Poštnina plačana v gotovini.
Cena 30.« lir
DEMOKRACIJA
Leto XIII. - Štev. 21
Trst - Gorica, I. novembra 1959
Spediz. in abb. post. I. gr.
»Zakai nisoPAmeričani s svojimi raketami na Luno tako daleč kot Rusi? -jZato, ker nimajo komunistične vlade.«
I
N1K1TA HRUSCEV
izhaja 1. in 15. v mesecu
OB PETLETNICI ITALIJANSKE OPRAVE
Zborovanje in sklepi predstavnikov tržaških Slovencev - Pismo predsedniku vlade
V	nedeljo, 25. oktobra so v Trstu zborovali slovenski župani in občinski svetovalci vseh občin. Dr. Josip Agneletto je zastopal za občino Trst Slovensko listo, na kateri je bil izvoljen. Na sestanku so sprejeli resolucijo, ki so jo poslali državnemu predsedniku Gronchiju.
Pismo je takele vsebine:
Spoštovani gospod prof. Antonio SEGNI predsednik vlade
R I M
Gospod predsednik!
Podpisani slovenski župani, pokrajinski in občinski svetovalci si kot izvoljeni zastopniki slovenske etnične skupine na Tržaškem sedaj, ko je preteklo prvo pet-letje, odkar sta 5. oktobra 1954 Italija in Jugoslavija podpisali v Londonu Spomenico o soglasju s priloženim njenim sestavnim delom, Posebnim statutom o zaščiti pravic narodnostne manjšine, in je na podlagi tega dogovora prešlo Tržaško ozemlje pod italijansko upravo, dovoljujejo opozoriti Vas na nad vse nezadovoljivi položaj, v katerem še vedno živi tukajšnja slovenska etnična skupina zaradi dejstva, da prenekatere bivstvene določbe londonskega dogovora niso bile izpolnjene.
Tržaški Slovenci smo vsebino Spomenice o soglasju s priloženim Posebnim statutom sprejeli v vednost v prepričanju, da pomeni začetek nove dobe mirnega sožitja, vzajemnega razumevanja in spoštovanja in konec narodnostnega sovraštva med italijanskim in slovenskim prebivalstvom, ki preko 1000 let delita na tej zemlji dobro in zlo usodo. Saj smo v londonskem dogovoru videli le instrument za izvajanje načel, sprejetih že v republiški ustavi, ki so obvezna tudi za to ozemlje, in ki v svojih 2., 3. in 6. členu obvezujejo državo, da jamči tudi svojim slovenskim državljanom uživanje človeških pravic, enakopravnost in zaščito njihovega etničnega značaja. Kavno ta načela so bila sprejeta in natančno določena v londonski Spomenici o soglasju in v Posebnem statutu, ki tvori njen sestavni del.
Tekom minulih pet let je slovenska skupina na Tržaškem preko iaznih svojih predstavnikov in organizacij ne glede na njihovo politično in ideološk:. usmerjenost v neštevilnih svojih spomenicah, prošnjah in vlogah nenehno in enotno zahtevala, da se določbe in iz njih izhajajoče obveze in dolžnosti italijanske države izvajajo, ter da se tako zadosti ustavi, osnovnemu zakonu republike, ter se dokončno in nič manj - izpolnijo svečane obljube in izjave, ki so jih v tem pogledu ponovno dali najodgovornejši predstavniki Italije. S tem bi se, poleg vsega drugega, preprečilo, da bi se Slovenci v Italiji potiskali v položaj državljanov druge vrste in bi si taisti ohranili tisto spoštovanje do oblasti, ki je neobhodni pogoj za mirno in pravilno sožitje in razvoj med upravitelji in upravljanci.
Doslej so vsi ti pozivi imeli omejen odmev. Ni pa misliti, da bi se slovenska etnična skupina v Italiji mogla s tem sprijazniti.
Zato podpisani, pokrajinski in občinski svetovalci slovenske narodnosti na Tržaškem ozemlju brez ozira na svojo ideološko usmerjenost o priliki obletnice podpisa spomenice o soglasju, ko morajo s težkim srcem pribiti, da skoro nobena določba Spomenice in Posebnega statuta v prid Slovencem ni še bila izpolnjena, ponovno ugotavljajo:
1) Ta važni dogovor, ki pomeni tudi zgodovinsko prelomnico v odnosih med glavnima podpisnicama - Italijo in Jugoslavijo - do danes še ni bil objavljen niti v Uradnem iistu Italijanske republike niti v Uradnem vestniku, ki ga izdaja Generalni vladni komisariat za Trža ko ozemlje. Prizadetim državljanom ni torej na razpolago niti jim je znano od oblasti priznano besedilo Spomenice o soglasju in besedilo pritožnega Posebnega statuta. In če pomislimo, da bo 26. t.m. poteklo že celih pet let, odkar je ravno na podlagi tega dogovora na Tržaško ozemlje bila raztegnjena pojrolna civilna oblast italijanske republike in da so bile med tem časom sicer bolj ali manj v celoti izpolnjene vse določbe tega meddržavnega dogovora razen tiste, ki je za nas najosnovnejša, to je določba čl. 4. Spomenice, ki obvezuje italijansko vlado, da uveljavi Posebni statut iz priloge II., tedaj to meče čudno in obenem zgovorno luč na odgovorne činitelje vlade v Rimu.
Iz tega izhaja tedaj nujno, da se Spomenica in Posebni statut uzakonita v smislu ustave.
2) Ne glede na to in mimo tega pa so ostale mrtva točka določbe Posebnega statuta, ki jamčijo slovenski etnični skupini vse ostale pravice, kakor jih je vsaka sodobna država dolžna priznati svojim narodnostnim manjšinam. In tu jih navajamo po členih Statuta samega;
a)	Mrtva črka je ostala določba člena
*	b, ki obvezuje italijansko vlado na enakost Slovencev pri pridobivanju ali o-pravljanju javnih služb, funkcij, poklicev in časti in ki jim kot takim jamči dostop do javnih in upravnih služb in zagotavlja slovenski etnični skupini pravi-
co do pravičnega zastopstva v upravnih funkcijah in položajih.
Noben upravni organ ni od 5. oktobra 1959 do danes razpisal za Slovence kot take niti enega mesta, še manj pa - razen v malenkostnih in skoro neopaznih primerih - imenoval Slovence na upravne položaje.
Merodajna oblastva niso smatrale za potrebno, da bi zagotovile Slovencem primerno zastopstvo niti v kmetijskih organih, čeravno tvorijo pripadniki slovenske etnične skupine nedvomno večino poljedelcev na Tržaškem ozemlju.
Ob priliki ponovnih intervencij v tem oziru smo v najboljšem primeru dobili odgovor, da se pri natečajih in sistema-ciji mest »ne dela razlika med Slovenci in Italijani«, kakor da bi določba londonskega dogovora, ki predvideva pravična zastopstvo pripadnikov slovenske etnične, skupine, ne obstojala.
Posebno v okoliških občinah je treba namestiti občinske tajnike, občinske zdravnike, babice, živinozdravnike in spravne sodnike skladno z gorinavedeni-mi predpisi Posebnega statuta in zato imenovati na ta mesta Slovence.
V	ostrem nasprotju s Spomenico in Posebnim statutom danes n. pr. plačajo še vedno obrtniki in trgovci za svoje napisne table in reklamne izveske, ki so v italijanščini in slovenščini, tozadevni davek tudi za slovensko besedilo. To pomeni, da je Slovenec z uporabo svoje materinščine dvakrat obdavčen.
b)	Mrtva črka so ostale določbe člena 5 o uporabi slovenskega jezika na sodišču, in premnogokrat v napisih na javnih u-stanovah ter krajevnih in uličnih imenih tudi v tistih krajih, kjer ni nobenega dvoma, da je večina in ne samo 25 odsto prebivalstva slovenskega rodu. Se vedno beremo napise orožniških in policijskih postaj in poštnih uradov, na nekaterih obmejnih blokih, označbe pokrajinskih in državnih cest celo v devinsko-nabrežinski, dolinski, zgoniški in repentaborski občini, da ne govorimo o onih predelih tržaške in miljske občine, kjer tvorijo Slovenci 25 odsto prebivalstva, izključno v italijanščini.
In zgodilo se je celo, da je vladni ko-
misar prepovedal rabo slovenskega jezika na javnih zborovanjih v sredi Trsta.
Se vedno je po členu 137 kazenskega postopnika zločin, ako se hoče Slovenec braniti na sodišču v materinščini, medtem ko člen 122 civilnega postopnika ravno tako ne dovoljuje na sodišču uporabe slovenščine.
c) Posebno poglavje je slovensko šolstvo na Tržaškem, Goriškem in Slovenski Benečiji.
Čeravno obvezuje člen 4/c, predzadnji odstavek, italijansko vlado, da brez odlašanja izda ukrepe za stalno ureditev slovenske šole, slovensko šolstvo kljub večkratnim stvarnim predstavkam prizadetih in kljub dalekovidni intervenciji pomembnih italijanskih političnih strank in skupin - katerim smo za to hvaležni -doslej ni bilo uzakonjeno, kar poleg vsega povzroča težke socialne krivice učnemu in ostalemu osebju slovenske šole.
Slovensko šolstvo, kakor sicer vse ostale naše narodnostne pravice, pa mora najti primerno rešitev povsod, kjer bivajo v Italiji Slovenci; potemtakem tudi v Slovenski Benečiji. Nedopustno je namreč, da bi bilo dvoje ali celo troje vrst pripadnikov iste manjšine v isti državi: na Tržaškem Slovenci, zaščiteni po londonskem sporazumu, na Goriškem sicer z načelnim priznanjem osnovnih človečanskih in narodnostnih pravic, toda brez gori navedene konkretne zaščite, v Slovenski Benečiji in Kanalski dolini brez enega in drugega.
č) Slovenske vzgojne, kulturne, socialne in športne organizacije še zdaleka niso bile deležne pomoči iz javnih fondov in ostalih ugodnosti v tisti meri in obliki, ki je predvidena v členu 4[b Posebnega statuta.
d) Ko so podpisniki sprejeli posebno določbo 3. člena o prepovedi netenja nacionalne in rasne mržnje, so se nedvomno zavedali njene dalekosežnosti. In dasi je po nekaterih žalostnih izkustvih zadnjih petih let taka uzakonjena prepoved še vedno pereča in bi z njo doslej kaj lahkotno izvedeni šovinistični nastopi vse-kakoj; odpadli, vlada tudi v tem oziru ni ničesar ukrenila s primernim zakonodajnim ukrepom.
e)	Četudi člen 4 jamči naš etnični značaj in člen 7 prepoveduje izpreminjanje meja upravnih enot z namenom škodovati njihovemu narodnostnemu sestavu moramo ugotoviti, da sta se ti določbi obšli z umetnim množičnem naseljevanjem italijanskega življa, tako da se je močno spremenil narodnostni sestav našega o-zemlja v škodo domačega slovenskega prebivalstva.
3)	In naposled zahtevamo, da se dejansko in na ustrezen način izvedejo določbe člena 8 Spomenice o soglasju.
Gospod predsednik,
ko smo se podpisani odločili, da naslovimo to spomenico na Vas, kot načelnika vlade, smo se dobro zavedali, da so naše besede in zahteve naša pravica in naša dolžnost.
Nočemo in ne moremo se odreči prvi in izpolniti hočemo drugo, ki jo nam nalagata pripadnost k slovenski narodnosti in naše svojstvo izvoljenih zastopnikov.
Tako ravnamo v korist vsega prebivalstva našega ozemlja, kajti njegov miren razvoj in blaginja sta tudi odvisni od spoštovanja in priznanja, ki ga izraža naša skupnost, ko vidi in ugotavlja, da tudi vlada izpolnuje svoje sprejete obveze do državljanov.
Za njihovo uresničitev se bomo borili in nič nas ne straši velikost napora, žrtev in težav, ki so s tem združene.
V	nas je globoko prepričanje o pravičnosti naših zahtev in o vladni dolžnosti, da se uresničijo, tembolj ker so bile svobodno sprejete in svečano podpisane.
Izvolite, gospod predsednik, sprejeti i-zraze našega posebnega spoštovanja.
Trst, 25. oktobra 1959 Bizjak Josip, župan občine Repentabor. Lovriha Dušan, župan občine Dolina Furlan Dušan, župan občine Devin-Na-brežina.
Pirc Alojz, župan občine Zgonik. Svetovalci pokrajine Trst:
Svetovalci občine Trst:
Svetovalci občine Milje:
Svetovalci občine Devin-Nabrežina:
_ Svetovalci občine Dolina:
Svetovalci občine Zgonik:
Svetovalci občine Repentabor:
V Florenci sta zmagala ITloro in Segni
Vsedržavni kongres krščansko-demo-kratske stranke v Florenci je zaključen. Po dolgi in mestoma več kot živahni debati je v sredo sledila volitev 90 članov glavnega strankinega sveta. Končni rezultati so bili znani v četrtek dopoldne. Pokazali so, da je na kongresu prodrla linija, ki jp zastopa sedanji strankin glavni tajnik poslanec Moro in predsednik vlade Segni. Izvoljenih je bilo 52 njunih kandidatov, medtem ko so fanfanijevci dobili 36 sedežev. Preostaneta še dva, od katerih je enega dobila struja »Pomlad« (Andreotti), enega pa struja »Baza« (Gra-nelli). Kakor se vidi so manjše struje navidezno odrezale zelo slabo. Vsi glasovi so se namreč osredotočili na dve glavni krili, med katerimi se je bila odločilna bitka. Tipična strankina sredina in desnica je podprla Mora in Segnija, del sredine in strankina levica pa so podprli fan-fanijevce. Ce pregledamo število glasov, ki so jih povprečno dobili kandidati enega in drugega bloka potem vidimo, da si stoje približno v razmerju 3 : 2 za »doro-tejce« tj. strujo center-desnica.
Glavnega sveta krščansko demokratske stranke pa ne tvorijo samo člani, ki jih izvoli strankin kongres, temveč spadajo vanj tudi člani ki jih izvolijo iz svoje srede strankimi poslanci, senatorji, regionalna zastopstva, župani, predsedniki pokrajinskih odborov, itd. Tako sestavljen glavni ■ strankin svet naj bi štel 144 članov, toda njegova politična porazdelitev ni znana.
Kongres krščansko-demokratske stranke v Florenci je torej zaenkrat potrdil dosedanjo strankino politiko in vlado, čeprav je treba ugotoviti, da so se delegat-je odločili za to bolj iz nujnosti kot iz prepričanja. Parlament, kakršen je zdaj, pač ne dovoljuje druge izbire. V splošnem je pa velika večina zahtevala odločnejšo socialno in aktivnejšo gospodarsko politiko, oboje združeno z razvijanjem in čuvanjem demokratičnih svoboščin.
Na florentinski kongres, ki predstavlja enega važnih mejnikov v povojnem notranjepolitičnem življenju Italije, se še povrnemo.
General G. C. Marshall
REŠEVAL JE IN POMAGAL OBNOVITI EVROPO
V	Združenih državah je preminul mož ki je s svojim delom in življenjem zadolžil ne samo svoje sorodnjake, temveč ves svobodni svet in še posebno Evropo. To je bil George C. Marshall, ki je kot državni tajnik Združenih držav 5. junija 1947 predložil in dal ime načrtu za gospodarsko pomoč Evropi.
Marshallov načrt je največji dosedanji podvig takšne mednarodne pomoči. Evropi, ki je uničena in bedna stala na pragu kriz in revolucije, je omogočil, da je uredila svoja narodna gospodarstva in uravnovesila svoje finance. V pičlih štiri letih je evropska industrijska proizvodnja presegla predvojno raven za 40 odstotkov, zaposlenost je bila za 15 odstotkov večja kot pred vojno, življenjski standard se je dvignil za 13 odstotkov. Zahodna Evropa je bila rešena. Tudi Trst in njegovo področje sta imela od tega načrta veliko korist.
Toda George Catlett Marshall ni dal od sebe samo tega. Dvakrat je tudi z orožjem pomagal Evropi, ko se je borila za svojo svobodo in ohranitev svojih kulturnih dobrin: prvič kot mlad častnik na zahodnem bojišču v prvi svetovni vojni, drugič pa kot načelnik glavnega stana ameriške vojske v drugem svetovnem spopadu.
Rojen 31 decembra 1880 v Uniontownu v Pannslyvaniii, je G. C. Marshall izhajal iz odlične rodbine. Eden njegovih prednikov je bil leta 1800 predsednik Naiviš-jega sodišča Združenih držav, njegov oče je bil lastnik velikega premogovnika. Z dvaindvajsetim letom je mladi George Catlett končal vojno akademijo države Virginije. Kot pehotni podporočnik je začel vojaško karjero, ki je trajala polnih štirideset let. Služil je na Filipinih, ab-solviral je generalštabno šolo, leta 1917 se je izkrcal v Franciji s prvo ameriško diviziio, ki je prišla v Evropo. Leta 1918. ie postal načelnik glavnega stana VIII. ameriškega armadnega zbora. Leta 1919 pa ga ie ameriški poveljnik v Evropi, general Pershing, imenoval za svoiega pribočnika. Ob niem je ostal do leta 1924. ko je bil prvič poslan na Kitajsko, kjer je ostal tri leta. Sledilo je imenovanje za podpoveljnika vojaške šole za pehoto, leta 1936 je postal brigadir, leta 1938 podna-čelnik, leta 1940 pa načelnik glavnega stana. Pri tem imenovanju je predsednik Roosvelt preskočil 34 drugih generalov, ki bi no starešinstvu imeli prednost pred Marshallom.
Ni se zmotil. Marshall je izpolnil nie-gova pričakovania. Organiziral je armado in dal okvirne obrise strateškim načrtom, po katerih so Zavezniki uničili sile Osi. Nedvomno bi sam poveljeval armadam, ki so osvobodile Evropo, toda Predsednik Roosvelt je čutil, da mu je Marshall bolj potreben kot načelnik glavnega stana »Ne mogel hi več spati, če bi vedel
da ste izven države«, mu je dejal. In Marshall je ostal doma. Eisenhowerju in zaveznikom pa je pošiljal v Evropo in na druga bojišča vse, kar so rabili.
Po zmagi je Marshall 26. novembra 1945 prosil za upokojitev. Crez par dni je imel dopolniti 65 let in menil je, da je čas, da bi preostalo življenje preživel v miru, na svojem posestvu v Leesburgu, v Virginiji.
Ni mu bilo usojeno. Komaj par dni po upokojitvi ga je predsednik Truman že prosil, naj bi kot njegov osebni odposlanec odpotoval na Kitajsko, kjer naj poskusi pomiriti Cangkajšeka in Maocetun-ga. To je bila edina naloga, v kateri Marshall "ni uspel. Razočaran nad obema kitajskima voditeljema in njuno okolico se je vrnil v Združene države. Doma so pa vkljub vsemu opazili velike diplomatske sposobnosti, ki jih je pokazal v tej svoji misiji. Ko je državni tajnik Byrnes podal ostavko, ga je Truman imenoval za njegovega naslednika.
Vojak je presedlal v diplomacijo. Dve leti je vztrajal v tej službi. V času njegove ministrovanja so komunisti izvedli državni udar ,v Češkoslovaški, komunicirali so Madžarsko. Z ogromnim »Marshallovim načrtom« je rešil kar še ni bilo izgubljeno. 7. januarja 1949 je odstopil in na položaju državnega tajnika mu je sledil Dean Acheson.
Verjetno so Marshalla pri tem vodili zdravstveni razlogi. Toda še mu ni bilo dano, da bi v pokoju užival večer življenja. 21. septembra 1950 ga je Truman prosil naj prevzame vojno ministrstvo. Požrtvovalen kot vedno se Marshall odzval. Nadziral je operacije sil Združenih narodov v Koreji, položil je osnove obnovi oborožitve, s katero so Združene države hotele dohiteti zamudo prvih povojnih let, ko so upale v trden mir.
Toda delj kot do 21. septembra 1951 Marshall ni zdržal. Leta so bila tu in vojak, ki so ga znanci zaradi njegovega viteškega in vojaškega zadržanja ter predanosti skupnosH»imeli za »starega Rimljana«, vrednega da bi bil opisan v galeriji Plutarhovih likov, se je, tokrat dokončno, umaknil v pokoj. Odtlej pa do svoje smrti je živel skromno, izven javnega življenja in sijajne družbe, ki je pravzaprav ni nikdar ljubil. Strog in zahteven do drugih je bil to še toliko bolj do sebe. Nikogar ni klical po rojstnem imenu, a tudi napram njn" ".i nihče ni upal poslužiti tega pri Amrrn —;:ih sicer običajnega npčina ogovarjanja.
Tak je bil človek, katerega življenje je poteklo v službi domovini in ki je trikrat pomagal reševati Evropo.
Deč stoarnosji
Po devetnajstih letih, odkar je oblast leta 1940 razpustila zad: nji slovenski denarni zavod v Trstu, Tržaško posojilnico in hranilnico, ki je več kot pol sto* let ja nesebično izvrševala svoje socialno poslanstvo med trža* škim in okoliškim prebivalstvom, je bil preteklega oktobra v Tr* stu otvorjen nov slovenski de: nami zavod * TRŽAŠKA KRE* DITNA BANKA. Njena podpi* sana glavnica znaša 600,000.000 lir.
Pravica do lastne banke je pri* znana slovenski narodnostni sku: pini v Trstu s členom 2., odsta* vek d) Posebnega statuta, ki je sestavni del Londonske spomeni* ce o soglasju z dne 5. oktobra 1954. Omenjeni člen pravi, da imajo uživati pripadniki jugoslo* vanske etnične skupine na po* dročju, ki ga upravlja Italija, in pripadniki italijanske etnične skupine, na področju, ki ga u* pravlja Jugoslavija, enake pravu ce in biti deležni enakega ravna* nja kot ostali državljani. Nato so podrobno naštete nekatere važnejše pravice, med njimi, pod odstavkom »d)« enakopravnost pri izvrševanju dela in poklicev v poljedeljstvu, trgovini, indu-striji ali na kateremkoli področ* ju, ter enakopravnost pri organi* ziranju s pripadniki etnične skupine ima veljati tudi pri obdav* čevanju.«
Pet let je preteklo od London; skega sporazuma, ki ga najvišje upravne oblasti smatrajo za pravno veljavni mednarodni ob; vezni dogovor. Ž njim se je, če* tudi ne pravno formalno, zato dejansko ukinilo in razdelilo Svobodno tržaško-ozemlje med Italijo in Jugoslavijo.
Ali bi bila danes Italija v Tr* stu, če ne bi bilo londonskih do* govorov? In vendar se še najde* jo ljudje, ki zanikajo Londonsko spomenico in Posebni statut. To delajo, zato da lažje odrekajo slovenski manjšini še ono pešči* co narodnostih pravic, ki jih Londonski sporazum priznava.
Ali Slovenci ne izvajamo svo* je pravice do državne zaščite na* šega etničnega značaja samo iz Londonske spomenice, ampak še pred tem, iz čl. 2, 3 in 6 italijan* ske republiške ustave. V Poseb* nem statutu vidimo po vsej pr a* vici predvsem listino ki vsebuje določbe za izvedbo (norme di at* tuazione) teh členov ustave.
Londonski sporazum nedvom* no predstavlja začetek nove dobe med Italijo in Jugoslavijo. Ta nova doba bi se morala obdržati tudi v mirnem sožitju, razume* vanju in medsebojnem spoštova* nju med italijanskim in sloven* skim prebivalstvom v obmejnih pokrajinah, kakor se spodobi kulturnim narodom v moderni demokratični državi XX. stolet* ja.
Zato je bil krik in vik nekaj organizacij in posameznikov pros ti slovenski banki v Trstu ne* združljiv s tokom sprave in mi« ru, za katerim hrepeni vse. civili* zirano človeštvo, in ki bi moral zlasti v demokratični evropski državi usmerjati ravnanje ogromne večine do neznatne slovenske narodne manjšine.
Trditev, da je »italijanstvo Tr* sta v nevarnosti«, je propagand* na pretveza, v katero ne veruje* jo niti tisti, ki jo širijo. Kako naj bo v nevarnosti »italijanstvo Tr* sta« pod 50 milijonsko Italijo, ko ni bilo v nevarnosti niti pod Av* stri jo.
Pod Avstrijo je italijanski ži* vel j v Trstu asimiliral drugorod* no prebivalstvo, ne pa bil asimi* Uran ali raznarodovan. Ko je pri* šla Italija po prvi svetovni vojni (Nadaljevanje na 4. str.)
VESTI z GORIŠKEGA
Majajoča se demokracija
Napredovanje v gospodarstvu ne ocenjuje vzgojo državljanov
Revija »Gente« prinaša v eni svojih zadnjih številk zanimiv članek »Majajoča se demokracija«, s katerim hoče pokazati, da nimamo v Italiji, po petnajstih letih demokratičnega življenja, demokratično urejene države, kar predstavlja ob vsakih volitvah veliko nevarnost za njen nada-ljni obstoj, ker je pač vse odvisno od muhavosti volivcev, ki po večini nimajo v sebi niti najmanjšega pojma, kaj je demokracija in kako se demokracija brani.
Clankar pričenja svoja izvajanja, poslužujoč se zadnjih državnozborskih volitev na Angleškem, da bi tako pokazal veliko razliko, ki se kljub navideznim podrobnostim opaža med italijanskim in angleškim gledanjem na politična vprašanja. Na Angleškem se namreč volivci svobodno odločijo za to ali ono stranko, ker hočejo s tem le pokazati svojo simpatijo ali naklonjenost za ta ali oni tip vlade; pri tem vprašanje obstoja države ne pride sploh v poštev, naj zmaga kdorkoli že, V državi do bistvenih sprememb zaradi tega ne bo prišlo, država je pač tako urejena, da lahko sama skrbi za svojo kontinuiteto, za politično demokracijo, za svobodo svojih državljanov, ker je nekaj stalnega in trdnega in ne dopušča, da bi v njej nastopale sile, ki bi se borile proti njenemu obstoju.
Ali lahko trdimo kaj podobnega v Italiji? Ob vseh dosedanjih volitvah ni šlo le za izbiro te ali one vlade, temveč je vedno stopalo v ospredje tudi vprašanje izbire med obstojem demokratično urejene države in nastopom totalitarnega režima, med dobrinami demokratičnih svoboščin in vsemi tragičnimi posledicami totalitarne brutalnosti, to pa vse zaradi tega, ker delujejo v Italiji sile, ki se poslužujejo volitev samo zato, da bi uvedle ne glede na ustavna določila popolnoma nov sistem, ki bi bil seveda z obstoječimi določili v kričečem nasprotju.
V tej negotovosti bodo živeli Italijani prav gotovo še v bodočnosti, če ne bodo hoteli sprevideti, kako veliko nevarnost predstavlja za italijansko demokracijo delovanje komunizma.
V Italiji ne obstoja namreč prava in trdna demokracija, ker ni države. Ni države, ker država sama dopušča, da j^ delno v odvisnosti komunistov, ki imajo kot svoj končni cilj prav zrušenje države, katere bi se zato radi polastili s pomočjo volitev. Italijanska demokracija je potemtakem le zasilna demokracija; zato se morajo vsi trezni in dobromisleči Italijani vsako peto leto odločno postaviti, da preprečijo zmago komunistom, ker predobro vedo, kaj bi to pomenilo: ne glede na svoje politično prepričanje se pač o-dločijo za najmočnejšo stranko, za DK, ker se zavedajo, da je samo tako mogoče preprečiti najhujše: prelevitev italijanske republike v komunistično tiranijo.
Naj bo delovanje DK dobro ali slabo, v odločilnih trenutkih volijo zanjo tudi taki, ki se z njo ne strinjajo, ker v tistih trenutkih ne predstavlja zanje stranke, temveč edino sredstvo v obrambo države. Na tak način predstavlja Krščanska demokracija prav za prav državo in bi vsaka njena notranja oslabitev predstavljala tudi nevarnost za obstoj države in vseh demokratičnih svoboščin.
Naravno je, da se DK zaveda tega svojega položaja, a zaveda se tudi, da ze dolga leta skoraj sama nosi to težko breme, kar zahteva mnogo naporov, mnogq sil,'ki bi jih stranka lahko posvetila drugim prav tako važnim področjem javne-
Več ali manj ves svet je na strani ameriškega državljana Chessmana, ki je obsojen na smrt in je že enajst let smrti ušel s svojimi stalnimi prizivi, ugovori in zagovori. Te dni bi ga bili morali usmrtiti, pa je njegovim branilcem uspelo doseči odložitev justifikacije, da Chessman lahko predloži priziv z novimi ugovori proti sodbi. Guverner Brown je prošnjo za pomilostitev odbil z argumenti, ki z ozirom na tamkajšnje zakone držijo. Morda pa so sodniki vrhovnega sodišča, ki so usmrtitev odložili, upoštevali glasove iz vsega sveta, ki so prosili milost za Chessmana.
Toda v zaporih v Wethersfieldu so v ponedeljek 26. oktobra usmrtili na električnem stolu 41 let starega Franka Wo-kulevvlcza, ki je bil leta 1951 prijet in naslednjega 1952 na smrt obsojen zaradi umora. Toda Wokulewicza so policisti, ko so ga lovili, s kroglo zadeli v hrbtenico in mož je ostal paralitičen. Od izrečene obsodbe do danes se je boril, da bi dokazal, da se zaradi paralize ni mogel pravilno braniti, pa mu vse to ni nič pomagalo. Moral je umreti na električnem stolu! Zaporniki v Wethersfieldu so ostro protestirali zaradi usmrtitve paralitične-ga moža in so primerjali ta slučaj z onim od Chessmana.
Svet gotovo ni poznal primera Wuku-lewicza, kakor je poznal primer Chessman, sicer bi se bil postavil tudi za pomilostitev tega poslednjega. V prvem in drugem oziru pa ne zaradi zločinov, katerih sta eden in drugi kriva, ampak zato ker Chessman ni kriv umora in deset
ga delovanja, in zato je razumljivo, da bi DK rada prepustila kaki drugi stranki vodstvo države. Toda, kdo naj nadomesti DK, kdo naj prevzame nase težko nalogo varuha države pred komunistično nevarnostjo? Nihče! Ali lahko sploh govorimo o trdni in stalni demokraciji, če sploh ne moremo, zaradi obstoječega položaja, govoriti o kakšni izbiri in če pomeni izčrpanost ali padec stranke istočasno tudi padec države in konec demokracije?
Ce nosi prejšnja generacija odgovornost za odpravo demokracije, nosi sedanja generacija še večjo odgovornost, ker ni ustvarila močne demokratične države, ko so bili dani zanjo vsi potrebni pogoji. S tem, da se je dovolilo, da so tudi komunisti prispevali svoj delež pri gradbi nove državne tvorbe, se je namreč izročilo del države prav tistim, ki stalno in povsod kričijo, da jo hočejo zrušiti, da bi na njenih rušejvinah zgradili novo državo komunističnega tipa.
Država je torej v odvisnosti strank, od katerih se sedaj samo ena velika trudi za njen obstoj v dosedanji demokratični obliki. Tako svobodomiselni državljani čutijo pomanjkanje prave demokracije. Vsako peto leto, ko morajo izbirati med življenjem in smrtjo, so primorani voliti za osebe in liste, v katere nimajo vedno pravega zaupanja, in se zato tudi vedno manj zanimajo za javno življenje, zapirajoč se v brezbrižnost in apatijo, ki sta v Italiji res dva žalostna pojava.
Komunisti ne samo, da niso bili postavljeni izven zakona, temveč sp celo dobili plačo, v upanju, da bi se jim tako iztrgalo iz rok orodje mučeništva. No, in kaj še je doseglo? Komunisti so kljub temu ojačili svoje postojanke in se oh vsaki priliki proglašali za žrtve obsto-
V	ponedeljek 28. oktobra se je v petič sestala mešana italijansko-jugoslovanska komisija, ki jo predvideva londonska spomenica za obe področji bivšega Svobodnega tržaškega ozemlja in ki ima nalogo reševati sporna vprašanja izvajanja jezikovnih pravic. Sedaj se je komisija sestala v Rimu. Izvoljeni predstavniki tržaških Slovencev so se sestali in sporazumeli, da predložijo komisiji svoje zahteve. To je dalo povod raznim italijanskim nestrpnežem, da so v še bolj nestrpnih, listih trdili, da se že iz tega sestanka tržaških Slovencev vidi razliko med pravico Slovencev, ki se prosto zbirajo, in pravico Italijanov v Jugoslaviji, ki se zbirati ne smejo. Taka trditev pa je lažniva, ker vsi vemo, da uživajo Italijani v Jugoslaviji še večje jezikovne pravice. Režim pri tem ne igra vloge, ker ima vsaka država svojega.
Pritožba italijanskih nestrpnežev, nepoboljšljivih sovražnikov Slovanov, torej ne drži. Pač drži naša pripomba, ki je hkrati pritožba, da ravnajo države, v našem primeru Italija, zelo pristransko z jezikovnimi manjšinami v primerjavi do posa-mežnih manjšin. Tako imajo Nemci in Francozi ter celd Ladinci v Italiji svoje jezikovne pravice točno zaščitene, medtem ko smo Slovenci nekaj svojevrstnega. Osrednja oblast ravna z nami namreč na tri različne načine: tržaški Slovenci imajo vsaj londonsko spomenico, ki vendar predstavlja dokument, 1 na katerega se lahko v .pogledu svojih pravic sklicujejo in oblast ga postopoma (vsaj tako izgle-da) skuša kljub nasprotnemu mnenju raz-
ali enajst let čakanja na usmrtitev v ceh smrti je že velika kazen. V primeru Wo-kulewicza pa zato, ker je tudi on čakal sedem let v celici smrti, vrh tega pa je bil paralitičen.
Svet je glasoval za Chessmana, in bi glasoval tudi za Wokulewicza iz človečanskega sočutja do dveh izrednih primerov, Wokuleviczev slučaj je morda se bolj od Chessmanovega vreden upoštevanja in pomilostitve smrtne kazni na dosmrtno ječo.
Toda v Združenih državah Amerike, kjer ima vsaka država svoje posebne zakone, se dogajajo taki primeri, navidezne krutosti, ki pa dajo v oči prav zato, ker svet pozna veliko človečansko sočutje ameriških državnikov in ustanov do vsega človeštva. V Ameriki se dogaja da usmrtijo črnca, ki se pregreši nad belko in ne belca, ki se obratno pregreši nad črnko. To ne daja ugleda ameriškemu sodstvu in svet želi, da se stvar v Združenih državah Amerike popravi in uredi po načelih demokracije in člove-čanstva, V ostalem pa bi kazalo, da bi na svetu zavladal en sam kazenski zakonik. Do tega bi morda prišlo lažje kot do enotnega svetovnega civilnega zakonika.
Zapadi slinavke zaprti prelazi
Ze zopet se je pojavila slinavka, ki je zavzela tako močnan obseg, da so jugoslovanske in italijanske oblasti morale sporazumno odrediti zapor vseh obmejnih prelazov od Miščekov do Gorice. Zapora velja od nedelje 18. t.m. do 7. novembra. Prelaz je možen pri Rdeči hiši v Gorici.
ječega reda, se številčno tako približali DK, da bi vsak njihov porast pomenil konec države. Italijani pa niso medtem ničesar storili v obrambo svoje države, ne zavedajoč se, da bi taka pasivnost utegnila postati usodna; igrajo se z demokracijo, ko nimajo države, ki bi jo lahko branila. Po tej poti lahko privedejo sebe in državo do neizogibnega in svojevoljnega samomora. Tako piše revija »Gente«. Cas je torej, da Italijani pogledajo stvarnosti v. oči, kajti priznavati svojo zmoto, ko bi bilo že prepozno, bi ne imelo več nobenega smisla. Kdor hoče živeti v svobodi in demokraciji, naj se zaveda, da mu bo to mogoče, le če bo deloval s tistimi silami, ki se stalno borijo, da bi ohranile Italiji današnjo demokratično ureditev.	,
Dogovor z Rusijo za iskanje vojnih ujetnikov
Meseca oktobra je obiskal Rusijo italijanski minister za zunanjo .trgovino Del Bo. Tekom njegovega bivanja v Rusiji je prišlo do sporazuma s sovjetskimi oblast mi glede preiskovanja usode, ki je doletela mnoge italijanske ujetnike in pogre-šance, o katerih ni še urejen položaj. Sovjetski Rdeči križ se s tem sporazumom stavi na razpolago italijanskemu za raziskovanja na podlagi podatkov, ki jih po ta poslednji nudil.
Sporazuma je zbudil veliko zadovoljstvo v Italiji, kjer so še mnoge družine, ki ne vedo za usodo svojih dragih svojcev.
Do sporazum je prišlo, ker sta oblasti obeh držav spoznale za upravičeno dejstvo, da je treba urediti pravni položaj izginulih ujetnikov in drugih pogrešancev.
nih italijanskih katoličanov (vidi »Vita I nuova«) in fašistov, izvajati. Goriški Slovenci pa smo brez zaščitnega zakona in za nas veljajo do danes samo obljube, na katerih vsaj naše šole delujejo. Drugega nimamo kot jezikovna manjšina ničesar, čeravno je v 6. členu ustave zapisano, da država ščiti s posebnimi zakonskimi določili jezikovne manjšine. Slovenci v videmski provinci pa nimajo prav nobene jezikovne pravice, niti šolske niti druge, in so primorani pošiljati svoje otroke le v italijanske vrtce in osnovne ter druge šole.
Ta krivica se mora popraviti, ker ne sme veljati taka razlika v ravnanju z državljani, katere 3. člen ustave proglaša za popolnoma enakopravne pred zakonom ne glede na jezik, ki ga govorijo. Drugi člen iste ustave pa priznava in jamči ne-kršljivost vseh pravic človeka državljana kot posameznika in kot člana skupnosti.
Dajte nam, torej, kar nam pritiče in ne uganjajte tako očitne krivice!
fironchi povabljen s Rusijo
Hruščev je povabil predsednika Gron-chija, naj obišče Rusijo. Vest je prišla ko strela z jasnega in zbudila razne komentarje. Ali je Italija prosila za povabilo? Ali pojde Gronchi v Rusijo? Ali je prav da gre? Kakšne utegnejo biti posledic^ obiska v Rusijo? Prvo vest je dala neka zahodno nemška informacijska agencija, potem ko jo je sam zunanji minister Pel-la odgovoril pritrdilno.
Kako pa, da je za vest izvedela ravno nemška agencija? To ostane tajno, kakor so tajne razne diplomatske obveščevalne službe.
Ne izgleda, da bi povabilo iskala Italija sama, vsaj uradna Italija tega ni storila. Ni pa rečeno, da niso Hruščevu kaj zašepetali italijanski komunisti. Ali pojde Gronchi v Rusijo, še ni sklenjeno. Vse kaže, da se bo vabilu odzval, ker ni povoda, da bi se ne, čeravno so tudi sile, ki se obisku protivijo. Nekatere od teh imajo verske pomisleke, druge pa so bolj strankarskega značaja, saj ima tudi sam predsednik Gronchi svoje osebne nasprotnike, na primer pri liberalcih.
Mnogi, in ti predstavljajo večino, menijo, da bi bilo prav, da Gronchi- vabilo
Vprašanje, katerega se nobena italijan- j ska politična stranka na svojem kongresu ne dotakne, je žalostni položaj vzgoje v južnih krajih in na otokih. Ne mislimo na pismenost, ampak na splošno in zlasti na moralno vzgojo tamkajšnjega ljudstva, ki kaže, da je zelo slaba.
Časopisi skoraj dnevno poročajo o roparskih napadih in ubojih, za uboj iz zasede, za umor zakonske žene manj za u-mor zakonskega moža in celo za uboj nedolžnih otrok za prazen nič.
V	prvi zakonski noči je v Kalabriji mož s sekiro razmesaril svojo mlado ženo. V Siciliji pa je mož prišel od vojakov na kratek dopust in napovedal sestanek svoji komaj petnajst let stari ženi opolnoči na neki samoti. Reva, ki je živela pri starših zaradi nekega spora, je odšla na sestanek in drugi dan so jo našli mrtvo vso potepano od brc in drugih udarcev.
Devetletno deklico so našli utopljeno v vodnjaku, baje zato, ker je na sosednem vrtu pobrala nekaj sadja.
Kalabrež je razmesaril ženo češ, da mu je nezvesta. V Siciliji je neki zakonec sanjal, da ga žena vara in jo je zato pričel preganjati ter tožiti zaradi nezvestobe.
Veriga zločinov je žalostno zelo dolga, brezkončna, obupna! Kje so vzroki, kje je krivda? Vzroke najdemo v slabi vzgoji ubogega ljudstva, ki živi v staroveških predsodkih in v obupno slabem gospodarskem položaju. Roparjev na Sardiniji ne bi bilo, če bi se gospodarski položaj izboljšal in če bi bila vzgoja pravilno u-smerjena.
Zenska zvestoba je v južnih krajih nekaj mučnega, neverjetno nazadnajškega. Zakonska žena živi v stalnem mučnem
sprejme, ker gre tudi za ugled države.
Italijanska politika in diplomacija seveda ne more dati velikega prispevka pri sedanji ofenzivi miru, kjer igrajo najvažnejšo in odločilno vlogo le velike sile, ki same razpolagajo z jedrskim orožjem, vendar prestavlja tudi Italija neko silo, saj šteje petdeset milijonov ljudi in nekaj milijonov... komunistov!
Ta zadnji činitelj je še posebne važnosti, kajti na priprostega italijanskega državljana utegne tak obisk silno močno vplivati, še posebno zato, ker ima obisk za nujno posledico povratek obiska Hruš-čeva v Italiji, saj bo Gronchi že iz same vljudnosti dolžan- povabiti Hruščeva v Italijo, kjer mu bodo vklikali milijoni komunistov.
SMRTNA KOSA
V četrtek 23. oktobra je zadet od možganske kapi umrl v goriški bolnici dr. Leopoldd Bobič s Peči pri Sovodnjah. Bil je star 75 let, saj se je rodil na Peči leta 1884. Na graški univerzi je promoviral za doktorja prava. Za odvetnika pa ni hotel biti, čeravno je prve čase bil odvetniški pripravnik pri dr. Tumi v Gorici, s katerim se je strinjal v socialistični ideologiji. Služboval je pri deželnem zboru in po razpustu na ukaz fašizma tudi pri provinci. Toda malu je zaradi fašizma službo izgubil. Zadnja leta je J2§u~ bi) vid in nobena zdravniška pomoč mu ga ni mogla vrniti. Hodil je skoro vsak, dan s Peči v Gorico in si pomagal s pal-co utirati pot.
Vidno je mož trpel in trpljenje ga je v marsičem spreorbrnilo.
Zapustil je ženo in tri otroke (dva sinova in hčer), katerima izražamo naše iskreno sožalje.
* * *
V petek zvečer 23. oktobra se je smrtno ponesrečil s svojim motornim vozilom g. Angel Šušteršič iz Sentmavra, ko se je vozil iz Gorice proti domu. Pokojnik je bil mestni pometač, zelo marljiv in splošno priljubljen med svojimi sovrstniki. Pokopali so ga ob veliki udeležbi svojih sovrstnikov, prijateljev in znancev. Pogreba se je udeležil tudi zastopnik občine. Vsem njegovim sorodnikom naše iskreno sožalje!
položaju nevarnosti za sum in za življenje. Očitek rogatosti (cornuto) vržen tja-vendan kakemu možu lahko pomeni napad na ženo s hudimi posledicami.
Potem pa pridejo na dan pred sodniki razni izgovori o užaljeni osebni časti in temu podobni jalovi argumenti, ki se jih žal odvetniki iz tistih krajev poslužujejo in s tem ubogo ljudstvo zapeljujejo v zmoto, ker postane še bolj uverje-no, da tak umor ne predstavlja zločin. Sam milanski »Corriere della Sera« je take nastope tistih odvetnikov grajal.
Na demokrščanskem kongresu v Firencah je tajnik Moro, zelo navdušeno govoril o gospodarskem napredovanju države. Za naše kraje pa nakazujejo ministrstva milijarde za šole, za liigijenske naprave, za ceste, za stanovanja in za drugo. Ali ne bi kazalo vreči se z vso srčnostjo na moralno obnovo južnih in otoških krajev, začenši z nudenjem pospešnih gospodarskih in sploh socialnih pogojev? Ali ne bi bilo prav, če bi z živo besedo prikazali tistemu ljudstvu, da je umor velikansko grozodejstvo in da je zakonska žena dru-žabnica, nevesta in mati, ne pa sužnja? Ali ne bi bilo prav, da bi v šolah začeli prikazovati lepoto pravičnosti ter medsebojne ljubezni, namesto da bi pustili tisto ljudstvo živeti v svojih staroveških vražah in predsodkih?
O tem ni na nobenem kongresu strank niti ene same besede, pa je to vprašanje morda bolj važno kot suho gospodarsko napredovanje in poudarjanje demokracije, krščanstva, omike in tako dalje!
Zvon za (iostnico na Oslavju
Goriška občina je sklenila lani, da proslavi 40. obletnico zmage s postavitvijo zvona ob kostnico na Oslavju na čast tam počivajočim padlim vojakom v prvi svetovni vojni.
Za nabavo zvona, ki ga je že blagoslovil goriški škof, so prispevali vsi kraji države.
Svečanost se bo vršila na Oslavju 4. novembra, ko bo zvon prvič zazvonil na čast padlim in v opomin živečim.
Kraja na pokopališču italijanskih mornarjev v Puli
»Piccolo« se je pretekli teden strupeno zagnal proti jugoslovanskim oblastem, katerim je očital, da se ne brigajo za varstvo grobov italijanskih mornarjev v Puli, kjer da so grobišča oskrunjena tako, da je videti gole kosti zemeljskih ostankov mornarjev. »Piccolo« pa se je preveč zaletel, ker ni šlo za nemarnost jugoslovanskih oblasti, ampak za krajo imenskih kovinastih ploščic mornarjev. Jugoslovanske oblasti so namreč objavile vest o kraji s sporočilom, da zasledujejo krivce, ki jih bodo primerno kaznovale. Istočasno so te oblasti sporočile tudi odločitev, da bodo pokopališče in grobove lepo uredile.
Vse to se nam zdi pravilno in pošteno. Se posebno nas to veseli, potem ko smo čitali nepremišljeni napad od strani »Pic-cola«.
Ne moremo mimo tega, da se ne spomnimo jugoslovanskih civilnih žrtev italijanske fašistične nasilnosti. Na tisoče jih je pomrlo po raznih taboriščih. Tako na primer tudi v Trevizu, kjer pa nimajo niti svojega pokopališča, Tam so nekateri poskrbeli, da se je izbrisala vsaka sled po zločinu in po mučeniškem trpljenju...
Omeniti mon.mo tudi dejstvo, da so predpreteklo nedeljo, ali pretekli teden obiskali kostnico italijanskih padlih vojakov v Kobaridu člani italijanskega združenja častnikov in bivših bojevnikov iz Tržiča, ki so ob povratku povedali, da so našli kostnico lepo oskrbovano ter izrazili svoje zadovoljstvo nad pieteto, ki jo tamkajšnje oblasti kažejo do kostnice.
Ali pa se »Piccolo« spominja, kako smo našli v Gonarsu vsa zapuščena in z ro-bidjem preraščena grobišča naših pomrlih bratov in sester v takratnem taborišču?!...
Resnost šole in dijastua
Ko je prosvetni minister izdelal program za prihodnje zrelostne izpite, je postal zakon, ki zahteva nekaj več kot prejšnja leta, so naši slovenski dijaki, ki se bodo podvrgli tem izpitom že prihodnjo poletje, kvečjemu nekoliko potožili, ker se jim bo treba več učiti. Italijanski dijaki pa so začeli stavkati... Se bolj žalostno dejstvo pa je, da dijake podpirajo razni listi in krogi ter tudi sami poslanci.
Ne rečemo, da je ministrova odločitev ravno posrečena, kar se tiče časovne primernosti novega programa, toda resnost je vendar prvi pogoj zdrave discipline za zdravo šolo.
Slabi šolski prostori v ftmljah
Jameljti se upravičeno pritožujejo zaradi slabih učilnic, ki vsak dan sprejemajo otroke, pa so v tako slabem stanju, da se otroci sami nad tem zgražajo in hudujejo. Pravijo, da je to prava umazanija in da ni moči vzdržati. Čudimo se zelo, da občinska uprava o tem nič ne ve; in če kaj ve, da ne poskrbi za pravilno ureditev učilnic in stranišča, pa tudi za obnovo raznih šolskih predmetov.
Zakaj pa se pouk ne vrši v novem poslopju? Kako to, da ni še urejeno za sprejem šole?
Ce se za stvar ne briga občinska uprava, naj za to skrbijo pa višje oblasti, saj je položaj resnično nevzdržen.
OBVESTILO
V Gorici se je ustanovil SOLSKI ODBOR na podlagi člena 39. civ. zak. Šolski odbor je zgolj tehnični organ, ki bo branil koristi slovenskega šolstva na ozemlju Goriške, (člen 2. prav.)
Po členu 3. sprejetih pravil ga sestavljajo zastopniki organizacij. Sedanji odbor sestavljajo zastopniki sledečih organizacij: Sindikat slov. šolnikov, Du-hovska zveza, Slov. demokratska zveza, Slov. katoliška skupnost, Slov. kulturna in gospodarska zveza. Nove organizacije kot člane sprejema odbor.
Clen 4. Odbor voli iz svoje srede predsednika, tajnika, blagajnika in dva preglednika računov.
Clen 5.: Sklepi odbora morajo biti soglasni.	.
Clen 6.: Denarna sredstva se nabirajo med ljudstvom z dovoljenjem oblasti.
Clen 7.: Šolski odbor ima lasten sedež in po možnosti plačanega in tehnično izvežbanega uradnika.
Sedanji sedež je v ulici Contavalle št. 5, pritličje-levo.
Clen 8.: Šolski odbor je neposredno povezan s starši šoloobveznih otrok in se zanima za vpis otrok v vse vrste šol in vrtce. Nabira gmotna sredstva in podeluje podporo nujno potrebnim dijakom.
Kvestura ie izdala Šolskemu odboru dovoljenje za pobiranje prispevkov med slovenskim ljudstvom v določenih krajih Goriške. To nalogo bo opravljal poseben pooblaščenec.
Šolski odbor vzdržuje tudi stike s šolskimi in drugimi oblastmi. Ne posega v delokrog političnih, sindikalnih in verskih organizacij, niti v vodstvo raznih dijaških zavodov, pač pa drži z vsemi potrebne in sporazumne stike za svoje uspešno delo.
Gorica, 12. oktobra 1959.	SOLSKI	ODBOR
Nedostatki v Združenih državah Amerike
Ob zasedanju mešane komisije p Rimu
ŽIVLJENJE V LJUDSKIH DEMOKRACIJAH
Posebna dopisnica uglednega švicarskega tednika »Die Weltwoche«, Inge Santner, je obiskala komunistično Romunijo in popisala življenje v tej deželi, ki je drugačno kot ga prikazujejo novorazredni komunistični pripravniki v tržaškem »Delu«. Inge Santner pravi med drugim tudi tole:
Ce zahodni ministrski predsednnik priredi slavostno pojedino - pravijo statistike -, gost lahko pričakuje, da mu bodo postregli s šestimi obroki. Na Vzhodu je tovarišija znatno zahtevnejša. Tam postrežejo udeležencem z desetimi ali enajstimi obroki. Pri tem se uveljavlja načelo: čim ubožnejši je narod, tem razkošnejše so državne pojedine.
Romunsko prebivalstvo je zelo revno in ubožno. Zato je vladni predsednik Chi-vu Stoica ob 15 letnici »osvoboditve« povabil kakih 1500 ljudi na večerjo, ki je trajala od 20,30 do 23 ure. Jedilni list je bil dolg kot slabo leto. Neštetim predjedem je sledila sarma, piščanci, svinjska pečenka z najrazličnejšimi prikuhami, z o-bilnimi porcijami sira, sadja, sladoleda z lešniki in končno črna kava. Pri tem so udeleženci vsak obrok zalivali s pripadajočimi vinskimi vrstami.
Tako se je tujemu opazovalcu ponudila priložnost, da spozna romunski »novi razred«, ali točneje: enega izmed obeh novih razredov. Tu so torej sedeli poglavarji dežele. Partijski, vojaški in vladni vršaci do državnih podtajnikov in tudi nekaj izmed 432 poslancev, generalni direktorji zunanjetrgovinskih odsekov, direktorji veleindustrije in tudi tisti umetniki, ki so pripravljeni spletati'vence tiraniji. Tu je bila zbrana smetana razmeroma mlade komunistične družbe. Z glasnim cmokanjem so uživali nenavadno osebno blaginjo, ki je za mnoge sledila po dolgih letih stradanja in zaporov. Izgledali so skoraj simpatično v svojem prostodušnem veselju nad tako požrtijo. Proletarsko preteklost, ki jo v Romuniji poskuša sleherni dokazati na vsakem koraku, so tudi v črnih oblačilih kar očitno razkrivali. In vendar smo imeli pred seboj družabno plast, ki živi neprimerno bolj eksklusi-vistično kot največja aristokracija na Zahodu.
Gledalci niso zaželeni
Ze same zunanje okoliščine pojedine so odkrivale, kako so se vsi ti »ljudski zastopniki« v dozdevni brezrazredni državi izolirali. Ali je kje v svobodnem svetu navada, da zaradi sprejema pri ministrskem predsedniku cernira policija cele mestne okraje? Gotovo ne. V Bukarešti pa je tako. Samo s čudodelnim papirjem, z državnim grbom opremljenim povabilom smo lahko predrli policijski kordon. Strahotno prazen je ležal orjaški trg pred vladno palačo, ko so prihajala državna vozila proti vhodu, kjer je odpiral vrata službujoči šofer. Radovedneži, ki se po vsem svetu tako radi zbirajo, da občudujejo moderna oblačila, so bili odsotni. Romunska visoka gospoda ne trpi nobenih gledalcev. Ljudstvo naj ne ve, kako izvrstno živi rdeča gospoda na njegov račun.
Tudi v vseh drugačnih odnosih so strogo začrtane ločilnice med novorazredni-mi privilegiji in ljudstvom, med gospodarji in hlapci.
Definicijo romunskih bogov, ki velja seveda samo med periodičnimi zatoni bogov, bi lahko postavili na preprosti imenovalec: k novemu razredu spadajo vsi ljudje, ki sedijo v avtomobilih. Vsi ostali stopicajo po sijajnih, širokih bukareških bulvarjih in spoštljivo skačejo na pločnike, kakor hitro se oglasi vedno oblastna tromba poglavarskega avtomobila. Srečnemu meščanu na tej strani zavese bo
Kako živijo pokilicoi partijci v Romuniji?
nerazumljivo, kako se je avto emancipi-ral kot vsakdanja potreba in je postal pq tipu, letnici izdelave, znak določene družbene plasti. Vsak otrok v Romuniji ve, da sedijo v Pobjedi vršaci tajne policije in da se s Sisom vozijo ministri na sprehod.
Na sto malih privilegijev
Plače vrhunskih funkcionarjev so državna tajnost. Prav tako nihče ne ve, koliko zaslužijo partijski umetniki in podkupljeni razumniki. Na vsak način so to kar lepi zneski. Ko je namreč pred pol leta kritik Andricu, ki mu je dotedaj partija dovoljevala po kako namišljeno svoboščino, moral pred sodišče zaradi »od-klonovskega izražanja proti režimu«, so časniki s svetohlinskim zgražanjem ocenjevali njegove mesečne prejemke na
18.000	lejev - to je znesek, ki ga navadni zemljan prejme v 30 mesecih trdega dela. Srednja mesečna plača znaša namreč 600 lejev. Končno pa je papirnata višina dohodka postranska stvar. Življenjske ravni priviligirancev ne določa nominalna plača, ampak na sto malih in velikih ugodnosti.
Novi razred lahko potuje. Pripadnikom je skoraj neomejeno na razpolago tako zelo zaželeno »uradno povelje«, ki ga mora Romun predložiti v hotelu, kjer želi prenočiti. Novi razred ima pravico, da si nabavlja določene stvari v tujini, da kupuje valute in devize po ugodnih tečajih. Njihova oblačila so sicer nekoliko kričava s pretirano eleganco, vendar iz blaga, ki
ga mali človek pozna samo iz pripovedovanja. Seveda se novi razred hrani po obratnih menzah, ki so visoko nad povprečjem. Samo ob sebi je razumljivo, da se novorazrednik vozari ob nedeljah z uradnim avtomobilom v Sinajo ali letovišče v Snagov. Lahko si izbere letovanje
v	hribih ali po številnih novih plažah ob Črnem morju. Ni gol slučaj, da je dolga promenada v obmorskem kopališču Efo-rie vsa obdana z vilami partijskih veli-kašev.
Kako nedolžne so razlike življenjske ravni na Zahodu v primerjavi z Romunijo! Milijonar, ki se je dokopal bogastva, si zgradi dvonastropno razkošno hišo, medtem ko je delavec zadovoljen z dvosobnim stanovanjem. Ta razlika, pa čeprav je z osebnega gledanja velika, ne udarja živcev, ampak se komaj vtihotaplja pod kožo. Socialna bodeča žica v Romuniji pa globoko reže v meso. Kako vse drugače se razvija človek, če kot partijski funkcionar poseduje razkošno vilo s parkom od povprečnega proletarca, ki živi
v	razbiti izbi z desetimi drugimi tujci!
V	Bukarešti živeči tujci smatrajo, da nastopa pol leta sem novi razred še bolj samovšečno kot poprej. Očitno se prvič počuti trdnega in ne čuti več potrebe, da svojo gospostvo skriva pod plašč namišljene skromnosti. Morda je to posledica izredno dobre letošnje letine. Morda tudi zato, ker so končno zaključili z dvajset mesecev trajajočimi čistkami. Kdor je obsedel v sedlu, se, bo še nekaj časa gotovo obdržal. Tudi, če bi ga spodnesli, bi to
verjetno ne bil več salto mortale. Tudi Ana Pauker živi še vedno v Bukarešti, obsojena v nepomembnost. Mučenci z znanimi imeni v komunističnih carstvih niso v tem času zaželeni.
Razpravljanja z novorazredniki so kljub temu nemogoča, posebno še s tujci. Na prva vprašanjja, se prazno nasmehljajo, kasneje človeku postrežejo z nerazumevanjem. Pri mnogih razgovorih človeka spominjajo na Marijo Antonietto, ki na predvečer revolucije ni mogla razumeti, zakaj ljudstvo ne je potic, če mu že primanjkuje kruha. Tako n. pr. omenja človek nekemu funkcionarju, zakaj naraščajo cene mesa. »Ampak pomislite vendar, da so rozine, kavo in marcipan znatno znižali!« odgovarja oblastnik povsem resno.
Drugi novi razred
Cisto nekaj drugega je drugi novi razred v Romuniji. Namesto pri pojedinah in po strogo zastraženih mestnih predelih srečamo drugi novi razred fam, kjer komunistične parole o socialistični gradnji uvajajo v fragmentarično prakso: po uradih, kjer na napolvisokih mestih rabijo strokovnjake, na holhozih, na univerzah in predvsem po tovarnah, kjer so zaposleni inženirji s povprečno starostjo 28, največ 30 let. Razveseljiv, uka-željen, bister človeški tip tega razreda spleza največkrat v drugem pokolenju po socialni lestvi navzgor. Oče je bil pod staro vladavino neizučen delavec ali kolon na veleposestvu. Komunizem ga je poslal
Pritožbe	ml
Eva B.
Naj se človek imenuje že Peter ali Majda, Sašo ali Vida, naj bo dolg ali kratek, zavaljen ali tenak kot polenovka, bistroumen ali trdljav, kljub takim in podobnim razlikam združuje vse mladostnike skupen problem: starši!
Posebno nekoliko odrasli mladostniki kaj radi godrnjajo, da prečuje mama tri četrt noči v pričakovanju povratka sina ali hčerke, ki se zadržuje izven domu, ali da oče na skrivaj spremlja svojega sina do vhodnih vrat kinematografa, da bi se na ta način prepričal s kakšno »klapo« se pajdaši zelenec in kdo so njegovi najboljši prijatelji.
■ Cimprej pa se mladostniki pri sedemnajstih, osemnajstih ali devetnajstih letih prepričajo, da so vse te navidezne starokopitnosti in poniževalne skrbi s strani staršev nebhodno potrebne vzgojne previdnosti, tem hitrejše se bo življenje otrok in staršev uravnotežilo. Statistike ne varajo, ko ugotavljajo, da izvira večina mladostnih kriminalnosti prav iz preveč širokosrčne osebne svobode.
Naj mi sovrstnice in sovrstniki ne zamerijo, če jim iz lastnih izkušenj priporočam nekaj nasvetov:
Dokaži svojim staršem, da ti lahko p>o-polnoma zaupajo: če si n. pr. zagotovil, da se ob desetih vrneš domov, potem ne prihajaj ob pol enajstih ali še kasneje. Moška beseda naj ne bo nikoli gola fraza, če ne želiš, da veljaš pred samim seboj in pred svojim okoljem za čvekača, ki ne drži svoje besede. Prav tako poskušaj svoje morebitne zaslužke razumno uporabljati. Ne vodi dolgoveznih telefonskih
koraku, da se upravljaš kot človek.
Poskušaj seznaniti svoje prijatelje s starši. V največ primerih se bo na ta način porazgubilo nezaupanje očeta in matere. Isto se bo zgodilo s »simpatijo«. Predstavi »ga« ali pa »jo« svojim staršem. Gotovo se bosta oba pomirila in te ob potrebi moralno podprla. Ce pa misliš, da bi se takega stika moral sramovati, potem je najbolje, da nadaljne sestanke »z njim« ali »z njo« opustiš.
Tudi ob najhujših viharjih prve ljubezni, pa naj bo to še tako težko: ne zanemarjaj svojih poklicnih ali šolskih dolžnosti! Samo, če bo tvoj šef ali profesor prepričan, da opravljaš svoje dolžnosti vestno in skrbno, boš s strani svojih staršev deležen tiste svobode, ki ti - v tvojih letih pripada.
Kemično zdravljenje umobalnosti
Sobne stene valovijo... rožnata svetloba se pomika po vseh sobnih predmetih... sedaj se ves prostor v spiralah obrača proti meni...« Take in podobne stavke vsebuje zapisnik številnih poizkusov, ki jih je izvedel psihiater dr. Arnold na dunajski univerzitetni kliniki. Bili so to viso-košolci, umetniki in celo univerzitetni profesorji, ki so popisali .takšne vtise. S temi poizkusi je pričela prava revolucija v zdravljenju umobolnih.
Dr. Arnold je 300 prostovoljcem ponudil tableto. Vsebovala je neznatne sledove substance, ki povzroča omračenje duha. Na višku tega stanja koleba po
izkusni človek med pravim demonskim nzgovorov, skratka: dokazuj na vsakem strahom in nadzemljsko srečo sem in tja.
S temi poizkusi so našli »ključ za norost«. Se več: dr. Arnold je našel substance, ki delujejo proti norosti. Ko so te sno-
vi	pogoltnili umsko neuravnotežni ljudje, se je del pacientov pomiril, spačeni svet se je zgladil, zatrti obrazi so se zjasnili.
To obetajoče kemično zdravljenje umsko bolnih raziskujejo po vseh velikih psihoterapevtičnih zavodih. Pri tem se je dvema učenjakoma dr. Thuillierju in dr. Nakajimi na pariški kliniki Saint Anne, pred kratkim posrečilo izslediti metodo ki obljublja razmeroma. hitro ozdravljenje z uporabo tablet proti norosti. Oba učenjaka sta pri živalih norost »izmerila«.
Odkrila sta substanco, ki vzbuja pri belih miših nenavadno zmedo. Nekaj dni potem ko so živalicam vbrizginili IDPN snov, so pričele nenehno drveti v krogu po kletki. Učenjaka sta nato zaprla miške
v	kartonasto škatlo in merila stresljaje na bobniču,, ki je s posebnim vzvodom beležil krivuljo tresljajev. Ta krivulja je označevala stopnjo norosti belih miši.
•	Nato so mišim vzbrizgnili test-zdravilo. Spet so spravili miške v kartonasto škatlo in merili tresljaje ter ugotavljali, ali je zdravilo sposobno, da ukroti demonsko silo norosti. Tako sta oba učenjaka dnevno preizkusila nekaj novih snovi, ki naj bi sto in sto tisoče bolnikov rešile norosti.
S svojimi poiskusi sta učenjaka vzbudila pozornost zdravniškega sveta po mnogih državah. V strokovnem medicinskem tisku so se vrstile razprave in tudi polemike, ki so razbistrile mnogo nejasnih predstav. Tako se z zdravljenjem umobol-nosti po zamislih dr. Arnolda ukvarjajo tudi medicinski kongresi. To je vsekakor boljši recept kakor pa ga je izmislil neki drug Avstrijec po imenu Adolf Hitler.
v šolo in mu zagotovil možnost, da se tudi sin izšola.
Spet imamo pred seboj čiste izdelke komunistične družbe. V nasprotju z novim razredom poklicnih partijcev, ostaja kariera posameznika drugega novega razreda sproščena tisoč partijskih vezi in prisluškuje zdravim zakonom načela zmogljivosti, ki jih tudi ljudska demokracija ni mogla izriniti. Pet-šest- ali desetletk ne izvajajo partijski funkcionarji. Večino važnih odločitev so morali prepustiti sposobnim strokovnjakom, tudi če imajo zaradi tega več besede in lastnih preudarkov, kot pa bi bilo dopustno v smislu hlapčevske komunistične pokorščine.
Novi razred št. 2 seveda ni kaka romunska iznajdba. Nastopil je v svojih prvih zasnovah med madžarsko revolucijo in najdemo ga tudi na sofijski univerzi. Povsod postavlja velik vprašaj, pred katerega je postavljena komunistična diktatura. V Romuniji se je novi razred št. 2 razvil hitreje in na širših osnovah kot pa po drugih satelitskih državah.
V	Romuniji bo to že jutri akuten problem.
Resnica si utira pot
Komunistična Romunija je hotela poljedelsko državo kar čez noč spremeniti v industrijsko deželo. Zato pa je režim potreboval izšolane ljudi. Se danes poudarjajo, da je »socializem mogoče uresničiti s politično, kulturno in poklicno solidno izšolanim človeškim materialom.«
Tako je pričel komunizem ustvarjati »novega človeka«. Besedo izobrazba so pričeli oboževati v nasprotju s komunisti svobodnega sveta, ki zaničujejo izobražence. Devet univerz obsega 35 institutov s 95 falkultetami. Bitka za izobrazbo je zmagovita. Ali pa bo režim lahko preprečil, da se ta uspeh, na katerega je upravičeno ponosen, ne spremeni v Piro-vo zmago?
Po vseh romunskih mestih vlada pra-
vi	pohlep po znanju. Pred knjigarnami stoje ljudje v dolgih vrstah, predavalnice in knjižnice so stalno nabite ukaželnih ljudi. Ni jim mari, da knjige po desetkrat cenzurirajo, ni jim mari, da po šolah prepevajo slavo marksizmu-leninizmu. Ni jim mari. da celo referati o Siemens-Marti-novih postopkih vsebujejo komunistične slavospeve. Celo na izust naučeni linij-skozvestobarski odgovori, s katerimi krmijo šolarje, ne morejo preprečiti, da bi nekega dne mladenič ne pričel samostojno misliti.
Romunskim tehnikom in študentom ne zadostuje več, da so o polovici sveta samo napol informirani. Radi bi vedeli, kaj se dogaja v ostali polovici sveta. Kakor hitro je tak radovednež prepričan, da ga vohači ne opazujejo, bombardira tujca z ducat vprašanji - najprej z naivno nevednimi napol propagandnimi začetnimi tipanji, kasneje pa z vprašanji, za katerimi se skriva pristno razumsko dejo. No-
vi	razred št. 2 se ne izogiblje diskusije, ampak jo išče.
Komunizem uspeva v večni anarhiji. Bukarešta zamenjuje uslužbence svojih uradov in načelnike svojih obratov kot ostali ljudje svoje perilo. Kdor je danes zaposlen kot urednik pri uradni poročevalski agenciji Agerpres, bo jutri opravljal službo tolmača v zunanjem ministrstvu, kmalu za tem pa bo obsedel nekje na podeželju. Nikjer se ne smejo ustvarjati nenadzorovane skupine, in pod nobenim pogojem ne smejo drevesa zrasti v nebo. Pravijo, da imajo danes inženirski sinovi čisto proletarskega pokolenja iste težkoče pri obiskovanju univerz kot sinovi nekdanjih meščanskih družin. Kremeljski vajenček, komunistična Romunija, uvideva, kako težko je krotiti predramljene duhove.
Biiiniuii!iiiiininiiiiiiiiiiiiiiiiBiiiiiiiitiiiiiiiiiitiiiiii!!iHiiiiiiiiHniiiniii!iinnuHiiuii!iiiMittti«iiiiiiiniiiBiiii*iiiHdHiiiiiiiiuiiiHiiuiiiniiniiiiiiitii!iiMiiiiiiit!iuuiiiiuiiHinuniiiiii«iiiiiiHiini!!Hi!iuii
            m ....................................
ItilllilllllllllilllilllinillHIUliliHItilllUillM
POD C B TO
Razgovor z Martom
Ni bilo lahko iztakniti Martovega bivališča. Nekaj časa je izgledalo tako, ko da so ga postavili na hladno in da se zanj nihče več ne meni. Le malokdo je še •o njem govoril; nenadoma pa je spet o-živel. Dogaja se mu približno tako kot komunističnim veljakom: z ministrskega stolčka ga posadijo v ječo in iz ječe ga postavijo za ministrskega predsednika. Sedaj je bil Mart spet pri polni oblasti
-	in tako me je sprejel in mi dovolil kratek razgovor. Najprej pa mi je zabičal, naj njegovega sedanjega bivališča nikomur ne izdam.
»Ne želim, da bi me kdorkoli nadlegoval«, je dejal Mart kar nekam osorno, nato pa mi je pomežiknil in zaupno dejal. »Veliki gospodje in tovariši, ki me jemljejo v službo, že vedo, kje me dobijo; to so vedno vedeli.«
»Izgledalo pa je v določenih časih«, sem ugovarjal, »ko da prav veliki gospodje in tovariši nočejo ničesar vedeti o vaši eksistenci...«
Mart se mi je z dopadenjem nasmehnil, »vi, tako se mi dozdeva, visoko cenite zatrjevanja ljudi, ki se postavljajo kot veliki politiki in državniki«, je dejal. »Vendar o tem sem jaz bolje poučen, saj imam končno za seboj tisočletne izkušnje. Glejte, dragi prijatelj, stvar je tak-šnale. Po vsaki veliki vojni me zaničujejo in preklinjajo; prisegajo, da me ne bodo nikoli več sprejeli v službo...«
»V takih trenutkih preživljate težke čase, kaj«, sem dejal.
Mart je zmaknil s širokimi rameni, vzel v desnico atomsko bombo in jo ogledoval, ko da bi imel ljubico v naročju. »Tega sem vajen«, je odgovoril. »Priznavam, v takih časih sem se moral zadovoljevati z majhnimi pretepi, z gonjo sem in tja po kakršnih že koli državnih mejah, s
tako imenovanimi pomirjevalnimi akcijami, ali v splošnem... Ne, ne, resno me nikoli niso zavrgli med staro šaro!«
»Torej ste optimist tudi za bodočnost?« sem spraševal.
»Ej, kaj bi ne bil. Pomislite samo na človeško naturo in priznati boste morali, da ne bom nikoli odveč«.
»Ne vem, kaj bi rekel...«, sem nekaj jecljal.
»No pa vam bom jaz povedal!« me je prekinil zelo odločno. »Vedno, prijatelj, se bodo našli ljudje, ki bodo iz malega ogenjčka razpihovali požar že iz golega veselja, ali pa zato, ker jim tako narekuje ideologija. Ce se vam, dragi prijatelj, tak dokaz dozdeva le preveč hipotetičen, ker verujete v poboljšanje ljudi, s katerimi imamo opravka, potem vam postrežem s konkretnimi dokazi.«
Prikimal sem, ker sem bil zares radoveden.
Mart se je razborito zasmejal, se krepko lopnil po stegnu in pričel: »Po velikih vojnah, ko narodi mislijo, da sem za vedno končal - v ostalem so narodi zelo lahkoverni -, so na osamljen otok, kamor so me zvezanega pripeljali, prihajali k meni veliki gospodje in tovariši ter govorili: »Tako, dragi Mart, prav lepa hvala za tvoje dragocene usluge, ali za sedaj te moramo spraviti v ječo. Ne moremo si privoščiti tvojega zavezništva. Lahko pa si prepričan, da ostanemo tudi zanaprej najboljši prijatelji. Gospodje in tovariši so, mimogrede bodi povedano, prihajali k meni na skrivaj. Pripovedovali so mi, o javnem mnenju, ki ga v gotovih časih ne morejo tako voditi kot bi radi. Govorili so mi o razorožitvi, ki jo pridigujejo proti lastni volji, dokler ne najdejo kakega ustreznega izgovora, kot so ga vedno našli pokojni Hitler ali pa Stalin...«
»Godilo se vam je torej precej piškavo?« sem pripomnil.
Mart je zmajal s kvadratastvo glavo, da se je svetla čelada zasukala in dejal:
»Kot se vzame. Prvič so se nekje vedno pretepali, in potem, saj veste tiste velike simpatije ne samo gospodov in tovarišev, ampak tudi milijonov in milijonov ljudi na oni strani železne zavese, to tudi bogu vojske krepi moralo. Vi si, prijatelj, niti predstavljati ne morete, kako me spodbujajo molitve in kletvice milijonov jn milijonov ljudi. In okovi, s katerimi so mi zvezali roke... Vendar ne boste verjeli, da so to resnični okovi; kje pa!«
»Vsekakor«, sem dejal.
Mart se je muzal nad mojo naivnostjo. »Tile okovi, s katerimi se lahko'gibljem po mili volji, niso nič drugega kot svileni trakovi, ki se jih lahko z enim set-mim potegljajem znebim«. Mart sj je pogladil svoje orjaške brke in jih zavihal ob konceh: »Moji izgledi, prijatelj, so slej ko prej izredno ugodni«.
»Ali enkrat bo pamet le zmagala«, sem trmasto ugovarjal.
Martu sta se obe roki poveznili in za-smehljivo je dejal: »No, tega pa menda tudi vi sami ne verjamete!« Pod nos mi je pomolil atomsko bombo. »To je pamet! In še več takih pametnih stvari bodo iznašli. Na ljudi se jaz popolnoma zanesem, ne bodo me pustili na cedilu!« Nato je postal otožen, odldžil je bombo in dejal; »Med nama povedano, prijatelj, jaz nisem bog, sem samo prikazen, slepilo, tvorba človeških možganov!«
»In mrlič, če bi ljudje le hotelj«, sem dostavil.
Prikimal je. »Res je«, je dejal, »ampak tega drugim ne pripovedujte!«
Nekoliko potolažen sem odšel in pripo-dujem Martove skrivnosti vsem, ki jih morda še ne poznajo.
Nedeljski izleti
Danijela M.
Končno se je tudi Pepi uvrstil med sodobni moški svet. Kupil si je avto. Nobene kromirane cestne križarke z avtoma-
tično prestavo in radijskim sprejemnikom, ampak staro predpotopno »kariolo« z razmajenimi vrati in tekočo vodo ob najnedolžnejšem deževnem vremenu.
Pred kratkim sem ga srečala na cesti
-	peš. »Pridi v nedeljo malo naokrog, Pepi!« sem mu med drugim dejala.
»Ne, hvala«, je vljudno odgovoril, »ob nedeljah nimam časa, moram kaj zaslužiti«.
»Kako to?« sem spraševala, vedoč, da je Pepi tudi letos srečno nameščen. »Kaj inštruiraš ob nedeljah?«
»Ne, bencin si moram prislužiti. Izmislil sem si metodo«, mi je zaupal in se oprezno' ozrl na vse štiri strani, če kdo ne prisluškuje. Živel je namreč nekaj časa pod fašisti in nekaj let tudi pod‘komunisti, pa mu je opreznost obležala v kosteh. »Ce mi obljubiš«, je dejal, »da tega ne boš izklepetala, ti bom povedal, kako in kaj«.
Seveda sem vedno pripravljena na take obljube, če pri tem zvem kaj zanimivega.
»No, kar prični!« sem dejala, kar je obenem pomenilo, da bom molčala kot grob.
»Saj gotovo poznaš prijatelje, ki jih ima vsak tržaški avtomobilski lastnik. Stalno bi hoteli, da jih nekam potegneš ali jim kaj prepelješ. Ce tega ne storiš, se jim zameriš do smrti in te sploh niti ne pogledajo več. Pa sem si mislil, če me že hočete izkoriščati, potem imam tudi sam pravico do le današnje človeške lastnosti. Kaj ni tako?«
»Gotovo, Pepi!« Popolnoma sem njegovega mnenja. Posebno še, če pomislim na zadnji nedeljski izlet s teto Marjanco in njenim Floksijem ali z znancem strica Klementa, ki nas je s svojo vozarsko radovednostjo pripravil do petnajst tisoč lir popravil na hladilniku.
»In tako se vsako nedeljo potegnemo s prijatelji čez mejo na Kras. Sami si lahko izberejo vasi, ki so jim pri srcu. Ko smo enkrat v Sežani pri bencinski črpal-
ki, mi seveda zmanjka bencina, in navadno nimam pri roki niti lirskega niti dinarskega drobiža. Seveda mora eden izmed prijateljev seči v žep in poravnati .malenkost’. Jasno je, da napolnim tank do vrha, saj moram končno izhajati z jugoslovanskim bencinom ves teden«.
Priznati moram, da je Pepi bister kot so pretkani mnogi rojeni Tržačani. Pa se po časnikih in radiju še pritožujejo, da smo Slovenci brezidejni ljudje!
»Pri prvi gostilni«, je nadaljeval Pepi, »na oni strani, pričenja motor stavkati in ga z ničemur ni mogoče spraviti k pameti. Seveda je to samo trik s svečko.
V	tem imam danes že kar precej prakse.
-	Tako se usedemo v gostilno in si postrežemo z dobrim kosilom, teranom, pršutom in črno kavo. Povem ti, da se človek počuti v kraški gostilni kot na poročni pojedini. Izpod latnika občuduješ mimo drveče avtomobilske križarke in te prav nič ne zapeljuje nevoščljivost. Zato pa pridno strežeš prijateljem s tisoč opravičili, da- je izlet po moji krivdi tako zgodaj zaključen. V teku časa si človek tudi v izgovorih pridobi nekaj rutine, posebno še človek s šolsko prakso. Zadnjo nedeljo so me prijatelji celo s sočutjem tolažili. -
2e zgodaj popoldne, ko so prijatelji poravnali gostilniški račun - končno je to zgolj protiusiuga za avtomobilsko vožnjo -, privijem spet svečko, in počasi jo od-kurimo domov. Na ta način si že tri mesece služim nedeljsko kosilo in še bencin za ves teden.«
»Sijajna ideja«, sem dejala nekoliko zavistno in sem pri tem spomnila moževih bencinskih računov. »Ampak, kje vendar iztakneš vse te prijatelje?«
»Ej, tu pa so težave. Rojeni Tržačani ti ne gredo na limanice. Se dva tedna, potem sem pri kraju. - »Ali te morda smem povabiti na izlet za tretjo novembrsko nedeljo?« je dejal Pepi ob slovesu.
»Hvala lepa, Pepi, sem Tržačanka kot ti!«
Stran 4
Leto XIII. - Stev. 21
Umiranje afriškega kolonializma
Se pred dobrimi petnajstimi leti je bila afriška celina v posesti evropskih kolonialnih držav. Ena sama afriška dežela -Liberja - je bila samostojna država. Celo Abesinija je izgubila svojo neodvisnost. Mnoga desetletja ie Abesinija samostojno živela samo zaradi ljubosumnosti med Anglijo, Francijo in Italijo. Leta 1936 pa si jo je Mussolini, kljub angleškemu protestu, prisvojil in jo z Eritrejo in Somalijo združil v Italijansko vzhodno Afriko. Ostali afriški predeli so pripadali Angliji in Franciji, Portugalski in Belgiji. Tudi Spanci so si prisvojili del Maroka, Italija pa je gospodovala nad nepomembno peščeno Tripolitanijo.
Zaključek druge svetovne vojne pa je pomenil začetek konca gospodovanja belega človeka v Afriki. Halje Seiasije je spet zasedel abesinski prestol. Italija je izgubila vso svojo afriško posest. Tripo-litanski bej je postal libijski kralj. Angleži so morali izprazniti Egipt in Sudan. Kmalu po odhodu Fracozov iz Tunisa, so izgnali tuniškega beja in proglasili republiko. Francozi in Spanci so morali iz Maroka. Lansko leto je Francija izpraznila Gvinejo, Velika Britanija pa Gano in Nigerijo, čeprav sta ostali v britanski skupnosti narodov. S tem pa še ni bilo zaključeno izganjanje Evropejcev iz črne celine.
V	Alžiru divja že štiri leta ogorčena borba med Alžirsko osvobodilno fronto in francoskimi četami. Francozi, ki so brez resnega odpora prepustili domačinom Sirijo in Libanon v Mali Aziji, Tunis, Maroko in Gvinejo v Afriki, so Al-žir proglasili za sestavni del Francije, za katerega se borijo z večjo odločnostjo kot so se borili za bogato Indokino. Zakaj se Francozi ne umaknejo iz Alžira? Zato, ker bi tak umik pomenil konec Francije kot velesile; zato, ker živi v Alžiru en milijon Evropejcev in ker je Alžir zvezni člen k saharskim petrolejskim vrelcem. Dokler gospodujejo Francozi nad Saharo in Madagaskarjem, so še vedno svetovna velesila in se še vedno lahko gospodarsko razvijajo. De Gaulle drži v eni roki masleni kruh, v drugi pa bič. Na eni strani jamči Alžircem meščanske svoboščine, na drugi strani pobija upornike z isto odločnostjo kot njegovi predniki. Tudi v zadnjem letu je odporniško gibanje močno oslabel, nadaljna bodočnost pa ostaja negotova.
Zanimivo je, da so prav šibki Portugalci edini, ki doslej še niso utrpeli na svoji orjaški posesti v Afriki posebne škode. Portugalci ne razpolagajo z veliko vojaško močjo, prav tako nimajo potrebnih sredstev za uresničenje obširnih razvojnih programov, niti ne morejo v Afriko izvažati demokratičnih zamisli, saj je Portugalska diktatura. Zasnovali so poljedelski razvojni program, ki ga pošteno in pridno tudi uresničujejo. V glavnem živijo Portugalci in domačini pod enakimi skupnimi življenjskimi pogoji in ne poskušajo domačinov poniževati na stopnjo drugovrstnih državljanov in jih izkoriščati kot to počenjajo Buri v Južni Afriki ali Angleži v Keniji. V tem tiči tudi skrivnost, zakaj sta Angola in Portugalska zahodna Afrika oazi miru na afriški celini.
Vse do lanskega leta je vladal mir tudi v Belgijskem Kongu. Mala Belgija se zaveda, kako pomembna je za njen obstoj velikanska in bogata dežela v Kongu in je zato zasnovala razvojni program, ki ne ščiti samo Afričanov proti belcem, ampak tudi proti samim Belgijcem. In vendar
so lansko leto tudi v Belgijskem Kongu izbruhnili nemiri. -
Britansko kolonialno carstvo v Afriki doživlja poraz za porazom. Po drugi svetovni vojni so Angleži kot zmagovalci doživeli največje izgube v vsej svoji zgodovini. Izgubili so celotni indijski sub-kontinent z Indijo, Pakistanom, Burmo in Cejlonom, čeprav so te dežele razen Burme formalno ostale v Britanski zvezi narodov; Irak in Palestino v Mali Aziji; Nigerijo in Gano v Osrednji Afriki; vse te dežele so se osamosvojile. V Južnoafriški uniji nimajo Angleži skoraj nobene besede več, veljajo približno toliko kot črnci, kljub njihovi zmagi v burski vojni.
Kenije, Rodezije in Njasalandije pa ne mislijo žrtvovati. Kenija je rodovitna visoka planota. Kljub tropskemu podnebju je zaradi svoje visoke lege za Evropejce prij.etno bivališče. Ko so Angleži ob koncu prejšnjega stoletja obljudili Kenijo, so rodovitne doline pripadale plemenu Kukuju. Domačini so se preživljali z lovom, ribolovom in pragozdnimi pridelki. Poljedelstva v glavnem niso poznali. Angleški naseljenci so si prisvojili 90 odsto zemlje Kukujev, obdelali so jo in si pridobili ogromna bogastva. Mau-mauovci terjajo sedaj zemljo nazaj.
Med Kenijo in Južno Afriko ležita Rodezija in Njasalandija, ki so ju Angleži s silo upravno združili. Obe deželi upravlja povsem samovoljno guverner, ki je uvedel policijski režim.
V	Južni Afriki so Angleži resnično liberalni, predstavljajo pa komaj 40 odsto vsega belega prebivalstva. Večino tvorijo »Afrikanderji«, Nizozemci, nasledniki Burov. Njihova vlada načrtno uvaja plemensko diskriminacijo. Črnci in Indijci nimajo volilne pravice. Za črnce naj bi v njihovi lastni zemlji zgradili posebna zatočišča, da bi se ne mešali z belci. Na dru-
gi strani je strah belcev pred črno premočjo razumljiv. Problem je tragičen in Skoraj nerešljiv.
Človek se sprašuje, kako se je mogel beli človek tako dolgo neovirano uveljavljati. Odgovor ni težak: zato, ker so Arabci, črnci severne, osrednje in južne Afrike še kulturno nerazviti narodi brez sleherne industrijs'ke civilizacije. Na drugi strani je podoba afriške 'celine nacionalno vse prej kot enotna. Celo med sorodnimi plemeni obstajajo velika nasprotovanj. K temu lahko še dodamo nasprotujoče si socialne in gospodarske interese. Naravnost čudno je, da teh sporov med belci in črnci komunizem, ki je najhujša oblika kolonializma pod kremeljsko komando, ni izkoristil v večjem ob-
Seja širšega odbora S DZ
Seja širšega odbora SDZ bo v nedeljo dne 8. t.m. ob 10 uri v prostorih Zveze. Vabimo gg. odbornike, da se važne seje zagotovo udeležijo.
Odbor SDZ
segu. Le na Gvineji si je komunizem prisvojil nekaj oblasti, po vseh ostalih afriških predelih pa je brez moči.
Kljub nepremagljivim nacionalnim, socialnim in geografskim zaprekam, ki razdvajajo afriške narode, so si ta ljudstva vendar v eni točki soglasna: da Afrika pripada njim in da jo mora beli človek zapustiti. Afrika se je prebudila iz tisočletnega spanja in je pričela sama voditi svojo usodo. Samo v zadnjih dveh letih sta bila rojeni dve novi državi in 12 teritorijev je proglasilo samostojnost. Sporočilo
TRŽAŠKI PREPIHI
Odločitev
Po dolgih desetletjih vestnega službo-vanjp še pod staro Avstrijo, pod fašisti in nacisti, pod Angleži in Amerikanci, pod Varnostnim svetom in generalnim komisariatom, so upokojili gospoda Vančeta Benčino. Zvesto in vedno udano je služil vsem svojim številnim gospodom in tovarišem.
Pred nekaj dnevi se je gospod Vanče odpravli na deželo, da bi se enkrat pošteno odpočil. Letovičarjev ni več in bo zato življenje poceni, je pri svoji odločitvi raz-mišljeval gospod Vanče.
Dnevi so na deželi v tem času dolgi. Od jutranje zarje do večernega mraka se tu ne dogajajo veliki pripetljaji za človeka, ki je vajen mesta, in upokojenemu inšpektorju je bilo včasih kar hudo dolgočasno.
»Kaj nimate zame kakšnega opravila, kompare Riko?« je nekega dne spraševal zapozneli letovičar podeželana, kjer se je udomačil. »Rad bi vam pomagal - za božji Ion seveda - le povejte, kaj in kako?«
Delovnih ljudi danes resno primanjkuje povsod po podeželju in tudi po našem Krasu. Riko se je ob takih besedah kar cedil od veselja in hvaležnosti. Starejši ljudje, si je dejal Riko, so uvidevni in postrežljivi, današnja mladina bi kaj takega gotovo nikoli ne izustila.
»Veste, gospod inšpektor«, je dejal Riko preudarno, »v kleti leži krompir že od Velikega šmarna kakor smo ga pripeljali z njive. Ce si ne boste preveč pomazali rok, bi ga lahko prebrali... Zdrave in debele krompirje boste metali na en kup, majhne in nagnite pa na drugega. Prvi kup bo za kuhinjo, drugega pa bomo pokrmili prašičem. Po navadi je to delo opravljala teta Reza, ki pa je že nekaj tednov v postelji.«
Ko se je zvečer Riko vrnil s polja, je našel upokojenega inšpektorja vsega iz-
99
Hquila“ in okoliška iapna dela
Na občinski seji dne 19. oktobra je oBč. svetovalec Morelli spraševal župana, ali je res, da nameravajo premestiti ravnateljstvo čistilnice »Aquila« iz Trsta v Milan. Zupan dr. Franzil.je pojasnil, da se je o tem vprašanju že večkrat razpravljalo, da pa je prejel z raznih odločujočih strani zagotovilo, da ostane ravnateljstvo v Trstu. Le del trgovskega oddelka nameravajo premestiti v Milan. Število u-službencev pa ostane vsekakor neizpre-menjeno.
Tudi glede naročila pogonskih motorjev v. Genovi za trgovske ladje, ki jih bodo gradili v tržaških ladjedelnicah, je župan izjavil, da bodo motorje izdelali v Trstu.
Obč. svetovalec, dr. Agneletto je ponovno interpeliral zaradi ustavitve del pri gradnji nove telovadnice pri Sv. Ivanu. Odbornik za javna dela Geppi je odgovoril, da so bila dela ustavljena, ker je tvrdka, ki je dela prevzela, predlagala, naj se namesto nameravanega tlaka postavijo po tleh parketi. Za ta predlog govorijo vse dosedanje izkušnje pri gradnji telovadnic. Tudi šolske oblasti so se odločile za tak predlog. Dela se sedaj spet nadaljujejo.
Dr. Agneletto je nadalje spraševal, kako potekajo dela za zgradbo kopališča na Proseku, pralnice v Lonjerju in Bazovici. Nadalje glede telefonskih zvez na Pro-
seku in del v šoli v Sv. Križu. Glede vseh teh del si je odbornik Geppi pridržal odgovor do prihodnje seje.
Glede znižanja šolnin na tukajšnjem vseučilišču je župan povedal, da je interveniral in da se prispevek generalnega komisariata ne bo zmanjšal, ker se ni znižal državni prispevek Tržaškemu o-zemlju. Povedal je tudi, da je ponovno oživela akcija za ustanovitev medicinske fakultete na tukajšnji univerzi. V Ljubljani že dolgo deluje taka fakulteta in zagrebška univerza je odprla medicinsko fakulteto na Reki.
Sklenili so nadalje, da bodo redne občinske seje od sedaj dalje vsak ponedeljek.
Dogodki doma J
NAPOLEONOVA ILIRIJA IN SLOVENŠČINA. O tem važem zgodovinskem poglavju naše preteklosti je predaval v to rek 20. okt. v prostorih SPM v ulici Machiavelli 22-11., prof dr. Slavko Bratina iz Gorice. To je bila obenem spominska proslava 150 letnice ustanovitve ilirskih dežel. Smotrno in z njemu lastno natančnostjo je predavatelj prikazal podobo te danjega slovenskega življenj a, njihove težave in uspehe, ki nam morajo biti tudi v bodočnosti v spodbudo. Predavatelj nam je poklical v spomin Napoleonove zamisli za vzbujanje slovenske narodne zavesti, ki mu jo je takrat narekovala sicer čisto politična zasnova, ki pa je kljub splošnemu pomanjkanju slovenskega razumništva, našla v prvem slovenskem pesniku, Valentinu Vodniku moža, ki je s pogumom in požrtvovalnostjo zaoral prvo ledino slovenskega narodnega prebujenja. - Predavanju so prisotni sledili z največ jim zanimanjem; želimo, da bi nas prof. Bratina še večkrat obiskal.
* « *
TRI POROKE V SV. KRIŽU. V nedeljo, 18. okt. smo imeli Križani kar tri poroke in krst hčerke znanega in priljubljenega učitelja, g. Kostnapfla in gospe Nives iz ugledne Tencetove družine. Botrovala sta gg. dr. Avgust Sfiligoj iz Go* rice in dr. Branko Agneletto iz Trsta. Iskreno čestitamo!
*	* *
III. RAZRED NA PROSESKEM TRG. TEČAJU so po trdem prizadevanju prejšnjega ravnatelja dr. Terčelja z letošnjim šolskim letom oblasti odprle. To je za Prosečane pomembna pridobitev, ki jo je z zadoščenjem pozdravila vsa naša javnost.
« * *
REBULA PO 120. Gospod Dra, ledina, ki prijetno popisuje preteklost in sedanjost slovenske zemlje na zahodu, jo je potegnil v Brda na tej strani meje. V
Ceglem je našel osmico, kjer so mu postregli z rebulo po 120 lir liter. V Trstu pa plačujejo rebulo Bricem po 55 do 60 lir za liter. Sinoda, da ni odšel čez mejo. Lahko bi nam namreč povedal po čem plačuje ljudska oblast rebulo kmetom in po kakšni ceni jo ista oblast prodaja po državnih gostilnah. Morda pa nam bo kdo drugi o tem kaj povedal...
TRŽAŠKO KROŽNO ZELEZN1SKO PROGO bodo pričeli že v kratkem graditi. S tem bodo odpravili sedanjo spojno progo med obema postajama in sprostili cestni promet. Z drugo besedo spojno progo bodo speljali pod zemljo od ladjedelnice Sv. Marka s predorom, ki bo dolg 7 km. Z deli bodo v kratkem pričeli.
*	* *
PETLETNICO POVRATKA ITALIJE
V	TRST so zelo skromno proslavili. Po mestu je viselo komaj nekaj ducatov zastav. Generalni komisar, dr. Palamara je za to prilož?iost govoril na radiju in-analiziral sedanje tržaško gospodarsko situacijo Izvajanja generalnega komisarja so bila zelo optimistična. Gospodarski položaj se je po teh besedah v petih letih občutno izboljšal zaradi prizadevanj vla-
Ali si že poravnal naročnino ?
de in pobud tržaških gospodarskih krogov. Navajal je razne statistične podatke. Med drugim so bila ustvarjena nova delovna mesta in se je število brezposelnih zmanjšalo. Zvišale so se tudi hranilne vloge pri denarnih zavodih. Povečalo se je število pomorskih prog.
*	X' *
DVE SEDEMDESETLETNICI. V teh
dneh sta praznovala sedemdeseti rojstni dan dva znana Primorca: dr. Lavo Čermelj v Ljubljani, ki je rojen Tržačan in dr. Andrej Budal v Trstu, ki je rojen Goričan. Oba sta velik del svojega življenja posvetila znanosti in kulturi, vsak na svojem področju. - Se na mnoga leta!
Izlet v Soško dolino
Nekoliko pozno, vendar je tudi letos naše pevsko društvo »A. Tanče« priredilo svoj tradicionalni izlet. Letos smo jo pobrali v prekrasno Soško dolino.
V nedeljo, 18. oktobra nam je že zgodnje jutro obetalo krasen dan. Ob šestih zjutraj smo se z avtobusom odpeljali iz Nabrežine. Udobno vozilo smo v Sesljanu dopolnili z ostalimi izletniki do zadnjega kotička. Pri »Rdeči hiši« so bile obmejne formalnosti na obeh straneh kaj hitro opravljene. Skozi Solkan, Anhovo, Kanal, Sv. Lucijo, ki sq jo prekrstili v Most na Soči, čeprav , je'po ostali Jugoslaviji še vse polno krajev in naselij s svetniškimi nazivi, ki jih je tem krajem podelilo naše ljudstvo in ne oblastniški nestrpneži, v Tolmin, kjer je bila naša prva postaja. Pri Sv. Luciji smo občudovali novo umetno jezero z zajezitvijo Soče, ki krmi veliko električno centralo na Doblarjih.
V dobri uri smo si ogledali mestne zanimivosti Tolmina, nato pa smo odrinili dalje proti Kobaridu. Naša druga postaja je bila na Glavnem trgu v Kobaridu. Tu stoji prekrasen bronasti spomenik go-riškemu slavčku, Simonu Gregorčiču, ki so mu naši pevci zapeli dve pesmi. Bilo je nekaj minut pred poldnevom in na trgu je bilo zbranih precej domačinov, ki so našim pevcem pohvalno zaploskali.
V bovški restavraciji nas je čakalo kosilo. Po kratkem ogledu Bovca, smo nadaljevali pot skozi Sočo in Trento h končnemu cilju izviru Soče. Pogled na mogočne vršace, ki so se svetlili v opoldanskem soncu, je bil naravnost čudovit. Do samega izvira smo odšli peš, žal pa je bil izvir popolnoma suh. Ze polna dva meseca ni deževalo in izvir je usahnil. Nazaj grede smo se ustavili v prijazni restavraciji v Trenti, kjer je godalni tercet iz Slivnega odigral nekaj poskočnic. Ogledali smo si tudi planinski muzej.
Mrak je že legal na zemljo, ko smo se vračali in v Kobaridu je bila že popolna tema. V restavraciji na trgu so pevci prepevali, godci pa igrali^ nakar smo se poslovili tudi od Kobaridčanov. Na meji smo hitro opravili in se končno ustavili še »Pri Tomažu« v Gabrijah s petjem in godbo.
Tako smo zaključili izredno uspel jesenski izlet in spoznali bisere' slovenske domovine. Pričakujemo, da nas bo pevski zbor »A. Tanče« že kmalu spet povabil na drugo podobno potovanje po slovenski zemlji.	Izletnik
Prispevki v horist kmetovalcev
Pokrajinsko kmetijsko nadzorstvo sporoča, da se sprejemajo naročila za nakup trtnih sadik (divjak in cepljenk)' in sadnega drevja za jesensko saditev. Dan bo prispevek v najvišjem znesku 50 odsto
nakupne cene. Naročiti je treba najmanj 50 trt cepljenk, 100 divjih sadik in 25 sadnih drevesc. Ob naročilu mora zain-teresiranec plačati na račun 10 lir za v-sako divjo trtno sadiko, 25 lir za vsako trtno sadiko cepljeno ter 100 lir za vsako sadno drevesce. Naročila se sprejemajo do vključno 10. novembra t.l.
Več stvarnosti
(Nadaljevanje s prve strani)
v Trst, je našla tukaj nad 70% priimkov neitalijanskega, po ve* čini slovenskega izvora. To so dejstva.
Novi banki bi hoteli nekateri podtikati namerno odrivanje in ogrožanje italijanskega tržaške* ga gospodarstva. Taki ljudje os čitno ne vedo, da so imeli Sloven* ci in Hrvati v Trstu leta 1919 Ja; dransko banko z glavnico 30 mi* lionov zlatih kron, medtem ko je imela Banca Commerciale Trie* stina glavnico le 10 milijonov kron; potem so imeli Podružnico Ljubljanske kreditne banke, Tn žaško Posojilnico in hranilnico, Splošno hranilnico, Trgovsko o* brtno zadrugo, Hrvatsko central* no štedionico in celo vrsto manj* sih denarnih zavodov na zadruž* ni podlagi. Tako je bila sloven* ska in hrvatska gospodarska or* ganizacija močan faktor v trza* škem gospodarskem življenju in ni ogražala nikogar. Do vštevši I. 1940 je fašizem uničil vso to slovensko gospodarsko stavbo.
Če niso' Slovenci s svojimi za* vodi ogrožali italijanstva Trsta pred prvo svetovno vojno, kako naj bi ga ogražali sedaj, z enim samim zavodom?
O ogrožanju italijanstva Trsta in o slovenski penetraciji živo spominja na basen o volku in jagnjetu. S takim potvarjanjem dejstev se zavaja nezadostno po* učena italijanska široka javnost, obenem pa se išče pretveza za odrekanje slovenski manjšini še onih pravic, ki so zajamčene v ustavi in specificirane v London* skih dogovorih, pravice, ki jih nobena demokratična moderna država ne odreka svojim avtofa tonim jezikovnim manjšinam.
Je tudi mogoče, da bi utegnili biti med ekstremističnimi ele* menti celo taki, ki bi si domišlja* li, da bi se dalo z diskriminacijo slovenskih tvrdk in podjetij pri obdavčevanju pritisniti tudi z gospodarske strani na slovenski živelj, ali prepričani smo, da bi naša demokratična država in nje* ni organi z indignacijo zavrnili vsak tak poskus.
Dr. J. Agneletto
mučenega na klopi pred hišo. Izgledalo mu je, da se je stari gospod kar postaral.
»Ni ravno težko to delo«, je dejal inšpektor, »zame pa je bilo to vsekakor izredno opravilo«.
»Sitno delo za mehke dlani«, je dostavil Riko.
»Da, da«, je odgovoril inšpektor in pri tem težko vzdihnil, »prebiranje in odlaganje, to je lahka stvar - ali takojšnja odločitev, kam spada en krompir in kam drugi, to je najhujše, tega v življenju nisem bil nikoli vajen...«
P. G.
Dva Iiira Tokajca
Prijatelj našega lista nam je poslal naslednjo zgodbo:
Po objavljenju Hruščevih predlogov o totalni razorožitvi, je eden izmed poklicnih tržaških komunistov v javnem lokaiu prisegal na Hruščevo miroljubnost in glasno zatrjeval, da živijo edini vojni hujskači v zahodnem svetu. Prav zato, je hropel, odklanjajo fabrikanti orožja Hruš-čeve predloge. Ko se je rdeči petelin do dobrega izkikirikal, je predlagal svojemu omizju, da izpije kozarec vina na Hruščevo zdravje, saj so ti Hruščevi predlogi vendar vredni dveh litrov tokajca.
Se preden pa je dvojnik priromal na mizo, se je pri sosedni mizi dvignil delavec v modri tuti in vprašal okolje, če tudi njemu dovoli, da reče kako besedo. Vsi so bili za to, le naročnik dveh litrov se je namrdnil. Delavec je povedal približno tole:
Kar se tiče Hruščevih predlogov, da bi vse vojake in orožje vseh vrst zavrgli in obdržali samo policijo s puškami in pištolami, moram reči, da v tako rešitev ne verujejo niti Sovjeti niti komunisti drugod po svetu. Kako pa bi shajali, vas vprašam, komunisti na Poljskem, na Madžarskem, v Vzhodni Nemčiji, Romuniji, na Češkem brez tankov in artilerije? Ce bi vse tisto orožje zavrgli, saj bi jih Poljaki, Cehi, Madžari in drugi že prvi dan po razorožitvi nagnali domov. Ce bodo Sovjeti res zavrgli vse svoje tanke, letala, topove in atomske bombe na gnoj, bom plačal tistega dne 100 litrov tokajca.
Ne vem, ali so gostje izpili ona dva litra tokajca na zdravje Hruščeva, ker je nastal tak direndaj, da sem jo potegnil iz gostilne.
Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu je izdala zgodovinski zbornik, ki je zlasti zanimiv s prispevki Rajka Ložarja. Pisatelj je zbral podatke o slovenski ljudski obrti, o izdelovanju oblačil., obuval in pokrival, o lončarstvu, rešetar-stvu in sitarstvu, o železarstvu, oglarstvu. mlinarstvu, stiskanju olja, gozdarstvu, drvarstvu in splavarstvu.
Pokojni dr. Bogumil Vošnjak je v zborniku obdelal podrobno in argumentarno-delovanje Jugoslovanskega odbora med prvo svetovno vojno. To izpričano delo slovenskega sodelovanja v času našega vzpona in državno političnega zorenja je posebno pomembno za naš čas, ko poskušajo razni politični fičfiriči najmlajšim razumnikom na tem ozemlju s potvorbami, neznanjem in politično špekulacijo izmaličiti podobo novejše slovenske politične zgodovine. Izvleček tega politično-zgodovinskega odlomka je pred časom priobčila »Demokracija«.
Fran Erjavec je v Zborniku objavil in raztolmačil spomenco slovenskih kulturnih delavcev iz leta 1921 v ustavodajni skupščini. Erjavec je segel daleč nazaj v slovensko politično zgodovino s kritičnim presojanjem dogodkov in ljudi. Ce je bil pri tem poučnem in preglednem delu tudi dovolj nepristranski, ni mogoče z vso točnostjo pritrditi, saj pisatelj ni sami> zgodovinar, ampak je bil dolga desetletja tudi aktiven politik.
Zgodovinski zbornik vsebuje na svojih 212 straneh še mnogo drugih zanimivih prispevkov.
Sporočilo
Odbor Slovenske demokratske zveze javlja slovenski javnosti, da so uradne ure pisarne SDZ in »Demokracije« v Trstu ob delavnikih - v ulici Machiavelli 22.11. - vsak dan od 9 - 10.30 zjutraj in od 17-19 ure popoldan.
Odbor SDZ - Trst
D
PODPIRAJTE
fSl&SV SLOVENSKO DOBRODELNO V % DRUŠTVO
DAROVI IN PRISPEVKI
Gospa R. iz Nabrežine je darovala lit.
5.000	za našo Zvezo Najlepša hvala
Odgovorni urednik Prof. IVAN RUDOLF Tiskarna Adria, d. d. v Trstu
Uredništvo ' n uprava: Trst, ul. Machiavelli 22-11. - tel. 3-62-75 Dopisi za uredništvo: ulica S. Anastasio l/c - Tel. 23-039 Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18-1. CENA:	posamezna številka L 30.--
Naročnina: mesečno L 50.-— letno L 600.— Za inozemstvo: mesečno L 90.	leta*	L 1000.—
Poštni čekovni račun: Im št. 11-722-3