Anton О с v irk S L A V I S T I Č N A R E V I J A I N L I T E R A R N A Z G O D O V I N A Nova slavistična revija, posvečena literarni zgodovini in jeziko- slovju, stopa v slovensko kulturno življenje prav za trideseto oblet- aico izida prve številke »Časopisa za slovenski jezik, književnost in zgodovino« (1918—1951) in ob deseti obletnici ustanovitve »Slovenskega jezika« (1938—1941). Kakor obe prvi periodični publikaciji sta tudi pričujočo rodili potreba in prepričanje, da ni mogoče uspešno urav- navati našega slavističnega prizadevanja brez glasila, namenjenega Podrobnemu razpravljanju o slovenski slovstveni preteklosti in besedi. Vrsta važnih, a doslej komaj načetih problemov, množina še ne pregle- danega gradiva, novi znanstveni vidiki, s katerimi se bolj in bolj opla- jata naša literarnozgodovinska misel in metoda, vse to kliče po študiju m obravnavanju. Uspehi obeh prvih revij, »Časopisa za slovenski je- zik, književnost in zgodovino« in »Slovenskega jezika«, priborjeni v času med obema vojnama v trdih in za znanstveno delo gmotno vse Prej ko povoljnih razmerah, so znamenje in potrdilo, da se da z vza- jemnim sodelovanjem vseh, ki so dobre volje, priti do tehtnih in dra- gocenih izsledkov. Dobršen del našega literarnozgodovinskega raziskovanja je bil do- slej usmerjen v zbiranje dokumentov, v kritično pretresanje podatkov. Vsega tega še zdaleč nismo opravili, čeprav so zlasti starejša obdobja ze temeljito opisana. O nujnosti analitičnih posegov v procese slov- stvenega razvoja more dvomiti le tisti, ki se ne zaveda, kako tvegano Je kakršno koli razsojanje, dokler niso razjasnjene vse, na videz tudi Hajneznatnejše prvine, ki so oblikovale človeka in dobo. Tu se odpi- V rajo pred nami obsežna, skoraj še nepregledana področja in bilo bi na nioč zgrešeno, če bi jih po nepotrebnem zanemarjali. Toda to delo, kakor je važno in neodložljivo, nudi šele gradivo za V|šje, dragocenejše sklepanje. Slovenski literarni vedi bi lahko očitali, da se je le prerada ukvarjala z mikroskopiranjem, s tisto deskriptivno aaalizo, ki bolj ljubi posameznosti ko celoto, drobne ugotovitve kakor blrse razglede, in da se je doslej kdo ve zakaj bala načenjati pereča sodobna vprašanja. Radovednemu tujcu, ki bi se utegnil zanimati za umetniške udejstvitve zadnjega pol stoletja pri nas, bi težko postregli s preglednim, dognanim orisom novejšega slovenskega slovstva. In nič manj bi ne bili v zadregi, če bi izpraševal po monografijah o Levstiku, Jenku, Jurčiču, Gregorčiču ali Cankarju, to se pravi o pisateljih, o katerih je zbranega že dovolj vsakovrstnega gradiva. Ujeti v začarani krog znanstvene akribije, se nismo upali spustiti v nemirno, a zato tembolj oplajajoče valovanje idej neposredne sedanjosti in življenja samega — v strahu, da ne bi zabredli v nevarne globine toka in izgu- bili ravnotežja. Kakor je zmotno, podcenjevati pomen analitičnega postopka tam, kjer je na mestu, tako je neupravičeno, izogniti se sintetični razlagi slovstvenih procesov, kadar je to nujno in izvedljivo. Prav tu pa se pričenja najvažnejše poglavje znanstvenega ustvarjanja, ko skušamo podatke in dejstva, ki smo jih nabrali, zvezati med seboj po notranji zakonitosti vzročne odvisnosti in na tem temelju izdelati organsko po- dobo celote. Tega ni mogoče doseči ne s sredstvi mehaničnega opisa dogajanja ne z intuicijo samo, ampak z ugotovitvijo in obrazložitvijo sil, ki slovstveni razvoj gibljejo in usmerjajo. Literarna zgodovina si je že dolgo na jasnem, da so umetnost in z njo vse manifestacije duha časoven, ne pa izvenčasoven pojav. To pomeni, da se odražajo v pesniških izpovedih posameznikov, v strujah in stilih poleg estetskih nagibov tudi ideje in okus dobe, zapleteni eko- nomski odnosi in nasprotja med razredi in plastmi, vrsta miselnih in svetovnonazornih trenj, kakor jih poraja iz sebe življenje nenehoma iz dobe v dobo. Ne samo socialne in politične ideje, tudi duhovne usmeritve imajo svojo družbeno osnovo, zato jih moremo obrazložiti v vsem obsegu šele, ko smo spoznali njihovo poreklo in razjasnili vzmeti, ki so jih sprožile. Do mišljenja in čustvovanja dob se je mo- goče dokopati ravno z razboroni ideoloških in, ekonomsko-socioloških komponent, ki oblikujejo čas in človeka v njem. Ta dejstva so bila v slovenski literarni zgodovini doslej premalo upoštevana in to na škodo globljemu razumevanju našega kulturnega razvoja. Vendar je poenostavljanje teh problemov nevarno in kaj hitro lahko izkrivi razlago stvari in resničnospti. To velja še prav posebno za vrednotenje del in osebnosti. Ko govori literarni zgodovinar o pre- teklosti in jo skuša doumeti v njeni resnični zgrajenosti, ni dovolj, da samo opisuje ali razlaga, on mora izslediti zakone razvoja, pokazati vzpone in upade umetniške dejavnosti ter ločiti dobro od slabega, do- vršeno od nepomembnega. S temi vprašanji smo se doslej le malo ukvarjali in še to prav ob robu zgodovinskih razprav ali pa mimogrede v ocenah slovstvenih priročnikov. Namesto da bi si prizadevali, da naše ustvarjalce čim te- meljiteje pretehtamo in jih postavimo tja, kamor spadajo, smo se nuj- raje zanimali za življenjsko pot osebnosti ali pa za genetično razlago del, vse drugo smo prepustili hudomušni igri domišljije. Zato ni čudno, če se je sčasoma nabrala lepa kopica neprepričljivih sodb in površnih oznak. Razen Levstika, Cankarja in Župančiča, treh ustvarjalcev po Prešernu, ki jim brez obotavljanja priznavamo mojstrstvo, so vsi drugi kaj nejusno opredeljeni. In tako še danes nimajo pravega mesta v zgo- dovini slovenske besede ne Jenko, pesnik resničnega čustva in nadar- jenosti, ne Trdina, pripovednik izjemne odkritosrčnosti, ne Jurčič, Tavčar, Murn-Aleksandrov in drugi, da niti ne omenim predstavnikov generacij, ki so nastopile po letu 1914. Literarna zgodovina je konec koncev zgodovina idej in življenjskih problemov, uresničenih v umet- niških upodobitvah sveta in človeških odnosov. To se pravi, da je njena naloga, pokazati, kako so rodovi in posamezniki izpolnili svoje po- slanstvo, kako so izrazili svoj čas, do kakšnih višin so se povzpeli in kaj nam pomenijo še danes. Ravno tako neogibno pa je, da prodre 6 sredstvi, ki so ji na razpolago, do temeljnih potez njihove umetniške svojstvenosti ter jim dožene ceno in pomen. Nič inanj važno ko vrednotenje in spoznavanje ustvarjalcev po njihovem bistvu ni preiskovanje mednarodnih stikov, odvisnosti in vplivov. Prelivanje idej in snovi, prehajanja oblikovalnih postopkov in stilov od naroda k narodu — to so vsekako dejstva, ki se jih ne da zanikati. Izsledki prof. Kidriča v zvezi s proučevanjem razvojne poti slovenskega preroda in razdobja ob nastopu Franceta Prešerna, Prija- teljeve ugotovitve v prereznih študijah o kulturno-političnem ozadju šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih let preteklega stoletja, ko je nastopila in se izživela mladoslovenska generacija, dokazujejo, da mo- remo čas in dogodke v njem dodobra osvetliti ravno s pomočjo kom- parativnih vidikov. Na vznik slovenskega realizma, naturalizma in simbolizma so očitno vplivali istovrstni evropski tokovi, čeprav so pri- hajali k nam z dokajšnjo zamudo in čeprav so pri nas dobili večkrat kaj svojevrstno podobo. Znanstveni problemi naših odnosov do tujine pa ne tiče samo v tem, da razberemo, kaj vse smo od drugod prevzeli ali kaj dolgujemo Evropi, ampak predvsem v tem, da doženemo, kako smo nove literarne pobude, ki so hkrati s svetovnonazornimi in poli- tičnimi idejami vdirale v naš svet, aklimalizirali in jih po svoje pre- ustvarili. To je izhodišče in dejanski pomen primerjalnega razisko- vanja. Posebno važni so za slovenista pretresi naših zvez z rusko knji- ževnostjo, poljsko, češko in južnoslovanskimi slovstvi. S tega področja nimamo razen Kidričevega dela »Dobrovsky in slovenski preporod njegove dobe«, Prijateljeve razprave »Puškin v slovenskih prevodih« 1er nekaterih manjših prispevkov nobenih večjih in temeljitejših štu- dij. In vendar je v vseh obdobjih naše preteklosti ravno slovanska misel najgloblje posegala v kulturno in narodnoetno-politično življe- nje pri nas, mu kazala pot in uravnavala smer. Najsi so bili včasih vplivi zapadnoevropskih literatur na tega ali onega še tako izraziti, iz večine so obtičali le na obodu njegovega ustvarjanja, nei da bi mogli Prodreti do jedra njegove miselnosti ali čustvovanja. Že samo obrisen Pregled naših stikov s slovanskim svetom bi dovolj jasno izpričal težo •n tehtnost teh dejstev. Zato si skoraj ne moremo misliti podrobnej- š a orisa novejše slovenske književnosti od Prešerna do naših dni, k l ne bi upošteval vplivnega delovanja Puškina, Mickiewicza, Lermon- ova, Gogolja, Turgenjeva, Gorkega in vseh drugih na našo poezijo in prozo. Ako naj tedaj »Slavistična revija« v vsem obsegu izpolni svoj znanstveni program, mora dobršen del svojega iskanja posvetiti tudi tem problemom. Kot potrebno dopolnilo k razpravljanju o besedni umetnosti spada naposled proučevanje pesniške oblike in sloga. Y nasprotju z abstrakt- nim opredeljevanjem izraznih sredstev in zvrsti, kakor eo to delale starejše šole, terja naš čas zgodovinsko-kavzalno razlago oblikovnih prvin. Soditi o značilnostih Cankarjeve proze z vidiki Jurčičeve pri- povedne tehnike ali z merili idealistične estetike, bi pomenilo, spre- gledati bistvene zakonitosti razvoja. Ne samo ideje, tudi kompozicijski postopki in stili so proizvod dobe, njene celotne usmerjenosti. Naivna vera v izvenčasovno vrednost načel normativne poetike je privedla nekatere teoretike naravnost do nesmiselnih sklepov. Kako ozkosrčno so sodili o Prešernovem verzu tisti, ki so bolj cenili mrtve obrazce abstraktne verzne teorije od živih razmahov pesnikove domišljije, je dobro pokazal leta 1917. Oton Župančič v sestavku »Ritem in metrum«. Nič manj enostranska ni bila tudi matematična arhitektonika spričo svojega do skrajnosti pritiranega formalizma. Namesto da bi skušala doumeti zakone Prešernovega oblikovanja iz njega samega, se je lotila razčlembe njegovega dela s pomočjo tujerodnih kompozicijskih teorij in se z njimi namenila dokazati, da je pevec »Sonetnega venca« gradil svoje umetnine po načelih stroge simetrije in dosledno izvedenega številčnega sorazmerja med sestavinami organizma. Da so taki pogledi na ustroj besednih tvorb vse prej kakor uspešni, ve zlasti tisti, ki je do dobrega prodrl v bistvo in potek ustvarjalnega procesa. Šele s preusmeritvijo literarne teorije v historično območje se bo moglo povzpeti razpravljanje o pesniški besedi in obliki do stvarnih izsledkov. Na tej podstavi bodo končno dani tudi pogoji za uresničitev slovenske poetike in stilistike. Vsa mnogovrstnost vprašanj, ki zanimajo današnjega literarnega zgodovinarja, pa je s tem komaj nakazana. Pretesen je okvir uvoda, da bi bilo mogoče v njem obdelati celotno problematiko predmeta in jo razviti v odtenke. Šele posamezne študije o ideoloških osnovah hi- storičnega raziskovanja, o metodi in teoriji slovstvene vede bodo lahko razjasnile in utrdile sodobne znanstvene perspektive. Pri tem bo vršila važno funkcijo tudi znanstvena kritika, oprta na dejstva in gradivo, a poglobljena s smislom za idejno razčlenjanje oporišč našega histo- ričnega iskanja, s čutom za sintetično razumevanje slovstvenega do- gajanja. Tako bo nova revija dograjala na izsledkih tradicije v tes- nem stiku s sedanjostjo in s temeljnimi gibali življenja našo novo znanstveno misel in literarnozgodovinsko spoznanje.