34
ekran
Srbija
Pu
Pul] '80 I ocena — Srbija
n
Fl P
Ui
SI
Srečna družina
(Srečna porodica)
proizvodnja: CFS Košutnjak — OOUR Avala film, Beograd scenarij: Gordan Mlhlč režija: Gordan Mihlč kamera: Dragoljub Mančlč
scenografija: Miodrag Jeremlt glasba; Vojislav Kostlč
Igrajo: Vera Cuklč, Zoran Radmiiovic, Milan Gulovlc, Voja Brajovle
Svetozar Markovic
(Svetozar Markovic)
proizvodnja- CFS Košutnjak, OOUR Avala lllm, Televizija Beograd, Televizija Novi Sad
scenarij: Momčilo Mllankov, MIlan Sečerovlc
režija: Eduar Galic
fotografija: Aleksandar Petkovlč
scenografija: Mlodra^j Jeremlč glasba: Zoran Hristlc
maska:
Na liniji boja zoper potrošništvo (le kaj je to če ni proizvodnje, od katere domnevno ljudje živijo) in obnašanja v zvezi z njim je tudi fitm. Srečna družina je nesrečna, če I samo "materialno" plat, vendar glede na ta film lahko dvomimo, da njegovi avtorji vedo še za kakšno drugo plat. Najhujši kliše jugofilma Vera Cukič in malo otrok, pa nič soli, še nekaj družbenega denarja i evo ti ga na: film, zastaven primerek šole jugoslovanskega filmskega kretenizma, šole, ki vse bolj osvaja našo proizvodnjo itd. Ne vemo, če tudi to mora biti, da more biti, je očitno.
Ta film še najbolj spominja na tiste čase, ko je v tej deželi vladalo nekaj več seksualne moralke. Določene revije so takrat npr. objavile sem ter tja kakšno sličico kakšne punce z razgaljenimi prsmi ter obvezno pripisale, da se takšne svinjarije dogajajo na zahodu, da se namreč punce fotografirajo kar napol gole, če ne čisto gole. V tem filmu je "potrošništvo" že kar tukaj in zdaj in film se potrudi prikazati vse objekte želje, ki jih sicer producira nefilmska realnost v določeni "humorni" luči.
Kaj več o tem filmu ni reči.
Darko Strajn
2e bežen pogled na producente Galicevega filma Svetozar Markovic daje slutiti, za kaj pravzaprav gre. V mislih imam seveda beograjsko in novosadsko televizijo kot v koproducenta. Film o veliki zgodovinski osebnosti Svetozarja Markoviča, katerega pomen in zgodovinska vloga presegata srbske meje, se več kot očitno kaže predvsem kot strnifev obsežnega filmskega gradiva, pripravljenega za televizijsko nadaljevanko. Toda sodeč po filmu, ki smo ga gledali v Pulju, se postavlja bistveno vprašanje, ali bo bodoča nadaljevanka na sporedu ob nedeljah zvečer, kot je pri takšnih izdelkih navada, ali pa bi bilo morda bolje, če bi jo prikazovali v terminih, namenjenih izobraževalnim programom. Film Eduarda Galica je narejen namreč skrajno šablonsko, neinventivno, razvlečeno — dolgočasno. Ubijajoče tirade iz ust protagonistov o tem in onem — seveda o zgodovinskem, političnem, ideološkem, revolucionarnem, v filmu Svetozar Markovic še najbolj spominjajo na slabo režirano radijsko igro, ali bolje, nekakšen radijski feljton, ki ga v našem primeru pač spremljajo še barvni filmski posnetki — napol diapozitivi.
Ce je film posvečen Svetozarju Markoviču, morda nekakšna formalna oddolžitev utemeljitelju delavskega gibanja v Srbiji v prejšnjem stoletju, naj bo. Toda zares zelo zelo formalna. V okviru šolske televizije bo doraščajoči mladini morda kdaj tudi dodatna ilustracija pri učenju zgodovine, vsakomur pa, ki vsaj nekaj ve o zgodovini delavskega gibanja v Jugoslaviji, bo gledanje Galicevega filma, pa tudi kasneie televizijska nadaljevanka, le — kradenje časa.
Sašo Schrott