str. (i
,H L O V E N K
Št. 5
Rodoljubje in naše ženstvo.
Spisala Milka.
„Svaka zviezđa svojim svjetlom sieva
Svaka ptica svojim glasom pleva,
Ti jezikom svojim sbori!
Sladkim glasom materinim —".
P r e r a d o v i C.
Rodoljubje, ti dragoceni zaklad, katerega čuva vt^ak
veren domorodec, kojega skrbno hrani iu širi — javljaj
se ne le z besedami, temveč dejanski !
Različna so početja posameznikov, njih smoter pa
je le jeden. Opazuje se ta razlika osobito med ženstvom
in možtvom.
Mož javlja svojo ljubav do roda duševno in mate-
rijalno. Kaže jo se svojo krepostjo in energijo v svojem
govoru in početji. Kaže jo mladenič, mož, starec.
In žena ¦- kako kaže, kako more ona kazati ro-
doljubje svoje V Žena, mirna vladarica doma, kako naj
javlja ljubav do roda svojega ? Mar v javnih govorih,
ali v burnem delovanji ? — Ne, tiho in mirno pokaže
.lahko vsaka žena kako srčno ljubi narod svoj.
Slovenka ! bodi mati ali žena, hči ali sestra, kaži
svoje rodoljubje vselej in povsod, a kaži je dejanski.
št. 5.
.S L O V E N K A'
Str. 7
Deluj za rod, za katerega te jo sam večni Bog odločil,
posadivši te iiied Slovence, a deluj zdi'avo, [iremišljeno,
mirno".' In kje je tvoj delokrog V . . . .
V prvem listu »Slovenke" čitala sem med drugim
— doliajale so le na i)lese. — Žaliliog, da je to kruta
istina. Toda rodoljubje, ki je le med plesom vzraslo ni
vztrajno, ni pravo, ni zdravo : poginiti in vsahniti mora.
Ne plesišče, ne oder l)odi naš delokrog, marveč
dom, domače ognjišče, pod domačim krovom bodi naše
narodno zlnrališče. Tukaj navdušujmo se, tukaj poučujmo
druga drugo.
Slovenska mali zavedaj se najprej ti svojega rodo-
Ijubja, ti sama navdušuj se za svoj rod ; a potem uči,
uči svojo deco tega krasnega jezika. Ne zabi. da dete
ume le materin jezik. In v tem sladkem jeziku pevaj,
prigovarjaj svojemu detetu. Glej, slovenska majka, telii
je dan najširši delokrog ; polje, kjer lahko plodonosno
seješ s polno zavestjo, da ti seme ne pada na kamenita
tla. V tem krogu, v svojej obitelji storiš lahko največ
za narod svoj. Dani so ti najdražji biseri — otroci. Te
poučuj ti prva učiteljica, a poučuj jih v svojem jeziku,
v našej slovenščini. Slovenec je bistre glave, tujih jezikov
se kmalu priuči. Zatorej ne boj se zbadljivih besed, češ,
njeni otroci niso olikani, govore le slovenski. — S po-
nosom oziraj se na svojo slovensko deco. Uverjena bodi,
da to čustvo, ki si ga vcepila v srce svoje mladine,
.ostane večno. Ponosna bodeš zrla enkrat na svoje vrle
narodne sinove in hčere. Gotovo, le ti mati slovenska
najlažje in največ storiš v narodno probujo, kajti v tvojih
rokah leži vsa bodočnost narodova.
„Mladina je bodočnost naša" izraža se i)esnik. In
ta mladina izročena je v drugi vrsti teln slovenska
učiteljica.;
„Ne samo. kar veleva mu stan.
Kar more, to mož je storiti dolžan —"
Ne le z vednim jednoličnim poučevanjem spolniš
dolžnosti svoje; marveč glavna naloga ti je dana. da
poHČevaje sebe, poučuješ tudi druge, da vzbujevaje v
selli domovinsko ljubav, vcepiš jo tudi v srca izročene'
ti mladeži. Dosežeš pa to z vztrajnim, marljivim [lou-
čevanjem materinega jezika.. „Materni jezik je prvi dar
božji, v katerem pregovorimo in za njega nam ima biti
pred vsemi druzimi jeziki mar, da ga častimo, likamo,
radi govorimo, prepevamo in v njem se veselimo' — je
pisal pokojni Slomšek.
Res, govore materin jezik, čutimo se celo na tujem
— doma. Kako torej bi ti ne bilo mar, o učiteljica,
čuvati ta neprecenljivi zaklad? Ne hiti dalje se svojim
poukom, temuč postoj včasih in s itreprostimi bese-
dami povej deci kako lep je materin jezik. Revno,
majhno otroče zrlo bode v te, nerazumevši popolno be-
sed, a razmišljevalo bode te besede, ki si mu jih v šoli
govorila. Zraste ono, ž njim raste tudi razum, s katerim
spozna pomen tvojih besed.
Dobivši prvi,list „Slovenka", vskliknila sem „Zora
puca, bit će dana". S temi besedami pozdravil je slavni
Preradovič upapolno 1848. leto. ono leto. ko se je i našemu
jeziku' priznala jednakopravnost. ^Iračilo se je še, a tam
na narodnej ledini stali so možje, sami krepki delavci,
orali in kopali so to teptano ledino ter spreminjali ,)o v
krasne narodne grede.
Hiteli so z dolom, da hi skoraj napočil dan, svitel
dan našemu rodu. Vrli rodoljubje boriti šo se morali z
gmotnimi in duševnimi ovirami. Ni čuda, da so iirehiteli
nas sosedni narodi, da je tudi naše ženstvo zaostalo za
žehstvom tujih narodov. Naše mamke niso se" učile v
slovenskih šolah. Ni jim donela na uho mila slovenščina.
Tuja učiteljica govorila jim je le v tujem jeziku, navdu-
ševala jih je za tujo govorico. Kaj čuda torej, da danes
se splošno slovensko ženstvo še ne zaveda svoje' narod-
nosti, da ravno v ženskih srcih i-odoljubje ni še ono
pravo, nesebično in vztrajno, marveč večina le "pona-
rejeno ....
Zatorej, ko sem zagledala prvi slovenski ženski
list, vskliknila sem : ,".Zora puca. l)it će dana". — Da,
da, tudi med nami drage Slovenke, naj bode dan. naj
nastopi dan narodne probuje, oni dan. ko vsaka Slo-
venka s ponosom poreče : „Slovenka sem". Izginejo naj
vse osebnosti, in ž njo izgine naj vsaka narodna
mlačnost.
Pod domačim krovom zbirajmo se, s tega vzviše-
nega mesta sklepajmo se naše »Slovenke", ter čute in
misle z njo ne plaho in skrito, marveč javno in odločno
porečemo svetu, da smo Slovenke. A ti slovensko dekle,
ohi'ani ta ponos, to zavest v svojem srci in jo širi v krogu
svojem. Proč s krinko ! Slovenka z „dušo in telesom",
prava Slovenka spoznaj se za tako. bodi že doma ali v
tujini, v cerkvi ali na plesu, v mestu ali v vasi.
„Ime slovensko tebi, svet<> bodi.
Ne srami ga, sramiti .ga ne daj,
Da bode spoštovano med narodi
Surovosti, podlosti ne poznaj.
Povsod naj plemenitost tel)e vodi.
To Slovenko pravo znači naj !