MARJANCA KOČEVAR
1.
ves čas mi sledi
pogled mediteranskega očesa
beložoltega
difuzna svetloba
mi zagrinja sram
iščem zlate školjke
razpirajo se mi pod prsti
da se sapfo smeji
s svoje gore
z globokim glasom
kot moškim
z gladke bele stene
sije rubinasto oko
v trikotnik
na mojem čelu
ko sanjam
da sanjam o deklicah
z venčki marjetic v očeh
ki poplesujejo
med brezami
in se rogajo favnu
da sanjam
o krilatih morskih psih
ki me v letu
poljubljajo na usta
Sodobnost 2002 I 481
Poezij a
Poezija
da sanjam
o rdečezlatih ribah
ujetih v posode
iz muranskega stekla
ki nihajo v mojih sobah
in mi modra voda
pljuska na trebuh
ki valovi od poželenega
kot morje ob rtu
pljusknem čez prag v prostor niča
ki ga vdihnem in izdihnem
daje belo brez začetka in brez konca
2.
spominjam se svojega glasu
izpred tisočih let
kije klokotal
v vodi za jezom
potisnila sem ga med kamne
kajti le ti razumejo govorico
mojih prabesed
v njih šumi pramorje
školjke se mi lepijo na telo vsa sem rožnata od njihovega nežnega mesa nabreka mi v sredico
bonaca je popolna daje dih gladek in dolg od enega do drugega obrežja zračni most med C02 in O
Sodobnost 2002 I 482
Poezija
tu ostanem
razgrnjena
en sam rožnat spol
na peščini
in se bose noge
podvodnih bitij
udirajo vame
da sem vsa razmočena
podvodna devica
vsakomur ne
vesta
nedotakljivi plen galebom
za zmeraj čista
čista
v beli brezmadežni srajčici
ki sojo
tik pred poročnim slavjem
sešile bele nune
v karmelskem samostanu
v zapriseženi tišini
za vrtljivimi okni
polnimi imen
in skritih sporočil
saj vendar ne moreš nikomur govoriti kako ti je strašna zver pod rdečim ščipom pregriznila jagnje in se zato moreš več ljubiti
3.
sveženj na nabrežini z zapečateno skrivnostjo o praporeklu govori vsem ki smo se kdaj srečah z dlanmi in pogledi trta je v nas dolge vitice se nam ovijajo
Sodobnost 2002 I 483
Poezija
okrog teles
v popkovino stoletij smo zapredeni
naša pramati
je matica sviloprejka
in vsi smo v prosojnem kokonu
glej
pohabljeni caspar prihaja
in gleda na nas
z mojimi očmi
ki jih je iztaknil bogve kdaj
morda ko sem spala
v pravljicah
ki mi jih niso govorih
s tem namenom
temveč so se prikradle vame
iz daljnih vrelcev
s severnih tunder
z zmrznjenim predivom povite
daje zeblo v srcu
od teh ledenih besed
ki jim ni konca
ni konca
ni
v tisto mrzlo hišo bom šla legla v svojo posteljo zaprla utrujene kotanje se pokrila z dobrimi duhovi ki ves čas čakajo name v lanene rjuhe ograjeni ki so jih pramatere tisočletja tkale zame in bom stala na pragu ko se bo večerilo obzorje
sladko obhajilo bo v mojih ustih kot prvič
glas in edine roke ki so me prestregle da mi ne bi že takrat sojenica govorila besed ki mi jih iz njenega
Sodobnost 2002 I 484
Poezija
ledenega grla govorijo danes tisti ki sem jim dala imena
zdaj sem angel
ki bedi nad vsemi mrtvimi
v beli tančici ponoči
v črni podnevi
da me nihče več ne prepozna
ker že dolgo nisem več od tu
in me tudi vdih v rojstvo
ne more več prebuditi
4.
kraljica mrzlih noči in mrzlega imena
KRISTALIS
s poševnimi očmi
pripetimi na zatilje
nedoločljive sintagme
vsaka polovica
govori svoje
prožno navzven
v razsežne polovične elipse
v poljube kačjih strupnikov
torzo poželenja
samo v končičih udov
pobelelih od ivja
ki neprenehoma naletava
na ta zastraženi prag
kam s tem sivkastim vetrom z vonjem poraženih sokov ki je tisočletja venel okrog mojih bokov kam s tem
posušenim jagodičjem zaustavljenim pred mojimi usti kam s to libelo
Sodobnost 2002 I 485
Poezija
ki se mi je umestila med oči polne temnih urokov kam s tem belim moškim ki že veke postavlja suličaste pregrade ob moje stopinje
ki sem nerazžarjeni volfram naložen med plasti kapilarastih membran v telesu prebodenem z daljavami
5.
za stenčasom je umrlo
ime mojega očeta
samo še vprašanje časa je
kaj bo onkraj vrat
ki jih odpira zlata roka
besede ki jih je izgovarjal so bele kepe snega in neko drugo ime sem izgrebla izpod kamnitega praga
zdaj iz svojega onkraj sveta prihaja s popoldanskim soncem in boža svoje podivjane rože
oj ta najina dvosrčna bolečina
ki jo namakava v beli vodi
dvoprstna vez
ta mila zračna pot
ki se končuje z rezom ognja
ki sva si zamolčala palatale v svetlobelih stiskah v mimopogledih neizgovorj enega
ne vem kaj bi rekel zdaj
temu nakovalu
nememu od postane samote
Sodobnost 2002 I 486
Poezija
kamor je polagal svoje resnične roke kadar koli so mu v ledjih zatrepetali moji tihi klici
angel mi je umrl na rokah ko sem ga hranila s sredico najinih nesmrtnih belih ptic
6.
antares
si gazela ali veslo
ki udarjaš v strupeno znamenje
mojega rojstva
ter puščaš trnaste odtise
v koži iz peska
in vode
da sem jerihonska roža
ki me zvito v klobčič
veter kotali
po temnih pokrajinah
na drugo stran sonca
kjer bom razprla vse
razmočene ustnice
in se razmnoževala
v magičnih refleksijah
neštetih zrcal
z golim ljubimcem
in me bodo pregrnili vsi dotiki
mesojedih moških cvetov
dokler se vse ospele zvezde
ne usujejo iz mojih
utripajočih cevčic
v zajetju drznega požirka
si iz vode ustvarim boga
ki me bo zapečatil
v verige
mojih prednikov
da bom močna
v njihovih varnih členih
sveta od zmeraj
Sodobnost 2002 I 487
Poezija
7.
ko držim v dlaneh spomin s tvojo podobo v ribniku iz solz migetajo rdeče ribice tvojega znamenja lesketajo se kot najini dotiki ko je luna v ščipu z lasmi iz belih zvezd
jasne misli
pobliskujejo med nama in vodomci jočejo najina pogrešanja ob mirnih vodah kjer se drstijo škrlatne ribe
zmeraj sem tvoj zaliv
in ti v njem zasidrana
razsvetljena ladja
prelepa
vsa iz ostrih mladih rib
ki v nočeh
ko bedim s tabo
priplavajo v moje
natrgane mreže
tvoje sidrišče je v mojem srcu v mirnih zalivih vseh svetov nad katerimi bedi bog svojo ljubezen (hčerki)
8.
moli moli
vpije oče
v oškropljene spominčice
na mojem obrazu
Sodobnost 2002 I 488
Poezija
gledam ga
kako stoji med topoli
in dviga desnico
kot zmeraj
ko vabi domov
vstajam
že vstajam
tu ni bodeče makije
tu ni več nikogar
ki bi mi v hrbet
vrezoval krvave žige
spet sem obujena ko se je saga že skoraj iztekla
zdaj se z zvezdami parim na najvišji orbiti da bi zavdala zimi ki se mi zmeraj obeša na zagrnjene boke ko sem najgodnejša za ognjeno nevesto
obvaruj me oče
ki si zdaj moj rafael
pred vsemi ostrimi rezili
v prah naj se povrnejo
v tisti tihi čas
ko še nihče ni rekel
BODI
Sodobnost 2002 I 489
Sodobnost 2002 I 490