Glasnik SED 20 <1980) 1
31
AHMISTEAD, Samuel G., EL ROMANCERO JUDEOESPAÑOL EN EL ARCHIVO MENÉNDEZ PIDAL (Catálogo-indice de romances y canciones) por S. G. A. con ¡a colaboración de Selma Margareften, Paloma Montero y Ana Valenciano. Transcripciones muslcalles editades por Israel J. Katz, (Cátedra — Seminario Menéndez Pidal, Universidad de Madrid, Facultad de Filosofía y Letras). I. A-K, 387 str. + llust.; II. L-Z, AA-DD, 393 str.; III, Antologia-Indices, 358 str. + not. mus., Madrid 1978.
Bogastvo pesemskega izročila Sefardímov, špansko oz. portugalsko govorečih Zidov, je bilo doslej med evropskimi raziskovalci ljudskih pesmi le malo znano, največ zaradi neznanja španščine, zato smo izdaje tega kataloga še posebno veseli. Obsežno delo pa bo znal ceniti tisti, kdor je kdaj sam imel podobno nalogo.
Zavedajoč se, da španščina in portugalščina le nista splošno uporabljana svetovna jezika, se je avtor kataloga S. G. Armistead, profesor na filadelfljski univerzi v ZDA, s svojimi sodelavci odločil za dvojezično špansko-angleško Izdajo, čeprav se je s tem obseg knjig zelo povečal. Toda samo na ta način je bilo mogoče široko javnost seznaniti s pesemskimi zapisi iz velikega arhiva madridske univerze, imenovanega po najpomembnejšem španskem zbiralcu Ftamónu Menéndez Pidálu (1869—1968).
Uvod, v španščini in angleščini, se začne z ugotovitvijo, da pesemskega izročila španskih Zidov v nekaj letih ne bo nikjer več, ne samo zaradi množičnega pokola Zidov v drugi svetovni vojni, marveč, ker se preživeli čedalje hitreje prilagajajo okolju, kjer so se naselili. S tem pa gre v izgubo marsikaj, kar se je od izročila španskih romanc ohranilo le zato, ker so jih bili prevzeli Zidje. Raziskovalcem bo poslej dostopno gradivo, ki je bilo objavljena v številnih povojnih izdajah in seveda neobjavljeno v omenjenem madridskem arhivu. Nastajal je dobrih 60 let (1896—1957) in so vanj prihajali 2aplsi iz vseh dežel Evrope, severne Afrike in Bližnjega vzhoda, kjer so ali še živijo Španski Zidje. Veliko je zapisal Menéndez Pidal sam, veliko pa njegovi rojaki, strokovnjaki, ki so se posvetili zbiranju kulturne dediščine svojih prednikov. Arhiv je skrbno urejen in ima tudi katalog, ki je bil S. G. Armtsteadu — kot sam priznava — temelj, na katerega se je oprl, ko je začel svoje delo.
Katalog S. G. Armisteada upošteva poleg zapisov iz madridskega arhiva tudi vse doslej objavljene. Ne da bi odklanjal razne načine razvrščanja, ki so jih uporabljali avtorji baladnih indeksov drugih narodov, bodisi da so že bili objavljeni, ali so še v pripravi, ter prizadevanj za izdelavo splošnoevropskega, se je Armistead vendar odločil ohraniti vsebinske kategorije madridskega arhiva (24 kategorij za pripovedne pesmi in 5 za ostale). To so: A. Balade s snovjo Iz španske epike; B. Balade s snovjo iz francoske epike; C. Zgodovinske balade; D. Maverske balade; £. Svetopisemske balade; F. Antične snovi; G. Mladostne prigode junaka; H. Jetniki In kaznjenci; I. Vrnitev soproga; J. Zvesta ljubezen; K. Nesrečna ljubezen; L. Nesrečna žena; M. Prešuštvo; N, Morilke; O. Rop in ugrabitev; P. Krvoskrunstvo; Q. Zapeljiva žena; R. Zapeljana žena; 5. Razne ljubezenske prigode; T. Zvijače in prevare; U, Vera; V. Poosebljena smrt; W. Živali; X. Različne snovi. Med nepripovednimi pa razlikuje: Y. Naraščajoče pesmi; Z. Otroške pesmi; AA. Lirske; BB. 2aíostinke; CC. Paraliturgične pesmi; DD. Neopredeljive. Skupina 00. je pridržana za novoodkrlte balade; torej bodoči dodatek.
Besedilo vsakega baladnega tipa podaja v povzetku s podatki o nahajališču in morebitni objavi. Variante navaja z začetnimi verzi, z osnovnim besedilom pa jih povezuje skupni naslov; sicer so označene s črko skupine, zaporedno številko tipa in lastno tekočo številko. Tipi niso oštevilčeni tekoče, marveč se štetje začne pri vsaki skupini znova.
V 3. knjigi je antologija 50 besedil manj znanih oz. redkih balad. Razen oznake glede uvrstitve v katalogu so tu še podatki o pevcu in zapisovalcu ter kraju in Času zapisa. Za seznamom uporabljenih kratic je objavljena bibliografija gradiva in literature, zatem pa razni seznami: 1. zbirk (z navedbo naslovov upoštevanih balad); 2. krajev, od koder izvirajo zapisi; 3. pevcev (pri vsakem je označen tudi zapisovalec, kateremu je pel); 4. zbiralcev, 5. repertoarjev pripovednih snovi in pesmi v sefardimskih skupnostih raznih krajev. Seznami 6.-9. povezujejo "Catálogo del Romancero Judio-espanol" iz let 1906—1907 in novega Armlsteadovega. V seznamu 10, so navedene glasbene transkripcije k objavljenim baiadnim tipom, razvrščene najprej po vsebinskih skupinah (10 A) nato po abecednem redu naslovov (10 B). Seznam 11, navaja po abecedi naslove balad, 12. isto v angleškem prevodu, v 13. so naslovi balad drugih narodov v (z navedbo številke sorodne španske balade), v 14. začetni verzi židovsko-španskih besedil, v 15, začetni verzi romanc iz 16. stol. in nekaterih drugih pesemskih predhodnic židovsko-španskega izročila. Za tujega raziskovalca je posebno pomemben seznam motivov (16), saj omogoča najti morebitne zveze z baladami drugih evropskih narodov. Spisek osebnih imen (17.) in slovar narečnih izrazov v navedenih začetnih verzih končujeta vrsto seznamov, ki že sami dokazujejo, kako skrbno in premišljeno je katalog narejen. Avtor, ki je zanj porabil le pet let, resnično nI opustil ničesar, o čemer je mislil, da bi moglo povečati uporabljivost dela in Čim bolj približati to množico baladnih tipov vsakomur, ki ga pripovedne pesmi zanimajo. Armisteadov katalog se uvršča med najboljše priročnike folkloristične stroke, ki ga noben raziskovalec ne bo mogel pogrešati.
Zmaga Kumer
NARODNA UMJETNOST, knjiga 16, Zagreb 1979, str, 200 +loto.
Zal moramo tudi zadnji letnik Narodne umjetnostl, ki Jo izdaja Zavod za istražlvanje folklora v Zagrebu, samo preleteti, čeprav bi revija zaslužila bolj poglobljeno oceno, saj nam teto za letom prinaša zanimive študije sodobnega dela hrvaške etnologije.
Uvodno študijo 16. letnika, Raziskovanje folklore in kulturna praksa, je prispevala Dunja Rihtman-Avguštin, ki poskuša odgovoriti, kaj je spodbujalo In še spodbuja zanimanje za folkloro in njeno raziskovanje. Avtorica trdi, da je bila nekdaj folklora na Hrvaškem zavetje konservativnosti in nacionalizma, danes pa vse nove oblike fol-kiornih manifestacij postajajo alternativne oblike kulture in življenja ter vstopajo v kulturno prakso kot odpor proti izenačenim tendencam biroktarske kulture. Obenem kritično ovrednoti tudi današnje folklorne ppjave, hkrati pa prikaže in oceni raziskovanje folklore.
S folkloristiko kot znanostjo se v članku Metateorija v folkloristiki in filozofije umetnosti ukvarja Ivan Lozica. Prinaša svoj pogled, kaj naj bi folkforlstika bila In kaj ni, zagovarja folkloristiko kot samostojno vedo, hkrati pa opozarja na pojave, ki jo oddaljujejo od znanstvenih temeljev.
S teorijo in prakso je povezan članek Olge Supek-Zupan, ki je v Narodni umjetnostl z besedo in fotografijami predstavila načrt raziskovanja ene od hrvaških vasi 30 kilometrov od Zagreba. Ne gre za deskripcijo, pač pa za teoretična in metodološka izhodišča etnološkega preučevanja vasi.
Zvonimir Lovrenčevič predstavlja ladarice, njihove obhode ob kresu in Ivanjem v vaseh severozahodne hrvaške, kjer so se obhodi ladaric še obdržali.
Maja Boškovič-Stulli objavlja legende osemdesetlet-nega Nikola Sekirice, kmeta-samouka iz Jabuke, katerim je dodala še svojo študijo o avtorju in njegovih zgodovinskih legendah iz cetinjske doline.
Glasnik SED 20 <1980) 1
31
Narodna umjetnost prinaša v tem letniku dvoje študij tujih avtorjev, Stanislava Hafnerja in Ive Heroldove. Stanislav Hafner piše o ustni In pisani tradiciji v literaturi gradiščanskiti Hrvatov in koroških Slovencev. Študija Ive Heroldove, naslovljena Družina, družinski odnosi In običaji slavonskih Čehov, pa razgrinja rezultate raziskav med Cehi v Slavoniji, ki so potekale v letih 1965—1969.
V razdelku Kronika, ki sklepa revijo, pa so Dunja Rihtman-Avguštin, Vesna Turčln in Mirena Pavlovič Podale pregled dela Zavoda za istraživanje folklora v letih 1974—1970,
SLOVENSKV NÁRODOP1S, časopis Národoplsnóho ústavu Slovenskej akadémie vied; ročnik 27, čislo 1—4, Bratislava 1979, str, 1—667.
Strokovna revija, ki bi zaslužila večjo pozornost, je Prav gotovo bratislavski Národopis, ki zaradi tehtnih prispevkov In rednega izhajanja zasluži vso pohvalo. Kot običajno so tudi v letu 1979 izšli štirje zvezki Národopisa, Katerih vsebino bomo le preleteli.
Vse večje strokovne revije posvečajo posamezne Številke ali letnike le enemu problemu. Tematsko zasnovani zvezki že dolgo niso več novost tudi pri Národopisu, ki skuša to usmerjenost ohraniti tudi v 27. tetniku. Vse študije (3) prve številke so posvečene Honti. £ma Kahounová je prispevala članek Sistem kmetijskega gospodarstva v Honti v obdobju kapitalizma, Soña Svegová pa Izrazoslovje pristav v Honti. Razdelek študij ^nčuje članek Jarmile Pátkove: Izrazno-umetniška sredstva nekaterih vrst ljudske proizvodnje v Honti, Kot Poskusni komentar EAS objavlja Erna Kahounová članek Sušenje sadja. Pregledna In zanimiva je glosa Viere Urbancove Slovaška etnograflja v letih 1946—1977. Prva številka prinaša še šest krajših člankov — komentarjev In Knjižna poročila.
Oruga številka Národopisa je ubrana na témo zadružne vasi Sebechleby. O kontinuiteti tradicije in njenih sprememb v sodobnosti piše Viera Nosálova, *¡era Valentová pa o sodobnih bivanjskih spremembah v Sebechlebu, Peter Salner o strukturi današnje družine v Sebechlebu. Adam Pranda je prispeval uvodni — metodološki članek z naslovom Narodopisno raziskovanje zadružne vasi. Sledi članek Eme Kahounove Odsev Knfietijskega gospodarstva v spremembah ljudske kulture zadružne vasi. Zanimivi so še prispevki Elene Neumanove eiovna aktivnost starega človeka na vasi in njegov Položaj v sedanjosti skozi oči psihologa; Josefa Kanderta estno življenje in vedenje meščanov v očeh vaščana; lere Feglove Funkcija tradicionalnih prvin v današnjem svatbenem obredu v Sebechtebu itd. Pri komentarjih velja meniti članek Božene Filove Raziskovanje kulture in načina življenja zadružne vas! v kontekstu sedanjih nalog slovaške narodopisne vede.
Tretji zvezek prinaša pet študij. Ján Podolák piše o včarstvu na pristavah na področju Krupinske planine, asčani In okoliški svet Je naslov prispevka Josefa kanderta. Viera GaSpariková objavlja študijo Gelo »ebechlebsky v sedanji prozni tradiciji (prispevek k lokal-1 Karakteristiki); Máría Medvecká pa o dekorativnih P^mah zgradb v Honti. V poglavju Materiali objavlja clav Frolec članek Časovni in družbeni pomen pfememb letnih običajev. Poskusni komentar za EAS Je Prispevala Magdaléna Pariková z naslovom Transport s P močjo človeške sile. V razdelku Diskusije-glose piše ozena Filová o izsledkih in perspektivah Integracije eSkoslovaške etnografije in folklorisiike v okviru držav-ne9a p¡ana temeljnih raziskav.
2letnik zaključuje četrta številka, ki prinaša štiri ^azprave. v prvi piše Soña Burlasov o proznih, pesniških
upodabljajočih ljudskih stvaritvah o slovaški narodni . I1 in o njihovih vrednotah in medsebojnih zvezah,
orica se že dolgo ukvarja predvsem s pesniško ustvar-
jalnostjo o vstaji, zato je članek kratka sinteza njenih raziskav o tem problemu.
Na slovaško vstajo se navezuje tudi druga študija Ljudski spomeniki o slovaški vstaji in sodobnost, ki jo Je prispeval J&n Mich&lek.
Mednarodno leto otroka je našlo svoj odmev tudi v NArodopisu, saj sta dve študiji posvečeni prav otroku. Viera Gašparikovš razmišlja o pravljici in otroškem svetu, Peter Salner pa je prispeval članek o položaju otroka v sodobni vaški in mestni skupnosti.
Med gradivom naj omenim članek Vlere Urabancove Medsebojne zveze Cehov in Slovakov v obdobju preporoda in njihov odraz v slovaški etnografiji. Tokrat pa je poskusni komentar za EAS prispevala Eleon6ra Klepcičovš, ki piše o zelenju v letnih običajih.
Decembra predlanskim je bilo v Stražnicah mednarodno posvetovanje o ljudski arhitekturi v Karpatih in sosednjem balkanskem področju. Za Nžrodopis je posvetovanje glosirat brnski profesor Vžclav Frolec, ki je predsednik češke sekcije mednarodne komisije za študij ljudske kulture v Karpatih. V tej komisiji tvorno sodelujejo najrazličnejše področne skupnosti iz vseh področij ljudske ustvarjalnosti. Eno teh področnih skupnosti za ustno slovstvo je predstavil tudi Nžrodopis, ki v 4. številki objavlja članka,.Borisa N. Putilova iz Leningrada in Viere Gašparikove iz Bratislave pod skupnim naslovom Sinteza razbojniške tematike v folklori Karpatov In Balkana.
Precej Informacij o dogajanju vstroki na Slovaškem daje predzadnji razdelek NArodopisa z naslovom Razgledi. Iz Razgledov, v katerih pisci komentirajo strokovne sestanke, konference in simpozije, se da razbrati, koliko uspešnih strokovnih srečanj so priredili Slovaki.
Na koncu četrtega letnika N&rodoplsa pa so Še knjižna poročila in kazalo 27. fetnika.
Marko Terseglav
ŠTUDENTSKA RUBRIKA
ETNOLOGI IN NNNP
Od 30. 7. do 11. 8. 1979 je bil v organizaciji in izvedbi republiškega odbora gibanja "Znanost mladini" organiziran mladinski raziskovalni tabor v Šentjerneju pri Novem mestu. Tabor se je vključil v vsesplošno akcijo "Nit nas ne sme presenetiti". Tabora smo se udeležili tudi študentje etnologije, trije kot mentorji skupin (Ivica Anžič, Borut Cajnko in Ralf Čeplak) in še dve študentki (Breda Pajsar in Maja Doki), ki sta se priključili vsaka svoji skupini. Tabor je bil sestavljen interdisciplinarno, saj so se ga udeležili kemiki, biologi, geografi, fiziki, etnologi in arheologi. V okviru vsake znanstvene discipline so se razvile tri skupine, vsaka pa se je ukvarjala s svojo temo: prehrano, energijo, zdravjem.
Tabora so se udeležili slovenski srednješolci pa tudi sedem dijakov iz Državne poklicne šole (industrijske smeri s slovenskim učnim jezikom) iz Trsta in dva dijaka iz Zvezne republike Nemčije.
Skupina etnologov, katerih naloga je bila raziskovati prehrano, se je omejila na področje dveh vasi v neposredni bližini Šentjerneja: Drame in Roj. Imela je dovolj časa, da je lahko obdelala skoraj vse kmetije v teh dveh vaseh. V začetku se je namenila osredotočiti predvsem na vprašanje