139 Trpne konstrukcije v Knižici spitavanja teh pet glavnih štükov keršanskoga navüka (1777) p o l o n c a Š e k M e r t ü k * 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 811.163.6ꞌ366.573 Polonca Šek Mertük: Trpne konstrukcije v Knižici spitavanja teh pet glavnih štükov ker- šanskoga navüka (1777). Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor 88=53(2017), 4, str. 139–165 V prispevku so prikazane trpne konstrukcije iz Knižice spitavanja (1777), to je iz tret- je graške izdaje Parhamerjeve priredbe Kanizijevega katekizma. Najdeni sta bili obe obliki trpnika: trpnik na -n/-t (Doklam né∫ta pregreshila, ino ∫a vola greha s paradisha ∫tirana bila.) in trpnik s se (S-kak∫hoi poboshno∫tjoi ∫e Maria zha∫ti?), obe brez izraže- nega vršilca glagolskega dejanja ali s prislovnim določilom vršilca dejanja. Ključne besede: zgodovina slovenskega jezika, graške izdaje Parhamerjevega katekiz- ma, glagolski način, trpnik 1.01 Original Scientific Article UDC 811.163.6ꞌ366.573 Polonca Šek Mertük: Passive Constructions in Knižica spitavanja teh pet glavnih štükov keršanskoga navüka (1777). Review for History and Ethnography, Maribor 88=53(2017), 4, pp. 139–165 The treatise presents passive constructions from Knižica spitavanja (1777), i.e. from the third Graz edition of Parhamer’s adaptation of Canisius’ Catechism. Both passive forms were found: the passive on -n/-t (Doklam né∫ta pregreshila, ino ∫a vola greha * doc. dr. Polonca Šek Mertük, Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta, Koroška cesta 160, SI − 2000 Maribor, polonca.sek@um.si 140 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2017/4 • razprave – studies s paradisha ∫tirana bila.) and the passive with se (S-kak∫hoi poboshno∫tjoi ∫e Maria zha∫ti?), both without expressed doer of the verbal act or with adverbial participle. Key word: history of Slovene language, Graz editions of Parhamer’s Catechism, voice of a verb, passive Kanizijevi katekizmi in njihove priredbe Pater Peter Kanizij (1521–1597) je na pobudo kralja Ferdinanda leta 1555 na Dunaju izdal izviren katehetski priročnik Summa doctrinae christianae, po- znan kot »veliki« katekizem (z 213 latinskimi vprašanji in odgovori). Leta 1556 je pripravil »najmanjši« katekizem za šolarje z 59 latinskimi vprašanji in odgovori, ki je najprej izšel anonimno kot dodatek jezikovni vadnici in molitveniku, pozneje pa v samostojni izdaji z naslovom Parvus catechismus catholicorum. Leta 1558 je kot skrajšano izdajo velikega katekizma pripravil še »mali«1 katekizem Institutiones christianae pietatis (s 121 latinskimi vprašanji in odgovori) (Smolik 1992: 181). Leta 1560 je cesar Ferdinand ukazal Kanizijeve katekizme uporabljati v svojih deželah, zato so vse tri Kanizijeve katekizme ponatiskovali v različnih krajih ter jih prevajali in prirejali v različne jezike.2 Poseben uspeh so dosegle izdaje s podobami (103 lesorezne podobe). Domnevno prvi slovenski prevod Kanizijevega katekizma naj bi bil delo cistercijana Leonarda Pacherneckerja, izdan v Gradcu leta 1574, a je izgubljen. Tako je najstarejši ohranjeni prevod Kanizijevega katekizma na Slovenskem iz leta 1615: Catechismus Petri Canisij Soc. Jesv Th. Skusi malane Figure naprej postavlen. S’Cessarskim oslobodo- vajnem. Gre za Kanizijev najmanjši katekizem s slikami (podobami), delo jezuita Janeza Čandika (1581–1624). Besedila je zelo malo, večinoma le kot podnaslovi pod podobami (da so se ga zlasti otroci lahko naučili na pamet). Temu je leta 1672 sledila Schönlebnova redakcija, nato pa še Hipolitove izdaje (1715, 1728, 1730) (Jesenšek 2005b). Kanizijeve katekizme je prirejal tudi jezuit Ignacij Parhamer3 (1715–1786). Parhamerjeve Kanizijeve katekizme je za poučevanje uporabljala Bratovščina krščanskega nauka, družba duhovnikov in laikov, ki se je hitro širila zlasti po zaslugi Ignacija Parhamerja, potujočega misijonarja, ki je leta 1754 prepotoval avstrijske dežele Štajersko, Koroško, Kranjsko in Tirolsko. Na Štajerskem je bila bratovščina po odločitvi sekovskega (graškega) škofa Leopolda Ernesta Firmiana ustanovljena leta 1755, že tri leta pozneje – 1758 – pa je v Gradcu 1 Smolik (1992) katekizme imenuje veliki, mali in najmanjši, Jesenšek (2005b) in Snoj (1985a) pa veliki, srednji in mali. 2 Snoj (1985a) navaja število 500 izdaj in 50 jezikov. 3 Prva Parhamerjeva priredba Kanizijevega katekizma izide leta 1750. Polonca Šek Mertük, Trpne konstrukcije v Knižici spitavanja teh pet glavnih štükov … 141 izšla prva graška izdaja Parhamerjevega Kanizijevega katekizma:4 Obchinzka knisicza izpityvanya teh pet glavneh stukov maloga katekismussa postuvanoga patra Petra Kanisiussa. Graški izdaji Parhamerjeve priredbe Kanizijevega ka- tekizma sta izšli še leta 1764 in 1777. Na Slovenskem pa so izšle tudi ljubljanske (1760, 1761, 1762, 1766 in 1770) in celovške izdaje (1761, 1762 in 1764). Tako imamo torej tri slovenske izdaje Kanizijevega katekizma: graško, ljubljansko in celovško,5 ki so nastajale neodvisno ena od druge, nobena pa tudi naj ne bi bila samo prevod nemške izdaje (Smolik 1992; Jesenšek 2005b). 6. decembra 1774 je v Avstro-Ogrski monarhiji izšel prvi slovenski osnov- nošolski zakon – Splošna šolska odločba Marije Terezije, s katero je skuša- la uvesti obvezno šolanje na ozemlju Avstro-Ogrske. Šola postane državna ustanova z učnim načrtom, verouk šolski predmet, katekizem pa zato šol- ska knjiga, učbenik. Za poučevanje verouka v šoli je bil potreben učbenik; njegovo vlogo je opravljal katekizem, ki je bil ob abecedniku na slovenskem narodnostnem ozemlju od 16. stoletja edina šolska knjiga za otroke v prvih letih šolanja. Država je skrbela za zakonodajo, cerkev pa za izvajanje pouka (verouka) (Snoj 1985b; Jesenšek 2005b). vloga graških izdaj parhamerjevega Kanizijevega katekizma v slovenskem knjižnem jeziku druge polovice 18. stoletja »V drugi polovici 18. stoletja se pojavi širša skupina izobražencev, ki začne v skladu z duhom dobe in različnimi prerodnimi težnjami načrtno oblikovati knjižni jezik« (Pogorelec 2011: 26). Knjižni jezik »je postajal prav tedaj ena najpomembnejših narodovih institucij« (prav tam: 155). »Zavedati pa se moramo, da je slovenščina bila in je še danes precej regio- nalno determinirana […]. Ves čas je bila prisotna neka združevalna tenden- ca, ki pa ni bila omejena samo na eno regijo« (Tivadar 2011: 80). »Upravna ločenost med posameznimi slovenskimi pokrajinami je preprečevala skupni knjižnojezikovni razvoj na območju nekdanjih slovenskih kneževin, Karan- tanije in Panonije« (prav tam: 82). 4 Poimenovanje se nanaša na v Gradcu izdane slovenske izdaje Parhamerjevih priredb Kanizijevega katekizma. 5 Oz. »priredbe kranjske, koroške, štajerske izdaje Parhammerjevega katekizma, ki so v jezikovnem pogledu poudarjale pokrajinsko jezikovno specifiko« (Orel 2009: 17) oz. kranjska, koroška in štajerska verzija (Orel 2001: 554) oz. osrednja ljubljanska, kajkav- sko-štajerska in koroška (Pogorelec 2011: 28). 142 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2017/4 • razprave – studies Od 18. do srede 19. stoletja sta na današnjem slovenskem ozemlju obstajala dva tipa slovenskega knjižnega jezika (z različicami):6 osrednji tip (s koro- ško različico) in vzhodni tip (s starejšo prekmursko in »mlajšo« vzhodnošta- jersko7 različico) (Orožen 1996b: 123). »Slovenski knjižni jezik je bil razpet med sočasni živi govorjeni, ljudski jezik in težnjo po nadnarečnosti« (Orel 2001: 554). Za knjižni jezik je namreč vseskozi značilno »načrtno stremljenje k nadnarečnosti« (Orel 2010: 40). Jezikovna variantnost je bila »kompromis, ki se je nagnil na stran sočasne govorjene rabe in z izrazito deželnojezikovno usmerjenimi besedili privedel do regionalizacije jezika« (Orel 2011: 389). A tudi »pokrajinski knjižni jeziki in različice lahko vsebujejo le določene na- rečne posebnosti« (Orel 2009: 17). Tako se tudi »Dajnkova vzhodnoštajerska različica« ne naslanja na avtorjevo narečje, ampak upošteva širše narečne zna- čilnosti8 (Orel 2001: 555). Vse tri graške Parhamerjeve priredbe Kanizijevega katekizma (bile so v obliki knjižic, z okrog 200 stranmi in v velikosti molitvenika, da so jih zlasti otroci lahko nosili s seboj) so imele pomembno vlogo pri oblikovanju »najmlajše slovenske knjižne različice« (Jesenšek 2009: 93), to je najmlajše- ga slovenskega knjižnojezikovnega izročila, ki se je začelo oblikovati v drugi polovici 18. stoletja (prav tam: 100). Jesenšek (2009) vzhodnoštajerski jezik deli na rokopisno izročilo (1570–1758) in knjižno obdobje, ki ga sestavlja pet 6 Poimenovanja med slovenskimi jezikoslovci niso enotna. Npr. dva knjižna jezika: osred- njeslovenski in vzhodnoslovenski (Jesenšek 1991: 104; 1991/92: 171; 2011: 234); dva po- krajinska tipa knjižnega jezika: osrednjeslovenski s koroško glasoslovno-oblikoslovno različico in vzhodnoslovenski oz. prekmurski knjižni jezik z vzhodnoštajersko (prleško) različico (Legan Ravnikar 2002: 355); v knjižni obliki štiri forme slovenskega jezika: osrednja (gorenjsko-dolenjska), koroška, štajerska in prekmurska (Logar 1996: 336); knjižne različice (koroška, vzhodnoštajerska) in knjižni podsestavi slovenskega jezika (vzhodnoslovenski, osrednjeslovenski) (Orel 2009: 9); štiri pokrajinske dialektalno na- ravnane knjižne jezikovne različice: »krajnski« knjižni jezik, koroška knjižna različica, knjižni jezik v Prekmurju in v Porabju ter vzhodnoštajerska ali slovenje-goriško-prleška knjižna različica (Orožen 1996b: 121–122); deželne jezikovne različice: kranjska, koroška, vzhodnještajerska in prekmurska (Orožen 2010: 27); tri oziroma štiri pokrajinske različi- ce knjižnega jezika (Pogorelec 2001: 205); pohlinovska smer, koroška in slovenskogoriška smer, prekmurska, do neke mere tudi mariborska (Toporišič 1974: 14). 7 V nadaljevanju prispevka po Jesenšku (2009) prevzemam poimenovanje vzhodnoštajer- ski (knjižni) jezik. Poimenovanja drugih jezikoslovcev so še: vzhodnoštajerska (prleška) različica (Legan Ravnikar 2002: 355) in vzhodnoštajerska knjižna različica (prav tam: 363); vzhodnoštajerska ali slovenje-goriško-prleška knjižna različica (Orožen 1996b: 122); knjižna prleščina oz. vzhodna štajerščina in vzhodnoštajerska oz. prleška razli- čica (Orožen 1996a: 317); prleško-slovenjegoriška knjižna jezikovna tradicija (Orožen 1974: 116); štajerska varianta slovenskega jezika (Pogorelec 2011: 70) in štajerska varianta knjižne slovenščine (prav tam: 71), vzhodnoštajerski knjižni jezik (Rajh 1984: 42, 46), Dajnkov knjižni jezik (Rajh 2002: 70); slovenskogoriška smer (Toporišič 1974: 14). 8 Prim. še: Koletnik 1998, 2001, 2004; Zemljak Jontes 2008; Zorko 1998, 2009. Polonca Šek Mertük, Trpne konstrukcije v Knižici spitavanja teh pet glavnih štükov … 143 obdobij: (1) 1758–1777, jezikovnoprebudno, (2) 1777–1803, vzhodnoštajersko raznovrstno, (3) 1803–1824, iskalno-soočanjsko, (4) 1824–1838, knjižnonor- mativno, (5) 1838–1847, zavrnitveno-enotnoslovensko (93). Graške izdaje Kanizijevega katekizma predstavljajo prvo – jezikovnoprebudno – obdobje vzhodnoštajerskega knjižnega jezika (1758–1777). V času nastajanja graških priredb Kanizijevega katekizma gre za »začetke vzhodnoštajerskega knjižnega jezika, za iskanje prave mere med narečjem in jezikom, med govorjeno in za- pisano besedo. […] Tretja izdaja Parhamerjevega katekizma (1777) zaključuje prvo obdobje v razvoju vzhodnoštajerskega jezika, tako da se povsem iztrga iz kajkavskih okvirov, tudi črkopisno, saj sprejme bohoričico in nakaže jezikov- no podobo, ki je omogočila Volkmerju, da je vzhodnoštajerski knjižni jezik preizkusil tudi v leposlovju, pesništvu« (Jesenšek 2009: 101–102). Graški prevodi Parhamerjevega katekizma kažejo, da so bili jezikovni stiki v panonskem jezikovnem prostoru v času razsvetljenstva zelo tesni. Kajkav- ščina je bila takrat »kultiviran knjižni jezik«, normiranje vzhodnoštajerskega knjižnega jezika pa se je v Parhamerjevih izdajah Kanizijevega katekizma šele začenjalo (Jesenšek 2005b: 774). Vzhodnoštajerski pisci so se še sredi 18. stoletja tesno navezovali na kajkavščino, ki jim je bila blizu zaradi šolanja na Hrvaškem ali pa so jo poslušali v cerkvi in se je učili iz kajkavskih cerkvenih priročnikov. Zaradi zgodovinskih okoliščin, kulture in večstoletnega skupne- ga jezikovnega razvoja v panonskem prostoru sta se kajkavski in vzhodnošta- jerski jezik dolgo razvijala skupaj, zlasti pa ker v vzhodnoštajerskem jeziku ni bilo tiskane besede (kajkavščina je bila dolgo časa nadomestni knjižni jezik Slovencev na skrajnem severovzhodu slovenskega jezikovnega prostora).9 Že prvi graški prevod Parhamerjevega katekizma pa predstavlja »misel o vzhod- noštajerskem knjižnem jeziku, ki jo je dobrih 60 let kasneje uresničil Peter Dajnko« (Jesenšek 2005b: 771). Prva graška izdaja Parhamerjevega Kanizijevega katekizma10 (1758) – Ob- činska knižica izpitavanja teh pet glavneh štukov maloga katekismusa poštu- vanoga patra Petra Kanisiusa ima kajkavsko-hrvaški pravopis in pisavo. Jezik je zelo blizu kajkavščini. 9 O značilnostih severovzhodnoslovenskega jezikovnega prostora glej npr. Rigler 1968; Rajh 1999, 2002; Koletnik 2003; Orožen 2003; Jesenšek 2004, 2005a, 2005b; Zorko 1998, 2009; Ulčnik 2009. 10 Gre za prvo tiskano knjigo na Slovenskem Štajerskem (Jesenšek 2009: 101). O oblikovnih, jezikovnih in drugih značilnostih štajerskih izdaj Parhamerjevega Kanizijevega katekiz- ma so pisali npr. Ilešič (1906), Rigler (1968), Snoj (1985a, 1985b), Smolik (1992) in Jesenšek (2005b). 144 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2017/4 • razprave – studies Druga izdaja – Občinska knižica spitavanja teh pet glavnih štukov maloga katekizmusa poštuvanega p. Petra Kaniziusa iz tovarštva Jesusa (1764) se je- zikovno zavestno odmika od kajkavščine, a še ostaja kajkavski črkopis. Jezik je precej bližji štajerski slovenščini kot kajkavščini. Izdaja kaže jasne poteze odstopanja od kajkavske norme in se jezikovno poskuša približati takrat na- stajajoči vzhodnoštajerski jezikovni različici. V razsvetljenstvu so vzhodno- štajerski duhovniki prvič začeli razmišljati o svojem knjižnem jeziku, ki naj bi se jasno ločil od osrednjeslovenskega, predvsem pa od kajkavskega hrvaškega. Tretja izdaja – Knižica spitavanja téh pet glavnih štükov keršanskoga navüka, Na visoko sapoved Dühovnih Poglavarov is nemških prestavlena, ino tretjo krat vün dana (1777) je pisana v sicer ne popolnoma dosledni, a vendar dokaj urejeni bohoričici. Je v podobnem formatu kot prva in z oštevilčenjem strani (1–168). Izginile so skoraj vse kajkavske jezikovne značilnosti, kajkav- skih besed skoraj ni več, ostajajo pa posamezni kajkavizmi ter se pojavljajo novi osrednjeslovenski izrazi in poimenovanja. Pred naslovno stranjo je 16 strani obsežen abecednik, ki je bil sprva najverjetneje posebna knjiga,11 na koncu pa osem strani obsežno Pripravlanje k enoj srečnoj smerti.12 Katekizem je v prvotnem pomenu pomenil »zbirko vprašanj, na katera so morali znati odgovoriti katehumeni, če so želeli prejeti krst. Pozneje se je ime začelo uporabljati širše, in sicer za splošno zbirko vprašanj in odgovorov v zvezi s krščansko vero« (Pulko 2008: 133). Zgradba katekizma »se v svojem bistvu približuje tradicionalnemu načinu prenašanja verskih resnic, tj. z dvo- govorom med učiteljem in učencem na način postavljanja vprašanj (Krajnc Ivič 2008: 223). Značilna je stara literarna oblika kateheze: idealni dia log med učiteljem in učencem. Dvogovori med učiteljem in učencem zaradi učiteljeve- ga strokovnega znanja sodijo v skupino enosmernih dvogovorov, za katere je značilno, da je več moči glede vodenja in usmerjanja dvogovora dane le ene- mu od udeležencev. Ta običajno postavlja vprašanja tako, da odgovori nudijo osnovo na naslednje vprašanje. Izrazita je torej besedilna soveznost med posa- meznimi sekvencami v dvogovoru, kar omogoča večinoma postopne prehode med temami (Krajnc Ivič 2008: 224). 11 Ilešič (1906) pojasnjuje, da je primerek katekizma iz leta 1777 v ljubljansko knjižnico prišel s Kopitarjevo knjižnico in da abecednik v njej originalno ni bil del katekizma, pač pa si ga je Kopitar sam dal s katekizmom vezati. Svoje prepričanje utemeljuje z več dejstvi: abecednik in katekizem sta v različnih formatih, abecednik je brez oštevilčenja strani, katekizem jih ima, abecednik je pred naslovom katekizma, papir v abecedniku je boljši, črke večje, za zgolj kot uvod v katekizem je abecednik preobširen, zlasti razlika je v pravopisu. 12 Tudi za ta del Ilešič (1906) meni, Rigler (1968) pa je prepričan, da prvotno ni bil del ka- tekizma, saj na podlagi jezika zadnji liste umešča za leto 1777. Polonca Šek Mertük, Trpne konstrukcije v Knižici spitavanja teh pet glavnih štükov … 145 trpni glagolski način (trpnik) V normativni slovnici slovenskega jezika (Toporišič 2004) je trpnik ena od dveh oblik glagolskega načina,13 opredeljen kot »pojem za razmerje med oseb- kom in (iz)vršilcem dejanja. 1. Če je osebek tudi (iz)vršilec dejanja ali nosilec stanja, govorimo o tvorniku ali aktivu: Gradove so med vojno porušili (vojaki). – Knjigo so tiskali v Tiskarni Ljudske pravice). /…/ 2. Če pa osebek ni vršilec dejanja, pa tudi ne nosilec stanja ali poteka, ampak od dejanja prizadeti, gre za trpnik ali pasiv: Gradovi so bili med vojno porušeni (od vojakov). – Knjiga je bila tiskana/se je tiskala v Tiskarni Ljudske pravice« (Toporišič 2004: 358). V trpniku osebek »ni dejaven, pač pa se dejanja udeležuje po zaslugi drugih« (Toporišič 1965: 101) oz. »dejanje osebku prihaja od zunaj (bil sem izgnan)« (Toporišič 1967: 118). Trpnik se ob ohranitvi istega časa in vida da zmeraj spremeniti nazaj v tvornik, vsak tvornik pa se ne da pretvoriti v trpnik. Tvor- nik je v primerjavi s trpnikom prvoten, trpnik je le pretvorbena oblika. Pretvorbeno razmerje14 je sledeče: 1. beseda ali besedna zveza, ki je bila osebek tvornega stavka, se v trpnem ali opusti ali pa postane prislovno do- ločilo vršilca glagolskega dejanja, in sicer v rodilniku ter s predlogom od (po + samostalnik v mestniku je v takem primeru napačen); 2. glagolska oblika na -m (ali na sem + -l) se zamenja z glagolsko obliko na sem + -n/-t ali pa se prvotni glagolski obliki doda se; 3. beseda ali besedna zveza, ki je bila pred- met tvornega stavka, postane v trpnem osebek. Če pretvarjamo trpne stavke v tvorne, ravnamo obratno (Toporišič 2004: 358). 13 »Srednjik je po slovenski slovnični tradiciji tvornik, ki se mu s povratnim se odvzema prehodnost – osebku, predvsem v vlogi nosilca pri dejanju/procesu, se s povratnim mor- femom se ob glagolu dodaja še prizadetost z dejanjem, kar je lahko izraženo s samotvor- nim srednjikom« (Žele 2012: 63–64). Medij ali srednjik. »Tega bi imeli takrat, kadar sta osebek in predmet dejanja identična, ista. Npr.: ‘Učenec se hvali s svojimi uspehi.’ To je dejansko aktiv, saj dejanje opravlja osebek, na kom ga opravlja, je pa vseeno: lahko bi hvalil tudi uspehe svojega sošolca ali psa pri dresiranju /…/« (Toporišič 1965: 104). 14 Orešnik (1986/87: 150) piše o nepotrebnosti trpniške pretvorbe, saj je bistvo »v slovarju (tam se sistematično določa/spreminja vezljivost), v pomenski podstavi (tam se odloča, katere slovarske enote so vstavljive) ter v globinski zgradbi (tam se povedje in udeleženci ubesedijo s slovarskimi enotami, nato pa se jim dodelijo stavčnočlenske vloge)«. 146 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2017/4 • razprave – studies trpnik v Knižici spitavanja V tretji graški izdaji Parhamerjevega Kanizijevega katekizma sta zastopani dve obliki za izražanje trpnika: trpnik s trpnim deležnikom na -n/-t (v nada- ljevanju trpnik na -n/-t) in trpnik s se.15 trpnik na -n/-t V Knižici spitavanja se je trpnik na -n/-t pojavljal v dveh oblikah: v osnovni in v polni obliki,16 to je ali brez prislovnega določila vršilca glagolskega dejanja ali z njim. Pri določevanju trpnih konstrukcij z deležnikom na -n/-t je nujno upošte- vati pretvorbeno razmerje – pri pretvorbi tvornika v trpnik in narobe ostajata čas in glagolski vid nespremenjena (seveda tudi glagolski pomen). Če pa se eden ali drugi spremenita, oblike z deležnikom na -n/-t ne izražajo trpnosti, ampak stanje (Toporišič 1965, 2004). V prispevku so zato kot trpnik na -n/-t upoštevani in predstavljeni le zgledi s trpnim deležnikom na -n/-t, to je zgledi trpnika, ki se dajo pretvoriti v tvornik tako, da čas in glagolski vid ostaneta nespremenjena (npr. N. Zhé pa zhlovek po kersti gre∫hi? D. Tak mora snovizh od ∫vetega Düha po∫vezhen biti, zhé hozhe svelizhanye ∫adobiti (48)). Izvzeti so primeri z deležnikom na -n/-t, pri katerih se pri pretvorbi iz tvornika (ali v tvornik) spremenita čas in/ali glagolski vid (npr. N. Keri ∫o toti ∫vetniki? D. V∫i, keri ∫o od svetega Düha po∫vezheni (50)), oz. z deležniki stanja.17 15 Poimenovanji sta iz normativne slovnice (Toporišič 2004), medtem ko se v strokovni li- teraturi pojavljajo še druga poimenovanja, npr. perifrastični in refleksivni pasiv (Orožen 1969), »pravi« in »povratni trpnik« (Kovačič 1991: 46). 16 Glede na ohranjanje/izpustitev vršilca Orešnik (2006: 30) loči kratki in dolgi trpnik. Opozarja, da kratki trpnik ne izraža vršilca/nosilca glagolskega dejanja in nima so- odnosnega prehodnega tvornika. Nasprotno dolgemu trpniku, ki vsebuje vršilca/nosilca v obliki predložnega sklona, ustreza neki prehodni tvornik, to pomeni, da je pretvorjen iz soodnosnega prehodnega tvornika, ki vsebuje vršilca/nosilca v imenovalniku. Zato domneva, da nastane kratki trpnik iz soodnosnega dolgega trpnika z izpustom vršil- ca/nosilca glagolskega dejanja (kadar vršilec/nosilec ni pomemben ali znan). Toporišič (2004) trpnik z imenovanim vršilcem dejanja imenuje trpnik v polni obliki. Kovačič (1991: 45) ga po Keenanu imenuje temeljni ali bazični pasiv, »ker je trpnik brez vršilca v svetovnih jezikih pogostejši«. 17 Stanje po izvršenem dejanju in ne trpnika izražajo tudi konstrukcije, ki imajo ob deležni- ku na -n/-t časovna prislova od vekoma in na veke. Navedene konstrukcije bi bile v svoji osnovni obliki (brez prislovnega določila) trpne, dodani časovni oznaki pa konstrukciji odvzemata trpni značaj in jo spreminjata v stanje. Deležnik v teh konstrukcijah zato ni trpni deležnik na -n, ampak deležnik stanja, konstrukcija pa zato netrpna (npr. Bog Sin je rojen od Boga Ozhé odvékoma (43); Da je Je∫hu∫h kri∫htu∫h ta drüga per∫hona, na∫h Polonca Šek Mertük, Trpne konstrukcije v Knižici spitavanja teh pet glavnih štükov … 147 Takšne oblike z deležnikom na -n/-t se ne dajo pretvoriti v netrpniško obliko istega časa in vida, zato izražajo stanje po dovršenem dejanju.18 Za ugotavljanje pomenskih odtenkov deležnikov na -n/-t je potreben dvostopenj- ski algoritem, saj enostopenjski za ugotavljanje trpnika ne zadošča (Teta je po- vabila nečaka. – Nečak je bil povabljen. – Nečak je povabljen.) (Žagar 1983/84). Trpnik na -n/-t brez prislovnega določila vršilca glagolskega dejanja Trpnik na -n/-t v osnovni obliki se je v obravnavanem besedilu pojavljal z osebnimi oblikami pomožnika biti in trpnim deležnikom na -n/-t. odre∫henik, ino pravi Sin boshji, rojen od vekoma (91); N. Kai nam ha∫ni ∫poved? D. Do∫ti nam ha∫ni, ker ∫e prav ∫pove, ∫adobi vezhno ∫velizhanye, ker pa ∫e ne spove prav, on bode naveke ferdaman (68); N. Kai vüzhi toti shtük? D. Da mi potem shivlenyi edno drugo vezhno shivlenye imamo vzhakati, gde poboshni pres konza ∫e bodo ve∫elili, hudobni pa na veke bodo kashtigani (94–95)). Žele (2012: 66) loči med stanjem in postanjenjem: Anica stavi vazo na mizo – Vaza je stavljena/se stavi na mizo (potrpnjenje); Vaza stoji na mizi (stanje); Vaza je postavljena na mizi (postanjenje); pri Križaj Ortar (1993) se poimenovanji prepletata. Toporišič (2004) ima samo pojem stanje. Križaj Ortar (1993) opozarja, da Toporišič opisuje potek obeh pretvorb, ne pa tudi izhodišča. Zato sama razliko med trpnikom in stanjem pojasnjuje z vidika pomenske podstave povedi: »za vrsto pretvorbe je razločevalna pomenska sestavi- na ‘+/– dokončanost dejanja’. Če je v pomenski podstavi ‘nedokončano dejanje’, pride do potrpnjenja, če pa je ‘dokončano dejanje’ pride do postanjenja« (Križaj Ortar 1993: 230). Tako trpnost kot stanje lahko izrazimo s (trpnim) deležnikom oz. deležnikom (stanja) na -n/-t; razlika med njima je v slovenskem jeziku utemeljena slovnično (pri pretvorbah tvornika v trpnik in narobe ostajata čas in glagolski vid nespremenjena; kadar se eden ali drugi pri pretvorbi spremenita, oblike z deležnikom na -n/-t ne izražajo trpnosti, ampak stanje. Križaj Ortar (1993: 232) opozarja, da se zanemarja pomen kot bistvena določilnica razlikovanja: »trpni deležnik ohranja pomen ‘dejanje’, in to vedno le ‘nedokončano deja- nje’, medtem ko deležnik stanja zamenjuje pomen ‘dejanje’, in sicer vedno le ‘dokončano dejanje’, s pomenom ‘stanje po izvršenem dejanju’. Razlika med trpnim in stanjskim deležnikom je torej v pomenu (‘nedokončano dejanje’ proti ‘stanje po izvršenem dejanju’) in v vidu podstavnega glagola (nedovršnost proti dovršnosti)« (biti obešano : biti obešen). Toporišič (2004) nasprotno tvori trpnik tudi z dovršnimi trpnimi deležniki (Gradovi so bili med vojno porušeni (od vojakov)). Tako tudi Žagar (1983/84): Jopica bo kmalu sple- tena ‘jo bo kmalu kdo spletel’. Jesenovec (1965) pa praviloma le iz dovršnih (neposredno prehodnih) glagolov s predmetom v tožilniku. Orožen (1969: 3): »Pravi semantični pasiv je izpričan v prihodnosti in preteklosti, kjer prevladujejo po vidu dovršni glagoli (boš kaznovan, je bil kaznovan; prezent: je kaznovan, izraža stanje – torej je to rezultativ). V kolikor se v takih opisnih zvezah pojavljajo nedovršniki, posebno v prezentu prehajajo v prave pridevnike (meso je kuhano : kuhano meso).« V prispevku je upoštevano pojmovanje po normativni slovnici, kar pomeni, da trpnik na -n/-t lahko tvorijo trpni deležniki dovršnih in nedovršnih glagolov. Izraz stanje pomeni v tem članku samo ‘stanje, ki je izid preteklega dejanja’ oz. stanje po izvršenem dejanju, izraženo z zvezo pomožnika in deležnikom stanja (npr. pečen je bil, je obešen, ne pa visi, sedim, živim ipd.) (zgledi so iz Toporišič 1979: 116). 18 Merše (2001) piše, da je stanski pomen značilnost deležniškega trpnika dovršnih glagolov. 148 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2017/4 • razprave – studies Trpne konstrukcije s trpnim deležnikom ustrezajo formulaciji: O–v + BI- TIos. obl. + trp. del. na -n/-t. Sestavljajo jih vsaj naslednje sestavine: osebek (O), ki ni vršilec dejanja (je –v), pa tudi ne nosilec stanja ali poteka, ampak od de- janja prizadeti; osebna oblika glagola biti (v različnih številih, časih in naklo- nih) ter trpni deležnik na -n/-t dovršnih ali nedovršnih prehodnih glagolov. o–v + Bitios. obl. + trp. del. na -n/-t o–v* glag. oseba, število* glag. čas glag. naklon glag. vid 19 16 2. os. ed. 3. os. ed. 3. os. dv. 1. os. mn. 3. os. mn. sed. pret. prih. pov. vel. dov. nedov. 4 19 1 1 1 15 5 6 21 5 21 5 * Razmerje med številom osebkov v trpnih konstrukcijah in številom glagolskih dejanj je lahko enako (če eno dejanje prizadeva en osebek) ali različno (če več dejanj prizadeva en osebek ali eno dejanje več osebkov). V (kratkem) trpniku na -n/-t je od dejanja prizadeti najpogosteje (81 %) neudeleženec/neudeleženo (3. oseba). Ogovorjeni (2. oseba) ali govoreči (1. oseba) kot prizadeti se redko pojavljata (15 % oz. 4 %, skupaj 19 %). Ogovor- jenega (in v enem primeru tudi neudeleženo) prizadeva glagolsko dejanje v velelnem naklonu. Opazna je za verska besedila značilna besedna zveza bodi hvaljen. Zgledi so obravnavani kot trpnik, saj čas oz. glagolski vid (in pomen) pri pretvorbi v tvornik ostajata nespremenjena. Trpni konstrukciji hvaljen bodi ustreza pretvorba v tvornik, ki izraža željo Naj te hvalim(j)o. Trpna obli- ka na -n/-t pomeni dejanje (osebek je cilj glagolskega delovanja in ne nosilec stanja). V vseh zgledih gre za rabo deležniškega trpnika nedovršnih glagolov v dovršnem pomenu.20 • Sanctus. Vsa zha∫t nai sdai vkup side / Vu ∫erzi na∫hemi, / Nyo daimo mi, ker pride / V-imeni boshjemi / Hosana na vi∫hini / Hvalen bodi Go∫pod, / No po ∫veta ∫hirini / Hvalen bodi pov∫od. / Kirie eleison (136).21 • Credo. Da je mormo verjeti / En Bog, per∫hone tri, / Bog Ozha, Sin, Duh ∫veti / Kak nas zirkva vuzhi; / Zha∫t bodi Bogi Ozhi / Ker je v∫e ∫tvaro nas, / Bog Sin, ino Duh ∫veti / Bod’ hvalen v∫aki zhas. / Kirie eleison (133). • PESEM. Bratov, ino Se∫ter S. re∫hnega tela. Ah Kri∫tiani, vkup sebrani / Rezhmo sdai v∫i toti glas / Bodi ∫veto reshno telo / Hvaleno na vezhni zhas. // Prite, prite hvalo daite / Rezhte bodi hvaleni / Tu na sozhi, Bog mogozhni / Vu ∫vetem Sakramenti (148). 19 Vidske razmere pri trpniku z biti sledijo iz lastnosti trpnega deležnika. 20 Merše (2006) navaja podoben primer iz Dalmatinove Biblije (Inu tu je ta, kateri je ∫ejan raven pota). Tudi Orožen (1969: 9) ugotavlja, da »se rad pojavlja nedovršni pasiv v zvezi z imperativom: Ho∫ana Synu Davidovemu, hvalen bodi tá, kir pride v’ imeni tiga go∫póda«. 21 Ponazarjalni zgledi so zapisani v izvirni obliki, število omejujem na pet. Polonca Šek Mertük, Trpne konstrukcije v Knižici spitavanja teh pet glavnih štükov … 149 Več kot polovica (58 %) trpnih oblik na -n/-t je v sedanjiku; od tega je kar 67 % deležniškega trpnika v zgodovinskem sedanjiku, v katerem je opazna za vzhodnoslovenski jezikovni prostor značilna raba trpnika brez pomožnega glagola (zadnji trije zgledi). Vsi primeri z dramatičnim sedanjikom so obrav- navani kot trpnik, saj sedanje oblike s trpnim deležnikom iz dovršnih gla- golov izražajo »dejanja, ki niso sestavina aktualnega dogajalnega niza in ki pripadajo drugi, glede na čas dogajanja zgodnejši dogajalni ravnini« (Merše 2009: 53). Zgledi se nanašajo na preteklost, zato pri pretvorbi čas in glagolski vid ostajata nespremenjena (dramatični sedanjik je noter postavljena ustreza pretekli obliki je bila noter postavljena, to pa je po pretvorbi v tvornik so jo noter postavili). • REGULE ali Dushno∫ti bratovzhine Ker∫han∫hega navüka, kera je na ∫loven∫kem ∫tajari v-leti 1755. noter po∫tavlena (161). • Keri je ∫pozhét od düha ∫vetega,22 rojen23 is Marie divize (6). • Jas verjem v - Boga Ozho v∫ega mogozhnega ∫tvarnika nebés, ino ∫emle. Ino v - Je∫hu∫ha kri∫htu∫ha ∫ina nyegovega edinega Go∫poda na∫hega. Keri je spozhét od Duha ∫vétega, rojen is Marie divize. Terpo pod Ponzium Pilatu∫hum, krishan, vmèro, ino pokopan (32). • N. Kak ∫e rezhe shterti shtük? D. Terpo pod Ponzium Pilatu∫hom, krishan, vmero, ino pokopan (92). • Terpo pod Ponzium Pilatu∫hum, krishan, v - méro, ino pokopan (6). Povedni sedanjik z deležnikom na -n/-t dovršnih glagolov je dvoumen, saj pomeni ali trpnost (za preteklost) ali stanje (za sedanjost), npr.: Stvar je že urejena ‘(smo) že uredili’ ali ‘je v redu’ (Toporišič 1974: 258). Tudi preteklik z deležnikom na -n/-t je dvoumen: XY je bil ubit ‘so ga ubili’ proti ‘je bil v stanju ubitosti’ (258). Primerov trpnika na -n/-t v pretekliku (19 %) in prihodnjiku (23 %) je manj kot polovica. Ob glagolskih oblikah v pretekliku in prihodnjiku se pojavljajo samo trpni deležniki dovršnih glagolov. V pretekliškem trpniku je zaradi vezalnega priredja opazen izpust opisnega povednega sedanjika pomožnega 22 Oblika je obravnavana kot zgled trpnika -n brez prislovnega določila vršilca glagolskega dejanja, saj s predložno zvezo v rodilniku ni izražen vršilec glagolskega dejanja. Odloči- tev potrjuje tudi Katekizem Katoliške Cerkve (1993): »Sveti Duh je poslan, da bi posvetil materinsko telo Device Marije in ga po božje naredil rodovitnega, saj je Sveti Duh ‘Go- spod, ki daje življenje’, ko stori, da Marija spočne večnega Očetovega Sina v človeški na- ravi, vzeti iz njene« (139). Po Jesenšku (2008: 21) je v takih trpnih stavkih izražen »način izvršitve dejanja«. 23 Orožen (1969: 9): »Zelo pogosto najdemo v tekstih rezultativ (tip: razprodano, zaprto, zasedeno). Zdi se, da je ta možnost tudi zelo prikladna za kratko poročanje o preteklih dogodkih« (Tudi iz Idrije so denarji, srebro, ino cinober dalej pruti Gradcu popelani). 150 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2017/4 • razprave – studies glagola (je oz. sta v drugem oz. tretjem zgledu) ter deležnika na -l (v drugem zgledu). • N. Kak je Bog Angele ∫tvaro? D. V-∫voji gnadi, ino v-velkem go∫postvi. N. Jeli ∫o v∫i tak o∫tali? D. Né ∫o, temozh tretji tal je ∫avolo greha te gisdo∫ti v-vezhni ogen vershen bio (44). • N. Kai nas vüzhi toti shtük? D. Da je Je∫hu∫h kri∫htu∫h ∫a na∫ho odre∫henye po zhlovezhji naturi do∫ti terpo pod tim obla∫tnikom Ponzium Pilatu∫hum, k-∫merti ob∫odjen, na krishi vmero, ino pokopan bio (92). • N. Keri ∫o bili pervi ludje, kere je Bog ∫tvaro? D. Adam, no Eva; od kerih mi, ino v∫i ludje ishajamo. N. Gdé, ino kak je Bog nyui ∫tvaro? D. V - ∫voji gnadi v - paradishi. N. Kak dugo ∫ta v-gnadi boshji, ino v-paradishi o∫tala? D. Doklam né∫ta pregre∫hila, ino ∫a vola greha s paradisha ∫tirana bila (44–45).24 • Jeli je ∫ado∫ti hüdega ∫e varvati, ino grehov ∫e ogibati? Né: kaiti v∫ako dèrvo, kero nerodi dober ∫âd, bode po∫ekano, ino v - ogen versheno (20). • N. Jeli je sado∫ti, da ∫e grehov ogiblemo? D. Nei; mi moramo polek tega dobro zhiniti, kaiti v∫ako dervo, kero nerodi dober ∫ád, bode po∫ékano, ino v ogen versheno (118). Trpnik na -n/-t s prislovnim določilom vršilca glagolskega dejanja Trpnik običajno uporabljamo takrat, kadar hočemo izpostaviti tistega (tisto), ki ga prizadeva glagolsko dejanje, zamolčati ali potisniti ob stran pa (iz)vr- šilca glagolskega dejanja (VGD), ki ga zato izpustimo. Lahko pa tudi v trpni konstrukciji (iz)vršilca glagolskega dejanja izpostavimo, takrat le-ta postane prislovno določilo vršilca glagolskega dejanja. Rabi prislovnega določila vršil- ca glagolskega dejanja v trpnih konstrukcijah slovenski jezikoslovci praviloma niso bili naklonjeni (izjema so npr. Bohorič, Dajnko, Toporišič). Levstik (1933) je trpno obliko z od in rodilnikom dosledno zavračal.25 Tudi Jesenovcu (1965) se zdi, da slovenščina t. i. popolnega trpnika ne ljubi, ker naj bi bilo to nareje- no po tujih vzorih. Ham (1990) pa je prepričana, da ne drži, da trpna oblika z izraženim vršilcem dejanja ne ustreza strukturi našega jezika. Ne strinja se s trditvami, da naj bi bil orodnik prevzet iz ruskega, rodilnik iz latinske- ga, mestnik pa iz nemškega, italijanskega in španskega jezika. Meni, da je v 24 »Pasiv v slovenščini lahko uporabljamo takrat, kadar se nam povzročitelj dejanja ne zdi važen, pač pa toliko bolj dejanje samo in tisti, ki mu je dejanje bilo namenjeno, ki se ga je dejanje tikalo. Ta namreč v pasivni konstrukciji postane osebek, ob povedku najvažnejši stavčni člen, in že s tem sili v ospredje naše pozornosti« (Toporišič 1965: 102). Aktivna raba bolj spodbuja k vprašanju, kdo je pravzaprav nekaj storil, kakor pasivna (102). 25 »Ne smemo tacih stavkov devati v trpivni naklon (Leideform), v kterih stoji potem ime- novavnik v rodivniku s predlogom od. Nihče ne pravi: ‘Bežim, ker sem bil od očeta tepen’; ampak: ‘bežim, ker so me oče tepli’. Ako bi te kdo vprašal: ‘zakaj bežiš?’ in ti bi mu odgovoril: ‘ker sem bil tepen’; vender ne bo oni dalje vprašal te: od koga si bil tepen? ampak djal bo: ‘kdo te je tepel?’« (110–111). Polonca Šek Mertük, Trpne konstrukcije v Knižici spitavanja teh pet glavnih štükov … 151 orodniku izražen vršilec dejanja splošnoslovanski jezikovni pojav, ki pa je v 16. stoletju začel izginjati, ker so se začele uveljavljati oblike z od + rodilnik in po + mestnik. Jesenšek (1988) ugotavlja, da se je v vzhodnoslovenskem jeziku pojavljala različica, ki v osrednjeslovenskem ni bila živa. Gre za t. i. genitiv izvora, ki mu sledi trpni deležnik na -n/-t. Piše, da »so te oblike po pomenu in funkciji pasivne, vendar pa že nakazujejo prehod v aktiv. Danes jih lahko uporabljamo samo aktivno v odvisnem ali vrinjenem stavku« (prav tam: 210). Trditev podkrepi z razlago, da »pri pretvorbi postane osebek pasivnega stavka predmet v tožilniku aktivnega stavka. Povzročitelj glagolskega stanja, ki je izražen s predlogom od (genitiv izvora), pa postane osebek aktivnega stavka« (prav tam). Trpni način izražanja z obema tvornima delovalnikoma (osebek je cilj glagolskega dejanja, vršilec dejanja, nosilec stanja ali poteka pa prevzema mesto prislovnega določila vršilca glagolskega dejanja) v stavčni zvezi biti + trpni deležnik na -n/-t + predložna zveza z rodilnikom je bil v zgodovinskem razvoju slovenskega jezika pogosto neupravičeno »nemško« zaznamovan, a gre za »značilno slovensko skladenjsko zgradbo in razmerje (v trpnem stavku eno- ali večstavčne povedi med osebkom, povedkom, predmetom in prislov- nim določilom« (Jesenšek 2008: 21). Čeprav je bila trpna zveza z od v zavesti slovenskih jezikoslovcev in slov- ničarjev kot tuja tvorba in pogosto odsvetovana, se je v zapisanih besedilih pogosto pojavljala. Tudi v obravnavanem besedilu Knižice spitavanja se najde. Za večino primerov trpnika na -n/-t v polni obliki, to je z obema prvotnima delovalnikoma oz. osebkom kot ciljem glagolskega delovanja in prislovnim določilom kot vršilcem glagolskega dejanja (Toporišič 2004) velja formulacija: O–v + BITIos. obl. + trp. del. na -n/-t + VGD, ki pove, da prevladujejo primeri t. i. popolnega trpnika z glagolom biti v osebni obliki. o–v + Bitios. obl. + trp. del. na -n/-t + vGdod/iz o–v glag. oseba, število glag. čas glag. naklon glag. vid 2. os. ed. 3. os. ed. sed. pret. prih. pov. vel. dov. nedov. od 4 3 1 3 – 1 2 2 1 3 iz 4 – 4 3 1 – 4 – 4 – Vršilca glagolskega dejanja v trpniku na -n/-t izražajo rodilniške zveze s predlogoma od in iz. V vseh primerih trpnika na -n te skupine je poudarjeno dejanje − v prvih dveh zgledih je izraženo v velelnem, v zadnjih dveh pa v povednem sedanjiku in prihodnjiku. • Anda zhi∫ta diviza bodi posdravlena, ∫veta ∫i pomozhniza, od nas bod’ hvalena, pro∫i sa greshnike; da tebe enkrat v-nebi hvalimo na véke (152). 152 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2017/4 • razprave – studies • Ti Diviza nai zhedné∫ha / Diviza nai poshtené∫ha / O ti Diviza mozhna / O26 nas bodi hvalena (153). • Pres greha ∫i ∫pozheta, kak te zirkva zha∫ti, diviza v - ∫igdar ∫veta pres madesha ∫i ti, zhi∫ta ∫i rojena; od neba, ino semle v∫igdar ∫i hvalena. // 3. Angel je k-tebi po∫lan, ki je posdravo te, Gabriel je menuvan, Bog ∫am ga po∫lau je, zhe ∫i ti glih v∫igdar diviza, bode rojen od tebe svelizhar (150). Drugo možnost izražanja vršilca glagolskega dejanja v trpniku na -n/-t predstavljajo zveze s predlogom iz in rodilnikom. Vse so različica zveze je rojen iz Marije Device. V prvih treh zgledih, ki so v zgodovinskem sedanjiku, je osebek trpnega stavka izražen zaimensko (keri, ker), a določljiv iz širšega sobesedila. V zadnjem zgledu, ki je v pretekliku, pa je imenovan v prvem (tvornem) stavku vezalnega priredja, v trpnem pa neimenovan. • Keri je ∫pozhét od düha ∫vetega, rojen is Marie divize (6). • Jas verjem v - Boga Ozho v∫ega mogozhnega ∫tvarnika nebés, ino ∫emle. Ino v - Je∫hu∫ha kri∫htu∫ha ∫ina nyegovega edinega Go∫poda na∫hega. Keri je spozhét od Duha ∫vétega, rojen is Marie divize. Terpo pod Ponzium Pilatu∫hum, krishan, vmèro, ino pokopan (32). • N. Kak ∫e rezhe tretji shtük? D. Ker je ∫pozhét od Duha ∫vetega rojen is Marie Divize (91). • N. Kai nas vüzhi? D. Da je Je∫hu∫h kri∫htu∫h pravi zhlovek gratao, skos mozh ∫vetega Duha ∫pozhét, ino rojen bio is Marie Divize (91–92). Trpnik na -n/-t v polni obliki, za katerega je značilna formulacija O–v + BI TInedol. + trp. del. na -n/-t + VGD, se v obravnavanem besedilu pojavi le enkrat. o–v + Bitinedol. + trp. del. na -n/-t + vGdod o–v glag. oseba, število glag. čas glag. naklon glag. vid 3. os. ed. sed. pov. dov. morati 1 1 1 1 1 Nedoločnik je vezani, ob naklonskem glagolu morati, ki izraža nujnost. Vršilec glagolskega dejanja je, kar je za cerkvena besedila značilno, Sveti Duh. Poudarjeno je dejanje (ga mora Sveti Duh znova posvetiti), ne za stanje po izvršenem dejanju.27 • N. Zhé pa zhlovek po kersti gre∫hi? D. Tak mora snovizh od ∫vetega Düha po∫vezhen biti, zhé hozhe svelizhanye ∫adobiti (48). 26 Je tiskarska napaka; v izdaji 1764 je predlog od. 27 Nasproti npr. zgledu: N. Keri ∫o toti ∫vetniki? D. V∫i, keri ∫o od ∫vetega Düha po∫vezheni, naimre; ∫vetniki v - nebé∫ah, poboshni, bogabojezhi na ∫emli, ino du∫he v-hizah (50), kjer gre zaradi časovnega premika za stanje po izvršenem dejanju (Sveti Duh jih je posvetil → od Svetega Duha so posvečeni). Polonca Šek Mertük, Trpne konstrukcije v Knižici spitavanja teh pet glavnih štükov … 153 trpnik s se v Knižici spitavanja Trpnik s se28 se je pojavljal na dva načina: brez prislovnega določila vršilca glagolskega dejanja ali z njim. Trpnik s se brez prislovnega določila vršilca glagolskega dejanja Najosnovnejšo zvezo trpnika s se predstavljata osebek (prizadeti/prizadeto) in prehodni dovršni ali nedovršni glagol, ki mu dodamo morfem se (±žO–v + SE + Gos. obl./nedol.). Osebek, enako kot v trpniku na -n/-t, ni vršilec dejanja (je –v), označuje pa ga kategorija živosti ali neživosti (±ž). Trpne zglede pred- stavljajo samo tisti primeri, v katerih osebek, tudi če je živo (+žO), ni vršilec glagolskega dejanja. Zato so glagoli v takih trpnih zvezah prehodni, dejanje pa usmerjeno na drugega, ne na vršilca dejanja (sicer bi šlo za tvornik). V trpniku s se so glagolske oblike lahko v osebni (Gos. obl.) ali v neosebni obliki (Gnedol.). V trpnih oblikah s se, ki ustrezajo formulaciji ±žO–v + SE + Gos. obl., je od dejanja prizadeti pogosteje neživo (70 %). Ne glede na kategorijo (ne)živosti je glagolski čas najpogosteje sedanjik, naklon povedni, vid pa dovršni. ±žo–v + Gos. obl. + se ±žo glag. oseba, število glag. čas glag. naklon glag. vid +žo–v 11 1. os. ed. 2. os. ed. 3. os. ed. 1. os. mn. 3. os. mn. sed. pret. pov. vel. pog. dov. nedov. 1 1 7 3 2 14 – 12 1 1 10 4 –žo–v 26 – – 20 – 7 25 2 26 1 – 16 11 Konstrukcije z +žO izkazujejo pojav več različnih glagolskih oseb. Za trp- nik še posebej zanimiva je raba 1. in 2. os. ed. ter 1. os. mn. Le po en primer predstavljata glagolski obliki v velelnem in pogojnem naklonu. Navedeni 28 Orožen (1969: 1) ga imenuje ref leksivni pasiv. Tomišić (2011: 166–167) ga opredeljuje kot skladenjsko uresničitev glagolov s se, kjer »gre za rabo glagola s se kot sredstva za potiskanje prvega delovalnika v ozadje, zato pri njih se obstaja samo v klitični obliki«. Orešnik (2007) ga v luči naravne skladnje označuje kot bolj naravnega od trpnika z delež- nikom (33) in da »trpnik na se podvrste knjiga se je tiskala v Ljubljani nahajamo domala samo v tretjih osebah, medtem ko se trpnik z deležnikom rabi v vseh osebah (34). Brezo- sebkovni tip knjigo se je tiskalo v Ljubljani je manj pogosten od osebkovnega tipa knjiga se je tiskala v Ljubljani. Brezosebkovni trpnik se namreč rabi samo v 3. osebi ednine, oseb- kovni tudi v 3. osebi neednine. (34) Tip knjiga se je tiskala v ljubljani je večpomenski (moti nas možni srednjiški pomen), tip knjigo se je tiskalo v Ljubljani pa ima samo trpni pomen (36). 154 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2017/4 • razprave – studies zgledi z +žO v trpniku s se niso pomensko dvoumni (zagotovo izražajo trp- nost, ne tvornosti).29 Vse navedene zglede zaradi prisotnosti dveh udeležencev (vršilca, ki sicer ni neposredno izražen, in prizadetega) pojmujem trpno. Trp- ni pomen je dokazljiv neposredno iz sobesedila ali posredno iz globinskega pomena glagolske oblike (npr. človek sam sebe ne more zveličati). • N. Shelish prijeti S. re∫hno telo? D. Shelim. N. Sakai? D. Da∫e vezh po∫vetim,30 ino vek∫he gnade boshje ∫adobim (83). • Gloria in excel∫is. /…/ O ∫veto boshjo jagne / Grehe jemlesh od nas, / Nai ∫e k-nam s-gnadoi nagne / Tvojo ∫erze v∫ak zhas, / Ti ∫e s-ozhoi glih zha∫ti, / Inó ∫vetim Duhom, / Mi ∫mo v-tvoji obla∫ti, / Bodi milo∫tiv nam. / Kirie eleison. (131–132). • N. Jeli je nam ti∫ti greh tüdi shkodo? D. Shkodo je nam, v∫i ∫e v-ti∫tem porodimo, ∫ato ∫e veli poherbani, ali Adamski greh (45). • N. Sakai je nas Bog Ozha ∫tvaro? D. Da mi nyemi ∫lushimo, ino ∫e ∫velizhamo (35). • N. Kdo nas je ∫tvaro, ino kdo nas hrani? D. Bog Ozha. N. Sakai nas je ∫tvaro? D. Dabi mi v-nyega verjeli, vüpali, nyega lübili, ino tak ∫e ∫velizhali (43). V trpniku s se z +žO glagolsko dejanje najpogosteje prizadeva neudeleže- nega (3. os. ed. ali mn.). V spodnjih zgledih osebek zagotovo ni vršilec glagol- skega dejanja (npr. svetniki sami sebe ne častijo). • Ta vera je en dar boshji, ino lüzh, s-keroi ∫e zhlovek ra∫véti; ino v∫e verje, kai je Bog na∫ve∫to /…/ (5). • Kai nam hasnijo dobra dela? Is dobrih del, ino né ∫amo is vere ∫e zhlovek pravizhnega vzhini, ino ∫adobi krono te pravize (21). 29 V slovenskem jeziku velja pravilo, da s »se izražamo trpnik le tedaj, če je predmet, ki ga prizadeva dejanje, neživ: prim. otava se kosi v poznem poletju /…/ Lahko pa se rabi trpnik s se tudi v primerih, kadar predmet po vsej verjetnosti ne more biti (iz)vršilec dejanja: prim. dojenček se kopa vsak dan. Trpniku se seveda moramo prav izogibati tedaj, kadar bi bilo zvezo določne glagolske oblike in se mogoče pojmovati aktivno ali pasivno, tj. v zvezah z osebkom, ki je lahko tudi sam (iz)vršilec dejanja« (Toporišič 1967: 125). Žele (2001: 231) primer Janez se išče razlaga s splošnovršilskim SE (Išče se Janeza). Kljub načelu, da tip »knjiga se tiska« v primerih, kadar je osebek sam lahko dejaven, najprej pojmujemo aktivno, šele če je to izključeno, tudi pasivno (Toporišič 1965: 103), primere obravnavam kot trpnik. Boranić (1899: 151) ob zgledu zločinac se tuče ugotavlja, da je zločinac v prvem primeru lahko subjekt, se pa objekt, torej je (gramatični) subjekt identičen (gramatičnemu) objek- tu, v drugem primeru pa je zločinac gramatični subjekt, po logiki pa objekt, torej logični objekt, ker se na njem vrši neko dejanje (gramatični subjekt je enak logičnemu objektu). Slovanski jeziki so to neznatno razliko poenotili, pa v enem in drugem primeru rečejo zločinac se tuče, saj je beseda zločinac v obeh primerih objekt, le da je v prvem primeru gramatični, v drugem pa logični. 30 Dokaz za trpni pomen sta tvorni ustreznici iz sobesedila: N. Jeli ∫veti Duh niedniga nepo∫veti, ker je nei v - ker∫hanski zirkvi? (49); N. Gdé nas je Bog ∫véti Düh po∫véto? D. Na ∫vetem ker∫ti (36). Polonca Šek Mertük, Trpne konstrukcije v Knižici spitavanja teh pet glavnih štükov … 155 • N. Kai nam pomaga ∫veto po∫ledno Olje? D. Beteshnik ∫e skos ti Sakrament poterdi, da leshi betek prene∫e, ino ∫e ∫kushnyavam obrani (55). • N. S-kak∫hoi poboshno∫tjoi ∫e Maria zha∫ti? D. S tim ∫vetim roshenkranzom, s-litanyoi, ali s-drugemi molitvami (98). • N. Kai ∫e sa∫topi shos Molitvo? D. V∫o dobro delo, s-kerim ∫e Bog, ino nyegovi ∫vetniki zha∫tio, ino sasavajo (120). Primeri trpnika s se z –žO so pogostejši.31 Glagolske oblike so samo tretje- osebne, najpogosteje v sedanjiku (93 %). Glagoli so (z eno izjemo) v povednem naklonu (96 %). Trpnik s se ni vezan na en sam vid, saj je razmerje med do- vršnimi in nedovršnimi glagoli dokaj poenoteno (59 % dovršnih). Ne glede na čas in naklon prevladujejo oblike s 3. os. ed. (74 %). Zgledi s 3. os. mn. so manj pogosti (26 %). • N. Kai je potrebno k - ker∫ti? D. Toti trije shtüki: /…/ 2. Da ∫e naturalska voda na déte vleje (54). • D. Pov∫odi je kri∫htu∫h zeli, ino nei raslozhen, zhé gli ∫e ∫veta hoshtia raslomi, kri∫htu∫h zeli o∫tane v-v∫akem tali (85). • N. Kde ∫e pije kerv kri∫htu∫heva? D. Pod ednoi ∫podoboi tak dobro, kak pod dvema, kaiti je pod v∫akoi ∫podoboi pravo telo, ino kerv kri∫htu∫heva (102). • N. Kak ∫e odpu∫tijo mali grehi? (52) • N. Kai je Pokora? D. Je en ∫veti Sakrament, od kri∫htu∫ha noter po∫tavlen ∫a odpu∫hanye grehov, keri ∫e po ker∫ti vzhinio (105). Izražanje v velelnem glagolskem naklonu je v trpniku s se izjema (en zgled, 4 %). S trpno glagolsko zvezo svetiti se je izražena želja, naj (ljudje/verniki) svetijo (posvečujejo) njegovo ime.32 31 Trpnim podobni pa so primeri: Me∫hni shegen je en Sakrament, v-kerem ∫e me∫hnikom, ino drügim zirkvenim ∫lushebnikom edna me∫hna, ino dühovna obla∫t, no po∫ebna gnada dà, da oni ∫vojo ∫lüshbo, ino dühovno opravilo prav, ino dobro opravio (10); /…/ v∫aki den ∫e nyim mora pomalem Ozha na∫h, zhe∫hena Maria, ino vera boshja, pres drügega pri∫tavlenya naprei moliti (31); N. Kai je ∫veta Me∫ha? D. Je en nekervavi ofer novega te∫tamenta od Kri∫htu∫ha Je∫hu∫ha noter po∫tavlen, v - kerem ∫e Ozhi nebeshkemi telo, ino kerv Je∫hu∫ha Kri∫htu∫ha na nyegovo zha∫t, ino na∫ho ∫velizhanye gor ofra (102). Ker se število glagolske oblike ne ujema s številom osebka (glagolska oblika je v tretji osebi ednine (se da; se mora naprej moliti; se gor ofra), osebek pa dvojinski (edna mešna ino duhovna oblast no posebna gnada; telo, ino kerv Jezusa Kristusa) ali množinski (oča naš, češena Marija ino vera božja)), konstrukcije po obliki sicer spominjajo na trpnik, vendar gre za tvornik. Trpnik bi bil, če bi se glagolske oblike ujemale s številom osebka (prizadetega) (se dasta, se morajo naprej moliti, se gor ofrata). 32 Oblika naj se sveti tvoje ime se je pojavljala že v stari cerkveni slovanščini (otьče našь iže jesi na nebesьhъ, da svętitъ sę imę tvoje). 156 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2017/4 • razprave – studies • Pater no∫ter. K-tebi roke dershimo / O lubi Ozha na∫h / Ino k-tebi krizhimo / O ∫mili∫e zhes nas; / Nai ∫e ∫veti po ∫véti / Sveto tvojo imé / Skos toti ofer ∫veti / To ∫o nashe pro∫hnye. / Kirie eleison (138). Trpnik s se je v sedanjiku pogostejši kot trpnik na -n/-t. V trpnih konstruk- cijah s se nasploh glagolska dejanja najpogosteje izražajo sedanjost, zgleda s preteklikom sta le dva. • D. Jas premi∫hlavam, kai ∫em pregre∫ho. /…/ N. Jeli ∫i tudi mora premi∫liti, kelko krat ∫e je ti greh vzhino? D. Pri velkih ∫i mora premi∫liti, né pa pri malih (69–70). • O Je∫hu∫h zha∫t, no hvalo / Tebi v∫i rezhemo, / Da ∫e je telo dalo / Tvojo nam sa hrano, / Ti kruh nam dâ shivlenye / Je zhlovek vkup no Bog, / V-nyem du∫hno svelizhenye / Dabimo od me∫hnih rôk. / Kirie eleison (142). Drugo obliko trpnika s se brez prislovnega določila vršilca glagolskega dejanja predstavljajo konstrukcije, katerih jedro je neosebna glagolska oblika (±žO–v + SE + Gnedol.). Primeri s prostim nedoločnikom niso bili najdeni. Pojavljal se je samo vezani nedoločnik ob naklonskih glagolih morati (78 %), ki izraža nujnost, in moči (22 %), ki izraža možnost. Oba naklonska glagola sta v vseh trpnih primerih rabljena dosledno, čeprav je za vzhodnoslovenski jezikovni prostor sicer bilo značilno prepletanje rabe obeh oblik. Glagolske osebe so ne glede na +/–živo samo tretjeosebne. ±žo–v + Gnedol. + se ±žo–v glag. oseba, število glag. čas glag. naklon glag. vid +žo–v 3. os. ed. 3. os. mn. sed. pov. dov. nedov. moči 2 2 – 2 2 2 – –žo–v morati 12 5 9 14 14 3 11 moči 2 2 – 2 2 2 – Zgleda trpnika s se, za katera velja +žO in Gnedol., sta dva. Obakrat gre za v religioznih besedilih tipično zvezo zveličati se, rabljeno ob naklonskem glagolu moči (v trdilni in zanikani obliki). • N. Kai je dushen, en pametni zhlovek, ra∫loshno snati, da ∫e more ∫velizhati? (41) • N. Ker ∫veti Sakrament je nai potrebné∫hi? D. Ti ker∫t, pres kerega ∫e ni∫he nemore ∫ve- lizhati (54). Več je zgledov z neživim osebkom (–žO). Vezani nedoločnik se pojavlja ob naklonskih glagolih morati (88 %) in moči (12 %). Vse glagolske oblike so ne glede na naklonski glagol tretjeosebne, edninske in množinske. V trpnih Polonca Šek Mertük, Trpne konstrukcije v Knižici spitavanja teh pet glavnih štükov … 157 zvezah ob naklonskem glagolu moranja preseneča razmerje med dovršnimi in nedovršnimi nedoločniki (5 : 11), saj v drugih trpniških zgradbah prevladuje dovršni vid. • N. Kai ∫a gnado ∫adobi beteshnik skos ti Sakrament? /…/ N. Gda ∫e mora toti Sakrament prijeti? D. Kak nai hitri betek je nevarni, da morebiti beteshnik nebi vezh sdravja ∫adobo (105–106). • Salve Regina. Tota molitev ∫e tüdi mora dezi naprei moliti (33). • Kratki nazhin, kak ∫e morajo tri boshje krepo∫ti obüditi, ino kere ∫e morajo dezi nai bol v jutro, ino vezher ali po navüki na pré moliti (27). • Sakai ∫e polek boshjih ∫apoved morajo dershati ∫apovedi zirkvene? (13.) • PESME Kere ∫e morajo pred ker∫han∫kim nàvukom peti (125). Primera z naklonskim glagolom moči sta dva. V obeh gre za nemški kalk – prislov + glagol (gor položiti, dol požreti).33 Vršilec glagolskega dejanja kljub na videz podobnim konstrukcijam ni isti (v prvem zgledu – mešnik – je izra- žen v predhodni povedi, v drugem – človek – pa v naslednji). • N. Kak ∫e ∫adershish gda tebi me∫hnik da S. reshno télo? D. Jas vpiram ozhi na ∫emlo, stegnem Jesik telko, da ∫e more S re∫hno telo gor poloshiti, primem ti∫to, ino tak poshrem (87). • N. Sakai ∫e potli dà neshegnano vino piti? D. Sato, da ∫e S reshno telo leshi more dol poshreti, ino ∫e vu∫ta poperejo. N. Jeli je zhlovek dushen od ti∫tega vina v∫eti? D. Nei, ker hozhe, ali komi je potrebno vseme néko kaplo (88). Trpnik s se s prislovnim določilom vršilca glagolskega dejanja V obravnavani Knižici spitavanja je bil trpnik s se, tako kot trpnik na -n/-t, rabljen tudi v polni obliki, to je s prislovnim določilom vršilca glagolskega dejanja.34 Ta je izražen v rodilniku s predlogom od.35 Najdenih je bilo šest primerov trpnika s se v polni obliki, od tega v enem z dvema prislovnima določiloma vršilca glagolskega dejanja (od mene ino od mojih podložnih) in s tremi glagolskimi oblikami s se (se derži, vüči ino predga). V šestih primerih 33 Tudi zaradi takih po nemškem vzoru tvorjenih konstrukcij je bil trpnik pogosto zavračan kot tuja tvorba. 34 Orešnik (2007: 33) sicer piše, da »trpnik na se domala nikoli ne izraža vršilca/nosilca glagolskega dejanja, medtem ko ga trpnik z deležnikom lahko izraža«. Trpnik na se (spet) dopušča rabo prislovnega določila vršilca/nosilca, a je taka raba za sedaj manj razvita kot pri trpniku s trpnim deležnikom (38). 35 Tudi Orožen (1969, 1971) ugotavlja, da je v besedilih 18. in 19. stoletja povzročitelj dejanja lahko bil izražen na različne načine. Glej tudi Orel (1993). 158 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2017/4 • razprave – studies je tako skupno sedem prislovnih določil vršilca glagolskega dejanja in osem trpnih glagolskih oblik s se. Vsi primeri trpnika s se v polni obliki ustrezajo formulaciji ±žO–v + SE + Gos. obl. + VGD, pri čemer je osebek trpnega stavka (lahko je (ne)živo, tj. ±ž) od dejanja prizadeti (ni vršilec dejanja, je −v), trpna glagolska oblika ob morfemu se pa je osebna (vedno v 3. osebi ednine). Pre- vladujejo trpni deležniki dovršnih glagolov (razmerje je 5 : 3), vse glagolske oblike so v sedanjiku. ±žo–v + Gos. obl. + se + vGdod/iz ±žo–v glag. oseba, število glag. čas glag. naklon glag. vid +žo–v 3. os. ed. sed. pov. dov. nedov. od 3 3 3 3 3 – –žo–v od 3 5 5 5 2 3 Vršilec glagolskega dejanja je v trpniku s se izražen v primerih, za katere je značilno razmerje religiozno : človek (in obratno). V prvih treh zgledih je od dejanja prizadeti človek (+ž), vršilec glagolskega dejanja pa religiozno (Sveti Duh). Gre za dejanja z značilno religioznim pomenom – posvetiti in potrditi. • Kak ∫e zhlovek po ker∫ti od Duha ∫vetega po∫veti? (49.) • Kai ∫a gnade ∫adobi en tak∫hi, ker ∫e v-ti zirkvi od ∫vetega Duha po∫veti? (49.) • Ta Firma je en Sakrament, v-kerem en kershen zhlovek skos to ∫veto Krismo, ino boshjo be∫edo od Düha ∫vetega v - gnadi ∫e poterdi, da on ∫vojo vero ∫posna, ino polek ti∫te shivi (8). Drugi trije zgledi izražajo razmerje človeka (vernika) do religioznega; pri- zadeto je neživo (tj. –ž), vršilec glagolskega dejanja pa človek (verniki, podlož- ni). V prvih dveh zgledih gre za dokončano dejanje, zato je trpni deležnik dovršnega glagola (dopuniti, včiniti). V zadnjem zgledu pa so glagolska dejanja ob prislovni zvezi vsigdar nedovršna (deržati, vüčiti in predgati). • /…/ da mi kakti pokorna deza na∫ho lübe∫en, ino du∫hno∫t s-kashemo, na∫hemi lubesnive- mi ozhi, ker je v-nebe∫ah, ino tak nyegovo ∫veto imé od nas, ino v - nami ∫e dopuni, nyegovo krale∫tvo k - nam pride, nyegova vola ∫e sgodi, kak na nebi, tak na semli (30). • Hozhem ∫e ∫kerbeti, da tota prava vera od mene, ino od mojih podloshnih, keri ∫o moji ∫kerbi narozheni, ∫e v∫igdar dershi, vüzhi, ino predga (162). • Poboshna Molitva. V - keroi zhlovek ∫ebe ino bratovzhino Marij priporozhi. Sveta Maria Mati boshja, ino diviza, jas te denes svolim sa mojo Go∫po, Sagovorniza, ino Mater, jas ∫i mozhno naprei v semem, da tebe nigdar nebodem sapu∫to, neti bodem dopu∫to, da ∫e od mojih podloshnih proti tvoji zha∫ti kai vzhini, sato tebe pro∫im, vsemi mene ino v∫e brate, ino ∫e∫tre ker∫han∫kega navuka pod tvojo obrambo (163). Polonca Šek Mertük, Trpne konstrukcije v Knižici spitavanja teh pet glavnih štükov … 159 sklepne ugotovitve V Knižici spitavanja teh pet glavnih štükov keršanskoga navüka (1777), to je v tretji graški izdaji Parhamerjeve priredbe Kanizijevega katekizma, sta se pojavljali obe različici za izražanje trpnosti: trpnik s trpnim deležnikom na -n/-t in trpnik s se. Trpnik na -n/-t se je pojavljal v dveh oblikah, v osnovni (brez prislovnega določila vršilca glagolskega dejanja) in v polni obliki (s prislovnim določilom vršilca glagolskega dejanja), prva samo z osebnimi oblikami glagola biti, dru- ga z osebnimi in neosebnimi. V osnovni obliki trpnika na -n/-t vse najdene konstrukcije ustrezajo formulaciji O–v + BITIos. obl. + trp. del. na -n/-t. Tudi v oblikah s prislovnim določilom vršilca glagolskega dejanja je največ glagol- skih oblik v osebni obliki (O–v + BITIos. obl. + trp. del. na -n/-t + VGD), samo ena je z neosebno obliko (O–v + BITInedol. + trp. del. na -n/-t + VGD). Tudi trpnik s se se je pojavljal brez prislovnega določila vršilca glagolskega dejanja ali z njim. Vršilec glagolskega dejanja je pogosteje neimenovan kot izpostavljen. Prvi skupini konstrukcij ustrezata formulaciji ±žO–v + Gos. obl. + SE in ±žO–v + Gnedol. + SE, glede na to, ali je glagolska oblika v trpniku s se osebna ali neosebna. Primerov s prislovnim določilom vršilca glagolskega dejanja (±žO–v + Gos. obl. + SE + VGD) je malo (šest primerov). Razmerje po posameznih obravnavanih kategorijah v okviru posamezne trpne oblike in obeh trpnih oblik skupaj je razvidno iz razpredelnice. ±žo–v glag. oseba, število glag. čas glag. naklon glag. vid 1. os. ed. 2. os. ed. 3. os. ed. 3. os. dv. 1. os. mn. 3. os. mn. sed. pret. prih. pov. vel. pog. dov. nedov. trpnik na -n/-t o–v 25 – 7 25 1 1 1 22 6 7 28 7 – 27 8 sKupaJ 25 35 35 35 35 trpnik s se +žo–v 16 1 1 12 – 3 2 19 – – 17 1 1 15 4 –žo–v 43 – – 32 – – 16 46 2 – 47 1 – 23 25 sKupaJ 59 67 67 67 67 trpnik na -n/-t + trpnik s se ±žo–v 109 1 8 69 1 4 19 87 8 7 92 9 1 65 37 sKupaJ 84 102 102 102 102 160 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2017/4 • razprave – studies V obravnavanem besedilu se je trpnik s se pojavljal skoraj dvakrat pogo- steje kot trpnik na -n/-t (66 % : 34 %). Tako v trpniku na -n/-t kot v trpniku s se glagolsko dejanje najpogosteje prizadeva neudeleženca/neudeleženo (3. oseba). Tretjeosebne glagolske oblike v obeh oblikah trpnika skupaj predstav- ljajo kar 87 % vseh glagolskih oblik (od tega od trpnika na -n/-t 26 % in od trpnika s se 61 %). Razlika v razmerju med glagolskimi časi, v katerih so glagolske oblike, je v trpniku na -n/-t nekoliko manjša kot v trpniku s se. V obeh trpnih oblikah prevladujejo glagolske oblike v sedanjiku (v trpniku na -n/-t 63 %, v trpniku s se celo 97 %), medtem ko sta preteklik in prihodnjik pogosteje zastopana v trpniku na -n/-t (17 % in 20 %) kot v trpniku s se (preteklik 3 %). Tudi v obeh oblikah trpnika skupaj prevladuje sedanjik (85 %), preteklika in prihodnjika je manj (8 % in 7 %). Neenakovredno razmerje se kaže tudi med različnimi glagolskimi nakloni, v katerih je izraženo glagolsko dejanje. Tako v trpniku na -n/-t kot v trpniku s se sicer prevladuje povedni glagolski naklon, a je razmerje do drugih naklon- skih možnosti v obeh oblikah trpnika precej neenotno. V trpniku na -n/-t je namreč 80 % zgledov v povednem glagolskem naklonu ter 20 % v velelnem, v trpniku s se pa povedni glagolski naklon predstavlja kar 96 %, ostanek pa 3 % velelni in 1 % pogojni glagolski naklon. V obeh oblikah trpnika skupaj je največ glagolskih dejanj v povednem glagolskem naklonu (90 %), zelo malo pa v velelnem (9 %) in pogojnem (1 %). Tudi razmerje med dovršnimi in nedovršnimi glagoli je v obeh oblikah trpnika precej neenakovredno. V trpniku na -n/-t prevladujejo trpni deležni- ki iz dovršnih glagolov (77 %), nedovršnih je manj (23 %). V trpniku s se pa je razmerje med dovršnimi in nedovršnimi glagoli bolj sorazmerno (57 % : 43 %). In zaradi močne prevlade dovršnega glagolskega vida v trpniku na -n/-t tudi skupaj v obeh oblikah trpnika prevladuje dovršni glagolski vid (64 %). Nedovršnih glagolskih oblik je manj (36 %). vir (Ignacij Parhamer), 1777: Knižica spitavanja téh pet glavnih štükov keršanskoga navüka, Na visóko sapoved Dühovnih Poglavarov is nemških prestavlena, ino tretjo krat vün dana. Graz: Widmanstätterski Erbi. literatura BORANIĆ, 1899: O refleksivnim glagolima u hrvatskom jeziku. Rad jugoslavenske aka- demije znanosti i umjetnosti, Knjiga 140. Zagreb. 131–132. Polonca Šek Mertük, Trpne konstrukcije v Knižici spitavanja teh pet glavnih štükov … 161 Sanda HAM, 1990: Pasiv i norma. Jezik in slovstvo 37/3, 65–76. Fran ILEŠIČ, 1906: Početki štajersko-slovenske književnosti v 18. stoletju. Časopis za zgodovino in narodopisje 3/1–2, 1–32. Fran JESENOVEC, 1965: Raba trpnika v slovenščini. Jezikovni pogovori. Ur. Francè Vur- nik. Ljubljana: Cankarjeva založba. 94–99. Marko JESENŠEK, 1988: Pomenske funkcije nedoločnika, namenilnika in pasivnih kon- strukcij v Kremplovih Dogodivščinah štajerske zemlje. Časopis za zgodovino in narodo- pisje 24/2, 200–215. – –, 1991: Knjižne različice v okviru panonske narečne baze. Corcin Mátyás-konferencia. Posvetovanje Matjaža Korvina. 104–112. – –, 1991/92: Jezikovni sistemi v slovenskem (alpskem in panonskem) govornem obmo- čju. Jezik in slovstvo, 173–181. – –, 2004: Slovensko besedje v panonskem jezikovnem prostoru. Besedoslovne lastnosti slovenskega knjižnega jezika in narečij. Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Slavistično društvo. – –, 2005a: Spremembe slovenskega jezika skozi čas in prostor. Maribor: Slavistično društvo. – –, 2005b: Vzhodnoštajersko in kajkavsko besedje v slovenskem prevodu Parhamerjeve- ga katekizma. Studia Historica Slovenica, 5/1–3, 765–776. – –, 2008: Raba trpnika v Trubarjevem prevodu Matevževega evangelija. Reformacija na Slovenskem (Ob 500-letnici Trubarjevega rojstva. Povzetki predavanj). Ljubljana: FF (Obdobja, 27). 20–21. – –, 2009: Nastanek in razvoj vzhodnoštajerskega knjižnega jezika. Časopis za zgodovino in narodopisje, 80/1, 93–112. – –, 2011: Osrednje- in vzhodnoslovenski knjižni jezik – med alpsko in panonsko slo- venščino. Globinska moč besede. Red. prof. dr. Martini Orožen ob 80-letnici. Ur. Marko Jesenšek. Maribor: FF. 234–250. Katekizem Katoliške Cerkve, 1993: Ljubljana: Slovenska škofovska konferenca. Mihaela KOLETNIK, 1998: Slovenskogoriško narečje v Dajnkovem rojstnem kraju. Dajn- kov zbornik. Maribor. 257–271. − −, 2001: Slovenskogoriško narečje. Maribor: Slavistično društvo Maribor, Zora 12. – –, 2003: O besedju in slovensko-nemških jezikovnih stikih v panonskih govorih. Gla- soslovje, besedoslovje in besedotvorje v delih Jakoba Riglerja, Zora 25. Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Slavistično društvo. 229–299. − −, 2004: Morfološki oris slovenskogoriškega narečja. Časopis za zgodovino in narodo- pisje, 75/2–3, 659–667. Mira KRAJNC IVIČ, 2008: Poskus jezikovnopragmatične in sociolingvistične analize Borovnjakovih Velikega katekizmusa in Dühovne hráne v primerjavi s sodobnimi pri- ročniki za verouk. Življenje in delo Jožefa Borovnjaka. Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Slavistično društvo Maribor. 218–231. Križaj ORTAR, 1993: Trpnost in stanje v sodobnem slovenskem knjižnem jeziku. Teze za predavanje. Vprašanja slovarja in zdomske književnosti. Ur. Martina Orožen in Mateja Hočevar. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport. 229–235. 162 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2017/4 • razprave – studies Andreja LEGAN RAVNIKAR, 2002: Diferencialni razvoj obredne terminologije v po- krajinskih knjižnih različicah 18. stoletja in začetka 19. stoletja. Med dialektologijo in zgodovino slovenskega jezika, Zora 18, Maribor: Slavistično društvo Maribor. 354–366. Fran LEVSTIK, 1933: Napake slovenskega pisanja. Zbrano delo. Ljubljana: DZS. 110–111. Tine LOGAR, 1996: Dialektološke in jezikovnozgodovinske razprave. Ljubljana: SAZU. Majda MERŠE, 2001: Glagolski vid v primerjavi z načinom in naklonom v Trubarjevih in Dalmatinovih biblijskih prevodih. Jezikoslovni zapiski, 7/1–2, 113–128. – –, 2006: Glagolski vid v povezavi z drugimi glagolskimi kategorijami v knjižnem jeziku 16. stoletja. Slavistična revija 54/posebna številka, 177–191. – –, 2009: Slovenski knjižni jezik 16. stoletja. Razprave o oblikoslovju, besedotvorju, gla- soslovju in pravopisu. Ljubljana: ZRC SAZU. Irena OREL, 1993: Predložni sistem v razvoju slovenskega knjižnega jezika od 16. do 19. stoletja: doktorska disertacija. Ljubljana. – –, 2001: Slovenski pisni jezik nekdaj in danes – med izročilom in govorom. Slovenski knjižni jezik – aktualna vprašanja in zgodovinske izkušnje. Obdobja 20. Ljubljana: Filo- zofska fakulteta. 551–562. – –, 2009: Starejša besedila kot vir za preučevanje zemljepisnih jezikovnih različkov. Slo- venska narečja med sistemom in rabo. Obdobja 26. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 3–22. – –, 2010: Normativnost osrednjega slovenskega knjižnega jezika od 16. do 19. stoletja. Slavistična revija, 58/1, 29–43. – –, 2011: Od znanega k manj znanemu v 18. stoletju: od Škofjeloškega do Osapskega pasijona, od Stržinarjeve do Kadunčeve pesmarice, od pridig Janeza Svetokriškega do rokopisnih pridig s Koroškega. Neznano in pozabljeno iz 18. stoletja na Slovenskem. Ur. Miha Preinfalk. 389–399. Janez OREŠNIK, 1986/87: O slovenskem glagolskem načinu. Jezik in slovstvo, 32/5, 146–150. – –, 2006: Slovenski trpnik z deležnikom (v naravni skladnji). Jezikovna predanost: aka- demiku prof. dr. Jožetu Toporišiču ob 80-letnici. Ur. Marko Jesenšek in Zinka Zorko. Maribor: Slavistično društvo, Ljubljana: SAZU. – –, 2007: Slovenski trpnik na se (v naravni skladnji). Slavistična revija, 55/1–2, 32–39. Martina OROŽEN, 1969: Raba pasiva in medija v knjižnem jeziku 18. stoletja. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 5. Ljubljana: s. n. – –, 1971: Oblike z deležnikom na -n/-t in s se v tekstih 18. (in 19.) stoletja. Slavistična revija, 19/3, 273–292. − −, 1974: O vzhodnoslovenskem knjižnem jeziku. Zbornik Štefan Küzmiča. Murska Sobota. – –, 1996a: Poglavja iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: Filozofska fakulteta. – –, 1996b: Slovenski knjižni jezik in zaton pokrajinskih različic v prvi polovici 19. stole- tja. Oblikovanje enotnega slovenskega knjižnega jezika v 19. stoletju. Ljubljana: Filozofska fakulteta. – –, 2003: Razvoj slovenske jezikoslovne misli. Zora 26. Maribor: Slavistično društvo. Polonca Šek Mertük, Trpne konstrukcije v Knižici spitavanja teh pet glavnih štükov … 163 – –, 2010: Slovenski jezikovni razvoj v luči sistemskih inovacij in jezikovne kreativnosti. Kulturološki pogled na razvoj slovenskega knjižnega jezika. Bielsko-Biala. 25–40. Breda POGORELEC, 2001: Slovenski knjižni jezik – norma in življenje. Slovenski knjižni jezik – aktualna vprašanja. Obdobja 20. Ljubljana. 203–208. – –, 2011: Zgodovina slovenskega knjižnega jezika. Jezikoslovni spisi I. Ljubljana: ZRC SAZU. Simona PULKO, 2008: Borovnjakov Veliki katekizmus in Kardošev Kratki Navuk Krsz- tansztva. Življenje in delo Jožefa Borovnjaka. Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Slavistično društvo Maribor. 133–139. Bernard RAJH, 1984: Severovzhodna Slovenija pri oblikovanju slovenskega knjižnega jezika do konca prve polovice 19. stoletja. Časopis za zgodovino in narodopisje, 38–49. – –, 1999: Prispevki k zgodovini vzhodnoštajerskega knjižnega jezika. Časopis za zgodo- vino in narodopisje, 343–353. – –, 2002: Dajnkov poskus standardizacije slovenskogoriškega govora. Od narečja do vzhodnoštajerskega knjižnega jezika. Zora 19. Maribor: Slavistično društvo. Jakob RIGLER, 1968: Jezikovnokulturna orientacija Štajercev v starejših obdobjih. Svet med Muro in Dravo: ob stoletnici 1. slovenskega tabora v Ljutomeru 1868–1968. Ur. Viktor Vrbnjak. Maribor: Obzorja. 661–681. Marijan SMOLIK, 1992: Slovenski katekizmi sv. Petra Kanizija. Jezuiti na Slovenskem: zbornik simpozija. Ljubljana: Teološka fakulteta. 180–188. Alojzij Slavko SNOJ, 1985a: Naši katehetski viri in učbeniki do razsvetljenstva. Bogoslov- ni vestnik, 45/1, 43–62. – –, 1985b: Naši katehetski viri in učbeniki od razsvetljenstva do srede dvajsetega stoletja. Bogoslovni vestnik, 45/4, 389–410. Hotimir TIVADAR, 2011: Regionalna (in socialna) različnost slovenskega (knjižnega) jezika v zgodovini in sedanjosti. Globinska moč besede. Per. prof. dr. Martini Orožen ob 80-letnici. Zora 80. Maribor: Filozofska fakulteta. 80–91. Mojca TOMIŠIĆ, 2011: Oprostite, zaspal sem se! Glagoli s se v slovenščini. Maribor: Filo- zofska fakulteta. Jože TOPORIŠIČ, 1965: O slovenskih glagolskih načinih. Jezikovni pogovori. Ur. Francè Vurnik. Ljubljana: Cankarjeva založba. 100–105. −−, 1967: Poizkus modernejše obravnave glagolskih kategorij. Jezik in slovstvo, 12/4, 117–127. – –, 1974: Slovenski knjižni jezik 2. Maribor: Založba Obzorja. − −, 1974: Stilnost oblikoslovnih kategorij. Slavistična revija, 22/3, 245−262. – –, 1992: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba. – –, 2004: Slovenska slovnica. Maribor: Založba Obzorja. Natalija ULČNIK, 2009: Začetki prekmurskega časopisja. Zora 67. Maribor: Filozofska fakulteta. Melita ZEMLJAK JONTES, 2008: Narečne značilnosti v izbranih besedilih Božidarja Raiča. Časopis za zgodovino in narodopisje, 79 (44)/1–2, 179–205. 164 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2017/4 • razprave – studies Zinka ZORKO, 1998: Haloško narečje in druge dialektološke študije. Maribor: Slavistično društvo. – –, 2009: Narečjeslovne razprave o koroških, štajerskih in panonskih govorih. Maribor: Filozofska fakulteta. France ŽAGAR, 1983/84: Tvornik in trpnik (Poskusna lekcija za višje razrede osnovne šole). Jezik in slovstvo, 29/4, 135–139. Andreja ŽELE, 2001: Vezljivost v slovenskem jeziku (S poudarkom na glagolu). Ljubljana: ZRC, ZRC SAZU. – –, 2012: Posebne zmožnosti slovenščine znotraj glagolskoudeleženskega razmerja. Sla- vistična revija, 60/1, 59–77. paSSIve ConSTRuCTIonS In Knižica spitavanja teh pet glavnih štüKov KeršansKoga navüKa (1777) SuMMaRy The first part of the treatise presents Canisius’ Catechisms and adaptations of Canisius’ cat- echism. The oldest preserved translation of Canisius’ Catechism in Slovenia is from 1615: Catechismus Petri Canisij Soc. Jesv Th. Skusi malane Figure naprej postavlen. S’Cessarskim oslobodovajnem. It is Canisius’ Catechismus minor with pictures (images) by the Jesuit Janez Čandik (1581–1624). There is very little text, mostly only as subtitles under the ma- ges (so the children were able to learn it by heart). Translations of Canisius’ Catechism, which were published in Graz, are emphasised; we call them the Graz editions of Canisius’ Catechism. They were adapted by Jesuit Ignaz Parhamer. The first one was published in 1758 (Obchinzka knisicza izpityvanya teh pet glavneh stukov maloga katekismussa postu- vanoga patra Petra Kanisiussa), two more followed, one in 1764 and one in 1777. The Graz editions of Canisius’ Catechism played an important role in formation of the east-Styria (standard) language. The second part of the treatise gives a linguistic study of the third Graz edition of Canisius’ Catechism (1777), with emphasis on the passive voice. Both passive voice forms are found in the analysed text, i.e. the passive with the passive participle (passive on -n/-t) and the passive with se. The passive with se is used more frequently (it presents two thirds of all passive examples), and this is characteristic for the east Slovene language space in general. It is characteristic for the passive constructions that the doer of the verbal act is more often hidden than named. In the discussed text, both passive forms are found with or without the doer of the verbal act. The one, who is influenced by the verbal act, is mostly not par- ticipating, i.e. it is in the 3rd person. The grammatical tense is most frequently the present tense, much rarely the past or the future tense; in the grammatical mood the indicative is the most common; there are a lot less examples of the imperative, and only a few examples of the conditional mood. Polonca Šek Mertük, Trpne konstrukcije v Knižici spitavanja teh pet glavnih štükov … 165 paSSIvkonSTRukTIonen In Knižica spitavanja teh pet glavnih štüKov KeršansKoga navüKa (1777) zusammenfassung Im ersten Teil des Artikels werden Canisius Katechismen und derer Bearbeitungen vor- gestellt. Die älteste erhaltene Übersetzung des Canisius Katechismus in Slowenien ist aus dem Jahr 1615 und sie trägt den Namen Catechismus Petri Canisij Soc. Jesv Th. Skusi malane Figure naprej postavlen. S’Cessarskim oslobodovajnem. Es handelt sich um den kleinsten Katechismus von Canisius mit Bildern (Abbildungen) vom Jesuit Janez Čandik (1581–1624). Es gibt nur sehr wenig Text, meistens dient er nur als Untertitel der Abbil- dungen (damit die Kinder es auswendig lernen konnten). Im Artikel werden besonders die Übersetzungen von Canisius Katechismus hervorgehoben, die in Graz erschien und als Grazer Ausgaben des Canisius Katechismus bezeichnet werden. Diese Ausgaben wur- den vom Jesuit Ignaz Parhamer bearbeitet. Die erste Ausgabe ist im Jahr 1758 erschienen (Obchinzka knisicza izpityvanya teh pet glavneh stukov maloga katekismussa postuvanoga patra Petra Kanisiussa), es folgten noch zwei, und zwar in den Jahren 1764 und 1777. Die Grazer Ausgaben des Canisius Katechismus spielten eine wichtige Rolle in der Formierung der oststeirischen (Standard-) Sprache. Im zweiten Teil der Abhandlung wird die dritte Grazer Ausgabe des Canisius Katechismus (1777) aus linguistischer Sicht, mit Betonung auf dem Passiv, erforscht. Im erforschten Text kommen beide Passivformen vor, d.h. Passiv mit dem Partizip (Passiv auf -n/-t) und Passiv mit se. Von beiden Varianten ist die Variante des Passivs mit se üblicher (sie stellt zwei Drittel aller Passivbeispiele dar), was für den oststeirischen Sprachraum im Allgemeinen typisch ist. Es ist für die Passivkonstruktionen typisch, dass der Träger des Vorganges öfter verdeckt als genannt wird. Im behandelten Text kommen beide Passivformen ohne oder mit dem Träger des Vorganges vor. Die/derjenige, der von dem Vorgang betroffen wird, ist meistens nicht beteiligt, d.h. sie/er/es ist in 3. Person. Tempus der Passivkonstruktion ist meistens Präsens, viel seltener ist dies Vergangenheitstempus oder Futur. Bei den Modi der Passivformen findet man überwiegend den Indikativ; den Imperativ gibt es viel weniger, den Konditional findet man sehr selten.