ZAPISKI
PROFILI AVSTRIJE. Evropa-založba (VVien-Koln-Stuttgart-Zurich) je uvrstila v svoj knjižni program zbirko z naslovom Osterreichprofile. To odločitev utemeljuje založba takole: »Avstrija leži na križišču dveh svetov. To je vzrok raznih problemov te dežele, ki jih moremo pojasniti le, če tehtamo nasprotujoče si sodbe in primerjamo različna stališča. Osterreicliprofile naj torej ne služijo le diskusiji o teh problemih, temveč tudi dokumentaciji bistvenih dogodkov najnovejše avstrijske zgodovine. Avstrija je svojo državno obliko večkrat menjala, doživela je vojne in bratske boje ter je izgubljeno svobodo zopet pridobila. Zdi pa se, da je mimo zavesti sodobnikov šlo vse to brez sledu. Osterreichprofile naj torej prispevajo k oblikovanju javnega mnenja iu k orientaciji v našem času. naj bodo sredstvo za iskanje resnice v zgodovini naše dežele.«
Leta 1963 je izšla v tej zbirki knjiga jlnschhiss an die Zukunft, Osierreiclis unbemiiltigte Gegentuart und Vergangenheit (208 strani). Spisal jo je Giintlier Nenning, Dunajčan, star 43 let, dr.pb.il. in rer. polit. Do leta 1958 je bil namestnik glavnega urednika graškega socialističnega dnevnika Neue Zeit, sedaj pa je soizdajatclj in glavni urednik znane revije Forum. Sodeluje pa še pri več drugih, socialističnih in nesocialističnih časnikih in časopisih. Leta 1960 in 1961 je dobil nagrado Tbeodorja Kornerja, bivšega predsednika avstrijske republike, socialista. Je še ustanovni član Avstrijskega tiskovnega sveta, predsednik strokovne organizacije avstrijskih časnikarjev in član predsedstva Mednarodne časnikarske federacije.
Spis hoče biti »čista provokacija«, hoče pretresti, razkrajati, rušiti, je napad na duhovno letargijo sredi siceršnje politične stabilnosti in gospodarskega razcveta. »Noče biti patriotičen«. Pisatelj se zaveda, da mu je mogoče nasprotovati, da se mogoče kje moti, da ga bodo popravljali in da se bo tudi sam moral popravljati. A treba je tvegati. Nenning je bojevita natura. Te metodo pisanja imenuje pisatelj sam Als-ob-metodo.
Ko pravi, da noče učinkovati konstruktivno, pa tega ni razumeti tako, kakor da pisatelj ne ruši obstoječega v imenu neke »velike« ideje, vizije. O tem zvemo nekaj jasnejšega, določnejšega pravzaprav šele v zadnjih poglavjih, ki imajo skupen naslov Znamenja bodočnosti. Ko ruši, je pisatelju v političnem pogledu pred očmi »utopična« (sam tako pravi) dežela Evropa, »zveza svobodnih in enakih demokracij Vzhoda in Zahoda«; v duhovnem pogledu pa »zlitje treh evropskih duhovnih tokov: tega, kar je od meščanskega liberalizma še življenja zmožnega ostalo, kar je od socializma na Zahodu in Vzhodu, ob neprestanih novotah, prestalo ognjeno preizkušnjo in končno, kar je od krščanstva sposobno vezati Vzhod in Zahod, poglobiti zvezo med njima (stran 200). Pred očitkom eklekticizma sg pisatelj izrecno zavaruje (prim. str. 189). Glavni nosilec ideje v take Evrope pa morajo biti socialistične stranke. V Avstriji naj bo to reformirana, znova zrevolucionirana, na avstrijski »revolucionarni socializem« (Otto Bauer, Friedrich in Max Adler!) navezujoča, socialistična stranka, ki bo programsko točko združene Evrope iz leta 1958 izvajala z resno doslednostjo (prim. str. 202—205),
Začetna poglavja spisa govore o lažeh in vrzelih, o neresničnem in zamolčanem v novejšem avstrijskem zgodovinopisju oziroma v avstrijski zgodovinski zavesti, o oficialni mitologiji in o resnični, skrivni oziroma prikrivani zgodovini, kakor pravi  pisatelj.  Dokler  ne bo  ta  dualizem   premagan,  dokler  ne bosta
943
zmagali resnica in pogumna odkritost, Avstrijci ne bodo našli pravilnega priključka ne na preteklost ne na bodočnost. »K Avstriji se more iskreno priznati le tisti, ki ima pogum, da se iskreno prizna tudi k njeni sramoti« (str. 102). Nacionalna zgodovina je continuum in ne sme biti interruptio, prekinitev-, (prim. str. 28), ni samo črna ali samo rdeča, temveč je zgodovina celotnega prebivalstva avstrijskega ozemlja, vseh gibalnih silnic.
Predstava o dobrih starih časih v habsburški monarhiji je nesmiselna, še bolj nesmiselno pa se vidi pisatelju pripovedovanje, da je bilo v monarhiji vse slabo. Pisatelj govori v tej zvezi celo o socialističnem »kanibalizmu« nasproti Habsburžanoni. »Ne brcajmo mrtvih« (str. 31). Staroavstrijski vodilni plasti pa očita, da je prvo svetovno vojno začela z »brezdanjo lahkomiselnostjo«. Ce zgodovina res pozna kazen in plačilo za cele države, je mogla biti kazen za monarhijo, ki je bila razvoja sicer sposobna, zaradi te »provokacije« komaj manjša kakor propad   (prim. str. 38).
Prva republika je bila 12. novembra 1918 proglašena na pritisk delavstva, socialnih demokratov, in jo je buržoazija vedno imela za vsiljeno ji državno obliko, pravi Nenning. Dvanajsti november, ustanovitveni dan avstrijske republike, pa ni državni praznik. Praznujejo ga dejansko le socialni demokrati, ki pa pri tem pozabljajo oziroma zamolčujejo, da je bila avstrijska republika 12. novembra proglašena obenem kot sestavni del nemške republike. »Ali je dan, ko je bilo hkrati s samostojnostjo proglašeno tudi njeno prenehanje, primeren za državno praznovanje?«  (str. 42).
Notranji politični razvoj prve avstrijske republike od oktobra 1920 (ko so socialni demokrati izstopili iz koalicije s krščanskimi socialci), označuje pisatelj kot prikrito ali odkrito državljansko vojno. Ne gre pa ocenjevati tega razdobja samo negativno. »Ko je položaj postal resen, sta bili obe strani pripravljeni za svoje ideje tvegati tudi življenje.« Toda, ali ni ta pisateljev kriterij za pozitivno ocenjevanje neke dobe, borbe zelo problematičen?
Avstrofašizem (str. 45—50) označuje pisatelj kot pritlikavo gibanje, katerega brutalne metode so bile omiljene nekoliko le z avstrijsko šlamperijo«. Bedasto je bilo v boju proti nacizmu zavračati koalicijo s socialnimi demokrati. Bauer je že v Arbeiter Zeitung 27. decembra 1933 pokazal neko razumevanje za stanovsko državo, s pogojem, da bo ohranjena svoboda organiziranja in svoboda štrajka ter politična demokracija. Sklicevanje avstrofašizma na papeško encik-liko Quadragesimo anno je bilo skrajno površno, katoliški socialni nauk ni bil prav nič upoštevan. Benediktu Kautskemu je črtala cenzura dobesedne izvlečke iz papeške eneiklike, češ da so marksistični.
Najdaljše in najboljše v Nenningovi knjigi je poglavje o avstromarksizmu (str. 51—90). Pisano je z očitno velikim znanjem, hvalevredno odkritostjo, z ostrimi, jasnimi karakterizacijami njegovih glavnih predstavnikov: Otta Pauerja, Karla Rennerja in Maksa Adlerja. Z velikim zadoščenjem ugotavlja na več mestih, da se je le radikalni teoriji in agitacijski besedi avstromarksistov, ne da bi tej teoriji sledila tudi enako radikalna praksa (Otto Bauer in Max Adler!), oziroma njihovi marksistični terminologiji s sicer jasno nemarksističnimi tezami (Kari Renner!) zahvaliti, da komunisti v Avstriji nikdar niso postali močna stranka, politična sila. Poročilo o Nenningovi knjigi bi postalo preobsežno, če bi navedli vsaj vso glavno vsebino tega poglavja. To poglavje je treba brati v celoti. Nenning sam se nam odkrije v tem poglavju kot navdušen občudovalec avstromarksizma: »Kakšna bistvena storilnost — v njeni zdravi mešanici
944
nezmotljivega realizma, tradicijske vezanosti in navidezno radikalnega temperamenta!' (str. 83). »Kdaj bo napisano to poglavje avstrijske zgodovine: socialna demokracija kot edina državotvorna politična sila prve republike — ali obenem dvoje poglavij: socialna demokracija kot edina državotvorna sila prve republike in monarhije? Bili so zgodovinski trenutki, ko je bila Avstrija v taboru avstro-marksizma in nikjer drugje ne. Drugje so bile le posamezne razvaline« (str. 84 do 85). Na več mestih v tem poglavju in še pozneje govori Nenning tudi o usodnosti in pridobljivosti srednjih socialnih slojev za socialnodemokratsko stranko (npr. str. 57—58, 75, 151).
Med avstrijskimi zgodovinskimi lažmi in vrzelmi, znmolčevanji. posveča Nenning največjo pozornost nacizmu. Dokumenti o sprejemu Hitlerja v Avstriji 12. marca 1958, ki jih Nenning navaja (str. 95—102), govore o velikem (nekateri o »brezprimernem«) navdušenju Avstrijcev v mestih, na kmetih, v delavskih predelih. Kardinal Innitzer je poslal Hitlerju pozdravno brzojavko, zaukazal zvoniti in razobesiti na cerkvah zastave s kljukastim križem. V spomenici niirnberškemu sodišču razlaga Kari Renner, zakaj sta leta 1958 dali dve tretjini Avstrijcev tako kakor on sam prednost Hitlerju pred Schuschniggom (str. 98). Ta navdušeni sprejem je vplival tudi na angleško in francosko vlado oziroma jima je dal argument več, da sta pohiteli s priznanjem Anschlussa. Na amerikansko vlado je vplival kar bistveno odločilno. Z rezervo pa je treba sprejeti razne izjave pred niirnberškim sodiščem, ki jih navaja Nenning, da se je Hitler šele med tem navdušenim sprejemom odločil, da Avstrijo Nemčiji popolnoma priključi.
O Nenningu samem, ki se sicer kaže v tem spisu kot zaklet sovražnik fašizma, nacizma, bi mogli trditi, da bi po isti logiki kakor Renner glasoval za Anschluss tudi on. Nenningu je namreč velenemška (pravi »groBdeutsclie«) ideja zelo »častita ideja«; to je bila ideja avstrijskih demokratov iz leta 1848 in iz leta 1918. Anschluss sam po sebi je bil velik zgodovinski dogodek, z močno zgodovinsko utemeljenostjo. Le zgodovinska ironija je hotela, da je prišlo do Anschlussa prav s Hitlerjem, da je prav njemu uspelo, za kar so se nemški in avstrijski demokrati v letu 1848 in 1918 zaman trudili (prim. str. 112, 195) itd. Velenemška ideja ni nikakor karakteristična posebnost nacizma. Nenning za-merja v tem pogledu nacizmu samo to, da je to idejo med Avstrijci umazal, diskreditiral. Nacionalna zavest Avstrijcev prve republike je bila povečini velenemška. pravi Nenning. Prav socialni demokrati so bili največji velenemci (Grofkleutsche, str. 115), a obenem nasprotniki nacizma. Le liberalni, meščanski velenemci so skoraj v celoti prešli k nacistom. Avstrijska nacionalna zavest se je jasno in kot volja večine začela oblikovati šele pod nacistično diktaturo, v skupnem trpljenju preganjanib socialnih demokratov in krščanskih socialcev, v koncentracijskih taboriščih. »Res, okrog 100 let so se Avstrijci podili za sanjami o Anschlussu. Pod nečloveškim pritiskom Hitlerja in v Hitlerjevih pošastnih taboriščih je nastala trdna, trajna oblika avstrijskega patriotizma. Hitler ni bil samo uničevalec, temveč tudi stvarnik avstrijske samostojnosti? (str. 196). Šele v teh letih, leta 1945, sta se volja Avstrijcev in volja zmagovalcev našli na skupni liniji; leta 1918 je bila samostojna avstrijska država le volja, diktat zmagovalcev. Po Nenningu pa je avstrijska nacija, nacionalna zavest še vedno in statu nascendi (str. 106), vendar življenjsko že zelo močna in se še utrjuje. V paralelogramu političnih sil sedanjosti bi oživljenje velenemškc ideje pomenilo še nekaj hujšega kakor zločin, namreč politično neumnost in škodo
945
za demokracijo (prim. str. 117). Ko govori o demokraciji, pa misli Nenning Zahod.
Kljub tem ugotovitvam se Nenning kar z neko žolčnostjo zaletava ob tiste Avstrijce, zgodovinarje in publiciste (očitno misli predvsem tiste OsterrcichJsche Gemeinschaft, ne da bi jih izrecno imenoval), ki govore o samobitni avstrijski kulturi in opozarjajo tudi na avstrijske jezikovne posebnosti. Jezikovno in kulturno so Avstrijci Nemci (str. 105). pravi Nenning; lažnivo, omejeno in izraz duhovne ožine je trditi kaj drugega. Pomanjkljivost nemškega izrazoslovja, ki ima za pojma ljudstvo in narod isti izraz — Volk (ter je še iz konteksta večkrat težko razbrati, kaj naj pod besedo Volk razumemo), ali pa še ne povsem premagana velenemška miselnost je morda kriva, da ima bralec na nekaj mestih knjige vtis, kakor da so Ncnningu Avstrijci kot narod še vedno Nemci in da so mu nekaj posebnega, od Nemcev odločenega, le kot samostojna država. Zato mu tudi besedi Volk in Nation pomensko večkrat nista isto. Težko bi bilo trditi, da morejo poglavja, v katerih Nenning o tem govori, posebej poglavje kation (str. 103—1!1), kaj prida prispevati k utrditvi avstrijske nacionalne znvesti. V poglavju Feigkeit (str. 119—12^) pravi Nenning npr.: -Pri vsem tem (TJ.: namreč pri nacistični tiraniji, pri iztrebljanju Zidov, kot nemški vojaki) so Avstrijci pridno sodelovali, so pa pred svetovno javnostjo odrezali boljše, ker so se pravočasno prenehali prištevati k nemškemu narodu* (Volk, str. 119). Nenning jim torej to kot nekako sramotno preračunanost zamerja. Še več takih formulacij je, ki kažejo na to, da Nenning čustveno še ni do kraja prekinil z veleuemško idejo.
Odstotno, z okrog 530.000 avstrijskimi člani NSDAP. je bilo v Avstriji več nacistov kakor v Nemčiji, ugotavlja Nenning (prim. str. 138. 141). Gospodarski obup. ker je kapitalizem odpovedal, razočaranje nad demokracijo, dovzetnost »nemške duše Avstrijca« (str. 129) za površne ideale, ičisti, vztrajni idealizem bedastega malega nacija« (str. 129) iz srednjih, malomeščanskih socialnih slojev in še neumna težnja hoteti preprečiti še kaj hujšega, vse to je dalo nacizmu v Avstriji  takšno število pristašev.
Ko so leta 1949 dobili mali nacisti zopet volilno pravico, je od volitev do volitev prešla tretjina k avstrijski ljudski stranki (OVP). druga tretjina k socialistom (SPO), tretja tretjina pa tvori glavnino svobodnjaške stranke Avstrije (FPO). Na lovu za njihovimi glasovi pa »smo pozabili, da rjavi madež v naši politični geografiji še obstaja, po četrtstoletju, med drugim zaradi tega, ker so ga po letu 1945 tako naglo kakor površno prepleskali s črno-rdečim beležem. Zaradi naglice in pomanjkljivosti take politične obnove udarja vedno znova na dan. Črno z rjavim in rdeče z rjavim sta kaj neokusni barvni mešanici, ki moreta komu politično delo v naši deželi popolnoma zagreniti«; (str. 141). Nenning v nadaljnjem pravi, da je bila vključitev nacistov v avstrijsko politično življenje .veliko državniško dejanje; (str. 143). da pa se sicer, kullurno-vzgojno, ni skoraj nič storilo, da bi rjavi madež nacistične miselnosti s političnega profila Avstrije tudi zginil (prim. str. 140). In le na ta način, ne pa z administrativnimi posegi, more biti boj za likvidacijo nacistične miselnosti v Avstriji uspešen (prim. str. 137). V tem pogledu, tako pravi Nenning. je slabše kakor v Nemčiji. Gospodarsko špekulativna obzirnost do Nemcev in strankarsko politična špekulativna obzirnost do domačih nacistov gresta tako daleč, da se v Avstriji le malo piše in  govori o žrtvah nacističnega nasilja  in  o odporniških
946
gibanjih proti nacizmu. Nemške publikacije o odporu napolnjujejo veliko knjižnico, avstrijske niti aktovke« (str. 125). Še avstrijske spominske plošče imajo iz navedenih razlogov le zelo medlo besedilo (prim. str. 125 in 194). Tudi antisemitizem je v Avstriji še vedno zelo razširjen in živ. »Nacionalsocializem je bankrotiral, toda avstrijski antisemitski temelj je ostal« (str. 159). V kulturno-vzgojnem pogledu pa težišče problema ni niti pri FPO niti ne pri velikih nacijah. >Ta problem je problem duhovnega ozdravljenja malih nacijev. ki tvorijo še vedno zelo velik del avstrijskega prebivalstva. Če opustimo to sanacijo, bi se moglo zlo razširiti še na naslednjo generacijo in se je to že zgodilo. Ce to opustimo, se v nadaljnjem ne bomo smeli čuditi obžalovanja vrednemu stanju v tako imenovanih inteligenčnih poklicih. Njihove glave so z nacističnim blatom še \edno najbolj umazane« (str. 145, prim. še str. 190). Nenning govori tudi o neonacizmu (str. 185—186). »Ideologija peščice mladih nacistov, ragii na kvadrat. Toda še vedno zadostuje. Mladi barbari so za tak gnoj pripravljeni tvegati več, kakor bi se predvidoma upala tvegati ta čas pretežna večina članov demokratičnih mladinskih organizacij za ideale, ki so vsebinsko resnično bogatejši in bolj solidno asortirani« (str. 185). Razstreljevanja na Južnem Tirolskem pripisuje Nenning tem nacističnim mladim barbarom.
V  poglavjih pod skupnim naslovom Črno-rdeči belež, Veliki Ion za nacističnimi glasooi (str. 145—147), ki pa je v tem poročilu že omenjeno, nadalje Država so stranke (sir. 148—154), Palnistrom in ustava (str. 155—158), Trajna koalicija (str. 159—167) in Proporc kunčjerejcev (Karnikelziichterproporz, str. 168—170 obravnava pisatelj nekatera zelo zanimiva in aktualna notranjepolitična vprašanja, obenem vprašanja zakonitosti in ustavnosti. Naj omenim iz teh poglavij le Nenningovo dokazovanje, v nasprotju z govorjenjem FPO o avstrijski jdemo-kraturi«. da je koalicijsko vladanje SPO in VPO demokracija višje oblike. Pisatelj pa o tem očividno ni do kraja prepričan, kajti na drugem mestu navaja med glavnimi teoretičnimi nalogami bodočnosti tudi radikalno, bojevito razmišljanje o možnosti in nujnosti črno-rdeče koalicije z vključitvijo miselne variante, da se polagoma bliža čas, ko koalicija ne bo več mogoča in potrebna (str. 205).
V  predzadnjem delu knjige z naslovom Mladina brez baroe (str. 175—182) obravnava pisatelj tudi mladinski problem. Med najstrašnejše spomine na drugo svetovno vojno spada, kako je mladina, nemška in avstrijska, z iskreeimi se očmi in s Hitlerjevo krvavo religijo v srcu. marširala v vojno klavnico in v njej vztrajala do konca. In danes? »Opraviti imamo z najbolj nepremično in potemtakem, po definiciji, ki smo jo doslej uporabljali, z najbolj nemlado mladino v naši kulturni zgodovini... Leinuri, oblečeni kot mladina« (str. 176). Večina je zmožna le telesnega gibanja, v plesu, športu. Le manjšina manjšine diskutira. toda v domnevi, da sme tudi brez znanja diskutirati o vsaki temi ali po berilu. ki ga je zelo po svoje prebavila. Ostane manjšina manjšine manjšine, ki je drugačna, res mladostna. Če pa bo zadostovala kot kvasina bodočnosti, ne vem«  (str. 177).
»Toda — kdo pa ve, kaj se v tej mladini pravzaprav godi«, se vprašuje pisatelj dalje. »Morda gre samo za brezbrižnost nasproti zanje neuporabljivi in nerazumljivi ideologiji odraslih, na Vzhodu in Zahodu. Kajti tudi na Vzhodu tožijo odrasli nad mladino tako kakor na Zahodu« (str. 179). Glede V/hoda pa opozarja  pisatelj   na presenečenje,  ki  ga  je  pripravila   madžarska   in   poljska
947
mladina oktobra leta 1956. Avstrijska in nemška mladina odklanja, da bi se obremenila s krivdo in sramoto preteklosti, hoče stati izven zgodovine. To je škodljivo, a odrasli ji nimajo kaj očitati. Kaj naj nudimo tej mladini, da je duhovno razgibljemo? ; Kar ji je nudil Hitler, je izhajalo iz nemira, v tem primeru seveda pogubnega, in razgibanosti celega sistema. Torej je mogoče razgibati mladino le. če gre za splošno razgibanost?... Malo.številnost in še napredujoče nazadovanje mladinskih organizacij naših političnih strank je torej dokaz za to, da ni v teh strankah nobene splošne dinamike, predvsem nobene duhovne, niti ne psevdoduhovne dinamike«  (str. 181).
Zadnji del knjige obsega poglavja pod skupnim naslovom Znamenja bodočnosti. Uvod v ta del se začne z naslednjimi besedami: sKje so torej za nas. ki smo zagrenjeni od laži in vrzeli v naši preteklosti, obremenjeni z rjavim madežem še v naši sedanjosti, ki se pustimo varati z obljubo, da bo črno-rdeči bele?, traja! vso bodočnost, neprijetno konfrontirani z mladino, ki, obrnjen kameleon, noče priznati sploh nobene bane — kje so torej znamenja bodočnosti? Ali pa teh znamenj sploh ne potrebujemo, ker bodočnost tako in tako pripada slepim in sitim? Ali je politični človek končno mrtev, človek, čigar domovina je bila nekdaj upanje, čeprav večkrat napačno? Ali zadostuje za vso prihodnost kot politična domovina tista stranka, ki od nesmiselnosti življenja nudi ali samo obljublja vedno le več premožnosti in blagostanja, v ostalem pa preljubi mir?.< (str, 1S3). Poglavja, ki slede temu uvodu, obravnavajo dobra in slaba znamenja, znamenja, ki napovedujejo svetlo ali mračno bodočnost. Po kratkem poglavju o neonacizmu (str. 183—187) sledi poglavje o neokomunizmu istr. 187-—189), za Nenninga pojav, ki napoveduje lepšo, smiselnejšo bodočnost. Govori pa o komunizmu še na več drugih mestih. Nenning izhaja iz avstro-marksizma in je seveda odločen sovražnik stalinizma, nasprotnik marksizma-leninizma. Tudi komunizem Hraščova mu še daleč ne pomeni tistega, kar razumeva pod neokomunizmom (prim. str. 197, 199). V tem nasprotovanju zdrkne na enem mestu celo do trditve, da je surovi antikomunizem« nekdanjih nacistov v sedanji situaciji še vedno nekaj boljšega kakor »surovi ali prefinjeni proko-munizem« (prim. str. 134). Na drugem mestu pa graja tiste, ki gredo v svojem antikomunizmu tako daleč, da zamolčujejo resnico, da so bili v Avstriji prav komunisti najbolj odločni borci proti nacizmu (str. 128). Nenning pozabi tu povedati, da so bili komunisti obenem med najodločnejšimi borci proti vele-nemštvu. Ostro zavrača tudi »bornirani« antikomunizem, na primer tistih, ki istovetijo komunizem s fašizmom: »Fašistična ideologija je bila vedno le ragii po okusu malomeščanov, fašistična fraza vedno le barbarska in sadistična. Komunistična ideja pa je po svojem bistvu veliko, prastaro upanje človeštva. Komunistična praksa je kljub barbarskim sredstvom dozorela do ogromnih materialnih gradileljskih storitev, učinkovala je na velike daljave« (str. 187). V tej zvezi citira Nenning tudi Kantovo pozitivno mnenje o veliki francoski revoluciji (iz Der Streit der Fa.kulta.ten) in pravi: »Neofašizem je kakor zmene, ki mu po smrti še nekaj časa rastejo lasje in nohti. Novi duhovni vzgibi komunizma pa nasprotno pomenijo mladostno rast, mogočen kos revidiranega upanja« (str. 188). »V krščanskem maternem toku, od katerega sta se nekdaj ločila, bi se liberalizem in socializem zopet našla«  (str. 188),
V poglavju Somračna dežela Avstrija (str. 190—194) se vrne Nenning k razmišljanju o   mračni« duhovni sedanjosti v Avstriji in k svoji osrednji tezi o
948
••
še vedno močni nacistični miselnosti. 2Stojimo — v Avstriji še bolj kakor v Nemčiji — pred situacijo, da je miselna umazanija nacionalsocializma pone-snažila glave naših someščanov v taki meri, da na to raje ne mislimo ... Fašizem in stalinizem sta bila za svet dvoje tako močnih pretresov, da ju občutimo danes šele v zelo majhni meri. Kar se tiče fašizma, se je pred očmi večine sodobnikov usmiljeno spredla fina, gosta iu močna mreža zgodovinskih laži in spominskih vrzeli. Temu usmiljenemu pajčolanu ... velja — in to sem poizkusil v tem spisu — postaviti nasproti zadostno mero ueusmiljenosti. V nasprotju z materialno obnovo je treba duhovno razkrajati, rušiti« (str. 190—191), to je: v nasprotju s potuho, ki je je deležna nacistična miselnost sredi avstrijske materialne obnove, se je treba proti tej miselnosti bojevati, jo razkrojiti. Šele ko bomo to storili, bomo mogli razumeti naloge bodočnosti. Med nevarnostmi, ki bi jih bilo treba premagati, govori Nenning tudi o ..nevtralizmu«. Uzakonjena vojaška nevtralnost se mu zdi nevarna za duhovni razvoj, trdnost in značajnost Avstrijcev. Giblje pa se pri tem pisatelju na politično zelo spolzkih tleh.
Domovina Evropa (fleimat Europa, str. 195—200) je nova domovina, obljubljena dežela, v katero bi bilo treba usmeriti glavne politične težnje evropskih narodov. To je ideja, ki bi mogla razgibati tudi mladino. Zvezna država in ne nacionalna država! Ze v začelnih odstavkih tega poročila so navedene o tem glavne misli pisatelja. Zdi pa se, da je Nenning zelo nagnjen k temu, da kseno-fobijo nacionalizmov spremeni v nasprotje preziranja in omalovaževanja nekaterih nacionalnih dejstev. Glede Avstrije ga k temu zavaja že njegov posebni odnos do velenemške ideje in prav ta odnos nam poleg še nekaj drugih dvomov narekuje do Neuningovih sicer tako duhovitih in enttiizastičnih izvajanj o novi domovini Evropi neko rezerviranost. Razlikuje pa se Nenningova zamisel Združene Evrope od mnogih drugih na Zahodu po večji odprtosti nasproti Vzhodu. V Združeno Evropo vključuje perspektivno tudi vzhodnoevropske, nekomunistične« države.
Zaključno poglavje Začnimo znooa (Neubeginnen, str. 201—204) je napisano predvsem na naslov avstrijske socialistične stranke SPO, njenega vodstva. Govori o potrebi obnovitve socializma v glavi in v udih. Nadalje pravi: Trm Avstrija in socializem ni mogoče prav ločiti, ne če gre za preteklost, ne če gre za prihodnost. Obe temi imata skupno preteklost, že celo pa skupno prihodnost* (sir. 202). Kakor da pričakuje za nekatera izvajanja o socializmu in socialistih ukor socialističnega strankinega vodstva, citira pisatelj svarilo velikega nemškega marksista Franca Mehringa, da bi se bojna stranka grizla v lastno meso, če bi, radamantski sodnik, obsojala bojevite nature zaradi njihovih domnevnih ali resničnih napak  (prim. str. 203).
Ko je pisal to knjigo, je vedel, kako malo to koristi, piše Nenning v epilogu. Toda prišel bo trenutek, ko bodo te ideje zavzele materialno postavo in silo. Do tistega časa pa je treba z vso razkrajajočo silo povedati vse, vedno znova in1 še enkrat vse, dokler ne pride ura... To je družbena funkcija duhovnega življenja, pravega intelektualca. Nato se začne boj za nove ideje. So a\ torji, ki jim  to  kroženje ne samo zadostuje,  temveč  čutijo  nad tem  celo  zadovoljstvo.
Treba je priznati: Ta knjiga je pisana na vse družbene, ideološke in politične stratii v Avstriji izredno izzivalno. In za resnico gre pisatelju prav zares. V politični literaturi našega časa zavzema ta knjiga posebno mesto. Močno zanimiva je tudi po široki problemski razgledanosti, ne glede na to. ali so vsi problemi  pravilno  postavljeni   in  naglašeni  in  kako  si  pisatelj   potem   rešitev
60   Sodobnost
949
posameznih  problemov   zamišlja.  Ali  bo  dosegla svoj  namen?  Za  zdaj  se   v
avstrijski   publicistični   javnosti   na   to  knjigo   ni  bogvekaj   zganilo.   Molk  ali
omalovaževanje ne bi pomenilo nič dobrega. Prav na glavno obtožbo še vedno
močne nacistične miselnosti v Avstriji ni bilo doslej (do junija 1964)  nobencgo
odirovora.
L o j z e   U d e
950