NAZNANILO Ilie   Constantin
Pot oken se lahno, počasi spušča, Človeka z več obrazi združujoč, In tujca, tujko hladno ti zapuščaš, Jesenski pesek, v mrazu samujoč.
Nešteto kretenj obotavljajoče Se v skupno skrb iz množice bvidi, Nihče se od nikogar več ne loči, Ali pa vsak od vsakogar beži.
883
POLJE PRIVLAČNOSTI
»Nisi ti moja smrt?« sem vprašal te
nekoč, ljubezen moja. Nisi ti?
Brez strahu sem vprašal in brez sreče —
strah pesti le skrajneže —
in sreča zdi se, da je le odlog
sprejetja, med katerim se pobočje smrti
odvija kot oddaljeni razgled.
884