91 Arheo 27, 2010, 91–108 Izvleček: Članek prinaša kritično obravnavo arheološkega izrazja za nekatere s predenjem povezane predmete. Iz pregleda in leksikografskih virov ter poljudnih in uradnih tekstov je jasno, da sta se v 19. stoletju za ročno predilno vreteno in njegov vztrajnik uporabljali poimenovanji vreteno in vretence, strokovnjaki, ki so pisali o arheoloških vztrajnikih, pa so uporabljali še precej več imen. Razlog za to pestrost je verjetno neohranjenost izvirnega izraza. Tega najdemo v slovarju iz leta 1592. Kasneje je predmet očitno izumrl, spomin nanj pa se je ohranil v ljudskem imenu za rastlino trdolesko. Ker pa sta danes za predilni vztrajnik splošno znani in sprejeti sopomenki vretence in vijček, ni potrebe po uvajanju novih ali starih imen. Pač pa je pri vzpostavljanju strokovne terminologije zaželen multidisciplinarni pristop, pri prevajanju poljudnih tekstov pa več sodelovanja med prevajalci in strokovnjaki. Ključne besede: predenje, arheološka terminologija, vreteno, vztrajnik, vretence, vijček, trdoleska, Megiser 1.02 Pregledni znanstveni članek Predilni izrazi v slovenski arheologiji Spinning Terminology in Slovenian Archaeology © Andrej Preložnik Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Inštitut za dediščino Sredozemlja andrej.preloznik@zrs.upr.si Abstract: This paper presents a critical review of Slovenian archaeological terminology for certain objects connected with spinning. According to lexicographic and other sources it is apparent that in the 19 th century the expressions ‘vreteno’ and ‘vretence’ were used for the spindle and its flywheel »whorl«. The experts writing about archaeologically discovered flywheels »spindle-whorls« have also used many other expressions. The reason for such variety probably lies in the fact that the original expression did not remain in use. However it can be found in a dictionary dating to the year 1592. Later the expression died out, while the memory remained in the folk name of the European or common spindle (Euonymus europaeus). 1 Nowadays the commonly used expressions for spindle flywheel (spindle- whorls) are »vretence« and »vijček« so there is no need for new terminology. However a multidisciplinary approach is important when creating new terminology, as well as more cooperation between translators and experts when translating popular texts. Keywords: archaeological terminology, spindle, flywheel, spindle-whorl, Euonymus europaeus (European spindle, common spindle), Megiser 1 In Slovenian »trdoleska« or »prslenec«, also meaning »spindle« (note by translator). Uvod V prejšnji številki Arhea je Barbara Krasnik objavila za- nimiv in poučen prispevek o tkaninah in njihovi izdelavi pri starih Slovanih, ki je kljub nekaterim pomanjklji- vostim dobrodošel pregled in koristen za razumevanje tovrstnih najdb na splošno, ne le v zgodnjem srednjem veku (Krasnik 2009). Članek predstavi razna oblačila, tkalske vezave, katalog konkretnih arheoloških sledov, pa tudi orodja in postop- ke, povezane s pripravo tkanine. V okviru teh se dotakne tudi terminologije predilnih pripomočkov in prav ta me je vzpodbudila k diskusiji. Avtorica je pravilno opazila terminološke nedoslednosti, a se je njihovega reševanja lotila kar preveč pogumno, brez upoštevanja starejše arheološke ter jezikoslovne in etnološke literature. Po- sledica tega je predlog nove terminologije, ki po mojem ni dovolj premišljen. V razpravi želim opozoriti na pomanjkljivosti in nelogič- nosti predlagane terminologije, spomniti na nekaj manj znanih izrazov, ki so se že uporabljali v arheoloških te- kstih, in predstaviti možne »izvirne« izraze. Hkrati bi rad opozoril na prednosti multidisciplinarnega pristopa k tovrstni problematiki in na posledice pomanjkanja stro- kovnega sodelovanja pri prevajanju poljudnih tekstov. Sestava, uporaba in poimenovanje ročnega predilnega vretena Ročno predenje je opravilo, pri katerem se vlakna pre- diva, običajno (ne pa nujno) pritrjenega na preslico, z rokami in s pomočjo vretena sučejo in spredajo v nit-pre- jo. Spredena preja se na vreteno tudi navija. Na vreteno je lahko nataknjen element, ki deluje kot vztrajnik in podaljšuje vrtenje vretena. V slovenski arheološki lite- raturi je ustaljeno poimenovanje za ta predmet vretence oz. vijček, Barbara Krasnik pa predlaga izraz predilna utež. V nadaljevanju bom zaradi jasnosti in objektivnosti uporabljal izraz vztrajnik, kar pa seveda ni ime predmeta, ampak le njegova vloga. Krasnikova ugotavlja, da tradicionalna arheološka termi- nologija ni ustrezna: »Izrazi v slovenskih zapisih iz 19. stoletja, ki opisujejo sočasno predenje in torej uporablja- jo izraze iz živega jezika, niso enaki tistim, ki se danes uporabljajo v arheološki terminologiji. To povzroča zme- do.« In še: »Glede na to, da za slovenski jezik poznamo 92 Predilni izrazi v slovenski arheologiji zgodovinsko izpričane žive izraze z zgodovino in etimolo- gijo, predlagam vpeljavo teh izrazov tudi v arheologijo.« (Krasnik 2009, 70-71). In kakšni so ti izrazi? Bolj jasno kot tekst predlagane spremembe predstavi njena tabela: si predica preslico z gore obešeno kodeljo za pas, z levo roko in z ustmi vleče vlakno iz kodelje, z desno roko za- ganja vretence ter s tem vlakno v prejo zasuče, in potem prejo na vretence navije.« Opis je nazoren in verjetno res uporablja »živo« termi- nologijo časa, v katerem je nastal. Iz njega je lepo vidno, da je predica uporabljala dva pripomočka: preslico in vretence. Jasno je, da je bilo slednje razumljeno kot upo- rabni predmet in da Kočevarja ne zanima njegova oblika, o kateri ne pove nič. Na tem in na vseh drugih mestih, kjer govori nedvoumno o ročnem vretenu, uporabi Koče- var izraz vretence. Izraz se torej nanaša na celo vreteno in ne le na njegovo »telo«; za predlagano preimenovanje zato ni argumentov. Še več – že v 19. stoletju je bila preja z ročnim vretenom arhaična dejavnost, značilna za robne pokrajine. Najpo- gosteje se v zvezi z njim omenja Belo krajino, dolgo se je ohranilo tudi na Krasu, v Istri in v Posočju (Ložar 1959, 80; Ciglič 2009, 31; Splet 1) (slika 2). Tamkajšnja vretena so dokaj dobro dokumentirana in - kolikor je meni znano - vedno iz enega kosa lesa. Lahko so sicer masivna in profilirana, a brez posebej izdelanega vztrajnika. Zdi se verjetneje, da se Kočevarjev in ostali sočasni teksti navezujejo na takšna vretena, ki pa zaradi »enodelnosti« ne nudijo smiselne baze za poimenovanje delov (dvodelnih) »arheoloških« vreten. Tudi sklepanje, da so lesene ali koščene paličice telesa sestavljenih vre- ten - vretenca (Krasnik 2009, 94-95), je logično šibko, saj ni izključeno, da gre v nekaterih primerih pravzaprav za preprosta enodelna vretena. »Živi« opisi torej omogočajo precej dobro predstavo o »živih« predmetih - njihovo na- vezovanje na arheološko dediščino pa zahteva previdnost in je opravičljivo le, če gre za primerljive predmete. Samostojno obravnavo in poimenovanje telesa dvodelne- ga vretena postavlja pod vprašaj tudi zanimivo pričevanje iz Slovaške, kjer je uporaba vztrajnika etnološko izpriča- na. Tam je predica potem, ko je bilo na vretenu že dovolj preje, vztrajnik snela (Marková 1964, 82: »Kým na vre- tene nie sú nite, zat’aží se oloveným praslenom, aby se dlhšie udržalo v točivom pohybe. Ked’ vreteno začne byt’ t’ažké, praslen sa z neho zosníme.«). To seveda ne pome- ni, da se je »vreteno« spremenilo v »vretence«, pač pa nosi vreteno na začetku predenja dodaten element. V Beli Slika 1. Predlagano preimenovanje sestavnih delov predilnega vretena (Krasnik 2009, 72, sl. 9.). Figure 1. Proposed terminology of spindle parts (Krasnik 2009, 72, sl. 9). Že »Obstoječi izrazi« so nenatančni: za vztrajnik bi bilo pošteno navesti vsaj še izraz vijček, izraza preslica in vreteno (in preslično vreteno) se uporabljata za celotno vreteno, med tem ko se telo vretena praktično nikoli ne imenuje. Natančnejša opredelitev ročno vreteno ni moteča, pre- nos izraza za vztrajnik na telo pa zelo. Vsak slovenski arheolog razume pod izrazom vretence »predilno utež« in težko ga bo začel uporabljati za predmet, ki se ohrani le izjemno redko. Še dobro, saj bi to gotovo privedlo do resnične zmede. Vsaka zamenjava uveljavljenega stro- kovnega izraza z novim je problematična in mora biti dobro utemeljena, njegov prenos na drug predmet pa stvar le še poslabša. Že to bi bil zadosten razlog za zavr- nitev predlaganih sprememb, proti njim pa govorijo tudi druga dejstva. Najprej si poglejmo izraze iz živega jezika. Krasnikova se sklicuje na Ferda Kočevarja (1872, 109), ki takole opi- suje predenje: »Preja se prede navadno na dva načina: na kolovrat ali na vretence. Na vretence presti je stareje, kakor na kolovrat presti. Pri predenji na vretence vtekne 93 Arheo 27, 2010, 91–108 krajini so predice problem začetne obtežitve vretena rešile še enostavneje: s kepo zemlje ali kar z jabolkom, začasno nasajenim na vreteno (ustno obvestilo Janez Dular). Uporaba Kočevarjevega teksta vzbuja še en pomislek. Postopek je sicer gotovo videl v živo, a ni bil etnolog, predenje pa ni bila poglavitna tema njegovega teksta. In čeprav lahko danes vsak zapis iz tistega časa beremo kot etnografski vir, se je tega treba zavedati. Kočevarjev tekst je sicer nazoren, a ga je potrebno primerjati tudi z drugimi viri. Kratek zapis o tkalstvu v Novicah iz leta 1854 ponu- ja, na primer, še dva izraza za isto orodje: »V naj starejših časih so predli samo z vitlom ali vretenom; to je bilo nar bolj častitljivo orodje človeške marljivosti, ktero se je v rokah nar imenitniših žen vidilo...« (J.Š. 1854, 210). Kljub temu, da ga je v vsakdanjem življenju večinoma iz- rinil kolovrat, je še vedno dovolj tekstov, ki v beletristiki in žurnalizmu 19. stoletja opisujejo ročno predenje. V teh prizorih iz realnega življenja, v pravljicah in zgodovin- skih zgodbah - spomnimo se samo na romane Murnika, Seliškarja, Jalna - žene in dekleta ponavadi predejo na vreteno ali vretence. Kočevar uporablja tudi izraz vreteno, ki ga Krasniko- va (2009, 71) enači s sestavljenim (ročnim) vretenom, za kar pa ni prav nobenega indica. Še več, iz konteksta lahko sklepamo, da Kočevarju vreteno pomeni predvsem del kolovrata. Omenja ga v splošnem opisu premotava- nja preje in v delu teksta, ki govori o kolovratu (Kočevar 1872, 109; citirano pri Krasnik 2009, 71). Nedvomno pa gre za del kolovrata v opisu predenja s kolovratom: »Pri predenji se mora najprej vlakno z rokama iz kodelje potegniti, ter se ga toliko skupaj vzeti, kolikor ga je za nit treba. … Drugo je, da kolovrat vlakno v eno nit skup zasuče in tretje, da se nit na vreteno navije.« (Kočevar 1872, 109-110). Da je vreteno del kolovrata, na katerega se navija preja, izpričujejo nenazadnje tudi etnološki opi- si (npr. Ložar 1959, 80). Vreteno in vretence v leksikografski virih in prevodih Drugi vir, na katerega se avtorica sklicuje, je Maks Ple- teršnik, ki izraz vreteno v slovensko-nemškem slovarju pojasnjuje kot »ročno vreteno, s katerim se prede nit«, vretence pa kot njegovo pomanjševalnico (Pleteršnik 2006, 787). Ročno vreteno tukaj ni »živ« izraz, temveč razlaga oz. opis predmeta. Važno je tudi, da Pleteršnik kot »Spindel« prevaja tudi gesli vitəl in preslica in torej pozna tudi ta izraza, ne glede na to, da gre morda za na- rečni, zastareli ali površno tolmačeni besedi. V navedenih primerih se utež oz. vztrajnik na vretenu/ vretencu ne omenja. Ali to pomeni, da slovenskega izraza ni (bilo) in se je kot »terminus technicus« v arheološki terminologiji poimenovanje celote preneslo na največ- krat ohranjen del? Odgovor ponujata še dva »klasična« slovarja, Wolf- Cigaletov nemško-slovenski slovar iz leta 1860 in Wiesthalerjev Latinsko slovenski slovar, sestavljen v za- četku 20. stoletja, v celoti pa izdan šele stoletje pozneje. Slika 2. Kraševka pri preji, sredina 20. stoletja (Primorska 1966, 85). Figure 2. A Karst woman spinning, mid-20th century (Primorska 1966, 85). 94 Predilni izrazi v slovenski arheologiji Ob obsežnem besednem zakladu sta v našem primeru še toliko pomembnejša, ker prevajata tudi nemške oz. latin- ske izraze za vztrajnik predilnega vretena. Prvi prevaja Spindel z vreteno oz. navak (? - po Aliču), Spinnwirbel in Spindelwirtel pa tudi z vreteno (Cigale 1860, 1509,1511). Bolj izpovedna sta samostojna izraza Wirbel in Wirtel. Pod geslom ‘Wirbel’ se kot eden od pomenov navaja tudi Spinnwirbel, s prevodom vretence, »Wirtel« pa kot sestavni del besede Spinnwirtel, s prevodom: »vreteno, obroček, s kterim se obtežuje vreteno!« (Cigale 1860, 1902-1903). Cigale torej tudi vztrajnik na vretenu ozna- čuje z istim izrazom – vreteno, vretence. Latinščina pozna za ta predmet dva izraza: turbo in ver- ticillus. Prvega Wiesthalerjev slovar prevaja z vrtavka, med številnimi drugimi možnostmi pa navaja tudi vre- teno (Wiesthaler 2007, 498-499). Zato pa je pri drugem kategoričen in jasen: verticillus je po njem obroček, vre- tence na vretenu! (Wiesthaler 2007, 604). Vreteno v smislu vztrajnika lahko sledimo še dlje v preteklost, preko Pohlinovega besedišča do Kastelec-V o- renčevega latinsko-slovenskega slovarja. Vprašanje pa je, ali je šlo tu res za pravilen prevod - Kastelec in V o- renc uporabljata isti izraz vretenu za fusus (lat. vreteno), spondylus (lat. grško vztrajnik na vretenu) in verticillum (lat. vztrajnik na vretenu), Pohlin pa uretênu prevaja le s Spinnwirbel, verticillum, medtem ko izraza za vreteno samo sploh nima (Bezlaj 2005, 357). Je mogoče, da je bilo mišljeno pravo vreteno (Spindel, fusus) in da je izraz bil pripisan vztrajniku po pomoti? Seveda pri vreten(c)u-vztrajniku in prevedenih besedah ne gre nujno za »žive« izraze. Latinske najdemo pri an- tičnih avtorjih – pri Pliniju in Katulu, nemški so verjetno prav tako bolj ali manj strokovni in povezani z zgodo- vino, etnologijo in arheologijo. V slovenščini razen v povezavi z arheološkimi najdbami vreten(c)a kot vztraj- nika praktično ne najdemo. Edina meni znana uporaba je iz romana »Kantorčica« (orig.: Kantůrčice, 1869), češke pisateljice Karolíne Světle - ki ga je leta 1874 prevedel in v podlistku objavil Franjo Tomšič: »... Nataknili so mu na prst zlat prstan, tolik kakor vre- teno, obesili mu za vrat verigo debelo kakor žrd in mej tem, ko so mu igrali in bobnali, da je zmagal, poljubil ga je vsak iz teh gospodov...« (Světla 1874). Pri tem je treba poudariti, da avtorica izhaja iz okolja, ki je še nedavno poznalo ročno predenje na vretenu z vztrajnikom. Prav tako ne drži domneva, da je »posledica poime- novanja vretenca kot vztrajnika tudi povezava oblike z vretenci hrbtenice ter prevajanje iz angleščine (spindle whorl) in nemščine (Spinnwirtel)…« (Krasnik 2009, 71). Vztrajnik ni dobil imena po kosti hrbtenice, ampak obratno: vretenca hrbtenice po obliki spominjajo na vre- tenca predilnih vreten, za »primat« slednjih pa govori tudi hrvaški pršljen, ki z nedvomno etimologijo pr(e) šljen - presti kaže prenos izraza iz predilstva v anatomijo. Korenine tega enačenja so morda v grščini (spondylos- spondylos), v slovenščini (in hrvaščini) pa je to verjetno posledica vpliva nemške medicinske terminologije – tudi v nemščini se je nekoč za vztrajnik predilnega vretena uporabljal izraz Wirbel, ki označuje tudi vretence hrbte- nice. Ker so slovenski zdravniki študirali večinoma na Dunaju in v Gradcu, je to razumljivo. Anatomsko vre- tence je omenjeno že v Cigaletovem slovarju (prevod za Wirbelknochen), prav tako kost koželjnica (iz izraza koželj, za del preslice kolovrata), ki pa je, zanimivo, pre- vod imena Spindel (dobesedno vreteno - Cigale 1860, 1902, 1509). Cigale je zapisal, da je medicinske izraze v slovarju preveril Janez Bleiweis, za katerega vemo, da je bil zdravnik, ki se je aktivno ukvarjal s strokov- no terminologijo, ob tem pa goreč zagovornik in učitelj slovenščine (Cigale 1860, IX). Predilne izraze v anato- miji bi torej lahko »zakrivil« on. Za našo diskusijo pa je bistven logičen sklep, da je bil uvajalec izraza v anatomi- jo očitno prepričan, da je prav vretence ustrezen prevod izraza Wirbel v smislu predilnega vztrajnika. Jezikovno je vretence seveda pomanjševalnica vretena, ki je star slovenski (in slovanski) izraz in ne izhaja iz nemškega in angleškega poimenovanja. Imajo pa vsi trije iste etimolo- ške in jezikovne korenine (povezane z vrtenjem) – od tod tudi njihova zvočna podobnost, ki je v slovenski arheo- loški terminologiji morda olajšala udomačenje vretenca. Kakorkoli - ne glede na izvor izraza, slovenski splošni, leksikografski besedni zaklad druge polovice 19. stoletja opiše ročno predilno vreteno in njegov vztrajnik z izra- zom vreteno oz. vretence. Preglednica »nearheoloških«, leksikografskih in živih iz- razov za predilno vreteno in njegov vztrajnik pred letom 1914 je torej takšna: 95 Arheo 27, 2010, 91–108 Ugotovimo lahko, da se izrazi, ki jih predlaga Barbara Krasnik, ne ujemajo s tistimi, na katere se sklicuje, niti jih ne poznajo drugi viri. Pri njenih predlogih ne gre za »žive« izraze, nasprotno, tako slovarji kot poljudne pu- blikacije uporabljajo prav izraze, ki jih želi zamenjati! Predilna utež je v najboljšem primeru lahko izraz, ki opi- suje funkcijo predmeta, nikakor pa njegovo ime. A tudi v tem primeru ni najbolj posrečen; fizikalno točnejši in jezikovno lepši izraz je vztrajnik. Prav tako noben vir ne govori o sestavljenem vretenu in njegovem telesu, pa tudi vreteno oz. vretence kot vztrajnik najdemo le v pre- vodih iz drugih jezikov. Poimenovanje predilnih ostalin iz arheoloških kontekstov V drugi polovici 19. stoletja se je začela na našem prosto- ru razvijati arheologija in z njo tudi slovenska arheološka terminologija. Ostanki predilnih vreten(c) so pogosta najdba prazgodovinskih grobov in naselij, zato ni čudno, da so tudi pogosto omenjeni. V nemščini zapisani teksti uporabljajo izraz (Spinn)Wirtel, v slovenščini pa je izra- zoslovje precej bolj pestro. Viri, v katerih so zapisani, sodijo v več skupin. Najdemo jih med uradnimi doku- menti, novinarskimi zapisi, poljudnoznanstvenimi spisi in seveda med teksti, ki so jih pisali »strokovnjaki« - sta- rinoslovci in starinokopi. »Obravnave deželnega zbora Kranjskega« so uradne dokumente - poročila in sklepe objavljale v nemščini (običajno original) in slovenščini (prevod). Arheološki predmeti in termini se omenjajo v zvezi z dejavnostjo Deželnega muzeja. Vztrajniki se prvič pojavijo med najdbami z barjanskih kolišč, dosledno pa se prevajajo z vreteno (do leta 1898) ali vretence (po 1898). To se skla- da z izrazjem v omenjenih slovarjih in je zato povsem razumljivo (ODZK 1876, Poročila 184; 1878, Poročila 487; 1888, Poročila 134; 1898, Poročila 174, 176; 1905, Poročila 172). Podobno velja za poljudno pisane tekste, bodisi no- vinarske članke ali monografske publikacije, ki prav tako uporabljajo izraza vreteno in vretence. »Slovenski narod« na primer omenja v poročilu z Dežmanovega predavanja o najdbah z Ljubljanskega barja tudi lončeno vreteno (5.8.1875), »Slovenec« pa prejno vretence, od- krito v ženskem grobu pri Polšniku (18.7.1891). Med poljudnoznanstvene spise sodi npr. Zgodovina šmarješke fare Janeza V olčiča, ki podrobno povzema De- žmanove opise gomil okoli Vinjega vrha in pove tudi: »Mnogo je najdenih vreten, s kterimi so prejo sukali in predli. Vsa so glinasta rudeče žgana.« (V olčič 1887, 25). Fran Orožen je v V ojvodini Kranjski zapisal: »Ženske so imele lepe bronaste iglenice, lončena vretena in uteže za statve.« (Orožen 1902, 10), Josip Gruden pa v prvi splo- šno razširjeni slovenski zgodovini: »Poznati so morali tudi že lan, ker se nahajajo v bližini mostišč pogosto vre- tenca in vički, ki se rabijo pri preji, in celo ostanki cvirna ali preje.« (Gruden 1910, 7). Če so ti pisci uporabljali »uraden« izraz, pa so tisti, ki so z najdbami dejansko rokovali, uporabljali tudi take, ki jih drugje ne zasledimo. Jernej Pečnik sicer v izrazito leposlovnem Domu in Svetu takole opisuje železnodob- ne prebivalce: »Poljedelci niso bili, samo lovsko orožje vztrajnik vretena telo vretena celotno vreteno Krasnik 2009 predilna utež vretence ročno vreteno J. Š. 1854 - - vreteno, vitel Kočevar 1872 - - vretence Pleteršnik - - vreteno/vretence, preslica, vitel Wiesthaler 2007 vreteno, vretence - vreteno Cigale 1860 vreteno, vretence - vreteno leposlovje vreteno - vreteno, vretence Slika 3. Preglednica »nearheoloških«, leksikografskih in živih izrazov za predilno vreteno in njegov vztrajnik pred letom 1914. Figure 3. A table of »non-archaeological«, lexicographic and living expressions for the spindle and its flywheel before year 1914. 96 Predilni izrazi v slovenski arheologiji zasleduje starinoslovec v njih zapuščini. Vendar niso bili brez omike: poleg ribarskih trnkov nahajamo tudi vretenca za prejo. Predli so najbrže volno, ker so redi- li ovce...« (Pečnik 1892, 224). Ni pa nujno, da je izraz poznal iz življenja in ga sam uporabljal. Svetoval bi mu ga lahko kak izobražen znanec (denimo kustosa Dežman ali Milner) ali urednik. V privatnih seznamih je namreč znal zapisati tudi popačenko Spinvirtel (npr. v seznamu najdb gomile 2 z Magdalenske gore, 3. 7. 1893 - Tecco Hvala et al. 2004, 85). V dveh objavah, ki z opazno bolj okorno zasnovo in jezikom kažeta, da ju je sestavil sam, pa pravi: »Vmes se dobe tudi take kroglice, votle iz ila, kolešček, da so se spodaj vrtili...« in še: »Ženske pa so imele pri sebi lepe lončene krogljice, po sredi izdolbene, da so lahko na onem svetu predle. Ženske so predle tako, kakor predejo še dandanes hrvaške ženske.« Zanimivo, prva je z začetka, druga pa s konca njegove kariere (Peč- nik 1886; 1912, 5-6). Pečnika je na vrhuncu njegove kariere spremljal Simon Rutar. Rutar je favoriziral izraz vrtavka (npr.: Rutar 1891, 196). Spet ne vemo, ali je šlo morebiti za živ izraz, Rutar- jev »izum«, povezan s funkcijo predmeta in podobnostjo z igračo, ali za prevod iz latinščine (turbo = vrtavka). Prvič se izraz pojavi v zapisu o Pečnikovem predavanju v slovenščini, ki ga je v Muzejskem društvu o svojih iz- kopavanjih imel Jernej Pečnik. Poročevalec pove, da se po gradiščih »nahaja premnogo lončenih črepinj, fibul, zapestnic, odic, koralnih jágod, vrtálk ali vreténec za presti i.t.d.« (LZ 1890, 382). Verjetno je avtor kar sam Rutar. Tudi v svoji starinoslovski terminologiji sicer na- vede oba izraza, a da tako v slovenskem kot nemškem delu prednost vrtavki (Rutar 1893, 7: vrtavka (vreteno) = Spinnwirtel; 46: Spinnwirtel = vrtavka, vreteno). Za- nimivo je, da uporabi izraz vrtavka (žvrk) tudi Miklošič pri pojasnjevanju srbskega turcizma agršak: »žvrk na vreteno kao pretega« (»vrtavka na vretenu kot utež« - Miklosich 1889, 2) (slika 4). Vrtavka, vrtalka in vrtilka so izrazi, povezani z najdba- mi, odkritimi leta 1911 v Novem mestu. Prvo in tretjo je uporabil kustos Josip Mantuani, druga pa je bila zapi- sana v »Dolenjskih novicah« (Mantuani 1913, 4; Božič 2008, 43-44). Povsem mogoče je, da je vrtavko Mantuani prevzel od Rutarja, ne smemo pa pozabiti, da je aktiv- no skrbel tudi za etnološko gradivo - spomnimo se samo njegove razprave o brdcu, kar je, mimogrede, lep živ iz- raz za tkalsko deščico oz. ponesrečeno mrežo za tkanje (Mantuani 1915; Ciglič 2009, 41; Krasnik 2009, 98). Nekoliko begajo kar tri variacije. Prvi dve sta morda le različna zapisa iste besede, pri tretji pa imam vtis, da je Mantuani želel poudariti vrtenje in se izogniti asociaciji na vrtanje. Naslednji kopač, ki je tudi pisal o svojih najdbah, je Ignac Kušljan. V seznamih najdb in tudi v spominih je upora- bljal izraz predilne kroglice (leta 1899, 1909 - Pirkovič 1968, 100, 115). O kroglicah je, kot smo videli, govoril tudi Kušljanov veliki tekmec Pečnik. Ga je Kušljan posne- mal ali pa sta izraz oba slišala nekje na vzhodu Dolenjske? Slika 4. Predica s sestavljenim vretenom. Lepo sta vidna telo in vztrajnik vretena. Kot preslica je uporabljena veja. Južni Balkan?, ok. 1816 (zbirka W. Sauber, Splet 2). Figure 4. A spinner with a spindle. The shaft and flywheel are clearly visible. A branch is used as a distaff. Southern Balkans?, around. 1816 (collection W. Sauber, Web 2). 97 Arheo 27, 2010, 91–108 Tako kot celotna arheologija je bilo tudi slovensko izraz- je pred letom 1914 bolj razvito na Kranjskem kot drugod. Fran Kovačič, denimo, ni prepoznal vretenc, ko je opi- soval »Kroglice hruškaste oblike, navpično predrte« iz prazgodovinskih grobov z Rifnika (Kovačič 1905, 70). Seveda pa je to tudi posledica tega, da so tovrstne najdbe na Dolenjskem precej bolj pogoste. Izrazje po letu 1918 Z novo državo je slovenščina postala glavni jezik tudi v arheologiji in muzeologiji. V razmaku šestih let so izšli trije vodniki, ki omenjajo tudi predilne pripomočke. An- ton Sovre je prevedel in priredil Abramićev vodnik po ptujskem muzeju. Kot jezikoslovec je »izumil« kar nekaj eksotičnih, težko razumljivih izrazov, tako da so »Vreten- ski obročki iz ilovice in salovca.« v bistvu dokaj zmerni (Abramić 1925, 128). Janko Orožen je podoben vodnik sestavil za celjski muzej, v katerem dosledno uporablja izraz vretence: »Rifniško groblje je dalo ... precej vretenc, izmed katerih je eno svinčeno, druga pa so glinasta.; vretenca, kamenita piramidasta utež (za statve); žga- na vretenca (za preslice)« (Orožen 1927, 10, 100-101). Malo verjetno je, da je s preslico mislil nosilec prediva, očitno je izraz uporabil kot sinonim za vreteno - ni pa jasno, ali je šlo za napako ali pa se je za predmet dejansko uporabljal ta izraz. Najvažnejši od treh je bil nov vodnik po zbirkah Narodne- ga muzeja. Arheološko zbirko je predstavil Rajko Ložar. Mladi Ložar je tri leta prej dobil službo kustosa - priprav- nika in je bil po odhodu Walterja Šmida po skoraj dveh desetletjih prvi arheolog v Narodnem muzeju. Po srcu umetnostnega zgodovinarja ga - vsaj na začetku - tipolo- ški in tehnološki vidiki arheologije niso pritegnili, vendar sta ga razgledanost in literarna žilica očitno vzpodbujala pri izbiranju strokovnih izrazov. S predilnimi pripomočki se je srečal večkrat, prvič ob predstavitvi dela arheološke- ga oddelka, ko omeni »troje vrtljev (eden od brona, eden od gline)« (Ložar 1930, 21). Od kod ta zanimivi izraz, ne pove, ga je pa zamenjal - bolje rečeno modificiral - že na- slednje leto v že omenjenem katalogu stalne zbirke. Med koščenim okrasjem z barjanskih kolišč navede »po troje vičkov s še vidnimi žlebovi niti«, med keramično robo pa je tudi »množica vitljev, uteži za mreže...« (Ložar 1931, 29,32). Vitlje in uteži omenja tudi med halštatskimi najd- bami z Vač (id., 40) Izraz vitelj (prejšnji vrtelj?) je očitno soroden že zgoraj omenjenemu vitlu-vretenu, a se pri Ložarju prvič uporabi za vztrajnike s predilnih vreten. Za zanesljivo identifika- cijo vičkov (izraz je uporabil že Gruden leta 1910 - glej zgoraj) pa si je treba pomagati z Dežmanovim vodnikom po Deželnem muzeju in zapiski. Gre za cevke iz dol- gih kosti, ki jih Dežman opisuje kot »Zwirndreher aus Vogelröhrerknochen« oziroma »Garnwinden aus Rö- hrenknochen« (Deschmann 1888, 35; Smole 1983, 161). V »Obravnavah Deželnega zbora« je tak predmet opisan kot ne zglajena kostena cev za viti prejo, Paola in Josip Korošec sta jih poimenovala motovila, Majda Smole pa votki (ODZK 1876, 184; Korošec, Korošec 1969, 19, t. 83: 15-19, 21-24; Smole 1983, 158). Čemu so služili in ali so res povezani s prejo? Omenjeni žlebovi se nahajajo na notranji steni kosti, zato predlagana prevoda ne ustrezata, čeprav je Garnwind res motovilo. Dežman pravi: »Es ist wahrscheinlich, dass man derartige, gegenwärtig wohl nur aus Holz gearbeitete beim Landvolke in Verwendung stehende Werkzuge zur Vermeidung des Einschneidens des Garnes in die Hand als Garnwinden benützt habe.« (Deschmann1875, 279). Ta opis in Ložarjevo poimeno- vanje pa ustrezata izrazu vivek (= Garnwindhölzchen), ki ga je že sredi 19. stoletja zabeležil Janez Zalokar (Bezlaj 2005, 325). Za kakšen predmet gre, pojasni opis vivčka izpod peresa Vinka Sadarja. Ta veliki strokovnjak slo- venske agronomije je v svojem zgodnjem delu, knjižici, namenjeni izboljšanju pridelave lana, poleg praktičnih nasvetov v zvezi s pridelavo in predelavo zbral še vrsto izrazov ter celo pregovorov in običajev, povezanih z la- nom od setve do tkanja, predmete in postopke pa nazorno opisal in ilustriral. Vivček (imenovan tudi štritof (štritih, strutiv), tuljka, ščurek - pod zadnjim imenom ga pozna tudi SSKJ) je lesena cevka, ki usmerja nit in hkrati varuje roko pri previjanju z vretena na motovilo in z garnika v klobko (slika 5). Sadar piše: »Motačica vrti motovilo s kljuko in sicer z desnico, kajti v levici drži vreteno. Če pa ostane vreteno na kolovratu, se nit navadno napelje skozi štritof ..., da ne dela krtovin ali krtic in da ne boli roka.« In v nadaljevanju: »Predeno je potrebno zviti v klobčič. Napnejo ga na garnik..., odtod se odvija preja skozi vivček v klobko.« (Sadar 1935, 62-63). Pri takem hitrem previjanju bi dejansko lahko nastale tudi zareze v kost. Bi pa to pomenilo, da so priprave, podobne motovi- lu ali garniku, poznali že barjanci. 98 Predilni izrazi v slovenski arheologiji Leta 1935 je Ložar obiskal Albina Hrasta in ob tej pri- liki popisal Hrastovo zbirko. Na seznamu so se znašle tudi »uteži« in »navijačke-vretenca« (Ložar 1935, št. II/č,d). Izraz navijačka je vpisan tudi v knjigi nakupov Narodnega muzeja (5. 3. 1937, prodajalec Hrast). Kaj po- meni izraz, ni povsem jasno. Malo verjetno je, da bi šlo za kako posebno vrsto vretenca, morda je to izraz, ki ga je uporabljal Hrast? Ložar je sicer večkrat uporabil tudi izraz vretence, na- zadnje kot etnolog, v študiji o prazgodovinskih osnovah slovenskega narodopisja: »Na Vinomeru so bila najdena vretenca v zvezi z velikimi luknjami v zemlji, ki so po vsej priliki indici za statve.« (Ložar 1942, 85). Ložar je torej za vztrajnik predilnega vretena uporabljal kar tri (ali celo štiri) izraze: vrtelj-vitelj, navijačka, vretence! Še en pomemben izraz se je rodil v tridesetih letih: Walter Šmid je leta 1939 objavil svoja naselbinska izkopavanja na Vačah. Pogosta najdba v tam odkritih stavbah so tudi vijčki. »Vijčki so navadno bikonični, spodnji del je včasih nizek ali konični, iz rdeče, s kremenčevim peskom me- šane ilovice. En ploščat, cilindričen vijček je delan iz peščenca. Za nadomestilo vijčka pri preslicah so služile male, približno okrogle ploščice, izklesane iz kosov rdeče posode.« (Schmid 1939, 106). Ker so predmeti natanč- no opisani in ilustrirani, ni nobenega dvoma, da gre za predilne vztrajnike in ne za Ložarjeve vičke. Zakaj se je avtor odločil za ta izraz in njegovo preusmeritev na drug predmet (z Narodnim muzejem in Ložarjem je bil v rednih stikih), ni jasno, kakor tudi ne, zakaj preslica. Morda se je preslica kot sinonim za vreteno uporabljala na Štajerskem (prim. zgoraj, Orožen 1926, 101)? Pregled poimenovanj za arheološko odkrite vztrajnike predilnega vretena do leta 1945: Slika 5. Pripomočki za previjanje spredene niti (Sadar 1935, sl. 31). Figure 5. Skeining devices (Sadar 1935, sl. 31). vir izraz ODZK vreteno, vretence Slovenski narod 1875 lončeno vreteno Slovenec 1891 prejno vretence V olčič 1887 vreteno Orožen 1902 lončeno vreteno Gruden 1910 vretence Pečnik 1892 vretence za prejo Pečnik 1886,1912 kroglica, lončena krogljica Rutar vrtavka, vreteno Kušljan 1899, 1909 predilna krogljica Mantuani 1913 vrtavka, vrtalka, vrtilka Abramić 1925 vretenski obroček Orožen 1927 vretence Ložar 1930 vrtelj Ložar 1931 vitelj Ložar 1935 navijačka Schmid 1939 vijček Ložar 1942 vretence Slika 6. Preglednica poimenovanj za arheološko odkrite vztrajnike predilnega vretena do leta 1945. Figure 6. Table of expressions for archaeologically discovered spindle flywheels until year 1945. Izrazje po letu 1945 Leto 1945 je pomenilo izrazito zarezo tudi v slovenski ar- heologiji. Prišlo je do kadrovskih zamenjav, bistveno se je povečalo število arheologov, raziskav in objav. Predilno izrazje se je dokaj izkristaliziralo. Prav preroško se bere interni seznam Fedranove zbirke, ki ga je za Narodni mu- zej po odkupu zbirke sestavil Josip Kastelic. V njem so večkrat omenjeni vretenca in vijčki, včasih ločeno, včasih pa skupaj, torej kot vretence-vijček , pri čemer gre za ena- ke predmete (Kastelic 1948, npr. št.16; št. 27; št. 95/6). 99 Arheo 27, 2010, 91–108 Ta izraza, namreč vretence in vijček, danes prevladujeta. Gre za sopomenki, ki sta splošno znani in sprejeti. Bolj pogosto je vretence. Ne le, da se je zanj odločila večina arheologov, uporabljen je tudi v terminologiji več tipo- logij keramike (npr. Dular 1982, 13; Horvat 1999, 179). Kot smo videli, ima jasno in logično etimologijo, dolgo tradicijo in kontinuiteto. Njegova pomanjkljivost je, da se (je) isti izraz uporablja(l) tako za vztrajnik kot za celotno vreteno, kar pa danes skoraj ni več slučaj – pomanjševal- nica se v strokovni literaturi nanaša na vztrajnik, vreteno pa na oznako predilnega pripomočka. Morda bolj moteče je, da se je isti izraz uporabljal tudi za druge predmete, ki s predenjem nimajo zveze. Gre predvsem za kovin- ske (bronaste, železne) obtežilnike oz. jagode, verjetno namenjene zavezovanju pasov, oblek, oklepov ipd (npr. Guštin, Preložnik 2005, 141). Dejstvo je seveda, da so ti predmeti bili tako poimenovani prav zaradi podobnosti predilnim vretencem. Verjetno je prav želja po izrazu, ki bi jasneje razliko- val med vretenom, njegovim vztrajnikom in podobnimi predmeti, privedla do renesanse izraza vijček. Kot rečeno, ga je v tem smislu prvi uporabil Šmid. Z izjemo Kaste- ličevega seznama je izraz kmalu bolj ali manj utonil v pozabo, dokler ga ni v sedemdesetih letih obudila nova generacija arheologov (Teržan 1974). Tudi vijček ima svoj krog privržencev – tudi v nekaterih tekstih, pove- zanih s predilno terminologijo (Trampuž 1987, 62; Preja 2007), omeniti pa velja še daljši pasus iz kataloga Na- rodnega muzeja Slovenije (Nabergoj 2006, 13-14). Gre za lep izraz z jasno etimologijo, čeprav pomen ni tako ustrezen, kot pri vretencu – vztrajnik se (tako kot celo vreteno) vrti, vije pa se nit oziroma preja. Paradoksalno ima vijček podobno slabost kot vretence – preveč podo- ben je sicer slabo poznanim in bolj ali manj pozabljenim izrazom za viček-vijek-vivček, ki je, kot smo videli, vrh vsega predmet z drugačno namembnostjo. Tako vretence kot vijček torej nimata pravih etnoloških temeljev, zato ni nič čudnega, če arheologi včasih zamenjajo tabor in začnejo namesto o vretencu govoriti o vijčku in obratno. Drugi izrazi so veliko redkejši in manj razumljivi. Ka- stelic je med najdbami iz Gojač – torej že po tistem, ko je v seznamu Fedranove zbirke omenjal vijčke-vretenca – objavil glinast prstan za prejo (Kastelic 1952-1953, 93, 106). Se je v splošno zgodovinski reviji želel izogniti specifičnemu arheološkemu izrazu? Majda Smole je pri prevajanju Dežmanovih spisov uporabila votek – zgre- šen izraz, ki je očitno posledica nepoznavanja predmeta in arheološke terminologije (Smole 1983, 158). Andrej Valič je predmet z grobišča na blejskem gradu opredelil kot bikonično statveno utež, kar je povezano z občasno omenjeno tezo, da gre pri tovrstnih predmetih (tudi) za tkalske uteži (Valič 1964, 24, t.13: 3). Vrsto izrazov na- vaja v zvezi s temi predmeti Iva Curk. Denimo: »…To orodje, ki smo mu v arheološkem raziskovanju pravili tudi vretence, vijček ali preprosto preslica…« ali: »… preprosto preslično vreteno z glavičem iz črepinje…« oziroma: »…skupina koščenih vijčkov s preslic, torej gumbov z njihovih koncev…« (Curk 1997, 473; 1999, 304). V prvem primeru (vretence, vijček, preslica) gre za poimenovanje predmeta, v drugem (glavič) in tretjem (gumb) pa za oznako dela-elementa vretena. Ker lahko hkrati izraz preslica uporabi tudi za preslico in vreteno, je na trenutke res težko razumeti, za kateri predmet gre. Kot ugotavlja že Curkova, je to prepletanje zelo verje- tno posledica površnosti in poenostavljanja, morda tudi nepoznavanja predilnega postopka ali narečnih izrazov (Curk 1997, 473; 1999, 304). V izogib nesporazumov pa bi veljalo, tako kot v etnologiji, tudi v arheoloških tekstih preslico uporabljati le za oporo za predivo. Izvirno slovensko poimenovanje in njegov odmev V slabih stopetdesetih letih se je torej kot ime za vztrajnik ročnega predilnega vretena zvrstila vrsta izrazov - precej več, kot bi jih pričakovali - kljub narečni pestrosti - na tako majhnem prostoru. Zanimivo je tudi dejstvo, da je večina avtorjev uporabljala več terminov. Vse to kaže, da ni bilo ustaljenega izraza. Vzrok za to zna biti v odso- tnosti predmeta v etnološkem izročilu, oziroma v uporabi vretena brez dodanega vztrajnika. Noben od izrazov tudi ni soroden poimenovanju v drugih slovanskih jezikih. Ti kažejo nenavadno enotnost: srbsko in hrvaško pršljen, bolgarsko prešlen, češko přeslen, slovaško prasleň, (praslík, pracel’, prašel), poljsko prześlin, gor. lužiško přasleń… Izviren praslovanski izraz bi naj bil pręslenь (Bezlaj-Krevel 1968, 85; Machek 1997, 491). Pričako- vali bi, da bo soroden tudi slovenski izraz. Če ga ni, je verjetno »izumrl« skupaj s predmetom. Ni pa nujno, da je izginil brez sledu... 100 Predilni izrazi v slovenski arheologiji Tak fosil se je resnično ohranil. Skrit je v najstarejšem slovarju, ki zajema tudi slovensko besedišče, v »Dictio- narium quattuor linguarum«, slovarju štirih jezikov, ki ga je leta 1592 objavil Hijeronim Megiser. Nemški lingvist in polihistor je bil prijatelj Jurija Dalmatina in Trubarje- vih sinov. Prvo službo je opravljal kot vzgojitelj v družini Janža Khisla na Fužinah pri Ljubljani, tako da je sloven- sko besedišče razen pri slovenskih protestantskih piscih lahko zbiral tudi med ljudmi. Kar se tiče izrazja, poveza- nega s predenjem, je zelo jasen in smiseln: Slika 7. Stran iz Megiserjevega slovarja s prevodom besed Spindel in Spindelwirtel (Megiser 1592) Figure 7. A page from Megiser’s dictionary with translations of the words Spindel and Spindelwirtel (Megiser 1592) Slika 8. Eva pri preji. Detajl freska iz Hrastovelj, naslikal Janez iz Kastva leta 1490 (Primorska 1966, 84). Figure 8. Eve at spinning. A detail of a fresco from Hrastovlje by Janez from Kastav, 1490 (Primorska 1966, 84). Rocken/Kunckel - colus - presliza - rocca da filare, co- nocchia Spindel - fusus - vretenu - fuso Spindelwirtel - verticulu(s) - preseniz, presil - verticolo, cocco, fusagiolo Megiser je torej še slišal izraza presenic in presil, kar se lepo ujema z zgoraj naštetimi slovanskimi paralela- mi. To hkrati pomeni, da je takrat - konec 16. stoletja - v slovenskem prostoru očitno obstajalo ročno vrete- 101 Arheo 27, 2010, 91–108 no, sestavljeno iz telesa in vztrajnika. Zanimivo je, da so zaenkrat najmlajši (meni znani) predilni vztrajniki z območja Slovenije bili najdeni v Otoku, nekdanjem Gu- tenwerthu, ki je propadel po turškem napadu leta 1473. Le malo za tem, leta 1490, je Janez iz Kastva naslikal v Hrastoveljski cerkvi znamenito fresko Adama in Eve, na kateri Eva prede na enodelno vreteno (slika 8), kakršno se je na Krasu ohranilo praktično do danes. Vsaj v 15. in 16. stoletju sta torej na slovenskem prostoru obstajala oba tipa predilnega vretena: eno- in dvodelno. Čeprav so Megiserjev slovar njegovi nasledniki veliko uporabljali, pa se izraza preseniz, presil ne pojavljata v nobenem od poznejših slovarjev. Je bil izraz preveč lo- kalen ali tehnično specifičen (za razliko od preslice in vretena, ki se pojavljata v Bibliji)? Ali je izginil sam predmet? Izrazov, ki izhajajo iz osnove ‘pred-’, je v slovenski leksi- kografiji pravzaprav še kar nekaj. Vsem pa se zdi skupna nejasnost glede določevanja. Takšen je na primer Miklo- šičev preslen -Spinnrocken«, pa prêslec, ki ga etimološki slovar tolmači z »vreteno«, ali préslo »Spinnrocken, Spindel« (Miklosich 1886, 262; Bezlaj 1995, 114-115). Povsem mogoče se mi zdi, da je vztrajnik z vretena skrit tudi v katerem od teh izrazov... Kot kaže, se je za presenec-em (tako Megiserjev izraz posodobi Annelies Lägreid) ohranila še ena sled. Kozji presnec, tudi kozji preslec, kozji prosnic oz. kozji preslic in presmic, kakor je še sredi 19. stoletja zapisal Janez Cerar (Zörrer), je narečno ime grma navadne trdoleske (Euonymus europaea) (Bezlaj 1960, 103; Zörer 1855, 261 - na Cerarjevo objavo me je opozoril Dragan Božič). Ker gotovo ni naključje, da je nemško ime rastline Spin- delbaum, srednje latinsko fusarius oz. fusanus, francosko fusain, hrvaško bršlenka, češko brslen, je že France Be- zlaj sklepal, »da tiči tudi v slovanskih imenih osnova pręslenъ, slovensko preslèn »Spinnrocken«, toda analo- gije in križanja so zabrisale vsako možnost primerjanja. Ugotovimo lahko samo še zvočno podobnost imenske sku- pine in nič drugega« (Bezlaj 1960, 103). Njegova hčerka je bila bolj odločna: »Tega imena ne moremo ločiti od slov. preslen »Spinnrocken«, iz psl. pręslenъ ... Sloven- sko rastlinsko ime je torej ohranilo še najbolj arhaično podobo« (Bezlaj-Krevel 1968, 85). Oba jezikoslovca sta očitno spregledala kratko razpravo, ki jo je tej rastlini že leta 1950 posvetil češki jezikoslovec Václav Machek in pri tem v ozir vzel tudi arheološke najdbe. Machek domneva, da je rastlina dobila ime zaradi podobnosti plodov s predilnimi vretenci. Od praslovanskega izraza zanj, pręslenъ, tako Machek, izhajajo slovanska imena za predmet in rastlino, podobnost rastline in ročnega vrete- na pa je bila vzrok tudi za germanska in romanska imena rastline. Miklošičev preslen navaja - po mojem smisel- no - kot slovensko obliko izraza za vztrajnik (Machek 1950). To pa še ni vse - preslo je po njegovem preslica s ko- deljo, preslen pa prvotno obroček na preslu, s pomočjo katerega je bilo predivo nanj pripeto. Sčasoma se je ime preneslo na obroček na vretenu. Ime za le-tega bi, po Ma- cheku, moralo izhajati iz korena vert- podobno kot samo vreteno, latinski verticillus ali nemški Wirtel. Povsem hi- potetično ga rekonstruira kot »*vьrtъlъ«, kar je osupljivo podobno Ložarjevemu izrazu vrtelj! Ugotovitve Kakorkoli, če iščemo izviren slovenski izraz za vztraj- nik, nataknjen na ročno vreteno, je to najverjetneje presil, presenic ali preslen. A priložnost, da bi ga vpelja- li v arheološko terminologijo, je verjetno bila zamujena najkasneje leta 1945. Danes, po toliko objavah in uko- reninjenju vretenca in vijčka, se ne zdi več smiselna in bi povzročila več zmede kot koristi. Vsekakor ima kot strokovni izraz za arheološko odkrite vztrajnike naj- daljšo tradicijo vretence, pa čeprav je morda nastal kot kombinacija napačnega prevajanja in pomanjševalnice za vretena in ga bomo zaman iskali med »živimi« etno- loškimi izrazi. Zaradi tega bi mu verjetno morali dati prednost, po drugi strani pa se izraz vijček uporablja le za vztrajnik predilnega vretena in je zato bolj natančen. Slovenska arheološka terminologija ima torej trenutno za predmet dve sopomenki, kar konec koncev priča o živosti in bogastvu jezika. Odločitev za eno ali drugo pa je pre- puščena uporabniku. Cilj pričujoče razprave ni bil določiti predilno termi- nologijo, niti ni popoln pregled do sedaj uporabljenega predilnega izrazja - kaj takega bi zahtevalo nesmiseln vložek časa in energije. Želel sem le opozoriti na zahteve in možnosti ukvarjanja s strokovnimi termini. Jasno je, da gre za multidisciplinarno delo, ki bo doseglo zastavlje- ni cilj le skozi sodelovanje različnih strok: jezikoslovja, etnologije, arheologije. 102 Predilni izrazi v slovenski arheologiji Za dober rezultat je treba pregledati zgodovino izraza, poznati njegovo etimologijo in geografsko razširjenost. Upoštevati je treba etnološke vire, razumeti namembnost in praktično delovanje predmeta. Uporaba »živih« izra- zov je seveda dobrodošla, a smiselna le takrat, ko ni že ustaljenih, pa čeprav nekoliko »prirejenih« strokovnih ali splošnih poimenovanj. Kdo, na primer, razume izraza špičot ali frtekin, pod katerima je bilo še v petdesetih le- tih na skrajnem zahodu Slovenije in v Istri znano ročno predilno vreteno (Ciglič 2009, 31; Splet 1). V primeru, ko obstaja za eno orodje več narečnih izrazov, bi jih strokovna terminologija morala nadgraditi z jasno določenimi termini. Odločiti bi se bilo treba, na primer, ali se preja z vretena premotava na rašek (Sadar 1935, 61, sl. 25), motovilo (Krasnik 2009, 96) ali navijalnik (Ciglič 2009, 34)? Po drugi strani je treba natančno opredeliti ali nadomestiti splošno razširjene, a strokovno nenatanč- ne izraze. Z motovilom se denimo poimenuje različne pripomočke – od enostavne rogovile do tehnično izpo- polnjene, zložljive in nastavljive priprave, ki se povrh vsega uporabljajo pri dveh ločenih postopkih priprave preje. Nejasnosti je torej še veliko. Kar se tiče arheoloških podatkov, je treba terminologijo zastaviti tako, da je uporabna za vsa arheološka obdobja in da lahko upošteva najrazličnejše oblike in razvoj pred- meta, kar posledično pomeni, da mora biti pripravljena vsaj osnovna tipologija. Če ostanemo kar pri predilnem priboru, bi bilo treba razmisliti o zgoraj omenjenih ostankih prazgodovinskih vi(v)čkov, za katere pa bi v izogib zamenjavam z vijčki vseeno bilo bolje uporabiti kak drug izraz - npr. tulka ali ščurek (ki je morda še preveč »živ«). Nejasna je situaci- ja v zvezi z različnimi oblikami rimskodobnih vreten in preslic, zbrati in preučiti bi bilo treba kovinske kljukice za vretena, definirati izraz motek itd. S tem povezana je seveda uporaba predmetov. Kar ne- kaj arheologov je zagovarjalo tezo, da so vretenca (tudi) uteži s statev (Ložar 1942, 85; Valič 1964, 24; Svoljšak 1976; Stare 1993, 38). Dežman je ob odkritju kolišč v njih videl tudi uteži za ribiške mreže, prav tako pa posa- mična vretenca po obliki ali velikosti toliko odstopajo od običajnih, da je njihova uporaba pri preji pod vprašajem. Kako imenovati te? In še, ali so predrte, iz črepinj lonče- nih posod izdelane ploščice tudi vztrajniki? Z uporabo predmetov je nenazadnje povezana njihova orientacija na risbah in fotografijah. Danes pri nas konična vretenca- vijčke večinoma še vedno objavljamo s širšo (pogosto okrašeno) stranjo navzdol, čeprav lahko iz sočasnih upo- dobitev sklepamo, da so npr. halštatskodobne predice imele vztrajnik nataknjen na spodnjem koncu vretena, torej s širšo stranjo obrnjene navzgor (slika 9). Poimenovanje arheoloških predilnih pripomočkov v poljudnih objavah Na tem mestu bi prispevek lahko zaključil. Ker pa veliko- krat kritiziramo odtujenost stroke od javnosti in ker sem v pregled starejše literature vključil tudi laične publikacije, me je zanimalo, kako predenje, vreteno in njegove dele opisuje novejša poljudnoznanstvena literatura s področja arheologije in širše kulturne zgodovine. Gre za prevodna Slika 9. Tintinnabulum s prikazom predilnih opravil. Spodaj: namotavanje prediva na preslice, zgoraj: predenje. Bologna- Arsenale militare, grob 5, ok. 630 pr. n. š. (Dore 2003, 202). Figure 9. Tintinnabulum showing parts of the spinning process. Below: dressing a distaff, above: spinning. Bologna- Arsenale militare, grave 5, ca. 630 BC (Dore 2003, 202). 103 Arheo 27, 2010, 91–108 dela, ki so se pojavila v sedemdesetih letih, razcvet pa so doživela v devetdesetih. Citati so dovolj izpovedni: Vlakna so sukali z roko na kolenu ali pa so uporabili vre- teno in z njim sukali vlakna, ki jih je držala preslica. Da se je vreteno obračalo pravilneje, so dosegli tako, da so mu dodali eno ali več koles… (Luigi Pareti et al. 1970, 115). Preslica je bila lesena ali koščena palica, ki se je končala s kavljem. Na to palico je bila nataknjena majhna vrtilna ploščica, okrogla, kamnita ali glinasta, tako imenovano preslično vretence... (Zgodovina v slikah 1974, 466) ... med vrtenjem niti med prsti se vreteno, pritrjeno na nit, močno suče (Zgodovina v slikah 1975, 2368). 4-glinen vijček, 5-vršiček slonokoščene preslice; 22-gli- neno vretence za sukanec (mišljen motek), 23-glineni vijček za predenje (Caselli 1990, 42, 46). ...zvijanje vlaken obarvane volne v nekakšno kito, pre- denje s pomočjo preslice (mišljeno vreteno) in kleklja (mišljena preslica)... (Connolly 1991, 34). Surova volna se suka okoli in okoli lesene preslice, da nastane nit. Glinasto vreteno na koncu preslico obteži in s tem podaljša čas sukanja…; Preslično vreteno. Glina- sto obtežilo, s katerim so na statvah obtežili niti (Ljudje iz davnin 1992, 33). Pri predenju se vlakna sukajo skupaj, da nastaja nepre- trgana nit. V ta namen so ljudje uporabljali palico, na kateri je bil nekakšen »vztrajnik«, ki jo je poganjal. Tem predmetom pravimo vretena in jih pogosto najdemo pri izkopavanjih v sveti deželi (Tubb 1993, 34). Ženska prede tako s preslico kot z vretenom, Preslica je bila iz lesenega ali kovinskega kosa s trnom na enem koncu in ročajem na drugem. Pri predenju volne so si pomagali z vretenom. Na enem koncu je obtežilni obro- ček. Vreteno se suče in spreda volnena vlakna v nit. Ko je ženska pripravljala volno za predenje, si je dala na kolena poseben ščitnik, imenovan epinetron. Potem je po njegovi površini valjala volno in jo vlekla ven, da je do- bivala povesma (Pearson 1994, 30). Značilna ženska dejavnost v vsem antičnem svetu je bila predenje. ... Gradivo za prejo je bilo namotano okrog lahke palice (preslice ali namotala). Ženska je izpulila majhen kosem prediva, ga posukala med prsti in ga pri- trdila na motovilo, leseno pripravo, ki je bila v sredini zaobljena, na obeh koncih pa koničasta; to je zavrtela in ga nato pustila viseti, da je povlekla s preslice drug kosem. Motovilo se je vrtelo še naprej zavoljo obtežil- nega vretenca iz lesa, kosti ali žgane gline, pritrjenega na enega njegovih koncev. Tako je nastala zelo tanka in enakomerna nit (Righetti, Egidati 1997, 159). Volno so navili na preslico, palico ali na kost. Ta preslica je bila obtežena s kamnitimi ali glinenimi, na sredini pre- luknjanimi ploščicami. Njihova teža je pomagala vrteti preslico, ki so jo držali v eni roki, medtem ko so z drugo roko vlekli ali odvijali volno (Deraime 2008, 110). Kot vidimo, se za vreteno pravilni izraz uporablja pona- vadi takrat, ko opis omenja tudi preslico. Kadar govori le o vretenu, je to pogosto imenovano preslica, izjemoma tudi motovilo. Za vztrajnik pa se največkrat uporabi izraz vreteno ali vretence, enkrat vijček (prevajalec je bil arhe- olog), pa tudi bolj opisni obroček, kolo in ploščica. Tako pri publikacijah, namenjenih prvenstveno otrokom, kot pri tistih za bolj odraslo publiko vlada torej precej- šnja zmeda. Posebej nerodno je, da se celo v isti zbirki zaradi različnih avtorjev in prevajalcev pojavljajo raz- lični izrazi. A če bolj ali manj posrečeni opisi predenja koreninijo že v originalu, bi neposrečene in smešne izra- ze za pripomočke lahko preprečil strokovni pregled. To pa se je zgodilo le v redkih primerih. Morda bosta nekaj reda v prihodnje vnesla dva temeljna enciklopedična zapisa. Enciklopedija Slovenije ročno predenje opisuje takole: »... višja stopnja ročnega pre- denja je bila uporaba preslice in vretena z obročasto obremenitvijo. Predica je preslico stisnila pod pazduho ali si jo zataknila za pas, z eno roko je potegovala z nje predivo, z drugo pa sukala vreteno in navijala vito nit« (Malej-Kveder, Bras 1995, 263); Veliki splošni leksikon pa pravi: »Ročno p.: iz kodelje na preslici predica izvlači snopiče vlaken in jih hkrati vije s pomočjo vretena: to je okrogla, na eni strani zašiljena kratka palica, ki visi na izpredeni preji in jo je mogoče s prsti spraviti v kroženje kot vrtavko« (Leksikon 1998, 3385). Pa čeprav nobeno geslo ne poimenuje vztrajnika oz. »obročaste obreme- nitve«... 104 Predilni izrazi v slovenski arheologiji Za konec… Zaključiti pa želim z odlomkom iz pesniške impresije z naslovom Vijčkova zgodba: »Z obtežilnim vijčkom na drenovem vretenu žené so, nekdaj davno, niti napredle, da potléj iz njih so dolge trakê mavričnih barv natkale. Z njimi so vitki stas opasovale brhké Ilirke, Venetke, Japodke... za burni praznik situl…« Na stiškem Cvingerju jo je jeseni 1998 zapisal Dra- go Svoljšak, arheolog in etnolog, dolgoletni muzealec s pretanjenim čutom za arheološki predmet in njegovo zgodbo, pa tudi za lep strokovni jezik. Ob sedemdese- tletnici mu zato z veseljem in spoštovanjem posvečam to razpravo. V zvezi s predilno terminologijo sem se pogovarjal s številnimi kolegi in strokovnjaki. Dragan Božič, Zvona Ciglič, Janez Dular, Mitja Guštin, Tomaž Nabergoj, Drago Svoljšak, Biba Teržan, Neva Trampuž-Orel, Matej Župan- čič, so me opozorili na zanimive izraze in vidike ter me vzpodbujali s prijazno besedo. Vsem najlepša hvala! 105 Arheo 27, 2010, 91–108 In the last volume of this publication Barbara Krasnik proposed a new terminology for the spindle and its parts. The proposed expressions are not very appropriate since they do not match either the ethnological expressions or the ones used by Slovenian antiquarians and archaeolo- gists. In lexicography, newspaper and official texts the expressions vreteno and vretence were used for the spin- dle and its flywheel (whorl). From the last decades of the 19th century on, when flywheels were a common find in the Prehistoric hillforts, the antiquarians, excavators and archaeologists had been using a number of other expres- sions: vrtavka, predilna krogljica, vrtilka, vrtelj, vitelj, navijačka, vijček and, of course, vretence. Nowadays the last two expressions are deeply rooted and generally accepted despite the fact that they probably do not derive from real life but appeared as a consequence of misunderstandings and erroneous translations in the past. Therefore there is no need for the implementation of any new (or old) terminology. It could be expected that the original Slovenian expres- sion for the spindle flywheel would be similar to other Slavic languages which originate from the proto-Slavic stem pręslenь. Indeed, such an expression can be found in a dictionary, published in 1592 by the German human- ist Hieronimus Megiser. As a translation of the German word Spindelwirtel and Latin verticulus he uses the ex- pressions preseniz in presil. Later these expressions were lost in the written form, probably because the object in question was not used anymore. Namely, as early as in the 19th century, throughout the Slovenian ethnic terri- tory, only the one-part spindle without the addition of a flywheel remained in use. So far the youngest archaeologically discovered whorls of a composite two-part spindle were found at Guten- werth in Dolenjska (South-Eastern Slovenia), destroyed in 1473. This is also the period when inWestern Slovenia the one-part spindle is already attested. The memory of the spindle flywheel remained in the folk name of the Common or European spindle (Euonymus europaeus): kozji presnec, also kozji preslec, kozji prosnic, kozji pres- lic and presmic. The fruit of this shrub is shaped like spindle whorls. Searching for the right expression for the spindle flywheel is a good example of the problems and possibilities of ar- chaeological terminology. For the best result we should wish for the interdisciplinary cooperation of archaeology, ethnology and linguistics. Apart from the scientific texts, popular texts deserve more attention. In the odd, often incomprehensible descriptions of spinning, the lack of cooperation between the translators and experts - in this case mostly archaeologists - is clearly visible. (Translation: Tina Milavec) Spinning Terminology in Slovenian Archaeology (Summary) 106 Predilni izrazi v slovenski arheologiji Literatura ABRAMIĆ, M. 1925, Poetovio. V odnik po muzeju in stavbnih ostankih rimskega mesta. Ptuj. BEZLAJ, F. 1995, Etimološki slovar slovenskega jezika 3. Ljubljana. BEZLAJ, F. 2005, Etimološki slovar slovenskega jezika 4. Ljubljana. BEZLAJ-KREVEL, L. 1968, Slovenska tkalska termino- logija. – Jezik in slovstvo 13, št. 3 (marec 1968), 83–90. BOŽIČ, D. 2008, Late La Tene-Roman Cemetery in Novo mesto / Poznolatensko-rimsko grobišče v Novem mestu. – Katalogi in monografije 39, Ljubljana. CASELLI, G. 1990, V času prvih civilizacij. Od prazgo- dovinskih lovcev in prvih mest na vzhodu do Etruščanov. – Kako so živeli. Ljubljana. CIGALE, M. 1860, Deutsch-slovenisches Wörterbuch. Ljubljana. CIGLIČ, Z. 2009, Stkana preteklost / Il passato tessuto. Koper. CONNOLLY , P. 1991, V času starih Judov, Od leta 40 pr. n. št. do leta 70 n. št. Od Heroda do porušenja jeruzalem- skega templja. – Kako so živeli. Ljubljana. CURK, I. 1997, Nekaj drobcev o poznorimskem obdobju v naših krajih. – Zgodovinski časopis 51/4, 445–482. CURK, I. 1999, Nit, šivanka, preslično vreteno in rimski grobovi v Sloveniji. – Časopis za zgodovino in narodo- pisje 70/1–2, 303–316. DERAIME, S. 2008, Prazgodovina: odgovori na vpraša- nja otrok. Radovljica. DESCHMANN, K. 1875, Die Pfahlbautenfunde auf dem Laibacher Moore. – Verhandlungen der k. k. geologi- schen Reichsanstalt 15, 275–284. DESCHMANN, K. 1888, Führer durch das Krainische Landes-Museum Rudolfinum in Laibach. – Laibach. DORE, A. 2003, Tintinnabulo. – V: M. Bazzanella et al. (ur.), Textiles: intrecci e tessuti dalla preistoria europea, Trento, 201–202. DULAR, J. 1982, Halštatska keramika v Sloveniji. Prispe- vek k proučevanju halštatske grobne keramike in lončarstva na Dolenjskem. – Dela 1. razreda SAZU 23, Ljubljana. GRUDEN, J. 1912, Zgodovina slovenskega naroda. Ce- lovec. GUŠTIN, M., A. PRELOŽNIK 2005, Sajevce. Železno- dobno gomilno grobišče ob Krki. – Arheološki vestnik 56, 113–168. HORV AT, M. 1999, Keramika. Tehnologija keramike, tipologija lončenine, keramični arhiv. – Razprave Filo- zofske fakultete Ljubljana. Ljubljana. KASTELIC, J. 1952-1953, Najdbe zgodnjega srednjega veka v Gojačah pri Gorici. – Zgodovinski časopis 6-7, 89–109. KASTELIC, J. Seznam arheoloških predmetov. Zbir- ka ing. Fedrana iz Stične, Arhiv Arheološkega oddelka NMS Az - 16/A. KOČEV AR, F. 1872, Kupčija in obrtnija, Denar in bla- go. – Slovenske večernice 26, Celovec; (http://www. archive.org/details/slovenskeveerni03celogoog ; http:// sl.wikisource.org/wiki/Kup%C4%8Dija_in_obrtnija). KOROŠEC, P., J. KOROŠEC 1969, Najdbe s koliščar- skih naselbin pri Igu na Ljubljanskem barju. – Arheološki katalogi Slovenije / Catalogi archaeologici Sloveniae 3, Ljubljana. KOV AČIČ, F. 1905, Prazgodovinske izkopine pri Sv. Juriju ob južni železnici. – Časopis za zgodovino in na- rodopisje 2, 69–72. KRASNIK, B. 2009, Tkanje, ostanki tkanin in oblačila starih Slovanov. – Arheo 26, 63–107. KRIŽ, B. et al. 2009, Arheološka podoba Dolenjske. Novo mesto. LäGREID, A. 1967, Hieronymus Megiser, Slowenisch- deutsch-lateinisches Wörterbuch. Neugestaltung und Faksimile der ersten Ausgabe aus dem Jahre 1592. Mo- numenta linguae slavicae dialecti veteris.) – Fontes et dissertationes 7, Wiesbaden. LEKSIKON 1998, Veliki splošni leksikon (šesta knjiga), P-Rž. Ljubljana. 107 Arheo 27, 2010, 91–108 LJUDJE IZ DA VNIN 1992, Ljudje iz davnin. Murska Sobota. LOŽAR, R. 1931, Arheološki oddelek. – Vodnik po zbir- kah Narodnega muzeja v Ljubljani. Kulturno zgodovinski del, Ljubljana, 21–97. LOŽAR, R. 1935, Popis predmetov, ki jih poseduje Albin Hrast na Viru pri Stični (23.7.1935), Arhiv Arheološkega oddelka NMS 275. LOŽAR, R. 1942, Prazgodovinske osnove slovenskega narodopisja. – Etnolog 15, 70–88. LOŽAR, R. 1959, Ljudska obrt in trgovina v Sloveniji. – V: M. Marolt (ur.), Zgodovinski zbornik, Buenos Aires, 70–131. Ljubljanski zvon 1890, Pečnikovo predavanje. – Lju- bljanski zvon 10/6, 381–383. MACHEK, V . 1950, Drobné výklady o jménech rostlin: brslen. – Naše řeč 34/5–6; (http://nase-rec.ujc.cas.cz/ar- chiv.php?art=4180). MACHEK, V . 1997, Etymologický slovník jazyka české- ho. Praha. MALEJ–KVEDER, S., L. BRAS 1995, Predilstvo. – V: Enciklopedija Slovenije 9 Plo-Ps, Ljubljana, 262–264. MANTUANI, J. 1913, Poročilo o deželnem muzeju »Rudolfinum« za leto 1911. – Poročilo deželnega muzeja Rudolfinum v Ljubljani za leti 1911 in 1912, Ljubljana. MARKOVÁ, E. 1964: Výroba gúb na Slovensku. – Slo- venský národopis 12/1, 68–137. MEGISER, H. 1592, Dictionarium quatuor linguarum. Graz; (http://www.dlib.si/v2/Details.aspx?URN=URN: NBN:SI:DOC-RL06CTA6). MIKLOSICH, F. 1889, Die türkischen Elemente in den Südost- und osteuropäischen Sprachen. (Griechisch, al- banisch, rumunisch, bulgarisch, serbisch, kleinrussisch, grossrussisch, polnisch.) Nachtrag 1. – V: Denkschriften der Kaiserlichen Akademie der Wissenschaften, Philo- sophisch-Historische Classe 37/1, Wien, 1–88. NABERGOJ, T. 2006, Zakladi iz arheoloških zbirk Na- rodnega muzeja Slovenije. – V: T. Nabergoj (ur.) Stopinje v preteklost. Zakladi iz arheoloških zbirk Narodnega mu- zeja Slovenije, Ljubljana, 9–23. ODZK = Obravnave deželnega zbora kranjskega v Lju- bljani. OROŽEN, Fr. 1902, Vojvodina Kranjska. Slovenska ze- mlja, IV . del. Ljubljana. OROŽEN, J. 1927, Zgodovina Celja. I. del: Prazgo- dovinska in rimska Celeja z arheološkim vodnikom po muzeju, mestu in okolici. – Celje. PEČNIK, J. 1886, Keltiški grobovi po Dolenjskem (felj- ton). – Slovenec 14, št. 160. PEČNIK, J. 1892, Iz davne prošlosti. Starinoslovne čr- tice o novejših izkopinah. – Dom in svet, 5, številka 1, 28–31, številka 3, 126–128, številka 5, 223–226. PEČNIK, J. 1912, Vojvodina Kranjska v predzgodovinski dobi. – Ljubljana. PEARSON, A. 1994, Stari Grki. Murska Sobota. PIRKOVIČ, I. 1968, Crucium: rimska poštna postaja med Emono in Neviodunumom. Dodatek, Arheološki spo- mini Ignaca Kušljana. – Situla 10, Ljubljana. PLETERŠNIK, M. 1894/95: Slovensko-nemški slovar. Ljubljana. PLETERŠNIK, M. 2006, Slovensko-nemški slovar (Transliterirana izdaja). Ljubljana. PREJA 2007, T. Dolžan Eržen, V . Perko, H. Rant, M. V omer Gojkovič, N. Robežnik, M. Zore: Preja. Vitrina meseca Gorenjskega muzeja 1. PRIMORSKA 1966, Primorska in Notranjska. Ljubljana. RAZLIČNIK, F. 1894, Železnica Ljubljana-Novo mesto. – Dom in svet 7, 344–345. RIGHETTI, G., B. EGIDATI 1997, Prazgodovina in reč- ne kulture. Ljubljana. RUTAR, S. 1891, Prazgodovinske in rimske izkopine po Slovenskem v letu 1890. – Letopis matice slovenske za 1891, 196. RUTAR, S. 1893, Slovensko–nemška starinoslovska terminologija, Nemško–slovenska starinoslovska termino- logija. – Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 3, 7, 46. 108 Predilni izrazi v slovenski arheologiji SADAR, V . 1935, Lan in konoplja. Ljubljana. SCHMID, W. 1939, Vače, prazgodovinska naselbina. – Glasnik muzejskega društva za Slovenijo 20, 96–114. SMOLE, M., 1983, Dežmanovi zapisi o odkrivanju mo- stišč na Ljubljanskem barju. – Poročilo o raziskovanju paleolita, neolita in eneolita v Sloveniji 11, 143–170. STARE, V . 1993 Pečnice z Otoka pri Dobravi, freisinške- ga trga Gutenwerth. – Kronika 41/2, 38–44. SVOLJŠAK, D. 1976, Utrinki o gospodarstvu v Posočju v starejši železni dobi. – Goriški letnik 3, 65–69. SVěTLA, K. 1874, Kantorčica. – Slovenski narod, 7/181, (11.8.1874); (http://www.dlib.si/v2/Details. aspx?URN=URN:NBN:SI:DOC-Y34ESVEX). TECCO HV ALA, S. et al. 2004, Železnodobne gomile na Magdalenski gori / Eisenzeitliche Grabhügel auf der Magdalenska gora. – Katalogi in monografije 36, Lju- bljana. TERŽAN, B. 1974, Halštatske gomile iz Brusnic na Dolenjskem. – V: M. Guštin (ur.), Varia archaeologica. Posavski muzej Brežice 1, Brežice, 31–66. TRAMPUŽ, N. 1987, Tekstil/Textiles. – V: Trampuž Orel, N., Teržan, B., Svoljšak, D. (ur.), Bronasta doba na Slovenskem, 18. – 8. st. pr. n. št., Ljubljana, 61–64. TUBB, J. N. 1993, Sveta dežela. Murska Sobota. V ALIČ, A. 1964, Staroslovansko grobišče na blejskem gradu. – Situla 7, Ljubljana. VOLČIČ, J. 1887, Zgodovina šmarješke fare pri novem mestu. Novo mesto. WIESTHALER, F. 2007, Latinsko slovenski slovar 6. Ljubljana. ZGODOVINA V SLIKAH 1974, Zgodovina v slikah 1. Ljubljana. ZGODOVINA V SLIKAH 1975, Zgodovina v slikah 5. Ljubljana. ZÖRER, J. 1855, Od zarejanja živih graj ali mej. – Kmetijske in rokodelske novice 13/64–67; (http://www. dlib.si/v2/Details.aspx?URN=URN:NBN:SI:DOC- 97TQLV05). Spletni viri Splet 1 / Web 1: http://www.etno-muzej.si/modules/galerist/lobo. php?path=minok_upload/teren_7/slike/7_391.jpg Splet 2 / Web 2: wikimediafoundation.org/wiki/File:Spinnerin_-_ postcard.jpg