Leposlover\ in znanstven. \\sV. Štev. 12. V Ljubljani i. grudna 1890. Leto X. Izgubljeno zlato. Balada. jRrepdk si, nc bodi toröj strahopfet, Polästi zaklada se v naši gori! Na rßsni planinski stopi svčt, Ko zvezde s trepetom ugašajo v zori. Brez straha splčzaj na skalno pobočje, Iz jame nagrabi zlatd v naročje!« »»Kakd? Na planinah leži zaklad?«« »Od rajnega čul sem često očeta. Skrovišče jaz sam bi izkopal rad, A star sem in bčda so stara leta, Za jamo pa vem: svetlika se čarno In brčzdno zij.4 pod njd nevarno.« V očdh posveti mladeniču üp, Besed se deklice spomni svoje: »Graščina, ti, ljubček, in zldtov kup To žčlje so tri najdražje moje !« »»Povem ji o zlatu, ki gora ga krije, Ob mžni ljubica v sreči naj žije!«« Blišči za gorami se svit krväv, Noči zavesa temna že pada. Visoko na trati sinjih viŠdv Vihrä navkrčber potnica mlada. Stezč skalovite, travniki pašni Vrstd pred očmi se dčklici plašni. Tri dni že bild ni ljubimca do njd. Kaj dolgo takd izostaja? Dosld ji je bilo mirno sred, A zdaj se v njem slutnja grozna raja . . . Na sldme planinsko dospeje skoro, Za njim prebdžati mora vso goro ! Na dni kraj pldni gromdda skäl, Kraljdva krona se kvišku dviga, Iz tisoč kristalov in zlatih zredi Na čelu sndžnem ji solnce miga. In kdmur poglčd se po blesku pase, O zlatih zakladih mu misel vzrase. Kot splašeni srni v gozd zelčn, Hiti proti vrhu dekletu stopinja. A to ni zlatd — to zmrzel je srdu, Pod solnčnim se žarkom takd izpre-minja. In više zbeži, napdsled obstane, Ozič se v globdl in od straha zgane. Krvavo, bledd leži telo Na strmi pečini, na brdgu tednika. »To Mirko je moj, to moje zlatd!« Obupno ob brezdnu ddklica klika. A glas ob steni vrščč o) Prim. »Nar. Koled.« in »Letopis Matice Slovenske« za 1. 1S68. str. 71. -) Prim »Slovanstvoc I. 156.; »Letopis Matice Slov,« za 1. 1869. str. 61. nsl.; »Slovan« 1885. 4, 0. vezo po svoji veri. *) Ako jih kdo vpraša, zakaj ne prestopijo h katoliški veri, odgovori (kakor piše Raič): kajti so tako živeli naši roditelji, dedje in prededje, zato se jim nečemo tudi mi izneveriti. — Vidi se torej, da so le iz podedovane navade in iz spoštovanja do svojih prededov drugoverci. Sicer se pa katoličani in protestanti ljubijo, kakor je spodobno sinovom iste matere Slave.« — Takö naš izve-stitelj. No vender bi s cerkvenim zgodopiscem našim (Križaničem 1. c.) želeli tudi mi za prekmurske Slovence luterane: »Bog jim pamet razsveti, da pustijo nemško vero in se skoro primejo zopet vere katoliške.« Zagovor. Vsakemu närodu je urojeno čustvo vere. Včr je na svetu sicer več in zelö različnih; ali ni dvojbe, da je med vsemi najboljša, naj-umncjša vera Kristusova. Slovenski narod sc jc s to vero bil seznanil nekaj po Italijanih, nekaj po Nemcih, in nekaj po Grkih-Slovenih. Doba, kadar so se Slovenci pokrstili, more se imenovati najusodnejša v življenji näroda našega. Zakaj kakor jc s pokrstitvijo naših pra-dedov bilo vdahnjeno jim novo duševno življenje, takö se je uprav z novo vero objednem začelo takisto njih tujčenje in jim je v velikem dčlu bila zadana tudi narodna smrt. Nemci posebno so pod obrazino kristjanstva in naobrazovanosti Slovencem narinjävali svoje gospod-stvo in jezik svoj; s pomočjo vzveličalne vere so širili oni pri nas robstvo in raznärojenost •— to ako že ne toliko zavestno, vender gotovo istinito!2) No, potem ko je närod naš, bilo na milo, bilo pod silo, napösled venderle vzprejel vero kristjansko in to katoliško, tedaj si je uprav njo jako močno priljubil srcu takö, da si njč ni dal več zlepa iztrgati. Uprav katoliška vera je naše pradede oduševljala v ljutih bojih z divjimi Turki, in jih je tudi tolažila v önih brezmernih stiskah in revah, kadar so jim ti neljudje požigali hiše in koče, plenili jim imenje in življenje. Katoliška cerkev z nebeškimi nauki svojimi je bila često Slovencem jedino zavetišče v progonu, jedina uteha v nadlogah, jedini up boljše bodočnosti na zemlji in trajnejše sreče po smrti. Ali l) V Pucincih je (prot.) župnik Trpljžu Šandor (1. 1843.—58.) slavil s svojimi ljudmi tudi Marijine svetke, kar je njegov naslednik hotel prikratiti, toda ljudstvo ni dopustilo (Raič B. >Letopis Matice Slov.« 1. 1869. str. 69.). -') Znana je n. pr. izreka istega nemškega učenjaka Gfrorerja: »Za duhovnikom frankovskim in bavarskim je stopala vojska ; kjer je on zasadil križ v zemljo, tam so cesarski vojvode zabili meč, posebno sebi pravico k vladi, k nakladanju sužnosti, davkov, desetine in drugih plačil « v teh hudih borbah za telesni obstoj so došle tedaj med Slovence öne verske zmešnjave. Od öne iste strani, od katere se je nekdaj do-našala našim pradedom prava vera, dasi ne baš s pravim namenom — zatrošale so se od Nemcev sedaj pogubne zmote luterske, ali z namenom pač starim in še določnejšim, da se namreč ndrod slovenski vse tem bolj potujči in čim prej povsem pridobi nemštvu. Pri tem je, kakor smo videli, glavno nalogo igralo plemstvo, pri nas že tedaj zvečine itak tuje, nemško, in pa zopet nemška gospoda v obče. A luterstvo, >to je bilo sredstvo, katerega so se poslužavali stanovi pri svoji opoziciji, to plašč, s katerim so knezi zakrivali svoje politične namene; in tako se je početni verozakonski pokret naskoro izpremenil v politiški« (J. Krsnik: »Zgodov. avstro-ogerske monarhije« str. 61.). Da je pak ljudstvo naše na luterstvo prehajalo le nekaj iz nevednosti, nekaj pa zaradi svoje luterske gospödske. in zlasti moteno po lažčh, katere so lutcranje posebno zoper papeža trosili po svetu, potrjuje nam sam nemški lutcrski predikant, zgoraj omenjeni And. Lang v svoji knjigi »Von der Seligkeit«. Res, z lutcrsko vero je bila Slovencem došla tudi narodna knjiga. O tem govori S. Ljubič (»Ogledalo književne poviesti ju-goslavjanske« II. 300.): »Protestantizem je odprl vrata Slovencem, da zopet stopijo na svetlo kot posebno jugoslavjansko pleme, toda bolj z golim imenom negoli s pravim narodnim življenjem. Po Trubarji je prišel slovenski jezik v pismo, ali ne to uprav za ndrodne, nego samo za verozakonske svrhe. S podjcmom slovenščine utrosil je on nemško krivovcrstvo, a po njem, ako i nehotč, vse to globlje tudi nemščino, dakakor še neotesano, v Slovenijo, kjer se je že bila poleg vse to hujega samosilja nemškega prikazala latinščina v poučdvanji. Tega radi, ko je malo kesneje sama nemščina iz straha, da ji ta na-drislovenizem ne upogne glave, vstala na noge proti novotarjenju Trubarjeve šole v Sloveniji, in s pomočjo druge gosenice vseobčega pokreta, namreč jezuvitizma, iztrgala mu životno bilo, zopet se je slovenska zemlja malo da ne obrnila v mrtvilo, niti se je več vzdra-mila životno do druge polovice prešlega veka, kadar je razliv francoskega vrveža vzburkal tudi slovenske prsi na domače delo.« Piše namreč: »Der meiste Theil fällt dem Evangelium aus Unverstand, allein um der Obrigkeit oder anderer Leute willen zu, weil ihre Obrigkeit oder andere Leute um sie, oder neben und bey ihnen evangelisch und von des Papstes Zwang und Schin-derey los werden, so fallen sie ihnen auch zu, gleichsam nur guter Gesellschaft willen, dass sie nicht vor den andern wollen etwas Sonderliches seyn.« (Cf Ig. Orožen: Celjska Kronika, stran 128. . No vender radi priznamo naših protestantov delo književno s Slomškom (Drobt. 1862 str. 72.) rekoč: »Trubar, Dalmatin, Bohorič in tiste dobe vrstniki so našo slovenščino obudili, ako so ravno nesrečno od prave vere zavili. Bog je njihove greške narodu našemu v dobro obrnil po neskončno modri svoji previdnosti, ki dostikrat hudo prostim ljudem dopusti, pa hudo k našemu pridu obrne.« — Da, spisi slovenskih luteranov so prvi in gotovi temelji vsemu književnemu delovanju pri nas od druge polovice XVI. stoletja sčm; öne protestantske knjižice so pravi početki novoslovenski književnosti (o ččmer obširneje v Ljub. Zvonu 1886I). In v tčm oziru je s protestantstvom — ali recimo z reformacijo — bilo Slovencem vdahnjeno pač novo duševno življenje. Ali drugače se nam stvar kaže zopet z druge strani. Verski sledovi novotarstva so se med Slovenci bili naskoro in do malega izgubili, a ostal je v narodu našem mogočni vpliv tuje narodnosti. In ta vpliv še vsejednako in to jako silno v nas deluje tudi dande. našnji. Ponavljamo, kar je bilo povedano že o neki drugi priliki:*) Groza nas grabi, kadar pomislimo, kaj bi bilo, ako bi vsi Slovenci ali vsaj večina preverila se na luteranel Kateremu pravemu Slovencu bi se tedaj ljubilo 16 življenje? Ne bi li slovenskemu rodoljubu svet tedaj bil prazen ? Slovenski spomini, slovenske želje in težnje, vsikoliki slovenski očutljaji bi mu v srci veneli, dokler ne bi drug za drugim čisto ugasnili, dokler se mu ne bi utrnilo tudi življenje. Zakaj, da so Slovenci v önih dneh bili svojo katoliško vero popustili in prešli na vero Lutrovo, morebiti bi jih do sedaj že povsem ne stalo, ali vsaj izvestno ne bi bili to, kar dandenašnji vender smo. Le poglejmo v öne kraje, kjer so se Slovenci svoje pradedovske vere res odrekli ter vzprejeli novo »nemško«, posebno v pokrajini Koroški : — kakö jim upravo tam tudi najbolj in to naglo gine slovenska narodnost. A nasprotno, kjer se je še trdno ohranila stara vera, vztraje še~i slovenstvo, osebito v Kranjski; akoprav imamo tudi tu biti hude b6je s sovražniki närodnosti naše. zlasti na obmejah v Štajerski in v Primorji. Istina, da katolištvo ni jedini pomoček ohranitvi slovenstva, zakaj, k temu treba še drugih činiteljev; ali gotovo je, da je prote-stantstvo mogočen in jeden glavnih pomočkov za razširjanje in utr-jenje nemštva. Zatö pa končujemo z besedami našega katoliškega in slovenskega cerkvenega kneza bi. sp. Slomška (Zbr. Spisi IV. 256.): »Pustite Slo- >) Zbornik na slavo ss. Cirilu in Metodu 1885, str. 23j. vencem dve reči, ki ste nam dragi, kakor svetle oči: sveto katoliško vero in pa besedo materino! Po nemščini se je svoje dni krivovera v naše kraje vrinila, po nemščini se nam tudi v naših časih ponuja. Pade naša prava vera, pade tudi naša sreča; smo trdni Slovani, bomo tudi zvesti kristjani. In to nam Slovencem čez vse velja!« Narodopisne posebnosti. Piše Ivan Vrhovec. III. »Črne bukve.« operniške, črne bukve! Koliko bi bil pred sto leti ali moil lyrcb'ti pozneje, morebiti še sedaj dal pač marsikateri V^caSyS naših ubogih preprostih kmetičev zänjc, ko bi jih mogel ijjgjfegžSjal dobiti! Ž njimi bi bil poiskal cele kupe zlata in srebra, ki je neporabljeno in neuživano ležalo v zemlji pod kako rušo, pod kakim starim štorom, pod kako skrito skalo, koder je hodil morebiti vsak dan mimo, toda reva tega vedel ni. Bila je stara in dognana stvar, da je pokopanega v zemlji brez mere bogastva, veliko zakladov, vender le malo ljudij jih je znalo »vzdigniti«. Le malo jih je bilo toliko srečnih. Nekateri so jih pa gotovo znali; takšni, ki so hodili v črno šolo ali jim je sreča naklonila, bodisi kakorkoli že, »črne bukve.« Odkod bi mogel sicer ta in öni kär nanagloma takö dobro gospodariti, plačevati dolgove, odkod sicer mogel podreti staro leseno »bajto«, ki jo je bilo strah najmanjšega piša, in si sezidati hišo, da se je človeku srce smijalo, ko jo je pogledal? Tu ni bilo treba dolgo ugibati: »zaklad je dvignil«. Bilo ga je toliko, da ga je z dvema voloma odpeljal domöv; zatö se mu pa tudi voli od tistega časa niso več redili; kadar so bili v najboljši reji, prišla je nänje ta ali öna bolezen in po njih je bilo. Toda gospodarja ni bilo smčti milovati! Tega ni rad slišal, zakaj vse nesreče, poleg tega pa tudi vse obile in prevelike sreče so bile krive »črne bukve«. Ali teh si smel jemati še menj s kako besedico v misel. Po »črnih bukvah« je vzdihoval v prejšnjih dobah pač vsak preprosti kmetič, vender malokaterega je doletela sreča, da jih je dobil v roke, in če jih je, shranjeval jih je in skrival skrbneje nego najdražjo stvar na svetu. V denašnjih dneh so izgubile »črne bukve« sevčda že skoraj vso veljavo, vender se je pripetilo že meni samemu (in najbrž tudi marsikomu čestitih bralcev), da so me na mojih pčšpotih po oddaljenih hribskih vasčh povpraševali stari očanci najprej po ovinkih in potem, ko nisem hotel razumeti, na kaj merijo, kar naravnost po »črnih bukvah«. Umeje se, daje bil ves pouk o »črnih bukvah« in »črnošolcih« le bob ob steno. Pametneje je bilo, da sem se dajal sam poučevati; pri tem sem zvčdel, da je tisti, ki ima take dragocene bukve, lehko najsrečnejši človek na svetu, če le hoče. Nekdaj pa so morali imeti ljudje venderle take bukve v rokah, sicer ne bi bilo med preprostim ljudstvom toliko govorjenja o njih Zatö me je prav veselilo, ko mi je prinesel jeden mojih učencev pred nekaterimi meseci nekoliko starih zamazanih listov, mali ostanek nekdanjih obširnih »črnih bukev«, ki bi bile kakega preprostega kmetiča nekdaj sevčda mnogo bolj veselile. Kakšne so? — Mnogo preprostejše, nego bi človek pričakoval. Sevčda niso cele, kakor sem že rekel, ampak le majhen ostanek iz srede, le štirinajst drobno pisanih zamazanih listov, ki se pričrnS s »tretjo stvarjö« in 31. kapiteljnom ter se končajo s 44. Listi so zamazani in na vseh straneh, zlasti na oglčh močno ogoljeni. kar je najboljše znamenje, da so se jemali pogostokrat v roke. Vse kaže na to, da je nosil srečni gospodar to skrivnostno knjigo vedno s seboj in je ne del rad od sebe. Letne številke moje »črne bukve« nimajo. Morebiti se ne motim, če se mi zdč kakih sto let stare. Temu mi je priča močni popir, ka-keršen se v tem stoletji ni več narejal, izvrstno črna, še skoraj nič obledela tinta in po nekoliko tudi jezik. Napis »tretje stvari« slove: »SAROTENJE. Jest N. N. tebe sarutim per Bugu Agiufs Athnotos -f- Sotler te te-tragramathon. De se ti Paklinska Furia perkashesh u leipi zhluveshki podobi.« Že te besede nam svedočijo, da je bil človek, ki jih je pisal, ali bolje rečeno iz kakih drugih »črnih bukev« prepisal, Dolenjec in sicer preprost Dolenjec, kömur so se okorne črke izvijale le počasi in težavno izpod peresa; vender pa k m et ski človek najbrž ni bil, zakaj kmetje prejšnjih časov skorej niso znali ni brati ni pisati. Sodim 40* ga, da je bil ali kakšen izprijen študent -- študentje so bili »črno-šolci« na zelö dobrem glasu — ali pa kakšen grajski pisar, ki si je preprostost naših kmetov obračal v svoj prid. Slaba pisava nas ne sme motiti, zakaj grajski pisärji niso bili učenjaki in tudi lepopisci ne. Imel sem v rokah že mnogo listin grajskih pisarjev in oskrbnikov prejšnjih časov. Njih pisava je največkrat takö okorna, da jo more čitati le tisti, komur so se oči privadile sčasoma njih Čiri-Čari. Saj je zadoščalo, če je znal pisär zabeležiti, da je ta ali öni kmet opravil svojo tlačansko dolžnost, da je prinesel davek, oddal kok0š, kopüna ali kar je bil sicer v graščino dolžan. Jedino, kar bi nas utegnilo motiti in nas napotiti na to, da je bil vender kmetski človek, ki se je stežka navadil vsaj slovensko brati in pisati, je to, da nemških črk ni poznal, česar si o grajskih pisarjih ravno ne upam trditi. Na več krajih mu je bilo namreč zapisati z nemškimi črkami besedo »zerzerellus«, ki pa je ni znal. Zapisala mu jo je neka druga, nedvojbeno veliko izurnejša roka. Gospodar »črnih bukev« je imel torej človeka, komur se je zaupal in ga prosil pomoči v takö važni stväri. Razumel pa sevčda tega, kar je pisal, marsikaj ni. To pričajo grške besede v navedenem napisu »Athnotos« »Agiufs«, »Sotler«, tudi »tetragramathon« mu je šel nerad izpod peresa; »te« pred »tetra-gramathon« je le prvi zlog te besede, ki ga je pisalec pozabil prečrtati, ko se je v drugič z vsemi silami zagnal, da zapiše »tetragramathon«. Sicer pa mu tudi ni bilo dosti do tega, ali je bila beseda grška ali nemška, prav pisana ali ne, samö, da je bila neumevna. Take besede so se mu zdele najizdatnejše in neizogibne in niti jedno »zarotilo« ni brez njih. A kaj je hotel doseči mož s svojimi »črnimi bukvami«? — Vse, kar je dobrega na svetu, in posebno se otresti rev in težav, ki so ga trle. Pri tem pa mu je morala pomagati »peklenska furija«. Ali kakö preprost in slaboumen je bil ubogi človek, ki jo je pozival, zakaj, pozival jo je v imeni najsvetejših bitij, naj se mu prikaže brez hrupa in v pravi človeški podobi. Če nam pripovedujejo pravljice o groznem strähu, ki so ga čarodejci čutili, ko so v risu stoječi klicali hudobca, verjeli jim bodemo radi, če čujemo besede, s katerimi so ga pozivali. Prvo »zarotilo«, ali kakor se tudi čita: »ZITAZO« (citatio) slove: »Jest tebe sarotim peklenska Forja zerzerellus skus too beseido Caro Fadum est (caro factum est) jenu skus molitu Boshje, jenu skus Katiro je on soiga Edino rojenega sina na ta sveit dau. 2) Jest N. N. tebe zerzerellus sarotim skus use kervave Kaple Jesosa Christusa. 3) Jest N. N. tebe sarotim jenu Permorem skus Boga Hčylon jenu skus Boga Mesiasa, jenu skus Boga Ahomet. 4) Jest N. N. tebe sarotim jenu Permuram skus Muzh jenu martro jenu terpleine na-shiga Gospoda Jesosa Kristosa, jenu skus Use negou gaishlaine jenu shibe jenu shlakje jenu skus svite kervave rane, bi teu meni N. N. K pridu stati jenu pertruzat, pa jest N. N. tebe zarutim jenu per-morem skus Use Kervave Kaple katire je Kristus Nash Gospod na Ieisu svitiga Krisha Preliu, de se ti peklenska Foria zerzerellus u leipi zhluveshki Podobi bres usiga hrupa perkashesh.« Ubogi človek! Kolik strah je pač prebil izgovarjajoč te besede v tihi, samotni noči ter pričakujč, da se mu hudobec prikaže, ne morebiti v takšni podobi, v kakeršni ga je klical, temveč v takšni, v ka-keršni je gospodovala na dnu pekla! Temu »zarotilu« nasleduje prčcej drugo, prejšnjemu v vsem podobno, le da se sklicuje čarodejec v njem na sv. Trojico, sv. zakramente in sv. evangeliste ter »zerzercllusa« roti, naj se mu prikaže v človeški podobi, »bres prutigovorjenja jenu bres use shkode moj ga telesa jenu moje dushe. Obvari me ta svet titel IN RI, jenu obvari me Boh Abraham, Isak, Jakob. Amen.« Svoje duše pa naš slovenski čarodejec hudobcu nikakor ni nameraval zapisati. Pričakoval je pač pomoči od njega, toda le tem potem, da ga Bog, kömur je tudi hudobec podložen, prisili pomagati pobožnemu revežu, zakaj nad posvetnim blagom, nad zlatom in srebrom ima le hudobec oblast. Goreča molitev ubožčeva je imela jedino to namero, da Bog »peklensko furio« prisili pokazati siromaku zaklade. Slovenski čarodejec je bil prepričan, da je le z gorečo molitvijo in pobožnim življenjem in blagimi nameni mogoče kaj doseči. V 32. ka-piteljnu je zapisanih sedem dolgih in jako gorečih molitev do Boga Očeta in jedna še gorečnejša do Matere božje. Teh sedem molitev jc moral čarodejec prej obmoliti, predno se je smel »zarotila« lotiti, toda še poprej je moral iti k izpövedi in sv. obhajilu. A moliti jih ni smel, kadar in kakor bi se mu bilo zdelo, ampak moral je začeti na kakov mladi petek pred solnčnim vzhodom in moliti vseh sedem molitev osem dnij, vsak dan po trikrat, zjutraj, opöludne in zvečer : zjutraj s prižgano blagoslovljeno svečo. Moliti je moral na skrivnem, da ga ni nihče videl ter ni smel nikomur ničesar o svojih naklepih razodeti. Zatem šele naj je poskusil svojo srečo; a če se mu njegove prošnje niso uslišale, naj ni obupal, svetovale so mu »črne bukve« : »Če v osmih dneh ne boš uslišan, pa mol deset petkov zaporedoma, je pa gvišnu in resničnu, je velikukrat skušan blo. Ker sta v molitvi dva N. N. tam prosi 5. 10, 20 al 30.000 rainš. Prositi moreš, kolkcr češ; prošnja je frej postavljena. Jest te še enkrat opominam, de u imenu Jezusa začneš jenu s svetim imenam Matere boshje; to je: mainiga mora bit prejh ko boš molu, kam boš te dnarije obernu: pervič Bogu h časti, drugič sam seb k potrejb jenu tem revnim ludejm s potrebe pomagat, v tretjič vernim dušam k pomoč. Aprobatum est.« Iz istega 32. kapiteljna zvemo tudi, da prinaša hudoba denar na različne načine, najrajši prikrito. Nekaterim ga je prinesla takö, nekaterim takö. Nekaterim je kakšen »mandelc« kaj na prödajo prinesel; kupili so to stvar in nastali so iz nje denarji. Bilo jih je pa tudi mnogo, ki so denarje »zapadli«, ker niso hoteli pobrati, kar so na poti našli. Nekateri so našli na poti mrtvega psa, nesli ga domöv, kjer se jim je izpremenil v kup denarja. Zatö priporočajo »črne bukve« vsako stvar v takem slučaji pobrati in domöv nesti, in izpremenila se bode v denar. V 33. kapiteljnu se priporoča kakor posebni pomočnik revežev sv. Bernard. Razven dveh propisanih molitev mora čarodejec tudi v tem slučaji iti k izpövedi in k svetemu obhajilu potem pa kakšen mlad torek takrat, »ko se bosta dan in noč ločila« moliti 77 očenašev, 77 češčenasimarij in 77 včr; ravno toliko pa tudi v četrtek in soboto tistega tedna. Med molitvijo mora stati na kameniti plošči in imeti prižgano blagoslovljeno svečo; tudi med temi molitvami ga ne smč nihče videti. Po molitvi velevajo »črne bukve« lčči v postelj, ali zaspati ni smeti. Če se hudobec ne prikaže z denarjem, prikazal se bode drugo, če pa drugo ne, vender prav gotovo tretjo noč. »Tudi tu je snajdenu blu in probanu.« V 34. kapiteljnu je povedano, kaj störi človek, če hoče biti pri visoki gospödi uslišan. Zapisati mu je le treba na kakšen listič črke: »SABHNBSTTZGABNHSDS«, in listič privihati od palca na prvi prst. Prosi se, kar koli, vsemu se bode ustreglo! Kapitelj 35. preganja »mrzlico«. Imeti je treba tri oblate, na prvega se napiše: »+ in nomini patris -f Jesos 4- na druzega: -+- et Fili -f Nazarenus, na tretjega -f Spiritus Sancti -f rex Judeorum.« To je treba pred solncem na tčšče snesti in pri vsakem moliti 3 oče-naše in 3 češčenasimarije. Kaj svetuje 36. kapitelj, razvidno je težko, 37. pa se zopet bavi s tem, kakö dobiti denarjev. Kapitelj 38. uči, kaj je človeku storiti, da ga nihče ustreliti ne bode mogel. — Prej nego solnce vzide, naj si zapiše z drugim prstom, torej s kazäleem, po čelu črke: »INRI«. Kapitelj 39. uči', kakö se po hišah zakladi iščejo. Vzame se blagoslovljenega kadila, žvepla in belega voska. To se vse skupaj skuha, in od zmesi naredi sveča, ki jo je treba le vžgati in ž njo po vseh oglčh hiše iskati zaklada. Tam kjer sveča säma ugasne, tam je zaklad pokopan. Kapitelj 40. obseza pouk, kaj je človeku storiti, da vidi v sanjah, česar si želi, kapitelj 41. navaja pomočke, s katerimi se kakšna izgubljena ali zatajena reč zopet najde ali tatu prisili, ukradeno stvar prinesti nazaj. Mimogredč naj tu povem, da poznam v najbližnji okolici ljubljanski dva li tri čarodejce moškega in ženskega spola, ki se jim noben tat ne more ustavljati, da ne bi prinesel ukradene stvari nazaj; zatö prihajajo kmetski ljudje še sedaj obilo k njim v posvete in ne godi se jim slabo. Ne čudimo se torej, če vedö naše »črne bukve« pomočke proti kakeršnim koli neprilikam človeškega življenja. Pomočki so največkrat smešni, toda ljudje, ki so jih poskušali, včrovali so vänje takö živo, kakor v svoje vzveličanje ter včrujejo še danes, in to ne le v osamčlih vasčh, ampak celö v včlikih mestih, med katerimi Dunaj ni jedno zadnjih. Kdor se hoče uveriti, koliko prazne babje vere je Še pri teh včlikomeščanih, stöpi v sodišče in poslušaj tožbe oslepärjenih, prav smešno osleparjenih revežev. Časih se mu utegne še pripetiti, da mu bode prišumela k sodniku celö imenitna gospä v svili in žametu. V najnovejših časih je »peklenska furija« sevčda prec&j trmoglava. Zvedenci pravijo, da se za najhujšo »citacijo« več ne zmeni. Morda pa utegne vender jeden ali drugi čestitih naših bralcev imeti več sreče in ker je želimo vsakemu vrhovat koš, izdati jim hočemo vsebino 42., 43. in 44. kapiteljna. Kapitelj 42. obseza »enu gvautnu branje te šace kopat«: »Napiši na en pergament (sic!) te le pohštabe: Z F E TRI E A T V O RFIA F AND VSI V I. R. = Vm. + -f + ; oje teg te na dagalan.« Kar je lapidarnih črk so neznansko debele in velike, tolike, da polnijo skoro vso stran. Vidi se jim, da je imel čarodejec do tega pomočka največ zaupanja. S takö popisanim pergamentnim listkom je šel na kraj, kjer se mu je zdelo, da bi utegnil biti v zemlji skrit zaklad. Tu je pokopal poldrugo ped globoko pergamentni listič pod zemljo ter čakal na mestu dve ali tri ure. Če je bila slutnja prava in je bil res zaklad na tistem kraji kje pokopan, zagrmelo je, ali se zabliskalo; če pa zaklada tam ni bilo, bilo ni tudi slišati ali videti nobenega znamenja. Kapitelj 43. pripoveduje, kakö se zakladi »oznajo«: »Tam, kjer so zaplentani, poklekni najprej doli in moli k časti presvete Trojice in presvete Marije Magdalene in Boga, in svetega Danijela in sv. He- lene pet očenašev, pet češčenasimarij in jedno vero. Predno začneš, stori pred seboj na tleh tri križe in reci: N. N. tebe za rot im, zaklad, pri moči božji in pri človeškem postajanji Jezusa Kristusa, da ti, zaklad na kvišku greš, ravno takö kakor je Kristus naš gospod gori šel na les svetega križa. Ravno takö resnično pojdi gori ti zaklad, ali železo ali čisto zlato in srebro in denarji in vse, kar je tukaj zakopanega in zaplentanega. Tebi zapovem ti, zaklad, pri Bogu Očetu, Bogu Sinu in svetemu Duhu. Amen.« Kapitelj 44. obseza molitev, ki se mora razven druzih moliti o taki priliki k sv. Krištofu. V tej molitvi je povedano, da je zahteval sv. Krištof, ko je nesel sv. Dete čez Jordan, plačilo za svoj trud. Kristus mu je »obljubil«, da ga bodo malali na vse cerkve, ali ker sv. Krištof s tem še ni bil zadovoljen, moral mu je Kristus še nekaj primekniti: oblast nad vsemi zakladi v zemlji, toda ukazal mu, da mora ž njimi ubogim in revnim ljudem rad pomagati, če bi zahtevali. H časti tega imenitnega svetnika je čarodcjcu sösebno moliti. Le škoda, da je sredi te molitve naših »črnih bukev« konec. Zvedeli bi bili morebiti še marsikaj pomočkov, kakö se odpravi to ali öno zlö. A že to, kar smo čuli, uverja nas, da je človek, komur so rojile »črne bukve« in podzemeljski zakladi po glavi, zaradi njegovega takö malo razvitega duha, obžalovanja vreden človek, in taki so bili vsi njegovi vrstniki. A iz »črnih bukev« odseva takisto resnica, da tudi najnesrečnejši človek še vedno upa in samega sebe rad slepi: Vrhu tega pa smo spoznali še nekaj druzega: bistveni razloček v mišljenji našega slovenskega čarodejca nasproti nemškemu. Nemške pravljice nam pripovedujejo, da je mogoče zaklade dvigati le s hudičevo pripomočjo, a človek mu mora zapisati svojo dušo in prekleti vse, kar mu je bilo dotlej svetega. Naš slovenski čarodejec pričakuje od hudiča vso svojo srečo, vender le po pomoči božji in svetnikov. Do hudiča nima posebnega zaupanja ter omahuje med njim in svetniki, najrajši bi ne imel ž njim ničesar opraviti. Prepričan je, da ravno molitve so med nasvetovanimi pomočki najizdatnejše. »Graddve svitle zida si v oblsike, Zelčne irrite strivi si v puščdve, Povsöd vesele ltičice prižiga Ji up golj'fivi, k njim iz stisk ji miga.« Pevčeva zahvala.l) ^rodivši se dnč 8. ržnega cvčta leta 1807. v Poljanah poleg Kolpe, dovršil je ljudske in latinske šole v Karlovci. licej in bogoslovske študije pa v Ljubljani, kapelanoval od leta 1837. v Semiči, Kostelu, Mokronogu, na Trebčlnem, v Leskovci do leta 1851., potem je bil župnik na Planini do leta 185Ö. in končno v Čateži do smrti dnč 29. ržnega cvčta leta 1858. Ker je izvršil svoje prve nauke na Hrvaškem, navzel se je bil ilirske ideje, za katero je pisal v letih 1840. in 1841. v Gajevih listih, pozivajoč svoje rojake v ilirsko kolo. Ko se je navdušenje za to misel nekoliko poleglo in ko so si Slovenci ustanovili svoja glasila, bil jim je Kobe marljiv sodelavec. Prvi njegov spis v slovenskih listih sem zasledil v »Novicah« leta 1847.,2) z naslovom: »Beli Kranjci onkraj hribov Gorjancev in Koče-varjev ob reki Kolpi od Metlike do Osilnice.« Tu popisuje v šestih oddelkih nošo, jezik, närodne pesmi, katere posebno radi popevajo Poljanci; človek bi pre mislil, da je Vuk tukaj zbral svoje pesmi, takö so jednake srbskim; v potrdilo navaja nekatere. Potem navaja ženitovanjske navade, v katerih popevajo »Kraljeviča Marka«. Napösled navaja nekoliko njih pregovorov. Članek je za one čase res znamenit. Največji del njegovega slovstvenega delovanja je namenjen v to, da se Slovenci pobliže seznanijo s svojimi sosedi — s Hrvati in Srbi; v tem zmislu je spisan članek: »Ženitovanje v Dalmaciji poleg turške meje«.3) V Risnu in Dubrovniku se pravi pre »veriti dekle« ali »ve-riti se z dekletom = prositi za dekle«; — na široko opisuje vse šege in navaja tudi pesmi, ki se pojö ob tej priliki. V to stroko spada spis: »En dan na piru (ženitnini) v Krajini (Vojaški gränici)« *), kjer razkazuje, da je dobro postreženo z jestvinami, samö za vino je joj, ker hodi jedina posoda plošnata, držeča okolo 24 litrov silo počasi od soseda do soseda. Kdor ne zna napijati, ne smč sedeti na gorenjem 1) Jos. Marn, Jezič. XVII, str. 1.—16.; *) str. 163., 167., 170—1., 175., 178., 182.—3.; uredništvo »Novic« dostavlja: »Čast. gosp. pisatelja prosimo, nam večkrat za ,Novice1 kaj poslati«; 8) Nov. 1854, str. 62., 66.—7.; 71., 74.-5., 79-, 83.—4.; 90.. 95., 99.—100; *) Nov. 1853, str. 347. Črnomlji, v konci mize; kakö je treba opravljati ta posel, razkazuje članek »Srbske zdravice« *); takih je sedem: i.) v dobri čas od obeda; 2.) v boljši čas od obeda; 3.) v slavo božjo; 4.) v zdravje domačinovo; 5.) v zdravje prijateljsko; 6.) za častitost snida in shoda; in 7.) za mize, obraza in ustanka. V članku: »Znajte, otem na Koroško nazaj umeknili* (Cavalli, Storia di Trieste, pg. 53.). O tržaškem mestu ni skoraj duha ne sluha prva stoletja po preseljevanji närodov, ker so si ga bili vzhodni Gothi temeljito »privoščili«. In sedaj nastane vprašanje, od kod so prišli prebivalci novega Trsta? Ali mari iz Benetek, kamor se je bilo tudi mnogo Slovanov naselilo? (Arkiv za po-viestnicu jugoslavensku I. 38.). Ali ni naravneje, da so se v Trst selili ljudje iz njegove najbližnje okolice, kakor se to godi vedno in pri vseh mestih ? In prebivalci daleč okolo Trsta so bili jedino le Slovenci. Za to do-seljevanje Slovencev imamo direktne dokaze. Sam grad tržaški se je imenoval v srednjem veku »Tabor«. Kandlerju sevčda to ni ugajalo in zatö je rajši čital namesto Thabor »Chaboro*. In najstarejša čez 1000 let stara hiša v Trstu se imenuje »casa Travnar* (Piazetta Trauner v starem mestu) in to gotovo ne ix> kakem Italijanu. Sredi starega mesta, zadaj za municipalno palačo stoji še dandenašnji glagol ski nadpis na »casa Conti*, ki je nekdaj pripadala mestnemu pisärju Krištofu Canccllieri. O tem nadpisu pa Italijani ničesar nečejo vedeti, češ, da ne bi kazil italijanskega lica Trsta. G. župnik Sila je našel v »novi cerkvi* M. D. na Kontovelji, kjer je stal star mejnik tržaškega mesta, trinajst glagolskih nadpisov (»Edinost*, 1883, 1. 58.— 78.), med drugimi tudi tega: »1591 to pisah ja andre žakon od Rovina.* To vender dokazuje, da so leta 1591. še celö v Rovinji bivali glagoljaši. V prestari fari Dolina, še ne dve uri daleč od Trsta, ki je spadala k »mensi* tržaškega škofa, pisali so vse cerkvene matice z glagolico in torej so tam tudi glagoljaško mašo brali. In v bližnjem Kopru so frančiškani še v začetku našega stoletja glagoljaško mašo brali, kar potrjuje tržaški zgodovinar Mainati kot očividec (Croniche di Trieste I. 214.). Najsijajnejše dokaze za mnogoštevilno doseljevanje Slovencev z bližnjega Krasa v Trst nam podaje A. Marsich v svojih regestih, katere je prepisal iz listin stolnega kapitelja tržaškega in jih objavil v »Archeografo triestino* 1. 1883.—85. Iz teh regestov pozvemo veliko število takih oseb, ki so se iz raznih slovenskih vasij v Trst doselile in tam kot meščani ustanovile ter tu pri svečanih prilikah kot priče služile. Med takimi pričami čitamo n. pr. (da navedem le tri, štiri jasne slučaje): leta 1224. Domenico Siru'c (trikrat) in njegov zet Pentek\ leta 1235. g°sP* Vodanca in Imica, posestnici vinögradov v Trstu; leta 1256. Martin Mulec; leta 1260. Cer-?wgorus Sclavus, villanus capituli; leta 1267. Nicolo de Brenke (Breka), domiciliato a Trieste; leta 1273. Lopec Sclavus; leta 1297. Vrizegoj olivi de Bisuica (Bazovica) in Giusto Salocher (Zalokar), hišna posestnika v Trstu; leta 1328. Stoian de Landri, domiciliato a Trieste; leta 1366. Agostino Coses vende a Nicolo di Gabroviza, cittadino ed abitante in Trieste, una casa etc.; leta 1366. Nedelo figlio di Stoiano, Vechiesclavo (Večeslav); leta 1370.—1387. Peruxa (Perusa) de Prosecco, Nedelica, Nedelo, Pribec(Preveč), Papix (Papež), Martino Prosinez, Bisuiza i. t. d. i.t.d., vsi »domiciliati a Trieste. * I .eta 1417. je bil ,ser Nicolo de Petachiis (Petak, Petac) celö vicedom tržaški. Kakor se godi še dandenašnji, takö se je godilo tudi v srednjem veku: Slovenci so se neprenehoma selili v Trst, tam se udomačili, oženili, hiše in vinögrade kupili, tudi visoke službe dosegli, ali zraven pa pozabili svojega mäterinega jezika ter vzprejeli italijanščino nekaj zaradi trgovine, nekaj pa ker je bil italijanski jezik že mnogo bolj razvit od slovenskega. O vsem tem pa Tomasin ničesar neče vedeti, nego trdi na str. 88., da so šele »gegen Ende des vorigen Jahrhundcrtes (!) kamen sehr viele slovenische Familien nach Triest, aber nur wenige unter ihnen erwarben sich einen gewissen Ruf im Handelslebcn etc.« Kaj bi pa rekel dr. Tomasin, ko bi včdel, kaj je dnč 15. včlikega travna leta 1654. neki porojen Tržačan Ivan Anton Pellegrini (,et io sono della cittil di Trieste«) pred sveto roto v Rimu pričal 0 svoji domovini? Na vprašanje: ,An ejus patria sit in Germania, sine in Italia?* odgovoril je on: ,La mia patria e in Schiavonia! (takrat je spadal Trst politiško še h Kranjski). (Črnčič, Priloži k razpravi: Imena Slovjcnin 1 Ilir itd., Starine XVIII, pg. 139.). Pravičnejši je dr. Toniasin Hrvatom, ker na str. 66. pripoveduje, da so se že okolo leta 600. po Istri naselili. Takrat pa da so bili še divji barbari, »erst im XI. Jahrhundert und noch noch mehr seit dem XV. Jahrhunderte, als Venedig Istrien erworben hatte (to se je zgodilo večinoma že v XIV. stoletji), fingen sie an friedliche I^andleute zu werden.* To je prvi slučaj, da kakšen italijansk zgodovinar dopušča Hrvate takö zgodaj v Istro: Franceschi v svojem glavnem delu ,L* Istria* trdi, da so se Slovani po Istri v večjem številu naselili šele po letu 1400., ko je bila kuga zelö deci-mirala isterske Italijane. Dr. Tomasin je pa že leta 1199. našel v Barbani župana Pribislava in v Galinjani župana Dražita (Kandier, Notizie storiche di Montona, pg. 278). I,eta 1377. je daroval patrijarh oglejski nekoliko občinskih zemljišč »gastaldio, župano, podžupano, indicibus et universitati castri Pinguenti« i. t. d. Kjer so bili župani in podžupanje, tam so morali pač tudi Slovani biti, in tega si dr. Tomasin vender ne upa prezirati, kakor so to storili njegovi predniki Kandier, Franceschi e tutti quanti. Vender pa nam ni smeti misliti, da dr. Tomasin vestno porablja vse vire in nepristransko objavlja to, kar govori za razširjenost hrvaškega življa po Istri. Takö navaja n. pr. poročilo puljskega škofa Alvise Marcello (okolo 1. 1655.), kakö so se Perojci iz Črne Gore naselili v Istro. Ali o tem, kaj puljski škof prčcej potem piše, o tem dr. Tomasin trdovratno molči. Alvise Marcello namreč poroča o svoji škofiji in piše doslovno: »40.000 animae sunt in mea dioecesi, sed 4000 tantum I tal i (v Pulji, Vodnjanu, Galežani in Fazani), reliqui illiricae lingue, omnes tarnen catholici.« (Archeografo triestino 1888., pg. 18.). Tudi drugod se dr. Tomasin ne kaže baš natančnega. Na str. 18. trdi n. pr., da so se škedenjski San ein i doselili iz Turina v Trst; na str. 65. spodaj v opazki pa trdi o njih: »Wie schon bemerkt, stammen sie aus Cremona.* — To poslednjo novico je posnel dr. Tomasini iz Kand-lerja, ki nekje takö-le modruje: > Tržaški škof Rudolf Pedrazzani (1. 1302. do 1322.) je bil dom! iz Cremone; blizu Cremone je vas Sancino, ergo: je škof Pedrazzani poklical Sancinc iz Cremone!* Kaj ne, da je to izvrstna logika? — Nič ne dč, samö da služi strankarskim namenom! — Poštenejši je vender dr. Swida, ki v programu tržaške realke leta 1882. na str. 12. tako-lc piše: »Weniger feststehend dürfte die Angabe Kandlers sein, für die ich bisher keinen urkundlichen Beweis finden konnte, dass der Ort Servola in vergangenen Zeiten einmal von Ankömmlingen aus Crcmona besetzt worden sei.« I)r. Tomasin utemeljuje torej na krivih, popolnoma izmišljenih trditvah dr. Kandlerja, o katerem celö tržaški arhivar Hortis odkritosrčno priznava, da se mu ne more prav čisto nič zaupati. To pa dra. Tomasina nič ne moti, v dosego namena svojega mu je dober vsak pomoček. In takö vara on sebe in vse lahkoverne Italijane, zraven pa pozablja evan-geljskega nauka, da »spoznani resnici ustavljati se je greh zoper sv. Duha!« *) Tudi drugih manjših pomot (tiskarskih in stilistiških) je v knjigi dr. Torn asinovi vse polno. Iz mnogih napak naj navedem samö nekoliko stilistiških cvetic; na str. 89. piše on n. pr.: ,Diese Familiennamen gehören der serbisch-orthodoxen Religion an.* Na str. 72. piše: »Obwol die meistern (Bewohner Istriens), geben sich doch heutzutage ihre Seelsorger und Lehrer viel Mühe, sie zu civilisiren etc.* Neodpustna je nevednost Tomasinova gledč slovenskega jezika, ker na str. 69. piše, da pomeni breg = Felsen, grad = Berg, dol = die Anhöhe, dräga = der Abgrund, jčz = die Hecke, komarnjak = das Wespennest, potok = die Quelle i. t. d. I^ksikografi slovenski, pridite se k dr. Tomasinu učit svojega jezika! V koš s takšno sušmarijo in premišljeno sleparijo! S. II. *) In dr. Tomasin je — katehet. abs. 83 »3 »7 I 4 2 I I 0/ /0 0 io\»o »3-93 3 «o »M °-8S abs. 2 11 — — — — — — ">/ 10 »S'30 »4-I0 — — — — — — abs. 35 24 '7 I 4 2 I I u/ /0 62 W «7,7 12 dO 0-75 2V '".t °*76 Statistična črtica dijaštva avstrijskih visokih š61. Spisal Jos. Apih. (Konec) IV. Ruddrske akademije. Te vrste zavode imamo v Ljubnem na Štajerskem in v Pribramu na Češkem; oba zavoda sta imela koncem šolskega leta 1886/7. 135 slušateljev, in sicer Ljubno 122, Pribram 13. Närodnost dijakov obeh akademij kaže nastopna tabela, katera se nanaša na vse dijake s 6 ogerskimi vred: Akademija Nemcev Čehov Poljakov Rusiuov Slovencev Rumunov Madjarov drugih v Ljubnem Pribramu Skupaj Odstotki pojedi-nih närodnostij med stanovnikvom 36'.,, 23*.. 14« *2"8, 5« °w Dijakov hrvaških in laških na teh akademijah ni nič, pa tudi Čehi, Poljaki, Rusini in Slovenci so nedostatno zastopani, torej so pasivni; jedini aktivni so (ako ne jemljemo Madjarov in Rumunov v poštev) Nemci. Ker pa odpade povprek po 1 dijak na 164.444 Avstrijcev, biti bi moralo slovenskih rudärskih akademikov 7, čeških 31, rusinskih 16, poljskih 19;' iz teh številk se lahko razvidi, za koliko smo zaostali Slovani tudi tukaj ; vender pa je tu imenoma naš dolg dokaj nižji od önega, ki smo ga našli pri prej navedenih visokih šolah. Po veroizpovedanji je bilo med önimi akademiki katolikov 120 = 88 89pravoslavnih 3 = 2 20%, evangelikov 9 == 6'66°/0, Židov 3 = 2'20®/0. Katoliki, katerih je 9i'3°/0 vseh Avstrijcev, imajo torej premalo akademikov, pravoslavni so razmerno prav zastopani, evangeliki preugodno — židje pa, signatura mnogim drugim visokim šolam, n. pr. dunajski univerzi, imajo strah pred j>odzemeljskimi učilnicami praktičnega rudärstva in zatö ne kalijo radi krščanskega značaja naših rudärskih akademij. O tej svojosti židovskega značaja smo govorili že nekje drugod. 4s V. Visoke šole za umčtnosti. Semkaj spadata tudi samö dva zavoda: akademija obrazovnih umčt-nostij na Dunaji in umčtnijska šola v Krakovem. Oba zavoda sta imela koncem šolskega leta 1886/7. 374 dijakov, med njimi 25 Ogrov, 5 Hrvatov, i Rumunca, torej 31 inozemcev, katere je treba odšteti, takö da se nam pokaže po narodnosti nastopna razvrstitev: Dijaki po narodnosti Vseh dijakov te ndro'lnosti Rektificirani broj Odstotki dotične ndrodnosti . ... . med skupnim avstr med dnastvom . ' ... ' stanovmstvom Nemcev 232 218 63 JO 36-7O Cehov 25 25 7'ss 23 77 Poljakov 90 90 26 17 Hs« Rusinov 3 3 O« Slovencev 2 2 5*33 Hrvatov in Srbov 3 i Lahov 2 2 307 Rumunov 0 0 °'fS Mad ja rov 14 i °to drugih 3 i 0,0 Uverjeni smo, da nismo krivice storili oiti Nemcem, niti Madjarom in Hrvatom, znižavši jim absolutno in relativno razmčrje. Ipak so Nemci vse ndrode pustili za sabo in poleg njih so jedini Poljaki še izdatno aktivni — gotovo lep dokaz, kakö umestna je bila osnova poljske umetniške šole na poljski zemlji. Vsi drugi närodi, med njimi tudi Slovenci, so pasivni, in ne-dostatek pri t<^h narodih je posebno velik, ker se smejo Nemci in Poljaki ponašati z izredno velikim prebitkom; dočim pride 1 nemšk umčtnišk akademik na 36.743 Nemcev, in pri Poljakih 1 poljsk akademik že na 36.000 Poljakov, smč se pri nas stoprav 570.000 Slovencev ponašati z 1 slovenskim akademikom, pri Rusinih pa je dotično razmerje že celö 1 : 900.000 in pri Čehih 1 : 204.000, tedaj tudi silno neugodno v priliki s povprečnim razmčrjem 1 : 64.720. Naš dolg znaša celih 80%, češki 69%, rusinski celih 93*4% • Čehi imajo vsaj svojo umčtelno obrtno šolo v Pragi, ki je srednja šola višje vrste in mnogo koristi na polji umčtnega obrta; Slovenci, Rusini in Hrvatje pa niti takega zavoda nimamo, zatö je naše po-ložje še mnogo neugodnejše, nego bi sodil človek po navedenih številkah. Narodnostno razmčrje obeh zavodov je bilo nastopno: A kade dunajska krakovska mi j a > v Ü s v Čehov Poljakov Kusinov Slovencev Hrvatov > 0 «C .3 Kumunov Madjarov X. 'So = C abs. 232 25 IO 3 2 3 2 — 14 3 78'w 3 40 »'oo 0« I'oo — 4'-* '*00 abs. 80 % 100 00 katolikov pravosl evangel Židov drugih abs. 245 3 22 »9 5 0' .0 83 40 100 7« 644 T • * 70 abs. 78*) - — 2 — 0/ Io 97*50 — — — abs 323 3 22 21 5 0/ (0 01 o*:« 5'«9 5"Ö2 "M Dunajska visoka šola za umčtnosti igra, kakor kaže naš pregled, isto tmednarodno4 ulogo, kakor posestrime ji univerza in tehnika. K bratom Poljakom ne vleče srce niti Jugoslovanov niti Sevcroslovanov; nemščina zavzema tudi na polji umetniškega izobraževanja za Slovane mesto mcdnjl rodnega učnega jezika. Z ozirom na veroizpovedanje je na šoli dunajski krakovski Skupaj Tudi tukaj katoliki niso aktivni, kakor tudi pravoslavni ne; ravidi se pa tudi, da židje, dasi jim je razmčrje ugodnejše nego v prebivalstvu, vender ne tiščč takö hudö v zavode za gojitev obrazovnih umčtnostij, tem živahnejše je njih zanimanje za druge umetnosti, imenoma za igrokaz; pravi razlog tej prikazni pa tief v svojstvih židovske nravi. Sledeč oficijalni razvrstitvi visokih söl, smo dospeli zdaj k VI. Bogoslovskim učil iščem, o katerih smemo reči da bi jili imeli postaviti raz našega slovenskega stališča na prvo mesto, kakor nas bodo uverile nastopne številke bogo-slovcev, ki se šolajo prvič na fakultetah in drugič v semeniščih in samostanih. O slušateljih bogoslovskih fakultet, združenih z univerzami, smo že govorili; a so tudi bogoslovske katoliške fakultete samč zäse: v Olomuci in Solnemgradu. Da dobimo pravi razgled o duhovniškem narastaji, moramo tukaj ozir jemati na bogoslovce fakultet, semenišč in samostanov. Katoliške *) Na str. 25. knjige »Statistik der Unterrichtsanstaltenc je navedenih poleg 2 Židov So katolikov, kar je očitna pomola, ker je vseh «lijakov samd So bogoslovske fakultete (dunajska, graška, inšpruška, praska, krakovska, lvovska, olomuška, solnograška) so .^tele poleti 1886/7. slušateljev, semenišča rimsko-katoliška 1.843, grško-katoliška 24, armensko-katoliška 12, torej vsa semenišča 1.879; vseh bogoslovcev katoliških je bilo tedaj 3.477 in pride po i bogoslovec na 5.780 katolikov vseh obredov. Bogoslovci katoliških fakultet so se delili v nastopne närodne skupine, pri katerih smo razmerno odšteli tistih 102 bogoslovcev z Nemškega, 62 iz Ogerske, 2 iz Hrvaške in 54 iz Švice, kateri bi preveč pomnožili broj nekaterih närodnostij. Dijaki Število vseh dijakov Kektificirani bro' Odstotki dijakov po narodnosti dotične nrirodnosti J med bogoslovci fakultet Nemcev 514 376 27^ Čehov 494 494 35'«j Poljakov 178 178 I29() Rusinov 307 307 22-.i0 Slovencev 6 0 o40 Hrvatov 6 4 Lahov 10 10 o*;3 Rumunov — — — Madjarov 41 I O'0T drugih 42 2 0"14 Slovenskih slušateljev bogoslovskih fakultet je torej samö 6, uprav takö malo je Hrvatov in Lahov; znatno je število bogoslovcev önih närodov, ki imajo na svoji zemlji bogoslovske fakultete; pa te prilike ne porabljajo vseh doti en i h närodnostij v isti meri; Nemci n pr. so ravno takö razmerno preslabo zastopani, kakor avstrijski in katoliški Poljaki; tem bolj se odlikujejo v tem ožim Čehi in Rusini, ki so svoje * zgodovinsko-politiške« gospodarje, Nemce in Poljake daleč prekosili. Celö med bogoslovci graške univerze je 36*2°/0 Cehov, med önimi v Pragi celö 8r5°/0, med dunajskimi tudi še I2'44°/o> v Olomuci pa celö 89%. Lvovska fakulteta broji poleg 75 Po-jakov 286 Rusinov. Med 1.879 gojenci katoliških semenišč in samostanov pa je bilo Nemcev 647 = 34'48%, Čehov 554 = 29-48°/0, Poljakov 152 = 8-o8°/0, Rusinov 24 = 1 27%» Slovencev x73 = 9-20°/0, Hrvatov 125 = 6 65°/0, Lahov 192 = 10*2 i°/0, drugih (Armencev) 12 = o'63°/0. Prav soditi moremo pa stoprav, ako jemljemo ozir na skupni broj bogoslovcev vseh katoliških obredov: bilo jih je poleti 1886/7. 3-47 7> 0%) V samostanih: Slovencev Čehov Hrvatov Lahov Nemcev v kamniškem v tirolskih 2 — I — I (5°°/o ~ 2 5 °/o - 2 5 °/o) 9 i — 156 215 (°/o«-39 - °/o 4° »5 °/oS6J V ljubljanskem in mariborskem semenišči je torej Slovencev nad in poleg njih so zgolj še bogoslovci drugih slovanskih närodov; nasproti pa ni v goriškem in celovškem semenišči niti tretjina bogoslovcev slovenskega rodu, pač pa so Slovenci v goriškem vsaj v relativni večini, dočim tem oziru stoprav drugo mesto. Za samostansko življenje imajo Slovenci, ako nas ne varajo zgoraj navedene številke, malo zanimanja. Leta 1868. štele so vse tedanje bogoslovske fakultete 1.189 katoliških bogoslovcev ; med njimi je bilo Nemcev 38-26%, Cehov 16 85%, Poljakov 8*75%, Rusinov 24 54%, Jugoslovanov 2 61 %, Lahov 109%, Rumunov 2*78%, drugih 5'i2%, in sicer je bilo jugoslovanskih bogoslovcev 31; 1. 1886. pa samö 12, padlo je torej za več nego polovico; padlo je pa tudi razmčrje Nemcev za 6-09%, Rusinov za 5*33°/0, Lahov za 0*47%; napredovali so pa Cehi od 16-85% na 3°'9,0/o> Poljaki od 8*75% na 11*14% in razn' när°di od 5'12% na 5-19%. V semeniščih in samostanih je pa bilo 1868. 1. 2.034 katoliških bogoslovcev, torej za 155 več nego 1. 1886 7.; bilo je takrat med njimi 39'39°/o Nemcev, 23-99% Cehov, 7*57% Poljakov, 18 88% Jugoslovanov, 9'93% Lahov, 0*24% Madjarov, zboljšalo se je torej relativno razmčrje pri Čehih na 29 48%, pri Poljakih na 808%, pri Lahih na 10 21%, pri Madjarih in pri drugih na 0*63 ®/o J ti narodi so prekosili Rusine, Jugoslovane in Nemce. Za pravoslavne bo gos lovce sta pri nas dva zavoda: fakulteta černoviška in bogoslovni zavod v Zadru. Oba skupaj sta imela 1886/7. 1. 75 slušateljev, in sicer je bilo na černoviški fakulteti 10 Rusinov = 16-9% ondotnih slušateljev, 49 Rumuncev = 83*1° 0; na zadrskem učilišči 16 Srbov = 100%. Med vsemi pravoslavnimi bogoslovci je bilo torej Rumuncev 65*3°/o> Srbov 21-3% in Rusinov 13-4%; povprek pride 1 bogoslovec na 6.666 pravoslavnih duš, kar je ugodno razmčrje. Evangeliški bogoslovci se izobražujejo na evangeliški fakulteti dunajski; bilo jih je 1886/7. 1. 40, med njimi Nemcev 20 (= 50%), Čehov 13 (= 32-5o/0), Poljaki 3 (= 7-5o/0), Madjarji 3 (= 7-5%), Hrvat 1 (= 2'5 %)• zadošča ta narastaj, ne moremo presoditi, zdi se nam pa razmčrje neugodno, ker pride 1 evangeliški bogoslovec na 10.000 evangelikov. Statistika nam pripoveduje dalje, koliko bogoslovcev je prišlo v bogoslovne študije (izvzemši katoliške vseučiliške bogoslovne fakultete) z izpri-čevalom zrelostnega izpita in koliko samö z navadnim gimnazijskim iz-pri če valom. Prineslo je izmed vseh bogoslovcev te cerkve rimsko-katoliških bogoslovcev izpričevalo zrelosti 1.744 = 81.1 °/o o/ /0 zjed. in arm.-kat. „ „ „ 36 = 100 pravoslavnih „ „ „ 7 = 437 °/0 evangeliških „ „ „ 37 = 92*50/0 Najboljše razmčrje je torej pri zjedinjenih in armenskih katolikih, najslabše pri pravoslavnih. Ni nezanimivo navajati dotičnega razmčrja katoliških bogoslovnic v pojedinih deželah, ker so tu res ogromne razlike. Bilo je med katoliškimi bogoslovci isterskimi (frančiškanje v Koriiju) z izpiloni zrelosti 100 °/0 1 jrinm. ixpricevalom O'O°/0 moravskimi...... „ „ 99 3 „ „ „ „ 07 „ češkimi......„ „ „ 99*1 „ „ „ „ 0*9 „ gališkimi....... „ „ 90*8 „ „ „ „ 9 2 „ gorenje-avstrijskimi . . . „ „ „ 86 8 „ „ „ „ 13 2 „ koroškimi....... „ „ 83 4 „ „ „ „ 16 4 „ kranjskimi ...... „ „ 78-4 „ „ „ „ 216 „ niže-avstrijskimi ....„„ „ 77%m » » » 2S°/o» štajerskimi...... „ „ 75 3 » ». .» » 24 7 „ solnograškimi ....„„ „ 69 3 „ „ „ „ 307 „ tirolskimi......„ „ „ 68-3,, „ „ „ 317», goriškimi....... „ „ 52 6 „ „ „ „ 47'4>. dalmatinskimi ....„„ „ 17-5 „ „ „ „ 82-5 „ LISTEK. Odlikovanje. Č. g. pater Ladislav Ur oval, od leta 1859. profesor slovenščine in klasičnih jezikov na c. kr. včliki gimnaziji v Rudolfovem, stopil je s koncem preteklega šolskega leta v stalni pokoj. Pred nekoliko tedui je Nj. Veličanstvo temu zaslužnemu veteranu slovenskih pisateljev, ki nam je v prejšnjih letih pojasnil toliko prepornih slovniških vprašanj, za njegovo odlično tridesetletno službovanje podelilo zlati zaslužni križec s krono, katerega so dnč 29. viuotoka t. 1. slovesno pripeli na prsi vrlemu možu. Želimo od vsega srca, da bi p. Ladislav še mnogo let užival svoj dobro zasluženi pokoj. Po novem letu hočemo priobčiti v našem listu životopis tega odličnega pisatelja, ki je s svojimi spisi s; po svojih učencih toliko vplival na razvoj književne slovenščine. Razpis častnih daril. Da bi pospešila razvoj slovenske pripovedne književnosti, razpisuje »Matica Slovenska« po določilih Jurčič-Tomšičeve ustanove 300 goldinarjev častnega darila dvema poveš t ima slovenskima, in to: a) 200 gld. povesti, obsezajodi najmenj 10 tiskovnih pol, in bj 100 gld. povesti, obsezajoči najmenj 5 tiskovnih pol. Snov obema povestima bodi zajeta iz zgodovine ali sploh iz življenja naroda slovenskega. Obe povesti morata biti pisani takö, da po obliki in vsebini svoji ustrezata umetniškim zakonom pripovedne književnosti ter poleg tega ugodita literarnim namenom »Matice Slovenske«. Pisatelj, kateremu se prisodi častno darilo iz novcev Jurčič-Tomšičeve ustanove, prejme vrhu tega za svojo povest še navadno pisateljsko nagrado, katere plačuje »Matica Slovenska« po § 15. svojega opravilnega reda po 25 -40 gld. za tiskovno polo. Rokopisi naj se brez pisateljevega imena pošiljajo odboru »Matice Slovenske« do 1 oktobra iSgi. 1. Pisateljevo ime naj se pridene rokopisu v zapečačenem listu, na katerem je zapisano dotično geslo. Večkrat se je poudarjalo, da »Matica Slovenska« podaja svojim članom premalo leposlovnega berila. S tem razpisom hoče MatiČin odbor pokazati, da ga je resna briga, po vsi svoji moči pospeševati tudi razvoj leposlovne književnosti slovenske ter članom svojim podati v roko lepo zabavno knjigo. Zatorej se pa podpisani odbor tudi nadeje, da ga bodo pisatelji slovenski podpirali v njegovem trudu ter se častno odzvali njegovemu domoljubnemu pozivu. V Ljubljani 31. oktobra 1890. Odbor »Matice Slovenske Poziv slovenskim pisateljem! Odbor »Matice Slovenske« se obrača do vseh rodoljubnih pisateljev slovenskih z iskreno prošnjo, da bi lim preje tem bolje poslali kaj primernih doneskov za prihodnji »Letopis«. Kakor letos se bodo sprejemali tudi v prihodnjem letu samo izvirni znanstveni in znanstveno-poulni spisi iz raznovrstnih strok Človeškega znanja; vender je želeti, da bi čestiti gospodje pisatelji svojim razpravam izbrali take predmete, ki ugajajo potrebam naroda slovenskega ter zaradi svoje splošne zanimljivosti prijajo večini Matičinih društ-venikov. Rokopisi naj se pošiljajo najpozneje do konca marcija 1891. 1. predsedništvu »Matice Slovenske« v Ljubljani. Po pravilih določena nagrada v »Letopis« vsprejetim spisom se bode izplačevala, kadar bode knjiga dotiskana. V Ljubljani 31. oktobra 1890. V imenu »Matice Slovenske«: Prvomestnik: Josip Mam. Odbornik: Anton Bartel. Doktor Štefan Kočevar, rodoljub in pisatelj slovenski. Spisal in založil Božidar Flegerič. Natisnola »Narodna Tiskarna« v Ljubljani 1890, m 8. 63 str. — Cena broširani knjižici 40 kr. — Najplemenitejšim domoljubom, kar jih je porodila zemlja slovenska, prištevamo ranjcega dr. Štefana Kočevarja (porojenega dnč i j., v čl. srpana 1808 1. v Središči, umršega v Celji dnč 22. svečana 1883. K), bivšega prijatelja Gaju, Stanku Vrazu, Preščrnu, Cafu in Trstenjaku. Dasi ni bil produktiven pisatelj — šele nekoliko mesecev pred smrtjo svojo je nrfrodu slovenskemu poklonil drobno knjigo »Slovenska mati«, ki je plod mnogoletnih njegovih izkušenj, — vender je s svojim moškim značajem, vedrim duhom, plemenitim srcem neizmerno vplival dolgo ddbo petdesetih let na štajersko-slo-venski närod, bil ljubljenec in voditelj njegov. Zelo nam je ustregel g. Flegerič, da je temu vrlemu možu postavil lep spomenik s tem. da je temeljito in zanimivo opisal Ko Čevarjcva otročja in dijaška leta ter njegovo mnogostransko zdravniško in rodoljubno delovanje. Posebno nas je zanimalo zvedeti, da se je prapraded Kočevarjev imenoval Andraž Strgar, ki je, vojaški begunec, prišel v drugi polovici 17. stoletja iz Kočevja na Kranjskem v Središče, kjer se je oženil ter dobil imč »Kočevar« — celö v matriki. Tudi o drugih znamenitih slovensko-štajerskih rodoljubih nam objavlja g. Flegerič mnogo zanimivih podatkov. Lični knjižici zatorej želimo mnogo bralcev in kupcev. Pisateljsko podporno društvo šteje koncem leta 1890. leta 1 častnega člena, 8 ustanovnikov,25 pravih in 72 podpornih društvenikov, skupaj torej 106 členov. — A, Častni člen: Josip Juraj Strossmayr, vladika bosniški in sremski — B. Ustanovniki: dr. Ce-lestin Fr., kr. gimn. prof v Zagrebu; Gorup Jožef, veletržec na Reki; Hren Fr., vele-tržec v Ljubljani; Ilribar Ivan, glavni zastopnik banke »Slavije« v Ljubljani; dr. Tavčar Ivan, odvetnik v Ljubljani; dr. Turner Pavel, zasebuik na Dunaji; dr. Vošnjak Jožef, deželui odbornik v Ljubljani; Vošnjak Mihael, inženir v Celji. — C. Pravi društve-niki ljubljanski: i. Bartl Anton, c. kr. gimn. prof.; 2. Foerster Anton, stolni dirigent; 3. Funtek Anton, učitelj C. kr. strok, šol; 4. Grassclli Peter, župan ljubljanski; 5. dr. Gre-gorič Vinko, zdravnik; 6. Kjun Karol. kanonik; 7. Lah Evgen, mag. koncept, pristav; 8. Leveč Frančišek, c. kr. prof. na realki; 9. dr. Majaron Danilo, odvetn. koncipijent; 10. Orožen Frančišek, c. kr. prof. na učiteljišči; 11. Pire Gustav, tajnik c. kr. kmet- družbi; 12. Ple teršnik Maks, c. kr gimn. profesor; 13. dr. Poklukar Jožef, deželni glavar; 14. Rutar Simon, c. kr. gimn. prof.; 15. Suman Jožet, c. kr. dež. šolski nadzornik; 16. Tomšič Ivan, c kr. vadn. učitelj; 17. Zupan Tomo, c. kr. gimn. prof.; 18 Žitnik Ignacij, stolni vikar; 19. Žumer Andrej, mestni učitelj. — D. Pravi društveniki zunanji: 20. Jesenko Janez, c. kr. gimn. prof. v Trstu; 21. Kersnik Janko, c kr. notar na Brdu; 22. Pintar Luka, c. kr. gimn. prof. v Novem Mestu; 23. Poznik Radivoj, c. kr. inženir v Dunajskem Novem Mestu; 24. Kaline Janko, c kr. notar v Senožečah; 25. Svetec Luka, c. kr. notar v Litiji. — E. Podporni društveniki ljubljanski: 1. dr. Ambrožič Frančišek, mestni zdravnik; 2. Arce Rajko, c. kr. poštni blagajnik; 3. Bayr Alojzij, c. kr. rač. svet.; 4 Bergant Frančišek, c. kr. poštni'oficijal; 5. dr. vitez Bleiweis Karol, primarij; 6. Bouač Ivan, knjigovez; 7. Bfezina Frančišek, železu, uradnik; 8. Detela Oton, dež. odbornik, 9. Dev Julij, oskrbnik m. klavnice; 10. Dolenec Oroslav, trgovec; 11. Drenik Frančišek, gl. zast. »Foucičre«; 12. Duffč Ivau, mestni inženir; 13. dr. Ferjančič Andrej, c. kr. drž. pravd, namestnik; 14. Grbič Frančišek, ravnatelj »Glasb. Mat,« ; 15. dr. Gross Frančišek, c. kr. sodn. pristav; 16. Hafner Jakob, ravnatelj priv. učilišča; x7. Hanuš Jaromir, mestni inženir; 18. IIolz Vatroslav, uradnik banke »Slavije«; 19. Hribar Dragotin, upravitelj »Nar. Tisk.«; 20. Hribar Frančišek, usnjar; 21. Jenko Ivan, c. kr. poštni uradnik; 22. dr, Jenko Ljudevit, zdravnik; 23. Juvančič Ivan, trgovec; 24. Kadilnik Frančišek , knjigovodja; 25. Kalister Ivan, zasebnik; 26. dr Kapler Jožef, c. kr. okr. zdravnik; 27. Knez Anton, trgovec; 28. Kokalj Matija, c. kr. poštni uradnik; 29. KošiČek Ivan. c. kr. poštni uradnik; 30. dr. Krisper Valentin, odvetnik; 31. Križaj Jožef, mestni komisar; 32. Kušar Jožef, trgovec; 33. Lederhas Ljudevit, c. kr. gimn prof.; 34. Lisec Ivan, železn. uradnik; 35. Lukmann Jakob, c. kr. rač. svet.; 36. ces. svet Murnik Ivan, dež. odbornik; 37. Ničinan Marija; 38. dr. Papež Frančišek, odvetnik; 39. Petelin Martin, gimn. prof.; 40. Petričič Vaso, trgovec; 41. Pire Karol, prof, na realki; 42. Pleško Karol, c. kr. dež. sod. svetnik; 43. Poljanec Alojzij, oskrbnik prisilne del.; 44. Premk Anton, c. kr. poštni kontrolor; 45. Pfibil Ivan, knjigovodja banke »Slavije«; 46. Prosenec Jožef, gl. zast. »Unio catholica« ; 47. Ravnihar Frančišek, dež. knjigovodja; 48. Ravnikar Ljudevit, c. kr. dež. sod. svetnik; 49 Razinger Anton, mestni učitelj; 50. Rohrmann Viktor, tvomičar; 5 (. Sou van Frančišek, veletržec; 52. Strohmayr Rajko, železn. uradnik; 53. Svetek Anton, c. kr. rač. revident; 54. Svetek Ivan, železn. uradnik; 55. Sešek Ivan, mag tajnik; 56. Trstenjak Anton, kontrolor m. hran.; 57. Valentinčič Ignacij, gl. zast. »Austrie« in »Concordie«; 58. Vesel Kajetan, c. kr. rač. revident; 59. Vohinec Fr., železu, uradnik; 60. Vrabec Matija, c. kr. tin. uradnik; 61. Zagorjan Anton, notarski uradnik; 62. dr Zupancc Jernej, c. kr. notar; 63. dr. Zupanec Frančišek, c. kr. zdravstveni koncipist; 64. Zupančič Filip, stavb mojster. — /''.Podporni društven iki zunanji: 65. Brce Anton, župnik v Šent-Lambertu; 60. dr Ipavec Benjamin, zdravnik v Gradci; 67. Novak Jan., c. kr. rudn. nadsvetnik v Idriji; 68. Novak Mihael, c. kr. okr. sodnik v Kostanjevici; 69 Plantan Ivan, c. kr notar v Radovljici; 70. Podkrajšek Frančišek, načelnik postaji na Savi; 71. dr. Sernec Jožef, odvetnik v Celji; 72 dr. Žižek Anton, zdravnik v Vojniku, Aškerc v nemškem prevodu. Ob svojem času smo obljubili, da priobčimo dvč Aškerčevi romanci, kateri je izborno na nemški jezik preložil g. Anton Funtck ter ji objavil v »Laibacher Zeitung« z dnč 9. malega travna t. !. Evo ju! Des Sari Iiier also die Stätte, wo einsam er ruht, Wo Frieden gefunden sein wallendes Blut; Der Name, er steht auf dem Steine, Kein Zweifel, er ist's, den ich meine! Wohl lange, wohl lange schon ruhet er hier Und doch ist's, als stünde er wieder vor mir So, wie er gelebt und gewesen, So, wie ich in Schriften gelesen . . . Im Garten des Klosters, da stand wohl ein Baum, Da träumte er sinnend so mancherlei Traum, Die Vöglein, sie kamen von ferne, Die Blümlein, sie lauschten so gerne! »Maria, die Jungfrau, pries allzeit mein Mund, Will singen andere Lieder zur Stund'; Hört, Vöglein, euch will ich vertrauen, Euch, Blümlein auf sonnigen Auen! »Ein wunderbar Sehnen das Herz mir durchzieht, Ich darf es nicht singen, das herrlichste Lied, Und kann es doch nimmer verdrängen, Es würde die Brust mir zersprengen! »Doch wenn ich gestorben, dann, Vöglein ihr all', Lasst über dem Grabe erklingen den Schall; gers Grab. Spriesst, Blumen, empor aus dem Herzen, Lasst klingen verhaltene Schmerzen! »Und wenn ich geschlafen Jahrhunderte lang, Lasst tönen, lasst duften den hehren Gesang Hoch oben in Lüften, den blauen. Tief unten auf blühenden Auen . . .« Doch da er gestorben in einsamer Zell', Nicht konnte er ruhen im Garten, so hell. Musst* schlafen im Kirchlein alleine, Tief unter dem marmornen Steine. Und was er gesungen, der träumende Mann, Wie könnte es tönen am Grabe fortan? Nicht können die Vögel es singen, Nicht kann es aus Blumen erklingen . . . Und dies nun die Stätte, wo einsam er ruht, Wo Frieden gefunden sein wallendes Blut ? Sein Name, er steht auf dem Steine, Kein Zweifel, er ist's, den ich meine! In üppigem Haine sein Grabmal nun steht, Von Bäumen beschattet, mit Blumen besät, Und mitten im Walde darinnen, Da stehen des Klosters Ruinen. Wohl brausten die Stürme vernichtend einher, Auf dass sich erfülle des Sängers Begehr, Auf dass er im Grabe noch höre Der Vögel berückende Chöre . . . Es jauchzen viel Stimmen im sonnigen Licht, Die Vöglein, sie singen des Mönches Gedicht, Und wie so die Töne erklingen, Versteh' ich dies Sagen und Singen . . . Es klagt von vergeblicher Hoffnung der Sang, Er seufzt von verlorener Freiheit so bang: Wie Hoffnung so jählings entschwindet, Wie Freiheit sich nimmermehr findet . . . Der H »Lehne nicht so einsam träumend, Edler Ali, weiser Ali; Sieh, es woget laute Freude Buntbewegt im lichten Saale. Siehe nicht so stille träumend; Sieh, es fliegen hin die Paare, Fürstensöhne, Fürstentöchter Schwingen sich in leichtem Tanze. Weiser Ali, welterfahren, Sage wohl, an welchem Hofe Sahst du solche Pracht erglänzen, Solcher Feste Glanz und Ilohcif? Feurig spielen Diamanten In Sultanens Diademe; Es verlangt mich zu erfahren, Wo ein schön'res Spiel zu sehen. Weiser Ali, gibt es Ketten, Goldne Ketten, schwerer wiegend, Als sie heute Jusuf Pascha Trägt, im Staatsgewande blitzend? Und die feenhaften Trachten! Ja, wo gibt es derlei Seide, Wie an meinen Odalisken? Wo Costümc also reizend?« . . . o f n a r r. Auf fährt Ali traumverloren, Steht dem König Red' und Antwort; Lustig klingt die Schellenkappe, Spöttisch grinst sein Satyrsantlitz. »Steine sah ich heller spielen, Perlen reihen reiner sprühen, Kleiderstoffe reicher strahlen, Kettenbande schwerer drücken! Nicht in fremder Herren Länder, Nah genug kannst du erfahren, Dass dein Narr, der weise Ali , Wahres nur dir offenbaret. Theurer als die Staatsgewäuder Sind die rauhen Baucrnkleider, Da durch schwere Händearbeit Jedermann sie trägt zu eigen. Schwerer als die goldnen Ketten, Welche jene Gecken schmücken, Herr, es sind die Sclavenbande, Die mein Volk zu Boden drücken! Hell're Perlen willst du sehen? Thränen sind's von Millionen, Herr, sie fallen deinetwillen, Der du schwelgst in üpp'ger Hoffahrt. Und die schönsten Diamanten — Ja, sie sind's, die Tropfen heilig, Ihm von heisser Stime rinnend, Der da kämpft ums Brot der Seinen!» Šolska poročila leta 1890. ßira po šolskih poročilih letošnjega leta ni posebno obilna. Ravnateljstva srednjih šol so — izvzemši rudolfovsko — izdala poročila, ki nam podajajo večinoma strogo znanstvene nemške razprave, vodstva ljudskih naših šol so pa objavila šolska naznanila, ki navadno ne obsezajo ničesar drugega nego imenik učiteljskega zbora in učencev in suhoparni šolski letopis. Pač pa je spomina vredno »Letno poro- čilo narodnih šol v ljutomerskem okraji o šolskem letu 1889/90« Že lani smo rekli, da je skupno letno« poročilo, kakor jih izdaja učiteljstvo ljutomerskega okraja, vzorno, ker nam podaje resnično sliko o ondotnem šolstvu, in tudi letošnje poročilo moramo pohvaliti. Knjižico pričenja zgodovinska ra/.pravica »Vrženski vojvode», katero je spisal g. Lovro Janžekovič, župnik v Vržeji. Na to beremo poučni spis »Nekaj o pridelovanji sočivja«, spisal g. Tomaž Pušenjak, nadučitelj v C venu, in naposled »Odlomek iz ljutomerske šolske kronike«, katerega je sestavil gosp. nadučitelj Jožef Horvat. Imenik obseza člene c. kr. okrajnega šolskega svita v Ljutomeru, člene krajnih šolskih svčtov v Cezanjevcih, v Cvenu, pri Sv. Križi, v Ljutomeru, pri Mali Nedelji in v Vržeji, dotične učiteljske zbore in vse učence na navedenih šestih šolah. Pač bi bilo želeti, da bi tudi drugi šolski okraji po Slovenskem posnemali ljutomersko učiteljstvo ter izdavali takšna skupna letna poročila, ki pospešujejo občno zanimanje za šolstvo in vzbujajo ljubezen do Šole in spoštovanje do učiteljstva. Samo s tem se z ozirom na obstoječa zakonita določila ne moremo strinjati, da se po imenih navajajo tudi zaostali učenci; zadostovalo bi, ko bi se pri vsaki šoli navedlo število tistih učencev, ki morajo zaradi slabega učenja razred ponavljati. »Letno poročilo trirazredne ljudske šole v Mengši« nam prinaša prav dobro pisano razpravo »Nekdanji Mengša nje«, v kateri nam neimenovan pisatelj opisuje delovanje župnika Janeza Kuralta, graščaka Mihaela Stareta, usnjarja Andreja Dragiča. in znamenitega trgovca in domoljuba Gregorija Blaža Spis nam tudi sicer o šoli, cerkvi in življenji nekdanjih Mcngšanov priobčuje dokaj znamenitih podatkov. »Deveto letno poročilo meščanske šole s kmetijskim značajem v Krškem« nam podaje jako stvarno in korenito pisayo razpravo »Kratek poduk o menicah«, katerega je priobčil meščanski učitelj g. dr. T. Romih. Spis je vzet, kakor pravi pisatelj v opazki iz obrtnega knjigovodstva za obrtne šole, katerega ima pisatelj za tisek pripravljenega. Želimo, da bi ga kmalu objavil, ker so naše obrtne šole doslej brez vsakega učnega pripomočka. V poročilu nahajamo tudi »Pregled meteoroloških opazovanj na meteorološki postaji meščanske šole v Krškem v letih 1889. in 1890.« Opazoval je ravnatelj g. J. Lapajne, pregled pa sestavil g. prof. Ferd. Seidl v Gorici. Iz tega pregleda posnemamo, da je bil v Šolskem letu 1889.90 na Krškem najgorkejši dan 13. julij 1889 (32'5° C.), najmrzlejši 13. marcij 1890 ( — 13° C); povprečna visočina padavine je znašala 1889 leta 11837;/////, največ je je bilo 24. julija (70 mm); najvišje barometrovo stanje je bilo dnč 20. novembra 1889. (767* 1 mm), najnižje dnč 9. febr. 1889. (727-4 //////), — Mimo gredi omenimo, da ppročilo piše povsod , »v Krškem«. To pisavo je g. ravnatelj Lapajne pred nekaj leti tudi v našem listu zagovarjal. Pozneje smo čuli, da Gorenjci povsod govori »na Krškem«. Poročilo o javnih in privatnih ljudskih šolah deželnega stolnega mesta Ljubljane ob konci šolskega leta 1889/90 Na svetlo dal c. kr. mestni šolski svčt ljubljanski. Uredil prof. Fr. Leveč, c. kr. okrajni šolski nadzornik. Tiskal R. Milic v Ljubljani 1890, 8, 123 str. — Urednik pravi v pripomenku: »Dveletno uradno poslovanje v Ljubljani je podpisanega c. kr. okrajnega šolskega nadzornika prepričalo, da so javni zastopi, razna oblastva in zlasti posamezniki, ki imajo kaj opraviti z ljudskim šolstvom ljubljanskim, večkrat o pravnem razmerji posameznih tukajšnjih ljudskih šol, o njih notranji uredbi, o številu razredov, učnih močij, šolskih otrdk i. dr. t. stv. jako slabo poučeni. Temu se pa nikakor ni čuditi, ako pomislimo, da se Še cel«) strokovnjak v tem takd mnogovrstnem in mnogoobraznem mestnem ljudskem šolstvu le težko zavl in spozna. — To me je napotilo, da sem dnč 12. aprila t. 1. v seji slavnega c. kr. mestnega šol skega svita nasvetoval, uaj se izdÄ skupno letno poročilo o vseh javnih in privatnih ljudskih šolah deželnega stolnega mesta. Slavni e. kr. mestni šolski svčt je predlog moj soglasno odobril ter mi zajedno naročil, naj uredim to poročilo. — Drage volje sem se lotil dela ter prvi mesec letošnjih velikih počitnic porabil v to, da sem sestavil pričujočo knjižico. Z njo sem hotel na podstavi uradnih in zatorej popolnoma zauesljivih podatkov raznim oblastvom, kakor tudi šoli prijaznemu zavednemu stanovništvu ljubljanskemu podati verno sliko o mestnih ljudskih šolah, sliko, iz katere odsevajo mnoge vrline, kakor tudi mnogi ned ostat ki ljudskega šolstva ljubljanskega. Naj to poročilo pripomore, da se pri našem šolstvu ohrani, kar je dobrega, in odpravi, kar je slabega, sploh pa ljudsko Šolstvo ljubljansko izboljša in popolni takd, da bode v vsakem oziru dostojno deželnega stolnega mesta!« — Knjiga je razdeljena na tri poglavja. Prvo našteva člane c. kr. mestnega šolskega svčta, kateremu v Ljubljani pripadajo opravila krajnega in okrajnega šolskega svčta. — Drugo poglavje obseza nastopne razprave: »Erjavec in njegov pomen za narodno odgojo«, spisal Ivan Bel k; »Vzgojni pomen deškega ročnega dela na ljudski Šoli v mestih«; spisal Andrej Žumer; »Zgodovina in statistični pregled ljubljanskih ljudskih šol.« — Tretje poglavje priobčuje šolska poročila vseh javnih ljudskih šol ljubljanskih ter našteva tudi vse privatne ljudske šole. — Med razpravami se odlikuje posebno Beletova študija o Erjavci. Prevčva jo blagodejno navdušenje do prirodopisa, natančno poznanje Erjavčevih spisov, kakor tudi vseh metodičnih vrlin in stilistiških posel»-nostij njegovih; lepi jezik razodeva, da pisatelj ni brez prida proučil Erjavčevih knjig. — G. Zum er nam pojasnjuje zgodovino deškega ročnega dela, kakor tudi njegov včliki vzgojni pomen za zanemarjeno mestno mladino ter končno svetuje, naj bi se ustanovilo po vzgledu drugih večjih mest tudi v Ljubljani posebno društvo, ki bi odprlo svoje delam c, da bi se v njih mestni dečki vadili ročnega dela. Lepa misel, kateri želimo, da bi kmalu postala dejanje! — Jako poučen je statistični pregled, katerega je zelo vestno in temeljito sestavil magistratni konceptni pristav g. Evgen Lah. Iz tega pregleda posnemamo, da ima Ljubljana 32Ö4 šolodolžnih in 3517 v šolo hodečih otrdk t. j. da jih hodi 253 več v šolo, nego bi jih moralo hoditi. 70*64°/,) otrok govori samd slovenski, 6'77ü/0 samö nemški, 32 47°/0 nemški in slovenski, 3 58 druge jezike. Vseh ljudskih šol je 17 in to S javnih, 9 privatnih; med temi je 1 jednorazrednica, 2 dvorazrednici, 2 tri-razrednici, 5 štirirazrcdnic, 2 petrazrednici, i sedemrazrednica, 4 osemrazrednic; 7 šol je slovenskih, 8 nemških, 2 sta nemško-slovenski. Vrhu tega je še 7 otroških vrtcev in to 3 slovenski, 1 nemški, 3 nemško-slovenski. Napredek mestnega šolstva se vidi najbolj i i nastopnih podatkov: Leta 1864 65. je bilo v Ljubljani i mestna in 6 drugih ljudskih šdl s 54 učnimi močmi in 2153 otroki; letos je pa 6 mestnih in u drugih ljudskih šdl s 122 učnimi močmi in 3517 otroki. — Podrobno poročilo vsake javne šole priobčuje najprej imenik učiteljskega zbora, potem statistični pregled učencev, podatke o knjižnici in učilih, letopis ter napdsled imenik učencev po abecednem redu. G. prof. P. Peruiek je priobčil v letopisu c. kr. velike gimnazije v Rudolfovem razpravo »Zloženke v novej slovenščini,« v kateri temeljito uči, kakd se zloženke zlagajo ter zlasti z mnogimi vzgledi, zajetimi iz književnega jezika, dokazuje, katere tvorbe v novi slovenščini ne ustrezajo jezikovnim pravilom, ampak so nastale pod vplivom tujih jezikov, zlasti nemščine. Razprava je toli znamenita, da hočemo svoje bralce v kratkem obširneje seznaniti ž njo. Narodne legende za slovensko mladino. Nabral, izdal in založil Anton Kosiy učitelj v Središči II. zvezek, v Ptuji natisnil W. Blanke 1890, m. 8 , 42 str. Cena 20 kr. — Ni dolgo, kar smo I zvezek teh narodnih legend toplo priporočili slovenskemu ob- činstvu iii že nas je g. Kosi oveselil z II. zvezkom. Tudi te legende se odlikujejo po svojem preprostem, a zanimivem pripovedovanji, zdravem humorji in modrih naukih. Zatorej želimo, da bi g. uabiratčlj imel z drugim zvezkom toliko sreče, kakor je je imel s prvim. Knjižico naj si omislijo vse naše šolske knjižnice. Samo to bi prosili g. izdajatelja, da bi nekoliko bolje pazil na čistočo jezikovno, da bi v prihodnje ne brali stavkov, ka-keršen je n. pr. ta: „Ne dam ti ga piti ne, ker ko bi ti sv. Peter bil, bil bi pri nebeških vratih, a ne tukaj" (str. 41.) To je stilistiški monstrum! Pisati je: „Ne dam ti ga piti ne, zakaj ko bi bil ti sv. Peter, (ali: zakaj da si ti sv. Peter) bil bi pri nebeških vratih, a ne tukaj." Sploh smo opazili, da so glagoli, zlasti v zavisnih stavkih, preveč proti koncu, postavljeni, 11. pr. ,,da jo je na mah jednako mošnji zadrgniti mogel;" namesto: da jo je mogel na mah kakor mošnjo zadrgniti." J. Giontinijeva knjižnica za otroke. Ljubljanski knjigar J. Giontini je uživo-tvoril lčpo misel — izdal je knjižnico za otroke. Ta knjižnica je pa kij posebnega! V lepi, mali, knjigi podobni mapi kupiš dvanajst drobnih povestec. Vsaka zdse je spet drobna knjižica, natisnjena 11a trd papir, ilustrovana s šestimi podobami v barvanem tisku. Vse povesti so pisane takd, da so primerne 6-8letnim otrokom. Jezik povestim je lep in pravilen. Lepšega božičnega darila pridnim otrokom si ne moremo misliti. Don Kišot iz la Manche, vitez otožnega lica. Slovenski mladini prosto priredil Fr. Nedeljko. V Ljubljani, 1890. Založil Matija Gerber. Tiskala »Narodna Tiskarna«. Cena 20 kr. Španski kralj Filip III. je nekoč na izprehajališči videl dijaka, ki se je smijal na vse grlo in se prevračal po travi kakor brezumen. »Temu človeku se blžde, ali pa bere dona Kišota,« pravi kralj spremljevalcu Dijak je res čital dona Kišota, to perečo satiro, naperjeno proti raznolikim slabostim in zmotam viteškega življenja srednjeveškega. Tudi dandanes se radi smejemo čudnim dogodbam prenapetega viteza; sloveči roman Cervantov je preložen do malega 11a vse izobražene jezike evropske in se i sedaj prišteva najboljšim satiriškim proizvodom vseh književnostij. Zatd nam je po volji, da ga lahko beremo tudi v slovenskem prevodu, sicer ne prav takega, kakor ga je napisal slavni pisatelj španski, vender pa dober posnetek njegov. Ker je knjižica namenjena mladini, treba je bilo izpustiti dokaj prizorov, kateri ne sodijo mladim bralcem; takisto so se moral nadomestiti robati izrazi z milejšimi besedami. Prevod sam se bere dosti točno in gladko, vender se nam zd6 nekateri stavki pretuji nemški, kar nam priča, da je pisatelj zajemal iz podobnega nemškega dela. Često smo že opozarjali, da je treba prevajati v duhu jezika našega, da ima naš jezik prav takd svoje posebnosti, kakor jih imajo drugi jeziki, in danes poudarjamo znova, da se nikakor ni smeti pretesno držati izvirnika. Don Kišot je v tem oziru dosti boljši od drugih prevodov, po nekod celo prav dober, grdih nemčizen nismo zasledili uikjer, vender se nam vidi, da ni v vseh delih svojih vlit iz istega tvorila, nego da so se pri tisku samem še izvršile mnoge poprave. Zatö toliko ne-doslednostij. Sicer pa omenjamo drage volje, da se je prelagatclj dosti trudil z delom svojim ter mladini slovenski in tudi preprostemu närodu našemu podal knjižico, ki bode razveseljevala marsikoga. Podoba na prvi strani je lična, tisek lep in razločen. Nove muzikalije. Razven Foersterjeve klavirske Šole daje letos »Gl. M.c svojim udom še: — 3 Ave Maria pro una voce cum organo composuit Antonius Nedvčd. Nr. i. F'dur (Sopran vel Tenor). Nr. 2. A-dur (Mezzo Sopran vel Tenor). Nr. 3. B-dur (Mezzo Sopran vel Tenor), — Dasi »Gl. M.« redko kedaj daje cerkvenih pesmij 11a svitlo, ukrenila je pravi pot, da je izdala te prekrasne samospeve. Ne vemo, katerim Nedvfcdovim skladbam bi dali prednost, posvetnim ali cerkvenim. Gospod skladatelj vč v cerkvenih napevih ubrati tisti nabožni značaj, ki takö blagodejno prija srcu, a tudi najhujšega Cecilijanca spokori Ilarmonizacija in melodija — vse je dovršno lepö! Pripomnimo naj, da so ti samospevi namenjeni pač le odličnim izurjenim pevkinjam in pevcem. Oblika in tisek sta vzgledna. Vsak posamičen samospev prodaje kujigotržec Ig. v. Kleinmavr in Fed. Bamberg po 50 kr. Narodne pesni z nape vi. Nabral v tuhinjski dolini Srečko Malenšek, čvete-roglasno postavil Fran Gerbic. III. snopič. (Cena?) Natisnili J. Blasnikovi nasledniki. — Kako hvaležno delo ponuja se učiteljem na deželi: nabirati nrirodno blago. Koliko narodnih pesmij je že izmrlo in čim delj odlašamo z delom, temveč teh svetinj se bode pozabilo. V tem zmislu je res »čas zlat<5«. Gospodje učitelji, posnemajte Žirovnika in Malcnška! Ni treba biti že skladatelj, a vsak ljudski učitelj je zmožen v toliki meri glnslje, da zapiše narodni napev z besedami vred vsaj jednoglasno. Malenškova zbirka obseza 17 mičnih napevov, harmonizacija pa je iz peresa strokovnjaka g. Frana Gerbica. Škoda, da se gledč zunanje oblike te zbirke ne moremo tako povoljno izraziti, nego o drugih po »Gl. M.« izdanih muzikalijah. Posebno kazi to delce premajhen, droben tisek. Želimo torej, da »Gl. M.c vse muzikalije daje v prihodnje v prikupljivi obliki — pa menj in to lepo. —r. Pouke moralne i gradjanske. Osnovi prava i državnog gazdinstva po francozkom od Pjera I^aloa prema srbskim zemaljskim zakonima za srbsku omladinu udesio Dj. Ko-zarac. Beograd x88S. — To je naslov knjigi, ki nam je slučajno došla v roke, pa je vrlo zanimiva za vsakoga, ki se bavi z vzgojo mladine. Dasi nam donaša vsak dan že novostii pedagogiškega tujega pa tudi domačega slovstva, vender nam je knjiga te vsebine popolnoma nova, za vsako šolo potrebna. Slovencem vsekako še nedostaje knjige, pa da bi jo tudi imeli, nedostaje nam kdaj in kje da bi učili mladino načel, po katerih se ji bode ravnati v mnogovrstnih slučajih življenja. »Šta treba deca da uče?« — »Ono, što treba da rade, kad odrastu« — to neovržno pedagogiško gaslo stoji knjigi na čelu, pa mu vsa knjiga tudi res odgovarja Vsebino je razvrstil pisatelj na 415 »pravil«, pravila pa razredil na 13 večjih „razdelov" s temi-le naslovi: 1. Porodica, škola i doba zanatska učeništva; 2. Dobre naravi; 3. društvo; 4. zanimanje; 5. rad niči i gospodari radnje; 6. ratar; 7. trgovac; 8. državni činov ni k 9. domačin; 10. gradjanska prava; u. država; 12. administracija ili uprava zemaljska po strukama; 13. Prava i dužnost srpskog gradjana. Dasi „pravila" že sama po sebi nikakor niso suhoparna, vender ja oživlja zlasti še 27 „prič" (poučnih pripovedek\ ki pod črto spremljajo posamezne „razdele" ter jih s primernimi zanimivimi vzgledi pojasnjujejo, tako n. pr. „Porodica Nikoličeva", „Lenivac je sluga neznalica". Najlepše je uspela pisatelju priča „Učenici gospodina Milodraga La-ziča", katera slavi važnost dobre narodne šole in vzvišeni poklic ndrodnega učitelja ter se končuje z l>esedami: „IlajÖO-Lfl j C OHil IHKOJItt, liojn Alljc AKKAIUIII, « OTflYÖUHU HajtiOJiO HOjllUKC." Domoljubja špartanskega spominja nas sicer priča poslednja „Borba pred Pirotom", ali vender bi bil pisatelj bolje pogodil, da je podal kakov drug vzgled iz bogate zgodovine srbskega junaštva; saj je v obče znano, da so bili Srbi onda žrtva tujega kovarstva, in da je bil tudi boj sam zžnje menj časten. Knjiga je sicer po francoskem izvirniku prikrojena za Srbe, pa je pisana popolnoma v domačem duhu in pravem narodnem jeziku; zlog je pravi srbski zlog, poln jedrnatih pregovorov. Kako tujko bi bil pisatelj pa še lehko z domačim izrazom zameni!; za nemški „Orden" rabi južnim Slovanom že zdavna „red", tudi „cvancika" za „Zwanziger" ne bi se smela čitati v slovenski knjigi, zakaj bi je bilo treba v srbski! — Knjiga je po tem takem dobro došla srbski mladini in njim, ki se bavijo z nje odgojo, a vredna je, da se zanjo pobri-nejo tudi naši šolniki. Skrb nas pa bodi, da si priredimo kmalu jednako delo. .i. p. Dva kratka rokopisa iz 17. stoletja. G. prof. dr. Fr. Kos nam je poslal iz Gorice dva kratka rokopisa. Našel je oba med uradnimi spisi, ki so bili nekdaj v Skofji Loki, a so zdaj v Gorici. Prvi rokopis je bil pisan 1. 1694 , drugi pa l. 1690. Prvi rokopis je prisega, s katero potrjuje Primož Papier, da se je Janez Balant v njegovem delu dve bukove šibi »dolle pofsekate postopu«; drugi rokopis je pismo, katero je dnč b. sušca 1. 1690 pisal Jakob Šubic Ivanu Matiji Bogataju v Log. Ta kraj je najbrž tisti Log, ki leži med Skofjo Loko in Poljanami. I. Jest Primas Pappler persheshem te Suetti \ Troyze Bogu Ozhetto, Sinotto, ienoi Sue tirno D uho u o, | de /e ie l/annshe IVällandt V tem 1O94.. let te \ Vu moiem Vudelle tega I.efsa Bresaushem YVorstho | iememuin, due VVukoue Sehibe uetz all mene \ dolle pofsekate postopu, koker meni Bog etc. n. Jeft fpud podpifan lepu prof cm gofpud ftriza de ho \ deie pifali u leblana gofpudu dohtorio Otonnaorio \ Jeno mo frauon poflite niafa dofba Jeno Copia \ od pidohta Jeno niaj doktor fpraue on pefelih [ de niarn nia boie mogle apelazionia doli hudo | Jtert Jeno dt bode ma nia mefti apelazio | nie ana metleh prattda u leblani zes to | doli tekhla Jeno profem goffiud ftriza de bo 1 deie moiemo hlapzu denarieu / guUnar dali \ Jeno ga prezej pofleie nia prej \ ze gos. ideie farnj u leblana ze zeie to | fturtj de be hlapaz dolj nia feu. 6 Marti 690 Jacob Schubiz Catarina Mreulin Vrscha Marzininn Na zadnji strani tega pisma pa stoji: ta zeglezekh ima doupiti gofpud Johan Mathifu bogateio u logo. K spisu: ,.Reformacija v Slovencih". Kar se v tem spisu večkrat omenja o dežčlnem zboru v Brucku 1. 1578., vršilo se je v istem zboru že leta 1572., zač. pros, do dnč 13. sušca. (Gl. Dr Fr. M. Mayer: Der Brucker I^andtag des Jahres 1572 — „Archiv für österreichische Geschichte" 73. Bd.). Ona stvar se je zvečine le ponavljala šest let pozneje. A. P. ,,Ljubljanski Zvon" izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr. Lastniki in založniki: Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj in odgovorni urednik: Fr. Leveč. Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, v Medijatovi hiši na Dunajski cesti, 15. Tiska »Narodna tiskarna« v Ljubljani.