KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 43 DOMOBRANSTVO NA PRIMORSKEM BORIS MLAKAR Za razvoj narodnoosvobodilnega gibanja na Primorskem je bilo posebej značilno dej- stvo, da tukaj v začetku ni bilo prave orga- nizirane siile, ki bi lahko že v 'letu vstaje — 1941 — privedla gibanje do tiste stopnje in do tistih uspehov, ki so bili značilni npr. za Ljubljansko pokrajino. Tu ni bilo organizacij Komunistične partije Slovenije, ni bilo dru- gih naprednih organiziranih struj, ki bi na podlagi svojih predvojnih izkušenj lahko ta- koj pričele z oboroženim bojem proti okupa- torju. Tako stanje je seveda zakrivila več kot dvajsetletna italijanska in fašistična oku- pacija Primorske, ki je povsem uničila vse, kar je bilo na zunaj slovensko, predvsem pa seveda vse, kar je spominjalo na politične organizacije. Mnogo Slovenskih izobražencev t. i. narodnih voditeljev je že pred vojno živelo v Jugoslaviji, tako da je pri organiza- ciji NOG morala pomoč v organizacijskem in vojaškem smislu priti iz osrednjega dela Slovenije. Značilno za položaj na Primor- skem je bilo tudi to, da je narodna in bor- bena zavest slovenskega prebivalstva še dol- go bila pred organizacijskimi možnostmi in rezultati NOB. Vendar je že leta 1942 ta do- segla vidne uspehe, Osvobodilna fronta se je v nekaterih predelih že krepko zasidrala med ljudstvom, oborožene akcije primorskih par- tizanov pa so že zaposlovale ogromne itali- janske sile. Primorske množice, ki so se vedno bolj vključevale v OF ter se identificirale z nje- nimi cilji, so bile izredno enotne. Tu sploh ni bilo prave strankarske diferenciacije, saj strank v fašistični Italiji ni bilo in le malo ljudi je bilo po deželi, ki so se zavesitno pri- števali k določeni politični struji, pa še to je bilo bolj rezultat tradicije stanja iz let po prvi svetovni vojni kot pa stvar organizacije. Zato so imeli voditelji NOG na Primorskem, ki so prišli iz Ljubljane, velike težave, da so tudi tu uresničevali načelo o zastopstvu raznih struj v odborih OF, kot je bila prak- sa v osrednji Sloveniji. V Trstu in Gorici so sicer obstajala vodstva nekdanjih primorskih slovenskih strank, predvsem klerikalne in li- beralne, vendar so zunaj teh dveh mest ime- la silno malo vpliva, kvečjemu nekaj zaup- nikov po večjih krajih, predvsem med inteli- * Sestavek je povzetek magistrske naloge z istim naslovom, ki je bila hranjena na PZE za zgodovino filozofske fakultete v Ljubljani 1977. i leta. J genco, duhovniki in premožnejšimi veljaki. Ti strankarski voditelji so že pred vojno us- tanovili nekakšen Narodni svet iz zastopni- kov obeh glavnih smeri in po vzgledu svetov po prvi vojni, vendar ni igral nobene politič- ne vloge in se je tudi redko sestajal. V njem tudi ni bilo enotnosti; pogosti spori so bili še v okviru katoliške skupine, kjer sta se izo- blikovali dve smeri, skupina dr. Janka Kra- lja, ki je v tem okviru predstavljala staro Slovensko ljudsko stranko in naprednejša, večinska skupina, ki se je deloma imela za krščansko socialistično. Kraljeva skupina je že od začetka do OF zavzela odklonilno sta- lišče in je to izražala z aktivno propagando po dežeU, predvsem proti komunistom, ki so vodili NOG. Druga skupina je sprejela po- gajanja z vodstvom OF na Primorskem in je Kralja obsodila kot belogardista, ki sodeluje z Natlačenem v Ljubljani in z Italijani, to- da odklanjala je aktivno sodelovanje v obo- roženem boju, saj je imela predsodke proti vodilni vlogi komunistov in preveč je bila navezana na jugoslovansko vlado v Londonu pa tudi pojmi o četnikih in Mihajloviču ji niso bili še jasni. Podoben je bil položaj pri liberalcih, čeprav ti niso igrali take vloge in so vsaj v začetku izražali večje simpatije do OF zaradi njenega narodnega programa.^ Ak- cija proti OF se je krepila zlasti v Kraljevem krogu pa tudi v okviru drugih skupin. Po de- želi je bilo stalno nekaj agitatorjev — du- hovnikov, pričelo je izhajati nekaj ilegalnih listov klerikalne in mihajlovičevske smeri, organizirala se je Katoliška akcija kot osred- nja protikomunistična organizacija in krepi- lo se je povezovanje s protinarodnimi krogi v Ljubljani, saj je Kralj pristopil k osrednji belogardistični organizaciji, k Slovenski za- vezi. Akcija, usmerjena proti NOG, je velik del pobud in tudi konkretne pomoči dobivala iz Ljubljanske pokrajine oz. iz Ljubljane. SLS je skušala na Primorskem vzpostaviti svojo organizacijo, ki bi se po vplivu pribli- žala nekdanjemu stanju ter v ta namen dol pošiljala svoje odposlance, ki so primorske politike in duhovnike prepričevali o pravil- nosti kapitulantske politike uradne SLS in o potrebi takojšnje akcije proti OF. Stalni od- poslanec Ljubljane je bil npr. duhovnik Go- dina, ki pa je dosegel le malo uspeha, saj se je večina starih »političnih ljudi« odločila v tedanjih razmerah za taktiko čakanja in je to opravičevala s posebnimi raznierami ng , 44 KRCîNIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 Primorskem v primeri z onimi na Kranjskem. Tudi četniki, Mihajlovicevi eksponenti v Slo- veniji, SO skušali svojo dejavnost razširiti na Primorsko in so v Trstu imeli center za svo- je obveščevalce in organizatorje. Na Primor- skem sta bila nekaj časa tudi Mihajlovicev komandant za Slovenijo major Novak in vo- dja obveščevalnega centra Marjan Strniša.^ V mestu Trstu in njegovi okolici naj bi bilo že več organiziranih skupin, vendar belogar- distična poročila govore o tem, da se OF us- pešno bori proti njim, ljudje so jih sami za- čeli poimenovati kot belogardiste, kar ima pri njih zelo slab prizvok.' Iz Ljubljane je že pred kapitulacijo Italije prihajalo zmeraj več belogardistične literature in vodstvo NOG je moralo včasih že poseči po ostrih ukrepih. Med najbolj zagrizenimi nasprotniki OF so bili nekateri katoliški izobraženci in bivši po- litiki, poleg že znanega dr. Janka Kralja naj omenimo še dr. Mirka Brumata, Poldeta Ke- mperleta, Iva Brica itd.* Ob vsem tem lahko rečemo, da kljub ve- likim uspehom, ki jih je dosegla OF in KPS pri organiziranju primorskih množic v boju proti fašizmu, še ni bila dosežena takšna ši- rina in stopnja razvoja, ki bi onemogočala nadaljnji razvoj protirevolucionarne akcije. Še veliko je bilo »nikogaršnje zemlje«, kjer se je lahko bohotila antikomunistična propa- ganda, kjer so lahko razglašali politiko ča- kanja in kjer so tudi organizacijsko že lahko delovali belo- in plavogardistični agenti. Se- veda je bila akcija OF daleč spredaj in ni na Primorskem ne tedaj, ne pozneje bilo na- sprotnika, ki bi ji lahko konkuriral v pogle- du privrženosti množic. Protiljudska propa- gandna akcija, ki je že v obdobju pred kapi- tulacijo Italije velik del svojih sil dobivala iz Ljubljane, je po običajni taktiki OF hotela označiti kot povsem komunistično organiza- cijo, ki naj bi jo komunisti uporabljali za uresničitev svojih prikritih in temnih name- nov in tako z gesli o svobodi in narodnosti go^ ljufali primorske Slovence. Vsa ta propagan- da je po besedah enega izmed duhovnikov imela nekaj uspeha, kajti strah pred komu- nizmom, namišljen ali pa resničen, je bil se- veda zaradi desetletne propagande še vedno velik. Tako mišljenje so podžigali predvsem tisti, ki so se zavedali, da bo z zmago OF verjetno vzpostavljen pravičnejši družbeni in politični red, v katerem bi oni izgubili vod- stvo in privilegije. Do kapitulacije Italije in še nekaj časa potem je vsa ta akcija imela predvsem značaj ustne in pismene propagan- de, vodene predvsem po agentih iz Ljublja- ne. Druga stvar je bilo organizacijsko pove- zovanje, ustvarjanje raznih ilegal v zvezi s centralami v Ljubljani, vendar je to imelo večji pomen šele za pozneje. Velik del ljudi pa, ki so sestavljali morebitni potencial za protirevolucionarno akcijo, je stal ob strani in je preprosto čakal. V besedah se je pogo- sto izražal za OF, vendar je izražal velike re- zerve zaradi vodilne vloge komunistov. Za organizacijo javnega in morda celo oborože- nega protikomunističnega boja takrat na Pri- morskem ni bilo nobenih pogojev. Zaradi raz- meroma nerazvitega NOB okupator na to še ni pomišljal, jasno pa je bilo, da bi mogel oboroženi boj proti OF in NOV potekati sa- mo ob privolitvi in pomoči okupatorja. Ker pa so bili do 8. septembra 1943 okupatorji Italijani, je bilo jasno tudi to, da zaradi vi- soke narodne zavesti primorskih Slovencev tak boj ne bi v nobenem oziru prišel v poštev. Spremembe pa so nastale s kapitulacijo Italije. Italijanska oblast je preprosto raz- padla ali pa je z njo pometla splošna ljudska vstaja, kar je imelo za posledico nastanek obsežnega osvobojenega ozemlja, na katerem so nastajali novi organi ljudske oblasti. Prav tako so dotedaj maloštevilne partizanske eno- te v številčnem in organizacijskem smislu prerasle v pravo narodno vojsko, oziroma v 9. korpus NOV in POJ. Kljub nekaterim del- nim uspehom vsega tega ni mogel spremeniti niti novi, nemški okupator, ki je ozemlje Pri- morske zaradi izredne strateške važnosti sku- šal takoj in v čimvečji meri zasesti. NOG se je razvijalo naprej. Očitno je bilo, da tega organiziranega boja za svobodo ne bo več mogoče uničiti, kar so ob koncu svoje jesen- ske ofenzive spoznali tudi Nemci, ki so se na- to omejevali le še na varovanje glavnih ko- munikacij in na zasedbo drugih važnih ob- jektov, kot so tovarne in rudniki. Celotno ozemlje Primorske je bilo vključeno v novo nemško operacijsko cono Jadransko primor- je, ki mu je načeloval visoki komisar Rainer. Ne glede na različne aluzije na obdobje Av- stro-Ogrske je treba reči, da Nemci na Pri- morskem niso bili tako osovraženi kot Itali- jani, s čimer je postala možnost, da bi del prebivalstva bil pripravljen sodelovati z oku- patorjem, že večja. S tem se je povezovala taktika nemškega okupatorja, ki je imel pre- cej smisla za narodnostne razmere na tem področju in jih je izkoriščal sebi v prid. Splo- šna ljudska vstaja, ki je pokazala, da veli- kanska večina Primorcev sledi NOG, je tudi pokazala, da grozi nekdanjim »narodnim vo- diteljem« velika nevarnost, da izgubijo med ljudstvom še tisto malo vpliva, ki so ga ime- li dotedaj. T. i. goriška sredina je po kapi- tulaciji Italije doživela delni razkroj in se je del njenih pripadnikov priključil OF. Osta- kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 27 1979 45 li so še naprej sledili svoje egoistične inte- rese ter se pri tem povezovali z reakcionar- nim vodstvom v Ljubljani, kajti sile na Pri- morskem so bile prešibke, da bi lahko priče- li samostojno protirevolucionarno akcijo. V Ljubljani, oziroma v Ljubljanski pokra- jini je bil položaj drugačen. Tam so stari strankarski vrhovi že od poletja 1942 vodili pravo protirevolucijo, ki je bila po kapitula- ciji Italije vojaško sicer poražena, vendar se je po prihodu nemških okupatorjev iz ostan- kov bele garde pričelo ustanavljati Sloven- sko domobranstvo, ki je bilo v vojaškem po- gledu v boju proti NOV veliko bolj nevarno, tako da je tam grozila ta borba postata prava državljanska vojna. Iz Ljubljane bi torej la- hko prišla dovolj velika pomoč protikomuni- stičnim silam na Primorskem in to so zainte- resirani takoj sprevideli. V Ljubljano so s Primorske pričele prihajati prošnje in pobu- de, da bi od tam na Primorsko poslali dolo- čeno število domobrancev, ki bi s propagando širili protikomunistično misel, vojaško pa bi nastopali kot majhna jedra za bodoče doma- če oddelke. Posebej značilno v tem smislu je bilo pismo oziroma poročilo duhovnika Stan- ka Žerjala o položaju na Primorskem gene- ralu Leonu Rupniku z dne 19. oktobra 1943. Žerjal se je takrat mudil v Ljubljani po po- oblastilu »nekaterih vodilnih osebnosti na Goriškem in Tržaškem« z nalogo, da stopi v stik z odločilnimi osebnostmi protikomunisti- čnega tabora. Žerjal v poročilu s svojega sta- lišča opisuje položaj na Primorskem in pra- vi, da se bodo ljudje obrnili proti partiza- nom, če bodo Nemci vrnili Slovencem vse ti- sto, kar so jim uničili fašisti. Iz Kranjske naj bi prišli stoprocentno protikomunistično usmerjeni domobranci, ki naj bi izvedli med ljudmi mobilizacijo. Natančnejše predloge bo- do po Žerjalovih besedah podali vodilni pri- morski inteligen ti, ki jih je treba poklicati k sodelovanju in med katerimi na prvem me- stu imenuje dr. Janka Kralja, ki naj bi imel vse pogoje za vodstvo primorskih Slovencev. Ob koncu svojega obširnega poročila pravi Žerjal: »Ce nemški Rajh podeli deželi vse ti- ste stvari, ki sem jih gori predlagal kot skup- no željo vsega ljudstva, potem se bo dežela absolutno pomirila, bo avtomatično nehal v deželi komunizem in iredentizem ter bo ljud- stvo absolutno lojalno do nemške nadoblasti«. V imenu tistih, ki so ga pooblastili, in to »po- meni tudi v imenu vsega prebivalstva na Pri- morskem«, Žerjal potem prosi Rupnika, naj ta njegov ekspoze v celoti posreduje Rainerju, kateremu vsi primorski inteligenti že zdaj ob- ljubljajo vse svoje delovanje in oporo pri njegovem delu za »našo toliko preizkušeno slovensko Primorsko«.-' Taki in podobni po- zivi, tudi anonimni, pa tudi nekaj slovenskih županov iz Primorske, je prihajalo v Ljub- ljano ter rotilo vodstvo, naj vendar nekaj stori, da se prepreči velik polet NOG na Pri- morskem ter pri tem ponujali svoje izdajal- ske usluge. Neki »primorski rodoljub« je to utemeljeval s tem, da bo protikomunistična akcija kljub morebitni zmagi v Ljubljanski pokrajini v veliki nevarnosti, če bodo na Pri- morskem zmagovali partizani, saj je OF vse- slovenska organizacija, medtem ko pa je nji- hova akcija »egoistična«. Vendar je bil ta očitek v veliki meri ne- utemeljen. Vodstvo SLS, Slovenskega domo- branstva ter drugih reakcionarnih organizacij se je zelo dobro zavedalo pomena Primorske, pri čemer je vsem venomer lebdela pred očmi možnost zavezniškega izkrcanja pri nas, oziroma osvoboditve naše dežele po Angle- žih. Zato je bilo zelo važno, kdo se bo lahko zaveznikom predstavil kot gospodar dežele. Pri tem pa jih ni prav nič motilo, če pri tem prizadevanju sodelujejo z Nem- ci in se v bistvu borijo proti zaveznikom. Že oktobra 1943 je VOS opazila v Ljubljani ži- vahno delovanje, ki je bilo usmerjeno na Pri- morsko ter med drugim poroča, da je neki višji domobranski oficir dobil nalog, naj gre na Primorsko in poizkusi organizirati »slo- vensko armado«. Naslednje poročilo že pravi, da so pri Nemcih dosegli, da se ustanovi do- mobranska legija na Goriškem. Kot organi- zator naj bi na Primorsko spet odšel duhov- nik Godina, član vodstva SLS, in 20 oficirjev s posadkami. O tem je 2. novembra 1943 de- jal dr. Leskovar: »Načrti za akcijo proti Pri- morski so pripravljeni. Položaj je ugoden, zlasti kar se je duhovščina obrnila v veliki meri proti partizanom. Zaradi težav ne bo mogoče kar na Primorskem organizirati do- mobranstva, pač pa bodo iz edinic v Ljubljan- ski pokrajini odšli prvi oddelki na Primorsko, kjer se jim bodo priključili domači fantje.«^ V skladu s pripravami in raznovrstnimi pri- zadevanji za organiziranje domobranstva na Primorskem se poročila take vrste množijo, večkrat pa so si tudi v nasprotju, kar je us- trezalo zmešnjavi, ki je vladala v odnosih med kontrarevolucionarnimi silami v Ljub- ljani. Na Primorsko so odhajali agenti raz- ličnih skupin in ilegal, ki so ob svojih med- sebojnih sporih skušali nekaj organizirati. V Trstu naj bi se vgnezdili pristaši Glavača, v Gorici in na Tolminskem pa stražarji, med- tem ko so povsod svoj lonec pristavili še mi- hajlovičevci. Vsaka skupina je delala na svo- jo roko in včasih eni za druge niso vedeli. Vendar iz vsega tega sta vidni predvsem dve 46 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 akciji. Vodstvo SLS je kot organizatorja do- mobranstva na Primorsko poslalo polkovnika Kokalja, ki je bil njen eksponent ter je bil sredi oktobra izločen iz organizacijskega šta- ba Slovenskega domobranstva v Ljubljani. O tem so morala biti z Nemci neka pogajanja, kajti ravno Kokalj se je v Trstu z višjim SS in policijskim vodjem Odilom Globocnikom pričel pogajati o osnovanju domačih oddel- kov za borbo proti NOV, oziroma za borbo proti komunistom. Nemci so namreč imeli po- dobne načrte in jim je ta pobuda iz Ljublja- ne prav prišla. Hkrati je z nekoliko drugačno akcijo, ki je bila bolj v skladu s pobudami s Primorske, pričel general Rupnik, ki je 15. novembra 1943 poslal dol t. i. Primorski odred sloven- skih domobrancev, ki ga je vodil poročnik Marjan Lavrič. Odred je štel 29 domobran- cev in se je mudil najprej v Trstu, nato pa v Gradiški ter je sodeloval pri nemških akcijah ter zasliševal partizanske ujetnike. Nemci ni- so natančno vedeli, kaj s temi ljudmi početi in pod kakšno komando spadajo in so zato ta Lavričev odred 13. januarja 1944 podredili poveljstvu polkovnika Kokalja.'' Medtem je polkovnik Anton Kokalj za- ključil svoja pogajanja, tako da je Globocnik 26. novembra 1943 dal privoljenje za usta- novitev Slovenskega narodnega varnostnega zbora — SNVZ ter imenoval Kokalja za in- špektorja »deželne varnosti o onih delih ope- rativne zone Jadransko Primorje kjer so naseljeni Slovenci«.* Pod tem gre seveda ra- zumeti le pokrajine Trst, Gorica in Reka, ne pa Ljubljanske pokrajine, ki je sicer tudi spa- dala v Jadransko primorje, pač pa je 7. de- cembra 1943 izšla v uradnem listu uredba vi- sokega komisarja Rainerja o postavitvi do- mobranskih oddelkov v vsej operacijski co- ni.ä Po Globocnikovem ukazu mu je bil Ko- kalj neposredno podrejen in je od njega do- bival vse smernice za delovanje. Kar se tiče organizacije, naj bi se SNVZ postavil iz do- mačih sil, ki bodo vezane na svoj kraj, skrbe- le za red in mir, imele bodo sicer lastne vo- ditelje, toda ti bodo dobivali navodila od kra- jevnih nemških poveljnikov. Osnovna enota naj bi bila krajevna varnostna straža, več straž naj bi se združilo v skupine varnostnih straž in več skupin v odseke varnostnih sku- pin. Načelno naj bi taka straža služila le v svojem domačem kraju, vendar bo odvisno od potreb, če se bodo tudi dejansko združevale. Ko bo ta varnostni zbor dosegel svoj namen, ko bo organiziran in zgrajen ter bo lahko sam skrbel za red in mir na svojem področju, bo- do ukinjene, oziroma odstranjene vse drugo- rodne enote (italijanska milica!). Tudi gle- de financiranja je SNVZ vsestransko podre- jen in odvisen od Globocnika oziroma od SS. Na koncu svojega dopisa pravi Globocnik: »Vaša naloga naj služi zaščiti naroda in s tem političnemu miru. Nemški narod bo cenil Vaše zasluge po Vašem uspehu.«*" V tem do- pisu omenjena skrb za red in mir je seveda pomenila borbo proti partizanom in »varova- nje« prebivalstva pred njimi in to, kot vidi- mo, v obliki nekakšnih vaških straž, kot so jih poznali v Ljubljanski pokrajini že pred kapitulacijo Italije. V celem naj bi bile te straže le nekakšne pomožne enote, organizi- rane po teritorialnem načelu in v celoti pod- rejene nemškim poveljstvom. V ukazu se ni- kjer ne omenja slovenski narod, za katerega naj bi se domobranci po lastnih besedah bo- rili, pač pa se, značilno, omenja nemški na- rod. Od vsega začetka je bil na čelu SNVZ or- ganizacijski štab, ki mu je ves čas načeloval polkovnik Kokalj. Kot običajno se je štab delil na razne odseke oziroma oddelke, po katerih vidimo, kakšne naloge si je zastavil štab primorskih domobrancev. Zelo ilustrati- ven je pri tem kulturno-politični odsek, ki je imel referate za ljudsko prosveto oziroma za društva, za šolstvo, za tisk, za civilno politič- no upravo, za informacijsko-intervencijsko službo ter za socialno pomoč. To kaže na ze- lo velike domobranske ambicije. Nemci so pri tem skrbeli le nekoliko za organizacijo na vi- šji stopnji, na nižji ravni pa so bili domo- branci prepuščeni sami sebi. Ker so nemške oblasti organizirale kolaboracionistične enote strogo po pokrajinah (tudi med Italijani in Hrvati), so bile tudi v okviru SNVZ osnovne organizacijske enote t. i. skupine slovenskih narodnih varnostnih straž (SNVS), in sicer je bil sedež teh skupin v Gorici za Goriško po- krajino, v Postojni za Tržaško pokrajino ter v Ilirski Bistrici za Reško pokrajino, zaradi po- sebne važnosti in odrezanosti od Gorice pa je nekaj časa obstajala še skupina SNVS Idrija. V vsaki pokrajini je bil poseben nemški in- špektor za t. i. Landschutz, ki je bil podrejen Globocniku. Ce omenimo še nemške zvezne oficirje pri domobranskih enotah, potem je jasno, da je bila posebno v začetku Kokalje- va avtoriteta zelo majhna in je moral tudi pozneje venomer izrecno poudarjati svoje vodstvo in svoja pooblastila. V okviru vsake skupine SNVS se je sčasoma razvilo različno število domobranskih čet, kar je bilo odvisno od potreb v določeni pokrajini, še bolj pa od stopnje razvoja in uspehov ali neuspehov, ki jih je tam dosegel SNVZ. Cete so ne glede na to, h kateri skupini so spadale, imele svo- je zaporedne številke in jih je bilo npr. po- kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 27 '579 47 leti 1944 skupaj šestnajst in so skupaj štele okoli 1800 mož. Tako organizacijsko stanje je trajalo do oktobra 1944, ko se je celotni SNVZ preuredil v t. i. 1. slovenski udarni polk s štirimi udarnimi bataljoni ter s pomož- nimi enotami. To so seveda zahtevali Nemci, ki so si od teh udarnih bataljonov obetali učinkovitejšo pomoč v boju proti NOV, kot pa od prejšnjih, na teritorialnem načelu de- lujočih posadk in čet. Marca 1945 lahko za- sledimo tudi poskus, da bi ustanovili še dru- gi udarni polk, vendar za to ni bilo pravih pogojev." Iz dveh že obstoječih bataljonov pa je bila v Vipavski dolini formirana Bojna skupina Ajdovščina. Razen tega je bilo še ne- kaj čet in domobranskih policijskih enot, ki pa niso imele večje operativne vloge. V začetku je bilo središče delovanja pri- morskih domobrancev, ki so sami sebe ime- novali stražarje ali Narodne straže, v Trstu, pozneje pa v Postojni, kamor sta se jeseni 1944 preselila organizacijski štab in pa štab polka. V letu 1945 imamo lahko za center njihovega delovanja Vipavsko dolino, kjer je bila koncentrirana Bojna skupina Ajdov- ščina, pač zaradi nemških potreb po varova- nju doline proti Trnovskemu gozdu. Razme- roma močni domobranski središči sta bila še Ilirska Bistrica in Tolmin, posebej pa je bilo vidno širše idrijsko območje z močno posto- janko na Veharšah, kjer je zelo vplivala bli- žina velikih in zagrizenih postojank Sloven- skega domobranstva v Dolomitih. Ostale po- stojanke SNVZ pa so bile stalno ali le za- časno še v Kobaridu, Idriji, na Črnem vrhu, na Golu, v Vipavi, Gorici, na Razdrtem, v Prestranku, Senožečah, Št. Petru na Krasu (današnja Pivka) in celo v Klani na hrvat- skem ozemlju. Poleg tega je bilo še nekaj manjših in začasnih postojank, vse pa so bile skoraj praviloma tam, kjer so bile tudi nemške posadke, le malo je bilo čistih do- mobranskih postojank. Nemške oblasti so SNVZ imenovale »Slowenisches Landschutz« in je bil podrejen v>Leitstabu für landeseigene Kräfte«, kamor so spadali tudi istrski domo- branci, ki pa so se delili na italijanski in hrvaški del, pri čemer je hrvaški bil le ne- znatnega pomena. Pri tem je treba reči še to, da v začetku niso vse domobranske enote, ki so se formirale na Primorskem, spadale pod Kokaljevo poveljstvo. Akcija iz Ljubljane pač ni bila enotna, še manj pa usklajena. Ome- nili smo že Primorski odred poročnika Lav- riča, omeniti pa gre tudi t. i. goriški «Land- schutz-«, ki so ga organizirali Nemci sami, a se je slabo obnesel, saj so se njegovi pripad- niki že ob prvem partizanskem napadu na njegovo postojanko v Rihemberku predali.'^ Prav tako je bila domobranska postojanka v Tolminu vzpostavljena z neposredno akcijo iz Ljubljane, kjer sta si posebno prizadevala inž. Mirko Simčič in Tone Duhovnik. Sim- čič je februarja 1944 padel pod partizanskimi streli kot prvi primorski domobranec.'^ 6. če- ta v Tolminu pa je v vseh ozirih prešla v sestav SNVZ šele 1- septembra 1944.>-» Polkovnik Kokalj je imel pri organizaciji domobranstva neprestane težave v pogledu oficirjev in podoficirjev. Predvsem je veno- mer manjkalo sposobnih oficirjev, ki so iz ra- zumljivih razlogov vsi prihajali iz Ljubljan- ske pokrajine, saj jih na Primorskem ni bilo. Med njim in oficirji je vladalo ves čas veliko nasprotje, bili so nedisciplinirani, Kokalj je bil klerikalec, večinoma oficirjev pa liberalci, med katerimi je imel velik vpliv major No- vak s svojo ilegalo, kar je zbujalo stalne pritožbe tudi v Ljubljani. Prav gotovo je bil del častnikov poslan na Primorsko na pobudo vodstva SLS, verjetno pa je pri njihovem odhodu vplivala še vrsta drugih vzrokov, ne nazadnje tudi beg pred roko pravice. Neka- teri med njimi so se že v Ljubljanski pokra- jini udejstvovali v protirevolucionamem de- lovanju, predvsem pred kapitulacijo Italije. V začetku je bila tudi velika večina navad- nih stražarjev po izvoru iz Ljubljanske po- krajine in so jih v Ljubljani novačili pred- vsem med dolenjskimi begunci, včasih pa so jih spravili na Primorsko tudi ilegalno.'^ V Trstu je imel SNVZ pri Sv. Ivanu svojo rek- rutno šolo, kjer so se vežbali novinci, v De- vinu pa sta bili občasno pod nemškim vod- stvom še oficirska in podoficirska šola. Že zdaj lahko omenimo, da so domačini v vrste SNVZ neradi vstopali, saj je npr. prvi trža- ški domačin po nekem poročilu prostovoljno vstopil v SNVZ šele februarja 1944. V prvem razdobju je bil vstop v vrste primorskih stra- žarjev načelno prostovoljen, vendar je bila na mobilizacijskih pohodih npr. v Vipavski dolini uporabljena tudi prisila. Nekaj prosto- voljcev so v začetku dobili med partizanski- mi dezerterji in skrivači, posebno na Idrij- skem in Tolminskem. Pozneje so tudi uradno začeli izvajati prisilno mobilizacijo in nabore na podlagi splošne nemške mobilizacije, kjer so se lahko mobiliziranci odločili tudi za vstop v enote SNVZ, toda ponavadi so v SNVZ najmanj radi vstopali. Takrat so se morali obvezati na neomejeno služenje voj- ske, medtem ko so se prvi prostovoljci ob- vezali le za dobo treh mesecev. Zanimiv je bil na Primorskem problem domobranske prisege. Kot je videti, so jo tukaj odločno odklonili, saj je npr. pomočnik inšpektorja major R. Ferenček 27. junija 1944 v zaupnem 48 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 dopisu vsem enotam zapovedal, da »ako bi pri kaki edinici SNVZ zahtevali kak nemški oficir ali kaka nemška oblast položitev pri- sege ali bilo kake zaobljube, je ista odkloniti in tukajšnje Poveljstvo nemudoma izvestiti«. Prva partizanska in tudi domobranska po- ročila, ki ocenjujejo začetne korake domo- branske propagande na Primorskem, so si enotna v tem, da domobranska akcija nima skoraj nobenega odziva in da so ljudje od- ločno proti njej, ker domobrance enostavno imajo za navadno strankarsko formacijo, medtem ko »oni hočejo biti le Slovenci«. 2e decembra 1943 je polkovnik Kokalj ob koncu svojega informacijskega potovanja po goriški in tržaški pokrajini poročal, da je moč opaziti velik odpor proti ustanovitvi an- tikomunističnega domobranstva, predvsem partizanski odpor in to tudi v Trstu in Go- rici, seveda pa pravi, da je naletel tudi na določene pozitivne želje.*" Še avgusta 1944 poročajo iz okolice Postojne, da je prebival- stvo razen majhnega števila naklonjeno par- tizanom, medtem ko pa pripadnike SNVZ prezira. V Gorici OOOF na svoji seji 1. janu- arja 1944 ugotavlja, da domobranci v Go- rici nimajo pristašev, vendar mora po prvi propagandni ofenzivi domobrancev že 19. ja- nuarja ugotoviti, da je prihod domobrancev zakolebal večino ljudi in da so ti že pričeli vpadati v mirenski okraj, februarja pa naj bi že mobilizirali v okolici Kanala. Povsod na okupiranem pa tudi osvobojenem ozemlju je bilo najti propagandne agente, ki so sku- šali ljudi obrniti proti OF, proti KPS. Dejansko so domobranci v prvem trenutku lahko računali kot na svoje zanesljive pri- staše le na redke duhovnike Kraljevega kro- ga ter na del t. i. slovenske »buržoazije« v večjih središčih, med katerimi je bila najvid- nejša Gorica s svojo klerikalno inteligenco. Vsi, ki so bili pod njihovim vplivom, pa so v doglednem času postali dovzetni za domo- bransko propagando, vendar je bilo takih ljudi malo. Važen je bil v vsakem kraju pri- hod oborožene domobranske enote, kar je vsaj oportuniste potegnilo na njihovo stran. Večkrat, vendar ne v številnih primerih, je orientaciji ljudi za domobrance botrovala ne- pravilna politika NOG do določenega prebi- valstva kot npr. na Colu nad Ajdovščino, kjer so ljudje trpeli pomanjkanje, toda gospo- darske komisije niso razumele političnega pomena socialnega skrbstva, tudi okrožno po- litično vodstvo ne, in tako so se na Colu vgnezdili »belogardisti« tako močno, da se mu partizanski aktivisti dalj časa niso mogli niti približati." Nekaj ljudi, ki so bili nagnjeni h kontrarevoluciji, se je našlo sicer povsod, toda od konkretne politike OF in predvsem od morebitnega prihoda domobrancev je bila odvisno, ali so sploh prišli do izraza. V skraj- ni črti je domobranska propaganda doživela neuspeh, kar je bilo odsev dejstva, da so bili ljudje že povsod organizirani v OF in so se strinjali z njenim programom popolne narod- ne osvoboditve in pravičnejše ureditve bodo- če družbe. SNVZ je imel poleg borbe proti »brezbožnemu in protinarodnemu komuniz- mu« v svojem programu tudi obnovitev vse- ga gospodarskega in kulturnega življenja, ki je bilo na Primorskem pred prihodom Itali- janov tako bogato. V danem okviru je se- veda ta druga komponenta bila le propagan- dno pomagalo pri uresničevanju prve, osnov- nejše. Pri tem jim je prav prišla nemška politika, ki je dopuščala obnovitev slovenske kulture, čeprav z določenimi omejitvami. Vodstvo NOG na Primorskem je pravilno do- povedovalo ljudem, da je to le trenutna tak- tika okupatorja in narodnih izdajalcev. Naj- važnejša je borba proti okupatorju, saj bi ta, če se mu pusti zmagati, odpravil vse sloven- ske šole pa še Slovence povrh.** Iz domobranskega letaka, ki se je ohranil v nemškem propagandnem gradivu, je jasno razvidno, da so bile glavne sestavine te pro- pagande zavzemanje za »mir in varnost«, se pravi, borba proti partizanom, za kar so bili predvsem zainteresirani tudi okupatorji, na- to pa račun z visoko narodno zavestjo pri- morskih Slovencev in zato ponujanje sloven- ske kulture ter slovenskih ustanov. Vse to je bilo začinjeno še s sovraštvom do italijan- skega naroda.*" Kljub tem razglašenim geslom pa je moral polkovnik Kokalj v zaupnem dopisu 21. ju- lija 1944 zabičevati podrejenim, da se mora- jo vsi zavedati, »da so nam predvsem potre- bni vojaki in zopet vojaki. Vsi drugi načrti, ki ravno tako čakajo na reševanje, morajo pred to prvenstveno in najvažnejšo nalogo stopiti v ozadje«. Resnično je ravno zelo maj- hno število pripadnikov SNVZ bila najbolj zgovorna ilustracija neuspeha domobranskih prizadevanj. Ob istem času, ko je bilo vseh primorskih stražarjev le okrog 1800, je orga- nizacijski štab SNVZ predvideval, da bi se moralo njihovo število povečati najmanj za petkrat, da bi SNVZ lahko uspešno opravljal svojo vojaško in kulturno vlogo.^* Iz maja istega leta imamo nemško poročilo, ki navaja, da so nemške oblasti v operacijski coni Jad- ransko primorje, izključujoč Ljubljansko po- krajino, računale s formiranjem domobran- skih oddelkov med Slovenci in Hrvati v skup- nem številu 20.000 mož. Večji del bi pri tem moral odpasti na slovenske oddelke, saj je bilo KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 49 hrvatskega prebivalstva manj.2' Ta načrt se je v danem položaju izkazal za povsem nere- alnega, Nemci se za njegovo uresničitev niso dosti prizadevali, saj so tiste ljudi, ki so jih še lahko mobilizirali, bolj vključevali v dru- ge, nemške in delovne enote. Vodstvo SNVZ je bilo pri tem vse bolj prepuščeno samemu sebi in je, kot rečeno, pri tem doživljalo ne- uspehe. Na višku svojega razvoja je SNVZ štel slabih 2000 mož in še ti so bih. bolj sla- ba vojska, v čemer so si npr. spomladi 1945 edine vse ocene partizanskega vodstva, saj jih po kakovosti primerjajo le še z italijan- skimi vojaki. Aretacije stražarjev, ki so sim- patizirali s partizani, so bile na dnevnem redu, v dnevnih poveljih pa so včasih večji del prostora zavzemale tiralice za ubežniki. Pripadniki SNVZ so največkrat bežali nazaj v Ljubljansko pokrajino, k četnikom ali pa k partizanom. Mnogo preglavic so vodstvu pov- zročali prebegi iz ene čete v drugo, tako da je včasih prihajalo do popolne zmešnjave, saj je bilo npr. v juliju 1944 skoraj polovica 3. čete v Postojni na begu. Pri vsem tem se je štab SNVZ krčevito prizadeval, da bi pri nemških oblasteh izposloval odstranitev ita- lijanskih vojakov in miličnikov iz Primorske ter da bi na njihovo mesto prišli domobranci. Verjel je, da bi odhod italijanskih enot iz slo- venskih krajev zelo povečal njihov ugled, toda to jim je zaradi svoje maloštevilnosti uspelo le deloma, na Postojnskem in Idrij- skem. Odnos primorskih domobrancev do Italija- nov je bil zanimiv in ga ne gre drugače ozna- čiti kot nacionalizem, ki je prehajal že v šo- vinizem. Ce prebiramo njihove propagandne sestavke, se zdi, da je poleg vulgarnega pro- tikomunizma njihova edina resna program- ska postavka bila le še gonja proti Italija- nom, pri čemer so dajali v en koš tako fašiste, badoljevce kot italijanske komuniste. V po- vojni bodočnosti Italijanom niso na Primor- skem priznavali nobenih pravic, niti kot manjšini ne. S trditvijo, da OF prodaja Pri- morsko italijanskim komunistom in sicer- šnjim protiitalijanstvom, so domobranci upali pridobiti na svojo stran vse tiste narodno za- vedne Slovence, ki jih je peklilo fašistično raznarodovanje, niso se pa mogli odločiti za skupen program z OF, ker jih je v njej mo- tila vodilna vloga komunistov in vse tisto, kar je iz tega sledilo. Boj za t. i. goriško sre- dino so bili tudi domobranci in jo zaradi njene neodločnosti tudi oni obsojali. Videti pa je, da so domobranci del teh ljudi uspeli pridobiti zase, da so sodelovali vsaj pri nji- hovem kulturnem in šolskem delu. Ta proces so v precejšnji meri pospeševali Nemci, ki so računali na oportunizem in so domobran- cem v kulturnih zadevah puščali precej pro- ste roke. Celo v Gorici je bilo nameščenih nekaj slovenskih uradnikov in sodnikov, medtem ko je bilo tega v Trstu manj. Tam si je osebno prizadeval ta proces pospešiti polkovnik Kokalj, vendar je naletel na hud odpor italijanskih fašističnih oblasti. Vse te »uspehe« je potem skušala domobranska pro- paganda izkoristiti sebi v prid, kot da ima ona zasluge za to, čeprav je bilo jasno, da to Nemci dopuščajo le z namenom, na tak način zadovoljiti slovensko prebivalstvo, da se ne bi več upiralo, kajti njim je bil v de- želi predvsem potreben mir. Vodstvo NOG je moralo v pojasnjevanje te nemšlče taktike in marionetne vloge domobrancev vložiti precej truda, da so se pojmi povsem razči- stili, čeprav ni nikdar grozila resnejša nevar- nost, da bi oportunizem prevladal. Zahtevalo je absoluten bojkot vseh teh od Nemcev do- voljenih ustanov, šol in drugih »ugodnosti«. Naj Nemci dovolijo slovenske šole na Štajer- skem, pravi neki letak, ki so ga trosili akti- visti po Gorici in s tem pravilno opozorili, da je nemški okupator svoj pravi obraz po- kazal že s svojim ravnanjem s Slovenci na Gorenjskem in Štajerskem, ne glede na to, kakšne trenutne načrte je imel v operacijski coni Jadransko primorje. Vse to je čisto na- vadna nemška slabost, ki ji malo sovražnosti med Italijani in Slovenci kar ustreza. Pod nemškim pokroviteljstvom in z nemško pomočjo so si primorski domobranci oziroma stražarji resnično zelo prizadevali, da bi pri- morske Slovence odvrnili od privrženosti k NOG in k OF, toda tudi sami so ugotavljali, da so bili njihovi uspehi zelo neznatni. Nji- hov argument, da se borijo proti »slovenstvu tujemu komunizmu« in da so oni Slovenci, ki ne bodo dopustili, da bi njim zavladal kak tujec, je bil ob njihovi popolni podrejenosti Nemcem seveda povsem neučinkovit. Niti slovenski župani na deželi ter slovenski pod- župan in sodnik v Gorici, niti slovenska gim- nazija in druge šole ter tečaji, niti kulturne prireditve, razna društva, niti protikomuni- stični odbori in zborovanja ter petje himne »Hej Slovenci« ni pomagalo. O tem piše Po- krajinski odbor OF za Slovensko Primorje 5. februarja 1945: »Na Primorskem ni beli gardi in domobrancem nikjer uspelo dobiti masovne podlage, zlasti pa jim ni nikdar us- pelo, da bi še tistim posameznim primerom, kjer so uspeli, dali videz ideološke oprede- litve. Že na zunaj nosijo delni, številčno in krajevno omejeni uspehi bele garde in domo- brancev, izključno pečat organiziranega, naj- bolj grobega oportunizma.«^^ Kot že rečeno. 50 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 skoraj povsod so se našli posamezniki, ki so iz različnih ali celo slučajnih vzrokov sim- patizirali z njimi ali jih celo podpirali, o če- mer priča zelo razvejena domobranska obve- ščevalna mreža, ki je imela poročila prav iz vseh vasi, toda ravno ta poročila so tudi priz- navala, da je večina prebivalstva za OF, kar je v pretežni meri veljalo tudi za mesta, kjer so bile domobranske ali nemške posadke. Res jim je na nekaterih področjih, kot je bilo npr. idrijsko, uspelo pridobiti nekaj več ljudi, toda to so bue izjeme.^^ Velikanska večina primorskih Slovencev je prav zaradi svoje visoke narodne zavesti priznavala program OF za svoj ter je zato podpirala NOV in ni priznavala upravičenosti domobranskih argu- mentov, ki so vodili v sodelovanje z okupa- torjem. Sodelovanje slovenske duhovščine na Pri- morskem z domobranstvom predstavlja pose- ben problem. Nadškof Margotti ji je v začet- ku prepovedal vsako sodelovanje z NOG,^* čeprav OF nikdar ni neposredno obsodil.^' Pozneje pa je celo skušal zbuditi vtis, da simpatizira z NOG in s Slovenci. Tako je potem prišlo do položaja, v katerem je del duhovnikov na podlagi svojega osebnega pre- pričanja ali tudi oportunizma sodeloval z do- mobranci, nekateri so propagirali zanje proti OF in nekateri so imeli celo domobranske oficirske čine npr. v Kobaridu, Tolminu, Po- stojni itd. posebno močno tovrstno središče pa je bila Gorica, kjer je zelo agilno deloval proti NOG mons. Mirko Brumat. Večina du- hovnikov pa je tudi sedaj stala ob strani in se je skušala izogniti opredelitvi, čeprav je bila v začetnem razdobju večina, vsaj po be- sedah, za OF. Vodstvo NOG na Primorskem je na začet- ku označevalo t. i. belogardistične nevarnost za minimalno, toda kljub temu se je mora- lo soočiti tudi s tem problemom, ki pa seveda še daleč ni bil tolikšen kot recimo v Ljub- ljanski pokrajini. POOF 3. marca 1944 ugo- tavlja, da ta domobranska ofenziva ima ne- kaj uspehov, ki jih skoraj ni bilo moč prep- rečiti, toda že takoj se je pričelo intenzivno delo vseh organov ljudske oblasti in poli- tičnih organizacij za preprečevanje te nevar- nosti ter za razkrajanje že obstoječih domo- branskih čet. Uporabljana so bila vsa sred- stva, od dela z domobranskimi družinami pa do radikalnih sredstev, ko je bilo treba opra- viti tudi nekaj likvidacij, tudi duhovnikov. Seveda je največ uspeha imel odločen vojaški nastop proti izdajalskim formacijam, čeprav je videti, da tu niso bile izrabljene vse mož- nosti. Sestavljeni so bili seznami vseh oboro- ženih in političnih predstavnikov domobran- stva in tudi tistih, ki so se zatekali v nji- hovo varstvo. Aktivisti in terenski delavci so ovirali domobransko mobilizacijo, prepričeva- li ljudi z letaki in z osebnimi stiki. Vse to je imelo svoj učinek, ki se je kazal tudi v že omenjenem slabem moralnem stanju domo- branskih enot. V Postojni je npr. ugotavljal poveljnik SNVS, da dosega komunistična pro- paganda velike uspehe med vojaki in to celo med tistimi, ki so ravno prispeli iz rekrutne šole v Trstu. Med najučinkovitejše ukrepe za razkroj domobranskih enot je spadala dezer- tacija iz njihovih enot, po možnosti v parti- zane. Akcija v tej smeri je potekala nepre- stano, v njen okvir pa spadata tudi obe vse- državni amnestiji domobrancev in drugih iz- dajalcev, vendar tudi na Primorskem to ni imelo preveč velikega odziva. Večja skupina domobrancev je pobegnila iz postojanke v Ilirski Bistrici, iz Ajdovščine ter seveda iz drugih postojank, vendar je šlo le za posa- meznike. Včasih so po politični kompanji do- mobranci res pobegnili iz svojih enot, vendar so se potem skrivali ali pa so šli celo k čet- nikom.^* Poročila raznih civilnih in političnih organov o tem problemu so bila včasih pre- več optimistična, medtem ko so seveda domo- branci vsak najmanjši uspeh te kampanje seveda zanikali. Omenili smo že, da v vojaškem pogledu SNVZ nikdar ni pomenil mnogo in to ne sa- mo zaradi svoje maloštevilnosti, ampak sko- raj še bolj zaradi svoje notranje moralne ne- moči, ki je razkrajala njegovo disciplino in učinkovitost. Nemške vojaške in policijske oblasti so domobranske čete v začetku upo- rabljale le za straže pri važnejših objektih, kot so bile npr. vodne črpalke, železniške pro- ge, dalje za spremljavo raznih transportov in podobno. V prvem obdobju niso imele nika- kršne aktivne vojaške vloge in so se omejeva- le le na propagandno delo. Tudi pozneje so se domobranci v samostojne akcije proti parti- zanom le redko spuščali ali pa so to delali v nemškem spremstvu, bili so le kot pomožne sile pri nemških akcijah. V prvem razdobju je bil pomen njihovih postojank predvsem v tem, da so bile postavljene na področjih — sektorjih, ki so bili važni za premikanje parti- zanskih enot. Tako so s to mrežo majhnih po- stojank partizanom omejevali akcijski radij in jim oteževali gibanje. V bližini svojih po- stojank so primorski stražarji vedno postav- ljali zasede, kjer so prestrezali partizanske patrulje in kurirje. Najnevarnejši so bili pri odkrivanju terencev in aktivistov OF, saj so poznali teren bolje od Nemcev in na ta način so zaprli, mučili ali celo ubili mnogo ljudi, vendar so večino predali potem Nem- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 27 1979 51 cem, ki so jih pošiljali v koncentracijska ta- borišča ali na prisilno delo v Nemčijo. Na Idrijskem, od koder sploh izvirajo prvi pri- morski domobranci, naj bi samo postojanka na Veharšah po pripovedovanju pobila 24 ljudi. Da bi imeli od teh domobranskih čet večjo korist in ker jim je primanjkovalo last- nih enot, so Nemci jeseni 1944, kot že ome- njeno, iz njih ustvarili štiri udarne bataljo- ne, ki so bili združeni celo v udarni polk. S tem je večina enot SNVZ izgubila svojo pr- votno funkcijo, ki je spominjala na teritori- alni princip nekdanjih vaških straž. Ti udarni bataljoni so potem do konca vojne Nemcem in četnikom pomagali zapirati prostor Trnov- skega gozda in Hrušice ter so bili prisiljeni sodelovati v vseh večjih akcijah in ofenzi- vah od jeseni 1944 proti osvobojenemu ozem- lju in partizanskim enotam na področju Tr- novskega gozda. Predvsem to velja od začetka leta 1945 za oba bataljona v Vipavski dolini, ki sta sestavljala Bojno skupino Ajdovščina in ki so jo Nemci po njenem poveljniku ime- novali kar »Gruppe Debelak«. Brigade 9. korpusa so se v hudih bojih pozimi in spom- ladi 1945 morale spopadati tudi z enotami SNVZ, ki je do zadnjega igral svojo izda- jalsko in hlapčevsko vlogo. Že poleti 1944 pa se je 9. korpus boril ofenzivno proti če- tam SNVZ, saj so bile v letu 1944 napadene skoraj vse njihove postojanke, med temi ne- katere zelo uspešno. Največji uspeh v tem ok- viru predstavlja uničenje 15. čete SNVZ 1. septembra 1944 na Črnem vrhu, toda tudi napade na druge postojanke, predvsem na St. Peter, Razdrto, Senožeče in Vipavo so si pri- morski domobranci dobro zapomnili. Konec vojne se je hitro bližal. SNVZ je kljub svoji maloštevilnosti in kljub negativni oceni, ki mu jo je prisodilo vodstvo SLS v Ljubljani, dobil zaradi določenih političnih načrtov in špekulacij večji pomen tudi za ljubljanske politike. Ko se je februarja 1945 tam formiral t. i. Narodni odbor s svojimi organi in 21. februarja ustanovil tudi svojo »slovensko narodno vojsko«, iki naj bi jo predvsem sestavljalo domobranstvo, se je po daljšem oklevanju temu odboru podredil tudi polkovnik Kokalj s svojim SNVZ. Ta spora- zum naj bi bil za Narodni odbor pomemben, »saj je računal, da bo čez Primorsko najprej vzpostavil stik z angloameriško vojsko in bi se mogel ob kapitulaciji Nemčije v skrajni sili zateči tja.«^^ Ko so se konec aprila zaradi prodiranja 4. jugoslovanske armade in ofenzive 9. korpu- sa Nemci začeli umikati s Primorske, so mo- rali to z njimi storiti tudi primorski domo- branci, če so se hoteli izogniti kazni za svoje izdajalsko sodelovanje z okupatorjem in za delovanje proti NOG. Še pred tem je koman- dant 1. slovenskega udarnega polka major Janko Debel j ak v Ajdovščini prevzel oblast, in sicer pod četniškim geslom: »Z vero v boga za kralja in domovino!«, kar naj bi predstavljalo prelevitev domobrancev v t. i. jugoslovansko kraljevo vojsko. Toda takoj nato je prišel neizogibni konec. Polkovnik Kokalj je na begu iz Trsta na poti proti Go- rici izginil, oziroma ga je ujela Narodna za- ščita. Pred 4. armado in 9. korpusom so se domobranske enote iz Postojnskega, Idrijske- ga in končno iz Vipavske doline umaknile skozi Gorico čez Sočo v Furlanijo, kjer so se skupaj z drugimi kolaboracionističnimi silami predale britanski armadi. Nekaj domobran- cev, ki se niso čutili preveč krive, je pred tem dezertiralo in ostalo doma. Beg ni uspel domobranski posadki pri Sv. Ivanu v Trstu, ki je bila zajeta, ter tolminskim in kobari- škim domobrancem, ki so jih partizani pri umiku deloma uničili, deloma pa ujeli in so se potem zagovarjali pred ljudskim sodi- ščem.2* Del idrijskih pripadnikov SNVZ iz po- stojanke na Veharšah pa se je skupaj s Slo- venskim domobranstvom iz Ljubljanske po- krajine umaknil na Koroško. Primorskih do- mobrancev, ki so se umaknili v Furlanijo, pa za razliko od onih na Koroškem, Britanci potem niso izročili našim oblastem. Tako se je končala neslavna zgodovina pri- morskega domobranstva. Beg pred narodno- osvobodilno vojsko in predaja zaveznikom je samo formalna potrditev dejstva, da je že prej doživelo popoln neuspeh in poraz kljub podpori okupatorja. Zavedno primorsko ljud- stvo je kljub hudim preizkušnjam z redkimi izjemami odklonilo tudi »domobranske« sire- ne. OPOMBE 1. O tem glej situacijska in politična poročila SLS s Primorske v arhivu Inštituta za zgodovino delavskega gibanja (AIZDG), domobranski fondi, fase. 122/III. O tem govori tudi razprava dr. Iva Juvančiča »Primorski Narodni svet — Go- riška sredina in OF — NOB«, objavljena v Pri- morskem dnevniku v Trstu od 5. 8. do 26. 8. 1970. — 2. Arhiv CK ZKS, poročua VOS iz Ljub- ljane, marec 1943. — 3. AIZDG, domobranski fondi, »Vesti« 12. 1. 1943, fase. Ill a. — 4. Matija Tratnik, Temna zarja na Primorskem (1940 do 1945), Koledar Svobodne Slovenije 1951, Buenos Aires 1951, str. 143. — 5. AIZDG, domobranski fondi, fase. 274/III. — 6. Arhiv CK ZKS, poro- čUa VOS iz Ljubljane, nov. 1943. — 7. AIZDG, domobranski fondi, »Vesti« 5. 2. 1944, fase. Ill b/V. — 8. Globocnikov dopis, Tgb. št. 790/43 A. Z. 1093, AIZDG, domobranski fondi, fase. 5. 52 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 27 1979 — 9. Verordnungs- und Amtsblatt des Ober. Ko- \ missars in der OZAK, št. 4, 7. 12. 1943 — lO.l Globocnikov dopis! — 11. Zaupna naredba in- : špektorja SNVZ št. 13 (24. 3. 1945) in št. 14 (29. \ 3. 1945), AIZDG, domobranski fondi, fase. 4. — i 12. Dopis stotnika Langa inšpektorju iz Gorice št. 278 (25. 7. 1944), AIZDG, domobranski fondi, fase. 14. — 13. »Junaku v spomin«, Toîminski glas, leto II, št. 5 (3. 2. 1945). — 14. Zaupna na- redba zastopnika inšpektorja majorja R. Feren- čaka št. 31 (5. 9. 1944), AIZDG, domobr. fondi, fase. 4. — 15. Nace Hladnik, Domobranstvo v idrijskem kotu, Vestnik-Notieiero, leto XII, št. 9, Buenos Aires 1961, str. 240. — f6. AIZDG, nemški fondi, fase. 201/11. — 17. Dopis Predsed- stva SNOS PNOO 25. 11. 1944, AIZDG, part, fon- di, fase. 540i/VI. — 18. Okrožnica PNOO o poli- tizaciji šolstva 22. 1. 1944, AIZDG, part, fondi, fase. 540/III. — 19. AIZDG, nemški fondi, fase, j 202/IV. — 20. Zaupni dopis inšpektorja SNVZ at. 100 (4. 7. 1944), AIZDG, domobr. fondi, fase. 5. — 21. Poročilo ppolk. Kuhna in majorja De- j generja o službenem potovanju po Italiji, Na- tional Arehiev Washington, T-175, R-8. — 22. AIZDG, part, fondi, fase. 540/VI. — 23. Za Idrij- sko glej prispevek Načeta Hladnika o domobran- stvu v idrijskem kotu! — 24. France Bevk, Apo- stolski blagoslov — narodnim izdajalcem, Parti- ; zanski dnevnik, št. 306, leto II, 18. 11. 1944. — 25. Branko Marusič, Goriški periodični tisk o NOB zadnje mesece vojne. Boj za svobodo, Trst 1975, str. 140. — 26. Poročilo lOOF za Primorsko Slovenijo 19. 8. 1944, AIZDG, part, fondi, fase. 540/V. — 27. Ivan Križnar, Slovensko domobran- stvo, Ljubljana, v ilegali IV, Ljubljana 1970, str. 285. — 28. Andrej Pagon-Ogarev, Osvoboditev Tolmina dne 30. aprila 1945, Tolminski zbornik i 1975, str. 17. i