tudi na drevesu pred očetovo hišo Boštjanovega novega (ne)doma, kot nedo- mače, ki grabi posameznika v neznano. Motivika mitskih 'razlag' sveta poraja dejanja in obredja; kot »'representations collectives' že od nek- daj predstavljajo procese duševne preobrazbe.« (Jung, Arhetipi 51) Samoozaveščanje v preobražanju se v Boštjanu, pripovedno nakazano, dogaja kot proces individuacije. Boštjan iz »dobe« disociirane zavesti postopno, prek doživljanja smrti babice in z njo trajajoče podobe škop- nika in svojega izmikanja njegovi prevladi, prehaja naposled tudi do ozaveščenja prej potlačene resnice materine smrti. To, kar v noči babičinega umiranja 'izve' Boštjan, mu – že vnaprej zasluteno – postane »za vse življenje« znano, a hkrati ostaja še vedno tudi neznano. Boštjan zaznava in prepoznava, da se dogaja smrt, a »ni zmogel zaustaviti vrtincev izginjajočega, tanjšajočega se babičinega duha« (38), podobno kot ni mogel zaustaviti žandarjevega »dušenja«, »ovijanja hiše v motvoz«, da bi ubranil mater. Ti dve Boštjanovi izkustvi sta obe liminalni, kljub temu pa ju – natančno teh dveh Boštjanovih zaznavanj lastne nemoči – pripoved Boštjanovega doživljanja ne juks- taponira in s tem, kot se zdi, ne poistoveti. Sodeč po Boštjanovem doživljanju enega in drugega izkustva, se dejansko zdi, da se razliku- jeta. Konsekvenca prvega izkustva je Boštjanova dolgotrajna potla- čitev, zanikanje resnice, da odvedba matere pomeni materino smrt. Potlačitev (se) izraža kot Boštjanovo obsesivno, 'ritualno' ponavljanje/ izvajanje 'protiuroka' zoper dokončnost (te) izgube, (materine) smrti. Konsekvenca drugega izkustva pa je Boštjanovo takojšnje nezavedno 'dojetje' in začasni, kratkotrajni instinktivni (fiziološki) odziv in nato sprejetje babičine smrti: vgradnja babičine smrti v Boštjanovo zavest, četudi (ta, babičina) smrt obenem, kot smrt, tudi sega čez meje zavesti, duh pokojnika v podobi gorečega snopa slame), lahko reši le človek, ki stoji na steblu enoletne konoplje«, ali če se ogroženi skrije v njen nasad (215). Vanesa Matajc: Travma in individuacija v romanu Florjana Lipuša Boštjanov let 61 v neznano.11 »Prebudil se je […]; tako ostro je zatulil veter mimo glave, da mu je zaprlo sapo in mu je bilo, da se bo zadušil, a samo prvi hip; pozneje, ko se sapa še zmeraj ni povrnila in še sam ni vedel, koliko časa že ni bilo treba dihniti, se je kar navadil biti brez dihanja, postal je deležen babičinega umiranja, pridružil se mu je, tudi njegova duša se je razpuščala […] opravil je svoj delež pri njeni smrti.« (38) Boštjan z babico podeli izginjanje diha, izginjanje njenega fizičnega obstoja. Pozneje, ko se bo iztekla pripoved Boštjanovega procesa individuacije (ne pa tudi sam proces v svoji nedovršnosti znotraj posameznikove eksistence), bo naposled lahko podelil tudi trenutke materinega izgi- njanja v smrt – in se vrnil v življenje. Sodeč po Boštjanovem nadaljnjem doživljanju, babičina smrt oprav lja funkcijo premoščanja. Babičina smrt deluje kot človeško »tipična situacija« (iz kakršnih 'se izrisujejo' arhetipske podobe), v tem primeru (soočenost s smrtjo) kot grožnja popolnega izničenja doživlja- jočega posameznika, ki je tu uobličena v prežečega škopnika – in je (Boštjanu) most v tisti 'onkraj', valujoče vsebine osebnega in kolektiv- nega nezavednega. Na tem 'mostu' Boštjan izkuša in postopno ozavešča smrt. V tem, v funkciji mosta, je babičina smrt tista, ki (v zgodbeni kronologiji dogodkov) prva zasnuje dolgotrajen proces Boštjanovega prebolevanja travme: nasilne izgube matere/doma/otroške ga sveta. Babičina smrt se kot znosnejše Boštjanovo soočenje s smrtjo projicira na neznosno in zato potlačeno, da ga sčasoma lahko pomaga priklicati in vgraditi v zavest, v tem procesu pa podpira pridobivanje moči za upor zoper izničenje. Pripoved Boštjanovega upiranja tematsko spoji motivno 'domeno', ki se razpira iz nezavednega (izmikanje »škopniku« kot upor zoper izničenje v smrti) in motivno 'domeno' zavedanja: upor zoper izničenje osebnosti v zgolj »predmet in zaimek« (33) ter bojeva- nje za povrnitev »dostojanstva in osebnosti«, ki sta jo dečku z odvze- mom matere vzela žandarja. Tematski spoj obeh motivnih 'domen' lahko razbiramo v pripovedni 'opredelitvi' Boštjanovega upiranja izni- čenju: za – simbolno najširše pomensko razprto – povrnitev »imena« (33). Odvzetost »imena« traja kot Boštjanova onemelost, odtujenost, (popolna) osamelost tudi po vrnitvi drugega starša, očeta, iz vojne. Očetov režim v novem (ne)domu se poisti s prežanjem škopnika.12 Oče Boštjanovega »imena ni izrekal« (33). 11 »Nagon [instinkt] ima dva aspekta: po eni strani se doživlja kot fiziološka dina- mika, po drugi pa njegove številne podobe kot slike in slikovne povezave vstopajo v zavest in razvijajo numinozno delovanje.« (Jung, Arhetipi 158) 12 Skozi Boštjanovo doživljanje očeta lahko morda razmišljamo tudi o ambivalent- nih razsežnostih arhetipa Očeta (prim. Jung, Razvoj 50). PKn, letnik 47, št. 1, Ljubljana, maj 2024 62 Ob tej pripovedni informaciji lahko v branje zgodbe o Boštjanu vstopi tudi kognitivno-znanstveni pristop, oprt na dognanja Damasievih nevrobioloških eksperimentov. Na njihovi podlagi Antonio Damasio opredeli človeka kot »en sam, gladko prepleten človeški organizem«, v katerem pa razbira »duha in telo [kot] dve [njegovi] izrazito različni manifestaciji«. Njegove raziskave ugotavljajo, »kako misli sprožijo čustva in kako telesna čustva postanejo tista vrsta misli, ki jim pravimo občutki« (Damasio 11). Kognitivna znanost razlikuje »občutke« in »čustva«.13 Damasio ugotavlja, da »čustvo predhaja občutku« (9), vendar (tudi skozi dejavnik spomina) delujeta sprepleteno.14 Boštjan je v očetovem odnosu/ravnanju z njim nekdo oziroma 'nekaj', kar (naj) dela. Udejanjano in dopuščeno je vzdrževanje fizičnega življenja, vsakdanjih preživetvenih praks človeka v njegovi telesnosti. Kot da po očetovi vrnitvi iz vojne očetovo nadaljnje eksistiranje ni mogoče drugače kot v zatrtosti občutkov. »Sledovi vojne so bili na njem, a vrnil se je živ, se zaklenil v molk in ga naložil tudi drugim, poprijel za delo, vdelaval vso bridkobo v premikanje orodja.« (50) Očetovo 'uporabo' Boštjana dopolnjuje kvečjemu njegov sovražen odziv na znake Boštjanove individualnosti (vsega, kar ni delo). Boštjan ta očetov sovra- žen odziv, kaznovanje s pretepanjem, razbira kot očetovo čustvo jeze. Jeze na, kot je mogoče razbrati, karkoli, kar bi v očetovi duševnosti (po Damasiu: »v bogati dvosmerni mreži«; prim. op. 14) utegnilo priklicati občutke v smislu zavestnega samodoživljanja jaza. V očetovem primeru bi utegnilo biti samodoživljanje neznosno. Povratnik iz vojne se je »zavil v molk in ga naložil tudi drugim«: očetove okoliščine signalizirajo 13 Za natančnejše razbiranje protagonistovega odraščanja pod 'režimom' očeta (in škopnika) v nadaljevanju tega odlomka članka začasno uporabljam Damasiev pojmovnik, kot ga s slovenskim besediščem razloži O. Markič. »Izraz čustvo pogosto uporabljamo tako, da označuje oboje: čustvo in njegovo zavestno izkustvo-občutek. Damasio v nasprotju s to precej uveljavljeno rabo predlaga, da ju razločujemo […] kadar Damasio govori o čustvu veselja, se nanaša na fiziološke procese in vedênje, a izključuje zavestno izkustvo. Kadar ima v mislih zavestno izkustvo čustvovanja, pa to imenuje občutek […] čustva, ki so začetni del procesa, in občutke, ki so zaključni del, obravnava ločeno.« (Markič 291) 14 To razloži na podlagi rezultatov eksperimenta z žalostjo: pri pacientki »se je naj- prej pojavilo čustvo žalosti skupaj z mislimi, ki čustvo žalosti običajno povzročijo in nato spremljajo – mislimi, značilnimi za duševno stanje, ki mu pogovorno pravimo 'biti žalo- sten'.« Občutki so odvisni od čustev, oboje pa »z nenavadnim načinom delovanja našega spomina. Ko je čustvo žalosti nared, mu nemudoma sledi še občutek žalosti. Takoj zatem pa možgani proizvedejo še tisto vrsto žalosti, ki običajno povzročijo tako čustvo kot občutek žalosti. Tako je zato, ker je asociativno učenje povezalo čustva in misli v bogato dvosmerno mrežo. Določene misli vzbudijo določena čustva in obratno. Kognitivna in čustvena raven obdelave sta na ta način trajno povezani« (Damasio 69–70). Vanesa Matajc: Travma in individuacija v romanu Florjana Lipuša Boštjanov let 63 (homeostatsko-sistemsko 'vpisano') psihofizično travmo preživelca eksi- stenčno mejnih trenutkov v vojni, ki – vsezajemajoča groza – niso v zavest vgradljivo izkustvo. Predočitve očetovega ravnanja (z Boštjanom) vzbujajo vtis, da bi karkoli, kar bi priklicalo občutke kot očetov uzave- ščeno-čustveni odnos (torej do česarkoli), hkrati zajelo in aktiviralo potlačeno skrajnost groze. Kot da očetovi eksistenci 'potem' nezave- dno vlada vseskozi preteči neznosen trk potlačene groze z (drugačnimi) občutki, eksplozija in raz sutje duševnosti (povezanosti »kognitivne in čustvene ravni obdelave«; prim. op. 14) v nezmožnost celo osnovnega vsakdanjega vzdrževanja eksistence. Njegov (ne)odnos do samega sebe se navzven (vidno, »javno dostopno«)15 manifestira v (ne)odnosu do drugih oziroma (ker pripoved obsega Boštjanovo doživ ljanje) Boštjana: izničevanju jaza/jazov drugih. Oče 'omrtvelo živi' iz svoje vojne post- travmatske stres ne motnje skozi molčanje, zavračanje medčloveške bližine in nasilje.16 S tem v (ne)odnosu do Boštjana ponav lja dejanje žandarjev: izničuje Boštjanov jaz – odvzema mu »ime«. Dejansko ga istoveti s samim seboj: (si/mu) zatira občutke. Boštjan zaznava, da mu očetov (ne)odnos preti z izničenjem: 'prevedeno' v Boštjanovo imagini- ranje smrti, skozi mitsko uobličenje škopnika v 'domeni' arhetipa smrti. Osnova mitov je po M.-L. von Franz »arhetipsko izkustvo« (Franz 48). Škopnik, ki se pojavi ob babičini smrti, po njej torej ne izgine. Boštjan ga doživlja kot stalno prežečo navzočnost tudi v bivanju z očetom in v tem Boštjan »[š]kopnika ne sanja, njega je nalezel« (51). Kakor je škopnik »očetov pooblaščenec in sel« (51), se zdi hkrati tudi obratno: da je oče 'pooblaščenec' škopnika kot pretnje smrti (izni- čenja). Z ozirom na Boštjanovo imaginiranje smrti: kot da očetova 'prepojenost' s smrtjo, omrtvičenost, skozi delovanje 'škopnika' zajame tudi Boštjana: da se je »naleze«. Boštjan se skozi zaznavanje škopnika in (s tem poistoveteno in sočasno) očetovo vsakdanjo prakso (ne-)odnosa do njega kot Boštjana sooča s to 'dediščino' smrti. Drugače od pomena materine odvedbe pa te očetove 'prepojenosti' s smrtjo in s tem preža- nja smrti tudi nanj, Boštjana, ne potlači, marveč jo dojema in se čedalje bolj ozaveščeno upira, da bi jo 'prevzel' – se predal omrtvičenju. Sprva s skrivno (spričo dopustnosti zgolj dela prepovedano) otroško igro. Sočasno z vračanjem k hiši prvotnega (zanj pravega) doma, prostora matere in babice, kjer je obstajal z »imenom« in kjer z 'ritualnim' 15 »Razlika med čustvi in občutki se najprej pokaže v dostopnosti. Tako so čustva javno dostopna, medtem ko so občutki zasebni, dostopni zgolj prvoosebno.« (Markič 292) »[O]bčutki« so »od čustev drugačni – ostajajo nejasni. […] So osebni in nedostopni. Ni mogoče [nevrobiološko gledano] pojasniti, kako in kje se sploh zgodijo.« (Damasio 8) 16 Prim. Jurić Pahor, Memorija 83. PKn, letnik 47, št. 1, Ljubljana, maj 2024 64 'proti-urokom', z uprostorjeno-telesnim gibanjem doživljajsko prikli- cuje, posedanja svojo osebnost. Prostorski motivi in simbolno imaginiranje prehoda v procesu individuacije Pripovedovanje zgodbe o Boštjanu se ureja – vzpostavlja preglednost Boštjanovega (samo)doživljanja – s simboliko motivov prostora, v kate- rem se giblje Boštjan. Pripovedni 'izris', podobe, 'slike' razmerja med posameznimi prostorskimi motivi (hiša prvotnega doma, hiša novega (ne-)doma, gozd, trg, cerkev, steza, cesta, most …) in Boštjanovim gibanjem pravzaprav spomni na Jungov obsežen opis17 osebinega upodabljanja tega, kar ji v vizualnih manifestacijah predoči lastna duševnost. »Sam proces se kaže […] na način preobrazbe […] tipične situacije, kraji, sredstva, poti […] simbolizirajo vsakokratni način pre- obrazbe. Enako kot osebnosti so tudi ti arhetipi […] simboli.« (Jung, Arhetipi 47) Pripoved s tem spominja na »aktivno imaginacijo« oza- veščanja osebno- in kolektivno-nezavednih vsebin. Situacije posamez- nikovega soočanja z (najbolj) neznanim in »tujim«, kakršna je – tudi v Lipuševem romanu – v svoji nedoumljivosti smrt, »pomenijo inten- zivne notranje izkušnje, ki […] predstavljajo stalno duševno rast v smi- slu dozorevanja in poglabljanja osebnosti. Gre za duševne praizkušnje, ki so podlaga 'verovanju' in naj bi bile njegov neomajni temelj, vendar ne le verovanja, temveč tudi spoznavanja.« (Jung, Arhetipi 417–418) Jung v tem imaginiranju kot (v različicah spontano izrisovano) univer- zalno, »temeljno shemo« prepozna mandalo. Naša kulturno-diferencia- cijska vednost umešča mandalo v kulturni prostor staroindijskih izročil in v njih utemeljenih aktualnih verovanj. Jungova razlaga (iz konteksta kolektivnega nezavednega) je širša in pravzaprav implicira simbolno vlogo osrednjega prostorskega motiva protagonistovega otrošt va in izgube v Lipuševem romanu. »[M]andala praviloma nastopa v stanjih psihotične disociacije ali dezorientacije, denimo pri otrocih«, ki jim zunanji dejavnik razdere (ob)čutenje bivanjske varnosti. »V takšnih pri- merih povsem razločno vidimo, kako stroga urejenost takšne okrogle podobe kompenzira nered in zmedo psihičnega stanja, in sicer tako, da se konstruira središče, glede na katero se vse postavlja v red, ali koncen- trična razporeditev neurejene mnogoterosti, nasprotnosti in nezdružlji- vosti.« Za individualne mandale »sta v pretežni večini značilna krog in 17 »XI. O empiriji individuacijskega procesa« (Jung, Arhetipi 327– 422). Vanesa Matajc: Travma in individuacija v romanu Florjana Lipuša Boštjanov let 65 četverstvo«. »Temeljno shemo« tega urejanja Jung opredeli kot arhetip- sko »kvadraturo kroga«: »arhetip celovitosti« (517–519). Zdi se, da v zvezi z gornjo opredelitvijo ni treba pikolovsko razbi- rati pripovednih upodobitev hiše, ki je Boštjanov (prvotni) dom in prostorsko središče njegove otroške eksistence. Četudi upodobitve hiše ne eksplicirajo jungovske »kvaternitete«, jo v naših predstavah impli- cira sama oblika hiše kot take v prostoru. Ni pa pri tem odveč upošte- vati večkrat ponovljenih podob gibanja v razmerju do hiše, ki uteleša Boštjanov (prvotni) dom. Na doživljajsko (dogodkovno) najbolj izpo- stavljenih mestih pripovedi to gibanje izrisuje krog: od trenutka, ko se začenja izguba (ko žandar »obkroža« hišo in jo s tem zadušuje) preko trenutkov, ko bolečina izgube zajame Boštjana (da »je letal okrog hiše« in jo s tem, s 'proti-urokom' obkrožanja v nasprotni smeri od žandarje- vega, poskušal oživiti, da bi se mama lahko vanjo vrnila), preko njego- vih posameznih stalnih vračanj k hiši (vračanja, ki implicira krožnost), vse do trenutkov vrnitve k hiši skupaj z Lino – podelitve travme izgube z Lino, ki ga / kar ga približa skorajšnjemu izteku procesa odraščanja: »[z]daj jo [hišo] Lina in Boštjan obkrožata« (Lipuš, Boštjanov let 17). Prostorsko središče Boštjanovega (samo)doživljanja je hiša (prvot- nega) doma, h kateri se po izgubi fizično in duševno nenehno vrača. Hiša je osrednja referenčna točka procesa njegovega odraščanja: (prostorsko-)simbolni motiv središča. Z vidika jungovskega »arhetipa celovitosti« je referenčno središče potenciala Boštjanove individua- cije. Vračanje k hiši in soočanje z njenim neogibnim razkrojem, ko jo zavzema gozd (kot še en simbol, simbol neobvladljive divjine), je hkrati nezavedno gnana telesna gesta upora zoper očeta / škopnika / izničenje jaza / smrt: uprostorjeno vračanje in soočanje je 'prostor' prehoda. Oče [v]e, da se Boštjan […] vrača na stari dom, ne ve pa, da prestopa mejo; deček čuti, da zapušča eno področje in stopa na drugo, iz nelagodnega na varno […] tam, kjer se koraki več ne branijo. Na tem prehodu čuti, da se nekaj neha in nekaj začenja, in najbrž senco tega čuti tudi oče. Boštjan seve zaman hodi ustavljat razpadanje hiše. […] [V]se še hoče videti, se gibati v prostorih, dokler so, […] sesti k mizi, pred katero je stala mati, preden so jo gnali, se znajti ob babičini postelji, nanovo prisluhniti njeni pretanjenosti. (57–58) Skrivna pot k staremu domu je torej pot »prehoda«. Njej se Boštjanovi »koraki ne branijo«, kakor se branijo »ceste« oziroma kot se »cesta« upira »njegovi trzavi hoji« (118) po izgubi temelja. Drugi ključni pro- storsko-simbolen motiv pripovedi Boštjanovega (samo)doživljanja je cesta. Z vlogo ceste v človekovih predstavah življenja, natančneje kon- ceptualizacijo časa v okviru prostora, je novo razumevanje metafore PKn, letnik 47, št. 1, Ljubljana, maj 2024 66 razložila kognitivna teorija metafore (prim. Lakoff 287–289). Če pojem metafore zamenjamo s simbolom, drži, da »z akumulacijo in amalgami- ranjem tekstnih metafor na pripovedno diskurzivni ravni metaforična raven intenzivira pripovednost« romana (Fludernik 9). Med »cesto« in Boštjanovimi »koraki« traja razlom, odsotnost stika, razdrta povezanost »kognitivne in čustvene obdelave« v Boštjanovi eksistenci po travmatič- nem izkustvu. Vendar se s premoščanjem preko znosnejšega izkušanja smrti, preko babičine smrti in imaginativnega uobličenja smrti v podobi škopnika, Boštjan (drugače od očeta) zmore soočiti s smrtjo in se ji upreti. In naposled ozavestiti tudi potlačeni pomen materine odvedbe: resnico njene smrti, dokončne izgube (svoje) nekdanjosti. Boštjanovo ozavešče- nje te resnice je njegovo preživetje trenutka duševne »eksplozije«, ko se mu »cesta« najsiloviteje, »tako osupljivo in usodno« »postavi po robu«, da »ni bilo več moči v nogah, ni bilo več koraka pod stopali« in je »nena- doma ustavljen, zagrajen na mestu«, (118, 119, 120): ko se mu je prav na njej razkrilo materino premiranje. Torej res […] Ko luč iz teme se je prižgalo, nenadoma, nepredvidoma, za živo glavo ga je udarilo, kopa železnih krogel se je razsula ropotavo v nevidnem. Podobno ga je nakrčilo, mu stisnilo dih ko takrat v babičinem štibeljcu, prišlo je nadenj in vedel je, vedel je, da prav zdaj, med njegovim korakanjem po cesti, pošiljajo mater v plin« (119). »Boštjan je zapopadel, kaj mu mati daje vedeti, mu daje znake, zamuja z njimi, ki so izven časa (120). V Boštjanovem svetu s tem ostaja razpoka izgube, vendar kot brazgotina zacelitve. »Pomirjalo ga je, da se mu je mati razodela v svojem dotrajanju, se mu pojasnila, se mu osebno izpovedala, in je tako toplo, čeprav s smrtnim vonjem, posevala pod noge. Pozneje je ugotovil, v svoje veliko veselje, da je orosila tudi grmovo vejevje gori na planotki in vatasto opred la rumeno- rdeče sadežke.« (126) Celilno vezivo med Boštjanovim 'prej' in 'potem' je uzaveščena vsebina: sprejetje in premaganje smrti/izničenja. Izničenju nasprotno: priklicuje: proizvaja spominjanje in s tem posedanjanje (nek- danje) bližine. »Boštjanu se je zdelo, da spet skupaj travo tlačijo, da je zdaj spet luč v hiši, da so zbrani vsi, ki so nekoč sedeli pri mizi in jedli skupni kruh« (125). Pripoved procesa individuacije (ne pa sam proces) se izteka z uresničevanjem drugačne, a hkrati vrnjene najintimnejše medčloveške bližine, z Lino: rahlim dotikom in prav na koncu tudi skupno hojo tudi po javnem prostoru »ceste«, v neskritosti življenja. Vanesa Matajc: Travma in individuacija v romanu Florjana Lipuša Boštjanov let 67 Za kratek zaključek Branje Lipuševega romana Boštjanov let je zaradi njegove komplek- snosti nemogoče zapreti v en sam pristop. Zdi pa se, da vživljanje v Boštjanovo doživljanje travme in prebolevanje travme, skupaj z orienta- cijskimi oporišči prostorskih simbolov in mitskih uobličenj arhetipskih form dopušča, da ga razbiramo (tudi) kot proces individuacije, kot ga v svoji psihoanalitski teoriji in praksah popisuje C. G. Jung. Boštjanova individualnost se odkriva skozi proces individuacije, tj. uzaveščanja sebe kot posamez nika. Jung proces opiše kot oblikovanje in precizira- nje posameznikove narave, proces razločevanja, katerega cilj je razvoj posameznikove osebnosti. V postopnem stabiliziranju povezave »med zavestno osebnostjo in arhetipsko dušo«, na »osi Jaz-sebstvo« (Stanič 36, 13), si Lipušev protagonist Boštjan po travmatičnem izkustvu izgube in ogroženosti s smrtjo povrne »ime«. K temu se je dopolnjujoče pridružilo nekaj interpretativnih oporišč v kognitivnem literarnovednem pristopu. LITERATURA Borovnik, Silvija. »Patologija slovenske vasi, nasilje verske institucije in arheologija besede v Lipuševi prozi«. Slavistična revija, let. 48, št. 2, 2000, str. 119–140. Borovnik, Silvija. »Lipuševi deli Boštjanov let in Poizvedovanje za imenom kot sklepanje kroga s krepkejšo črto«. Jezik in slovstvo, let. 58, št. 4, 2013, str. 17–26. Caruth, Cathy. »Recapturing the Past: Introduction«. Trauma. Explorations in Memory, ur. Cathy Caruth, Johns Hopkins University Press, 1995, str. 151–157. Damasio, Antonio. Iskanje Spinoze. Veselje, žalost in čuteči možgani. Založba Krtina, 2008. Fludernik, Monika, ur. Beyond Cognitive Metaphor Theory. Routledge, 2011. Franz, Marie-Luise von. Interpretacija bajki. Scarabelus-naklada, 2007. Haderlap, Maja. Angel pozabe. Litera, 2012. Jung, Carl Gustav. Aion: prispevki k simboliki sebstva. Celjska Mohorjeva družba, 2010. Jung, Carl Gustav. Razvoj osebnosti. Beletrina, 2021. Jung, Carl Gustav. Arhetipi in kolektivno nezavedno. Beletrina, 2023. Jurić Pahor, Marija. Memorija vojne: soška fronta v spominski literaturi vojakov in civi- listov. Mohorjeva, 2019. Jurić Pahor, Marija. »Narativnost spominjanja: vpogledi v avto/biografsko usmerjeno raziskovanje in govorico ekstremne travme«. Avtobiografski diskurz, ur. Alenka Koron in Andrej Leben, ZRC SAZU, 2011, str. 161–173. Lakoff, George. »Sodobna teorija metafore«. Kaj je metafora?, ur. Božidar Kante, Krtina, 1998, str. 271–325. Leben, Andrej. »Koroške (slovenske) vojne pripovedi med reprezentacijo in diskur- zom«. Primerjalna književnost, let. 38, št. 3, 2015, str. 121–138. Leben, Andrej. V borbi smo bile enakopravne. Uporniške ženske na Koroškem v letih 1939–1955. Založba Drava, 2003. Lipuš, Florjan. Boštjanov let. Litera, 2003. Lipuš, Florjan. Gramoz. Litera, 2017. PKn, letnik 47, št. 1, Ljubljana, maj 2024 68 Lipuš, Florjan. Poizvedovanje za imenom. Litera, 2013. Markič, Olga. »Nevrobiologija čustev in občutkov«. Damasio, Antonio, Iskanje Spinoze. Ljubljana: Krtina, 2008, str. 287–302. Stanič, Katja. Zgodba v ogledalu. Odsev teorije kolektivnega nezavednega C. G. Junga v slovenskem mitološkem izročilu. 2014. Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, diplomsko delo. Šmitek, Zmago. Mitološko izročilo Slovencev. Študentska založba, 2004. Troha, Nevenka. »Slovenci v Avstriji«. Slovenska novejša zgodovina, zv. 1, ur. Jasna Fischer idr., Mladinska knjiga / Inštitut za novejšo zgodovino, 2006, str. 552–564. Trauma and Individuation in Florjan Lipuš’s Novel The Flight of Boštjan Keywords: literature and psychoanalysis / Lipuš, Florjan: The Flight of Boštjan / Jung, Carl Gustav / archetypes / mythology / Damasio, Antonio / cognitive literary studies In 2003, Florjan Lipuš published the novel The Flight of Boštjan. The story of the novel revolves around an incisive event from the protagonist’s childhood during the Second World War in the Slovenian minority community in Aus- trian Carinthia: The gendarmerie in the service of the Nazi regime takes the protagonist’s mother from her home and she never returns. The event is pre- sented as a traumatic experience that the child’s perception cannot integrate into consciousness as a memory accessible in a clear and complete account of the event. Only the horror and the child’s inability to understand the meaning of this event, which is fundamental for him, function as a repression within the “mechanism” of trauma. In Lipuš’s novel, the child’s experiences of hor- ror and loss and the gradual healing of the trauma are presented, named and structured in an original and thematically particularly suggestive way: through variable repetitions, especially of a symbolic motif referring to a mythologi- cal being called “škopnik” in the Slovenian ethnological tradition (within the framework of Slavic mythology). This article tends to recognize the cognitive power of literature in the literary-narrative structures of the universally human basic experiences of existence. Reading the novel links it in particular to the psychoanalysis of C. G. Jung and his concept of archetypes. 1.01 Izvirni znanstveni članek / Original scientific article UDK 821.163.6.09Lipuš F.:159.964.2 DOI: https://doi.org/10.3986/pkn.v47.i1.03