Poštnina plačana v gotovini
Sped. ir abbon. po: t. - i C.uppo
Katoliški
Uredništvo in uprava: Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Poduredništvo : Trst, Vicolo delle Rose štev. 7
Polletna naročnina	.	Lir	800
Letna naročnina .	.	Lir	1.500
Letna inozemstvo .	.	Lir	2.500
Poštno ček. račun: štev. 24/12410
	
	
	
Leto X. - Štev. 25
Gorica - četrtek 19. junija 1958 - Trst
Posamezna številka L 30
Navodila katoliške Cerkve glede narodnih manjšin
Cerkev je vedno razumela, cenila in ščitila pravice narodnih manjšin.
Temeljne važnosti za razmerje Cerkve do narodnih manjšin je enciklika Pija XII. »Summi Pontificatus« od 20. oktobra 1939.
Glavne misli te enciklike o našem vprašanju so naslednje. Narodi, ki se razlikujejo po načinu življenja in kulturi, ne razdirajo s tem edinstva ljudskega rodu, ampak ga bogatijo in lepšajo s svojimi posebnimi darovi in z vzajemno zamenjavo dobrin. To je pa mogoče samo, če narode veže medsebojna ljubezen.
Izrecno pa papež naglaša: »Cerkev Kristusova, najzvestejša hraniteljica božje vzgojne modrosti, ne more misliti na to in niti ne misli, da bi prezirala ali da ne bi cenila posebnih značilnosti, ki jih vsak narod čuva z ljubosumno ljubeznijo in razumljivim ponosom ter ceni kot dragocen zaklad.« Te besede so tako jasne, da ne potrebujejo nobenega tolmačenja.
Narodne manjšine imajo tudi v Cerkvi enake pravice kakor večinski narodi. Zato papež zopet izrecno poudarja: »Vsi tisti, ki vstopijo v Cerkev, brez ozira na njihovo poreklo ali jezik, morajo znati, da imajo enako pravico otrok v hiši Gospodovi, kjer vlada zakon in mir Kristusov.«
Tudi v konkordatih novejšega časa si je Cerkev prizadevala, da ščiti uporabo jezika in svobodo bogočastja narodnih manjšin. To dokazuje konkordat s Poljsko iz leta 1915, z Litvo iz 1. 1927 in z Nemčijo iz 1. 1933.
Za časa zadnje vojne je Pij XII. tudi poudaril potrebo, da se zaščitijo narodne manjšine in da se tako v svetu ustvari red nravnosti in pravičnosti.
V božičnem nagovoru iz leta 1939 je dejal: »Posebno ena točka je, kateri je treba posvetiti pozornost, če hočemo boljšo ureditev Evrope, in ta se tiče resničnih potreb in pravičnih zahtev narodov, kakor tudi narodnih manjšin.« Torej za pravično ureditev Evrope je potrebna tudi pravična rešitev vprašanja narodnih manjšin.
V božičnem nagovoru vsemu svetu po radiu z dne 24. dec. 1941 Pij XII. razlaga temeljna načela za trdno in trajno ureditev sveta. Papež obsoja zatiranje narodnih manjšin in izjavlja, da »na področju novega reda, ki temelji na moralnih načelih, ni mesta za očitno ali zvijačno zatiranje kulturnih in jezikovnih posebnosti narodnih manjšin, za oviranje in krčenje njihovih gospodarskih sposobnosti, za omejevanje in uničevanje njihove naravne plodovitosti. Čim bolj vestno pristojna državna oblast spoštuje pravice manjšin, tem bolj sigurno in učinkovito sme zahtevati, da njeni člani zvesto izvršujejo državljanske dolžnosti, ki so jim skupne z drugimi državljani.«
Nauk katoliške Cerkve glede narodnih manjšin je jasen. Narodne manjšine imajo ne samo človečanske pravice, ampak tudi svoje posebne, specifične, kulturne pravice, kakor smo jih zgoraj navedli. Te pravice so, kakor pravi Pij XII., »dragoceni zaklad« vsake narodne manjšine. Glede Cerkve poudarja Pij XII., da imajo vsi narodi »enako pravico otrok v hiši Gospodovi«. Pravična ureditev Evrope zahteva, da se pravično reši vprašanje narodnih manjšin. Cerkev obsoja očitno ali Zvijačno zatiranje narodnih manjšin in omejevanje njihovega gospodarskega razvoja. če hoče država, da bodo člani narodne manjšine zvesti državljani, mora Vestno spoštovati pravice te manjšine.
RESNA IN ODKRITA BESEDA KRŠČANSKI DEMOKRACIJI
Dvanajst let krščanska demokracija vlada v naši državi. Imenuje se »krščanska demokracija«, toda njenega stalila In delovanja glede naše manjšine ne •Moremo kot katoličani nikakor odobriti, a,npak odločno obsoditi.
Dejstva govorijo jasno in neizpodbitno! Naše šole, ki so za nas vitalnega, življenj-
skega pomena, še danes niso uzakonjene. Otroci optantov jih ne smejo obiskovati. V okolici Trsta in Gorice se vrši naseljevanje z namenom, ki je vsem jasen. Raz-lašča se naša zemlja, da se iztisne naš kmet.
Naš jezik se zaničuje in prezira. Govoriti v našem jeziku na trgu pred tržaško mestno hišo je težka žalitev italijanskega naroda. V uradih je naš jezik izključen. Javni napisi morajo biti samo v italijanskem jeziku. Priznati slovenskemu jeziku enako pravico kot italijanskemu je »bilinguismo«, težki zločin proti italijanskemu narodu. To ni krščansko, ampak čisto pogansko stališče.
Nedavne volitve so jasno dokazale, na kakšnem stališču stoji krščanska demokracija v pogledu naše manjšine. Vsedržavni svet krščanske demokracije v Rimu je izdal dne 12. aprila 1958 za volitve volilni program, »Programma elettorale della D.C.«. V uvodu se KD sklicuje na krščanska načela (principi cristiani), naglaša krščansko tradicijo. Poudarja, da bo zagotovila vsakemu državljanu svobodo in vedno večjo udeležbo pri upravi države ter polno uživanje njegovih pravic.
Nato podrobno, analitično, kakor pravi program, navaja posebne, specifične sklepe, s katerimi hoče doseči svoje cilje. Prebrali smo pazljivo ta program, a v njem nismo našli niti besedice o pravicah narodnih manjšin, o ureditvi našega šolstva, o jezikovnih pravicah itd. To suvereno ignoriranje pravic narodnih manjšin se nikakor ne strinja s stališčem Pija XII., ki ga je jasno izrazil v svojih izja-
vah kot poglavar katoliške Cerkve. To stališče ni krščansko! To stališče bomo najbolje izrazili z načelom »Cuius regio, illius natio«. Narodnost večine, ki vlada, mora biti izključna narodnost v državi. Torej asimilacija, in sicer rafinirana, to, kar pravi papež, »subdola«, zvijačna asimilacija. Izgovarjanje, da bi »nacionalistični elementi« zapustili stranko, se ne more nikakor opravičiti z moralnega stališča, ker ni nikakor dovoljeno delati krivico narodni manjšini, da se zadovolji poganskemu nacionalizmu.
Tu moramo omeniti žalostno dejstvo, da niti najvišji predstavniki KD niso smatrali za potrebno, da na svojih volilnih shodih izjavijo, da bodo v zakonodajnih ustanovah zastopali tudi pravice narodnih manjšin. Žalostno, zelo žalostno je pa dejstvo, da so celo komunisti uvrstili v svoje liste slovenske kandidate in da so na volilnih shodih govorili tudi v slovenščini. Sinovi teme so modrejši kot sinovi luči! In ali ni KD kriva, da je prenekateri slovenski katoličan glasoval za komuniste?!
NAŠA ZAKLJUČNA BESEDA!
Pri zadnjih volitvah smo glasovali za krščansko demokracijo v trdnem prepričanju, da se bo vendar enkrat v pogledu naše manjšine postavila kot krščanska in demokratična stranka na stališče katoliške Cerkve ter tako popravila, kar je do sedaj glede nas zagrešila, če tega ne bo storila, bo ne samo povzročila pohujšanje slovenskih katoličanov, ampak tudi dala komunistom orožje, ki ga bodo izrabili proti taki »krščanski demokraciji«.
Slovenski narod na našem področju pa pozivamo, da se tudi naprej neustrašno in vztrajno bori za svoje pravice, ker so to pravice, ki nam pripadajo po božjem pravu, ki so ga papeži slovesno potrdili.
R.
General De Gaulle na delu
Po sestavi vlade in prevzemu oblasti v Franciji, se je general De Gaulle obrnil po radiu na Francoze in jim predložil težave, s katerimi se mora boriti Francija. Najprej je obtožil sebično politiko francoskih političnih strank, ki so privedle Francijo na rob revolucije. Nato je pozval Francoze, naj se velikodušno odzovejo in podpišejo državno posojilo. Za francoske afriške posesti je predlagal De Gaulle federacijo in sodelovanje s Tunizijo, Marokom in Indokino.
Glede položaja Francije je De Gaulle izjavil, da pripada Francija zapadu. Toda tu mora imeti tisto vlogo, ki ji pritiče.
Resni politiki vidijo v De Gaulleju edino močno osebnost, ki je v tem trenutku rešila Francijo. Prvo delo De Gaulleja je v tem, da uredi Alžir in uporne vojaške kroge. V Moskvo je De Gaulle poslal Pavla Reynauda, ki se bo pogajal s sovjetskimi gospodarskimi krogi. Kam bo De Gaulle usmeril svojo zunanjo politiko, je težko uganiti. Mnogi sodijo, da hoče Francija zanesti več prožnosti v posredovanje med Vzhodom in Zapadom. Sedaj so na vrsti o-sebna srečanja zapadnih političnih predstavnikov z De Gaulleom. Prvi je na vrsti Mac Millan, nato Dulles in še Adenauer. Francija pa tudi sedaj, ko ima takorekoč vojaškega diktatorja, ne bo mo-
Stalinovske čistke Hruščeva
Novice iz jugoslovanskih krogov potrjujejo vesti, da je v Jugoslaviji nastal ostrejši veter proti stalinovcem. Številni pobegi moskovsko usmerjenih osebnosti iz političnih in vojaških krogov v Albanijo potrjujejo dejstvo o policijskih preiskavah in zapiranju.
Tito je imel nedavno v Labinu govor, v katerem je odgovoril Hruščevu in Kitajcem. V svojem govoru je Tito povedal, da se je gonja v sovjetskem bloku proti Jugoslaviji začela že lani, ko jugoslovanski delegati niso marali podpisati znane moskovske izjave dvanajstih komunističnih držav. S tem podpisom bi se morala Jugoslavija odpovedati svoji neodvisnosti in voditi politiko vzhodnega bloka. Spori, ki so nastopili ob nedavnem komunističnem kongresu, so to napetost le še povečali. Kitajskim komunistom pa je Tito očital, da so pokvarili leninizem in marksizem. Hruščevu je Tito očital nedoslednost, ko ta zopet pogreva znano kominformi-stično resolucijo iz leta 1948. Pred dvema letoma pa je isti Hruščev prišel ponižno v Beograd in obsodil to resolucijo. Tito je dalje govoril o svobodi, ki jo mora i-meti Jugoslavija z zunanjimi državami, zlasti z Ameriko, glede svoje trgovine. Tito je kar naravnost povedal, da ameriško žito ni prav nič slabše od sovjetskega, katerega Sovjeti niso nikdar poslali v Jugoslavijo. Amerika je pomagala Jugoslaviji nesebično in ne s političnimi zahtevami.
Likvidacija Imre Nagya
V Budimpešti so na tajnem procesu obsodili na smrt bivšega ministrskega predsednika Nagyja in generala Maleterja. Predsednik
Nagy je v oktobru leta 1956 ob revolucionarnih dneh prevzel oblast. Ko pa so Sovjeti vdrli v Budimpešto in postavili za predsednika svojo lutko Kadarja, ki je bil prej tudi član Nagyjeve vlade, se je Nagy zatekel v jugoslovansko poslaništvo. Tu je prebil več dni in dobil zagotovilo o prostem izhodu iz Madžarske. Ko pa je stopil na ulico, so ga aretirali in odpeljali v Romunijo. Sedaj so ga postavili pred proces, obsodili in smrtno obsodbo tudi že izvršili.
Enaka usoda je zadela tudi vojnega ministra v Nagyjevi vladi generala Maleterja. Ta se je v i-menu vlade udeležil pogajanj s Sovjeti o umiku sovjetske vojske iz Madžarske. Na teh pogajanjih pa je bil aretiran in zaprt. Sedaj
so ga postavili pred sodišče in usmrtili.
Vest o tem tajnem procesu samo potrjuje dejstvo, kako žalostno vlogo igra ministrski predsednik Kadar. Če se samo s procesi in smrtnimi obsodbami more držati na oblasti, potem vidimo, koliko velja toliko opevani komunistični paradiž.
Zapadni svet so smrtne obsodbe na Madžarskem zelo pretresle; vsi so jih obsodili, celo stari prijatelj komunistov Nenni. Gotovo je, da taki ukrepi komunistom v zapad-nem svetu škodijo. Če se morajo kljub temu k njim zatekati, delajo to zaradi notranje nujnosti. Vsi trdijo, da so Nagyja in tovariše usmrtili zato, da dajo lekcijo Titu. Morda pa tudi komu drugemu, ki bi se rad upiral.
Kaj hočejo na Cipru
Položaj na Cipru se je zadnji čas močno zaostril. Sedaj napadi ne veljajo več le Angležem, temveč so se med sabo začeli napadati domačini, to je Grki in Turki. Na obeh straneh je že večje število žrtev. Oboji, Grki in Turki, in za njima vlade v Atenah in Ankari pa se pritožujejo, da Angleži niso sposobni, da bi naredili mir in zaščitili prebivalstvo. Angleži so sedaj poslali na Ciper večje število padalcev. Turčija zahteva razdelitev Cipra med Grčijo in Turčijo, Grčija se temu upira. Anglija pa se bavi z načrtom, kako podeliti otoku samoupravo in pozneje zadevo zaključiti z referendumom. Zaradi turških izgredov proti Grkom na otoku, je grška delegacija v atlantskem štabu v Smirni nenadno in brez odpovedi zapustila Turčijo in odšla v Ate-
ne. Položaj na Cipru pa je toliko bolj resen, ker se zaostruje tudi položaj v bližnjem Libanonu.
Položaj v Libanonu
Libanonska vlada se je pritožila na Varnostni svet zaradi vmešavanja Združene arabske republike v libanonske notranje zadeve. Delegati Varnostnega sveta so u-gotovili, da orožje in hujskanje res prihaja v Libanon iz Združene arabske republike. Ko so delegati Varnostnega sveta začeli s svojim opazovanjem in iskanjem krivcev, so uporniki še stopnjevali svoje delovanje in tako pokazali svojo moč. Uradna vojska zaenkrat ne nastopa in se omejuje le na obrambo in skuša tako doseči pomirjenje. Če bo položaj
gla postavljati prevelih političnih sprememb, ker je pač finančno odvisna od Amerike in Nemčije.
FRANCIJA IN ITALIJA
Francoska diplomacija je po zadnjih spremembah tudi zahodnim zaveznikom naglo dajala zagotovila, da se zunanja politika Francije pod De Gaulleom ne bo spremenila. Toda ta zagotovila sama ne morejo razpršiti upravičene zaskrbljenosti, ki je nastala v zahodnih prestolnicah glede tega. V trenutku, ko je jasnost potrebna zaradi koristi vseh, vsebuje francoski položaj negotovosti in dvo-umja, ki se kažejo v sami sestavi De Gaulleove vlade in ki bi utegnila Francijo privesti do skrajno nevarnih stališč.
Spričo tega je prav, da si zahodne diplomacije z italijansko vred prizadevajo, da bi pri napovedanih sestankih z De Gaulleom in po drugih poteh dosegle, naj francoski voditelj pri svojih odločitvah upošteva opredelitev tistih svojih ministrov, katerih preteklost je nesporno demokratična in ki predstavljajo nepretrganost francoske zunanje politike.
Zal se je po znamenjih iz Pariza treba bati, da bodo bližnjo dejavnost francoske vlade označevala dvoumna in nasprotujoča si stališča. Nasprotujoče si težnje v De Gaulleovi vladi veljajo atlantski politiki, evropskemu združevanju in odnošajem s Sovjetsko zvezo.
Čudna sestava nove francoske vlade, v kateri so poleg odkritosrčnih demokratov tudi zastopniki konservativnih in nacionalističnih teženj, katerim niti sam De Gaulle ni tuj, vzbuja domnevo, da bo ta vlada v najboljšem primeru skušala dati kaj zadoščenja francoskemu ponosu zlasti na vojaškem področju in v atlantskih poveljstvih. Glede tega je treba pričakovati močnega pritiska.
Kar se tiče evropskega združevanja, bi bila neodpustljiva napaka, če bi zaradi francoskega gospodarskega položaja zadrževali u-veljavitev Skupnega evropskega tržišča. Vsaka zamuda ali odlašanje bi koristilo francoskim konservativnim krogom in pa tistim evropskim državam, ki nasprotujejo gospodarski združitvi. Če bi danes tem krogom dali možnost, da se povežejo in prevladajo, bi to pomenilo, da bi za vselej uničili delo zadnjih let. Zaradi tega je treba najti drugih poti za zadostitev francoskih potreb.
Sovjetske izkušnje do Francije so zelo zahrbtne in zapeljive, in Moskva bi dosegla naj večji uspeh, če bi se ji posrečilo vzpostaviti neposredni stik s Parizom za hrbtom Zahoda. Na splošno sodijo, da De Gaulle ne bo hotel izpostaviti svoje države hudim posledicam, ki bi se rodile iz enostrankarskega približevanja Sovjetom. Dejstvo pa je, da bo šel v Moskvo bivši ministrski predsednik Reynaud. S kakšnimi navodili, ni še jasno.
šel dalje svojo pot in se ostril, bo moralo nastopiti ameriško bro-dovje, ki je že v Sredozemlju, in pa angleške sile, ki so razmeščene na Cipru. Vse pa kaže, da so si sedaj izbrali šibki Libanon, kjer naj se srečajo ne sile manjših, ampak velikih, ki pošiljajo v žerjavico po kostanj svoje opričnike.
NAŠ TEDEN V CERKVI
22.6. nedelja, 4. pob.: sv. Akacij, m.; sv. Pavlin, š.
23.6. ponedeljek: sv. Jožef Kafasso, spozn. 24. 6. torek: sv. Janez Krstnik, predhodnik
J. Kr., m.
25:6. sreda: sv. Viljem, opat
26.6. četrtek: sv. Janez in Pavel, m.
27.6. petek: sv. Ladislav, kralj
28.6. sobota: sv. Irenej, škof, m.
*
SV. PAVLIN (j 431), rojen v Bordoju na Francoskem, v odlični družini, je po končani šoli stopil v državno službo; postal je senator in celo konzul. Kot vladni namestnik v provinciji Kampaniji je imel svoj sedež v mestu Nola. Tam ga je spreobrnil h krščanski veri tamkajšnji škof, sv. Feliks.
Odpovedal se je državni službi in se vr-
I Z SV. EVANGELIJA
isti čas, ko so množice pritiskale za Jezusom, da bi poslušale božjo besedo in je on stal ob Genezareškem jezeru, je zagledal dva čolna, ki sta bila pri bregu; ribiči so bili izstopili in so izpirali mreže. Stopil je v enega izmed čolnov, ki je bil Simonov, in ga prosil, naj odrine malo od kraja; in sedel je ter iz čolna množice učil. Ko je pa nehal govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite svoje mreže na lov.«
— Simon se je oglasil in mu rekel: »Učenik, vso noč smo se trudili in nismo nič ujeli; toda na tvojo besedo bom vrgel mrežo.«
— In ko so to storili, so zajeli veliko množico rib, da se je njih mreža trgala. Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Ti so prišli in napolnili so oba čolna, da sta se skoraj potapljala. Ko je pa to videl Simon Peter, je padel Jezusu k nogam in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek.« — Groza je bila namreč obšla njega in vse, ki so bili z njim, zaradi ribjega lova, ki so ga bili zajeli; prav tako pa tudi Zebede-jeva sinova, Jakob in Janez, ki sta bila Simonova tovariša. Jezus pa je Simonu rekel: »Ne boj se; odslej boš ljudi lovil.« — In potegnili so čolne h kraju, popustili vse in šli za njim.
*
Evangelij poroča o čudežnem ribjem lovu. Apostoli — tedanji ribiči — so lovili celo dolgo noč, ne da bi kaj ujeli. Ves njihov dolgotrajni trud je bil zaman. Naveličani, utrujeni in malodušni so se vračali na dom. A glej čudo! Na Jezusovo pobudo so nenadoma u-jeli nepričakovano množino rib. Mreža se je kar trgala od prevelike teže. Apostolom so od začu-
Narodni spomenik 300 duhovnikom
V letih tuje okupacije in osvobodilnih bojev med zadnjo vojno je v Italiji izgubilo življenje 300 duhovnikov, ki so padli ali kot' žrtev nacifašizma ali pa komunistov. Primat ima Emilija, kjer so pobili 53 duhovnikov. Zadnji je padel 18. junija v S. Martino di Correggio leta 1946; bil je to domači župnik don Pessina, ki so ga iz zasede ustrelili rdeči krvniki. Katol. akcija je sklenila, da sc teh žrtev na poseben način spomni, ko so skoro vsi nanje pozabili. Vsled tega so napravili načrt, da bodo v spomin vsem 300 duhovnikom, žrtvam zadnje vojne, postavili spomenik v S. Martino di Correggio v škofiji Reggio Emilia. Spomenik bo obsegal cerkev in poleg velik odprt pravokoten obzidan prostor; ob zidu bodo v reliefu izklesane postaje križevega pota. Temeljni kamen za to veliko monumentalno delo so postavili ta teden v sredo 18. junija.
Kdaj bo mogel slovenski narod postaviti sličen spomenik svojim duhovnikom, žrtvam zadnje vojne in revolucije, ki leže prav tako nezakopani in pozabljeni vsepovsod?
Newmann na poti k oltarju
V škofiji Birmingham v Angliji so začeli škofijski proces za proglasitev za
nit na Francosko. Ko je tam oslepel, mu je vid vrnil čudežno sv. Martin, škof. Na Španskem je bil posvečen v duhovnika. Odtod se je vrnil v Nolo. Tam je postal po smrti sv. Feliksa škof.
Veliko je pisal in pesnil. Bil je v tesnih zvezah s tedanjimi učenimi in svetimi možmi, kot s sv. Avguštinom, sv. Ambrožem in dr.
Ko so divji Vandali vdrli v deželo, je posebno skrbel za reveže. Ko ni imel denarja, da bi odkupil iz suženjstva edinega sina neke vdove, se je sam dal namesto njega za sužnja. Odtod se je vendar vrnil in vodil škofijo do svoje smrti, umrl je 78 let star.
Po drugi svetovni \>ojni je posebno veliko poznih poklicev za duhovniški stan; morda bi se tudi pri nas - našel kdo, ki bi sledil sv. Pavlinu?
denja žarele oči, in vse navzoče je zajela neka čudna groza. Zgodil se je očiten čudež. Kaj takega se menda Petru in njegovim tovarišem ni še nikoli pripetilo. Spontano je padel pred Gospodom na kolena in podal tisto ganljivo izjavo. — S storjenim čudežem je Odrešenik izpričal svoje božanstvo, svojo vsemogočnost in vsevednost. Izzval je vero vase. Z istim čudežem potrjuje tudi našo vero: vedno bolj trdno verujemo, da je Jezus bil Bog, ki se je za nas ljudi učlovečil, da bi nas s svojo smrtjo na križu odrešil in večno zveličal. Prišel je med nas kot človek, da bi nas naučil prav živeti.
Zgodba vsebuje tale nadvse važen in neobhodno potreben nauk: Mi smo popolnoma odvisni od Boga. Božja pomoč nam je nujno potrebna. Brez Boga ne zmoremo ničesar, nasprotno, z Bogom premoremo vse. — Ne bodimo torej slepi, samovoljni, maloverni in ne-zaupni! Ne pozabljajmo nikoli Boga! Kdor Boga na tem svetu pozablja, takega bo Bog za vedno pozabil. So ljudje, ki mislijo, da je potrebno samo delo: da ti Bog samo toliko pomaga, kolikor ti sam narediš. Kako se take osebe motijo! Bolj kot delo nam je potreben božji blagoslov. Brez Boga mi ne moremo nič. »Moli in delaj !« je dejal sv. Benedikt. Na prvo mesto je postavil molitev. Kaj ti pomaga vse delo, če ti Bog ne bo dal zdravja in svojega blagoslova! Vse v našem življenju zavisi v prvi vrsti od Boga. Zato začenjajmo delo z molitvijo! Spremljajmo ga zopet z molitvijo ! Priporočajmo ga stalno Bogu! Priporočajmo Jezusu nas same in vse naše delo! Kličimo nase božji blagoslov! Ponižno prosimo Boga za zdravje, moč, srečo, za vse koristno in potrebno! In vedno znova se mu zahvaljujmo!
svetnika znanega angleškega kardinala Newmanna, konvertita in pisatelja, ki je umrl leta 1890. Pri tem procesu bodo pregledali vse njegove spise. Prerešetali bodo njegovo življenje in vse njegovo delo. Ce bodo zaključki preiskave ustrezali cerkvenim predpisom, bodo v Rimu začeli s pravim procesom, ki naj bi ugotovil, če je bil kardinal Nevvmann res svetnik. Pa tudi to ne bo dovolj. Potrebna sta namreč vsaj dva čudeža, s katerima Bog potrdi človeško sodbo.
Prošnja za pomoč
Holandski škofje so v posebnem pismu prosili vernike, naj učinkovito podprejo katoliške vzgojne zavode in znanstvene ustanove. Ti zavodi in gradnja novih so katoličanom prav tako potrebni kot gradnja novih cerkva.
Verniki dajo radi za cerkve
V Utrechtu so razpisali zbirko za gradnjo novih cerkva. Odziv je bil tolikšen, da so za 300 odstotkov presegli zaprošeno vsoto.
100 let teološke fakultete v Insbrucku
Fakulteto je ustanovil cesar Franc Jožef 4. nov. 1857. Vodstvo fakultete je bilo zaupano jezuitom, ki jo vodijo še danes. Konec maja so obhajali stoletnico delo-
vanja fakultete. Pred sto leti je imela fakulteta 2 redna in 16 izrednih slušateljev. Danes pa šteje 470 slušateljev. Od teh jih je 70 iz Amerike in 50 iz Nemčije. V tem času je na fakulteti končalo svoje študije med drugim 91 škofov, 8 kardinalov in 49 opatov in generalnih redovnih predstojnikov.
Med nacistično zasedbo je fakulteta nadaljevala delo v Švici v kantonu Wallis. Slavnosti se je udeležilo 300 gostov, med njimi kard. Frings in avstrijski prosvetni minister. Trenutno študira na fakulteti 25 različnih narodnosti.
Izmed naših duhovnikov so študirali v Insbrucku: nadškof msgr. Fogar, škof dr. Srebernič, pok. msgr. Brumat, pok. č. g. Berbuč, msgr. Velci, stolni župnik v Gorici.
250 let ljubljanskega semenišča
Dne 9. maja je preteklo 250 let, kar so blagoslovili temeljni kamen sedanjega lju-
Cesarica Marija Terezija je veliko prispevala k ustanovitvi goriške nadškofije. Smatrala jo je za enega »najbolj blišče-čih spomenikov njenega velikega imena«. Bogato je obdarovala goriško stolnico; nadškofa ,je dvignila v dostojanstvo kneza sv. rimskega cesarstva, kanonike je odlikovala z izrednimi častmi in predpravicami. Kot je cenila prvega goriškega nadškofa grofa Karla Attemsa, tako je izkazovala vso naklonjenost njegovemu nasledniku nadškofu Rudolfu Edlingu: tudi njega je odlikovala s knežjim dostojanstvom, imenovala ga je za dvornega svetnika; ob raznih prilikah mu je poklonila razne darove, zlato uro, knjigo premišljevanj z lastnoročnim pripisom: »Vaša prijateljica Marija Terezija.«
Njen cesarski sin Jožef II. pa je zavzel do goriške nadškofije in njenih nadškofov vse drugačno stališče. Ta prosvitljeni vladar je hotel z močno roko uresničiti utopistične zamisli tedanjih filozofov in ekonomistov, pa čeprav bi moral postaviti na glavo ves obstoječi red. Menil je, da bo zagotovil svojim narodom gospodarsko blaginjo s tem, da z moderno, strogo utilitaristično zakonodajo načrtno preuredi vsa področja javnega življenja. Vse se mora podrediti največjemu zakonu: služiti izključno skupnemu gospo-darskefnu blagru.
Reformistični zanos Jožefa II. je zajel prav vse odseke državnega ustroja. U-stavil se ni niti pred tisočletno zgradbo kat. Cerkve. Sklenil je, da preuredi v celoti sestav škofijskih ozemelj Notranje Avstrije, h kateri so tedaj spadale štajerska, Koroška, Kranjska, Gorica, Trst in avstrijski del Istre. Cerkvene province bi morale imeti iste meje kot civilne; mesta, ki so bila sedež deželni vladi, bi morala biti tudi sedež metropolitu ali nadškofu. Zato pa je bila goriška nadškofija v očeh Jožefa II. pravi nestvor: kako naj goriški metropolit stoluje v Gorici, majhnem mestu ob državni meji? Nadškofijo je treba ukiniti in nadškofijski sedež prenesti v Gradec, kjer je bila tedaj deželna vlada!
NADŠKOF EDLING ODKLANJA JOŽEFINIZEM
Goriški nadškof Edling se je tem načrtom upiral, že zato, ker je razmejitev in razporedba škofij zadeva papeža in ne cesarja. Sicer pa je bil v sporu s cesarjem že poprej. Zanikal mu je pravico, da bi se vtikaval v cerkvene zadeve. Zato pa ni objavil v goriški nadškofiji cesarskih odlokov o priznanju in toleranci ne-katoliških verstev, o spregledu zakonskih zadržkov, o spregledu od zaobljub. Nastopil je tudi proti temu, da bi cesar omejeval oblasti in fakultete, katere je papež dal raznim škofom.
Cesar Jožef II. je tedaj udaril. Ukazal je nadškofu, naj v treh dneh objavi odloke, sicer mu bo zaplenjeno premoženje. Ko mu je nadškof v pismu obrazložil, da tega ne more v vesti storiti, je vladar izdal ukaz, naj v 24 urah objavi odloke in odpotuje na Dunaj na razgovor ali pa preda odpoved goriški nadškofiji.
Bilo je 13. marca 1782. Gorica je bila praznično ozaljšana in v veselem pričakovanju papeža Pija VI., ki je bil na potu na Dunaj, da bi pregovoril Jožefa II., naj opusti svojo cesaropapistično politiko. Kar se v mestu zve, da je mestni glavar predal nadškofu stroge cesarske ukaze, ta pa da je nemudoma sklical konzistorij, dal naročila glede sprejema sv. očeta in odpotoval na Dunaj. Takoj zunaj mesta je srečal kočijo apostolskega nuncija msgr. Garampija, ki je prihajal
bljanskega semenišča zraven nove stolnice, ki je bila slovesno posvečena leto prej. V semenišče so prišli prvi bogoslovci leta 1717.
Nehru hvali misijonarje
Na zborovanju indijskih zdravnikov je Nehru pozval zdravnike, naj goje duha požrtvovalnosti, kakor ga imajo katoliški misijonarji. Poudaril je, da so bili misijonarji prvi, ki so se upali približati divjim rodovom, ki živijo v nepreglednih vzhodnih predelih države. Nadalje je rekel, da so veliko govorili o junaštvu plezalcev, ki so osvojili Mont Everest, a malokdo ve, da so bile njihove nevarnosti mnogo manjše, kakor pa nevarnosti misijonarjev v Indiji pred 30 leti.
Slovenski novomašniki
V ljubljanski škofiji bodo posvetili letos pet novomašnikov, v mariborski šest in v goriški administraturi, to je v delu goriške škofije, ki je v Jugoslaviji, pet.
z Dunaja, da sprejme papeža ob vstopu v avstrijske dežele in ga spremlja na potu. Nadškof je poročal nunciju o zadevi. Rekel mu je, da bo vztrajal na svojem stališču. Drugega dne je dospel v Gorico sv. oče. Prenočil je v palači grofov Lanthieri, a bil je zelo žalosten. Preizkušnje goriškega nadškofa so napovedovale, da bo tudi njegova pot na Dunaj brezuspešna.
Jožef II. je sklenil, da stre vsak odpor goriškega nadškofa še predno pride papež Pij VI. v prestolnico. Naročil je, naj Poverjeništvo za cerkvene zadeve izreče škofu najstrožji ukor in naj ga pod grožnjo odstavitve prisili, da objavi cesarske
Pred devetimi leti je belgijski dominikanski redovnik pater Pire začel svoje človekoljubno delo v korist beguncev. »Begunsko pomoč« in »Evropsko naselje«, ustanovi, ki ju je on zamislil, so preimenovali v »Evropo srca«. Francoska vlada je še na poseben način pripoznala delo tega velikega apostola in ga odlikovala z redom Častne legije. Prav tako so ga navdušeno podprli tudi drugi francoski višji krogi, zanj so se zavzele še razne države, kakor Nemčija, Avstrija, Italija, Luksemburg, Švica in Belgija
Dobrodelna ustanova »Begunska pomoč« skrbi predvsem za domove ostarelih in za delo nezmožnih beguncev ter za evropska naselja. Ta človekoljubna križarska vojska združuje v istih idealih več kot 50 tisoč oseb, ne glede na veroizpoved, ideologijo in narodnost. Francosko sekcijo vodi patronat najvišjih predstavnikov svetne in cerkvene oblasti: Guv Mollet, pastor Boegner, Georges Duhamel, veliki rabin Kaplan, Frangois Poncet, Robert Schuman, prof. Brouardel, Raoul Follereau, Charles Peguy. Prav tako je tudi po sekcijah ostalih držav. V odborih patronatov so združene v istem bratskem duhu osebe vseh narodnosti, veroizpovedi in političnih struj.
Razumljivo, da je pater Pire pri tem svojem velikem delu iskal zaslombe tudi pri Evropskem svetu in ne zaman. Visoki politiki spremljajo z zadovoljstvom in občudovanjem njegovo delo. Tako je predsednik Dehousse izrazil željo, da bi prihodnjo Nobelovo nagrado za mir podelili prav temu zglednemu duhovniku.
Domovi za onemogle begunce
Ta človekoljubna ustanova ščiti predvsem tiste, ki si iz enega ali drugega razloga niso mogli ustvariti normalnega življenja v tujih državah, zlasti v prekomorskih, kakor se je posrečilo milijonom drugih soubežnikov z Vzhoda. To so predvsem intelektualci, stari in bolehni, pohabljenci, člani številnih družin, skupno približno 300 tisoč oseb, ki so primorane ostati v Nemčiji, Avstriji in Italiji, ker si nobena druga država noče prevzeti bremena teh brezpravnežev, od katerih bi ne imela nobenih ekonomskih koristi.
Na desetine tisočev teh beguncev živi še vedno po zasilnih stanovanjih. Sila razmer jih je iztrgala z rodne grude, odvzela jim toploto domačega ognjišča, materine besede, odvzela jim prijatelje in znance, tako da jim dan za dnem vedno bolj zamira upanje, da bi še kdaj zaživeli človeka vredno življenje. Ce bi ne bilo »Evrope srca«, bi še nadalje živeli v zagrenjenosti in pozabi, vse dotlej, dokler bi
odloke. Nadškof je izjavil, da v vesti ne more tega storiti. Poverjeništvo se ni drznilo zahtevati . škofove odpovedi, ker so vsak čas pričakovali	prihod	papeža	Pija VI. Nasvetovalo je	cesarju,	naj	zadevo
preloži. A ta je ves besen ukazal:
še danes naj se nadškof pozove pred Poverjeništvo. Sporoči	naj se	mu,	da	ne
bo zapustil dvorane,	dokler	ne	bo	ali
zaukazal svojemu konzistoriju, da takoj objavi cesarske odloke, ali pa dal pisme; ne odpovedi goriški nadškofiji. V tem zadnjem slučaju, naj se mu pove, da mu je prepovedan povratek na Goriško.«
Poverjeništvo je postavilo msgr. Edlinga pred težko izbiro: ali se ukloni in objavi odloke in s tem pomiri cesarja ter tako prispeva k temu, da bo cesar dostopnejši papežu — ali pa se odpove škofiji in tako še hujše razdraži cesarja, kar bo imelo za nujno posledico, da bo cesar toliko bolj nepopustljiv napram papežu, kar bo nesporno hudo škodovalo vsej Cerkvi.
Da bi ne škodoval papeževemu posla-nju, se je nadškof Edling odločil za objavo jožefinske zakonodaje tudi v goriški nadškofiji. Bila je to zanj izredno težka žrtev, ki je ostala brez sleherne koristi. Jožef II. je poskrbel, da je nadškof Edling izginil z Dunaja, ne da bi srečal papeža...
Nadškof se je po svojem povratku v Gorico čutil zelo ponižanega. Plemstvo in del duhovščine, ki sta ga sprva podpirala v odklanjanju jožefinskih novotarij, sta se ga poslej ogibali. Nadškof je čutil, da je padel v nemilost pri cesarju, zato pa je pooblastil kanclerja Mihaela Godina, naj kar sam podpisuje nadaljne cesarske odloke ter drži stike s civilnimi oblastmi. Sam pa se je toliko gorečneje posvetil duhovni vladi in neposrednemu pastiro-vanju. Čutil se je srečnega, ko je prišel v stik s škofljani, zlasti na pastoralnih vizitacijah in pri birmovanju.
(Se nadaljuje)
jih ne uničilo pomanjkanje in bolezni.
Begunska organizacija patra Pira stremi za tem, vrniti tem nesrečnežem z:r' panje, vrniti jim dom in družino, pa čeprav v tuji državi. Z vsemi sredstvi skuša lajšati njihovo težko bol. Poleg materialne pomoči jim skuša dati tudi moralno pomoč in oporo. Čestokrat je človek bolj potreben tople, dobrohotne besede kot pa kruha. .Zato pa je ta dobrodelna ustanova organizirala drugo, skrito in tiho akcijo. Poskrbela je, da so družine na Vzhodu navezale pismene in tudi o-sebne stike z begunskimi družinami in posameznimi begunci in sam Bog ve, kako veliko tolažbo črpajo ti brezdomci iz tolažljive zavesti, da niso na svetu od . vseh pozabljeni.
Predvsem pa je begunska ustanova patra Pira poskrbela za ostarele in onemogle begunce, ki so na večer življenja in v najtežjih urah ostali sami na svetu. Zanje je odprla v Belgiji domove, kjer so starčki z vsem preskrbljeni, ne morda ker dobivajo begunsko podporo ali kako drugo pomoč, marveč ker jih vzdržuje plemenito belgijsko ljudstvo.
Evropska naselja
Pater Pire je v svoji veliki skrbi in lju- , bežni do beguncev šel še dalje. Ustanovil je »Evropska naselja«, kjer skuša vrniti družinam njihovo dostojanstvo s tem, da jim oskrbi lastna stanovanja,' družinskim očetom delo, otrokom pa varno zavetje pod toplim družinskim krovom. Po begunskih taboriščih je bilo vse to nemogoče. In največje žrtve so bili prav otroci. »Begunska pomoč« skuša predvsem tej drugi generaciji pripraviti dostojno življenje, skuša jih rešiti in jih vključiti v normalni red svobodnih državljanov.
Doslej je ta dobrodelna begunska ustanova zgradila že troje takih naselij, in sicer v Aquisgrani in Augsburgu v Nemčiji ter v Bregenzu v Avstriji. Za to pomlad ima v načrtu še dve, v Saarrebruc-kenu in v bližini Bruslja. Pozneje bo podobno naselje zgradila tudi v Bielli v Italiji. Državne avtonomne sekcije te ustanove skušajo po svojih močeh podpreti te velikopotezne načrte.
»Evropa srca« je tako rekoč »dopolnilo duše«, brez katere bi Evropa kapitalistov in politikov ne mogla živeti. Zadostuje, da pomislimo na našo nemoč ob žalostnih budimpeštanskih dogodkih, ko je pred očmi vsega svobodnega sveta skoro izkrvavel junaški madžarski narod. Zato lahko rečemo, da predstavlja »Evropa srca« solidarnost svobodne Evrope do Evrope molka in trpljenja.
življenji
Dr. R. Klinec:
Nadškof Edling in cesar Jožef II.
PATER PIRE-APOSTOL »EVROPE SRCA"
Komunistični Kras?
Kras nad Trstom je dal italijan-skim komunistom večino svojih glasov; tudi italijanski socialisti, ki jim botrujejo sedaj jugoslovan-ski komunisti, so dobili kar čed-no število glasov.
Ljudje, ki prihajajo iz Jugosla-vije, se na moč čudijo, da so Slovenci dali tako veliko prednost komunistom, to je tisti stranki, ki le vzela našim bratom v matični državi vso svobodo, jih oropala blagostanja in jih ponižala na stopnjo brezpravnih garačev.
Takole nam dati za dnevom govorijo tisti, ki »okušajo srečo socializma« : »Vaši ljudje so presiti. Tistim, ki so volili komuniste, svetujemo eno samo zdravilo: preselijo naj se k nam ali na Češko ali, še bolje, v Rusijo. V zelo kratki dobi bodo ozdraveli in si zaželeli svoje resnično demokratično Življenje. Toda ti vaši ljudje hodijo k nam, samo da se najedo Poceni in da napolnijo avtomobile Z bencinom.«
Dalje se vprašujejo, kako da Primorci, ki so toliko pretrpeli Pocl fašizmom, niso še odprli oči Ui videli, da je komunizem mnogo hujši tlačitelj kot fašizem. Kako da nočejo videti ogromne razlike med komunistično revščino in rcs demokratičnim blagostanjem? Zakaj pa so skoraj vsi Primorci, ki so bili svoj čas pri nas, odja-drali, domov, kjer se bolje živi? Zakaj iščejo v Trstu delo za svoje sinove, ki so sedaj zaposleni v komunistični deželi? Kljub temu so volili komuniste in hoteli zmago komunizma!
Kaj naj odgovorimo tem našim bratom iz Jugoslavije, ki so pričakovali, da jih bomo podprli s tem, da ne bomo volili njihovih tlačiteljev-komunistov?
Prav imate, slovenski bratje iz matične države, da ste razočarani nad našimi volivci! Da, odrekli so vam moralno podporo. Dali so *ain jo pa drugi: Italijani, ki so fiagali s svojo krščansko demokracijo, in Belgijci s krščansko socialno stranko, ki je porazila socialiste !
Pravite, da so ljudje okrog Trsta presiti. V veliki meri to drži. Kdor je presit, je slep! »V Jugoslaviji se dobro in poceni je, bencin in tobak sta tudi po nizkih ce-Uah,« tako modrujejo ti slepci. Gotovo, z italijanskim denarjem Živiš poceni v Jugoslaviji. Nimajo Pa toliko razuma, da bi se vprašali, s kakšno težavo in trudom si delavci poskrbe najpotrebnejše Za življenje. Jugoslovanski delavec Uima denarja, da bi si kupoval motorjev, avtomobilov, modernih štedilnikov, krasnega pohištva in oblačil. Take zaslepljence bi o-Zdravila samo izkušnja na lastni koži.
Vedite pa tudi, da je bila komunistična propaganda za volitve
temeljito pripravljena in dobro izvedena po naših vaseh in pri naših delovnih ljudeh v Trstu. Komunistične agitatorke so hodile od hiše do hiše z geslom: »Za delavca in za Slovenca! Vidalija bomo odstranili, Bernetičevo postavili na prvo mesto. Edino mi vas branimo!« S tem so pridobili ljudi. Da so še bolje uspeli, jim je močno pripomogla prepoved slovenskega govora na trgu Unitd. S tem argumentom so z lahkoto pridobivali glasove zase in jih trgali od krščanske demokracije.
Druge stranke niso pri nas nič ali zelo malo agitirale. Za italijanske socialiste je pridobival Primorski dnevnik in pa dr. Bi-
TRINAJSTA
Meseca junija obhajamo že trinajstič Žalostno obletnico izdajstva in pobitja Slovenske narodne vojske.
Mali slovenski narod je imel v svoji Zgodovini velike in zaslužne može, katerih se radi spominjamo, saj so svoja dela posvetili v korist naroda. Zasluinost teh mož je brez dvoma velika, vendar se ne da primerjati z možmi, ki so dali svoje Življenje ter so se žrtvovali za narod v najbolj tragičnem trenutku njegove zgodovine, ko mu je šlo za biti ali ne biti. Takrat so se dvignili možje, kakor ing. Emer, prof. Erhlich, Kikelj, Praprotnik, dr. M. Natlačen, stotnik M. Kranjc in mnogi drugi. Opozorili so narod, kaj vse se skriva pod tako zvano »osvobodilno fronto«. Narodu so povedali resnico, ker so mu hoteli dobro, zato so morali drug za drugim umreti pod zahrbtnimi komunističnimi streli. Komunisti so takrat mislili z likvidacijo teh mož zatreti protikomunistično idejo in narod preplašiti. Toda tu so se uračunali. Pošteni sinovi in možje slov. naroda so vstali kakor falange ter se začeli organizirati v »vaške straže« in kasneje v »domobrance«. Sledili. so možem, ki so jim zaupali.
In ta vojska — cvet slov. naroda, se je umaknila pred titovsko-ruskimi hordami iz domovine v Avstrijo, skupaj s tisoči in tisoči civilnih beguncev. Zaprosili so britansko poveljstvo za politični azil v smislu mednarodnega prava. Angleži so ga sicer obljubili, a ne dali.
Življenje 12.000 slov. mladih fantov in mož je bila cena za mali košček slovenske koroške zemlje od Celovca do Drave, s katerega se je umaknila komunistična vojska, in to takoj, ko so Angleži prisilno izročili njim prvi transport.
Na način, ki ni vreden človeka, je bilo mučenih in pobitih več kot 11.000 slov. fantov in mož, izdanih z lažjo in zvijačo smrtnemu sovražniku vsega, kar je vernega in nekomunističnega. Smrt teh fantov ni služila namenu, kakor so mislili komunisti; tudi kri, posebej še nedolžnih ljudi ne ubije in ne zaduši katoliških idealov in ljubezni do domovine.
Majnika in junija leta 1945 so nam naši
dovec. Trst Tržačanom, Fronta za neodvisnost in Kršč. dem. so se le enkrat oglasili, a vsi v italijanščini. Jasno, da jih nihče ni poslušal.
Krščanski demokraciji so dali glas tisti resni Slovenci, ki dobro poznajo zvitost komunističnih obljub. Kdor je vedel, da je komunizem živo nasprotje krščanstva, svobode in sleherne omike, ta je podprl krščansko demokracijo. S tem je hotel zajeziti moč komunistov, da bi ne prišli na vlado. Dali so svoj glas krščanski demokraciji, da si ohranijo svobodo, vero. In končno so ga dali v upanju, da bo vlada postala do Slovencev pravičnejša.
Ko se bo pa spet prikazala Lipa pri občinskih volitvah, takrat se bomo vsi slovenski krščanski ljudje vrnili v njen objem!
OBLETNICA
soborci pisali z lastno krvjo oporoko, nam zabičevali z zgledom junaštva in mučeni-štva, da so ti ideali vredni cene življenja. In od tedaj je vsak majnik in junij za nas ponoven opomin iz grobov in podzemskih jam, da se znova zavemo njih Žrtve, da v nas zaplamti spet ogenj ljubezni do trpečega naroda, da se spomin nanje spremeni v vročo molitev k Bogu za njih večno plačilo, v naših srcih pa obnovi duh zvestobe narodu in zavest odgovornosti za njegovo bodočnost.
Ta glas nam še močneje doni prav te ani, ko je komunistično nasilje zagrešilo nov zločin nad voditelji madžarske ljudske revolucije iz l. 1956. Imre Nagvjem, generalom Maleterjem in drugimi.
Med trnjem in osatom
»Primorski dnevnik« bole ušesa
Primorski je med pismi uredništvu prinesel tudi pismo nekega bralca iz Gorice, ki se je vrnil s potovanja po Italiji in tam videl marsikaj, česar Gorica nima. Med temi stvarmi mu je na poseben način ugajalo, da v velikih ital. mestih kot so Milan, Turin in Rim ni slišal nikjer zvonjenja po cerkvah. Ko se je vrnil v Gorico, pa ga, šment, ravno opoldne zbudi iz sladkega spanja zvon sv. Ignacija (ali kake druge goriške cerkve, saj tega ne pove). Zato predlaga, naj bi na ljubo boju zoper ropot prepovedali cerkveno zvonjenje (da bi on lahko opoldne mirno sanjal o rdečem paradižu, kjer je zvonjenje prepovedano, oziroma omejeno po policijskih predpisih).
Pred časom je tržaški Piccolo prinesel sličen protest neke bralke, ki jo je motilo zvonjenje v cerkvi sv. Ignacija. Na protest je odgovoril cerkovnik sv. Ignacija. Somišljeniku Primorskega bi oni odgovor lahko zadostoval, saj ga je gotovo bral. A se vidi, da je neke trne težko izdreti. Zato onim, ki jih bole ušesa zaradi cerkvenega zvonjenja, povemo, da je že Odisej iznašel zanje zdravilo: z voskom naj si zamaše ušesa, ko gredo spat, pa ne bodo slišali njim neljubega zvo-
njenja. Mi ostali zemljani pa želimo še naprej poslušati glas naših preljubih zvonov, saj je ravno pomanjkanje zvonjenja v velikih italijanskih mestih eno najglasnejših prič, da si tam v tujini.
žig sramote
Tednik »Primorske novice«, ki izhaja v Novi Gorici, je v zadnji številki z dne 6. junija prinesel na zadnji strani članek z naslovom »Jubilej sramote«. Začenja ga pa takole: »Pravijo, da se je pred sto leti prikazala sama Devica Marija ubogi pastirici v Lurdu. To je bil vzrok, da se je Lurd razvil v največjo veletrgovino z vero in človeško neumnostjo na svetu. Letos praznuje stoletnico. Priprave so bile več kot veličastne, seveda ne zaradi vere, temveč finančnega dobička, ki lahko pri tem nastane. Med drugim so zgradili baziliko za 20 tisoč ljudi.«
Povsod po slovenskih cerkvah so v mesecu maju brali Lurške šmarnice. V Sloveniji so brali po večini one, ki jih je napisal dr. V. Fajdiga in jih je na ciklostil razmnožil ljubljanski škofijski ordinariat, na Koroškem in v Italiji pa smo povečini brali šmarnice dr. F. Žaklja, ki jih je v tisku izdala Goriška Mohorjeva družba. Vidi se, da je vera in navdušenje ljudstva za lurško M. B. pri šmarnicah šlo na živce časnikarjem v uredništvu Primorskih novic, ki so hoteli zato pritisniti žig sramote samemu sebi in svojemu listu z omenjenim neumnim in bedastim, da ne rečemo bogokletnim člankom o lurški stoletnici. Nima pomena zavračati njih pisanje, saj je resnica o Lurdu svetla kot dan. Blato, ki ga kak bedast človeček še meče na Lurd, pa tako pade le nanj samega.
Kdaj bo Trst volil senatorje?
Al — Novi predsednik senata Merzagora je na skupni seji obeh zbornic, s katerima je novi parlament začel delo, pozdravil tržaške poslance ter omenil, da bo treba takoj pripraviti pot za ustavni zakon, ki bo senat dopolnil tudi s tržaškimi zastopniki. S tem je jasno povedal, da bo po njegovi sodbi in sodbi nekaterih drugih uglednih parlamentarcev treba za volitve senatorjev v Trstu spremeniti ustavna določila. V tem primeru bo zaradi dolgega postopka potrebnih sedem ali osem mesecev, preden bo ta zakon potrjen, in bi torej senatne volitve na tržaškem področju bile lahko šele spomladi leta 1959.
Toda že v prejšnji zbornici so se številni poslanci zavzemali za to, naj bi senatne volitve na Tržaškem izvedli po navadnem zakonu, za katerega je postopek krajši. Pristaši prvega stališča pravijo, da ustava določa na vsakih 200 tisoč prebivalcev enega senatorja. Za drugega je potrebnih nad sto tisoč novih glasov. Če naj ima Trst, kakor je zamišljeno, tri senatorje, a šteje komaj nekaj nad 300 tisoč prebivalcev, je torej treba dopolniti ustavo s posebnim zakonom, ki bo dovoljeval to izjemo. Drugače bi za izvolitev treh
senatorjev bilo potrebnih najmanj 500 tisoč volilnih upravičencev. Verjetno je, da bodo v tej stvari prevladali zagovorniki tako imenovanega ustavnega stališča.
Mednarodne nagrade na Biennali
V petek 13. junija so zaključili beneško Biennalo in razdelili nagrade. Prvo nagrado predsedstva vlade, v znesku 2 milijonov lir, so podelili italijanskemu slikarju Osvaldu Liciniju. Nagrado za kiparstvo, tudi v znesku 2 milijonov lir, je prejel italijanski kipar Umberto Mastroiami. Med nadaljnjimi nagrajenci so slikarji in kiparji iz Italije, Španije, ZDA, Velike Britanije, ČSR, Japonske, Danske, Belgije in Brazilije. Med nagrajenci je tudi tržaški slikar Lojze Spacal, ki je prejel nagrado beneške pokrajinske uprave v znesku 250 tisoč lir.
Nagrada predsedstva vlade v znesku 500 tisoč lir za religiozno umetnost ni bila podeljena, prav tako niso podelili prve nagrade, namenjene za liturgično umetnost. Nekdaj so slikarji in kiparji upodabljali izključno le svete podobe, sedaj pa jih zaman iščemo med slikarji vsega sveta. Sicer pa današnja moderna umetnost ne spada na oltar, zato imajo moderni umetniki prav, da se je ne lotijo.
Radio Trst A
od 22. do 28. junija 1958
Nedelja: 10.00 Prenos sv. maše iz stolnice sv. Justa. — 12.00 Vera in naš čas. —
13.00 Kdo, kdaj, zakaj... Kronika sedmih dni v Trstu. — 16.00 Slovenski zbori. —
17.00 Rado Lenček: »450 let Idrijskega rudnika«. — 18.20 Chopin: Koncert št. 1 v e-molu. — 21.30 Narava poje v pesmi: »Kresna pesem«. — 23.30 Svetovno nogometno prvenstvo - Zadnje vesti.
Ponedeljek: 11.30 Predavanje: »Obisk v Liberiji«. — 18.00 Brahms: Koncert št. 2. — 19.00 Vokalni kvartet »Večernica«. 20.30 Richard Wagner: »Tristan in Izolda«, o-pera. Prvo in drugo dejanje. — 23.30 Svetovno nogometno prvenstvo - Zadnje vesti..
Torek: 19.00 Koncert tenorista Mitje Gregorača. — 19.15 Zdravniški vedež. —
21.00 Obletnica tedna. — 21.30 Wagner: »Tristan in Izolda«. Tretje dejanje.
Sreda: 18.00 Hačaturjan: Koncert za violino. — 19.15 Sola in vzgoja: Ivanka Cegnar: »Zanimivosti iz mojih poznejših službenih let«. — 21.00 Joža Vombergar: »Zlato tele«, komedija. — 23.30 Svetovno nogometno prvenstvo - Zadnje vesti.
četrtek: 18.00 Beethoven: Simfonija št. 8 v F-duru op. 93. — 20.30 Zbor Slovenske filharmonije. — 21.00 Ilustrirano predavanje:	Zgodovina	odkrivanja sveta. —
22.00 Ruska miselnost in Zahod: (5.) »Človek pred Bogom - Fjodor M. Dostojevski«.
Petek: 19.15 Utrinki iz znanosti in tehnike. — 2100 Umetnost in prireditve v Trstu. — 22.00 Dante Alighieri: Božanska komedija.
Sobota: 15.00 Ravel: La Valse. — 17.00 Folklorni ansambel Srečko Dražil. — 18.00 Oddaja za najmlajše. — 20.30 Teden v Italiji. — 21.00 A. Fogazzaro: »Podoba s krinko«. Enodejanka. — 21.40 Ansambel Borut Lesjak.
«JUGUNDA, BELA GOSPA DEVINSKA» je naslov igri, ki jo pripravlja Slovenski oder za tabor Slovenske prosvete, ki bo 6. julija. Nasvidenje ta dan na Krasu l
liunermann:	57
cMa božjih okopih
Resnična povest prevedena z dovoljenjem založbe Herder
»Izkaznico'!1« se je delal pomočnik začudenega. »Seveda, J*kaznico je pa mojstrova žena v vsej lej zmedi pozabila. *etem pa res moram iti nazaj ponjo!«
»Ah, kaj, neumnost!« jo rekel drugi stražnik. »Zakaj J1#j teče nazaj? Saj so nam vendar sporočili, da moramo “fivca spustiti v ječo. Izgini torej noter!«
Ker so v zaporih mislili, da je straža zunaj že pregledala **kaznieo, so peljali brivca takoj v celico k obsojenemu.
Dodain, ki je molil neprenehoma vso noč in odkar se le zdanilo, je prestrašen poskočil, ko so se odprla vrata ter Je vstopil brivec z debelim dovtipom čez prag. Toda kdo I*°piše njegovo začudenje, ko spozna v brivcu sobrata Cou-
drina.
»Moj Bog, kako si prišel sem?« je vprašal prijatelja. Pote,m ko mu je prisrčno stisnil roko. »Ali so prijeli tudi ,fkbe?«
»Prijeli, nak! Ostriči ti moram brado in lase na vratu izvršitev obsodbe.«
Tedaj se je jetnik kljub groze polnemu kraju bučno Zasmejal, a se je takoj spet zresnil in rekel:
»Prijatelj, z življenjem se igraš!«
»Ali, saj ni tako nevarno,« se je nasmehnil Coudrin. »Malo poguma in nesramnosti je treba, pa vodiš rdeče za nos okoli. Sicer sem pa vendar moral priti k tebi. Saj ni mogoče, da bi se poslovil od tebe šele ob giljotini.«
Potem pa mi stori uslugo, prijatelj, in izpovej me zadnjič!« je prosil jetnik iskreno.
Coudrin mu je rad izpolnil željo. Obsojenec se je še enkrat izpovedal in se močno pokesal svoje prisege, za katero se je bil že davno pokoril, in vseh grehov svojega življenja. Ko je Coudrin izrekel besede odveze, je vstopil v jetnikovo srce brezmejni mir.
»Jutrišnji dan bo najsrečnejši dan mojega življenja,« je rekel veselo.
»Stopnice na morišče so stopnice v nebesa,« je potrdil Coudrin ganjen. »Toda,« je pristavil in se nasmehnil, »kaj bo s pridigo, katero si nameraval imeti?«
»Imel jo bom na morišču,« je odvrnil Dodain resno. »Moja smrt bo najboljša pridiga, kar sem jih kdaj imel.«
Čez eno minuto se je Coudrin ves v solzah poslovil od sobrata. Pač nikoli še ni duhovnik zapustil v jetniškj sobi srečnejšega človeka.
»Mojstru želimo, da bi kmalu okreval.« so se režali stražniki ob vratih brivskemu pomočniku. »Naj v bodoče ne je več toliko klobas!«
»Boin že povedal.« se je ta gromko zasmejal in izginil v stranski ulici.
Kako so se pa vojaki začudili, ko je malo trenutkov pozneje prišel sam mojster lasorezee, ki bi bil vendar moral ležati v postelji s toplimi obkladki, da bi obsojenca obril
za usmrtitev. Tedaj je seveda prišla vsa sleparija na dan zlasti še, ko se je pokazalo, da obsojenec sploh ni bil ostrižen.
Za stražnike ho to imelo hude posledice. Nekaj dni zapora v temi jim gotovo ne odide.
Kletvice, katere so izbruhnili, so bile omembe vredne tudi v času strahovlade, v katerem so že itak mnogo preklinjali.
Dodaina so drugo jutro javno obglavili na sejmskem trgu. Iz Montbernage je prišlo veliko prebivalcev; hoteli so videti, kako bo umrl duhovnik, ki jim je bil nazadnje vendarle dober dušni pastir. Dodain je držal svojo obljubo. Njegova junaška smrt je bila najsilnejša pridiga, kar jih je kdaj imel. To je. bil veliki petek v Poitieis!
*
Ko se je Coudrin, ki je bil pri obglavljenju tudi navzoč, vrnil preoblečen v predmestje pri Sv. Saturninu, ga je spet ustavila neustrašena gospodična Boulanger.
»Neki bolnik vas prosi za pomoč,« je rekla neučakano.
»Dobro; takoj pridem,« je odvrnil Coudrin. »Kje je?«
»Saj to je strašno,« je odgovorila gospodična vsa nesrečna. »V hiši brivca, ki je izdal duhovnika Dodaina. Biti morate zelo previdni.«
»No, potem pa molite malo zame,« se je Coudrin mirno nasmehnil. »Potem že pojde dobro.«
Duhovnik je čez nekaj minut prišel v bolniško sobo, ne da bi ga kdo motil. Zdravnik, ki je bil prav tedaj končat svoje delo. je vstal, ker je mislil, da je obiskovalec bolnikov sorodnik, in šel iz sohe.
Stran 4
Leto X. ■ štev. 25
TA VESELI DAN ali MATIČEK SE ŽENI v tržaškem Avditoriju
Dijaki višje gimnazije v Trstu so preteklo soboto lepo zaključili svoje šolsko leto in se občinstvu predstavili s posrečeno izbrano in zaigrano veseloigro TA VESELI DAN ali MATIČEK SE ŽENI. Res je, da je delo lahko. Toda, če pomislimo, da je bilo zaupano dijakom, ki niso vajeni drugih nastopov kot onih pred šolsko tablo, potem moramo ob tako uspeli predstavi igralcem samo čestitati. Nosilca teže Matiček: Edi Košuta in Nežka: Marija Zlobec, sta si takoj osvojila številno občinstvo, saj sta bila zares prisrčen parček in ga tako nagajivo moreta zaigrati le mlada in brezskrbna dijaka. Barona in njegovo gospo sta podala Jožko Pirjevec in Sonja Polojac, katero smo videli že v Zupanovi Micki in se ji vloge boljših dam kar lepo podajo. Tudi Mihael Renko je prav čedno podal študenta Tončka in so bili njegovi ljubezenski izlivi kot doživeti in polni humorja. Prav dobri tipi so bili tudi advokat Zmešnjava: Franko Vekjet, grajski kanclist: Kosmina, grajski hlapec: Pavel Chersi pa je naravnost izstopil s svojo vlogo pijanca in tako ustvaril zelo veselo razpoloženje na odru in v dvorani. Tudi ostali: Jerica, Metka Kacinova, Oton Pirc in Marino Ažman kot delavec in sluga, so prav lepo podali zaupane vloge. Kmečki fantje in dekleta kot harmonikarji, pevci in plesalci pa so se tako odrezali, da so morali svoj nastop ponoviti.
Nemalo truda in veliko priznanja pa moramo dati prof. Jožetu Peterlinu, ki je žrtvoval mnogo časa, da je delo opilil in mlade igralce navadil na tako siguren nastop. Zelo primerno je bilo, da so domači fantje in dekleta uporabljali kar primorsko narečje, »gospoda« pa je ohranila Linhartov jezik.
Dijaki in vsi, ki so pomagali k tako u-speli prireditvi, zaslužijo samo naše priznanje. Predstave so se udeležili tudi šolski skrbnik dr. Tavella, podravnatelj Prosvetnega urada dr. Angioletti, mnogi italijanski gostje, več ravnateljev slovenskih šol in tudi nekaj profesorjev. Najštevilnejši pa so bili dijaki sami, njihovi starši in prijatelji, ljubitelji slovenske šole in umetnosti.
Prav bi bilo, da bi tako dobro pripravljeno delo zaigrali še kje drugje.
10-letnica tržaškega velesejma
Letos se bodo 22. junija že desetič odprla vrata tržaškega velesejma. Če pomislimo, s kakšnimi težavami se je moral Trst boriti v teh povojnih letih, moramo reči, da je desetletnica tržaškega velesejma res velik napredek.
Uradno bo letos zastopanih na velesejmu 13 držav, to so države tržaškega zaledja, ki so stalno vsa leta zastopana, in pa nove države, kot so Brazilija, Mehika, Indija. Največ zanimanja vlada za mednarodno lesno razstavo, na kateri bosta sodelovali Avstrija in Jugoslavija. Poseben oddelek bo letos prvič posvečen pohištvu in sodobni opremi. Združene ameriške države pa bodo organizirale razstavo najmodernejših tehničnih pridobitev.
Jugoslavijo bo letos zastopalo na velesejmu 60 podjetij. Jugoslovanski pavifjon bo opremilo podjetje Exportprojekt po zamisli slovenskih arhitektov Križaja in Jugovca. Določili so za dan Jugoslavije
23.	junij, drugi dan po otvoritvi.
Minister Carli je obiskal Trst
Tržaška trgovinska zbornica je povabila v Trst ministra za zunanjo trgovino Gui-da Carlija. Ta se je povabilu odzval; dne 4. junija je prišlo do važnega sestanka med ministrom in predstavniki tržaških gospodarskih krogov. Sestanka se je udeležil tudi vladni komisar dr. Palamara, dalje ravnatelj javnih skladišč Bernardi, načelnik tržaške delegacije Italijansko-jugoslovanske trgovinske zbornice v Milanu dr. Vatta in drugi. Na sestanku so predvsem razpravljali o potrebi poživitve tranzitnega prometa med Trstom in državami Srednje Evrope, o izpopolnitvi opreme tržaškega pristanišča, o večji sprostitvi valutnih zadev, ki bi omogočile hitrejši razvoj trgovine med Trstom in zaledjem ter o trgovini med Trstom in Jugoslavijo. To slednjo razpravo je imel dr. Vatta, ki je še posebno poudaril potrebo po večji sprostitvi ter odpravi sistema licenc med Trstom in obmejnim področjem.
Dr. Carli je v kratkem orisal smernice italijanske zunanje trgovine, ki teži za sprostitvijo izmenjave. Od uveljavljenja teh smernic bo imel brez dvoma tudi Trst veliko koristi.
Občina ne more odreči vpisa v anagrafski urad
Sodišče za civilne zadeve v Rimu je te dni objavilo razsodbo, ki pomeni majhno revolucijo v postopanju občinskih anagraj-skih uradov. Ti so namreč do sedaj vpisovali v seznani stalnega prebivalstva pravzaprav le kogar so hoteli. Če jim kdo ni bil po volji, so vedno našli kak izgovor, da ga niso vpisali. To se je godilo posebno s slovenskimi ljudmi v Trstu in Gorici. Koliko jih je, ki že leta in leta prebivajo v mestu, imajo tu službo, družino, a so še vedno na seznamu nestalnega prebivalstva, čeprav so ponovno in ponovno zaprosili za stalno bivališče. Vedno so jim prošnjo zavrnili.
Sedaj je takemu samovoljnemu postopanju napravilo konec rimsko sodišče. To je namreč v pravdi, ki jo je začel zoper rimsko občino neki D’Avino zato, ker ga niso hoteli vpisati na anagrafskem uradu, dalo prav tožitelju ter obsodilo rimsko občino na plačilo stroškov. Sodišče je namreč pojasnilo, da za pridobitev stalnega bivanja v neki občini ni potrebno začasno daljše bivanje, temveč da je dovolj, da nekdo izjavi, da ima namen se za stalno ustaviti v občini, in anagrafski urad ga je dolžan vpisati med stalne prebivalce.
S to razsodbo bo zadoščeno pravici tudi naših ljudi, ki naj poskrbijo, da jih občinski uradi v Trstu in Gorici vpišejo med stalno prebivalstvo, da bodo lahko dobili tudi delavsko knjižico.
Pokop nadškofa Edlinga
Pretekli torek so povsem zaprte in zapečatene v cinkasti skrinjici izpostavili na mrtvaškem odru zemske ostanke goriške-ga nadškofa Edlinga. Ljudje so nadškofa pobožno hodili kropit. V četrtek ob 9. uri je nadškof Ambrosi imel črno sv. mašo za pokojnim nadškofom Edlingom ob navzočnosti stolnega kapitlja in številnih duhovnikov ter vernikov. Stolni kanonik msgr. Jožef Velci je imel priložnostni govor, nakar so skrinjico z nadškofovimi smrtnimi ostanki položili k večnemu počitku v grobnico pod oltarjem Fatimske Matere božje v stolnici.
Seja občinskega odbora
Na zadnji seji občinskega odbora v Gorici so razpravljali predvsem o razsvetljavi trga Cesare Battisti. Trg že delj časa popravljajo. Na njem bodo postavili tudi spomenik E. Totiju. Občina bo prispevala za razsvetljavo znesek 2 milijonov in 800 tisoč lir. O končni odobritvi tega zneska bo razpravljal še občinski svet.
Nevarne hiše v ulici Ascoli
Kdor je kdaj obiskal brloge v ulici A-scoli, se je oddahnil šele, ko je zopet prišel na zrak. Zato ne bo nobenemu Goričanu žal, da polagoma izginja ta nezdravi del mesta. Ni pa tako za stanovalce hiše št. 20, ki so jo oblasti proglasile za nevarno in odredile takojšnjo izselitev 40 družin, ki so tam prebivale. Nekatere so že našle zatočišče v bivših vojašnicah v Svetogorski ulici, vendar jih je še lepo število ostalo kljub prepovedi v ogroženi stavbi. V povojnih letih so v Gorici in okolici dozidali ogromno število hiš, vendar ne še dovolj za vse. Resnica je tudi v tem, da bo občina prej poskrbela udobna stanovanja istrskim in dalmatinskim beguncem kot pa svojim ljudem,
Podgora
Od sv. Rešnjega Telesa dalje smo imeli ob 8h zvečer sv. mašo pred izpostavljenim
Najsvetejšim. Enako je bilo tudi pretekli petek, ko je bil praznik presvetega Srca Jezusovega. Prav tako smo ob obilni udeležbi vernikov imeli večerno sv. mašo še v soboto pri Marijinem oltarju, ko je bil, kot vsako leto, spomin na prikazanje in kronanje Svetogorske Matere božje. Vse lepe večere je bila izredno številna udeležba tudi pri svetem obhajilu. Tako sta gotovo zadovoljna Jezus in Marija.
*
Članico našega Dekliškega krožka in tudi cerkvenega zbora Marijo Kocjančič je zadela najbridkejša družinska izguba: po več mesecev trajajoči bolezni ji je v bolnišnici pri Rdeči hiši slednjič vdano v božjo voljo in lepo previdena izdihnila dne 10. t. m. skrbna in ljubeča mamica ga. Kocjančič Marija. Naslednji dan je bil pogreb ob obilni udeležbi sožalujočih domačinov in znancev. Dekliški krožek in zbor se je z lepo Bratuževo »Med grobove...« pridružil žalosti sočlanice in družine, ki so, poleg drugega, tudi stalni naročniki »Katoliškega glasa«. — Preostalim naše sožalje, pokojnici pa večni pokoj.
Sovodnje
50-Ietnica posojilnice
Prihodnjo nedeljo bo naša posojilnica obhajala 50 let plodovitega in za naše ljudstvo koristnega dela. Ustanovili so jo pred 50 leti po zgledu številnih drugih posojilnic, ki so takrat vstajale po vsej deželi kot gobe po dežju. Krščansko socialno gibanje, ki ga je začel dr. J. E. Krek, je povsod po slovenskih deželah priklicalo v življenje vaške posojilnice z namenom, da osvobodijo kmeta odvisnosti od raznih domačih kapitalistov in tujih bank. Takrat je bila ustanovljena tudi naša posojilnica. V teh 50 letih je preživela lepe in hude čase. Lepo je bilo pred prvo svet. vojno, ko je zacvetelo gospodarsko življenje v naši in v sosednih vaseh ter obetalo lepo prihodnost vsej Go-
riški. Potem je prišla vojna, po vojni pa težke narodne razmere pod fašizmom, ki je s svojo nasilno gospodarsko in raznarodovalno politiko uničil lepo število posojilnic na Primorskem z namenom, da z gospodarsko polomijo uniči tudi narodno zavest Slovencev. Naši posojilnici so bile najtežje preizkušnje prizanešene, saj ni nikoli prišlo do prisilnega razpusta. Za to se moramo zahvaliti tudi skrbnemu vodstvu, ki je vedno nad posojilnico bdelo in čuvalo. Pa tudi Bogu, ki nas je v teh 50 letih varoval najhujšega. Zato se bomo v nedeljo zahvalili najprej Bogu s sv. mašo ob 10. uri, zvečer pa se bomo ob prosvetni prireditvi spomnili onih mož, ki so posojilnico vodili do danes, večkrat s prav velikimi osebnimi žrtvami.
Doberdob
Veliko govorjenja in prerekanja je vzbudilo zadržanje domačega gospoda, ki ni hotel pri običajnem pobiranju velikonočnih listkov sprejeti nikakih darov, kakor so že dolgo v navadi. V kolikor nam je znano, je to zadržanje utemeljil z dejstvom, da se je stara sveta navada spoštovanja do duhovnikov in do vere precej ohladila, največ po krivdi domačih in tujih komunističnih agentov. Ker se je torej ena navada spoštovanja pokvarila, se je, razumljivo, tudi druga navada — sprejemanje darov — vsaj za letos pokvarila; a vse to naj bi bilo le v pouk in po-boljšanje. Verni Doberdobci obžalujemo, da je do tega prišlo v naši vasi. K vsemu temu še pripomnimo in opozorimo naše bralce, da je pred nekaj leti neki vsiljivi komunistični agent iz Gorice v občinski dvorani izjavil po končani kulturni prireditvi domačega cerkvenega zbora nekako takole: Čas je, da mladino odtrgamo od duhovnikovega vpliva, zlasti pri kulturnih prireditvah,! — Njihova (komunistična) kultura mora biti torej brez Boga, morale, spoštovanja, ki jih duhovnik o-znanja. Starši bi morali bolj paziti na mladino, zlasti ko jim ponujajo kulturne izkaznice s komunističnim znakom — srpom in kladivom! Za njihovo kulturo se skriva brezverstvo in prav enaka rdeča svoboda, ki je te dni zopet morila madžarske narodnjake in ljubitelje delavcev: Imre Nagyja, generala Maleterja in še dva njuna soborca.
Sv. Višarje
Sv. Višarje bodo tudi letos odprte na kres, 24. junija.
Delo za vzpenjačo gre že proti koncu; v šestih minutah bo vzdignila iz doline do vrha 25 oseb naenkrat! Tisk in radio bosta pravočasno obvestila, kdaj bo začela obratovati ta moderna naprava.
f Župnik Andrej Martinčič
Dne 4. junija je v Maderno (Brescia) umrl g. župnik Andrej Martinčič. Rojen je bil 13. jan. 1889. leta v Št. Jurju pod Kumom v družini z 12 otroki. Po zelo dobri maturi na državni gimnaziji v Ljubljani se je posvetil duhovniškemu stanu. Novo mašo je pel 13. leta. V prvi svetovni vojni je bil vojni kurat. Po padcu Pre-misla je moral v rusko ujetništvo. Ko se je vrnil, je kmalu postal župnik na UNCU. Tam je ostal do 43. leta. Na koncu druge svet. vojne je prišel s tisoči drugih beguncev v Italijo, kjer je sedaj izhiral. Bil je vedno dober duhovnik.
Pogreb je bil zelo slovesen. — Naj počiva v miru.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L. 20, osmrtnice L. 30, več 1% davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Po obisku Mac Millana v Ameriki
Mac Millan se je zadovoljen vrnil iz Amerike, kjer je razpravljal o novem položaju v Franciji vrhunskem srečanju, 'o Severni Afriki, Libanonu in Cipru.
Prav tako so v Washingtonu in Ottavi uvideli, kako prodira sovjetska propaganda v svobodni svet, zlasti med Arabce. Izgleda, da bosta sedaj Anglija in Amerika stopili v tekmovanje na gospodarskem področju.
Hruščev malo popustH
Hruščev je sprejel Eisenhovver-jev predlog, naj se prično 1. julija v Ženevi pogovori atomskih strokovnjakov. Hruščev je prav tako poslal zapadnim predstavnikom posebno pismo o vrhunskem srečanju. Vendar to pismo ne vsebuje ničesar novega in so na zapadu takih pisem že vajeni in naveličani.
Plemenito potovanje
Mlado pariško dekle Lily Biardot, ustanoviteljica zavoda za onemogle starčka je prišla na izredno zamisel, da izbere po treben denar za svojo ustanovo. Iz Pariza je odpotovala na konju, namenjena P° vseh deželah Evrope, kjer upa, da bodo usmiljena srca podprla njeno plemenito zamisel. Te dni se Lily mudi v Italiji iB računajo, da bo še v tem tednu dokončala svojo nabiralno akcijo po naši državi in skozi obmejni blok pri Rdeči hiši odpotovala v Jugoslavijo. Iz Jugoslavije se bo podala še v Bolgarijo in v Turčijo
OBVESTILA
Tržaškim lurškim romarjem
Začne se bližnja priprava za našo božjo pot v Lurd. To nedeljo 22. junija imatnO romarski shod pri Svetem Ivanu v Trstu* kjer obhajajo stoletnico župne cerkve.
Spored: ob 4.45 pop. sveti rožni venec; ob 5* govor g. J. Vidmarja, ki ie duhovni voditelj skupnega slovenskega romanja; sledi blagoslov. Ob 6h se zberemo pri čč. šolskih sestrah na vrtu, kjer imajo turško votlino.
Važno: Vsi romarji, ki imajo lasW potni list, naj ga gotovo prinesejo s seboj■ Tako naroča CIT zaradi kontrole priimkov in veljavnosti dokumenta. Romar, ti slučajno ne more priti, naj pošlje doku-ment po drugi osebi.
Vsi tržaški romarji, od Devina do Pre-benega, v nedeljo na svidenje pri Sv. I* vanu!	Vodstvo
OBVESTILO BEGUNCEM. V ponedeljek, dne 23. junija ob 3h pop. bo delitev živeža za begunce od abecedne črke A do L vključene. Ostali bodo prejeli živež v torek, dne
24.	t. m. ob 8.30.
DIJAŠKA RAZSTAVA V GORICI. Dijaki nižje srednje in strokovne šole prirejajo v šolskih prostorih, v ulici Randaccio 22, slikarsko razstavo ob zaključku natečaja« ki ga je razpisal Akademski klub v Gorici. — Razstava bo odprta od nedelj® 22. do nedelje 29. junija.
Nova uredba za ljudskošolske učitelje na Tržaškem
Izšla je nova uredba o nastavitvi učiteljev, ki so v službi nepretrgoma od l-oktobra 1948 dalje. Uredba je na razpolago na vseh šolskih ravnateljstvih in županstvih.
Za tiskov, sklad: Gorjup Leopold L 1500.
Tako je duhovnik lahko nemoteno izvršil svoje sveto opravilo. Umirajočemu je dal odvezo, sveto poslednje olje in sveto obhajilo, katero je v času strahote vedno nosil s sabo. Nepopisna je bila sreča bolnika, ki je že mislil, da bo moral umreti brez cerkvenih tolažil.
Ko je Coudrin šel iz hiše, se je skoraj zaletel v mojstrovo ženo, ki ga je prepadeno pogledala. Strmela je za njim, dokler ni izginil okoli bližnjega cestnega vogla. Nato je tekla skrajno razburjena v brivnico in zakričala:
»Pravkar je šel iz hiše neki duhovnik! Spoznala sem ga. Stanoval je v sosedni hiši s tistim, ki so ga danes obglavili.«
Brivec je surovo zaklel in zdirjal z britvijo v roki na cesto. Razočaran je renčal, ker mu je nezapriseženi duhovnik ušel.
»Hudiča! Zakaj mi nisi tega prej povedala?! Vrat bi mu bil prerezal!«
Za tako strašno dejanje bi surovež gotovo ne bil nič kaznovan, kajti predsednik kazenskega sodišča je bil dal javno oznaniti:
»Proti nezapriseženim si lahko upate vse. Zalo vam ne bo treba dajati odgovora.«
BOŽJA SODBA
Na veliki petek popoldne je Bernardova Marica spet Šla h križu na gori. Še nikoli ni molila tako vroče žalostnega dela svetega rožnega venca, še nikoli ni tako iskreno mislila
na Gospodovo trpljenje kot ta dan. V njeni duši je bilo pričakovanje kot skrivnostna luč, ki je s svojim sijem napolnjevala vse njeno bitje. Še dva dneva pa bo na sveto veliko noč prišel Bog sam k njej v najsvetejšem zakramentu.
Nobeni zvonovi ne bodo zvonil', nobena zastava ne bo plapolala z božjega stolpa, v siromašnem skednju, v katerem se bodo zbrali k sveti slavnosti, ne bo nobenega sijaja. Niti ene pesmi ne bodo smeli zapeti, da se ne bi izdali sovraštvu jakobincev. Noben zunanji blišč ne bo poveličeval tega dne, a prav zaradi tega je pobožno otroško srce slutilo nekaj o neskončni luči, katere bo njena duša deležna.
Doma je mati deklico in brala Lipeta že več mesecev pripravljala. Otroka sta čutila nekaj veličine čudeža, katerega bosta spoznala, kadar je gospa Gusta ob tihih zimskih večerih sedela z njima pri ognjišču in jima pripovedovala o dobroti Gospoda, ki ju je vabil v gost). Besede so bile revne in preproste; v njih pa je ležalo vse materino srce in otroka sta slutila, da je mati ob takih večerili govorila o največji skrivnosti svojega lastnega življenja, o svoji sreči in o najbolj skritem viru svoje moči. Sedaj sta vedela, zakaj mati kljub strašnim skrbem in trpljenju, ki jih je grozni eas strahovlade nakladal na njeno dušo, nikoli ni obupavala, zakaj nikoli ni postala plašna in trudna. Kruh močnih je tudi tej ubogi, šibki ženi dal junaško srce.
Bernardova Marica je vedela, da bo v nekaj dneh pripravljena zanjo največja sreča in največje veselje. Zato je
bila njena duša polna hrepenenja, želja in velike ljubezni-V času, ko je po Franciji divjala strahovlada, je šel v gorah pri Montbernage proti križu otrok, ki je bil ves pretresen zaradi vsemogočnosti božje ljubezni in ki bi v tej ljubezni rad osrečil vse ljudi. Deklica je molila za vse, katerih se je spomnila, za očeta, mater, brata, a tudi za najbolj zagrizen® jakobince, za duhovnike in njihove preganjalce, za žrtve giljotine in za rablja.
Ko je Marica prišla do zadnjega odstavka žalostnega dela svetega rožnega venca, je rekla tiho sama pri sebi:
»Tega pa hočem zmoliti za najhudobnejšega človeka, kar jdi poznam; to je cerkovnik v Montbernage.«
Odkar je bila naletela na Klavdija Pascala pri križu na gori in je slišala njegove grožnje, je samo s strahom lahko mislila nanj. Kadar ga je videla, kako se je opotekal pijan čez cesto, se je začela tresti, saj je bil vendar rekel, da hoče križ — le pomislite, sveti križ Gospodov! — posekati i'1 razcepiti, da bo z njim kuril peč.
Toda tako hudoben gotovo ni. Tega no bo naredil. To je samo rekel, da bi me prestrašil,« se je sam pri sebi tolažil otrok, ko je molil.
Pot je nekaj časa peljala skozi gost smrekov gozd. Kako je bilo tiho tu zgoraj! Tako tiho je lahko sploh samo e» dan v letu, na veliki petek, si je mislila deklica. V delavnicah ne poje nobeno kladivo in v gozdu ne žvrgoli nobcii ptič, kajti danes je dan smrti našega Gospoda. (Nadaljevanje)