žo8
Maiica: Moja prijateljica.
katero smo bas mi v »Narodu« tako energično terjali, da smo jo iz-presirali — vsi razen R., ki se ni dal pregovoriti in razen S. in bed. . . Zagorca. 19 podpisov je, adresa je dobra, poštena. . . . Torej ne narodna stvar, nego osobnosti.
Jaz bom to grajal. Ce ne, se »Narod« nemogočega stori, če svoje principe zataji. Programa brez obzirnosti pa jaz ne pustim, rajši vse pustim. — In zdaj je še P. K. frvaltungsrat tak. Moje stanje je težavno. Glejte, da kmalu pridete.
Zadnje 4 dni nisem imel niti toliko časa, da bi se preselil po dnevi. Tako nocoj še stanovanja nemam
Z Bogom!
ur ci c.«
Moja prijateljica.
Spisala Marica.
dložila sem solnčnik, snela  klobuk   in rokavice ter prav leno sela  k  svoji   pisalni mizi, da  bi  se  odpočila.    Vedno   mi je bilo ugodno v tej   prijazni   in   hladni sobici;   tem   ugodneje danes, ko sem vroča in trudna dospela v njo.
Ker so bile veternice zaprte in so raz okna visela gosta zagrinjala, nisem mogla takoj razločiti rečij. Ko so se mi oči nekoliko udale mraku, ugledam na mizi pred seboj listič. Skočim k oknu, odmaknem zagrinjala in berem. Bilo je le nekoliko v naglici pisanih stavkov gospe Barletove, jedine in prave prijateljice moje, kateri sem bila udana z dušo in telesom.
Piše mi, da se preseli za nekaj tednov s svojci v Trst in me prosi,   naj  ji  najdem primernega stanovanja, zunaj pač,  a blizu mesta.
Nisem dolgo razmišljala, ko sem nehote glasno rekla: »Ko bi le tam moglo bitil Oh, Ana, potem bi še jedenkrat preživeli minule srečne dni v onem prijaznem kraji.«
Takoj istega dne sem odpisala prijateljici, svoji naj bode brez skrbi, ker storim zanjo vse, kar je le v moji moči.
Druzega jutra solnce še ni bilo visoko, ko sem roditeljem rekla »Na svidenje!«, hitela v novem veselji na plan ter prestopila pot, kjer  sem se nadejala,   da  dobim,   s čimer ustrežem  najbolj Barletovi«
Maiica: Moja prijateljica.                                                  269
Ob veliki, široki in lepi cesti, ki pelje iz Trsta proti severu stoji na levi strani mala in preprosta, a lepa in vabeča hišica. Zidana je samo v jedno nadstropje, vender se razlikuje od drugih kmetskih hiš in ni ti težko ugeniti, da je to gosposki dom. Vabeča je po svoji leži tako, da, ko se šetajo tujci ali Tržačani tam mimo, ne morejo si kaj, da ne bi rekli: »Kako je tu lepo in kako čaroben razgled!«
Hiša ima okna na tri strani, le severu nasproti je dal gospodar sezidati močan zid, dobro vedoč, kako tu po zimi brije burja.
Prednji del hiše je obrnen proti jugu na divno Jadransko morje, pred hišo pa je vrt za cvetlice in zelenjad. Kraj vrta je spletena ograja, po kateri se vije zeleni   bršljan.
Najlepši razgled se ti odpre, stopivšemu kraj te ograje.
Globoko pod teboj teče železna cesta proti severu, še globoče ob morji pa vozna v Barko vije, raz katere čuješ vedno drobne zvončke upehanih tramvajevih konj , ki tekajo semtertja vozeči okoličane v bližnje mesto, a meščane venkaj  na dobro vino   in   v   sveži   vzduh.
Pod cesto pa že šumi morje in peni svoje valove ob bregu ter poigrava z zlatimi solnčnimi žarki. Blizu in daleč plava neštevilno čolničev, v katerih sede brdki, od solnca zarjaveli pomorščaki. Tam na obzorji vidiš parobrod, ki je ravno ostavil tržaško loko in srečuje ga drugi, ki hiti proti nji; za njima pa v sinji daljavi se strinjata modrozelena voda in jasno nebo.
Na desni strani hiše se razprostira dober kos obdelanega polja in dalje naprej prijazen gozdič; na to posestvo sem se torej namenila onega jutra.
Na pragu mi pride naproti Marijana, zvesta in stara dekla, z veselim pozdravom; obrisala si je roko v predpasnik ter mi segla v desnico veselo namežikajoč.
Za njo prihiti gospodinja, stara gospodičina, ki je nosila na obrazu še sledove nekdanje lepote. Svetle sive oči so zadovoljno gledale v svet in mala usta so se raztegnila na smeh, ko me je ugledala. Peljala me je v hišo, kjer sem ji naznanila namen svojega pohoda, končno prijazno jo pogladila po lici in rekla: »Tetka, skrbite, da bode že drug teden pripravljeno v prvem nadstropji«!
Bili smo vsi njeni znanci  vajeni, nazivati jo le  »tetko«.
Morala sem ji obljubiti, da jo bodem češče obiskavala, saj sem vedela, da lahko izpolnim obljubo! Prosila me je še, naj ves dan ostanem pri nji, in ubogala sem.
14
2IO
Marica: Moja prijateljica.
Zopet stojim tu pri ograji, zopet zrem proti divnemu Miramaru, zopet doli na čisto, lepo, mirno morje in v duhu mi stojiš že ti na strani, ljuba dušica; opozarjaš me na to in ono in veselje me prešine pri tvojem prijetnem smehu.
Pred šestimi leti se je naselila v tej hiši družina, broječa s staro hišino vred štiri osebe.
Gospodar Valentin Solnce, profesor v pokoji, imel je jedva šestinštirideset let, toda človek bi ga sodil visoko nad petdeset. Velik in slok, z brado na pol že belo in sivolas je posedal ves dan v naslanjači, in kvečjemu časih prekoračil vrt. Radi bolezni svoje moral je poučevanje popustiti. Zdravniki so mu svetovali na jug v milejši zrak in zato se je s svojci nastanil v tej hišici.
Gospa Solnčeva je imela okoli štiridesetih let, pridna gospodinja, skrbna mati, ljubezniva in potrpežljiva soproga.
In ona? Kaj naj rečem o nji, o svoji Ani? Ni bila nikak ideal lepote, ki bi na prvi mah očarala; šele po daljšem občevanji ti je morala ugajati ta čista in nepopačena, blaga in vesela deklica. Nje temnorjave oči so izražale, kar je čutila, potrjevale, kar je govorila, sploh so imele v sebi vedno nekaj   izražujočega.
Sanjava pa je bila, zidala si zlate gradove v oblake in videla vse lepo in vse dobro. Imela je globokočuteče sreč in trdno voljo, pri vsem tem je bila otroško-nedolžna in vesela.
Vzgojena je bila v narodnem duhu, po skrbi rodoljubnega očeta, kar je med našim ženstvom — tudi izjema.
Dovršila je bila učiteljsko preskušnjo, uprav, ko so njeni roditelji mislili na preselitev v Trst. Zaradi očetove bolezni je ostala pri svojcih in videla se je njena skrbna roka povsod.
Lepega jutra koncem poletja vstali sva na vse zgodaj in šli s košarico po smokev in češpelj. Ko nabereva, ideva dalje v gozdič in sedši jameva jesti slastno sadje.
Zdajci slišiva glasen strel z m6rja, za katerim se je takoj oglasil ravno takšen z grada tržaškega, in tako je odmevalo več strelov drug za drugim.
Bližala se je Trstu velika angleška ladja in streli so izražali vzajemni pozdrav. Ko sva vstali in zrli, kje bi bilo kaj ugledati, zaslišiva mater, ki je na ves glas klicala svojo Ano. Ta steče proti hiši, jaz pa poberem nabrano ovočje in stopam počasi za njo. Ko se približam, čujem vesele vzklike in smeh. Ugenila sem, prišel je Vinko, njen zaročenec.
Marica: Moja prijateljica.                                                  ž i i
Blagovoli oprostiti mi, bralec dragi, ako dosedaj še nisem omenila, da je bila Ana zaročena; oprosti, da ti nisem do sedaj predstavila moža, ki ima del glavne vloge v tej povesti!
Omeniti nisem hotela, dokler ni bilo sile, onega, ki je provzročil Ani moji toliko gorja in meni pustil toliko neljubih spominov.
Kmalu potem, ko se je Solnčeva družina preselila semkaj, spoznala sta se Vinko in Ana. Po navadnih potih, opisanih in opevanih tolikokrat, odkrila sta drug drugemu svojo ljubezen. Ana ga je ljubila z vso strastjo in močjo svojega srca; preveč, več kakor je bilo meni ljubo.
Ko sem se jaz prvikrat namerila nanj, napravil je Vinko name kaj prijeten vtisek, kateri pa je, žal, dan za dnevom sam brisal iz mojega srca. Prišlo je tako daleč, da sem jela obžalovati svojo Ano in odtezati se, ko je prihajal. Umeti nisem mogla, zakaj je z mano tako prijazen, zakaj mene tako čudno gleda, meni dolgo in gorko roko stiska, ko ima Ano tako rad, kakor ji pravi in kaže. To mi ni bilo všeč zaradi Ane moje, katera je bila pač vredna popolne ljubezni pravega, poštenega moža.
Ona je opazila, da nisem njenemu zaročencu nič kaj prijazna in ko me je vprašala po vzrokih, dejala sem, da se mi zdi lehkomiseln in da se bojim, da bi je ne mogel tako osrečiti,  kakor je vredna.
V ljubezni svoji je bila slepa ter je imela mojo sodbo za ka-pricijozno muho, Vinka svojega za moški ideal.
Nisem ji hotela očij bolje odpirati in kaliti njene sreče; slepila sem samo sebe, češ: morda se tudi sama motim.
Ko sem dospela do hiše ugledal me je že Vinko in s svojo navadno gibčnostjo in udvornostjo šel mi naproti kličoč: »To je prav, da je tudi gospodičina Pavlina tukaj!« . . . »Kako je, kako, ljuba kmetica naša?« rekel je k meni se obrnivši z osladnim, gizdavim smehljajem.
Odgovorila sem mu s poluresnim, polušaljivim glasom: »No, saj vem, da Vi take poklone delate le zato, da bi kaj dobili iz te košarice; toda nič ne bode, nič, dokler ne opustite teh fraz! Kak6 mikavno sadje, kaj ne? No, pa izberite si pod tem pogojem, da se poboljšate, kar se tiče poklonov.«
»Nič poklonov, gospodičina, kar je res, to je res; niste morebiti Vi«  . . .
»No,« segla sem mu v besedo, »to je poboljšanje! Pokloni so Vam, kar nam vsakdanji kruh; brez teh ne morete živeti.«
14*
212
Marica :  Moja prijateljica.
Govorila sem to z nekoliko ostrim glasom, kar smo začutili vsi trije in na kar je Vinko kratko odgovoril:
»Odslej  hočem molčati.«
Na to je jel govoriti z Ano, jaz pa sem se oprostila z izgovorom in odšla v hišo. Odšel je, ne da bi me iskal, kar mi je bilo ljubo; le Ani je naročil, naj me pozdravi.
»Vedi, po kaj je prišel,« deje Ana. »Včeraj so došli slovanski gostje in tem na čast so sklenili Slovenci naši napraviti koncert, seveda le toliko, kolikor se da v tako kratkem času opraviti, godba, petje, govori,« pravila mi je Ana. »Prišel je tudi nas vabit, rekoč, da nas odvede k veselici.   Ti greš tudi, kaj ne, Pavlinica moja?«
Ne da bi ji na to vprašanje odgovorila, dejala sem:
v
»Čuti se menda užaljenega! Ali veš, Ana, presedajo mi že taki govori. Naši gospodje so tako galantni, da je nj*ih vsaka beseda po-klon; drugi so pa taki, ki meneč, da se store interesantne, tožijo o življenji in usodi in pikajo ženstvo — dasi so premladi, da bi imeli kaj izkušenj. Ne veš li kako je bilo letos ob zadnji veselici ? Prva si ti plesala z gospodičem, ki ti je življenje tako grenko risal in z lepimi be-sedami obiral ženstvo. Prišla si k meni in rekla: »Čudno, kako govori!« Slučajno je za teboj plesal z menoj ter govoril ravno isto> prav tako filozofiral in Milka Poljakova je pravila uprav one besede. Kdo v6, kolikim je tako tožil 1 Vidiš, to mene jezi, všeč so mi preprosti govori, idoči od srca, kar se zna, da je govorniku svojsko, a ne naučeno na  pamet.«
Vsemu je Ana pritrdila, le Vinka svojega je hotela zagovarjati; toda jaz sem jo zavrnila, rekoč, da bi jaz morebiti tudi tako sodila, ko bila vanj zaljubljena kakor   ona.
Med raznimi opravki je prišlo poludne in čas, da smo sedli h kosilu. Po obedu smo sedeli pred hišo in čakali pošte. — Vsak dan namreč je počival profesor Solnce v velikem, naslanjači pred hišo in Ana mu je brala novine. Oče je imel Ano nenavadno rad. Beroč kaj iz novin, največ politične reči, katere so bolehnega moža še vedno veselile, ustavila se je Ana hipoma, odložila časnike, obrnila svoje oči v ljubega roditelja in otročje   vprašala:
»Ali zakaj morajo biti taki ljudje na svetu, zakaj veden prepir in nemir, ko bi vender lahko vsi mirno živeli, ko bi drug drugemu pripoznal pravico, katera mu gre po božjem in svetnem zakonu?«
Tedaj pa je oče s koščeno svojo roko objel hčerko, pritisnil ustna   na   nje   obile,   kostanjeve lase   ter  stal  tako več trenutkov in
Marica:  Moja prijateljica.
213
opazovalec bi bil ugledal, kako se mu v očesi sveti solza. Potem pa je dvignil glavo rekoč: »To je ravno, drug drugemu neče skazati pravice, drug hoče druzega  nadvladati.«
Onega dne smo bili vsi veseli. Čas je potekel, ne da bi opazili, da se je dan poznega poletja nagnil. Po prigovarjanji gospe Solnčeve sem se tudi jaz odločila za zvečer  h koncertu.
O polu sedmih sva bili že pripravljeni in da bi čakanje ne bilo predolgočasno, stopila je Ana h klavirju. Prebirajoč nekaj časa po tipkah, začela je igrati lepo Kocijančičevo »Slovo«. Tako je nisem še slišala. Zdelo se je, da tipka za tipko izraža poznate Stritarjeve besede, katere narekuje žalostno srce:
»Se enkrat ljubezen  piti Iz očij,  iz ust mi daj; Daj v slovo se poljubiti, Bog ve",  al' te bom še kdaj ?«
Stopim na vrata, toda Ana ni se dala motiti. Pri besedah : »Se enkrat ljubezen piti iz očij, iz ust mi daj,« vlile sta se dve debeli solzi po zažarelem lici in glas na klavirji je umrl z besedami: »Bog ve, al' te bom še kdaj ?« in ko je hotela drugikrat glasneje ponoviti zadnje besede, pride Vinko v sobo, kjer sem bila jaz, in poklonivši se meni, steče k Ani ter jo strastno nase pritisne, kličoč: »Duša moja> zdaj se mi je res zdelo, da moram odpotovati in da mi igraš še v zadnje slovo; s kakim čutom si to igrala! Jaz se nisem prišel poslavljat, ampak prišel sem šele pote!«
»Oh, ti si,« rekla je Ana, osvobodivša se na lahko Vinkovega objema; če »Slovo« igram, mislim na ločitev; če ne na svojo, pa na koga druzega, in videč te v srce sezajoče besede, žali me, ker vem, kako mora biti to strašno.«
Meni je pa pesem nenavadno segla v srce, najrajŠa bi bila zbežala v svojo sobo in ostala doma. Tudi Ana je bila vidno ganena, le Vinko se je šalil.
Nekaj trenutkov smo bili na poti. Vinko in Ana sta se glasno razgovarjala, jaz pa sem z Anino materjo molče korakala za njima. Pretrgala sem molk s kako malo opazko o lepi mesečni noči, o mirnem morji in o krasnem razgledu na razsvetljeni Trst; a videča, da gospo Solnčevo mučijo druge skrbi, umolknila sem še jaz.
Pri veselici se je vsem razvezal jezik, hvaleč in grajajoč to in ono, pri banketu pa je bilo veselje splošno. Okoli dveh smo se razšli. Stopivši na mestni tlak, mignil je Vinko mimogredočemu praznemu vozu in v hipu je ta zdričal z nami po lepi poti proti domu. Vsi smo
214
Mdrica: Moja prijateljica.
molčali, vsak se je bavil le s svojimi mislimi. Ko izstopimo in krenemo proti hiši, ni bilo malo naše začujenje, videč z raznih oken svetlobo. Pogledali smo se pomembno vsi in gospa Solnčeva je obledela sluteč nesrečo.   Ni se motila.
Ko potrkamo po velikih dverih, pride »tetka« z nagubančenim čelom, ki je kazalo, kako se revica premaguje, da bi, kolikor možno, prikrila bridko resnico.   Kmalu nam je bilo vse jasno.
Profesor Solnce, ki je na skrbno ženino opominjevanje, naj bi Šel v sobo, predno odidemo, odgovoril, da mu je zunaj kaj prijetno v lepem, poletnem večeru; ostal je pred hišo, dokler se ni popolnoma zmračilo. Šele ko je mesec preplul dober kos poti, poklical je profesor svojo staro Uršo, da bi mu svetila po  stopnicah.
Hotela ga je pridrževati ter mu pomagati kakor po navadi do sobe, toda on je ugovorjal, češ: da se danes čuti nenavadno dobro in da ji to pokaže, hoče iti sam za njo po stopnicah. Sla je tedaj z lučjo naprej, profesor počasi za nj6.
Ko je že bila pri sobnih vratih in je že držala za kljuko — ozre se vsa preplašena nazaj, od koder je slišala močen ropot in glasen vzklik. Ker se je močno stresla, pritisnila je z roko na kljuko, vrata so se nagloma odprla in pri tem ugasnila luč, katero je držala v rokah. — Vsa prestrašena je jela torej klicati tetko, katera je, bila takoj z drugo lučjo pri rokah. S trepetom ozrši se na stopnice, ugledali sta profesorja Solnca ležečega na tleh. S pomočjo gospodarja sosedne hiše spravili sta nesrečneža v posteljo, kjer se mu je za silo obezala rana na glavi.
Ko smo mi prišli, dobili smo že tam zdravnika. Pri odhodu sem ga vprašala, naj mi pove, ali je kaj upanja, in odgovoril je z ramami odmignivši:  »Nič ne bode!«
In res je bilo takd. Druzega opoludne je bojeval blagi mož zadnji boj s smrtjo ter zaspal, izgovorivši še poslednjikrat ime ljubljene svoje Ane . . .
Nekaj tednov pozneje sva sedeli z Ano pred hišo. Bila je nedelja. Manjkalo ni hrupa in šuma veselih ljudij, ki so se izprehajali, ali vozili v Barkovlje. Drdranje kočij , zvižeg parobrodov, ki je ljudstvo vozil v Miramare, ropot železne ceste, petje in godba beračev — to je bilo vse vprek.
Vender medve nisva imeli očij in ušes za vse to. Tožna je bila Ana, tožna sem bila jaz. Molče sva sedeli druga poleg druge, saj je bil žalostni dan slovesa.
Fr. Gestrin: Sen.
215
Ana se je s svojo materjo odločila zopet na Kranjsko, kjer je dobila službo učiteljice v mali gorenjski vasi.
Penzija uboge vdove Solnčeve je bila premala, zatorej je morala Ana misliti na svoj zaslužek.
Druzega dne sta hoteli odpotovati. Pogovarjali sva se, kak6 si bodeva pridno dopisovali, kako bode druga vedno mislila na drugo; tako sva si lajšali grenko ločenje.
Ana je bila silno pobita; kaj bi ne bila? Pustila bode tu svojega ljubega zaročenca! Ona bode tam sama v mali, pogorski vasi, on pa tu, v velikem bogatem mestu, obkrožen s prijatelji in znanci. Bode li mislil nanjo?
Govorili sva pa največ o njenem poklici in v dekliškem svojem oduševljenji razpravljali, kako važen bode ta njen posel; kako je ona srečna, ker bode mogla kaj storiti za svoje rojake in za ves narod • v nežna, mlada srca bode sejala kali vsega dobrega, ljubezen do domovine in do vsega človeštva. Večinoma je Ana molče pritrjevala — njene misli so bile nocoj drugod.
Sredi nad morjem se je prikazal mesečev rožiček in zvezde so se jele prižigati druga za drugo. Vse je bilo že za pot pripravljeno in ko je malo potem prišel voz, pozdravljala je Ana z rosnim očesom še zadnjikrat lčpo, mirno morje, na njem zibajoče se čolne, prijazno hišico in tam v polukrogu ob morji ležeči, lepo razsvetljeni, bogati Trst.
Na kolodvoru je čakal Vinko. Bil je tako potrt, tak6 je vzdihoval in tožil, da sem se jela kesati, ker sem ga tako hudo sodila.
Se malo — in pozvonilo je drugič. Spremila sva ženski do kupeja, v kateri je Ana obupno sčla in se komaj premagovala. Midva sva jo še zadnjič pozdravljala, a takoj se je jela pomikati dolga vrsta železnih v6z.   V malo trenutkih je izginil vlak najinim očem.
(Konec prihodnjič.)
Sčn.
oč zimska kdsme snežne siplje                        O lepi sanja prešli dobi
S studčno rok6,                                                 Brez toge, jadu,
Vse mirno, le sred utriplje                              O cve"tu, ki v preranem grobi
Mi v prsih glasnd.                                            Dobil je miru.
Fr, Gestrin.
Moja prijateljica.
Spisala Marica. (Konec.)
meno listje je jelo padati raz drevesa,   nastopila je jesen.
Nikdar nisem tožila o dolgem času in kako neki? Dela sem imela vedno dovolj in v prostih urah sem čitala. A sedaj se mi ni nič kaj ljubilo. Če sem vzela delo, položila sem je kmalu iz rok in pričela misliti, ne vem kaj; če sem hotela brati, nisem mogla; čitala sem besede, a razumela nisem ničesar. Tedaj nejevoljna nase in na ves svet, pričela sem pregledovati in spravljati najljubši zaklad svoj — knjige, ali tudi to ni šlo; naposled sem jela leno posedati zdaj tu, zdaj tam, in čutila sem nekaj, kar se mi zdi,   da svet imenuje dolg čas.
Jezila sem se na vreme, kar se druge jeseni ni zgodilo; še vesela sem bila, da me tako vreme ni vabilo na piano. Ali takrat je bilo drugače.
Družno z Ano sva prebirali vse, kar se nama je zdelo lepo in primerno. Kadar je došlo kaj slovenskega, tedaj sva takoj pustili še tako zanimivo nemško ali italijansko knjigo in se trgali za slovensko. In kako sva potem sodili 1 Nič ni ušlo najini sodbi. Večkrat sva potem, smeje se, rekali:   »Kritikovati je nama pač lahko!«
Sedaj torej, ko naju je usoda razdružila, spominjala sem se predobro prešlih dnij, katere sva preživeli v blaženi brezskrbi. Slika za sliko mi stopa iz prešlosti pred oči, spomin za spominom se mi podi po glavi in zavest, da je minila ta srečna doba, polni mi srce s pretožnimi čustvi. Namesto Ane svoje dobivam redno nje pisma, ali kakšna pisma! Žalostna, silno žalostna.
Mesec dnij je šele, kar je odpotovala, in omenila mi je že v zadnjem listu, da se čuti bolno, ker je tam zrak zanjo preoster in da je sedaj, ko je v Trstu še primeroma  gorko,   tam   neprenosen   mraz.
Marica:  Moja   prijateljica.
259
Minili so božični prazniki in nastopil je predpust, katerega se veseli marsikdo. Tržaški Slovenci so se skazali v tem veselem času. Vsako društvo je imelo zase koncert, igre in ples. Na oglih, kjer si vajen le laškim oznanilom, bili so čestokrat slovenski napisi in vabila.
Pri več koncertih sva se srečala z Vinkom; sodeloval je in tekal semtertja kriče: »Vse za narod!« Po »besedi« pa je navadno prišel k nam, sel z nami k jedni mizi, kjer se je on vidno zabaval, jaz malo da ne — zehala! Le kadar sva govor obrnila na Ano, kar sem večkrat izkušala, tedaj sem bila zadovoljna. Vpraševala sem, kako in kaj piše, upajoč veselejših novic; ali on mi je z nejevoljnim glasom odgovarjal:   »Eh, kaj; tam vedno nekaj toži in vzdihuje.«
Temu človeku tedaj ti, Ana moja, zaupavaš najtajnejša in najsvetejša čustva svoja; temu človeku? Piši mu rajši, kako se sedi za mizo v veseli družbi pri polnih kozarcih in napiva svojemu narodu, a koristi — svojemu želodcu, tedaj bode njemu prav!
Kaj te je omamilo, da si mu pisala o Barletu ? Ali kaj to tebi očitam ? Vinko je v tvojih očeh tvoj ideal, tvoje vse! Njemu ne smeš ničesar prikrivati.
Ko bi ti, duša moja, znala, kako se je izrazil o tem! Za ves svet bi tebi ne povedala, za ves svet ne, da je meni, prijateljici tvoji, rekel:  »Zakaj ga ne  vzame?«
In ti si njemu tako nežno pisala, tako lepo! Spominjam se še, kako :
»Blizu šole je lepa, velika, gosposka hiša. Dolgo nisem znala kdo je tu gospodar, ker me to tudi ni zanimalo. Ko sem se nekega dne vračala z malega izprehoda ter krenila že po poti navzgor proti šoli, srečam na cesti velik voz sena z dvema voloma, ki v sneženem tiru nista mogla dalje. Ozka pot je bila popolnoma zaprta. Stala sem torej in čakala odrešenja. Ko tako stojim in trepetam od mraza, stopi k meni gosposko oblečen mož in me nagovori. Začujena ne vera, kaj sem mu odgovorila; on pa je skočil naprej in mi velel, naj malo potrpim, da je takoj gotovo. Sel je proti gradu in kmalu potem so speljali voz do lepe, gosposke hiše.
Gospodar, sodila sem, da bode ta, vrnil se je k meni in se mi predstavil.   To je graščak — Barle.
Od tega dne je vidno pazil na vsak moj korak, ali jaz sem se ga ogibala in če bi tudi tvoje podobe, ljubljeni Vinko moj, ne nosila v srci svojem, ta bi mi ne bil nikdar ljub, ker se mi zdi, da je politični naš nasprotnik.«
Pisala je Ana še več in vse tako lepo, tako nežno, toda on? Kako in kaj ji je on pisal, ni mi znano, dovolj mi je, kako mi je rekel.
17*
260                                                 Marica: Moja prijateljica.
Predpust se je bližal koncu in več veselih ur sem preživela v tem času.
Ana mi je redno dopisovala in že v dveh zadnjih listih me povpraševala, če Vinka kaj vidim in kako mu je, ker ji nič ne piše. »Da le ni bolan,«  pisala je na zadnje.
In ni bil bolan. Pustno soboto je bil velik ples tržaškega »So-kola«, katerega sem se udeležila. Ze pri vstopu me je sicer neprijetno dirnilo, ko se mi je Vinko približal z navadno svojo udvornostjo in me spremil v sobano. Prosil me je prve četvorke, ali ker sem to obljubila že dan pred plesom, ostala mu je druga. Smelo trdim, da sem pa nestrpno čakala prilike, ko mi bode možno vprašati ga, zakaj ne piše Ani.
Orkester je dal na znanje četvorko in Vinko ni zamudil priti pome.
Po navadnih vprašanjih in navadnih frazah njegovih sem dejala tako:
»Včeraj sem dobila Anin list, v katerem povprašuje po Vas, ker ji nič ne pišete; ne vem, kaj naj ji odgovorim — bolni vender le niste, kaj ?«  —
»Da Vam odkritosrčno povem,« rekel je Vinko, »jaz ji ne morem pisati. Siliti in hliniti bi se moral, česar pa jaz ne znam.« Pri teh besedah sem zmajala z glavo neverjetno in ko je Vinko to zapazil, nadaljeval je:
»Le verjemite mi, gospodičina, imel sem jo rad — dokler nisem spoznal Vas, a potem ne več, gospodičina, ne več in tega mi ne more nihče šteti v greh, če sem ljubil vijolico, dokler nisem spoznal — rože. Sedaj, gospodičina, imate moje srce v oblasti le Vi, in če me Ana ljubi, želela bode sama sreče moje, ker jaz, gospodičina, le Vas ljubim, strastno ljubim«  . . .
»Jaz pa Vas in početje Vaše naravnost zaničujem,« odgovorila sem hlastno.
Mirno sem poslušala ves njegov zoperni govor, toda čimdalje bolj mi je silila kri v glavo, da se nisem mogla več vzdrževati.
»Zaničujem ravnanje Vaše, gospod Vinko, in bila bi lehko razžaljena, ko bi mi besede Vaše govoril kdo drug. Da bi jaz mogla rada imeti moža, katerega ljubi prijateljica moja in kateri je nji obljubil zvestobo! Bila bi potem najbolj pomilovanja vredno bitje! In če bi ga tudi ljubila, rajši bi prej umrla od ljubezni, nego storila kaj takega. Slabo ste me sodili, ako ste me sodili po sebi, gospod Vinko,« rekla sem z zaničljivim in razžaljenim glasom, »vender o tem zadnja moja beseda!«
Marica: Moja prijateljica.
261
Za ta večer mi je bilo dovolj. Podlost tega samohvalja polnega človeka mi je ukrala vso dobro voljo, katere je treba v veseli družbi. Poslovila sem se, proseč roditelje, da bi odšli, izgovarjaje se, da mi ni dobro.
Dolgo nisem mogla zaspati, obračala sem se zdaj na desno, zdaj na levo in vroča glava me je pekla na mehkem vzglavji.
Kaj naj pišem Ani? Da ga pozabi, ker je ni bil nikdar vreden, in jo s tem tolažiti? Uboga tolažba! Povedati ji nocojšnji dogodek? Poznala sem moč, s katero je ona ljubila Vinka; poznala prečuteče njeno srce ter vedela, da bi ji to bil udarec. Kaj mi je ostajalo ? Prikrivati resnico in jo varati s praznimi upi ? Nikakor!
Naposled sem vender sklenila ne pisati ji, dokler me ona ne opomni z listom.
Ni mi bilo treba dolgo čakati. Ne videč o pravem času mojega pisma, pisala mi je Ana takoj, svareč me, da sem je pozabila v krogu veselih ljudij in srečnih dnij. »V tem, ko se ti zabavaš, sukajoč se po gladkih parketih, leži tvoja uboga, zapuščena Ana že peti dan v postelji,« pisala je med drugim.
Nisem je smela pustiti delj časa v negotovosti. Pisala sem ji, dasi težko, sama ne vedoč, kako naj se izrazim, da ne bode pretežko delo njenemu ne trdnemu  zdravju.
Četudi sem ji pisala z vso mogočo paznostjo, razumela je vse, in list je nanjo napravil mogočen vtisek. Odgovorila mi je povse mirno, kar me je jako osupnilo in tudi — ustrašilo. Da bi divjala in razsajala, mislila sem si, bila bi prej zdrava; a ta udanost, ta mir, ki veje iz lista, to je mir in udanost potrtega srca, potrte duše. Beroči te vrstice zdelo se mi je, da prebiram Anino neusmiljeno usodo, in rosila sem list s solzami.
Izdatno se je že dan zdaljšal in upali smo, da bode dolge, ostre zime kmalu konec, ker so se že bližali   velikonočni prazniki.
Bilo je res postno vreme: oblačno in dež, tako se je vrstilo dan za dnevom. V vsem času sem malo hodila z doma in nikamor zahajala, razven nekolikokrat obiskala Milko Poljakovo, nekdanjo svojo součenko.
Brala sem, igrala, delala in pisala Ani svoji ter jo tolažila, pišoč ji večkrat list poln šal, spominov na dogodke, ki so nekdaj provzročili toliko smeha, upajoč, da jo s tem razvedrim.
Po dolgem času je bil zopet krasen dan, v katerem se je zdela prerojena vsa priroda in vse človeštvo. Bivša z Milko, spremljala me je ta do doma. Pravila sem ji o Ani, kako trpi, dasi večino trpljenja svojega modro prikriva.
262
Marica; Moja prijateljica.
»Ubožica!« vzkliknila je družica moja, »kaj pa bode, ko čuje zadnjo, neverjetno novico o Vinku?«
Pogledala sem jo prestrašena, ker jaz nisem Vinka po zadnjih dogodkih ni videla, niti ne cula o njem.
»Prešli teden sem bila v gledališči«, pravila je Milka. »Kramo-ljali smo pred začetkom z znanci; kar se vrata naše lože odpro in slišim prav glasen »Pardon« 1 Ozrem se in vidim Vinka, ki je odhajal. Ne vem, ali je izgrešil svojo ložo, ali je koga iskal. Najbrž pa je zamenil številko, ker sem ga takoj videla v sosedni loži. Bil je tam z mlado deklico in njenimi roditelji. Preveč me je zanimala opera, da bi bila mogla paziti na kaj druzega. Ko smo pri odhodu stopali za Vinkom in njegovo družbo, slišala sem nehote, kako je Vinko vprašal mlado damo: »Come ti piaceva ?« Na kar je ona odgovorila : »Benissimo«.
Kakor se mi zdi, ni me prej opazil. Sedaj, ko se je ustavil in dami svoji popravljal dragoceni ,sortu', ugledal me je ter pozdravil, predstavljajoč gospodičino kot svojo zaročnico in njene roditelje. Dasi se mi je takoj kaj takega dozdevalo, vender sem osupnila, ko sem to cula iz njegovih ust. Slišala sem, da je ta bogata Italijanka in čudim se le, kako je. njen oče, zagrizen sovražnik Slovencem, obljubil jo uprav Slovencu.«
Ta Milkina izpoved me je presenetila, da sem ostala kakor oka-menela. Torej to je njegovo kričanje: »Vse za narod!« Ali misli morda nanjo vplivati po Jurčičevih besedah, da »ženska postane navdušena Kitajka, ako je njen mož Kitajec?« Bogastvo, denar, ta, ta je privabil lehkomišljenega  metuljčka na italijansko cvetko. . . .
Redno so mi dohajala pisma Anina. Okrevala je toli, da se je mogla pogreti na solnci, ali se izprehajati po vrtu. Odkar vstaja, obiskal jo je nekolikokrat Barle.
Velikonočni ponedeljek sem dobila naslednji list;
»Draga prijateljica moja!
Hvalo iskreno ti, Pavlina draga! Kako lepo si mi znala prikrivati, kako zmanjševati njegovo hudobijo z nežnimi izrazi! Pri vsem tem sem vedela vse, strmi — a verjemi, sam mi je pisal! S tresočo roko sem odpirala list, s trepetajočim srcem   sem   razpravila elegantni
popirček.     »Ko   bi   venderle«.....drznilo   se   je    upati   nemirno
srce ...  »ko bi venderle«  . . .
Brala sem one vrstice trikrat do konca. Nisem omedlela in nisem se jokala. Ta list se je pač drugače bral nego prvi njegov!
Marica: Moja prijateljica.                                                  263
»Nemogoče je, gospodičina, da bi se naju usoda združila; preveč je zaprek, katerih Vam nečem in ne morem tu naštevati. Tolažite se in pozabite me, ako morete.                                       Vinko Oder.«
To je od besede do besede njegov list. Pavlina, Pavlina, oprosti, ker sem te čestokrat pitala s svojstvom pesimizma! Dasi starejša, gledala sem vender svet skozi barvano steklo, ali ti si ga gledala in videla, kakeršen je v resnici. Se li spominaš, kako sem večkrat zdu-šena pela: »Kako je svet lep, oh, kako je svet lep!« Sedaj me ne veseli več tako. Kako li? Prej nisem znala za hudobnost sveta, mislila sem si ljudi dobre, plemenite, toda bridko sem se varala, izkušnja me je že dobro  izučila.
Ali pa mi je smeti po jednem človeku soditi vse ljudi, smeti obsojati radi jednega jedinega ves človeški rod? Ne, ne smem in nečem. Usoda mi je pokazala, da niso vsi jednaki, dovedši mi na pot življenja moža v pravem pomenu besede, plemenitega, zrelega v mišljenji in dejanji brez onega njegovega — ime mi ne more več iz peresa — divjega ognja, ali s pravim resničnim čutom in trdnim, neomajnim značajem, Spoštujem in imam ga rada kakor prijatelja, dasi časih sama sebe ne razumevam. Njega družba mi tako ugaja in vender se bojim trenutka, ko mu je priti; čutim, kako mi pri vstopu njegovem šine kri v glavo in ko on govori, čutim se pred njim tako majhna in on nasproti meni tako vzvišeno bitje; z nekim svetim strahom poslušam korenite njegove govore v lepi slovenščini, katere sem mislila prej, da ne umeje. Ko pa odide, tedaj je pri meni tako prazno in jaz sem tako sama, tako zapuščena!
Ves teden že poučujem, ker se mi je zdravje izdatno obrnilo na bolje, in večkrat iz šole gredoč srečavam gospoda Barleta, ki me iz-premlja do doma. Ko bi ga poznala, ti, Pavlina! Prav takšen je, kakor si ti moža misliš in večkrat slikaš v domišljiji; prijazen in uljuden, brez poklonov in fraz;   mehak kakor dete in vender tako energičen!
Meni se zdi, da prav malo ž njim govorim, dasi ti je znano, da sem precej radobesedna, ali proti njegovemu govoru se zdi vse moje tako — neumno! On pa zmerom trdi, da ga ti najini otročji dogodki, o katerih mu pripovedujem, zelo vesele, in o tebi govori že kakor o kaki stari  znanki. —
Ko pa leže na zemljo mrak, ko je vse mirno, tedaj bedim jaz še dolgo v postelji in vstajajo mi v spominu nekdanji dnevi tam ob obali sinje Adrije. — Predolgo se že mudim; glej, da mi tudi ti kmalu pišeš dolgo, dolgo  pismo in tako razvedriš
zvesto prijateljico svojo                       Ano.«
264                                                 Marica: Moja prijateljica.
X
Nekaj dnij pozneje sem dobila eleganten list, na tem: » Olga Oder, porojena Grignaschi, Vinko Oder.
Poročenca.K
Osupnila sem, ko mi Ana na moje pismo, v katerem sem ji poročala o Vinku in njega zaročbi, ni omenila Vinka; list mi je došel osem dnij   pozneje in naznanjal:
»Pavlina draga!
Pavlina, Pavlina, kaj si mi pisala! Saj ni res, saj ne more biti res, da bi to bili znaki nove in jedino prave ljubezni, kakor mi pišeš. Mene je sram pred njim, Pavlina, odkar si mi pisala ti — list je on prebral — čuj kako!
Nekega dne sem govorila o tebi, da znaš v pismih pisati tako, da se človeku zdi, kakor bi s teboj govoril. »Rad bi bral kakšen list te Vaše Pavline,« rekel je on na to. — »No«, dejala sem, »čakajte, prvo pismo, ki Vam je lehko pokažem, (da ne bode kake tvoje skrivnosti, menila sem), dala Vam bodem brati.«
Bas tega dne dobim usodepolni list. Prebravši pismo denem je v svojega Prešerna, vzamem knjigo s seboj in se grem izprehajat po polji. Ko tam počasi   korakam,   pride  predme gospod Barle.   Kakor bi to                     *
bilo čisto umevno, nisva se vprašala ni kako, ni od kod, ampak bila sva kmalu v živem pogovoru. Vračajoč se, opazil je Barle knjigo mojo in se mi uljudno ponudil, da jo hoče nositi. Rada sem mu jo dala — Pavlina, na tvoj list pa nisem več mislila. Govorila sva in govorila dalje, da jaz nisem vedela, kdaj sva že stala pred mojim domom. Poslovila sva se — ali knjiga in list tvoj — bila sta pozabljena! Ni on, nI jaz, žal, nisva se domislila Prešerna; šele na večer sem se jaz domislila in tedaj, Pavlina, tedaj nisem vedela, kaj bi storila. In pismo je bilo brez zavitka!
Druzega dne po šoli zjutraj me obišče gospod Barle. Rdeča v lice sem mu šla naproti; toda on se je smehljal ter rekel: »Obljubo Vašo, gospodičina, izpolnila je usoda sama brez Vaše volje! Res, prav lepo piše prijateljica Vaša, tako moško slove vse!«
Ko je videl zadrego mojo, prijel me je prijazno za roko in mi tako govoril: »Oprostite, gospodičina, nikakor bi ne bil bral lista, ki ni bil namenjen meni; a že obljuba Vaša, da mi je daste kdaj brati, gnala me je k temu in pa, kakor je bilo pismo spravljeno brez zavitka, videl sem na več krajih svoje ime. Kdo bi se bil mogel ustavljati ?   O prijateljičinih skrivnostih ni bilo besede, le Vam lepo število
Marica: Moja prijateljica.
265
dobrih naukov in tudi o meni je bilo pisanega dosti. Ali ste zato hudi, gospodičina?«
»Nisem«, odgovorila sem, vender ne vem, me je li slišal. V tem je prišla mati moja in me tako rešila iz zadrege; z Barletom nisem več ostala sama.
Ti si pa, Pavlina, poredna, prav poredna, ker ni ti bilo treba pisati tistega usodopolnega stavka!
v
»Ce ti ne veš, povem ti jaz, da ti »nova ljubezen venec spleta«, in v svesti sem si, da ti ljubiš gospoda Barleta s pravo, stalno, večno ljubeznijo; ta trepet, ta rdečica so le znaki ljubezni tvoje, dasi sama ne veš.«    In ta stavek je bral on, oh, on!
Pozdravlja in poljublja te
prijateljica tvoja
Ana.«
Nisem še odposlala svojega odgovora in nisem se še pri Ani oprostila, ko mi pride nepričakovano njen list. Naglo sem ga odprla, ker sem vedela, da mora biti kaj posebnega, in res veselo so me presenetile Anine naslednje vrste:
»Preljuba! Zdi se mi, da so vse to le sanje, lepe sanje in bojim se vedno,
v
da bi se prehitro ne vzbudila.   Cuj, Pavlina, in čudi se!
Zopet je prišlo tvoje pismo na vrsto. Sedela sem sama doma in šivala. Vtopljena sem bila v resne misli in večkrat mi je delo padlo iz r6k. V tem potrka nekdo na vrata, spoznala sem takoj, kdo — skočim kvišku, odprem in v sobo stopi gospod Barle. Pri-nesel mi je bil, kakor večkrat, časopisov. Čudno se mi je zdelo, da ni hotel govor teči kakor navadno. Ne sebi, ampak gospodu Barletu sem se čudila, da mu marsikatera beseda ni hotela raz ustna. Po daljšem molku me zdajci vpraša: »Veste kje, pri kateri Prešernovi pesmi sem 6ni dan dobil list?«
»Ne vem«, odgovorila sem mu. Segel je po Prešerna, odprl ga in pokazal na besede, katere sem, ne vem kdaj podčrtala, in rekel: »Tu-le«!
V trenutku sem prebrala znane mi vrstice:
»Ti si življenja moj'ga magistrale . . . Srce" mi je postalo vrt in njiva, Kjer seje zdaj ljubezen elegije.«
Prosil me je potem, naj preberem ves sonet glasno, ker trdi, da berem jako dobro in s čutom,
266
Marica:  Moja prijateljica.
Brala sem, in kaj bi ti dalje pripovedovala?
Ne vem, kako in kdaj, slonela sem že na širokih njegovih prsih in glej, ta mož, na videz tako osoren, imel je od veselja solzne oči, ko me je nase pritisnil in rekel:  »Moje vse!«
Kako sem srečna, Pavlina moja ! Upam, da me ne bodeš obsojala in imenovala nestalno radi tega koraka! Jaz ga ljubim, ker vidim v njem nenavadnega moža, v njem   nekaj višjega!
Tudi jaz moram biti taka, da bodem vedno bolj ugajala njemu. Srčno te pozdravlja
zvesta tvoja
Ana.«
Svoje sreče bi se ne mogla bolj veseliti, kakor sem se sreče ljube svoje Ane. Čestitala sem ji od vsega srca, v duhu sem pa tudi čestitala njemu, saj sem vedela, kakšno devo je dobil.
Ana je popolnoma ozdravela, kar mi je svedočila slika, katero mi je takrat poslala.
Dobro leto po srečnem dnevi, o katerem mi je pisala Ana v zadnjem listu, vedel je graščak Barle Ano k oltarju. Obiskala sta me takoj potem in nisem se mogla dovolj načuditi, kako se je Ana iz-premenila. Na njen obraz je legla resnoba, ne da bi škodila njenemu čaru, ali dajala ji je neko dostojanstvo. Iz prej le šibke deve, razvila in razcvela se je Ana tako, da je bila sedaj, kakor v cvetu življenja, tako tudi v cvetji lepote. Le ko sem pogledala v njene mile oči, tedaj je bila vsa moja Ana od nekdaj; ne sanjava kakor nekdaj, ampak v resnici — srečna Ana.
Od tedaj je nisem videla. Pisala mi je, ali ne tako pogostoma kakor prej — saj je imela druzega opravila dovolj! Ne da bi me bila pozabila, Bog varuj, le veliko gospodinjstvo ji je dajalo preveč dela, pri katerem pa ji je rada pomagala mati njena.
In sedaj ima tudi že Stano svojo in svojega Milana in njo in njega in njiju otroka bodem sedaj v kratkem videla, v kratkem imela tu!
Samo jedenkrat, v jednem pismu me je Ana vprašala, če Vinka kaj vidim ali čujem o njem. Odgovorila sem ji, da ga ni več v narodna društva in da sem le mimogrede jedenkrat cula, da je bilo bogastvo tasta njegovega le navidezno, da je imel res več posestev, ali dolgovi so bili še večji.
Ko je petnajstikrat priplulo solnce na nebo, prišli so Barletovi. Sedaj so se pričeli lepi dnevi zame pri moji Ani, pri kateri sem bila, kadar mi je dopuščal čas.
Mdrica: Moja prijateljica.
267
Veselje je bilo gledati lepo, mlado ženo in pa šele njena dva mlada otroka! Stana pa Milan! Trdili so, da je Stana ves oče, Milan pa vsa mati, jaz sem pa rekla, da sta še premajhna, da bi se moglo že poznati. Pri delu je Ana večkrat pela narodne pesmi, ker je trdila, da si tako otroci najlože zapomnijo, ko jih nihče ne sili, dasi počasneje in začetkoma besede le na pol. Ko sva z Ano sedeli in se je Stana igrala  kraj  Ane, tedaj   sva se  delali,  da je ne vidiva,
in igraje se je pela:
»Po jezeru bliz' Triglava Colnič plava semtertja«.
Milanček je bil tako priden, da, ko me je videl prihajati, tekel je k materi svoji, kličoč: »Ična lina, ična lina!« In če sem mu prinesla lepega konjiča, ali voziček in ga je mati vprašala: »Kako porečeš gospodičini?« tedaj je mali ljubljenec kričal po desetkrat, »vala, vala«  in zibajoč se tekal   po   sobi  in   poskušal   konjička   in   voziček.
Na dan godu mojega so bili Barletovi pri nas. Po obedu sva spravili z Ano otroka k popoludanskemu počitku. Barle je z mojim očetom rešetal politična vprašanja, medve z Ano pa sva se šli malo izprehajat po senčni poti, Tržačanom kaj priljubljeni. Nisva mogli dolgo hoditi, bilo je presoparno.   Sedli sva  na klop pod košat  hrast,
v
kjer je drevored šel v ovinek, da se je videlo gori in doli. Že so jeli prihajati meščani na izprehod. Nisva se menili zanje, ko se nama približa siromaško oblečen človek, ki je nosil nekaj pokrovu velike škatlje podobnega. Videti je bilo na prvi mah, da mož ni bil trezen, kajti nogi sta se mu zapletali.
»Kupita si sreče za samo jeden krajcar, gospil« rekel je s hripavim glasom. Začujena me Ana pogleda in vpraša: »Kaj je to?« Povem ji, da so prazni orehi in v teh tri številke, katere naj bi stavil v loterijo, kdor si kupi to orehovo lupino in tako dobil terno. Ob lupini pa je ovit srebrn popir.
»In to hočeš kupiti!« čudila se je Ana, videč me, da sem segla v žep.
»Kaj še !« odgovorim ji, »revež se mi zdi prepotreben, dam mu milodar.«
V tem pa je tuji mož odložil svoje blago na bližnji zidič, segel v raztrgan žep, iz katerega je privlekel umazano in razcapano ruto, in si obrisal pot. Z ruto pa je še privlekel nekaj, kar je moglo nekdaj biti novčarka, a zdaj je bilo težko ugeniti, kaj  je.
Pripogne se, pobere s tal in pravi: »Vidita, gospi, to je tudi vezla  gospodičina,   lepa  kakor  vedve«, in v tem   se mu je noga za*
268                 Jos. Apih: Statistika članov ,,Matiee Slovenske" poleg stanov.
plela, izgubil je ravnotežje in se nagnil bolj na Anino stran tako, da se je ta s strahom odmeknila in zajedno vzkliknila z zamolklim glasom: »Oh!« krepko me zgrabila za roko in rekla: »Idiva!«
Mislila sem, da se se je zbala ubogega prodajalca, ki se je naslonil na zidec, ko je videl, da ga nečejo noge držati; pogledala sem ga pazljiveje in v tem vidim na tisti stari capi vezenje, ki je bilo pa bledo in umazano, da ni bilo več znati barv. Vender zdelo se mi je vse to znano in videč še nekdaj z zlatom vezeno črko »V«, ali zdaj umazano, kakor vse drugo — pogledam brzo mršavega capina in spoznam — Vinka!
Ana je vse to opazila prej nego jaz. Naglo je še ona segla v žep in mu dala, kar je imela pri sebi, na kar jo je on začujeno pogledal za nenavadni dar.
Hitro sva odšli; Ana ni mogla izpregovoriti besede. Meni pa je stopila pred oči nekdanja visoka, ravna rast in ta sedaj sključena postava Vinkova; njegove nekdaj črne oči, polne čarobnega ognja, sedaj pa motne in rdče zalite, kar je prejasno pričalo, da je nesrečnik izgubljen — pijanec.
Ni na poti, nI doma nisem hotela omeniti čudnega srečanja, ker je tudi Ana molčala.   '
Ko smo bili po večerji sami, oklenila se je Ana svojega moža in mu razodela grozno srečanje. Molče jo je poslušal, potem pa jo stisnil k sebi in rekel: »In da bi oni ne bil nekdaj tako ravnal, kakor je, ti bi ne bila zdaj moja«  . . .
»In ne tako srečna!« pristavila je Ana.
Statistika članov „Matice Slovenske" poleg stanov.
Spisal Jos. Apih. (Konec.)
IV. Javnih uradnikov (izvzemši učitelje, duhovnike in zdravnike) je bilo 1888.Lv »Matici« 193, = ri*43 % vseh matičnjakov; od 1883. 1. jih je priraslo 38, = 24-5 %, torej na leto po celih 4-9 %, tako da prihajajo, kar se tiče absolutnega narastanja, takoj za duhovniki; ali glede na relativno napredovanje zavzemajo javni uradniki prvo mesto; kajti 1883. 1. jih je bilo io'21 % vse^ matičnjakov in so do 1888. 1. napredovali za r22 %.