1867.
HI.
JAKOB MAKSIMUM .
po božjem vsmiljenju Lavantinski škof,
!>olvtor bogoslovja i. t. d. i. t. d.	'
pozdravim vse verne Lavantinske škofije, ter Vam vso srečo in
blagor želim.
lf svojih dozdajnih pastirskih listih za štiridesetdanski post sira cerkvene zapovedi razlagal, in sicer posebno iz tega namena, da bi Vam pokazal in terdno na serce položil, ki se ta dva zaumena (tej dve reči): kerščanstvo in cerkva od endruga ločiti ne moreta. Pravo kerščanstvo, to je ravno tiste božje resnice, ktere je Jezus Kristus sam razodel, in od kterik je hotel, da se kot njegov nauk verovati imajo, se zunaj njegove edino prave od njega vtemeljene (osnovane) cerkvi najti ne da. Ako bi kdo mislil, da Kristusa in nauk Jezusa Kristusa zunaj cerkve Kristusove najti in spoznati zamore, bi se zlo motil. Sledeča prispodoba Vam bo to bolj pojasnila. Ako kdo kakega človeka po njegovem obrazu in njegovi zunajni postavi sploh prav spoznati hoče, si ne sme samo misliti in predstavljati: tak in tak je znal biti, temuč potrebno je, da ako ga osebno več viditi ne more, ker morebiti več ne živi, ali se v daljem kraji zderžava, dobro podobo (priličje) ogleduje, v kteri se njegov obraz natančno vidi, zakaj le tako bo ga poznal.
Ne menim tukaj obličja ne obraza božjega Sina, kako je blizo pred dve tisuč letih v človečji podobi na zemlji hodil, od tega obličja, — ktero pa je zavoljo njegove prelepe nebeške duše, ki se je v njem vidila, zares častitljivo biti moglo — ne govorim, temuč jaz menim le njegovo duhovno podobo, to je Kristusa, kako je svoj nauk z nebes prinesil, kako je svet odrešil, ter nas z Bogom spravil. In kdej najdemo Kristusa v tej podobi? V njegovi cerkvi je najti. V njej zmiraj živi, v njej uči, v njej dela.
Peta zapoved te naše svete cerkve, ktera vso glasno svatovsko ali gosto-vajnsko veselje v tihem času prepoveduje, mi daja priložnost, od zakona, in njegovega pomena v cerkvi Kristusovi govoriti. Ze tudi pred Kristusom se je zakon imel za podlago, da so ljudje v družinah ali rodbinah, kakor tudi v deržavak in v društvu sploh skupaj živeli. Naj stareje razodetje božje nas uči, da je zakon Bog sam vpostavil. Ko se je žali Bog človeški rod že v pervih časih od razodetja božjega odvernil, in tako v pagansko ali ajdovsko vero zabredil, je sicer tudi zakon svojo pervotno svetost zgubil, vendar so ljudje zakon zmiraj za nekaj več imeli, kakor za prosto človečjo napravo. Kakor ni bilo ljudstva, in ga tudi ni, če še je toliko
_ 2 —
divjo, ktero bi od Boga nikake slutnje ne imelo (še celo ne mislilo, da Bog' je), ako ravno pravega in živega več ne pozna, tako tudi ne najdemo ljudstva, ktero bi, če je sicer tudi popolnoma divjo, od zakona ne mislilo, da saj po nekem načinu med svete reči sliši, in se toraj tudi s pobožnimi šegami sklepati ima.
Res je sieer, da se je zakon v stari zavezi pri izvoljenem ljudstvu božjem v dosti veci časti tljivosti obranil, kakor pri paganih, vendar se je tudi tamkaj od njegove pervotne naprave v paradižu odstopilo, za Čes voljo je naš božji Zveličar Jude sam posvaril rekoč: Zavoljo terdobe vašega serca vam je Mojzes pripustil, se ločiti od svojih žen, od začetka pa ni bilo tako. (Mat. XIX, 6.) Kristus je tedaj zakon v tisti stan nazaj postavil, v kterim je od začetka bil, kdej še je popolnoma veljalo, kar je ravno pri tej priložnosti izrekel, namre: Kar je Bog zavezal, tega človek naj ne loči. (Mat. XIX, 6.) Z eno besedo, Kristus je hotel, da mora zakon zopet biti zaveza enega moža samo z eno ženo, ter da to zvezo le smeri loči, in da bi se to nikdar drugači zgoditi ne smelo.
Alj pa je to v s e, kar je zakon v novem zavetu (testamentu), kar je krist-janski zakon od Kristusa prejel? Xe, to ni vse; Kristus še je več storil, On je v raju vpostavljeu zakon celo v čast zakramenta povzdignil, in je tako zakonskim napravil obilni vir božjega blagoslova, in tiste milosti, ktera jim je k izpolnjevanju jihovih velikih in težkih dolžnosti toliko potrebna. Zatoraj sv. apostelj Pavel (Efez. V, 32.) imenuje zakon veliko skrivnost — zakrament — v Kristusu in njegovi cerkvi, ker je namre zakon podoba terdne in skrivne zveze med Kristusom in njegovo cerkvo, ktero je s svojo kervjo odkupil (Djan. XX, 28), in ktera je za cerkev obilen vir božje milosti, ki nikdar ne vsehne.
Iz tega sledi, da med kristjani ni zakona, kteri bi pred Bogom veljaven bil, da bi zraven tudi ne bil zakrament novega zaveta. Dalje pa tudi to iz tega sledi, da zakon ravno zato, ker je zakrament, med tiste reči spada, ktere bitno (po svoji natori) v cerkveno pravico slišijo. Toraj pa tudi katolška cerkev skerbeti ima, da se svetost zakona obrane, in vse odstrani, kar bi, ako bi se vpeljati hotlo, zopet beseda Kristusova svarila: „Od začetka ni bilo tako."
Zgodovina pa katolški cerkvi tudi priča, kako zvesto je to svojo dolžnost vsak Čas spolnjevala, kako je po vsej svoji moči svetost zakona zagovarjala, kadar koli njej je kdo škodovati hotel, kako je, kar nji je naj britkejše bilo, celo rajši preterpela, Če tega drugače ne zabraniti mogla, da so tisti, kteri so zoper vpostav-Ijenje božje zakone sklepati hteli, se od njene resnice in edinosti ločili, kakor da bi zakon, ko nji je od Kristusa samega izročen, izdala.
Pregovor pravi: „zakoni se v nebesih sklepljejo." Blagor takim zakonom, od kterih to v resnici velja, taki zakoni, ki so po postavi Kristusa in njegove cerkve sklenjeni, imajo vse pogoje časnega in večnega blagora na sebi. Od takih zakonov že v tretjem stoletju nek cerkven pisatelj (Tertull. ad uxor. II. 9.) tako le govori: „0 kako bi zamogel zadosti popisati srečo takega zakona, ki se v cerkvi sklene, ter
z njenim blagoslovom poterdi, kterega Angelji oklicujejo, in v kterega oče nebeški privolji."
K srečnem zakonu pa sliši pred vsem drugim ziožnost m i ¡sli tistih, ki ga sklenejo. Posebno pa je potrebno enako prepričanje v naj važuiši in naj svetejši reči življenja, to je v veri, v kteri katoličan v ničen odstopiti ne sme, ker se sicer zoper svojo cerkev pregreši, ter njenega blagoslova nevreden postane. Materni blagoslov cerkve zaničevati pa ni prav. — Zakaj pa cerkev svoj blagoslov zakonu odreče, kteri se zoper njeno prepoved sklene? Zato, ker drugač storiti ne more. Ker bi se namre drugače zdelo, da cerkev sama veliki zmoti pri-terduje, kakor da bi vse edno bilo, ali je kdo te ali une vere, ali da bi nji nič na tem ležeče ne bilo, ako se otroci iz takega zakona, kterega katoličanka z nekatoličanom sklene, potem v krivi veri izrejajo, in so tako za katolško cerkvo zgubljeni. Cerkev svojega blagoslova takim zakonom ne odreče, kakor da bi drugovercev ne terpela, temuč ker ve in spozna, da je to sama sebi dolžna.
Kristjauski zakon je zato vpostavljen, da bi se otroci rodili, in po kerščansko izredili, ter se tukaj na zemlji Človeški rod cerkvi in deržavi ohranil, tamkaj v nebesih pa število zveličanih se množilo. Starišev naj veče veselje so dobri lepo izrejeni otroci, malopridni otroci pa so jih naj vekša žalost. Kdo pa je dolžen za dobro kerščansko odrejo otrok skerbeti? Pred vsemi drugimi je to Vaša dolžnost ljubi stariši. Vi imate tudi k temu pervo in neprikrajšauo pravico. Saj so Vaši otroci, ktere Vam je Bog izročil, kakor drage zaklade, ktere imate varovati, in za ktere bote tudi Svojemu Bogu in Gospodu enkrat račun dajali.
Alj veliko je takih med Vami, kteri svojih otrok ne morejo tako odrejati, kako se spodobi. Nekaj Vam tega las ne pripušča, zraven pa tudi vsak za to potrebnih lastnost nima. In vendar je na dobri odreji vse ležeče. Kdo pa je tedaj poklican, Vas pri tem namestovati ? K o m u smete z mirnim sercem naj dražje iz vsega, kar imate, namre svoje otroke izročiti z zaupanjem, da si za svoj prihodni poklic potrebnih vednosti pridobili bodo, in da tudi jih serce prazno ostalo ne bo; ali z drugo besedo, da Vaši otroci ne bojo samo zadosti podučeni, temoč tudi kerščansko izrejeni, zakaj le od tega je jih prihodna sreča odvisna. K temu ljubi moji je poklicana sv. cerkev, in ona to svojo službo opravlja po namestnikih božjih v hiši gospodovi v pridigah in kerščanskih naukih, posebno pa tudi v kerščan-s k i šoli.
Da, šola je cerkvi ravno tako lasten kraj, kakor hiša božja sama, v ktere tesni prostor bi sovražniki cerkve njeno delovanjo radi zavernuli. Cerkev ne more in sme pripustiti, da bi se nji šola odtergala, zakaj ako bi to storila, bi svojem poslanstvu, ktero je od Kristusa prejela, nezvesta postala, to pa se od nje misliti ne more. Tukaj tedaj velja beseda: „Sola se od cerkve ločiti ne srne."
Komaj novorojeno dete luč sveta zagleda, ga kerščanska mati, ki mu je telesno življenje dala, v naročje druge matere izroči, ktera otroka prerodi v vodi
in sv. Dnhu za večno življenje. Ni potrebno ljubi moji, da Vam tukaj razlagam, kdo da je ta druga ravno tako skerbna m ati? Sv. cerkev je to, deliteljca zakramenta sv. kersta. Bi pa prav bilo, ako bi ta druga mati do svojega od nje duhovno prerojenega otroka nikake pravice več ne imela ? Bi prav bilo, ako bi dalje naprej zanj skerbeti ne smela, posebno kadar prirašča, in je mlado serce za vse dobro pa tudi za vse hudo pripravno? Bi prav bilo, če bi cerkev s tem otrokom druga nič opraviti ne imela, kakor le samo to, da bi ga kaki dve uri v tednu v kerščanskemi nauku v šoli podučevala, iu bi se pri tem še tako djalo, kakor pri kaki drugi čisto prosti šolski reči, ktere se učenec po pravem le za to uči, da pri skušnji izhaja, in tedaj v višji razred prestopiti sme?
Ne ljubi moji, to bi ne bilo prav. Zakaj resnično je, da kriščanski poduk vsega Človeka, vso njegovo mišlenje in delovanje obsegati ima, resnično je tudi, da cerkev svojih vernih nima samo podučevati, temuč tudi lepo izrejati, ravno tako resnično pa je tudi, da se cerkvi ravnanje z podukom v šoli odtergati ali prikrajšati ne sme, ker bi se drugače otroci ne izrejali po kerščansko, in bi se tedaj namen šole ne dosegal.
Zmiraj bo tudi cerkev klicala, kakor je klical njeni božji utemeljitelj „Pustite otročiče k meni priti, zakaj njih je nebeško kraljestvo." (Mat. XIX, 14.) Šola ima svoj pervi začetek od cerkve, in se tedaj tudi njena hči imenuje. Tudi marsikteri duhovni redi, kteri so se v katolški cerkvi edino zavoljo odreje otrok osnovali, jasno pričajo, da poduk in odreja otrok popravem le cerkvi sliši.
Naj nišče ne misli, dragi moji, kakor da bi cerkev temu, kar zdaj čas od šole terja, zadostovati ne mogla, in bi se tedaj njeno delovanje v šoli za tega del, ali ne vem iz kakega drugega uzroka prikrajšati moralo. Cerkev se tega, kar zdajni Čas, v kterem vse napreduje, v poduku po pravici terjati sme, ne boji, in tudi nima zroka se bati, vendar pa tistega napredovanja ne pozna, ktero glavne kerščanske resnice podkopati hoče; marveč cerkev ravno na podlagi teh resnic odreja, in toraj je njena odreja kerščanska, in sicer v tistem duhu kerščanska odreja, v kterem cerkev uči, in v kterem ona kerščanstvo (kerščanske resnice) razumeva, Cerkev pa tudi ve, da Jezusov nauk ravno v tistim duhu razumeva, v kterem so ga že pervi oznanovavci svete vere razumevali in da od tega odstopiti ne more, in tudi do konca časov odstopila ne bode. Ni drugega Evangelja (razun tega, ki se v sveti katolški cerkvi oznanuje), piše sv. Pavl, in pristavi: so le nekteri, ki vas motijo, ino si prizadevajo Evangelj Kristusov pokvariti. (Gral. I, 7.)
Resnično je, kako se navadno pravi: Prihodnost sliši mlaji ni. In da bi prihodnost mlajine tudi srečna bila, k temu hoče cerkev s svojo kerščansko odrejo pripomoči. Pri tem svojem pravičnem prizadevanji pa cerkev tudi pričakuje, da bodo verni z njo zložni in njej pomagali, posebno pa Vi, kerščanski stariši! Vi bote, kar mati cerkev v odreji otrok po pravici od Vas pričakuje, tudi gotovo izpolnovali.
_ 5 —
Ob koncu še enkrat rečem: Kerščanskim zakonom in pravi kerščanski odreji otrok blagoslov božji manjkati ne more.
Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa naj bo z Vami vsemi. Amen.
Kar štrrdesetdaiiski post zadeva, velja sledeče I
I. Vsi verni Lavantinske škofije se. imajo mesenih jedi zdržati:
1.	Vsak petek celega leta.
2.	Vsako kvaterno sredo, (petek) in saboto.
3.	Na pepelnico in tri posledne dni velikega tedna.
4.	Na sv. bilo (v saboto) pred binkoštmi ali Duhovim; v petek pred Petrovim (sv. Petrom in Pavlom), v sredo pred praznikom vnebovzetja Marije, v če-tertek pred vsimi Svetniki; v soboto pred praznikom čistega spočetja Device Marije v adventu; in v tork pred Božičem (rojstvom Jezusovim).
II. Vse druge postne dni (tudi v sobotah, razun zgoraj imenovanih) se dovoli vlivati mesenih jedi, če kdo v imenu božjem hoče; ima pa vsak taki dan po tri Očenase in Cesene Marije in eno apostoljsko vero v čast terpljenja Kristusovega moliti. Verh tega
se pa vsim vernim naroča:
1.	Molitva za mesojed naj se opravlja, ako mogoče, z domačo družino na glas, prav pobožno in v duhu pokore. Kdor ob takih oprostenih dneh meso je, naj po svojem premoženju vbogajme daja.
2.	Ribe in meso pri enem in ravno tistem obedu take oprostene postne dni vživati, je prepovedano.
3.	O takih oprostenih dneh (kedar se mesojed dovoli) se le pri enem obedu sme meso jesti ; za večerjo se naj le mesena juha (župa) z drugimi jedmi, če tudi meseno zabeljenimi — brez mesa — vživa. Ubogi ljudje pa tudi za večerjo brez greha povžijejo, kar jim je pri obedu o poldne mesa ostalo.
4.	Bolnikom za nekoliko časa mesene jedi dovoliti, imajo domači dušni pastirji in spovedniki oblast, sosebno kadar zdravnik svetuje ali naroča. Tudi takim, ki služijo ali delajo pri takih ljudeh, kteri niso naše vere, ali ki jim nočejo postnih jedi dajati, naj duhovniki zderžanje od mesa v druge dobre dela spremenijo. Bolehni ljudje, kterim telesna slabost ne dopusti, postne jedi vživati, naj si po svojih dušnih pastirjih od škofa dovoljenje sprosijo, postne dni meso jesti.
HI. Vsi verni katoličani si imajo pri jedi pritergati in se na dan le enkrat do sitega
najesti:
1.	Vsaki dan štirdesetdanskega posta (korizme) razun nedelj.
2.	Vsako kvaterno sredo, petek in saboto.
_ 6 —
3.	V adventu vsak0 sredo in petek (namesto postov, ktere so svoje dni pred prazniki apostolov imeli).
4.	V saboto pred binkoštmi ali Duhovem; v petek pred Petrovim; v sredo pred Gospojnico (vnebovzetjem Marije); v četcrtek pred vsimi Svetniki; v saboto pred praznikom čistega spočetja Device Marije v adventu, in v tork pred Božičem. Ojstro postiti se niso dolžni bolniki, noseče žene in one, ki otroke na persib imajo, ne otroci, ne stari ljudje, ne težaki ali delavci pri posebno težkem delu. Kdor se ne more ojstro postiti, naj si pa po svoji zmožnosti vsaj nekoljko priterga in, kakor sv. Auguštin pravi, naj jokaje vživa ter žaluje, da se postiti ne more.
V Marburgu, 5. nedeljo po razglasenji Gospodovem leta 1867.
Jakob Maksimilian,
Lavantinski škof.
4
Drnci too E. Janschita in Mutinrg.