730
Vladimir Levstik: Pesnik in jutro.
nego jaz, ali si pogledal do dna? ... K vragu s teboj, pojdi, odkoder si prišel ... ti, Minka, pa sedi k meni in mi kaj povej, ker sva žalostna obadva!"
Zelo tiho in oprezno, kakor v hiši mrtveca, sem zaprl duri in šel sem po prstih skozi vežo in po stopnicah. Bilo mi je, da bi zaihtel . . .
V srcu žalost in skrb, večno noč, je sanjal človek o luči . . . ker je sam ni imel, bi jo ponujal drugim ... In vse se je spojilo v grenko bridkost — prijatelj Jernej, pusta, mrtva pokrajina in dolgočasna,  v dež in mrak vtopljena cesta . . .
A
Pesnik in jutro.
od si hodilo, jutro ti?
Kod si hodilo z nožicami zlatimi?
Kakšne odpustke nosiš s seboj?
—  Tam za gorami bradatimi, nad ljudmi nepoznatimi zvezdam poznim sem klicalo: stoj! Tebi prinašam pa vrč blesteč — fant! — in zate ga jemljem s pleč — fant! — in tebi izlijem napoj!
—  Jutro božje! Kdo ti je to nalil? Svet se je ves opil,
lepši postal je, kot bog nad menoj! Vem: jaz sam sem ti vrč tvoj dal, v sebi in jaz te poklical iz dalj, v sebi in zase sem sam svetal, — brez tebe, kakor s teboj!
Vladimir Levstik.