PREŠERNOVO GLEDALIŠČE KRANJ • GOSTOVANJE V LJUBLJANI 1 952 J. B. PRIESTLEV • OD RAJA PA DO D A KES i evTiv OD RA3A PA DO DANES Razgovor v treh dejanjih, ki se tiče raznih stvari, v glavnem pa ljubezni in zakona. Režiser: Dino Radojevič Prevedel: H. G r il n Glasba: Bojan Adamič Scena: S. Jovanovič OSEBE: Pianista: Philip . . . Janez Eržen Joyce . Angelca Majcen-Hlebcetova Razlagalca: William . . . Jože Kovačič Helen . . . Nika Juvanova Zgled: Paul . . Lacl Cigoj Rosemary . Anke. Cigojeva Dogaja se na raznih krajih in sicer v sedanjosti, a med obema vojnama. Klavirsko glasbo izvajata Bojan Adamič in Mario Rijavec. Tehnični vodja in inspicient . . Lado Štiglic Odrski mojster..................Janez Kotlovšek Razsvetljava....................Mirko Cegnar Lasul jarka ....................Vera Srakar jeva Suflerka .......................Marija šimenčeva Sceno je izdelala gledališka delavnica pod vodstvom Saše Kunrpa ir, Albina Učakarja. — Kostume po osnutkih Mije Jarčeve sta izdelala salon Jakofčič in gledališka delavnica (Jože Kos). Premiera v Kranju je bila 22. januarja 1952. Na naslovni strani: scenski osnutek osnovnega prizorišča. Kolektiv Prešernovega gledališča VODSTVO Lojze GOSTIŠA, direktor Herbert GRUN, dramaturg" Dino RADOJEVIČ, režiser REŽISERJI Balbina B ATTELINO-B AiRAN O VIČ Andrej HIENG k. g. IGRALSKI ANSAMBEL Mirko CEGNAR Anka CIGOJEVA Laci CIGOJ Mara ČERNETOVA Janez ERŽEN Ivan FUGINA Nika JUVANOVA Jože KOVAČIČ Angelca MAJCEN-HLEBCETOVA Kilo MAVERJEVA Metod MAyR Jože PRISTOV France TREFALT TEHNIČNO OSEBJE Lado ŠTIGLIC, tehnični vodja in igralec Saša KUMP, slikar Janez KOTLOVŠEK, odrski mojster Tone LOZEJ, električar Jože KOS, krojaški mojster Albin UČAKAR, mizarski mojster Janko ZUPAN, mizarski mojster Alojz LOŽAR, mizar Anton GRAŠIČ, odrski delavec Franc KROPAR, odrski delavec Jože LUKEŽ, odrski delavec Anton ZAPLOTNIK, odrski delavec POMOŽNO IN ADMINISTRATIVNO OSEBJE Pavle POKORN, ekonom Ančka KRISTANČIČEVA, administratorka Marija ŠIMENČEVA, šepetalka Minka KOCMURJEVA, garderoberka Francka DOLINARJEVA, čistilka STALNI HONORARNI SODELAVCI Ciril VELUŠČEK, lektor Tone ERŽEN Ivan GRAŠIČ Ruda HLEBŠ Božena IGLIČEV A Maks REŠ Nace REŠ igralci Ivanka ŠORLIJEV A 1 Marko ŠTUHEC Franek TREFALT Jela VAJT Milan VERTOVŠEK Jelka ŽAGARJEVA Peter LIPAR, dirigent dr. Miro TROST, pianist Jožica AVGUŠTINOVA, pianistka Vera SRAK AR JEVA, lasul jarka Lojze ZADRAŽNIK, pomožni električar Magda KOTLOVŠKOVA, blagajničarka Ivan LEBER, biljeter Ivan RAMOVŠ, biljeter Pregled dela Sezona 1950/51: 1. WilLiam Shakespeare: KAR HOČETE rež.: Mihaela šaričeva k. g. scena: Ing. Ivan Pengov premiera: 18. XI. 1950. število uprizoritev: 21 2. Moližre: IZSILJENA ŽENITEV in LJUBEZEN-ZDRAVNIK rež.: Balbina Battelino-Baranovid scena: Ing. Ivan Pengov premiera: 6. I. 1951. število uprizoritev: 14 3. Tavčar-šest: CVETJE V JESENI rež.: Balbina Battelino-Baranovid scena: ing. Ivan Pengov premiera: 24. II. 1951. število uprizoritev: 21 4. Pavel Golia: JURČEK (izven rednega repertoarja, kot prireditev sind. podružnice) rež.: France Trefalt — Laci Cigoj premiera: 15. IH. 1961. število uprizoritev: 9 5. Branislav Nušid: NARODNI POSLANEC rež..: Din® Radojevič k. g. scena: abs. arch. Sveta Jovanovič premiera: 31. IH. 1851. število uprizoritev: 8 6. Prežihov Voranc: PERNJAKOVI rež.: Balbina Battelino-Baranovid scena: ing. Ivan Pengov krstna predstava: 27. IV. 1951. število uprizoritev: 10 7. C. M. Odmer: PBPELKA rež.: Balbina Battelino-Baranovid scena: ing. Ivan Pengov premiera: 3. VI. 1951. število uprizoritev: 34 Mirko Cegnar kot Slamogriz, Lado Štiglic kot berač, Jelka, žagarjeva kot Pemjica, Ivan Grašič kot Pernjak, Jože Pristov kot Anej in Jože Kovačič kot Moškoplet v II. dejanju »Pemjakovih«. Lado Štiglic kot berač, Marga Filčeva kot Ajta in Jože Kovačič kot Moškoplet v II. dejanju »Pemjakovih«. Jelka žagarjeva kot Valpurga in Anka Cigojeva kot Pepelka v II. dejanju »Pepelike« Sezona 1951/52: 1. F. S. Finžgar: DIVJI LOVEC rež.: Baltoma Battelino-Baranovič scena: ing. Ivan Pengov premiera: 3. X. 1961. število uprizoritev: 10 2. VViliiaim Shakespeare: VESELE VVINDSORKE rež.: Andrej Hieng k. g. scena: ing. Ernest Franz premiera: 16. X. 1951. število uprizoritev: 9 3. Ivan Cankar: JAKOB RUDA • rež.: Dino Radojevič k. g. scena: akad. slik. Marijan Pliberšek premiera: 7. XI. 19511. število uprizoritev: S 4. Alexandre Dumas ml.: DAMA S KAMELIJAMI rež.: Baltoma Battelino-Baranovid scena: ing. Ivan Pengov premiera: 13. XII. 1951. število uprizoritev: 10 5. J. B. Priestley: OD RAJA PA DO DANES rež.: Dino Radojevič scena: abs. arch. Sveta Jovanovič premiera: 22. I. 1952. število uprizoritev: 16 6. Herbert Griin: TURANDOT rež.: Andrej Hieng k. g. scena: akad. slik. Marijan Pliberšek krstna predstava: 11. HI. 1952. število uprizoritev: 10 7. Eugene 0’Neill: ANA CHRISTIE rež.: Dino Radojevič scena: Srečko Tič premiera: 15. IV. 1962. število uprizoritev: 8 Janez Eržen kot Dolinar in Anka Cigojeva kot Ana Budova v III. dejanju »Jakoba Rude« V pripravi: 8. Val Gielgud: PROG OD VSEGA rež.: Balbina Battclino-Bairanovič scena: ing. Ernest Franz premiera: 23. V. 1952. 9. VVilliam Shakespeare: SEN KRESNE NOČI (na prostem) rež.: Dino Radojevič scena: abs. arch. Sveta Jovanovič premiera predvidoma 23. VI. 1952. Okvirni repertoarni načrt" za sezono 1952-53 Izbirali bomo med sledečimi deli: Slovenska dramatika: Matej Bor, BELE VODE Bratko Kreft, KRAINJSKI KOMEDIJANTI Eventualna noviteta Jugoslovanska klasika: Držič - Fotez, DUNDO MAROJE Miroslav Krleža, PAN (govorni oratorij) Svetovna klasika: J. W. Goethe, GOtiTZ BERLICHINŠKI Shakespeare, VIHAR Calderon, SODNIK ZALAMEJSKI Sedobna jugoslovanska dramatika: Drago Gervais, ZA STANOVANJE GRE Akad. slikar Marijan Pliberšek: osnutek scene »Jakoba Rude«. r : - Ing. Ivan Pengov: osnutek scene IV. dejanja »Dame s kamelijami«. Sodobna svetovna dramatika: Franz Werfel, JAKUBOWSKY IN POLKOVNIK A. B. Shiffrin, ANGEL V ZASTAVLJALNICI Tennessee Williams, TRAMVAJ »HREPENENJE« R. VVright, DOMORODEC Arthur Miller, SMRT TRGOVSKEGA POTNIKA Carl Zucikmayer, SATANOV GENERAL Peter Ustinov, LJUBEZEN ŠTIRIH POLKOVNIKOV Moderna klasika: Artur Schnitzler, KOLO Frank Wedeklnd, POMLADNO PREBUJENJE Klabund, KROG S KREDO Luigi Pirandello, NOCOJ BOMO IMPROVIZIRALI Jaroslav Hašek, ŠVEJK Mladinsko gledališče: Pavel Golta, SNEGULJČICA Fran Milčinski, MOGOČNI PRSTAN C. M. Gorner, TRNJULČICA Ertoh Kasfcner, PIKICA IN TONČEK Ing. Ernest Franz: osnutek scene XIII. slike »Veselih tVindsork«. Sprememba prizorišča v »Veselih VVrndscrkah« (Janez Eržen kot Bardolph, Ivan Grašič kot Falstaff, Nika Juvanova kot gospa Ford). Ivan Grašič kot Falstaff v »Veselih Windsorkah« Srečko Tič: osnutek scene III. dejanja »Ane Christie«. k « It —• Nace (Rfeš kot C-hris in Mara Černetova kot Ana v I. dejanju »Ane Christie« Nace Re5 kot Chris, Jože (Pristov kot Mat in Mara Garnetova kot Ana v III. dejanju »Ane Christie« Janez Eržen kot Kalaf in Kilo Maverjeva kot Adelma v IV. dejanju »Turandot« Angelca Majcen-Hlebcetova kot Turandot in Janez Eržen kot Kalaf v V. dejanju »Turandot« Ing. I. Pengov: osnutek scene II. dejanja »Pernjakovih«. Ing. I. Pengov: osnutek scene III. dejanja »Pernjakovih«. OD RAJA PA DO DANES Iz avtorjevega predgovora To eksperimentalno komedijo sem napisal — kot sem že razložil — najprej leta 1939, potem pa sem jo večkrat v različnih presledkih na novo predelal. Poleti 1948 je šla »Od raja pa do danes« na dolgo in zelo uspešno turnejo po provinci. Skrajno primerno glasbo je zložil Dennds Arundell; Uršula Jeans in Roger Levesey sta igrala Helen in Williama (in vse vložke v teh dveh vlogah), režiral sem sam, zelo koristno pomoč pa sta mi nudila Roger Lcvesey in Osmund Willson. Ko smo se vrnili s turneje, v Londonu nismo dobili odra, zato smo uprizoritev za šest mesecev odložili, potem pa smo imeli premiero junija. 1947 v Novem gledališču (»New Theatre«). Menda je res, kar so mi rekli nekateri Izvedeni ljudje, da smo na prvotnih predstavah, to je na turneji, dcsezali iskrivost in veselost, ki nam kasneje nikdar več ni bila dana. No, vsekakor je bil sprejem, ki ga je ta igra v Londonu doživela (četudi smo jo dajali več mesecev in si pridobili mnogo prijateljev), zame hud udarec in grenko razočaranje. Predvsem sem občutil, da presenetljivo gibke in blesteče kreacije Uršule Jeans in Rogera Leveseya nikdar niso dosegle tiste pozornosti in vrednotenja, ki so ju zaslužile. In mnoge kritike so bile ne samo neprimerne, ampak kratko malo namerno bedaste. Naj povem en sam primer. Neki kritik, ki niti ni bil v dvorani za časa najbolj zabavnih prizorov (to vem iz lastnega opazovanja), me je obsodil — re samo za, to, ampak za vse moje igre —, da svečano pridigujem. Ker sem bil tudi režiser, ne samo avtor, sem bil pri tej igri često v gledališču, in vsakokrat je bilo kazno, da se občinstvo odlično zabava (tako kakor se je potem tudi v mnogih gledališčih evropskih prestolnic); in vendar je dejstvo, da je bilo petdeset odstotkov tiska očitno sovražno razpoloženega. Zakaj tako, o tem nimam pojma, razen če ni bilo morebiti zato, ker sem vsaj poskusil narediti nekaj novega. Na koncu pa še nekaj — s čimer navezujem na tisto, kar sem že prej rekel o svojih komedijah na sploh — namreč to: čeprav ee zdi ta igra (kadar je dobro režirana in igrana) marsikdaj skoraj kot nekakšna vesela improvizirana družabna zabava, sem v resnici zelo skrbno pisal in vedno znova predeloval in sem jo zahteval od tistega tehničnega znanja, kolikor ga pač imam, dosti več kot ob kateri koli drugi izmed iger, objavljenih v tem zvezku. Vendar se je splačalo žrtvovati čas in trud; ne samo zaradi zabave, ki jo je igra nudila i nam, i občinstvu, pač pa tudi zato, ker se mi je tu in tam dozdevalo, da ustvarjam s to igro nov, upoštevanja vreden odnos med igralci in publiko, in ker bi nemara utegnil mlajše, bolj nadebudne dramatike še k čemu vzpodbuditi. Januarja 1949. Zapisek o modernem gledališču in o publiki Odkar obstoja gledališče — In tega je vsaj že dve tisočletji — beleži kulturna zgodovina vedno znova »krize« gledališke umetnosti. Brž ko se je igralstvo izkopalo iz ene zgodovinske krize in bujno vzcvetelo, se je že spet pojavila nova »kriza«: tako je šlo iz veka v vek. Zdaj je bil vzrok takšen, zdaj drugačen; zdaj se je pojavljala »kriza« v tej, zdaj v oni obliki. A vedno znova je kazalo, da gledališka umetnost umira, da jo bodo zdaj zdaj izpodrinili drugi tekmeci: ples, procesije, sprevodi, maškerade, šport, cirkus, kino... Gledališče kajpa še vedno živi. In umrlo ne bo, čeprav... ... čeprav je tudi zdaj v »krizi«, že nekaj desetletij sem se bije boj za »moderno dramo«. Zadnja resnično zmagovita in polnokrvna zvrst dramske umetnosti je bila meščanska drama, naturalistična igra Ibsena, Gorkega, Čehova. Ta drama pa je svojo vlogo odigrala. Zdaj nam je treba nečesa drugega, drugačnega, novega. Tega »novega« ni mogoče najti samo z igralskimi, režiserskimi, scenografskimi eksperimenti, skratka — s čisto gledališkimi poskusi. Tudi dramska literatura sama mora ustvariti nekaj novega. A kaj? To se vprašujejo evropski dramatiki že od Stiavva naprej. Svojih petdeset let. Breko Pirandella do Ancuilha in Frya. Kako najti to »novo« obliko drame ? Kažipotov ni v tem iskanju. Edino, kar vemo, je to, da z realistično »kon v e rzac ijsko« igro nimamo več kaj početi. Ali naj iščemo zglede v dramskem ustvarjanju preteklih dob? Zakladnica tisočletne dediščine je netzčrpna: in res so se sodobni dramatiki vneto zatekali po pomoč k vsem mogočim vzornikom. V sodobnih poskusih najdemo odmeve Shakespearove romantično-poetične psihologije in Racinove retorične uklenjenosti; odmeve »commedie delVarte« in Schillerjevega strogega, hladnega zanosa; odmeve Moličrove bistroumne dialektike in neugnanih potegavščin srednjeveških glumačev. Vse to nam lahko pomaga, da Izumimo nove oblike dramaturških in režiserskih umetnij. Odločiti pa ne more. Odločiti sploh ne morejo razmišljanja o »novih oblikah« in o »modernem duhu«. Odločita lahko samo občutek in posluh ustvarjalcev, ki morajo pogoditi, kaj prija občinstvu. In tu, le tu je ključ. Samo občinstvo nas lahko popelje na nova pota. Zato se mi zdi, da je Priesteleyev poskus (»Od raja pa do danes«) dragocen, ker se opira prav neposredno na samo publiko. Ne rečem — kje neki! —, da je to že zadnji odgovor. Razvoj je šel že zopet dalje. In tudi Priestley nikakor ni prvi, ki bi si bil izmislil poigravanje s publiko in »koketiranje čez rampo« (pred njim je bil že Pirandello). Vsekakor pa je v vrsti takih začasnih poskusov Briestleyev »razgovor o ljubezni in zakonu« eden najbolj posrečenih. že dolgo ne pomnim predstave, ki bi jo bili v našem gledališču pripravljali s tolikim veseljem in sproščenim navdušenjem pri delu. V skupnem delu so se sproti porajale domislice; odmori na vajah — po navadi posvečeni le cigaretam in kdovekakemu lenobnemu klepetu — so bili zdaj polni razgovorov o predstavi. Režiser, ki se mora včasih tolikanj truditi, da vdihne igralcem nekaj svojih domislekov, se je topot komaj ubranil plazu idej, ki so s strani igralcev kar deževale nanj1. Odkod to sproščeno veselje do — sicer tako napornega — dela ? Eden izmed razlogov je gotovo ta: kar slišimo v tem »razgovoru«, je povedano (in prikazno) tako duhovito, bistroumno, vse to se tiče vseh nas, vsi smo to na lastni koži — in ne samo enkrat — doživeli. Eden izmed razlogov sedanje »krize« gledališke umetnosti po svetu je ta, da občinstvo ni več tako živ6 zainteresirano za teater. Včasih so se bojevale cčle bitke v gledaliških dvoranah; ploskanje ali žvižganje, obsipaVanje z rožami ali z odmečki — to so bila nedvoumno znamenja, ki so pričala, ali je neko delo uspelo ali ne. Danes je drugače. Naj bo drama zanimiva ali ne, naj bo uprizoritev za kaj ali za nič, vselej je na kraju enako (in to ne samo pri nas, temveč povsod): nekaj malega obligatnega ploskanja, pa brž v garderobo po plašč! Nam v gledališču bi bilo marsikdaj ljubše, če bi iz občinstva metali na nas cel6 pokvarjena jajca in gnile paradižnike — tako bi vsaj videli in čutili, da se publika res zanima za to, kar počenjamo in za kar se trudimo. Igra, kakršna je nocojšnja, nam pomaga dramiti publiko iz te brezbrižnosti. Ob takih in podobnih uprizoritvah gledalec ne more več biti samo pasiven, nem opazovalec, temveč mora biti prizadet, m o r a v nekem smislu — sodelovati. In to je gledališki pomen takih del. Publika naj zopet zaživi z gledališčem. H. Grtln Mišljenje kritike Pirandcllistično maniro poigravanja s publiko je režiser D i n o Radojevič preko -avtorja te močneje podčrtal........Z duhovitimi domisleki in revialnimi sredstvi zbudi že prvi trenutek zanimanje gledalcev in prepreči, da pisateljevo kramljanje ne postane dolgovezno, profesorsko dociranje. Z zlitjem glasbe, svetlobe, scene in oblek je ustvaril razkošno kompozicijo v črno-beli osnovi; vendar mu iskanje zunanjih efektov ni zameglilo pogleda na pisateljevo osnovno linijo in je verno ter tudi preprostemu gledalcu razumljivo tolmačil tekst. * * * Eno k drugemu je Radojevičeva režija premišljeno drzen poizkus, ki je lepo uspel. * * * Uprizoritev je bila z,a tesni kranjski oder brez potrebnih stran, škili prostorov v tehničnem pogledu tvegana, vendar sta invencija inscenatorja in vnema tehničncfga osebja problem zadovoljivo rešili. Vodstvo Prešernovega gledališča je imelo srečno roko pri izbiri kvalitetnega Priestleyevega dela, ki tako neposredno posegi v sodobno življenje. Aktualni tekst je režiser zajel s široko umetniško in gledališko erudicijo, pa tudi z velikim pogumom in ljubeznijo. Igralci so svojo scensko nalogo prepojili z intimnim občutjem, Iskreno človeško pristnostjo in čisto osebnim zanosom, kar smo v avditoriju občutili: takoj je bil vzpostavljen živ kontaikt s publiko ... Topli sprejem dela je pokazal, da so se ljudje v gledališču tokrat dotipali do, pulsa publike. Ta pulsi pa kaže takti diagnozo, kakor že tudi zdravilo: zanimivost. (—ič v »Gorenjskem glasu« 16. 2. 1952) Bila je popoldanska predstava za dijake. Gledališče je bilo nabito polno rdečelične gorenjske mladine, svetlolasih in kodrolasih fantov in deklet. Pozornost, s katero so sledili mladi gledalci tej vse prej ko lahki, a izredno duhoviti, domiselni in tehnično izvirno napisani komediji, .....je bila naravnost vzgiedna. * * * Kaj mikavno je bilo gledati na odru trojico parov, treh mladih dam in treh mladih gospodov v večernih oblekah, dame v dekoltejih in gospode v smokingih, ki so (trije med njimi so obsolvenli Akademije) v čisti in jasni izgovorjavi ter v tehnično presenetljivo uspeli salonski konverzaciji reševali pred mladim, rdečeličnim in zdravim občinstvom zapletene, duhovito zaostrene Priestleyeve probleme zakona in ljubezni. Režija, scena in spremljajoča glasba so bile proti vsakemu pričakovanju domiselne in sveže. V lepem soskladju so bili tekoči prevod, režija, kostumi, glasba in trije pari igralcev ... (Vladimir Bartol v »Primorskem dnevniku«. 27. 2. 1952.) * Ko je Prešernovo gledališče v Kranju pripravljalo to Priest-leyevo komedijo, je marsikoga osupnil pogum mlade poklicne gledališke družine in prenekateri je spričo odrske in igralske zahtevnosti te igre podvomil o uspehu uprizoritve. Toda premiera je pokazala, da sta bili podcenjevanje in bojazen odveč. — Uprizoritev je uspela. Sodelovali so sami mladi ljudje: režiser in trije igralci, absolventi Akademije za igralsko umetnost v Ljubljani, ter trije bivši dlletantje, sedaj poklicni igralci. Režiral je Dtno Radojevič, ki je dal dvoje doslej v Kranju najbolj uspelih predstav: Nušičevega »Narodnega poslanca« in Cankarjevega »Jakoba Rudo« ... » » * V čem je bil uspeh te uprizoritve? — Gledalci so delo razumeli in dogajanju napeto sledili ter kot še nikoli nagradili igralce s ploskanjem, še več: med odmori ni bilo govora o vsakdanjih zadevah, predmet živahnega kramljanja je bila uprizoritev. Vse to more doseči le dobra ,režija in igra, zlasti ob drami te vrste. Brez napak seveda ni bilo. Pri podrobni analizi bi se prav gotovo ustavili ob tem ali onem režijskem, odrskem, tehničnem in govornem spodrsljaju. Toda podrobnosti nas tu ne zanimajo. Najvažnejše za nas je vprašanje, ali je Prešernovo gledališče, odkar je postalo poklicno, napredovalo, ali je ostalo na pozicijah duhovne in materialne dediščine prejšnjega amaterskega ansambla .. . Od uprizoritve do uprizoritve je kazalo napredek, z »Jakobom Rudo« in zadnjo premiero pa je postavilo važne mejnike v svoji organski rasti. Ne mislim tu le predstave, temveč vse, kar se znotraj gledališke zgradbe godi in se potem izlušči v obliki dogajanja na odru kot zrel sad vztrajnega dela. (—C. v »Slovenskem poročevalcu«, 3, 2. 1562) Najstarejša, slikovna priča slovenskega gledališča v Kranju: prizor iz neke (neugotovljene) modne igre na odru »Narodne čitalnice« leta 1878.