„GLASBENA MATICA“ V LJUBLJANI.
45. DRUŠTVENO LETO. — 26. LETO REDNIH DRUŠTVENIH KONCERTOV
ty
V sredo, /. in četrtek 8. februarja ob 8. uri zvečer v veliki dvorani hotela „Union“
dva dobrodelna koncerta
na korist
soriškim beguncem
(14. in 15. dobrodelni koncert tekom vojne)
pod vodstvom kapelnika, gospoda Ivana Muhviča in koncertnega vodje gospoda Mateja Hubada.
Sodelujejo: gospa Pavla Lovše, (sopran); gospodična Jelica Sadar (alt); gospod Leopold Kovač (tenor); gospod Josip Križaj, operni pevec iz Zagreba (bas); gospodična Alojzija Holubova (harfa); gospod Dragotin Simon (klavir); pevski zbor „Glasbene Matice“ in popolni orkester kr. hrv. domobranske slazbe
iz Zagreba.
SPORED:
1. S. Hand: „Svečana hrvatska uvertura“ za veliki orkester.
2. a) Chopin: Poloneza.	} Za klavir s spremljevanjem
b) Liszt: Tarantella Napoli. )	orkestra.
3. Stanko Premrl: „1813—1913; Kranjska zopet z Avstrijo“. Besede prof. dr. Debevca. Za mešani zbor, baritonski solo in orkester.
4. Dr. A. Schwab: Zlata kanglica“. Besede Otona Župančiča. Za sopranski solo, mešani zbor in orkester.
5. P. Hugolin Sattner : „Soči“. Besede Simona Gregorčiča. Kantata za soli, mešani zbor in veliki orkester.
6. Dr. A. Dvorak: 149. psalm. „Nova pesem Stvarnika po-siavi.“ Za mešani zbor in veliki orkester.
Začetek obakrat točno ob 8. uri zvečer.
Cene prostorom : Sedeži po 8, 7, 6, 5, 4, 3 in 2 K. Stojišča po 1 K 40 h, za dijake in dijakinje po 80 h Predprodaja za vse tri koncerte v trafiki v Prešernovi ulici in na večer Unionskih koncertov od 7. ure naprej pri blagajni. Pri cerkvenem koncertu ni večerne blagajne, vstopnice se dobivajo le v trafiki do 8. ure zvečer. — Občinstvo se uljudno prosi, da fprihaja točno in zasede svoje prostore vsaj 5 minut pred 8. uro!
Preplačila na korist „soškemu skladu" In „soriškim beguncem“ se hvaležno sprejemajo in Izkažejo!
61 17 DrAKotin Hribar, Lj ubij ant.
♦
JYx 's
Koncert „Glasbene Matice“ 7. in 8. febr. 1917.
Besedilo.
1813—1913, Kranjska zopet z Avstrijo.
Besede zložil
Čez Lipsko širno plan Drvi že tretji dan Vihar in grom topov.
Trije cesarji tam
Velevajo vojskam —------------
Kdaj konec bo? Kakov?
Kaj hrabri Habsburžan,
Ti cesar Franc navdan Veselja je obraz?
Ugrabljene zemlje Pred prestol Tvoj hitč Spet kakor prejšnji čas.
dr. Josip Debevec.
Izpod Triglava glej!
Od carstva južnih mej
Tud’ bliža se nekdo —
Poznaš to ženo?
Stas koščeni, zvesti glas?
Glej Kranjsko pred sebö. .Besedo cesar, čuj:
Ugrabil vitez tuj Me z drzno je roko —
Spet tvoja sem!
S Tebö, ljubeča te zvesto Naj let sem sto in sto!'
Kanglica.
Deklica šla je po vodo z lepo srebrno kanglico.
Zora na nebu sevala, ptičica v logu pevala.
Jagoda zrela nudi se:
„Daj, le za hip pomudi se!“
.Jagoda rdečka — dober dan 1 Ali moj bratec je bolan,
in on ozdravel prej ne bo, da mu prinesem z vrelca vodo,
deklica moram zajeti jo predno še solnce obsveti jo .. .*
Hladne vodice zajela je, bistro domov odhitela je.
Deklica šla je po vodo z lepo srebrno kanglico,
deklica je domov prišla, kanglica bila zlata vsa.
Oton Župančič.
Krasna si, bistra hči planin, Brdkä v prirodni si lepoti, Ko ti prozornih globočin Nevihte temne srd ne moti, Krasna si, hči planin!
Tvoj tek je živ in je legäk, Ko hod deklet s planine;
In jasna si ko gorski zräk,
In gläsna si, ko spšv krepak
Soči.
Planinske je mladine, — Krasna si hči planin!
Rad gledam ti v valove bodre, Valove te zeleno modre: Temnä zelen planinskih trav In vedra višnjevost višav Lepo se v njih je zlila;
Na rosah sinjega neba,
Na rosah zelenih gora
Lepoto to si pila, —
Krasna si, hči planin!
Ti meni si predraga znanka!
Ko z gorskih prišumiš dobrav,
Od doma se mi zdiš poslanka, Nesoča mnog mi ljub pozdrav, — Bog sprimi te tu srčd planjav! — ... Kako glasno, ljubo šumljaš,
Kako čvrsto, krepko skakljaš,
Ko sred gora še pöt imaš!
A ko pridereš na ravnine,
Zakaj te živa radost mine?
Kaj trudno lezeš in počasi,
Zakaj so tožni tvoji glasi?
Težk6 se ločiš od hribov,
Zibelke tvojega valovja?
Mar veš, da tečeš tik grobov, Grobov slovenskega domovja? Obojno bol pač tu trpiš!
V	tej boli tožna in počasna, Ogromna solza se mi zdiš;
A še kot sölza-kräsna!
Krasna si, bistra hči planin,
Brdkä v prirodni si lepoti,
Ko ti prozornih globočin Nevihte divje srd ne moti!
Pa, oh, siroti tebi žuga Vihär grozän, vihar strašan; Prihrumel z gorkega bo juga, Divjal čez plodno bo ravan,
Ki tvoja jo napaja struga —
Gorje, da daleč ni ta dan!
Nad tabo jasen bo oblök,
Krog tebe pa svinčena toča,
In dež krvav in solz potok,
In blisk in grom, — oh, bitva vroča ! Tod šekla britka bodo jekla,
In ti mi boš krvava tekla:
Kri naša te pojila bo,
Sovražna te kalila bo!
Takrat se spomni, bistra Soča,
Kar gorko ti srce naroča:
Kar böde shranjenih voda
V	oblakih tvojega neba,
Kar vode v tvojih bo planinah,
Kar bode v cvetnih je ravninah,, Tačžs prodrvi vse na dan,
Narasti, vskipi v tok strašan!
Ne stiskaj v meje se bregov,
Srdita čez branove stopi,
Ter tujce, zemlje-lačne, vtöpi Na dno razpenjenih valov!
Simon Gregorčič.
149. psalm.
Nova pesem Stvarnika poslavi,
Čast in hvala bodi mu v višavi!
Pevaj, Sione, slavo mu iz srca!
Proslavljaj kralja svojega in Boga!
S pesmijo ime mu počastite,
Z bobni, harpami ga poslavite!
Pojte slavo, čast Sionu.
Ker milo tebi je ljudstvo, Gospod,
In milost mu poklanjaš svoje,
Tebi čast pojo vsi nebeščani,
V	božjem veličanstvu jasnem zbrani. —
Cast pojo v brezkončni Ti ljubezni,
A zravdn meč vihte, meč svoj dvorezni,
Da bi kaznovali zlo nešteto,
Narodom prinesli ž njim osveto Kralje njih z verigo oklepaje,
In njih vodje s spono ovijaje.
Da osveta jim prešernost jemlji
Vsem pobožnikom na čast v nebesih in na zemlji!