,,Jedna misao i jedan predlog". V zadnji številki smo že omenili, da je priobčil g. Jovan P. Jovanovič, učitelj v Kragujevcu, urednik »Prosvete« in član uprave »Učit. udruženja v Srbiji«, v svojem listu članek pod gorenjim naslovom. Ker se bavi II. članek današnjega našega lista tudi s tem Jovanovičevim člankom, ga priobčujemo v prevodu, ker tako najlažje seznanimo z njim svoje čitateljstvo. Jovan P. Jovanovič piše: Poslednja leta opažamo Teliko gibanje jugoslovanskega plemena, da se jugoslovanski narodi čitn bolje medsebojno spoznavajo in čim jače zbližujejo, da potem z združenimi inočmi pospešujejo svoje kulturno napredovanje in jačenje. Jugoslovanski zdravniki, prirodoslovci, umetniki, vseučiliščniki in jugoslovanska gimnastična društva so storila v tem po-gledu, kolikor so mogla. Oni so si s svojim sestajanjem, zborovanjem, medsebojnim upoznavanjem in druženjem pridobili hvalo in priznanje vsega slovanskega sveta, kar jim tudi mi priznavamo vrlo radi. Ali prosvetitelji in učitelji slovanske mladine še niso storili, kar in kolikor bi mogli storiti v tem pogledu, dasi bi mogli tozadevno največ doseči. Oni morejo v tem pogledu največ doseči, pravic zaradi tega, ker so vzgojitelji, a vzgojitelji razvijajo mišljenje in čuvstvovanje v narodni mladini, iz katere se porajajo ljudje. A ljudje mislijo, čuvstvujejo in delajo tako, kakor so bili vzgojeni v mladosti, zatorej polagajo tudi veliko važnost na odgojo; drugič pa zaradi tega, ker so odgojitelji in učitelji slovanske mladine najmnogoštevilnejša vrsta ljudi, zakaj vrste jugoslovanskega učiteljstva štejejo nekoliko desettisoč izobražencev, ter je tudi mnogo delavcev na tem polju, ki so mimo tega narodnostni pijonirji po vsem slovanskem jugu, ker bivajo povsod: tako vrazkošnih prestolnicah, kakor po najsamotnejših selih; tretjič pa zaradi tega, ker so odgojitelji - učitelji ona vrsta izobraženih Ijudi, ki znajo preceniti vse istodobne nacijonalne razmere in potrebe, ki nastajajo iz razmer ter morejo uspešno delovati za procvit jugoslovanskega plemena. Pa ako je vse, kar sem omenil, nepobitna resnica, zakaj ni bilo doslej več storjenega v prilog medsebojnemu spoznavanju in zbližanju vsega jugoslovanskega učiteljstva? Po našem globokem uverjenju se zato ni dovoljno skrbelo in storilo, ker ni bilo inicijative z nobene strani. Dolžnost naša je, da na tem mestu zabeležimo, da je nedavno že sprožil to misel eden naših drugov v Belgradu (g. Dim. Putnikovič), ali stvar je zaspala. Mi srbski učitelji smo globoko prepričani, da bi bilo jugoslovansko učiteljstvo rado zastavilo vse svoje sile za boljšo bodočnost jugoslovanskega plemena, samo da je bilo inicijative za takšno delo. V tem prepričanju stopamo s tem predlogom pred vse jugoslovansko učiteljstvo z bratsko in kolegijalno prošnjo, da razmišljajo o njem in da sprejmejo ta predlog, ako je dober in koristen, ali ga pa zavržejo, ako je nesmiseln in nekoristen. Prepričani smo, da bisevsako leto mogleprirejati občnejugoslovanske učiteljske skupščine in šolske razstave! Na teh učiteljskih skupščinah bi mogli pretresati in razpravljati mnoga občna in koristna šolska vprašanja, šolsko ureditev ter učiteljsko stanje in njega položaj. Šolske razstave bi mogle biti občne in špecijalne, t. j. da bi eno leto prirejali razstavo pismenih izdelkov učencev, drugo leto risarij, šolskih knjig i t. d. Trdno smo uverjeni, da proti uresničenju te misli ni Bog zna kakih težkoč in zaprek, ki bi jih ne mogli odstraniti in premagati. V največji raeri je tu potrebna dobra volja; in to, mislimo, ima učiteljstvo. Potrebna so še neka materijalna sredstva, ali tudi ta niso tako velika, da ne bi mogli premagati tudi tega nedostatka. Vse to bi mogli urediti, samo da se sestane prva obča skupščina jugoslovanskega učiteljstva. Na tem sestanku bi v bratskem sporazumljenju in dogovoru mogli dobiti pota in sredstva za vse ostalo. Ako je dobre volje in odločnoiti in ako se uvidi koristin potreba takšnega vzajemnega združenja in upoznavanja inskupnega dela, potetn bi prvo skupščino mogli sklicati že bodoče leto. Ko stopamo s to mislijo v javnost, prosimo v prvi vrsti uredrpštva vseh jugoslovanskih listov in časopisov, posebno pa se obračamo do uredništev učiteljskih in šolskih listov, da to našo misel in predlog objavijo v svojih listih, pa da izrazijo svoje mnenje o tem vprašanju. Prosimo vsa uredništva omenjenih listov, da se izjavijo: 1. Zlagajo li se z nami, da bi prirejanje občnih jugoslovanskih učiteljskih skupščin bilo koristno in potrebno? 2. Verujejo li v možnost, da bi se take skupščine in razstave mogle prirejati? 3. Kje in kdaj bi se mogla vršiti prva občna jugoslovanska učiteljska skupščina, spojena s šolsko razstavo ? Donašali bomo vsako mišljenje o tem vprašanju v nažem listu, da se vidi, kako je bila ta misel sprejeta; ako bo sprejeta dobro, potem treba, da se počne resno delo v učiteljskih društvih kakor tudi v učiteljskih zvezah posameznih jugoslovanskih narodov. Mi smo storili svoje; sedaj je ležeče na ostalih bratih po krvi in poklicu, da povedo, kako in kaj oni sodijo o tej misli, ali se more uresničiti ali ne!