Listek. f Dr. FraDC Janežič. Smrt, ti si grozna, nevsmiljena! Vsako živo bitje se te boji in trepe6e pred teboj. Crviček v prahu in ponosni orel v zračnih visočinah, nežni otrok v zibeli in sivi star6ek, vse se trese pred teboj. Vendar — najgrozovitejša se nam zdiš, ako vlomiš cvetlico, kateri se še lepa prihodnjost obeta, ako človeka umoriš, ki je imel še zlato bodo6nost pred seboj. Smrt — ti si grozna! Tako si strahovito pobrala našega preljubega dr. Franca Janežiča. Solzi se nam ok6 in srce se nam žalosti topi ob preranem grobu! 0 ve groba temna vrata, ste se li morala za njega že sedaj odpreti?! ... V nadepolnem cvetu možkih let je Se bil dr. Fr. Janeži6. Dne 1. oktobra 1866. 1. je bil rojen vZupelevcih, v znani vasi kapelske župnije blizu Brežic, poleg slavnih bizeljskih goric. Stariši so mu bili imenitni veleposestniki, stare slovenske korenine, ki že od nekdaj slovi po vsej okolici. 06e so mu že umrli, mati Se živijo. Ljudsko šolo je obiskoval v rojstni župniji v Kapelah, nekaj 6asa tudi v Brežicah, latinske šole pa v M a r i b o r u, kjer je bil od druzega razreda naprej v dijaškem semeniš6u. Učil se je vedno izvrstno in je bil vsak te6aj odlikovan. Bil je od narave zelo nadarjen, učil se je prav lahko, razum in spomin sta mu bila izborno razvita. Zraven javnega poduka v šoli, gojil je jako marljivo zasebno izobrazbo; u6il se je ve6 jezikov in mnogo, mnogo zgodovine čital. V tem si je že na gimnaziji pridobil obširno vsestransko znanost, bil je ponos svojih u6iteljev, ki so na-nj s posebnim veseljem se ozirali. L. 1886. je gimnazijo dovršil z odli6nim zrelostnim izpitom. Ker je bil tihe narave, velik prijatelj blažene samote, sklenil je stopiti potem v samostan. Šel je v A d m o n t na Gorenie Štajersko, kjer so z veliko radostjo sprejeli tako izbornega u6enca, ki se je hotel posvetiti staroslavnemu benediktinskemu redu. Vendar je na prigovarjanje svojih bivših u6iteljev, ki so ga hoteli za lavantinsko škofijo pridobiti, že 6ez 3 mesece samostan zapustil ter je vstopil v Mariboru v bogoslovje. Kakor v gimnaziji, se je tudi tukaj odlikoval po izvanredni nadarjenosti in marljivosti. Že po dokon6anera tretjem letniku je bil 11. julija 1889 od celovškega knezoSkofa dr. Kahna v duhovnika posve6en. Drugo leto, dovrSivši bogoslovske nauke, je bil v Slov. Bistrici nastavljen za kaplana, a že 6ez dva meseca je moral zapustiti krasen kraj, v katerem si je bil hitro vsa srca pridobil. Milostl. knezoškol dr. Mih. Napotnik so ga poslali na Dunaj, da bi tam v slovečem zavodu Augustineju dovršil višje bogoslovske nauke. Gez dobri dve leti je postal doktor bogoslovja. L. 1893. je bil nastavljen kot naslednik šolskega svetnika Ivana Krušica za verou6itelja in profesorja na celjski gimnaziji. Z veliko vnemo je pou6eval izro6eno mladino. Njegova obširna izobrazba je pripomogla, da so u6enci z velikim veseljem in ob6udovanjem poslušali svojega tako odli6nega profesorja. Ne le krš6anski nauk, tudi slovenš6ino in modroslovje je temeljito prednašal.. Njegovo delovanje je bilo jako vspešno in blagoslovljeno. Postal je ljubljenec svojih u6encev in ponos svojih profesorjev-tovarišev. Vse ga je odkritosr6no ljubilo in visoko spoštovalo. Upati je bilo, da bo Se veliko dobrega storil na gimnaziji in še lepše vspehe dosegel. Toda ljubi Bog je sklenil, v cvetu možkih let ga poklicati k sebi v boljše življenje, v sre6no ve6nost. Bolehal je že dalie 6asa na sr6ni hibi. V Gorici in Iki ie lani iskal zdravja ter je res prav dobro okreval. A vendar se je 6util vedno bolanega in ve6krat ie rekel, da bo kmalu in nagloma vmrl. Čudno — prorokoval je nedeljek, dne 16. oktobra t. IJ lazaristom k spovedi, kar je sp! den storil. — Drugi dan je šel vel volje ob osmih v šolo. Ob deseti konferenčno sobo, kjer ga pa bliskoi mrtvoud, srčna kap; v nekaterih t. je bil mrtev. Tako hitra in nenavadna smrt je vzbudila največjo žalost pri profesorjih in učencih. Celo celjsko mesto je pretresla grozna novica, ki se je hitro razširila daleč okoli. V četrtek, 19. oktobra bil je pogreb. Celje že dolgo tako lepega in velecastnega ni videlo. Ob devetih so se začela v župnijski cerkvi, v katero so bili prenesli truplo predragega ranjkega, mrtvaška opravila. Pridigo je imel č. g. dr. Anton Medved, profesor iz Maribora, Janežičev stanovski tovariS in zvesti prijatelj. V njej je opisal življenje obžalovanega pokojnika, ter posebno učencem celiskih gimnazij priporoeal tri krasne lastnosti, ki so se čudovito lesketale v srcu rajnega profesorja: pobožnost, učenost in značajnost. Ranjki je bil pobožen, v resnici bogoljuben duhovnik, ki je vse svoje dolžnosti do Boga in do sv. vere spolnjeval z ganljivo natančnostjo. A zraven je bil velik, velik učenjak, temeljito izobražen ne Ie v duhovskih, temveč tudi v posvetnih vedah. |epo se v srcu pravega moža ičenost in angeljska pobož!udi mož jeklene značajnosti, fov, vzvišenih načrtov; omahljipoznal, odločen, krepek je bil v vsem Ivbjem dejanju in nehanju. Po mrtvaški maži bil je sprevod na okoliško pokopališče. Velikanski je bil. Nad toliko vdeležbo se je vse Cudilo. Spremljali so nepozabljivega profesorja k zadnjemu počitku: vsi učenci obeh gimnazij, ki so mu bili kupili dragocene, prelepe vence, vsi profesorji, zastopnik deželnega šolskega sveta iz Gradca, zastopniki celjskega mesta, več častnikov in 63 duhovnikov pod vodstvom g. opata Fr. Ogradija. Ljudstva iz mesta in okolice pa je bila nepregledna množica. Njegovi tovariši iz bogoslovja so pri pogrebu in pri maši prekrasno peli. Potrti, v srcu presunjeni smo se ločili od hladnega groba, ki nam krije prerano vmrlega dr. Janežiča. Koliko oči se je grenko solzilo, koliko ust je ihte' prosilo: Bog mu daj večni mir in pokoj! Ogrorana vdeležba pri pogrebu je jasno pričala, kako priljub.jen je bil v vseh krogih. Moj Bog! zat6 pa je bilo slovo tako neizmerno težko od njega, ki si je pridobil srca tisočerih častilcev in občudovaicev. Da! Dr. Janežič je bil veselje in ljubezen svojih mnogobrojnih prijateljev; bil je dika in čast vseh duhovnikov lavantinske Skofije, ki so ž njim izgubili pobožnega in uglednega uda; bil je preblagi oče in moder učitelj svojih učencev; bil je posebno sladko upanje in nepopisna Ijubezen svoje matere in vse svoje spoštovane žlahte. Ah! Veliko smo vsi ž njim zgubili! Kdo nam bo izgubo povrnil? . . . Edino, kar nas tolaži, je naše trdno prepričanje, da mu bo večni Sodnik milostljiv zavoljo njegovih lepih čednosti. Ne slutimo zastonj, da imamo odslej novega prijatelja pred prestolom božjim! . . . Njegovo dušo smo vroče Bogu priporočili, njegovo telo smo zemlji izročili, njegov spomin pa ohranimo v globočinah zvestega srca, kjer se bo vedno, nepozabljivo lesketalo ime: dr. Fr. Janežič! * * Pošteno zaslužil. Star kmet narekuje oporoko: »Svoji ženi zapustira 5000 gld. Ste zapisali?« — Notar: »Da, toda Vaša žena še ni stara in se utegne drugič možiti. Kaj pa v tem slučaju?« — Kmet: »Ce pa se zopet omoži, naj dobi 10.000 gld.« — Notar: »Kaj, dvakrat toliko?« — Kmet: »Seveda, ker pošteno bode zaslužil, kdor jo bo vzel.»