ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEjVNO ZGODOVINO KRONIKA POL STOLETJA III. LJUBLJANSKE GIMNAZIJE SILVO KRANJEC i. Ustanovitev Zgodovina Ijiubljanskih srednjih šol sega vsaj na začetek XV. stoletja, ko je bila 1.1418 obnovljena stolna šola pri Sv. Nikolaju. V dobi reformacije je bila v Ljubljani od 1563 do 1598 protestantska latinska šola, ki jo je protirefoTmacija seveda zatrla, zato pa so jezuiti kmalu po prihodu v Ljubljano 1. 15% ustanovili svojo gimnazijo. Po odpravi jezuitskega reda 1. 1773 je postala ta šola državna in je do 1. 1889 ostala edina ljub- ljanska gimnazija. Ko je bila 1. 1889 ustanov- ljena v Ljubljani II. gimnazija, najprej kol nižja, 1. 1900 pa izpopolnjena v višjo, je stara gimnazija dobila ime I. gimnazija in ga obidržala do 1. 1929, ko se je preimenovala v »Klaisično giminazijo«. Učni jezik je bil v prejšnjih stoletjih seve- da nemški in latinski, toda že protestantska šola je deloma upoštevala slovemščino, ki tudi v jezuitsiki šoli ni čisto izginila (dram- ske predstave v slovenščini), državna gimna- zija pa je dolgo poznala le nemški učni jezik. Leta 1849 eo uvedli slovenščino kot predmet, šele v 80. letih pa so začeli uva- jati slovenski učni jezik v nižje razrede in taiko so nastale na ljubljanski gimnaziji po- leg nemških razredov slovenske paralelke. Končno se avstrijsika vlada ni mogla več upirati, da se uvede slovenski učni jezik v višje razrede. Za to se je borilo zlasti 1. 1906 ustanovljeno Društvo sloventekih profesor- jev, ki je takoj organiziralo tudi pisanje slovenskih učnih knjig za višjo gimnazijo. Najprej je vlada dovolila slovensiki učni je- zik v 1. 1905 usitanovljeni zaseibni škofijski gimnaziji v Št. Vidu nad Ljubljano, ki je bila prva popolnoma slovenska gimnazija. Leta 1907 je vlada vse gimnazije na Kranj- skem razen kočevske, ki je bila sedaj po- stopno spremenjena v popolno, priznala za slovensko posest in dovolila slovenski učni jezik za večino predmetov tudi v višjih gim- nazijeih. Zato pa je za ljubljanske Nemce ustanovila posebno gimnazijo s tem, da je jeseni 1907 sipremenila štiri nižje nemške vzjporednice I. gimnazije v njen >filialni za- vod« pod vodstvom profesorja Aleksandra Puoska. S 1. septembrom 1908 je ta filialka postala samostojna gimnazija, ki naj bi se postopoma razvila v popolno, in je dobila uradni naziv »c. kr. drž. gimnaizija z nem- škim učnim jezikom v Ljubljani«. Tako je Ljubljana prišla do svoje tretje gimnazije, ki je 1. septembra 1958 obhajala svojo 50-letnico. Uradno je to ime dobila šele s popolnim poslovenjenjem jeseni 1924. Ko se je pa 1. 1936 preselila v lastno novo poslopje za Bežigrad, je bila prva srednja šola izven mestnega središča in je tako tesno zrasla z naglo se razvijajočim severnim pred- mestjem Ljubljane, da jo je Ijudsiki glas na- zval kar »bežigrajsko gimnazijo« in po osvo- boditvi se je tudi uradno imenovala »III. gim- nazija, Ljubljana-Bežigrad«. Zanimivo je, da je edina od ljubljanskih gimnazij ohranila svoj naziv ves čas nespremenjen, ostala je III. gimnazija, kar je po zgodovinskem raz- voju tudi bila. 2. Nemška gimnazija v Avstriji Za ravnatelja nove gimnazije je bil postav- ljen vodja dotedanje filialke Aleksander Pu- csko, za profesorje pa dotedanji profesorji 1. gimnazije: šol. svet. Alfonz Paulin, dr. Franc Riedl in dr. Rudolf Rothaug. Vsi razen Paulina so bili Nemci, le za pomožnega vero- učitelja je bil imenovan Slovenec kanonik dr. Andrej Karlin; ta je učil samo do konca 1. 1908; takrat je bil premeščen z realke na novi zavod dr. Josip Jerše, ki je ostal na njem edini Slovenec vse do konca Avstrije. Prof. Paulin, znani botanik, namreč zaradi bolezni sploh ni nastopil službe in je bil na dopustu do svoje upokojitve v zač. 1. 1909. Na novem zavodu so učili kakor na vseh drugih gimnazijah na Slovenskem po nor- malnem učnem načrtu iz 1. 1900. Po današ- njem pojmovanju je bila to klasična gimna- zija z latinščino od I. in grščino od III. raz- reda dalje. Slovenščina se je poučevala kot neobvezen predmet za dijake, ki niso bili Slovenci, v 4 tečajih. Drugi neobvezni pred- meti so bili še italijanščina, stenografija, risanje, lepopis, petje in telovadba. V prvem šolskem letu 1908/9 je imela gim- nazija 5 razredov s paralelko v prvem. Red- ni učenci so bili seveda le moški, učenke so bile vpisane kot privatistke. V primeri z drugimi takratnimi zavodi ali pa celo da- našnjimi je bilo število učencev po razredih idealno nizko; tudi to kaže, kakšen privi- legiran položaj je imela takratna nemška manjšina v Ljubljani. Ob koncu prvega šol- skega leta je imel največ učencev II. razred (23), najmanj pa V. razred (17). Vseh skupaj je bilo 115 učencev in 10 učenk. Po rojstnem kraju jih je bilo iz Ljubljane 54, iz ostale. Kranjske 17, iz Primorske 6, iz Štajerske 9, iz ostale Avstrije 25, iz ogrskih dežel 3 in 107 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO iz tujine 1. Po bivališču staršev jih je bilo iz Ljubljane 104, od izunaj jih je bilo 11. Za- nimiva je statistika učencev po materinskem jeziku: Nemcev je bilo 100 (+ 10 učenk), Slovencev 9, Italijana 2, Ceha 2, Hrvat 1 in Madžar 1. Slika, ki nam jo nudi statistika prvega šolskega leta, se vse do zaxinjih vojnih let ni bistveno spremenila. Nova gimnazija je bila domena ljubljanske in kranjske nem- ške buržoazije in birokracije; v imeniku učencev srečujemo imena znanih njenih predstavnikov, n. pr. baron Schwarz von Karsten (deželni predsednik), vitez Kalten- egger (prosluli predsednik deželnega šolske- ga sveta), vitez Laschan, grof Kiinigl, grof Auersperg, Bamiberg, Kosler, Samassa, Pam- nier, Luckmainn, Roger itd. Imenik učencev kaže tudi, da pojem nemškutarja še vedtio ni bil izumrl, kajti učence s slovenskimi imeni iz slovenskih krajev srečujemo tudi v razredih, v katerih ni nihče navedel za materinski jezik slovenščino. Nova nemška gimnazija v Ljubljani je za- čela svoje življenje v narodnostno napetem ozračju, ki so ga povzročili »ptujski do- godki«. Ko so skupščino Družbe sv. Cirila in Metoda v Ptuju 8. septembra 1908 tam- kajšnji Nemci in nemškutarji surovo na- padli, je bil sklican v Ljubljani protestni shod in nastale so demonstracije proti Nem- cem, ki se jih je udeleževala največ mladina. Demonstranti so predvsem snemali nemške napisne table in razbijali nemške napise. Vlada je poslala na ulice nemš)ko vojaštvo, ki je 20. sepiembra zvečer streljalo v mno- žico. Poleg več ranjenih sta padla smrtno zadela stavec Hudolf Lunder in četrtošolec II. gimnazije Ivan Aidamič. Pogreb obeh »septembrskih žrtev« se je razvil v veliko narodno manifestacijo; nato je sledil bojkot proti nemiikim trgovcem, izginili so vsi nem- ški napisi in tudi dvojezične ulične table. Slovenski dijaki so kljub prepovedi nosili v znak žalovanja za padlim tovarišem črne flore in črne kravate; to je Nemce zelo bodlo v oči in so zato izzivali in sovražno nastopali na ulicah proti slovenskim dija- kom, posebno proti učenkam mestne višje dekliške šole, ki je bila v bližini nemške gimnazije. Zaradi tega je ljubljanski župan Ivan Hribar >27. januarja 1909 poslal notranjemu ministru na Dunaj posebno pismo, kjer se pritožuje, da »dijaki nemške gimnazije ne zmerjajo samo gojenk slovenske višje dekli- ške šole in liceja, temveč jih tudi dejansko napadajo«. Poudaril je, da se pri tem po- sebno odlikujejo sinovi nekaterih uglednih nemških rodbin, »da, celo sin dež. predsed- nika Teodor baron Schwarz se je ponovno udeležil takih dejanj. Ker tudi pritožbe pri ravnateljstvu niso zalegle,« piše župan, »mo- ralo je biti varnostni straži naročeno, naj večkrat patruluje v bližini teh učnih zavo- dov.« Svoje prostore je dobila nova gimnazija v Waldherrjevi hiši v Beethovnovi ulici št. 7, od koder sta se bili jeseni 1. 1907 izselili II. drž. gimnazija in študijska knjižnica v svoje novo poslopje na Poljanski cesti. Ko je kmalu po začetku isvetovne vojne vojaštvo zasedlo Waldherrjevo hišo, je gostovala gim- nazija v šol. letu 1914/15 v prostorih Kazine na sedanjem Trgu revolucije. Profesorji, katerih število se je gibalo med 10 in 13 in ki ISO prihajali iz raznih avstrij- skih dežel, SO bili precej stalni. Med njimi so bili nekateri odlični strokovnjaki, kot n. pr. zgodovinar dr. Oton Jauker in dr. Ru- dolf Rothaug, znani kartograf in geograf. Vse do vojne so profesorji objavljali v letnih poročilih svoje znanstvene razprave. Za vojni leti 1914/15 in 1915/16 sta še izšli suhi letui poročili, nato pa ni bilo nobenega več. Število učencev je s postopnim razvojem zavoda naraščalo in doseglo v šol. 1. 1913/14 višek: 164 učencev in 25 privatistk. Nato je začela učence pobirati vojna in že v juniju 1916 so delali redno maturo le še 4 učenci in 3 privatisitke, predčasno vojno maturo pa je med letom v raznih rokih delalo 45 učen- cev, med njimi veliko tujih (Primorcev, Istra- nov in Goričanov). Po narodnosti so bili na zavodu naravno vedno v ogromni večini Nemci, Slovenci so bili v drugem šol. letu 1909/10 še 4, nato pa vse do svetovne vojne le pot 1, samo v šol. letu 1911/12 sta bila 2. Še vedno so se našla v razredih, kjer se ni nihče prijavil za Slo- venca, izrazito slovenska in tudi slovensko pisana imena kot n. pr. dva Cemeta, Hri- bovšek, Potisek. Cigoj, Klemenčič in Hoče- var (vsi iz Ljubljane), ne glede na mnoga nemško pisana imena, od katerih se posebno imenitno bere: »Koroschiitz Adolf aus Unter- schischka« ... Začetek vojne z Italijo, ko so začeli prihajati begunci iz Gorice, Trsta in Pulja, je prinesel v pogledu narodnosti zna- čilne izpremembe. Ob koncu šol. leta 1915/16 je bilo na šoli s privatistkami vred že 27 Slovencev, 5 Hrvatov in 16 Italijanov, tako da je bilo vseh ne-Nemcev skoraj 30 "/o. Za dober učni uspeh je imela nova gimna- zija kar se da ugodne pogoje. Njeno poslop- je je bilo sicer staro, pa lepo obnovljeno in 108 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA opremljeno. Dobro založene so bile tudi zbirke učil, kjer so se tako kot pri knjižni- cah izkazali z darili razne nemške ustanove in bogati posamezniki. Število učencev v po- sameznih oddelkih je bilo majhno, profesorji ne preobloženi z urami, učenci skoraj vsi iz doibro situiranih ljubljanskih družin. Seveda se učencem tndi ni bilo treba mučiti s tujim učnim jezikom, kot so se morali takrat slo- venski srednješolci. Ni tedaj čudno, če na koncu prvega šolskega leta le 9 učencev (7,2 odstotka) ni izdelalo, popravni izpit je imel le 1, odličnJakov je bilo kar 36 (28 "/o). V dra- gem šolskem letu so padli celo samo 4 učenci ali 2.8 "/o. To je bil najugodnejši uspeh ves čas obstoja nižje gimnazije, kajti naslednja leta se je učni uspeh nekoliko poslabšal. Že v prvem vojnem letu, je bil pouk v nekaterih predmetih reduciran in odpadli so prosti predmeti, razen petja in slovenščine. Glede učnega osebja se vojna ni dosti po- znala, kajti namesto vpoklicanih (prvo leto 3, drugo leto 7) profesorjev je dobil zavod po- leg dveh profesorjev iz Gorice tudi nekaj novih sulplentov, kasneje je bilo tudi več profesorjev vojne službe oproščenih. Prvi ravnatelj Pucsko je šel spomladi 1916 na bolniški dopust, konec šolskega leta pa je bil upokojen. Začasni vodja in čez dve leti pravi ravnatelj je postal prof. dr. Lorenz Tretter, ki je bil prišel jeseni 1915 z gimna- zije v Gorici. 3. III. gimnazija v stari Jugoslaviji V tistih zgodovinskih dneh, ko se je po- dirala avstroogrska monarhija, je bila nem- ška gimnazija z drugimi ljubljanskimi šola- mi vred zaradi epidemije »španske« gripe zaprta. Učenci so se nato povečini zopet zbrali, nemških profesorjev pa ni bilo iz vojske oziroma s počitnic nazaj; čutili so, da jih nova država ne bo potrebovala. Res so bili z razpisom Narodne vlade 3. januar- ja ,1919 vsi nemški profesorji odpuščeni; vodstvo šole pa je prevzel edini Slovence na zavodu, profesor verouka dr. Josip Jerše. Slovenščina je isedaj postala obvezen učni predmet in kakor večina slovenskih gimna- zij je bila tudi nemška spremenjena v realno gimnazijo počenši s prvimi tremi razredi. S propadom stare države in odhodom nem- ških uradnikov in oficirjev iz Ljubljane je nemška gimnazija izgubila smisel svojega ob- stoja in dotok učencev je jel usihati. Zato je prosvetno ministrstvo 13. julija 1921 odre- dilo, da se zavod postopoma pretvori v real- no gimnazijo s slovenskim učnim jezikom in z nemškimi paralelkami, ki naj se leto za letom opuščajo, začenši z najnižjim raz- redom. Z odlokom 29. maja 1924 je ministr- stvo odločilo, naj se zaradi premajhnega šte- vila učencev z novim šolskim letom ukinejo višji razredi z nemškim učnim jezikom. Tik pred začetkom pouka je ministrstvo 5. sep- tembra 1924 brzojavno odločilo, naj se zopet vzpostavijo vsi razredi, toda ne z nemškim, temveč s slovenskim učnim jezikom. Tako je postal zavod popolnoma slovenski in do- bil ime »III. drž. realna gimnazija v Ljub- ljani«. Komaj je nova slovenska gimnazija dobro zaživela, so se že začeli zbirati nad njeno glavo črni oblaki. Prosvetno ministrstvo je 17. septembra 1927 brzojavno sporočilo, da je ministrski svet sklenil, skrčiti zavod na nepopolno (nižjo) gimnazijo, in naročilo, da naj direktor s 30. sepitembrom 1927 zapre V. razred. Ta sklep je povzročil v slovenski javnosti ogorčene proteste in debate. Naj- bolj duhovito so ga komentirali dijaki sami, ko so priobčili na platnicah oktobrske šte- vilke dijaškega lista »Mentor« tale »parte«: (gl. stran 110). Kljub vsem protestom je bil razred res ukinjen, toda na II. gimnaziji, kamor naj bi šlo teh 52 petošolcev, zanje ni bilo prostora Dr. Valentin Korun 109 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Brez posebnega obvestila. Vsem znancem naznanjamo, da je naš ljubljeni V. RAZRED sotrudnik III. državne realne gimnazije v Ljubljani previden s tolažili prosvetnega ministrstva danes v ponedeljek boguvdano zaspal. Zapustil je 52 nepreskrbljenih otrok. Prosimo, da ga znanci ohranijo v blagem spominu. Bil je vesel dmžaibnik, da ga je bilo slišati kilometer daleč. Pogreb bo 1. oktobra 1927 iz hiše smrti v Beethovnovi ulici na 11. državno realno gimnazijo na Poljanski cesti. Ljubljana, 19. septembra 1927. Hočevar Kuno, ded; Dolenec loan, oče; dr. Piskernik Angela, mati; dr. Mencej, Kalan, Ančik, dr. Šanda, dr. Jerše, Pimat, sitrid. I. a, I.b, II. a, Il.b, III. a, III. b, IV., VI., VIL, VIH., bratje. Gril, krušni oče. (Opomba: »ded« je bil ravnatelj, »oče« razrednik, »mati« edina profesorica, »strici« pa vsi profesorji, kd so urali v »rajnem« razredu. jKrušni oče« je bil služitelj, ker je v odmorih učencem prodajal zemlje.) in tako so po salomonski razsodbi ministr- stva ostali, kjer so bili, to je na III. gimna- ziji, imenovali so se pa »V. c razred II. drž. realne gimnazije«. Ta smešni položaj se je končal šele 22. maja 1928, ko je prosvetni oddelek odredil, naj velja premeščeni raz- red zopet za V. razred III. gimnazije. Vendar nevarnost še dolgo ni minila. Šte- vilo gimnazij je v novi državi stalno na- raščalo; zlasti v jiužmih pokrajinah, kjer niso poznali meščanskih šol in so imeli tudi malo strokovnih šol. To je izzvalo reakcijo in leta 1929 so začeli ukinjaiti nepopolne gimnazije, popolne pa spreminjati v nepopolne. Med slovenskimi gimnazijami naj bi bila priza- deta zopet ljubljanska tretja, toda splošni odpor javnosti in prizadevanje ravnatelja Knina Hočevarja sta te nakane trenutno pre- prečila. Zanimiv spomenik te epizode je ka- rikatura ravnatelja Hočevarja v majski šte- vilki Mentorja 1929, kako kot lev »brani V. razred III. drž. gimnazije v Ljubljani pred redukcijo«; narisal jo je takratni osmo- šolec na zavodu, sedanji akademski slikar prof. Franc Uršič. Ko je začela še gospodarska kriza huje pritiskati, so velesrbske težnje šestojanuar- skega režima, ki se je plašil kulturne pre- moči prečanskih pokrajin, z novo silo za- dele tudi Slovenijo. Najhujši udarec je pa- del po HI. gimnaziji v Ljubljani, ki je bila 1. julija 1932 popolnoma ukinjena. Takrat je imela v 18 oddelkih 706 učencev; ti so se za novo šolsko letoi vpisali po večini na I. realno gimnazijo v Ljubljani, kamor so bili premeščeni tudi ravnatelj in večina pro- fesorjev. Seveda je bila tam sedaj še večja stiska s prostorom, zato je ta nesmiselna ukinitev zbudila v javnosti val ogorčenja. Že 30. julija 1933 je bila obnovljena popolna III. gimnazija, ki se je odslej lahko v miru razvijala, posebno še, ko je čez tri leta do- bila lastno šolsko poslopje. Kmaliu po koncu vojne se je bila morala III. gimnazija umakniti raznim uradom, ki so prišli v Waldherrjevo hišo. Sredi januar- ja 1919 se je preselila v Virantovo hišo na sedanjem Levstikovem trgu št. 2. Šele s šol- skim letom 1921/22 se je vrnila v nekdanje prostore v Waldherrjevi hiši, a le z nekaj razredi; večina razredov je našla zavetje v poslopju III. osnovne šole na Vrtači, od ko- der so se preselili v Waldherrjevo hišo šele novembra 1929. Toda število učencev in od- delkov je stalno rastlo in starinska Wald- herr jeva hiša, ki je imela le 13 majhnih učilnic, je postajala pretesna. Zato se je že leta 1930 začelo prizadevanje za zgradbo novega šolskega poslopja. Bans^ka uprava je dve leti zapored postavila v svoj proračun 110 ČASOPIS ZA SLOVEN, SKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA po 600.000 din za zgradbo poslopja, medtem ko je mestna občina dala na razpolago stav- bišče na tako imenovanih Pekovskih njivah za Bežigradom. Vsem tem lepim začetkom je naredila konec ukinitev gimnazije 1. 1932. Po svoji obnovitvi 1. 1933 je bila gimnazija nastanjena v poslopju današnje I. gimnazije v Vegovi ulici. Pri menjavanju prostorov z učenci I. gimnazije so seveda nastopale ne- izogibne težave in ker je število učencev na obeh zavodih stalno rastlo, se je obnovila akcija za zgraditev lastnega šolskega po- slopja. Leta 1934 se je že opravil komisijski ogled stavbišča in banovina je postavila v proračun nadaljnji znesek 400.000 din, ki ga je pa finančni minister črtal. Treba je bilo novih naporov, da so naslednje leto le za- čeli graditi. Kljub težkim časom gospodar- ske krize je slovenska banovina žrtvovala nad, 8 milijonov din za pravo šolsko palačo, s katero je projektant inž. arh. Emil Navin- šek ustvaril povsem nov tip šolskega po- slopja. Namesto mračnih hodnikov starih šol se odpirajo prostorne, svetle avle z 21 učil- nicami na obeh straneh; poleg risalnice sta tudi posebni predavalnici za fiziko in ke- mijo, v stranskem traktu je telovadnica z majhnim odrom za gledališke nastope. Ko je bilo novo poslopje z lepo slovesnostjo dne 18. oktolbra 1936 izročeno svojemu namenu, je eden od dijakov deklamiral tudi novo »Himno III. gimnazije«, ki jo je zložil za- vodov profesor pesnik Joža Lovrenčič in ki se končuje z zanosno kitico: ^Dvigaj se, dvigaj, naša gimnazija d beli Ljubljani sredi polja — zbiraj nas d svojih svetlih prostorih, srce nam blaži, vzgajaj duhaU i Novo poslopje je bilo res nujno potrebno, saj je bilo po zgraditvi poljanske gimnazije 1. 1907, torej po skoraj 30 letih, prvo novo srednješolsko poslopje v Ljubljani, kjer se je ta čas število preibivalstva silno pove- čalo, sorazmerno še bolj pa je narastlo šte- vilo srednješolskega dijaštva. Sama III. gim- nazija, ki je imela v prvem šolskem letu v Jugoslaviji 182 učencev v 8 oddelkih In 12 profesorjev, je imela čez deset let v šolsikem letu 1928/29 že 316 učencev in 124 učenk, skupaj 440, z 11 oddelki in 22 profesorji. Ob vselitvi v novo poslopje jeseni 1936 pa je imel zavod 1215 učencev v 27 oddelkih in 46 profesorjev. To število je še vedno naraščalo in doseglo v šolskem letu 1939/40, zadnjem letu v stari Jugoslaviji, ogromno število 1608 učencev z 38 oddelki in 66 pro- fesorji. Kar 17 oddelkov je moralo imeti popoldanski pouk in bežigrajska gimnazija je uživala dvomljiv sloves, da je največja gimnazija ne le v Sloveniji, ampak v vsej Jugoslaviji. Upravno in pedagoško vodstvo taiko velikega zavoda je postalo vedno težav- nejše in zato je prosvetno ministrstvo z no- vim šolskim letom 1940/41 razdelilo zavod na dvoje; iz enega dela vzporednic z okoli 600 dijaki je ustanovilo samostojen zavod z nazivom IV. državna realna gimnazija, ki so mu dodelili s III. gimnazije 25 profesorjev in prof. Franca Stoparja za v. d. direktorja. Svoje prostore je imel tudi novi zavod v poslopju III. gimnazije. Glede učencev je doživel zavod v Jugosla- viji marsikakšno izpremembo. Predvsem so seveda odpadli učenci nemške narodnosti, vendar so iz tradicije redki ljubljanski Nemci še pošiljali svoje sinove na III. gim- nazijo, kjer je bilo n. pr. v šol. letu 1930/31 kar 12 Nemcev. Socialni sestav učencev se pa ni veliko izpremenil. V šol. letu 1930/31, ko letno poročilo zadnjič prinaša statistiko učencev po poklicu staršev, je bilo od skup- no 621 učencev 359 iz uradniških in drugih intelektualnih družin, 147 je bilo sinov trgov- cev in obrtnikov, 40 kmetov, očetje 12 učen- cev so bili »sluge«, 61 jih je pripadalo »osta- lim poklicem«. S preselitvijo zavoda v novo poslopje na severno periferijo Ljubljane so polagoma odpadali učenci iz mestnega sre- dišča, naraščalo pa je število učencev iz Bežigrada in Šiške ter kmečkih sinov i?. posavskih vasi. Zaradi tega je postajalo tudi socialno vprašanje na šoli zelo pereče. Nekdanja nemška gimnazija je imela že od 1. 1909 svoje Podporno društvo in tako dru- štvo se je ustanovilo potem še na poslovenje- nem zavodu. Podpiralo je potrebne dijake z denarnimi podporami, predvsem s posoja- njem učnih knjig. Z ukinjenjem gimnazije 1 1932 je društvo prenehalo; spomladi 1934 se je na pObudo ravn. Hočevarja ustanovilo društvo »Dom in šola«, ki je imelo namen »ustvariti čim tesnejšo vez med zavodom in roditelji njegovega dijaštva, s tem pospeše- vati moralni in vzgojni napredek mladine in zbirati gmotna sredstva za podporo siromaš- nim dijakom in za nabavo učil«. Društvo je z raznimi podporami mnogim dijakom olaj- šalo študij in konec 1. 1937 ustanovilo dija- ško kuhinjo, kjer je nazadnje brezplačno do- bivalo zajtrk 115 dijakov; kasneje je uredilo posebno zavetišče za učence, ki so se z vla- kom vozili v šolo. Obe ustanovi sta morali s prihodom okupatorja spomladi 1941 prene- hati z delom in tudi društvo je 23. nov. 1941 zadnjič zborovalo. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Medtem ko so bile na nekdanji nemški gimn. učenke le privatistke, so se v Jugosla- viji vpisovale kot redne učenke in je bilo ob koncu šol. 1. 1928/29 med 440 učenci 124 de- klic. Jeseni 1.1929 je po ministrski odredbi po- stala gimnazija iz mešanega moški zavod z nazivom III. drž. moška realna gimnazija. Vse učenke so prestopile na II. gimnazijo na Poljane, ki je nato postopoma postajala žen- ska gimnazija; od tam je v zameno' prišlo na III. gimnazijo 98 učencev. Poslej je bila III. gimnazija vse do šol. 1. 1938/39 izključno mo- ški zavod; to leto so na zahtevo mnogih star- šev sprejeli v I. r. tudi 40 učenk, ki so imele poseben oddelek. Toda že naslednje leto so zaradi prevelikega števila oddelkov odredili, naj se v I. razred sprejemajo samo dečki n tudi lanske učenke naj se napotijo na eno od ženskih gimnazij. Tako je zavod zopet postal moški in tak je ostal do konca druge svetovne vojne. Zato je šel razvoj učiteljskega zbora v tem pogledu v obratni smeri. Med- tem ko je prišla v šolskem letu 1926/27 na zavod prva profesorica, ki je šele jeseni 1928 dobila dve tovarišici, je bilo v zadnjem šol. 1. pred vojno 1939/40 med 66 na šoli polno zaposlenimi profesorji že 11 žen. Tudi v svojem notranjem ustroju je III. gimnazija skupaj z drugimi gimnazijami v Sloveniji doživela še nekaj sprememb. Ko se je s šol. 1. 1919/20 preuredila v realno gimna- zijo po avstrijskem tipu iz 1. 1908, je bila Ravnatelj Kuno Hočevar bistvena sprememba le uvedba francoščine namesto grščine od III. r. naprej. V nasled- njih letih se je preureditev nadaljevala v smeri izenačenja z realnimi gimnazijami v Srbiji. Najradikalnejša sprememba se je iz- vršila kar sredi šol. leta, ko sta bili 8. jan. 1925 odpravljeni v prvih dveh razredih la- tinščina in nemščina in v II. r. tudi stara zgodovina, uvedla se je pa v II. r. obvezna francoščina ter v I. in II. r. obvezno petje. Reforma se je postopoma širila v višje raz- rede, tako da je v III. r. prišla narodna zgo- dovina, v IV. r. higiena; latinščina se je za- čela šele v V. razredu. S šol. 1. 1926/27 so tudi odpravili sprejemne izpite in uvedli trome- sečja, toda že s šol. 1. 1931/32 so se sprejemni izpiti vrnili, šolsko leto pa se je delilo^ zopet na 2 polletji. Bolj občutna je bila ponovna uvedba 1. 1921 ukinjene šolnine; to so poslej plačevali vsi učenci, katerih starši so imeli predpisanega več kot 300 din neposrednega davka na leto. Šolnina se je stopnjevala po višini davka in je znašala n. pr. v najnižji stopnji (300—500 din davka) za nižjo gimna- zijo 100 din, za V. in VI. r. 125 din in za VII. in VIII. r. 150 din. Oglejmo si še, kako se je III. gimnazija izkazala po učnih uspehih. Konec šol. leta 1927/28 (torej pred popravnimi izpiti) sta izdelali natančno ^/3 učencev, skoraj četrtina pa je imela popravni izpit. V naslednjih le- tih se je uspeh skoraj stalno dvigal, tako da je konec šol. 1. 1939/40 bila III. gimnazija med 23 srednjimi šolami v Sloveniji po uspe- hu na 12. mestu in so bila pred njo v glav- nem le učiteljišča. V vodstvu III. gimnazije so se med obema vojnama zvrstili trije odlični šolniki, prva dva klasična filologa, tretji matematik in fi- zik po stroki. Potem ko je dr. Josip Jerše kot edini Slovenec v profesorskem zboru stare nemške gimnazije srečno privedel zavod v novo državo, je bil jeseni 1920 imenovan za ravnatelja dotedanji profesor I. drž. gimna- zije dr. Valentin Korun in ostal na šoli do svoje upokojitve jeseni 1925. Širši javnosti je poznan kot duhovit potopisec, humorist in satirik; saj so njegove »Spake« doživele leta 1922 že drugo izdajo. Njegov ugled med sta- novskimi tovariši dokazuje med drugim dej- stvo, da je bil od 1. 1919 do svoje upokojitve predsednik ljubljanske sekcije Profesorskega društva; več let je bil predsednik Francoske- ga krožka, ki ga je izvolil za svojega čast- nega člana. Spomladi 1. 1921 je dr. Korun tudi zastopal slovenske profesorje na medna- rodnem kongresu srednješolskih profesorjev v Parizu. (Umrl 1940 v Ljubljani.) 112 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Tudi Korunov naslednik Kuno Hočevar je prišel s I. drž. gimnazije in ostal na novem zavodu od januarja 1926 do svoje upokojitve 1. 1939. V prvih desetih letih svojega ravna- teljevanja je preživljal vse težave, ki jih je prinesla zavodu najprej redukcija in nato začasna ukinitev, pa tudi težave, ki so bile zvezane z gostovanjem zavoda po tujih po- slopjih. Zato si je direktor Hočevar od vseg.i početka prizadeval, da pridobi zavodu lastno šolsko poslopje in ko je srečno končal boj za sam obstanek zavoda, je doživel tudi 18. ok- tober 1936, ko je prevzel ključe takrat naj- lepše stavbe v Sloveniji. Poleg poklicnega dela je še našel čas za udejstvovanje v sta- novski organizaciji, pri Rdečem križu, pri društvu Bela krajina, ki mu je bilo kot belo- kranjskemu rojaku posebno blizu, in drugih humanitarnih in kulturnih organizacijah. (Umrl 1953 v Ljubljani.) Ko se je konec prvega polletja 1. 1939 di- rektor Hočevar poslovil od zavoda, je postal njegov naslednik dr. Adolf Pečovnik, pro- fesor klasične gimnazije v Mariboru in bivši prosvetni inšpektor nekdanje mariborske oblasti. Naloge, ki so ga čakale, niso bile lahke. Že se je bližal vojni vihar, ki je nato jeseni 1939 zajel Evropo in polagoma ogrožal tudi našo domovino. Zbrano, mirno delo na šoli je bilo že močno ovirano, vse leto so se vrstili vpoklici profesorjev na orožne vaje, kar je seveda motilo pouk. Jeseni 1. 1940 se je nastanila v šolski telovadnici in v stran- skih prostorih neka protiletalska baterija in v senci njenih topov, ki so na bližnjem trav- niku grozeče moleli proti nebu, se je začelo novo šol. 1. 1940/41. 4. Med okupacijo Ko so 6. aprila 1941 sovražne vojske od vseh strani vdrle v Jugoslavijo, sO' se začeli hudi časi za slovensko šolstvo. V splošni zme- di je stara oblast 9. aprila odredila, naj se pouk konča in učencem razdelijo spričevala. Komaj so bila spričevala v naglici napisana in razdeljena, je italijanski civilni komisar, ki je bil medtem prevzel oblast, odredil, naj se po velikonočnih počitnicah 23. aprila pouk nadaljuje. Tudi III. gimnazija je še v aprilu dobila nove štampiljke z italijansko-sloven- skim besedilom, v maju je pa oddelek itali- janske voijske zasedel telovadnico. Takoj spo- četka se je Italijanom zdel eden od profe- sorjev nevaren. To je bil dr. Lavo Cermelj, ki je bil že od 1. 1935 dodeljen banski upravi kot vodja Manjšinskega inštituta. Malo pred izbruhom vojne je bil inštitut iz previdnosti ukinjen in dr. Cermelj se je vrnil na šolo. Učil je le nekaj dni, ko so ga Italijani zaprli in kasneje na velikem protislovenskem pro- cesu 1. dec. 1941 v Trstu obsodili na smrt. Pomiloščen nato na dosmrtno ječo, je bil za- prt na otoku Elbi, dokler ni v začetku leta 1944 odšel v partizane. Konec maja je prišel v Ljubljano italijan- ski prosvetni minister Giuseppe Bottai in si je ogledal tudi poslopje III. gimnazije kot najlepše srednješolsko poslopje v Ljubljani. Dva dni pred njegovim obiskom so Italijani predpisali v vseh šolah rimski pozdrav, ki je ostal na papirju, dokler so bili slovenski dijaki in profesorji sami med seboj. Jeseni, ko so prišli na šolo tudi italijanski profesor- ji, je rimski pozdrav kmalu postal povod za šikane. Drugače Italijani v tem šolskem letu niso uvajali novotarij; pouk je potekal po starem učnem načrtu, le nižjih in višjih te- čajnih izpitov na koncu leta ni bilo; četrto- šolci in osmošolci so dobili na spričevala pripombo, da veljajo ta tudi kot spričevala o nižjem oz. višjem tečajnem izpitu. Z novim šolskim letom 1941/42 so se za- čele spremembe na srednjih šolah. V učnem načrtu je odpadla srbohrvaščina, kot prvi ži- vi jezik s 3 tedenskimi urami se je uvedla italijanščina, francoščina je ostala le kot ne- obvezen predmet. Se večje spremembe so pri- šle v začetku šol. 1. 1942/43 v zvezi z novo razdelitvijo srednje šole, ki naj bi se po zgledu srednjih šol v Italiji debla na triletni nižji in petletni višji tečaj. Zaradi tega pre- hoda na triletni nižji tečaj so konec šol. 1. 1942/43 delali nižji tečajni izpit učenci III. in IV. razreda hkrati. Jeseni 1942 so tudi uvedli začetek šol. leta in rednega pouka s 1. okt. in poostrili sprejemni izpit, še strožje odredbe glede tega pa so izdali maja 1943. S tem so hoteli čimbolj omejiti dotok učen- cev v gimnazije, da bi tako zmanjšali število slovenskega izobraženstva. j Spominski plošči v avli III. drž. gimnazije 113 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Najbolj kočljive so bile spremembe pri pouku telesne vzgoje, ki so jo popolnoma iz- ročili prosluli »Italijanski liktorski mladini v Ljubljani« ali s kraticami »Gill«, ki je predpisala za ta pouk poseben kroj. Gill je prirejala za mladino tudi brezplačne kine- matografske predstave, organizirala med šo- lami tekme v telovadbi in raznih športnih panogah ter v zborovskem petju, vse zdru- žene z nagradami. Nagrade so delili tudi učencem, ki so imeli najboljši uspeh v ita- lijanščini; z vsem tem kot tudi s šolskimi kuhinjami in raznimi obdaritvami so hoteli pridobiti mladino; toda ravno priganjanje v Gill je poleg uvajanja rimskega pozdrava le še bolj poostrilo odpor slovenske mladine proti okupatorjem. Tudi na III. gimnaziji je bilo tako. Na- rodno zavednost in odločnost so še dvignili številni učenci-begunci, ki so prihajali z ozemlja, zasedenega po Nemcih in so se vse leto naknadno vpisovali na ljubljanske šole. Kmalu se je pojavila tudi dijaška OF z or- ganiziranimi akcijami, pri čemer so imeli vodiilno vlogo člani SKO J. Obletnico razpa- da stare Avstro-Ogrske 29. X. 1941 in postan- ka prve Jugoslavije 1. XII. 1941 so učenci obhajali s tihimi demonstracijami, uradno poročilo govori tudi o »ponesnaženju šol- skega poslopja s komunističnimi napisi in znaki«. Kmalu nato beremo, da so se učenci II b razreda branili po rimsko pozdravljati, v nekem razredu pa je izginila slika itali- janskega kralja s stene. Ko so določali učen- ce za telovadno tekmo, ki jo je organiziral Gill, je neki četrtošolec izjavil: »Ne bom na- stopil, sem Slovenec in ne izdajalec!« Seveda je moral biti za eno leto izključen. Med tremi učitelji italijanščine, ki so prišli še v šolskem letu 1941/42 iz Lalije, je eden baje grozil učencem v šoli s samokresom. Ta je tudi prijavil ravnatelju, da so učenci V. b razreda dne 1. decembra ob 15. uri vstali in obstali v molku okoli 3 minute. Zato je bilo 28 učencev tega razreda kaznovanih z izključitvijo za eno šolsko leto » s pripombo, da se to šolsko leto ne morejo vpisati na no- beni drugi šoli v pokrajini«. Dijaki so tudi po drugih razredih enako demonsitrirali, a tega slovenski profesorji niso javili. Malo kasneje, 16. decembra, sO' istemu it;alijanske- mu učitelju odrekli učenci VIII. b razreda rimski pozdrav in nato tudi niso hoteli pisati italijanske šolske naloge. Zato je bilo 31 učencev tega razreda za eno šolsko leto iz- ključenih. Pri zaslišanju so nekateri učenci dobro odgovarjali, da »rimski pozdrav ni na- ša navada, ustava (ljubljanske pokrajine) nam je pa zagotovila, da se bodo naše šege in navade spoštovale«. Ko so februarja 1942 Italijani obdali Ljub- ljano z bodečo žico in začeli s sistematičnimi racijami pobirati »sumljive ljudi«, zlasti mo- ško mladino, so bili hudo prizadeti tudi naši dijaki. Med 600 Bežigrajčani, ki jih je po- noči 28. junija 1942 peljal vlak v internacijo v Gonars, je bilo precej bežigrajskih dijakov in nekaj profesorjev IV. gimnazije. Pri Verdu so partizani napadli in ustavili vlak ter osvobodili dobro polovico internirancev, medtem ko so ostali morali nadaljevati pot v internacijo. Večina osvoibojenih se je pri- družila partizanom, med katerimi so beži- grajski dijaki že našli nekaj svojih tovarišev; še več se jim jih je pridružilo v naslednjih letih. Tudi med profesorji se je že zgodaj začelo odporno gibanje. Prvi zadevni se- stanki so bili že v maju 1941; naslednje leto je bila kot na drugih šolah tudi tu organi- zirana OF, ki je bila do kapitulacije Italije še kolikor toliko nemotena. Od profesorjev jih je konec šolskega leta 1941/42 manjkalo sicer pet, a so bili povečini še v vojnem ujetništvu, le prof. Edo Kocbek je bil že na osvobojenem ozemlju. Pouk je bil zaradi vojnih dogodkov že prvo leto okupacije težko prizadet. Začel se je šele 6. oktobra 1941 in bil čez zimo koli- kor toliko normalen. Ko sta se spomladi 1942 vselila v poslopje bežigrajske gimnazije naj- prej I. moška realna gimnazija in nato še učiteljišče, sta imeli obe gimnaziji pouk vsaka po 3 dni v tednu, učiteljišče pa tri- krat popoldne. V drugem vojnem letu se je začel pouk 13. oktobra 1942 in so imeli reden vsakdanji pouk le osmošolci, vsi drugi raz- redi le po trikrat na teden, šele z decem- brom so imeli vsakdanji pouk tudi tretje- in četirtošolci. V tretjem vojnem letu 1942/43 se je vpisalo na zavod skupaj 613 učencev, toda z odlokom visokega komisarja 7. aprila 1943 je bilo črtanih 52 učencev na j vel iz VII. in VIII. razreda, brez dvoma iz politič- nih razlogov, čeprav podrobnosti iz ohra- njenih spisov niso razvidne. Ko je 8. septembra 1943 kapitulirala Itali- ja, so s poraženo italijansko vojsko odJii tudi italijanski prosvetni funkcionarji in profesorji. Po njih začete šolske reforme so se nehale izvajati, telesna vzgoja se je vrnila v področje prosvetne oblasti in gimnazije so se zopet delile na dva štiriletna tečaja. Prvi tuji jezik je postala seveda nemščina, italijanščina je bila v prvih dveh razredih odpravljena, drugod znižana na 3 tedenske ure, francoščina je ostala neobvezna. Novi režim »prezidenta« Rupnika tudi ravnatelju 114 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA dr. Pečovniku ni zaupal. Na posebni Rupni- kov ukaz je bil 11. XI. 1943 upokojen, če§ da >ima dva sina oficirja pri partizanih«; vodstvo zavoda je nato prevzel kot vršilec dolžnosti ravnatelja profesor dr. Josip lic. Kmalu so prišli za zavod novi hudi časi. Sredi januarja 1944 sta bila zaprta in v Nemčijo odpeljana profesorja Vladimir Koch in Jože Kosmatin, v maju jima je sledil Milan Dodič. S poukom je šlo vedno slabše. Začel se je sicer v redu 11. oktobra, toda že 9. novembra je zasedlo nemško vojaštvo vso šolo in pouk je popolnoma prenehal; ko so Nemci izpraznili II. in III. nadstropje, se je 9. decembra v skrčenem cbseffu obnovil, po novem letu pa čisto prekinil in ostal pre- kinjen vse do 3. marca, ko je dobil zavod na razpolago nekaj učilnic v uršulinski zu- nanji šoli. Tu so strnili po dve vzporednici v en oddelek in še je bil pouk le vsak drugi dan. Cela dva meseca pouka sta bila izgub- ljena, tako da niso mogli končati I. polletja in so bili dijaki ocenjeni le na koncu leta. V celem je bilo le nekaj nad 60 dni pouka in še ta pouk je bil moten po vedno bolj pogostih letatekih alarmih; zato je mogla biti tudi učna tvarina predelana le v zelo skromnem obsegu. Zadnje šolsko leto v vojni se je začelo jeseni 1944 v istih slabih razmerah. Pouk je bil vsak drugi dan in letalski alarmi vedno pogostejši, zato se je od 1. decembra dalje začenjal pouk ob 7.30 zjutraj in ob 13.15 po- poldne. Sredi decembra so bili sedmošolci in osmošolci poklicani v »delovno službo« in so čistili sneg po ulicah, naslednjo pomlad pa so morali hoditi pod nadzorstvom profesor- jev kopat strelske jarke okrog Ljubljane. V začetku aprila so končno zaradi alarmov skrajšali šolske ure na 20 do 25 minut; pouk se je začenjal popoldne šele ob 17. uri. Tako je spomladi 1945 prenehalo vsako pravo šolsko delo. Tudi sicer so prišle vojne stiske in težave do viška; vse trpljenje pa je lajšala zavest, da se bliža konec okupa- torjeve oblasti in dokončna osvoboditev. Pri- nesla jo je junaška partizanska vojska, ko je 9. maja zjutraj vkorakala v Ljubljano. 5. Po osvoboditvi Nova ljudska oblast je postavila za dele- gata na III. gimnaziji profesorja dr. Alojza Vadnala. Ta je 18. maja 1945 prevzel rav- nateljske posle, 22. maja pa se je začel redni vsakdanji pouk, začasno po starem učnem načrtu. Zaradi političnih »prestopkov« proti okupatorjem izključeni dijaki so bili zopet sprejeti v šolo, viračali so se tudi inftemirani dijaki in 13. junija sta prišla iz Dachau a profesorja Koch in Kosmatin. Nova oblast je poklicala nazaj nasilno upokojenega rav- natelja dr. A. Pečovnika, ki je 15. junija zopet prevzel vodstvo zavoda. Pouk se je končal že 23. junija, nato so dijakom raz- glasili letni uspeh; spričevala o dovršenem IV. oziroma VIII. razredu so veljala ob- enem kot spričevala o zadevnih tečajnih iz- pitih. Vsa med okupacijo izdana spričevala je pregledala komisija treh profesorjev in jih nostrificirala, če se učenci niso bili pregre- šib proti narodnoosvobodilnemu gibanju. Samo za 11 učencev komisija ni predlagala nostrifikacije spričeval; ti se za eno šolsko leto niso smeli vpisati oziroma opravljati izpitov. Novo šolsko leto 1945/46 je prineslo prve večje spremembe v smeri demokratizacije šolstva. Meščanske šole so bile ukinjene, šol- nina odpravljena in ustvarjena enotna sred- nja šola. Ko sta se v septembru iz poslopja izselili vojna bolnica za lahke ranjence in zobna ambulanta, je bilo po dolgih letih vse poslopje vrnjeno šoli. V počitnicah pred šolskim letom 1946/4? je dokončno odšel v pokoj ravnatelj dr. Pe- čovnik, začasno vodstvo zavoda je prevzel profesor Bemik, dokler ni bil 11. septembra 1946 postavljen za ravnatelja profesor Franc Cemažar z učiteljišča. Z začetkom šolskega leta 1947/48 je bila po odločbi prosvetnega ministrstva na vseh šolah uvedena koedukacija, obenem so' bili določeni šolam okoliši in jim dodeljeni dija- ki-vozači; od teh so se mogli na III. gimna- zijo vpisati le učenci, ki so se vozili po vrhniški progi v Ljubljano. Prvo leto se je vpisalo skoraj enako število učencev in učenk, fantov 308, deklet 302, skupaj torej 610. Približno isto razmerje je ostalo tudi v naslednjih letih. Tudi v notranjem ustroju šole so nastale precejšnje spremembe. Ker Poslopje III. drž. gimnazije 115 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO je bila uvedena »sedemleilka«, i. j. sedem- letno obvezno šolanje, je dobila nižja gimna- zija tri razrede, višja štiri. Novi učni načrt je uvedel v vseh. razredih ]«>t prvi tuji jezik ruščino, v višjih treh angleščino. Začeta re- forma gimnazij se ni do kraja izvedla in z uvedbo osemletnega obveznega šolamja leta 1951 se je gimnazija zopet razdelila na štiri- razredno nižjo in štirirazredno višjo. S šol- skim letom 1951/52 je tudi ruščina izgubila vlogo prvega tujega jezika in na njeno mesto je prišla pri nas kot na večini gimnazij an- gleščina, kot drugi tuji jezik v višjih raz- redih nemščina. Pomembno spremembo je prineslo naslednje šolsko leto 1952/55, ko se je uvedla v višjih razredih latinščina; še pomembnejša je bila uvedba novega pred- meta z nazivom »pouk družbene in moralne vzgoje«. Ko je bil jeseni 1954 objavljen novi pred- metnik za višje gimnazije, je postala latin- ščina neobvezen predmet; zato pa so mogli na posameznih gimnazijah odpreti v I. raz- redu po lastni izbiri učencev vzporednice z obvezno latinščino poleg živega tujega je- zika. Tako vzporednico v I. razredu je s šolskim letom 1955/56 dobila tudi III. gim- nazija in se je vanjo vpisalo 35 dijakov. Hkrati je bila odrejena za gimnazije, kjer je prvi tuji jezik germanski, za drugi tuji jezik v višjih razredih francoščina, kar velja torej tudi za našo šolo. Že v šolskem letu 1948/49 so bili dobili višji razredi nov ob- vezen učni predmet, predvojaško vzgojo, ki so jo začeli poučevati marca 1949 posebni strokovni učitelji; jeseni 1959 je bila pred- vojaška vzgoja omejena le na zadnje tri višje razrede. , Tudi v vodsitvu šole so še sledile spre- membe. S šolskim letom 1949/50 se je po- slovil od zavoda ravnatelj Franc Cemažar in odšel v isti funkciji na učiteljišče, njegov naslednik je postal p-rof. David Zupan, ki je ostal na zavodu le do jeseni 1952, ko je bil premeščen kot ravnatelj na gimnazijo v Aj- dovščini, za ravnateljico III. gimnazije pa je bila postavljena prof. Anka Pernuš. V nedeljo, 6. junija 1948 se je III. gimna- zija skupaj s IV. gimnazijo oddolžila spo- minu dijakov, ki so med osvobodilno vojno padli kot borci ali kot talci ali pomrli v ječah in taboriščih. Poseben odbor profesor- jev je v sodelovanju s starši in sorodniki vojnih žrtev ugotovil imena 54 takih učen- cev, ki so bila nato vklesana v marmorno ploščo, vzidano na levi steber v vhodni avli šolskega poslopja. Enaka plošča z imeni 53 vojnih žrtev — učencev IV. gimnazije — je bila vzidana na desni steber. Odkritja spo- minskih plošč se je udeležilo dijaštvo obeh zavodov, svojci rajnih dijakov ter zastopniki ljudske oblasti, med njimi podpredsednik prezidija ljudske skupščine Edo Kocbek, ki se je kot nekdanji profesor III. gimna- zije v lepem govoru spominjal padlih žrtev. Ta slovesnost je bila zadnji javni nastop IV. gimnazije, kajti z novim šolskim letom jeseni 1948 jo je prosvetno ministrstvo uki-. nilo, njene spise in inventar je prevzelo rav- nateljstvo III. gimnazije, kamor je bilo hkra- ti premeščenih tudi 17 profesorjev in pred- metnih učiteljev. Ker je tudi večina učencev prešla na III. gimnazijo, je bilo tu najprej vpisanih nad 900 dijakov, vendar ne za dol- go, kajti dijaki, stanujoči južno od železni- ške proge, so kmalu prestopili na druge gimnazije v središču mesta. Namesto ukinje- ne IV. gimnazije je prišla gostovat v po- slopje VIII. gimnazija, ki je bila dotlej v šoli na Vodovodni cesti. Najglobljo spremembo zadnjih let pomeni tudi v življenju naše šole uvedba družbe- nega upravljanja. Prva stopnja v tem raz- voju je bila ustanovitev šolskega sveta jese- ni 1950, ki se je razdelil v tri komisije: peda- goško, isocialno in finančno-gospodarsko. Pravo družbeno upravljanje je prinesel šele splošni zakon o vodstvu šol spomladi 1955, ki je uvedel šolske odbore s povsem določe- nimi pravicami in dolžnostmi. Ko je MLO Ljubljana na seji 1. februarja 1955 imenoval na predlog zbora volivcev in posameznih družbenih organizacij ter društev 16-članski šolski odbor na III. gimnaziji, se je tudi za ta zavod začela nova doba. Tako je dočakala ljubljanska III. gimna- zija svojo petdesetletnico in z njo — svoj konec. Kajti z izvedbo dolgo odlašane šolske reforme je bila z 31. avgustom 1958 poleg vseh drugih ukinjena v stari obliki tudi III. gimnazija. Namesto nje (in bivše V III. gimnazije) je s 1. septembrom 1958 stopila v žiivljenje nova gimnazija s samo štirimi (dosedanjimi »višjimi«) razredi, ki se — zo- pet edini primer v Ljubljani — imenuje ravno tako- III. gimnazija. Usoda torej III. gimnazije le ne pusti umreti. Naj bo to sre- čen omen za njen nadaljnji procvit! OPOMBE Nečasek, Gesch. d. Laib. Gymn., Jahresbericht d. Gymn. Laibach 1859—1851. — Jahresbericht d. k. k. Staatsgymn. m. deutsch. Unterrichtssprache in Laibach, š. 1. 1908/9 do 1915/15. — I. Hribar, Spomini IL, 382. — Letno poročilo ni. drž. r. gimn. v Lj., š. 1. 1929/30 do 1949/40. — Mal, Slovenci v desetletju 1918—1938, Lj. 1928, 720 si. — Uradni lisi LRS. — Vestnik in Objave min. za prosveto LRS — Arhiv III. gimn. — Pismeno sporočilo ravn. dr. A. Pcčov- nika. — O udeležbi bežigrajskih dijakov v NOB prim, tudi publikacijo Mladost -r boju, Lj. 1955. Izd. Klub borcev NOB »Kosmač-Klemenčičc. — [(Ta članek — zaključen jeseni 1958 — je povzetek obširnejše raaprave, napisane za svojčas predvideni spominski zbornik III. gimnazije.) 116