SLAVISTIČNA REVIJA VSEBINA RAZPRAVE Marko Kranjec, Bibliografija Antona Bajca........................3 Stjepan Babič, Sustav u tvorbi hrvatskih umanjenica.........19 Anton Grad, Nekaj pripomb k Langobardskim spominom pri Slovencih . . 29 Milan Grošelj, O priponi -in..................41 Janko Jurančič, O slovenskem in srbohrvatskein akcentu.......43 Rudolf Kolarič, Od kod v Bohoričevi slovnici »Articae horulae« 1584 posebna paginacija v II. delu (sintaksi in prozodiji).........51 Rado Lenček, O zaznamovanosti in nevtralizaciji slovnične kategorije spola v slovenskem knjižnem jeziku................55 Tine Logar, Usoda kratkega a v govoru kraja Doberdob v Italiji .... 65 Dušan Ludvik, O imenih zdravilnih rastlin.............71 Gerhard Nemeklomsky, Silben- und Morenzählung..........87 Vilko Novak, Kajkavske prvine v prekmurski knjigi 18. stoletja.....95 Martina Orožen, K določnemu členu v slovenščini..........105 Jakob Rigler, O rezijanskem naglasu...............115 Mitja Skubic, Sosledica časov v beneškem govoru Pirana.......127 Stane Suhadolnik, Odnos med dolžino, obvestilnostjo in pogostnostjo besed 135 Jože Toporišič, Členitev besedila s premori.............149 CONTENTS STUDIES Marko Kranjec, The Bibliography of Anton Bajec . . . . •............3 Stjepan Babič, The System in the Formation of Croatian Diminutives ... 19 Anton Grad, A Few Remarks concerning Langobardic Relicts Among Slovenes.........................29 Milan Grošelj, Concerning the -in Suffix............'. . 41 Janko Jurančič, Concerning the Slovene and the Serbo-Croatian Accent 43 Rudolf Kolarič, Where Does the Separate Pagination in the Second Part of Bohorič's Grammar »Articae horulae«, 1584, (Syntax an Prosody) Stem From........................51 Rado Lenček, Concerning the Markedness and Neutralization of the Grammatical Category of Gender in the Slovene Literary Language ... 55 Tine Logar, The Fate of Short a in the Local Dialect of Doberdob in Italy 65 Dušan Ludvik, Concerning the Names for Medicinal Herbs.......71 Gerhard Nemeklomsky, The Counting of Syllables and Mores......87 Vilko Novak, The Elements of the 'kaj' Dialect in the Books Produced During the 18,h Century in Prekmurje.............95 Martina Orožen, Concerning a Definite Article in Slovene.......105 Jakob Rigler, Concerning the Accent of Resia............115 Mitja Skubic, Consecutio temporum in the Venetian Dialect of Piran . . . 127 Stane Suhadolnik, The Relation between the Length, Communication Load, and the Frequency of Words.................135 Jože Toporišič, The Segmentation of Text by Pauses.........149 Uredniiki odbor: Fraucc Bernik, Vatroslav Ralcnic, Boris Paternu (gluviii urednik za literarne vede), Fran Petrè, Dušan Pirjevec, Jakob Rigler, Jože Toporišič (glavni urednik zu jezikoslovje) Odgovorni urednik: Jože Toporišič Naročila sprejemu in časopis razpošilja: Založba Obzorju, 62 000 Maribor, Partizanska 5. Za založbo Jože Košar Nalimila: Tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani * Editorial Board: France Bcrnik, Vatroslav Kalenič, Boris Paternu (Editor in Chief for Literary Sciences), Fran Petrč, Dušan Pirjevec, Jakob lliglcr, Jože Toporišič (Editor in Chief for Linguistics) Editor: Jože Toporišič Subscription and distribution: Založba Obzorja, 02 000 Maribor, Partizanska 5, Yugoslavia Printed by: Tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana ANTONU BAJCU OB PETINSEDEMDESETLETNICI ČESTITAJO STJEPAN BABIC * ŠTEFAN BARBARIC * BRANKO BERCIC FRANCE BERNIK * MARJA BORSNIK * VERA BRNCIC DALIBOR BROZOVIČ * BOJAN COP * FRANCE DOBROVO! J C BOŽIDAR FINKA * KAJETAN GANTAR * ALENKA GLAZER JANKO GLAZER * HELGA GLUŠIC * ANTON GRAD * MILAN GROŠELJ ALFONZ GSPAN * STANISLAUS HAFNER * BRUNO HARTMAN MILKA IVIC * PAVLE IVIC * FRANC JAKOPIN * HARALD JAKSCHE ALOIS JEDLICKA * MARTIN JEVN1KAR * JANKO JURANCIC PAVLE KALAN * VATROSLAV KALENIC * MATJAŽ KMECL FRANCE KOBLAR * RUDOLF KOLA III C * BLAZE KONESKI JOŽE KORUZA * JANKO KOS * MARKO KRANJEC BRATKO KREFT * ZMAGA KUMER * LINO LEGIŠA * RADO LENCEK JANEZ LOGAR * FINE LOGAR * DUŠAN LUDVIK * JOŽA MAHNIC SVETOZAR MARKOVIC * MILKO MATICETOV * BORIS MERHAR PAVLE MERKU * ERIKA MIIIEVC-GABROVEC * DUŠAN MORAVEC GERHARD NEWEKLOWSKY * VILKO NOVAK * JANEZ OllEŠNIK MARTINA OROŽEN * JOŽE PATERNOST * BORIS PATERNU * FRAN PETRE JOŽE POGAČNIK * BREDA POGORELEC * ERICH PRUNC * JAKOB RIGLER JANEZ ROT AR * LINDA SADNIK-AITZETMÜLLER * ALEKSANDER SKAZA MITJA SKUBIC * ANTON SLODNJAK * VIKTOR SMOLEJ EDWARD STANKIEWICZ * STANE SUHADOLNIK * DRAGO ŠEGA STANKO ŠKERLJ * EMIL ŠTAMPAR * FRANCE TOMŠIČ * JOŽE TOPORIŠIČ JOSIP VIDMAR * BOZO VIDOESKI * FRANCE VODNIK FRANC ZADRAVEC * PAVEL ZDOVC UDK 012 Bajec A. Marko Kranjec Filozofska fakulteta, Ljubljana BIBLIOGRAFIJA ANTONA BAJCA Bibliografija zajema avtorjevo delo do konca 1971. Y prvem, glavnem razdelku je prikazano jezikoslovno in drugo slavistično oz. romanistično delo, urejeno po letih: znotraj enega leta so na prvem mestu knjige, potem objave v periodičnem tisku in zbornikih, razporejene po abecednem redu publikacij, znotraj ene publikacije pa po časovnem zaporedju objav. Kjer je avtor podpisan z začetnicama ali s šifro, je povedano na kraju popisa. V bibliografski opombi so za kratico Ref. navedene ocene in poročila (razen pri Slovarju slov. knjižnega jezika, kjer bi to preseglo okvir pričujoče bibliografije). Dodan je pregled avtorjevih prevodov, objav s šahovskega področja in uredniškega dela pri slavističnih časopisih: na koncu je seznam člankov o avtorju. 1921 1 O prvotnem slovenskem naglasu ~ v rezijanskem narečju. — Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino III, 1921-22, str. 40—42. Razprava je povzetek doktorske disertacije. 1925 2 »Filius regi« en roman. - Razprave Znanstv. društva za humanistične vede II, 1925, str. 327—377. Povzetek v slovenščini. 1928 3 Romanizacija in jezik rimskih provinc Norika ter obeh Panonij. ■— Razprave Znanstvenega društva za humanistične vede IV, 1928, str. 43—56. Résumé. 1931 4 Slovenska čitanka in slovnica za prvi razred srednjih in sorodnih šol. Sestavili A. Bajec, M. Rupel, Ant. Sovrè, Jak. Solar. Ljubljana, Banovinska zaloga šolskih knjig in učil 1931. 211 + XI str. + (I) pril. 8°. Ref.: Anton Debeljak, Ljubljanski zvon 1933, 621-4: Anton Dolar, Popotnik 1933-34. 10—12; Silva Trdina, Dejanje 1940, W5-7. 1932 5 Slovenska čitanka in slovnica za clrugi razred srednjih in sorodnih šol. Sestavili Anton Bajec, Rudolf Kolarič, Mirko Rupel, Anton Sovrè, Jakob Šolar. Ljubljana, Banovinska zaloga šolskih knjig in učil 1932. 264 + VI str. + (I) pril. 8«. Ref. isti kot zgoraj! 1934 6 Molière: Tartuffe. Poslovenil Oton Zupančič. Založba »Hram«. Ljub- ljana 1934. 87 strani. — Dom in svet XLVII, 1934, str. 536—540. Ocena. 1935 7 Slovenska čitanka za tretji razred srednjih in sorodnih šol. Sestavili Anton Bajec, Rudolf Kolarič, Mirko Rupel, Anton Sovrè, Jakob Šolar. Ljubljana, Banovinska zaloga šolskih knjig in učil 1935. 207 + (IV) str. + (T) pril. 8°. Ref.: Silva Trdina, Dejanje 1940. 36=5-7. 8 Slovenska čitanka za četrti razred srednjih in sorodnih šol. Sestavili Anton Bajec, Rudolf Kolarič, Mirko Rupel, Anton Sovrè, Jakob Šolar. Ljubljana, Banovinska zaloga šolskih knjig in učil 1935. 223 + (IV) str. + (I) pril. 8°. Ref. isti kot zgoraj! 1936 9 Arturo Cronia: Per la storia délia slavistica in Italia. — Collezione di Studi slavi, E. de Schönfeld, Z ara 1933. — Dom in svet XLIX, 1936, str. 122—124. Ocena. 1937 10 Anthologie de la poésie Yougoslave des XIXK et XXe siècles par \lio- drag Ibrovac en collaboration avec Mme Savka Ibrovuc. Paris. Li-brarie Delagrave 1935. — Dom in svet L, 1937-38, str. 109—113. Ocena. 1938 11 Fran Ramovš, Kratka zgodovina slovenskega jeziku J, izdala Aka- demska založba, Ljubljana 1936. Str. 246. — Slovenski jezik L 1938. str. 185—187. Ocena. 1939 12 Slovenska čitanka in slovnica za prvi razred srednjih in sorodnih šol. Sestavili Anton Bajec, Rudolf Kolarič, Mirko Rupel, Anton Sovrè, Jakob Šolar. Druga, predelana izdaja. Ljubljana, Banovinska zaloga šolskih knjig in učil 1939. 244 str. + (IV) pril. 8°. Ref.: Janez Logar, Slovenski jezik 1939, 239-43; Silva Trdina, Dejanje 1940. 365-7; |Anton Vodnik] -k. Mladika 1939, 467-9. 13 Slovenska čitanka in slovnica za drugi razred srednjih in sorodnih šol. Sestavili Anton Bajec, Rudolf Kolarič, Mirko Rupel. Anton Sovrè, Jakob Šolar. Druga, predelana izdaja. Ljubljana, Banovinska zaloga šolskili knjig in učil 1939. 264 str. + (IV) pril. 8°. Ref. isti kot zgoraj! 14 Slovenska čitanka za tretji razred srednjih in sorodnih šol. Sestavili Anton Bajec, Rudolf Kolarič, Mirko Rupel, Anton Sovrè, Jakob Šolar. Druga, predelana izdaja. Ljubljana, Banovinska zaloga šolskih knjig in učil 1939. 240 str. + (IV) pril. 8°. Ref. isti kot zgoraj! 13 Slovenska čitanka za četrti razred srednjih in sorodnih šol. Sestavili Anton Bajec, Rudolf Kolarič. Mirko Rupel, Anton Sovrè, Jakob Šolar. Druga, predelana izdaja. Ljubljana, Banovinska zaloga šolskili knjig in učil 1939. 232 str. + (IV) pril. 8°. Ref. isti kot zgoraj ! 16 t Vida Vrtovčeva. — Slovenski jezik II, 1939, str. 248. Podpis: Dr. T. B. 1940 17 Slovenska slovnica za tretji in četrti razred srednjih in sorodnih šol. Sestavili Anton Breznik, Anton Bajec, Rudolf Kolarič, Mirko Rupel, Anton Sovrè, Jakob Šolar. V Ljubljani, Slavistično društvo 1940. 191 str. 8°. Ref.: ITine Debeljak) td., Slovenec 1940. št. 213a; S. J., Dom in svet 1941, 49—30: Janez Logar. Mladika 1941, 66; isti, Slovenski jezik 1941, 182-4; Silva Trdina, Dejanje 1940, 363-7. 1941 18 ltalijansko-slovenski slovar. Sestavila Anton Bajec in Pavle Kalan. V Ljubljani, Ljudska knjigarna 1941. VII + 638 str. 8«. Vzporedni nasi.: Dizionario Italiano-Sloveno. — Ref.: Umberto Urbani, Slovenec 1941, št. 153a, 158a. 19 Slovenska slovnica za tretji in četrti razred srednjih in sorodnih šol. Sestavili Anton Breznik, Anton Bajec, Rudolf Kolarič, Mirko Rupel, Anton Sovrè, Jakob Šolar. V Ljubljani, Slavistično društvo 1941. 191 str. 8°. Naslovna izdaja. 1945 20 Slovenska čitanka in slovnica za prvi razred srednjih in sorodnih šol. Sestavili Anton Bajec, Rudolf Kolarič, Mirko Rupel, Anton Sovrè, Jakob Šolar. Tretja izdaja. Ljubljana, Državna založba Slovenije 1945. 244 str. + (IV) pril. 8°. 21 Slovenska čitanka in slovnica za drugi razred srednjih in sorodnih šol. Sestavili Anton Bajec, Rudolf Kolarič, Mirko Rupel, Anton Sovrè, Jakob Šolar. Tretja izdaja. Ljubljana, Državna založba Slovenije 1945. 264 str. + (IV) pril. 8°. 22 Slovenska čitanka za tretji razred srednjih in sorodnih šol. Sestavili Anton Bajec, Rudolf Kolarič, Mirko Rupel, Anton Sovrè, Jakob Šolar. Tretja izdaja. Ljubljana, Državna založba Slovenije 1945. 240 str. + (IV) pril. 8°. 25 Slovenska čitanka za četrti razred srednjih in sorodnih šol. Sestavili Anton Bajec, Rudolf Kolarič, Mirko Rupel, Anton Sovrè, Jakob Šolar. Tretja izdaja. Ljubljana, Državna založba Slovenije 1945. 232 str. + (IV) pril. 8°. 1947 24 Slovenska slovnica. Sestavil uredniški odbor. Ljubljana, DZS 1947. 334 + (1) str. 8°. Uredniški odbor: Anton Bajec, Rudolf Kolarič, Mirko Rupel, Anton Sovrè, Jakol) Šolar. 1948 25 Nekaj besed o jeziku v Kranjskih komedijantih. — Gledališki list SNG-Drama XXVIII, 1948-49, št. 2, str. 41—42.' 1949 26 Kako govore Slovenci. — Pionirski list II, 1949, št. 41 (20. XII.). O slovenskih narečjih. 27 Alexander V. Isačenko: J а/, у k a pôvod Frizinskych pamiatok. Slo- venska akadémia vied a urnem. Bratislava 1943. — Slavistična revija II, 1949, str. 160—163. Ocena. 1950 28 Besedotvorje slovenskega jezika. I. Izpeljava samostalnikov. Ljub- ljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti 1950. 135 str. 8°. (Dela, II. razred. 1.) Ref.: J[akobj Solar, Slavistična revija 1951, 142-8. 29 Slovenski pravopis. Izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti (Novo izdajo sta priredila Inštitut za slovenski jezik in Zavod za kulturo slovenskega jezika po prvi izdaji Breznik-Ramovš: Slovenski pravopis 1935. Uredniški odbor F. Ramovš, O. Zupančič, A. Bajec, R. Kolarič, M. Rupel, M. Šmalc, J. Šolar.) Ljubljana, DZS 1950. 934 + (I) str. 8°. Ref.: Ivan Dornik. Nova obzorja 1950. 529-30; Janez Gradišnik. Slov. poročevalec 1950, št. 175—177; France Mlakar, Elektrotehn. vestnik 1951. 94-6, 158-60; Breda Pogorelec, Ljud. pravica 1950, št. 115; France Tomšič, Slav. revija 1950. 471-6; Božo Vodušek, Novi svet 1950, 947-53, 1045-52, 1147-52; Ljudski tednik 1950, št. 228. 30 Jezik v »Pohujšanju«. — Gledališki list SNG-Drama XXX, 1950-51, št. 4. str. 87—89. 31 O pridevniških obrazilih -in, -ov. — Slavistična revija III. 1950, str. 421—428. Résumé. 1951 32 Rast slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana, (Novinarsko društvo Slovenije) 1951. 46 str. 8°. Predelana knjižna izdaja razprave >Kako je rastel naš jezik« (Gl. štev. 36!) 33 Slovenska jezikovna vadnica za nižje razrede gimnazij. 1. (Sestavili Anton Bajec, Franc Paclieiner in Ylasta Pacheiner.) Ljubljana, DZS 1951. 151 + (VI) str. 8». 34 Nekaj besed o jeziku o Kranjskih komedijantih. — Gledališki list SNG-Drama XXXI. 1951-52, št. 4, str. 95—96 + (ov. III). Ponatis. 35 Knjižna izreka in nje učenje. — V: Kongres pedagoških delavcev LRS na Bledu. II. Ljubljana, DZS 1951, str. 213—219. 36 Kako je rastel naš jezik. — Slovenski poročevalec XII, 1951, št. 63 (15. 111.) — 65 (17. III.), 67 (20. III.) — 71 (24. III.), 73 (27. III.) — 74 (28. III.). Odgovor na Voduškovo oceno Slov. pravopisa 1950 v Novem svetu. 37 »Jezikovni svetovalec« — Slovenski poročevalec XII, 1951, št. 88 (13. IV.), str. 2. Podpis: Drab Poročilo o knjigi Stanka Bunca — , Kranj 1951. 1952 38 Besedotvorje slovenskega jezika. 11. Izpeljava slovenskih pridevnikov. 111. Zloženke. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti 1952. 135 str. 8°. (Dela, II. razred. 6 = Inštitut za slovenski jezik. 4.) 39 Slovenska jezikovna vadnica. Prvi del. Knjiga za učitelje. (:Razrešitev vaj:). (Sestavili Anton Bajec, France Pacheiner in Vlasta Pachei-ner.) Ljubljana, DZS 1952. 75 + (II) str. 8°. 1953 40 Jezik v Linhartovem Matičku. — Gledališki list SNG-Drama XXXII. 1952-53, št. 6. str. 98—99. 1954 41 Slovenska jezikovna vadnica za nižje razrede gimnazij. 1. (Sestavili Anton Bajec, France Pacheiner in Vlasta Pacheiner.) Ljubljana, DZS 1954. 151 + (VI) str. 8°. Prvi ponatis. 42 Jezik v Linhartovem »Matičku«. -— Gledališki list SNG-Drama XXXIIT. 1953-54, št. 9, str. 181—183. Ponatis. 43 Prislovni paberki. — Slavistična revija V—VII, 1954, str. 195—226. Résumé. 1955 44 Slovenska jezikovna vadnica za nižje razrede gimnazij. I. (Sestavili Anton Bajec, France Pacheiner in Vlasta Pachjeiner.) Ljubljana, DZS 1955. 151 + (VIT) str. 8°. Drugi ponatis. 45 Vezanje več osebkov .s povedkom. — Jezik in slovstvo T, 1955-56, str. 12—14. 46 O zloženkah. — Jezik in slovstvo I, 1955-56. str. 41—42. 47 Vejica ob sestavljenih veznikih. — Jezik in slovstvo 1. 1955-56, str. 42—43. 48 O jezikovnem pouku materinščine v višji gimnaziji. — V: Pogovori o jeziku in slovstvu. Maribor, Obzorja 1955, str. 95—101. 1956 49 Slovenska jezikovna vadnica za nižje razrede gimnazij. I. (Sestavili Anton Bajec, France Paclieiner in Vlasta Pacheiner.) Ljubljana, DZS 1956. 151 + (VII) str. 8». Tretji ponatis. 50 Slovenska slovnica. Sestavili A. Bajec — R. Kolarič — M. Rupel. Ljubljana, DZS 1956. 331 + (IV) str. 8°. Soavtor je tudi Jakob Šolar. — Ref.: Andrej Budal, Primorski dnevnik 1956. št. 208; Boris Mišja, Jezik in slovstvo 1957—58, 40—42; France Tomšič, Jezik in slovstvo 1956—57, 129-34; Jože Toporišič, Filologija (Zagreb) 1962, 278-89; isti, Scandoslaviea 1960. 53—74. 51 Raba predloga po. — Jezik in slovstvo I, 1955-56, str. 79—81. 52 Slavistom iz P. Jezik in slovstvo I, 1955-56, str. 93—95. Podpis: A. B. Odg. na vprašanje o prehodnih in neprehodnih glagolih. 53 Vestnemu bralcu. Jezik in slovstvo I, 1955-56. str. 151—156. Podpis: A. B. Odg. V. G., Rogaška Slatina. 54 Odgovori na vprašanja. — Jezik in slovstvo I, 1955-56, str. 156—159, 222—223, 224, 282—284; II, 1956-57, str. 43—46, 144. Podpis: A. B. Odg. bralcem: Slofil. Ljubljana; ). Bekš; S. Kušar s Konjiške gore; F. Bolka iz Celja; X; Z. J.: J. S.; Dr. M. Cernič; J. Kuri; V. Gaberski; B. Borštnik. 55 O pogovornem jeziku. — Jezik in slovstvo I, 1955—56, str. 161—165. 56 Sprehodi po slovenskem besedišču. — Jezik in slovstvo I, 1955-56, str. 172—175, 235—237. 57 Opomba uredništva. — Jezik in slovstvo I, 1955-56, str. 278; II. 1956-57, str. 42, 95—96, 110—111, 126. Podpis: A. B. K člankom: M. Karlin. Imena zdravil pišimo tako kot druge tujke; J. Šifrer. Val; M. Karlin. »Ne tako, tovariš A. IL!«; L. Legiša. Kako kvarimo jezik; V. Gaberski, »Predlagam ...«. — Nasi, tudi: Urednikova pripomba. 58 Odgovor bralcu. — Jezik in slovstvo I, 1955-56, str. 287—288. Podpis: A. B. Avtor priobčuje pripombe Vinka Gaberskega k članku Vestnemu bralcu. 59 Pogovori z bralci. — Jezik in slovstvo I, 1955-56, str. 319—320. Pod- pis: A. B. O urejanju jezikovnega dela, tudi odg. bralcema Y. in I. M. 60 Ljudske izposojenke. — Jezik in slovstvo II. 1956-57, str. 28—33, 81—85. 1957 Ы Slovansko jezikoslovje v Sloveniji od osvoboditve do današnjega dne. — У: Beogradski mectunarodni slavistički sastanak (:15—21. IX. 1955:). Beograd 1957, str. 47—57. 62 Slovanske izposojenke. — Jezik in slovstvo II, 1956-57, str. 145—151. 63 Opomba uredništva. - Jezik in slovstvo II, 1956-57, str. 191, 318, 334: III, 1957-58, str. 45, 46, 48. Podpis: A. B. K člankom: L. Cermelj, Sonce z veliko ali malo; J. Gradišnik. To vprašanje ne zaposluje le ožji krog strokovnjakov: V. Gaberski, Alpski impulz in aglutinacija; J. Gradišnik, Premalo vejic in preveč; V. Gaberski, Ohlapnost; B. Borštnik, Zajeinajmo iz slovanskih jezikov. — Nasi, tudi: Urednikova pripomba. 64 Osem spevov Iliade. — Jezik in slovstvo II, 1956-57, str. 234—235. Podpis: A. B. Ocena: Homer, lliada. Prev. Anton Sovrè. V Lj. 1956. (Kondor 3.) 65 Odgovori na vprašanja. Jezik in slovstvo 11. 1956-57, str. 239—240, 288, 336. Podpis: A. B. Odg. bralcem: J. Bekš; F. Bolka; V. Gaberski; G. Grobelnik; Fr. Rup-nik; Turistično društvo v Tržiču. 66 O predlogih in predponah. — Jezik in slovstvo II, 1956-57, str. 289 do 293. 349—353. 67 Nekaj misli o našem knjižnem jeziku. — Naši razgledi VI, 1957, št. 5 (9. III.), str. 106—108. 1958 68 Pred novo izdajo SP. — Jezik in slovstvo III, 1957-58, str. 145—148. SP = Slovenski pravopis. 69 Še ob Slovenski slovnici 1956. Jezik in slovstvo lil, 1957-58, str. 190 do 192. Podpis: A. B. Objavljene pripombe, ki jih je o Slovenski slovnici nanizal M. Feguš na zborovanju slovenskih slavistov л- Dolenjskih Toplicah, in odgovori A. Bajca. 70 Kako pišimo priimke. — Jezik in slovstvo III, 1957-58, str. 192. Pod- pis: A. B. Odg. bralcu S. Z. 71 O slovenski rimi. — Jezik in slovstvo III, 1957-58, str. 195—196, 247 do 255. 72 William Shakespeare, Henrik IV. — Jezik in slovstvo III, 1957-58, str. 222—224. Podpis: A. B. Ocena: — , prev. Matej Bor. Ljubljana 1957. 73 Opomba uredništva. — Jezik in slovstvo 111, 1957-58, str. 237, 288; IV, 1958-59, str. 8, 52, 50. Podpis: A. B. K člankom: J. G., V pasti; C. Kopčavar, Prevajalski pomenki: J. Lokar, O istem poglavju stavčne negacije; I. Matičič, Tujke in lokalizmi v leposlovju; ]. Toporišič, Še o naglasu nedoločnih glagolskih oblik. — Nasi, tudi: Urednikova pripomba. 74 Nekaj koroških posebnosti. Jezik in slovstvo III. 1957-58, str. 240. Podpis: A. B. Odg. bralcu Tonetu Turičniku, Golavabuka. 75 Jernej — Nužej. — Jezik in slovstvo IV, 1958-59, str. 32. Podpis: A. B. Odg. zamejskemu Slovencu. 76 Poglavje iz slovenskega jezika. — Ljudska pravica XXIV, 1958, št. 114 (17. V.), str. 6. Pozfv javnosti, naj sporoči mnenje o pisavi »bravée*. 1959 77 Besedotoorje slovenskega jezika. IV. Predlogi in predpone. Ljubljana. Slovenska akademija znanosti 1959. 142 + (I) str. 8°. (Dela, TI. razred. 14 = Inštitut za slovenski jezik. 8.) Ref.: Martina Orožen, Jezik in slovstvo 1960-61, 25-8. 78 Predlog in predpona za. — Jezik in slovstvo IV, 1958-59, str. 97 102. 79 Opomba uredništva. — Jezik in slovstvo IV, 1958-59, str. 128, 160. 222. Podpis: A. B. K člankom: L. Legiša, Pripomba k obliki vikanja; E. Boje, Razzlogo-vanje, tujke in lokalizmi...; M. Matičetov, Pušeljc ali šopek? 80 O deljenju besed. — Jezik in slovstvo V, 1959-60, str. 6—9. 1960 81 Italijansko-slov en ski slovar. Sestavila Anton Bajec in Pavle Kalan. Druga izdaja. Ljubljana, DZS 1960. 798 + (II) str. 8°. Vzporedni nasi.: Dizionario Italiano-Sloveno. 82 O purizmu in puristih. — Jezik in slovstvo V, 1959-60, str. 129—134. 83 kakšen bi bil idealni slovenski knjižni jezik. — Jezik in slovstvo VI, 1960-61, str. 91—96. 1961 84 Pred izidom novega pravopisa. — Jezik in slovstvo VII, 1961-62, str. 13—16. 85 O slovenskem jeziku. Naši razgledi X, 1961, št. 13 (8. VII), str. 308 do 310. Pogovor o problemih našega knjižnega jezika v uredništvu. 1962 86 Slovenski pravopis. Izdala Slovenska akademija znanosti in umet- nosti. (Novo izdajo je pripravila Pravopisna komisija pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti po Slovenskem pravopisu 1950. Uredniški odbor: Anton Bajec, Rudolf Kolarič, Lino Legiša, Janko Moder, Mirko Rupel, Anton Sovrè, Matej Šmalc, Jakob Šolar, Francè Tomšič.) Ljubljana, DZS 1962. 1054 + (I) str. 8°. Ref. (tudi polemika »bralec — bravée«): B[ranko] A[vsenak], Večer 1962. št. 140: Francè Bezlaj. Delo 1962, št. 223; Rado Bordon, Naši razgledi 1962. 373-4; (Božidar Borko], Delo 1962. št. 140; Štefan Kališnik, Delo 1962. št. 246: Stanko Kotnik. Delo 1962, št. 181; isti. Koroški fužinar 1962, št. 8—12; isti, Prosvetni delavec 1962. št. 2. 3: Marjan Kozina. Delo 1962, št. 152: Janko Moder, Knjiga 1962. 5—8; isti. 7 dni 1962, št. 26; France Novšak. Delo 1962. št. 48; ]|aro] L[eskovšek), Tedenska tribuna 1962. št. 23; Vladimir Pivko, Naši razgledi 1965. 179-80: isti. Večer 1962. št. 187, 237: Breda Pogorelec. Problemi 1962-63, 102-7, 272-82: Jože Prešeren. Tribuna 1962. št. 15; Jakob Šolar, Delo 1962. št. 232; Jože Toporišič, Jezik in slovstvo 1962-65. 138-45. 167-73, 206-11; Boris Urbančič, Delo 1962. št. 183—186: isti. Jezik in slovstvo 1965-64. 103—118; isti, Slavistična revija 1965. 211-28; F|ranc| 2[agar], Prosv. delavec 1962, št. 10; Delo 1962. št. 122. 262. 87 Odločilna je živa raba. Pomenki o Pravopisu. — Delo IV, 1962, št. 130 (13. V.), str. 7. Pogovor s Titom Vidmarjem. i 88 Bralec — bravec. Pomenki o Pravopisu. — Delo IV, 1962, št. 147 (30. V.), str. 6. št. 150 (2. VI.), str. 6, št. 151 (2. V.), str. 5. 89 Še zadnjič o bravcu. Delo IV, 1962, št. 212 (4. VIII.), str. 5, št. 213 (5. VIII.), str. 4. Odg. Stanku Kotniku in Borisu Urbančiču: glej štev. 86! 90 Anton Bajec, Mile Klopčič, Francè Tomšič: Slovar sodobnega knjiž- nega jezika. — Jezik in slovstvo VIII, 1962-63, št. 3. ov. III—IV. Prošnja za pripombe in nasvete. 91 Anton Bajec, Mile Klopčič in Francè Tomšič: Slovar slovenskega jezika. — Naši razgledi XI, 1962, št. 23 (8. XII.), str. 456—437. Prošnja za pripombe in nasvete. 92 Anton Bajec, Mile Klopčič in Francè Tomšič: Poziv urednikov pred izdajo slovarja slovenskega sodobnega knjižnega jezika. — Primorski dnevnik XVIII, 1962, št. 287 (23. XII.), str. 3. 93 Ni razpotja. — Prosvetni delavec XII, 1962, št. 2 (24. I.), str. 5. Odg. na članek: Stanko Kotnik. Pravopis na razpotju. (Ibid.) 1963 94 Razvoj knjižne slovenščine po Levcu. — Jezik in slovstvo VIII, 1962-63, str. 97—102. 95 Tako pa ne! — Naši razgledi XII. 1963, št. 12 (22. VI.), str. 247. Odg. na članek: Boris Urbančič, Uredništva naj ne povečujejo jezikovne zmede. Ibid., str. 204. 1964 96 Anton Bajec, Rudolf Kolarič, Mirko Rupel: Slovenska slovnica. Druga popravljena izdaja. Ljubljana, DZS 1964. 349 + (II) str. 8». Soavtor je tudi Jakob Šolar. — Ref.: J. Toporišič, Jezik in slovstvo 1965, 209-17. 97 Marginalije k bravcu. — Perspektive IV, 1963-64. str. 766—768. Ob članku: Bratko Kreft, Jezik in družba. Nova obzorja 1964, 16—25. 1965 98 Prof. Tomšič — 60-letnik. — Delo VI, 1965, št. 76 (20. 111.), str. 9. Podpis: A.B. 99 Kako smo Slovenci čistili svoj jezik. — V: Jezikovni pogovori. V Ljubljani, Cankarjeva založba 1965, str. 203—208. 1967 100 Uvod. — V: Janez Gradišnik: Slovenščina za Slovence. (Uvod na- pisal Anton Bajec.) Maribor, Obzorja 1967, str. 5—7. 101 Jezik v Zupančičevi prevodni prozi. — Jezik in slovstvo XII, 1967, str. 5—15, 42—51, 87—91. 102 Slovenski knjižni jezik. 8 str. — V: 111. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana, Filozofska fakulteta 1967. Strojepis. avtograf. — Povzetek v rušč. in angl. 1968 105 Anton Bajec. Rudolf Kolarič, Mirko Rupel: Slovenska slovnica. Ne-izpremenjena izdaja iz I. 1964. Ljubljana. DZS 1968. 349 + (II) str. 8°. Soavtor je tudi Jakob Šolar. 104 Slovenski knjižni jezik. — Jezik in slovstvo XIII. 1968. str. 69—74. Razširjena objava enote št. 102. 1970 105 Slovar slovenskega knjižnega jezika. Prva knjiga. A—11. Izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Inštitut za slovenski jezik. (Glavni uredniški odbor: Anton Bajec, Janko Jurančič, Mile Klopčič, Lino Legiša, Stane Suhadolnik. France Tomšič.) Ljubljana. DZS 1970. LXII + 844 + (I) str. 8°. 106 Normalivnost. — Naši razgledi XIX. 1970, št. 5 (6. III.), str. 139—140. Pod skupnim nasi.: Slovar slovenskega knjižnega jezika. 107 Slovar slovenskega knjižnega jezika. — Nova Mladika I, 1970, str. 178—179. 1971 108 Anton Bajec, Rudolf Kolarič, Mirko Rupel: Slovenska slovnica. Ne- izpremenjena izdaja iz I. 1968 z razširjenim kazalom. Ljubljana, DZS 1971. 349 + (XIII) str. 8°. Soavtor je tudi Jakob Šolar. PREVAJALSKO DELO 109 Bazin, René: Packa. Francoski napisal —. Poslovenil A. B. — Slo- venec L, 1922, št. 171 (9. VIII.) — 283 (23. XII.). Nasi, izvirnika: Lbie tache d'encre. 110 Verne, Jules: Otroka kapitana Grant a. (Potovanje okoli sveta). Francoski spisal —. Poslovenil A. B. — Slovenec LUI, 1925, št. 135 (19. VI.) — LIV, 1962, št. 64 (18. III.). Nasi, izvirnika: Les enfants du capitaine Grant. Voyage autour du monde. 111 Verne, Jules: Otroka kapitana Cranta. Popotovanje okoli sveta. Roman v treh delih. Poslovenil A. B. V Ljubljani, Jugoslovanska knjigarna 1926. 607 str. 8°. Ref.: [Karel Dobida] -a. Mladika 1927, 274. П2 Mauriac, Charles: Kačja zalega. Roman. (Prevedel iz francoščine Tone Bajec.) Y Ljubljani, Jugoslovanska knjigarna 1933. 216 str. 8°. (Leposlovna knjižnica. 12.) Nasi, izvirnika: Noeud des vipères. — Ref.: IJanez Zagar] Mirko Coš, Modra ptica 1932-33. 284-6. 113 Latil, Pierre de: Živali popotujejo. (Les voyages des animaux. Pre- vedel Tone Bajec.) Ljubljana, Mladinska knjiga 1951. 161 + (IV) str. 8°. (Pionirska knjižnica.) Ref.: [Srečko Golob] -ob. Vestnik (Maribor) 1951, št. 168. 114 Verne, Jules: Otroka kapitana Granta. Popotovanje okoli sveta. (Poslovenil Ant. Bajec.) (V Ljubljani), Mladinska knjiga 1951. 710 + (V) str. 8°. Ref.: F[ranc] Š[rimpf[. Vestnik (Maribor) 1951, št. 284. 115 De Tuoni, Dario: Ostržkova zadeva. (Prevedel Anton Bajec.) •— V: Carlo Lorenzini: Ostržek. Čudoviti doživljaji lesene lutke. (Prev. Albert Širok. Besedo o avtorju in knjigi za slovensko izdajo napisal Dario de Tuoni.) Ljubljana, Mladinska knjiga 1951, str. 215—219. 116 Dickens, Charles: Cvrček na ognjišču. Lepa povest o domu. (Pre- vedel Anton Bajec.) Celje, (Družba sv. Mohorja) 1952. 120 str. 8°. (Mohorjeva knjižnica. 131.) Nasi, izvirnika: The cricket on the hearth. 117 Brecht, Bertolt: Dodatek k Baladi о odpuščanju. Poslovenil Anton Bajec. — Gledališki list SNG — Drama LX, 1960-61, št. 4, str. 124. 118 Brecht, Bertolt: Macheath postane bankir. Poslovenil Anton Bajec. — Gledališki list SNG — Drama XL, 1960-61, št. 4. str. 125. 119 Verne, Jules: Otroka kapitana Granta. Potovanje okoli sveta. (Prev. Anton Bajec.) (V Ljubljani), Tehniška založba Slovenije 1968. 599 + (V) str. 8°. 120 Verne, Jules: Otroka kapitana Granta. (Prevedel Anton Bajec.) Ljub- ljana, Mladinska knjiga 1970. 2 kuj. 8°. 121 Ramovš, Fran: Slovenske študije. (Prevedel A. Bajec.) — V: Fran Ramovš: Zbrano delo. Prva knjiga. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti 1971, str. 278—354. Nasi, izvirnika: Slovenische Studien. ŠAHOVSKO DELO 122 Dvoboj Slovenija — Hrvatska. — Šali I, 1949, str. 73—75. 123 III. ženski šampionat FLRJ. — Šah I, 1949, str. 161—163. 124 Šahovska začetnica. Ljubljana, Mladinska knjiga 1950. 50 + (I) str. 8°. 125 Tretji ženski šampionat LRS. — Šah II, 1950, str. 132. 126 Igre na šahovskoj tabli. Šah. Dame. Vuk i ovce. Proždrljivac. Mice. (Preveo Dušan Priča.) Beograd, Dečja knjiga (1951). 65 str. 8°. [cir.] Naslov izvirnika: Šahovska začetnica. Navodila za druge igre na šahovnici dodal prevajalec brez avtorjevega dovoljenja. UREDNIŠKO DELO PRI SLAVISTIČNIH ČASOPISIH Slovenski jezik. Glasilo Slavističnega društva. Letn. I. 1938 (urednik skupaj z Mirkom Ruplom in Jakobom Šolarjem). Slavistična revija. Časopis za literarno zgodovino in jezik. Letn. 1. 1948 in II, 1949 (urednik skupaj z Antonom Ocvirkom in Borisom Merim r jem). Jezik in slovstvo. Letn. I, 1955-56 do IV, 1958-59 (urednik za jezikovni del). ZAPISI O AVTORJU Izreka našega knjižnega jezika. Predavanje ravnatelja dr. Bajca pod okriljem Slavističnega društva. — Slovenski dom 111, 1938, št. 43 (23. II.), str. 2. Poročilo s povzetkom predavanja. IKolarič, Rudolfi R. Kč.: Bajec, Anton. — V: Enciklopedija Jugoslavije I. Zagreb 1955, str. 285. Bajec, Anton. — V: Ko je ko u Jugoslaviji. Beograd 1957, str. 37. Anton Bajec. V: Univerza v Ljubljani. Biografije in bibliografije univerzitetnih učiteljev in sodelavcev. Ljubljana 1957, str. 82. — Druga knjiga. 1956—1966. Ljubljana 1969. str. 34—35. Portret dr. Antona Bajca. |S sliko.) — Delo VII. 1966, št. 326 (2. XII.), j)ril. RTV. Tomšič, Frlanceh Dr. Anton Bajec sedemdesetletnik. [S sliko.l — Delo VIII, 1967, št. 3 (6. I.), str. 6. Toporišič, Jože: Sedemdeset let Antona Bajca. — Jezik in slovstvo XII. 1967, str. 1—4. Pogorelec, Breda: Dr. Anton Bajec. — Naši razgledi XVI, 1967, št. 1 (14. I.), str. 15. Sedemdesetletnica dr. Antona Bajca. Prosvetni delavec XVIII, 1967, št. 2 (8. II.). I Janež, Stankol sj: Bajec Anton. — V: Jugoslovenski savremenici. Ko je ko u Jugoslaviji. Beograd 1970, str. 43. 2 — Slavistična revija UDK 808.62-54 Stjepan Babic Filozofski fakultet, Zagreb SUSTAV U TVORBI HRVATSKIH UMANJENICA Hrvaške manjšalnice tvorijo konsistenten sestav v distribuciji priponskih obrazil. Croatian diminutives form a consistent system in the distribution of the suffix endings. Suvremeno promatranje tvorbe riječi pokazuje da je tvorbu u hrvat-skom književnom jeziku potrebno prikazati znatno drugačije nego Sto je bila dosad prikazivana. tT prvom redu treba razlikovati sinkroniju od dijakronije. Danas je to tako razumljivo da ne bi trebalo posebno ni isticati kad u našim gramatikama ne bi prevladavalo mladogramatičarsko shvacanje po ko-jeniu je povijesno, razvojno, dijakronijsko gledište osnovni način pro-matranja jezičnih činjenica. A to se najnegativnije odrazilo upravo na tvorbi riječi. Maretič npr. ne razlikuje etimologiji! od tvorbe riječi, u tvorbi ne razlikuje sinkroniju od dijakronije i zato kao imeničke sufikse ima: »c) čela samo u bèsjeda. d) čl j а samo u kùdjelja. e) 1 čn samo u korijen i 11 moždani (od mozgčni po §-u 61 b). f) 2 čn samo u bjèzân (od bčgčn6 po §-u 61 b) i u goli jen. g) eno samo 11 köljeno, pöljeno (»podebela cjepanica ili valjak luča«) od korijena pol, koji je i u plàtica (t. j. daska), platina (t. j. cjepanica) od poUica, poUina po §-11 40c. h) er samo u kosijer, vödijer (govori se i vôdîr, ispor. köndijer pored kôndîr i t. d. u §-u 65 a). i) esta samo u nèvjesta, koja je riječ nejasna postanja. j) čl samo u kostrijet (nejasna postanja).«1 Za Mareticevu gramatiku to je još i razumljivo, jer je prvo izdanje izašlo 1899., ali slično nalazimo i u školskoj gramatici Brabec-Hraste-Zivkovič, npr. *-t (t-6): môc (od *mog-<6), slâst (od *slad-t6), vlâst (od *vlad-t6).«2 1 Gramatika i stilistika hrvatskoga ili srpskoga književnog jezika, 2. izd., Zagreb, 1931., str. 312. 2 Gramatika hrvatskosrpskog jezika, V. izd.. Zagreb, 1963., str. 174. Promatrajuči tako tvorbu, jasno je da se sustav ne može odrediti. Zatim je važno razlikovati kojega se jezičnoga sloja suvremeno stanje prikazuje: književnoga, razgovornoga, pojedinoga narječja i si. U je-zicima gdje je književni jezik odavno izgraden i dovoljno različit od razgovornoga jezika i pojedinih narječja, gdje je ta razlika u svijesti njihovih nosilaca, nije to potrebno posebno isticati, ali u hrvatskom, gdje je razmak izmedu pojedinih govora i književnoga jezika vrlo malen i gdje je sve donedavno za neke lingviste kriterij književnoga bio govor sela (obično govor »moga sela«), i to je važno istači. Važno je razlikovati i posebnosti hrvatskoga i srpskoga književnog jezika jer se oni razlikuj u i u tvorbi pa promatranje hrvatskosrpskoga jezika kao cjeline sa zanemarivanjem jezičnih posebnosti može dovesti do krivih zaključaka. Preči nedostatak dosadašnjeg proučevanja naše tvorbe bio je u tome što se tvorba nije promatrala kao sustav, nego se svaki tvorbeni način promatrao za sebe, a nije se tražio njegov odnos prema drugim bliski m načinima i njegovo mjesto u tvorbi kao cjelini.3 Cetvrti važan aspekt jest produktivnost, plodnost pojedinoga načina tvorbe. O tome se u našim gramatikama več češče govori, ali ni u jednoj nije jasno rečeno kako se plodnost odreduje, a i važnost onoga što je uočeno u prikazu se pojedinih tipova tvorbe obično zaboravlja. A plodnost/neplodnost vrlo je važan podatak u od red i van ju tvorbenog sustava. Neplodni i slabo plodni tipovi često na prvi pogled narušavaju sustav, ali kad se zna da nisu plodni, tada se može zaključiti da izvedenice tili tipova više pripadaju leksiku, a nianje tvorbi, odnosno da u sustavu tvorbe iinaju posebno mjesto. Ruska lingvistica O. G. Hevzina uočava važnost plodnosti i u sufiksal-noj tvorbi razlikuje više stupnjeva: sufikse maksimalne, srednje, male plodnosti i potpune neplodnosti. Na osnovi toga dolazi do nekoliko zna-čajnih zaključaka: »Za nas je bilo bitno uvesti razliku po plodnosti, ne kao nešto vanjsko u odnosu prema tvorbi, nego kao suodnos koji u prvom redu organizira tu strukturu i registrira suodnos sufikasa u tvorbenoin polju.«4 Л malo zatim, govoreči o raspodjeli, kaže: »Osnovno načelo sastoji se u tome što sufiksi teže da medu sobom rasporede tvorbene osnove. To opče pravilo o«tvarujc se ovako: u prvom s Jedan od načina odredivanja sustava u tvorbi riječi prikazao sam u ra-spravi '/.ur Frage des Systems in der kroatischen Wortbildung. Zeitschrift fiir slavische Philologie Band XXXVI, Heft 1, Heiidelberg, 1471., str. 92.—107. 4 Struktura slovoobrazovatel'nych polej v slavjanskich jazykach, Moskvu, t%9„ str. 17. redu sufiksi koji se nalaze na jednom te istom stupnju plodnosti dužni su se (110 to nije prijeko potrebno) razlikovati po raspodjeli. Sufiksi koji se nalaze na različitim stupnjevima plodnosti mogu se podudarati po raspodjeli.«5 Na temelju proučavanja hrvatske tvorbe može se reci da ovo pravilo vrijedi kad se suliksi jednoga tvorbenog polja nalaze na stupnju velike plodnosti, ali ga treba dopuniti kad su posrijedi sufiksi slabe ili nikakve plodnosti. Iako su tada na istom stupnju plodnosti, mogu dolaziti na iste osnove. Koliko je važnost plodnosti 11 suvremenom proučevanju tvorbe i uočena, obično nema sloge na koji se način odrecîuje. Teškoča je več u tome što od potpune neplodnosti do vrlo velike plodnosti postoji pravi niz različitih stupnjeva plodnosti i da je svaka skala uvjetna, ali s prak-tičnoga gledišta vrlo korisna, kako ističe M. Doku lil.e Broj motiviranih riječi jednoga tipa nije pouzdan kriterij za odre-ctivanje plodnosti. Revzina s pravom ističe da »sufiks poslije svojega nastanka može biti spojen s vrlo malim brojem tvorbenih osnova, ali pri tome imati veliku sposobnost za tvorbu novih riječi. S druge strane sufiks može više i ne tvoriti novih riječi, ali se susreče u velikom broju motiviranih riječi.«7 Proučevanje plodnosti pokazuje da je vrlo praktičan način proma-tranje koliko je novih izvedenica jednoga tipa nastalo u odredenom razdobij 11, npr. u posljednjih stotinu godina. Tako Daneš-Dokulil-Kuhar odredu ju plodnost u češkom jeziku prema broju izvedenica istoga tipa u dva rječnika: Josef Jungmann, Slovnik cesko-nëmecky, Prag, 1835.-39. i Pfiručni slovnik jazyka českčho, Prag, 1935.-37. Buduči da mi za tu svrhu nemarno prikladnih rječnika, plodnost se može ustanoviti s večom sigurnošču ako kao kriterij uzmemo 1860. godinu pa usporedimo broj tvorenica jednoga tipa zabilježenih prije te godine i poslije nje. Na eventualni prigovor da je to promatranje s dijakronijskoga gledišta može se reči da to ne mora biti jer lingvističko vrijeme nije isto što i astronomsko vrijeme,8 a drugo, koliko tu i jest posrijedi dijakro- 5 Isto, str. 18. " Tvoreni slov v češtinč, 1, Prag, 1964., str. 90. 7 O. c., str. 91. B Usp. značajan Katičičev nagovještaj: »Kad do tojra dode, takav dogadaj nazivamo promjenom 11 jeziku, skup takvili promjena i njihov redoslijed jezičnim razvojem, a nizanje je i odvijanje takvili dogadaja jezično vrijeme ili vrijeme jezičnog razvoja.« Jezik, XII, str. 37, a posebno članek Jezično vrijeme, Kolo, 10/1970, str. 1109—1118. i u njemu ovaj odlomek: »Druga je, sasvim teoretska. teškoča to da očito nije svaki tijek astronomskoge vremena, onoga vremena koje pokazuju kalendari i satovi, relevanten i za jezične promjene. Ima isječaku tojça vremena, vremenskih podataka, koji su veci od ništice, ali za nijsko promatranje, to nije miješanje sinkronije i dijakronije, nego svje-sno uzinianje u pomoč dijakronije kad nam ona pomaže da neke probleme riješimo na vrlo jednostavan način. Kad se pri proučavanju tvorbe uzmu u obzir samo ta četiri dosad zanemarena gledišta, razlikovanje sinkronije i dijakronije, jezičnih slo-jeva (književnoga i ostalih), mjesto pojcdinoga tipa u tvorbenom sustavu i njegova plodnost, tada je prikaz tvorbe mnogo potpuniji i odredeniji, a tvorbena slika mnogo jasnija, a prema tome i odredivanje genera-tivnih. proizvodnih pravila mnogo preciznije. Razmatrajuči s tih gledišta snfikse kojima se u hrvatskom književnom jeziku tvore umanjenice, uočit cemo da ce na taj način deminutivni imenički sustav biti mnogo jasniji negoli je bio dosad, iako su umanjenice područje gdje je sustav teže odrediti, ne samo zato što su neki tipovi slabo plodni, nego i zato što je posrijedi kategorija u kojoj su izvedenice vecinom afektivno obilježene, a kad je afektivnost posrijedi, tada je sustavnost jednim dijelom potisnuta. Prema gramatikama umanjenice se u hrvatskom književnom jeziku tvore ovim sufiksima: -(ä)c: bralac, krušac, staračac ... -(a)k: andelak, glasak, listak... -ance: mjestance, psetance, društvance -asee: mjestašce, psetašce, gnjezdašce . -ca: kčerca, stvarca, riječea ... -ce: jezerce, pisamce, z nonce ... -če: pasiirče, majmunče, prozorče .., -čica : cjeočica, grančica, stvarčica ... -čič: kamenčič, kijunčič, prozorčic .. -eč(a)k: grmečak, kamečak, plamečak ,. -elj(a)k: brdeljak, grmeljak, puteljak ... -er(a)k: kučerak, čuperak, -ence: burence, djetence, pilence ... -ešce: djetešce, jarešce, telesce ... jezična m i jenu nisu tijek vremena. Takvo je na primjer vrijeme koje protječe od početka ostvarivanja kojega teksta do kraja njegova ostvarivanja. Jezik kojega se postava 11 tom tekstu ustvarila za to se vrijeme sigurno nije pro-mijenio. Jezično vrijeme, ono u kojem se odvijaju jezične mijene i koje se njima odreduje, 11 tom se razmaku nije pomaklo, nije protjecalo. To astro-nomsko vrijeme s gledišta je/.ičnoga razvoja uopče i nije bilo vrijeme. Tijek astronomskoga vremena može duklc i ne hiti tijek je/.ičnoga vremena. Odatle slijedi da jezično i astronomsko vrijeme, vrijeme jezičnih promjena i vrijeme sata i kalendara, nisu isto. Jcr što je nešto ne može ujedno da hude ništa ako ne promijeni svoju istovjetnost.« -ica: crkvica, djeoojčica, lioadica ... -ič(a)k: kamičak, krajičak, plamičak ... -ič: dačič, golubič, gradič... -ulj(a)k: brežuljak, crouljak, čooječuljak ... Preoblikom odrecîena semantička tvorbena shema može za sve te sufikse biti ista bratac -> mali brat andelak -> mali andeo kamenčič -> mali kamen mjestance malo mjesto mjestasce malo mjesto stvarca mal a stoar cjevčica —> mala cijeo I tako za sve ostale, što možemo uopciti: i + ac (-ak, -ance ...) -> mali i3 Toliki broj sufiksa u istom tvorbenom polju mogao bi površnoga promatrača navesti na pomisao da imamo 18 sinonimnih tipova. Medu-lim zbog jezične prirode to nije vjerojatno, vjerojatnije je da se ti sufiksi razlikuju po raspodjeli ili po stupnju plodnosti. Promatranje raspodjele pokazuje da se ti sufiksi raspodjeljuju prema rodu osnovne imenice (što je več djelomično naznačeno i u do-sadašnjim gramatikama): sufiksi -ič, -če, -eljak, -erak, -uljak dolaze na osnove različitili rodova; sufiksi -ac, -ak, -čič, -ečak, -ičak dolaze na osnove iinenica m. г.: sufiksi koji završavaju na -ca, a to su -ca, -ica, -čica, dolaze na osnove imenice ž. г.; sufiksi koji završavaju na -ce, a to su -ce, -ance, -ašce, -ence, -esce, dolaze na osnove imenica sr. r. Time smo bliže sustavu, ali on još nije potpun jer s jedne strane neki sufiksi dolaze na osnove različitili rodova, a s druge strane na imenice istoga roda dolaze različiti sufiksi. Ako pobliže razmotrimo pojedine skupine, vidjet demo da one tvore potpuniji sustav negoli se na prvi pogled čini, pogotovu kad uzmemo u obzir plodnost i sve posljedice koje iz nje proizlaze. 0 i = imenica u osnovi izvedenice, osnovna imenica, leksički morfem. Promatranje plodnosti daje ove podatke: bez sufiks broj prije poslije poda- napo- izved. 1860. 1860. taka mena -ac 21 17 3 1 -ak 31 25 5 1 -ance 21 9 12 -ašce 29 17 12 -ca 13 13 — -ce 79 65 11 3 -če 222 srednje plodan10 -čica 10 10 — -čič 214 84 130 -ečak 8 5 2 1 -eljak 4 2 2 -ence 25 13 10 -erak 2 2 — -ešce 27 22 5 -ica 1166 vrlo plodani° -ičak 13 9 4 -ič 384 376 208 -uljak 15 T 8 Podaci pokazuju da su sufiksi -ica, -ič i -čič vrlo plodni; -če je srednje plodan, a ostali su slabo plodni ili neplodni. Sufiks -erak možemo odmah zanemariti jer ima samo dvije izvedenice od osnova različita roda, kučerak i čuperak, a druga i nije prava umanjenica. Ipak je zanimljivo spomenuti da kučerak ima usporednu izvedenicu sa sufiksom -ica, ku-čica, i da je razlika u značenju: kučica .mala klica', kučerak .mala siromašna kuca'. Sufiks -če dolazi na osnove imenica ni. i ž. roda, mornče : momak, djeoojče : djeoojka, ali normalno znači neutralizaciju spola: unuče : unuk i unuka, Ciganče : Cigan in i Ciganka, pastorče : pastorak i pastorka, i osnovno značenje nije »mali i«, nego »mlado biče koje je i«. Prema tome osnovnim se značenjem razlikuju od ostalih sufikasa. Ali to vrijedi samo kad osnova označuje živa biča; kad označuje stvari, imamo prave umanjenice: sanduče -> mali sanduk ' prozorče -> mali prozor šeširče -> mali šešir ... No te tvorbe nema u hrvatskom književnom jeziku, ona je obilježje srpskoga književnog jezika, lo je jedila od tvorbenih"razlika izniedu lili 10 Podaci na temelju grade sustavno sakupljene za proučavanje tvorbe imenica, a sufiksi -če i -ica zasad bez preciznih podataka; napomena uz njih dana je na osnovi opčega poznavanja jezika. dvaju jezika. U hrvatskem književnom jeziku ne samo da se takve uma-njenice ne tvore, nego se i veoma rijetko upotrebljavaju. a i tada se upotrebljavaju s izrazitom stilskom obilježenošču sredine iz koje potječu.11 (Kakvo mjesto imaju izvedenice sa sufiksom -če od imenica za neživo u srpskom književnom jeziku nije još proučeno.) Izvedenica sa -eljak ima samo četiri: brdeljak, puteljak, grmeljak, kuteljak, običnije su samo prve dvije i zbog veoma slabe plodnosti ne može se govoriti o sustavnoj tvorbi. Izvedenica sa -uljak ima nešto više, 15, izvedene od osnova svili tri j 11 rodova: brežuljak, его uljak, čorbuljak, čov(ječ)uljak, momčuljak, smo-luljak ..., s osnovnim deminutivnim značenjem za koje je karakterističan glasovni kompleks -ulj- i s različitim osječajnim značenjem. Sufiks -ič vrlo je plodan i dolazi na različite osnove, ali je za naš problem važno upozoriti da su deminutivne tvorbe normalne samo od im. ni. г., a od ostalih rodova značajnije su samo od imenica ž. r. koje ozna-čuju životinje i biljke. To več može upučivati na sustav. Ali je važnije što te dvije kategorije nisu plodne, poslije I860, praktički nema novih tvorbi, te se može reči da -ič kao deminutivni sufiks dolazi samo na osnove imenica m. roda. Tako bi se deminutivi od imenica m. r. tvorili sa šest sufiksa: -ac, -ak, -ič, -čič, -ečak, -ičak. Razlika medu njima je u plodnosti i raspodjeli. Sufiksi -ac i -ak imaju više drugih značenja, a kao deminutivni su-liksi praktički nisu više plodni. Podaci u tabeli tiču se deminutiva koji se mogu smatrati suvremenim riječima. Kad bismo u obzir uzeli sve deminutivne izvedenice s tim sufiksima, tvrdnja bi o njihovoj neplodnosti bila još očitija, jer je nekad takvili izvedenica bilo više, a danas se mjesto njih upotrebljavaju izvedenice sa sufiksima -ič i -čič. I od onih koje se smatraj u suvremene riječi često su običnije izvedenice sa sufiksima -ič i -čič, pogotovu od izvedenica .sa -ас. Umanjenice sa -ak nešto su običnije, ali one imaju jaču osjecajnu vrijednost nego umanjenice od istih osnova s« sufiksima -ič i -čič, npr. listak-lisiič, prstenak-prstenčič, coijetak-cvje-Hč, dijelak-djelič, korijenak-korjenčič ... Tabela pokazuje da su i sufiksi -ečak, -ičak praktički neplodni. Obič-nijili ima samo nekoliko, i to gotovo od istih osnova: grmečak, grumečak, kamečak, plamečak ..., grmičak, kamičak, krajičak, kremičak, plami-cak .. . Zbog slabe plodnosti raspodjela se može samo naslučivati. U Ka-radžičevu Srpskom rječniku izvedenice sa -ečak vecinom imaju oznaku »u Srijemu«, a sa -ičak upučene su na izvedenice sa -(č)ič ili s razlikom 11 Pobliže o tome it članku Tvorba imenica na -če, Književnost i jezik. 2/1970, Beograd, str. 202—207. medu njima: -ičak — hip., -(č)ič — dem. U hrvatskom se književnom jeziku upotrebljavaju izvedenice sa -ečak i -ičak ili s pojačanom demi-nutivnošcu ili s izrazitom osječajnoni obilježenošču. Možemo dakle sa sigurnošču zaključiti da se umanjenice sa -ас, -ak, -ečak, -ičak u suvremenom književnom jeziku upotrebljavaju kao ostaci nekad plodnih tipova (-ac, -ak) ili zametka nerazvijenih (-ečak, -ičak). Tvorba sufiksima -ič i -čič suvremen je tip deminutivne tvorbe od osnova im. in. r. Razlike u značenju medu njima nema nikakve, nego je različitost u raspodjeli, uglavnom glasovno uvjetovanoj: -ič dobivaju osnove koje završavaju na dva ili više suglasnika, osnove na dž, d, č, с, c, krače osnove na t, d, z, z, pretežno osnove na k: čaolič, češljic, čekičič, zečič, brodic, zidič, rnužič ... osnove s poluotvornim suglasnicima dobivaju pretežno -čič, osnove koje mogu dobiti -ič u novije vrijeme češce dobivaju -čič.1'* Izvedenice sa sufiksima koji završavaju na -ca tvore se od imenica ž. roda, i to sufiksom -ca od imenica i-deklinacije (stvar, stvari): kčerca, kroca, nočea, riječea, stvarca, žečca; sufiksom -ica od imenica a-dekli-nacije (žena, žene): crkvica, djevojčica, glavica, kučica, livadica, ženica..., a sufiksom -čica od jedne i druge: cjevčica, koščica, stvarčica, grančica, klupčica ... Sufiks bi -čica narušavao sustav, ali pogled na ta-belu pokazuje da sti i -čica i -ca neplodni sufiksi, -čica jer ima isto zna-čenje kao -ica, a -ca jer je broj imenica i-deklinacije ograničen, nove se tvore samo sufiksom -ost, a od njih se umanjenice ne tvore. No unatoč tome, iako bi i to za sustav bilo dovoljno, postoji još neka razlika: izvedenice sa -ca imaju pretežno hipokoristično značenje, a sa -ica i -čica deminutivno (koje hipokoristično dobivaju u kontekstu). Osiin toga sufiks -čica ima i glasovno opravdanje jer svojoin posebnošču (kao izra-zitiji) dolazi kao dopunski sufiks uz ostala dva. Sufiksima koji se završavaju na -ce izvode se deminutivi od imenica sr. г., a raspodjela je različita prema deklinacijskim tipovima: sufiksima -ce, -ance, -ašce izvode se deminutivi od im. sr. r. jednnkosložne dekli-nacije (se/o, se/a), a sufiksima -ence, -ešce nejednakosložne (pile, pileta). Izvedenicama sa sufiksom -ce osnovno je značertje deminutivno (osje-cajno značenje dobivaju kao dodatno), a izvedenice sa -ance, -ašce imaju izrazito osjecajno značenje, npr. seoce, selce : selašce, vrelce : vrelašce, zrnce : zrnašce, zvonce : zvonašce ... Razlika izinedu -ance i -ašce nazire se u glasovnim ruzlozima (dvori-štance nema npr. izvedenice sa -ašce) i čestotnim (-ašce je nešto češči, ,s Potanje o raspodjeli tih dvaju sufiksa v. u članku l vorha imenica na -id, Jezik, XVII, str. 116-118. 30:20, i izvedenice nešto običnije), ali se zbog slabe plodnosti ta razlika nije ostvarila kao sustav. Slaba plodnost ne dopusta nikakav zaključak ni o eventualnoj vre-menskoj ili teritorijalnoj raspodjeli sufikasa -ence, -ešce, a glasovna se tek nazire: osnove sa č neinaju -ešce (braočence, cljeoojčence, kučence, mom-cence), a osnove na n nemaju -ence (junešce, štenešce, tanešce). Kad se uzme u obzir plodnost tvorbe, može se reči da je deminutivni sustav u hrvatskom književnom jeziku ovakav: rod tip sufiks napomena m. -ič -čič uz glasovnu i vremensku raspodjelu a-dekl. -ica i-dekl. -ca iserpena kategorija jednako-složne -ce osječajno neutralne sr. -ašce -ance osječajno obilježene osječajno obilježene nejednako-složne -ešce -ence osječajno obilježene osječajno obilježene Pregled pokazuje da jedino sufiksi -ašce ; -ance i -ešce : -ence nemaju jasne raspodjele, ali to su slabo plodni sufiksi. Vrlo plodan tip može doči 1 na područje slabo plodnoga ili neplodnoga tipa i prema tome mogu posojati. i postoje, izvedenice obaju tipova od iste osnove, ali je značaj no da se običnije razlikuju značenjem, u prvom redu osječajnim (kučerak--kučica, listak-listič, kamečak-kamenčič, seoce, selce-selašce...). Izvedenice plodnoga tipa osječajno su neobilježene, ali osječajno značenje do-bivaju kao dodatno. POVZETEK Pri preučevanju hrvaškega knjižnega jezika je bilo doslej najmanj uspeha v besedotvorju, in sicer zaradi mladogramatičnega obravnavanja te problematike. Sodobno jezikoslovje v besedotvorju zahteva jasno razlikovanje sin-hronije od diahronije, jezikovnih zvrsti (zborna, narečna, pogovorna...), plodnosti posameznega načina tvorbe in njegovega mesta v tvorbenem sestavu. 2e ko se pri preučevanju besedotvorja upoštevajo samo ta štiri doslej zanemarjena merila, je prikaz besedotvorja veliko popolnejši in določnejši, tvor-heni sestav veliko jasnejši, s tem pa tudi generativna pravila veliko določnejša. Obravnavanje priponske izpeljave samostalnikih manjšalnic v hrvaškem knjižnem jeziku s teh stališč kaže, da je sestav veliko določnejši, kot se je prikazoval doslej. Čeprav je manjšalnih sinonimov malo, bi vendarle 18 manj-šalnih pripon, ki jih navajajo slovnice, tvorilo preveč sinonimnih tvorbenih načinov, če se pri tem ne bi upoštevali razvrstitev in plodnost. Ko preučimo vsa razmerja, opazimo, da je različna razvrstitev v glavnem odvisna od spola podstavnega samostalnika in od njegovega sklanjatvenega tipa. Če je v katerem tipu več sinonimnih načinov, je navadno različna plodnost posameznih načinov, tako da v enem tipu prevladuje samo en tvorbeni način. Po plodnosti se manjšalnice hrvatskega knjižnega jezika sedaj delajo tako: iz samostalnikov m. spola s priponskimi obrazili -ič in čič, in sicer na podlagi glasovno in časovno utemeljene razvrstitve teh dveh priponskih obrazil; iz samostalnikov ž. spola s priponskim obrazilom -ica; iz samostalnikov sr. spola enakozložne sklanjatve (se/o seta) s priponskim obrazilom -ce (čustveno nevtralne manjšalnice) in s priponskim obrazilom -ašce, -ance (čustveno zaznamovane), iz samostalnikov neenakozložne sklanjatve {tele teleta) pa s priponskima obraziloma -ešce, -ence (v glavnem čustveno zaznamovane). — Torej samo -ašce : : -ance in -ešce : -ence nimajo jasne razvrstitve, vsa štiri priponska obrazila pa so slabo plodna. \ UDK 808.63-316.32 : 805.99 Anton Grad Filozofska fakulteta. Ljubljana NEKAJ PRIPOMB K LANGOBARDSKIM SPOMINOM PRI SLOVENCIH Avtor obravnava 16 slovenskih besed, za katere se domneva langobardski izvor; po njegovem mnenju moremo tak izvor sprejeti le za besede barufa, brajda, caf. garbast in ga nt aid (kastah!). Sixteen Slovene words, supposed to be of Langobardic origin, are discussed by the author; in his opinion only for five of them, i.e. barufa, brajda. caf. gar-bast and gastald, this origin can be accepted. 0 germanskem plemenu Langobardov, njihovi prvotni domovini, njihovem preseljevanju ter o njihovi naselitvi leta 568 v severni Italiji, med drugim tudi v severnovzhodnem delu italijanske nižine, tako imenovani lurlanski vojvodini (s političnim središčem Forum lulii, preimenovanem v langobardski dobi v Cioitas Austriae, furlansko Cioidal(e), Cioidad, slovensko Čedad), ter o njihovih spominih pri Slovencih je napisal daljšo razpravo J. Kelemina1; v njej obravnava najprej nekatera imena s slovenskega ozemlja, omenjena v Ravenatovem delu Cosmographie (iz okoli leta 734), za tolminski predel pa zlasti imena, zabeležena v starih nemških zapisih; dalje govori avtor o kulturnih vplivih Langobardov na Slovence, npr. o arijanstvu, državni veri langobardske države, o langobard-skem pravu in njegovi terminologiji — Langobardi so v Italiji namesto rimskega prava uvedli germanski fevdalni red —, ki smo jo posredno prek Italijanov in Furlanov nekaj prevzeli tudi Slovenci in primorski Hrvati, ter seveda tudi o langobardskih izposojenkah apelativih v slovenščini; tudi le-te smo, kot je ugotovil že Kelemina, Slovenci dobili ne neposredno od Langobardov, temveč od Romanov (Italijanov in Furlanov), dedičev langobardske kulturne in jezikovne zapuščine. Kelemina omenja, o.e., 190, da je bilo v italijanščino (in furlanščino) sprejetih nekaj nad 100 langobardskih besed; dejansko pa je treba računati s precej večjim številom, Gamillscheg,2 temeljit poznavalec lan- 1 J. Kelemina, Langobardski spomini pri Slovencih, Slavistična revija, IV (1951), 177-—196. — O langobardskih besedah v slovenščini in srbohrvaščini piše tudi P. Skok. Zum Balkanlatein IV. Zeitschrift für romanische Philologie, UV, «934). U2 sl. г E. Gamillscheg, Romania Germanica. II. str. 57 si.. Berlin 1913 (= RG). gobardskega jezika, jih ceni na nad 250. Kot že rečeno, so iz italijanščine ali furlanščine nekatere prišle tudi k nam, predvsem k zahodnim Slovencem; Kelemina navaja 19 langobardskih apelativov, vendar so nekateri od njih v rabi le pri Hrvatih ali Srbih. Gre — po Kelemini — za naslednje izposojenke: barufa, brajda, caf, cena, čuf, fant, fara, gaj, garbast, gruča, kastald, menda (srb.), zmorfjat (hrv.), rabačati (hrv.), škura, škomrda, štrlinkati, Dada in vodér. Langobardski izvor nekaterih teh besed pa se nam zdi sporen in ne bo odveč, če jim posvetimo nekoliko pozornosti. Nesporno je langobardskega izvora zahodnim slovenskim narečjem znana beseda barufa »prepir, zdraha, pretep«3 iz lang, bi-hroffjan, sorodno stvn. biroufan, srvn. beriifen »zmerjati, psovati itd.«; beseda je znana kot barufa ne samo v severni Italiji, temveč jo kot baruffa najdemo prav do južne Italije, na Siciliji in na Sardiniji. RG II, 132, REW,3 1116;4 iz beneško-tržaške oblike barufa, Boerio 66,5 ali starofurlanske barufa, novofurl. barufe, N. Pir., 41,6 je prišla tudi med Slovence7 ter Hrvate v Istri in Dalmaciji, hrv. barufa. Skok. o. c.. 54. 496, in Id., Etimološki rječnik srpskohrvatskog jezika, Zagreb, 1971. 114. Tudi slov. brajda »po zemljišču razpredene vinske trte« (Pleteršnik 1 49), »po ogrodju iz letev napeljana vinska trta« (SSK J I. 108, SP, 143), Sturm, o. c„ Vil 37, ter čakavsko brajda, Skok, o. c., 469, Et. rj„ 147, prihajata iz severnoitalijanske oblike braida, furl, braide, N. Pir. 71, s pomenom »campo, podere«, t. j. polje, posestvo, — v Kontovelju ima slov. brajda pomen »vsako leto obdelano zemljišče«, a v Zavijali braila pomen »vrsta ravninskih polj. njiv«8 —, iz lang, braida. REW3, 1266. RG II. 135; prvotni pomen langobnrdske besede »širina (prim. nem. breitl), ravno polje, ravnina« je ohranjen v številnih krajevnih imenih v severni Italiji (tudi kot apelativ v lomb. breda, brera), tako npr. Braida pri Vidmu (Udine), Braida pri Trstu, a pri nas Brajda pri Rovinju. Brajdica pri Ri-jeki (Skok, Et. rj., 197). Po Bertoniju, Italia Dialettale, 1926, 95, pa je 3 M. Pleteršnik, Slooensko-nemški slovar, Ljubljana 1894, ter Slovenski pravopis. Ljubljana 1962 (SP) besede barufa ne navajata, pač pa jo imata Glonar, Slovar slovenskega jezika. Ljubljana 1936, str. 7: barufa. barufar = pretepač, izzivač, ter novi Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), Ljubljana 1970, 1 103. 4 REW3 — W. Meyer-Lübke, Romanisches etymologisches Wörterbuch, 5. izdaja, Heidelberg 1935. 5 G. Boerio, Dizionario tlel dialetto veneziano, 3. izdaja, Venezia 1867. e II Nuovo Pirona, Vocabolario friulano, Udine 1955. 7 Gl. tudi Sturm, Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino (C JK/). VII 57. 8 Gl. M. Doria, Alla ricerca tli tracce (Ii friulanità nella toponomastica del Cargo triestino. Studi linguistici friulani, p. 237, Udine 1969. v srednjeveški latinščini — Du Cange navaja braida, bradia, bragida, barja, v pomenu »campus vel ager suburbanus« — beseda začela označevati tudi ograjen vinograd ali sadovnjak. Slov. caf »sodnijski sluga, birič«, Pleteršnik I, 73 — SP in SSKJ besede caf nimata — ter brv. caf »pandur, žbir«, Skok. Et. rj., 249, je prišel k nam iz furl, caf, beneško zafo, it. zaffo »čep«, a tudi »birič«; beseda temelji na lang, zapfo »Zapfen, Spund«, t. j. čep, veha, RG II, 173, REW3, 8565, ter se v obeh pomenih še danes rabi na Korziki, medtem ko v severni Italiji ter tudi v furl, zaf »birro«, t. j. birič, N. Pir., 1300. le v drugem, metaforičnem pomenu, nastalem zelo verjetno v govorici zlikovcev in v katerem jo srečamo tudi pri nas; za Cres navaja Skok. o. c. 144. tudi Pomen »močan, prebrisan človek«. Prati, 10589 ter DEI Y, 410410 pa zdi se nam, da z manjšo verjetnostjo — izvajata zaffo »birič« iz glagola zaffare »pigliar uno colla violenza«, tj. koga s silo prijeti, beneškega izvora (zabeležen v 13. stoletju), ki pa naj bi bil onomatopejska beseda; bolj verjetno je, da je glagol zaffare izpeljan iz zaffo < lang, zapfo. Malo verjetno pa je, da bi beseda cena v tolminskem izrazu dobre cene pomenila fiasse, tj. pleme, kot navaja Štrekelj11 in kar po njem povzema Kelemina, o.e., 190; beseda cena bi po Štrekljevem mnenju v tem primeru bila povezana z italijansko besedo zinna »Brust, Biest«, tj. prsi, kar Pa bi po Kelemini baziralo na lang, zinna. REW3 961 1. l ang, zinna, RG II, 174, s prvotnim pomenom nem. Zinne »zobčasti nadzidek«, it. merlo di muraglia — ta pomen je še razviden v današnji besedi zina »cornicione del tetto, tj. okrajek pri strehi, v Genovi, in zenne »sporgenza«, tj. štrlina, v Neaplju — je res. a to zaradi kontaminacije z it. zizza (ben., furl, cizza), sesek < lang, zizza, nem. Zizze, Brustwarze, 'J- sesek, prsna bradavica, dobila tudi pomen prsi, sesek, gl. RG II, 174. I oda v našem tolminskem primeru imamo mnogo verjetneje opravka s splošno slovansko besedo cena, nem. Preis, Wert, gl. Bernekcr 124; Skok. Et. rj., 263, za hrvaščino ne pozna pomena pleme, kar bi eventualno lahko pričakovali, če bi vsaj v zahodni Sloveniji beseda cena imela tudi Pomen, ki ji ga pripisujeta Štrekelj in Kelemina v navedenem tolminskem izrazu; le-ta je kvečjemu posnetek italijanske besedne zveze а buon prezzo, furl, a bon presi »dobre cene, poceni, cenen«; tudi Pleteršnik I, 78, Pozna za ceno le pomen Preis, Wert, navaja pa tudi izraz (o) dobro ceno kupiti, nem. »wohlfeil kaufen«, tj. poceni kupiti, pri Dalmatinu. Pomena cena = pleme tudi ne poznata ne SP ne SSKJ. 9 Л. Prati. Vocabolario etimologico italiano, Torino 1951. 0 DEI s= C. Hattisti, G. Alessio, Dizionario etimologico italiano, Firenze 1950. Gl. Letopis Matice Slovenske, 1892, str. 8: cena. e, s. f., pleme, Raçe : dobre c«ne non guter Raçe (Tolminsko). Slov. čuf, notr. caf, čop, Pleteršnik I 116 (ki po Erjavcu navaja tudi čufa = ime ovce, ki ima na glavi čop dlake), Sturm, o.e., VII 37, Kelemina, o.e., 190 (ki obenem omenja tudi vzdevek čuf ar za Postojnčane, a Glonar, 37, za Cerkničane: čuf ar = mož, ki nosi lase spletene v kito, čop, kot je bila nekdaj, do francoske revolucije, splošna navada, a so se te mode Cerkničani, Postojnčani nadalje držali), je prišel k nain najverjetneje od Furlanov, furl, ciùf, zuf, N. Pir., 1323, v beneškem dialektu zufo (z nezvenečim z), Boerio, 824, ital. ciuffo (prim, še romunsko ciuf, alb. çufkë), vse s pomenom »ciocca di capelli sulla fronte o nella nuca, tj. čop las na čelu ali na tilniku«. Izvor besede pa bo manj verjetno treba iskati v nekem lang, zuppfo, kot misli Kelemina, opirajoč se na REW3, 9632a, kajti Gamillscheg take oblike ne pozna; Schuchardt, Zrph. 31,1, se ogreva za onomatopejski izvor ter se mu — nekoliko oklevajoče — pridružujeta tudi DEI 11, 969, ter Prati, 288 (»voce espressiva«, ekspresivna beseda). Ni izključeno, da gre prej za nemško izposojenko (kar je do-mneval že Muratori za it. ciuffo) < srvn., nvn. Zopf, čop las, saj je znano, da je precej besed prišlo npr. v furlanščino iz stare, srednje in nove visoke nemščine, kot npr. brut < stvn. brute, snaha, crot soldato a piedi), a tudi Gamillscheg sam domneva, da je lang. fanp(j)o vsaj v končnici podlegel vplivu lat. infante(m). Na podlagi zgoraj omenjenega bi bili mnenja, da bi se za izvor slovenske besede fant tehtnica prej nagnila v korist lat. infante(m) kot pa lang. fan]>(j)o. Medtem ko v svoji razpravi Slovenske pravne starine12 Kelemina trdi, da je naša beseda fara »Amtsbezirk des Pfarrers«, župnija, nemškega izvora, tj. nemško Pfarren — kot to navajajo tudi Pleteršnik I. 198, Pe-rušek, Archiv 34, 34, Bezlaj, Eseji o slovenskem jeziku, s. 54, Berneker 279 ter Skok, Et. rj. T, 306 —, kaže, da si je pozneje premislil, saj v svoji razpravi Langobardski spomini pri Slovencih 189s izvaja našo /aro iz lang, fara »rod« oziroma lomb. fara »zemljiško dobro«; do tega ga je verjetno pripeljalo Peruškovo razmišljanje in zaključek, I.e., da imamo v znani slovenski besedni zvezi »fant od fare« opravka ne z nemško besedo Pfarre, »župnija«, (tudi) »župna cerkev«, temveč z lang, besedo fara, rod, čemur se pridružuje tudi Bezlaj, /. c.14 12 Gl. Glasnik Muzejskega društva, XIV, 58. 1:1 Pfarre, iz srvn. pfarre, stvn. pfarra, je skrajšana oblika cerkvene latinske besede parrochia, i/, gršk. paroikia; Kluge. Etymologisches Wörterbuch, Berlin 1457, 54. misli, du je beseda prišla v nemščino iz Italije morda /. langobardskim posredovanjem, in to zaradi izvedenega premika p > pf že pred letom 600. 14 Iz Keleminovega naštevanja slovenskih krajevnih imen Fara (o.e., 189). ki jih izvaja i/ lang, fara »rod«, je razvidno, da ne misli na langobardski izvor slovenske besede fara samo v besedni zvezi »fant od fare*, kur edinole dopušča Bezlaj, /. c. ^ — Slavistična revija Lang, fara (sorodno s stvn. faran, nem. fahren »potovati«) je v svojem prvem pomenu »expeditio« dokumentirana za 6. stoletje (-»Al-boenus... cum omni populo suo in fara ltaliam occupaoit«); sčasoma so rodovi, ki so sestavljali migracijske skupine, privzeli naziv fara, kar beremo npr. v Edictum Rothari in v Historia Langobardorum Pavla Dijakona; ko so se pozneje preseljevanja umirila ter so se Langobardi stalno naselili na osvojenem ozemlju, je fara dobila pomen »sedes, naselbina. selišče«, često hkrati s celotnim teritorijem, ki je naselbini pripadal; na podlagi tega pomena so — kot bomo videli — nastali iz prvotnega apelativa fara številni toponimi Far(r)a\ manjši semantičen premik je apelativ fara »sedes, naselbina« doživel z novim pomenom »zemljiško dobro, posest(vo)«, danes ohranjenim v enem primeru verjetno v Lombardiji, a v drugem v Furlaniji. kjer v Barcis fara pomeni »piccolo podere, villaggio, famiglia immigrata«. tj. majhno posestvo, vas, priseljena družina. Z 9., če ne že z 8. stoletjem, se začno, kot že omenjeno, pojavljati prvi toponimi Far(r)a, včasih še z navedenim imenom rodu, npr. Fara Filiorum Petri, Fara Filiorum Guarnerii, itd.; primeri toponima Far(r)a so v Italiji zelo številni, in to ne samo v severni, temveč tudi v srednji in južni Italiji; tu so npr. dokumentirani precej pred imigracijami Slovanov in Albancev z Balkanskega polotoka v Apulijo in v Abruzze (15. stoletje) in torej niso ta ljudstva prinesla s seboj besede fara, temveč so alb. faire, novogrški fâra, romunski in bolgarski fara ali izposojenke iz Italije ali pa so jih balkanski narodi dobili neposredno od Langobardov v času njihovega bivanja v Panoniji.15 Tako bo tudi krajevno ime it. Farra, slov. Fara ob Soči. postojanka nekdanjega langobardskega limesa, dokumentirana že za leto 763 casas in Farra ter leta 963—967 Castrum quod ooeatur Farra, zanesljivo langobardskega izvora, čeprav ga smatra Štrekelj, Archiv XII, 474 si., za izposojenko iz slovenščine. Za ostale kraje na Slovenskem s tem imenom, ne samo za Sele pri Fari na Koroškem (pri Celovcu), za Faro pri Ravnah na Koroškem, Farsko oes (nem. Pfarrdorf) pri Pliberku, temveč (udi na bivšem Kranjskem. kjer jih ima Kelemina pravilno za ustanove oglejskega patriarha (med 10. in 13. stoletjem pa so oglejski patriarhi bili Nemci!) — fara hi po Kelemini iti pomenila »cerkveno posest« —, pa se nam nemško posredovanje, nemški izvor zdi mnogo verjetnejši; tako za ki'aje Fara pri 1S Gl. Fr. Sahati, Riflessi linguist ici délia dominazione longobarda nell'ltalia mediana e méridionale. Atti e Memorie deU'Aecademia Toscana di Scienze e Lottere La Colombaria, vol. 28, nuova serie 14. anno 1936—1964, Firenze 1964. 121 si. Postojni z župno cerkvijo že v srednjem леки, Fara pri Kopru s cerkvijo sv. Kancijana, Fara na Blokah s cerkvijo sv. Mihaela (v bližini imamo Nemško vas pri Novi vasi) ter nekoč znamenito božjo pot in prafaro »Pri treh farah« (= cerkvah) pri Metliki; te tri cerkve in samostan je v prvi polovici 12. stoletja sezidal nemški viteški red. Vsekakor je toponim Fara vedno vezan na (farno) cerkev in zato bi eventualno dopustili možnost, da bi za Faro pri Kostelu, kjer — če je res, kar pravi Kelemina, 1. c. — prvotno ni bilo cerkve (temveč je bila v Kostelu), lahko domnevali kot izvor langobardsko oziroma že furlansko besedo fara v pomenu »sedes, naselbina, posest(vo)«; to ime pa bi bili tja prinesli oglejski patriarhi (ki so imeli precejšnja posestva na spodnjem Kranjskem) oziroma furlanski priseljenci kolonisti v 13. stoletju (dejansko še danes tam žive družine s priimkom Furlan), o čemer pa, ker nisem zgodovinar, nisem podrobneje in dovolj poučen. Prav tako se nam zdi malo verjetno, da bi v citiranem slovenskem izrazu »fant od fare« beseda /ara imela langobardski pomen »rod« (torej bi po Perušku in Kelemini v tem izrazu bili kar dve langobardski besedi, gl. zgoraj pod fant!), temveč gre po našem mnenju za novejši, domači nastanek te besedne zveze, ki jo je Pleteršnik prevedel v nemščino z »ein tüchtiger, trefflicher Bursche«. Slovenski besedi gaj, hrv. gaj »mala šuma«, Skok. Et. rj. I. 544. ki pa jo imajo tudi vsi ostali slovanski jeziki razen bolgarščine, bi po našem mnenju težko našli, kot misli Kelemina, izvor v lang, gahagi, RG II, 65, 140 si., nem. Gehege, (vladarski) gozd, lat. gahagium v Edictum Rothari, gahaio, gaio »rezervatno, ograjeno zemljišče (gozd, pašnik)«. Lang, gahagi najdemo predvsem v krajevnih imenih tja do Abruzzev in še južneje, in sicer v variantah gaggio (-zzo, -zo, -jo), caggio (-jo) in cafaggio (-jo), od katerih se je prva uveljavila predvsem v severni Italiji: Gazzo, Gaggio, Gazzuolo, itd. Kot apelativ pa lang, gahagi živi še danes, in sicer samo v t rent. gač v pomenu gozd, REW3, 3636, sioil. gaiju, živa meja, grmičje, medtem ko ima v beneščini (gazo, Boerio 96) in v fur-lanščini (gasi, gâs, N. Pir, 37) le še prenesen pomen »prešiv«, ki se je verjetno kot izraz ženskega ročnega dela iz Benetk razširil predvsem proti zahodu. Pomena »gozd, gaj« torej ne poznata ne beneščina ne furlanščina, od koder bi beseda bila lahko prišla k Slovencem in Hrvatom. Nič manj ni verjetna Keleminova domneva, da bi se lang, gahagi iz langobardskih pravnih virov razširila kot gaj k vsem Slovanom; po Macheku, Skok, I.e., naj bi izhajali iz korena gai, možna pa je po Vas-inerju tudi zveza z glagolom gojiti, gajiti, prim, tudi Pleteršnik I, 206: Maj — kos pašnika, ki ga »gajijo« (Štajersko), cfr. tudi č. haj, hujiti. Zanesljiv pa je langobardski izvor slovenske narečne besede gârbast, Kelemina, o.e., 191 (Glonar, SP in SSKJ besede ne navajajo) »trpek«, a tudi »hrapav«, Štrekelj, Archiv XII, 457 < lang, harmi, -o REW3, 4064. RG II, 144, nem. Iierb, trpek. Za knjižno it. garbo, dokumentiran za 16. stoletje, govorita DEI III. 1763, in Prati, 473, o neznanem izvoru, češ da lang, harioi, -o nudi fonetske težave za it. garbo; beseda živi še danes zlasti v severovzhodni Italiji (od koder je prodrla v knjižno italijanščino), kjer jo zasledimo kot ivarbus, guarbus že v 12. stoletju; danes lomb. garp, ben. garbo, Boerio, 300, predvsem v pomenu »hrapav«, manj »trpek«, furl, garb, garp, trpek, hrapav, N. Pir., 369. Iz furlanskega garb ali ben.-tržaškega garbo smo s pripono -asi dobili našo besedo, kot jo po Erjavcu beleži Pleteršnik I, 207: garbast zid (Rihemberk). Tudi Skok, Et. rj. I, 552. izvaja hrv. garbač, grbač (16. stol.) iz it. garbo, kiseo, < < lang. harm. Za slov. gruča, »neurejena, strnjena skupina, (redko) gruda«, SSKJ I, 771. je treba s precejšnjo zanesljivostjo domnevati germanski izvor. Kelemina ga najde v lang. gruzza,-i, RG II, 144, REW3, 3897, »pšeno«, nem. Grütze, od koder naj bi bil prišel it. gruzzo, zabeležen v 14. stoletju s pomenom »mucchio di oggetti, di cose«, tj. kup predmetov, stvari, DEI III. 1878: na it. gruzzo pa bi temeljila naša gruča, kar bi zlasti semantično lepo ustrezalo. Ker Pleteršnik I. 258, navaja Notranjsko kot področje rabe naše besede — ter tudi opozarja na it. gruzzo —, bi tudi s te strani lahko sklepali na italijanski oziroma eventualno langobardski izvor. Moti le dejstvo, da ne v beneščini ne v furlanščini ne najdemo besede, ki bi glasovno ustrezala italijanskemu gruzzo, saj bi prav iz teh govorov beseda bila lahko prišla v slovenščino. Ze DEI. I.e., dopušča za it. gruzzo tudi možnost nemškega izvora, tj. iz stvn. gruzzi, srvn. grûz, »zrnje peska ali žita«, mod. nem. Grütze, »grobo mleto žitno zrnje, kaša«; Grütze pa je iste družine kot nem. Griess, »zrnata masa proda, peska, grušča« stvn. grioz (< ie. koren glireu- »zmleti, streti«), »pesek, prod, grobo mleta moka«, in kot švic. nem. Grüsch, nein. Grus, »grušec, prod, gramoz«, s čimer je, morda povezana tudi slovenska beseda grič, »drobno kamenje, peščeni plazi«, ki jo po Erjavcu beleži Pleteršnik I, 251, zu Modrejo. Tudi slov. griža, »peščen plaz«, ki jo Pleteršnik II, 252, po Streklju in Rutarju navaja za Kras in za Tolminsko, bo v sorodu z nem. Griess, in zato ne izključujemo možnosti, da smo tudi gručo dobili prej od Nemcev kot pa od Italijanov. O langobardskem izvoru stare slovenske narečne besede gast aid (ka-stâld) — SP, 245 »župan«, SSKJ I. »upravitelj gastaldije, tj. upravne enote zemljiške posesti v oglejskem patriarhatu«, rez. castal, It, »poljski čuvaj«, Kelemina, o.e., 191, Šturm, ČJKZ VI, 54, hrv. gèstod, gèstalad, »predstojnik vaške skupnosti« (okolica Dubrovnika), gaštalad, »funkcionar cerkvene skupnosti« (Split), Skok, o. c., 494, ne more biti nobenega dvoma. Lang, gastaldo, prvotno »upravnik kraljevih posestev, namestnik vojvode«, pozneje splošno »upravitelj, oskrbnik«, RG II. 142 si., REW3. 4681. je pogosto zabeležen od 8. stoletja naprej v lat. castaldus> it. ca-staldo (npr. pri Boccacciu v pomenu »fattore«. oskrbnik), DEI I. 797, Pia ti. 244. K nam je beseda prišla iz furl, gantait, giastàld, ciastkld, N. Pir., 141 (in to še pred 14. stoletjem, kot kaže ohranjeni začetni g ali k). Kot kaštalnik, »paznik na cerkvenih vinogradih, cerkveni ključar«, se je verjetno beseda zanesla tudi v Belo krajino, kjer so oglejski patriarhi imeli svoja posestva in svoje jkaštalde«. Slovenska narečna beseda škura (Pleteršnik, Glonar, SP je nimajo), ki jo po Štreklju navaja Kelemina, o.e., 191, »oknica«, hrv.-čak. v Istri škurnici, izvaja Kelemina po RG II, 158. iz lang. skur. sorodno s stvn. ikûr, »pokrit prostor, krov. zavetje«; langobardska beseda bi bila ostala v it. scuro, »oknica«, DEI V. 5451, Prati, 708, ben., ben.-trž. scuro, Boerio, 638. Pinguenti, Nuooo dizionario del dialetto triestino, 291, furl, skür, idem, N. Pir., 996. od koder je prišla v naša zahodna narečja. Vendar se za langobardski izvor izjavljata le Gamillscheg in Kelemina, medtem ko vsi ostali (Meyer-Lübke, Prati, Boerio, Palazzi, Olivieri, Tomaseo in dr.) vidijo izvor besede v lat. obscurus »temen«, — le DEI dopušča i prvo i drugo; zdi se nam pa. da starodalmatinski romanski ne'or (na Krku), oknica. ki bi ga težko smatrali za germanizem, prej govori za latinski kot za germanski izvor naše besede. Staroslovensko besedo skomorch »praestigiator«, glumač, s katero spravlja Kelemina, o.e., 191, v zvezo tudi narečno besedo škomrda »konj, koza, ki ga, jo jezdijo o pustu« (Pletešnik II. 632). oziroma »žival, ki jo vodijo o pustu, za pravo ljudje preoblečeni v živali« (Kelemina, I.e.). izvaja Kelemina, sklicujoč se na obliko seamera v Ed. Rothari, 5, iz langobardske besede scamaras »ljudje, ki vrše sramoten posel«; ta beseda pa po Grimmu, Deutsche Rechtsaltertümer, 635, pomeni »rop, roparji, lat, tatvina« — Grimm citira iz nekega starega teksta enačbo scamaros = = latrones —, pa tudi Du Gange (Graz, 1954), VI, 338, ima scamares, scamaratores »praedones«; Grimm omenja tudi langobardsko besedo malapauz, ivalapaoz (sie!) »oseba, ki si pred ropom ali tatvino popači obraz in preobleče, Ed. Rothari, 31. Semantičen premik iz tat, ropar > slepar > glumač (praestigiator) bi seveda bil mogoč, vendar pa je našo besedo skomorch težko smatrati za langobardsko izposojenko: Kelemi-nove langobardske besede ne poznata ne REW ne Gamillscheg, o njej tudi ni sledu npr. v italijanščini; morda je zanesljivejša stvn. oblika ac am ar j a »glumci«, ki jo citira Kelemina (Kluge je nima), a Miklošič, Etirn. slovar, 301, s. v. skomorchu navaja poleg stsl. skomrah »praestigiator« tudi p. skomoroch »Gaukler, Bärenführer«, tj. glumač, slepar, medvedar, r. skomoroch, idem, lit. skamarakas »Spielmann«, godec, 11111-zikant, kar vse bolj govori za to, da gre za staro besedo, znano zlasti tudi v vzhodnih slovanskih jezikih, kamor bi bila težko mogla priti iz lango-bardščine ter se prav tu ohraniti. Slovensko narečno besedo škomrda, s pomenom, ki ji ga dajeta Pleteršnik in Kelemina, bi morda lahko povezali z (narečnim) glagolom škomrdati »wackelnd gehen«, inajaje se hoditi (»pijanec škomrda«), gl. Pletei •snik ÏI, 632, ter mrdati »hin und her bewegen«, sem in tja premikati, z zadnjo oplatjo gibati (pri hoji), Pleteršnik I, 610. S Keleminovim narečnim glagolom štrlinkati »herumflattern, unbesonnen handeln«, letati sem in tja, nepremišljeno ravnati, je najbrž mišljen glagol štrlincati, naveden samo pri Pleteršniku II, 648, ki mu poleg gornjih pomenov dodaja še pomene »heruinschiessen (von der Maus), herumstreifen, vagabundieren« tj. švigati sem in tja (o miši), klatiti se, potepati se. Glede izvora misli Kelemina na lang, link, lev(i), a kot posredovalno obliko navaja tosk. stralinco, krivonog, vendar bi se s tako razlago težko strinjali. Obe besedi je Kelemina dobil v REW3, 5068, ki pa na prvem mestu za link navaja tudi možnost, da gre za frankovsko besedo, kar bo bolj verjetno, kot to dokazujeta staro francoski besedi beline, bellin, poševen. za kateri ne moremo misliti na langobardski izvor. Tudi Gamillscheg, ki besede link v svojem obširnem seznamu langobardskih besed nima, jo smatra za frankovsko, Gamillscheg, o.e., I, 227. Iz franc, bilenc so nastale italijanske oblike bilenco, sbilenco in stralinco (poleg stra-lanco, -anehi; stra- < lat. extra), kriv, ki'ivonog, ben. balengo, bedast; vsekakor bi težko besedo stralinco, ki je v mod. italijanščini v rabi, samo še v Pistoji, Prati, 135ie — ni je ne v beneščini ne v furlanščini — vezali v kakršnemkoli pogledu z našim glagolom štrlincati. Pomensko — deloma tudi glasovno — bi 11111 bil bližji srvn. sterzen »sich rascher bewegen. umherschweifen«, tj. hitreje se premikati, klatiti se, Lexer, M ittelhochdeutsches Tasclienmörterbuch 211 — morda s križanjem s srvn. nterl, »mlad oven«, kar bi eventualno razložilo pomen »nepremišljeno 1,1 Od številnih italijanskih slovarjev jo navaja (za Pistojo) samo P. Fan-fani, Vocabolario detla lingua italiana. Firenze 1863. ravnati« in tudi l v naši besedi —; za to govori tudi izposojenka iz nemščine, izvedenka iz glagola sterzen, namreč šterc berač (vzh. Štajerska), štercar postopač (Gorenjska), Pleteršnik II, 644, iz srvn. sterzer, bav.-avstr. Sterzer, tirol. Störzer »Miissiggänger, Landstreicher«, tj. postopač, potepuh.17 Za slov. oacla navaja Kelemina, l. c., nemški prevod »Zuggarn, Zug-netz«, tj. (večja) vlačilna mreža za ribolov, vlačnica. Toda Peleteršnik II, 747, ima za Dado pomen »die Lockspeise, der Köder«, tj. vaba (»vada je nataknjena na trnek«, Pleteršnik. I.e.). Tudi Glonar, 417, pravi, da je vada starejši izraz za Daba. Potemtakem slov. vada nima nobene zveze, kot misli Kelemina, s furl, uate, N. Pir., 1232, vrečasta mreža, severno it. guada, guâa, idem, kar res prihaja iz lang, mate, REW3. 9515, RG II, 169. vlačilna mreža. Za slov. vada pa smo mnenja, da spada k starejšemu slovenskemu glagolu vaditi, iz ie. korena ued- govoriti, za katerega navaja Bezlaj. Etyma Slovenica,18 tudi pomen »locken, ködern«, tj. vabiti. Slov. vodér, oselnik. Pleteršnik II, 780 (vzh. Štajerska), izvaja Kelemina iz it. fodero »nožnica«, a to iz lang, frank, fodr, REW3, 3405a; RG ima lc lang, fédéra > tosk. fédéra, tudi fodera, fodra »prevleka za blazino, podloga«, DEI III, 1674, navaja fodero, fodro (za 13. stoletje) v pomenu »guaina (della spada)«, tj. nožnica (za meč) ter besedo tudi izvaja iz lang, frank, fodr (> stfrc. fuerre, nožnica), kar je seveda sorodno s stvn. fuotar, starejše fotar, srvn. vuoter »nožnica, prevleka«, mod. nem. Futter »podloga«, Kluge, 227. Medtem ko za hrv. fûdra »podloga«, Skok, o.e., 496, Et. rj„ 535, ni pomislekov glede izvora iz it. fodera, fôdra < lang, fédéra, pa bi za slov. vodér težko pristali na izposoditev iz ben. fodro »nožnica«, Boerio, 276, ali furl, fodre »podloga, prevleka«, fodre de spade »nožnica za meč«, od koder bi bili kvečjemu lahko dobili našo besedo: preseneča substitucija v za f, zlasti pa naglas v slov. besedi. Na drugi strani smo tudi iz nemščine, kjer bi z oziroin na področje rabe naše besede vodér prej mogli iskati njen izvor, dobili iz zgoraj omenjene besede Futter < srvn. vuoter < stvn. fuotar, fotar, samo novejši germanizem futer s pomenom »podloga« in ni mogoče računati z nastankom vodér < srvn. vuoter, čemur se upira začetni v, intervokalični d in naglas v slovenski besedi. Tako bi našo besedo rajši smatrali za izpeljanko iz subst. voda, gl. Miklošič, Et. si, 393: stsl. vodên, > nsl. vodér, čemur poleg madž. vodér18 17 Gl. t» di H. Striedter-Temps, Deutsche Lehnwörter im Slovenischen, Berlin 1 <>63, str. 229. <» Madž. vodér pa bo le narečna beseda (< slov. vodér), kujti sicer je v madžarščini za oselnik v rabi beseda tokmâny. (Za to informacijo se zahvaljujem prof. Vilku Novuku.) Miklošič po nepotrebnem dodaja tudi it. fodero, kar je verjetno Kele-mino privedlo do sklepanja o langobardskem izvoru naše besede. Ni pa Miklošič navedel npr. srbske besede za oselnik. ki je prav tako oodijer, oôdir, gl. Karadzic, Srpski rječnik3, Beograd 1898, 71, kar bo prav tako izvedenka iz subst. Doda; le-ta je važen del oselnika in je torej po njej ponekod predmet dobil svoje ime. Če povzamemo, bi torej od 15 slovenskih besed, ki jih Kelemina izvaja iz langobardščine, tak izvor z vso zanesljivostjo prisodili le besedam barufa, hrajda, caf, garbast in kast al (gasi aid); naj tu samo omenimo, da bi le-tem dodali vsaj še slov. balkon < it. balcone, nem. Balkon < lang, balk(o) »tramovje«, REW3, 907, RG II, 130, morda še slov. barda »sekira«, Pleteršnik I, 12, SP, 120> (brez pripone -im). Kakor se ne rabi pri tej besedi določni člen v jezikih, ki spolnik imajo, npr. angl. God, nem. Gott, fr. Dieu itd., ker je krščanski Bog samo eden, torej individuuin kakor osebna imena, tako Boga tudi v stcsl. ni bilo treba posebej označevati kot individuuin še s pripono -im. Nasprotje gospodu je suženj. Znane so jezikovne posebnosti pri tej besedi. Za Rimljana je bil suženj instrumentum vocale, govoreče orodje, zato je imel zanj tudi izraze v nevtru: mancipium, seroitium; zanj in za Grka ni bil odrasla oseba: suženj je bil puer, pais. Grk zunj ni rabil vo-kativne oblike pai, ö pai, kakor jo je rabil za svojega otroka, ampak ga je klical z nom. ho pais, kakor da se nanj ne more obrniti direktno, ker ni individuuin. Tudi v stcsl. je pri besedi гаЬъ neka posebnost: nima in-dividualizirajočega sufiksa -im. ZUSAMMENFASSUNG ZUM SUFFIX -im Das individualisierende Suffix -in„ wird sinngemäß nur im Sg. verwendet. Im Slov. hat es sich nur im Namen des Hahnes petelin erhalten, vgl. got. liana, han-in-s usw. Umgekehrt war das Suffix nicht nötig beim Namen aksl. Gospod ь »Herrgott«, vgl. dt. Gott usw. ohne Artikel: der christliche eine Gott braucht nicht erst mit dem Artikel als Individuum bezeichnet zu werden. Wie es im Griech. und Lat. syntaktische Besonderheiten beim Namen für den Sklaven gibt, der nicht als vollwertiges Individuum angesehen wurde, so fällt auch beim aksl. rab-0 die Abwesenheit des Suffixes -тъ auf. UDK 808.48 : 808.63 : 808.61/.62 Janko Jurančič Filozofska fakulteta. Ljubljana O SLOVENSKEM IN SRBSKOHRVATSKEM AKCENTU Slovensko tonemsko naglaševanje je v konstantnem tesnem razmerju s srbo-hrvatskim, netonemsko pa je s srbonrvatskiin primerljivo le glede mesta naglasa. To razmerje Slovenci odkrivamo in natančneje določamo od druge polovice 19. stoletja. The tonemic accentuation in Slovene stands in a constant close relation to that in Serbo-Croatian, whereas the dinamic accentuation in Slovene is comparable to that in Serbo-Croatian only as regards the position of the stress. This relation has been found out and more closely defined by the Slovenes since the second half of the 19th century. Slovenski in srbskohrvatski (hrvatskosrbski) jezik sta svoj akcent podedovala iz praslovanščine, z manjšimi razločki po narečjih že v začetku. Tisočletni razvoj obeh jezikov v neenakih pogojih je karakteristične poteze slovenske in hrvatskosrbske akcentuacije čedalje bolj poudarjal in razlike večal. Keltski, ilirski in tračanski substrat ter germanski, romanski, madžarski, grški, vlaški in turški adstrat so odločilno vplivali na razvoj te akcentuacije. Naselitev Južnih Slovanov na meji med grško in latinsko kulturno heniisfero je usmerila razvoj v razgibano izdiferen-ciranost v političnem, družbenem, ekonomskem in kulturnem življenju in odločilno sodelovala v jezikovnem razvoju. Med prve akcentske inovacije štejemo izenačitev praslovanskega akuta s cirkumfleksom v srbskohrvat-skili govorih, ki so se pozneje izoblikovali v jedro štokavske narečne skupine. To je bil akcentski odmik od čakavščine, kajkavščine in slovenščine. V 15. stol. se je v osrednjih štokavskih govorih, na ozemlju Hercegovine, centralne in vzhodne Bosne ter zahodne Srbije, spočel štokavski akcentski premik. Oba dotedanja akcenta, dolgi in kratki s padajočo in-tonacijo, sta se pomaknila za en zlog proti začetku besede. Novo nagla-šcni zlog je bil akutiran: žena, гйки. Prvotni akcent s padajočo intona-cijo je ostal samo na prvih zlogih: mîsao, Upa, mêso, jesën, rndiš, m&ti, ôvce, ghvôr, sûhl, muka. Čukavščina ukcenta ni premaknila, ni skrajšala dolžin in ni odpravila intonacij. Njena akcentuacija predstavlja v glavnih potezah praslovansko akcentuacijo, kar je prvi opazil čakavec Antun Mažu ranic.1 1 Antun Mažuranič, O važnosti akcenta hrvatskega za historiju Slavja-nah, 1864. Danes je odnos med praslovanskim, čakavskim, štokavskim in ruskim akcentom takle: psi. čak. štok. rus. rijba riba riba rijba rQkç гпки rüku гйки žena žena žena žena rokâ rüka rûka rukâ Tako se torej ruske besede po mestu akcenta ujemajo s čakavskimi in štokavskimi, če so le-te cirkumflektirane. Čakavske in štokavske besede se ujemajo tudi v intonaciji. Besede pa, ki so v novoštokavskih govorili akutirane, imajo v čakavščini in ruščini akcent za en zlog dalje proti koncu besede, v čakavščini s padajočo intonacijo. v ruščini pa brez into-nacije. Nadalje vidimo iz gornjih primerov, da na prvem zlogu štokav-skili besed lahko stoji kateri koli akcent, na notranjih zlogih pa samo akutirani akcent: Istina, misliti, sünce, bfidim — lopata, hvaliti, gornjo-zemac, lakômstvo, Dalmatinac, izgovoriti. V štok. so dolgi samoglasniki ali v akcentu i ranem zlogu ali v zlogih za akcentom: ràditi, râdnïk, râd-nički, pbdätäkä, vokativ Dalmatinèe; — v čakavščini pa, ki je ohranila psi. stanje, je lahko dolgi zlog tudi v zlogu pred akcentom: гпкћ. V novo-štok. akcentuaciji so enozložnice seveda le cirkumflektirane: car, drug < < psi. саП', drug«, konj, konja, bûn, bana < psi. konjb konja, Ьапъ bani) ; v genitivni obliki imamo tu rastočo intonacijo, ker je akcent prešel na prvi zlog v okviru štokavskega premika. Štok. premik je še nedokončan proces. Začel se je v hercegovskem govoru v 15. stol., danes pa zajema periferijo novoštokavskih govorov. Intonacija skupaj s samoglasniško kvantiteto v srbohrvaščini loči pomen: dû ga »tabula, n. die Daube«, duga »iris, der Regenbogen«; grud »urbs, oppidum, die Stadt« — grad »grando, der Hagel«; gora »nions, der Berg« — gorä »komp. od zla«; küpiti »emere, kaufen«, kftpiti »colli gero. zusammenlesen« itd. Sedanji način zapisovanja akcenta s sainoglasniškimi kvalitetami se v slovenskem knjižnem jeziku polagoma udomačuje od začetka pismene tradicije2 in je organsko zrasel iz narave slovenskega jezika. Pri Hrenu je tako zapisovanje že dokaj utrjeno. V 2. polovici 18. stol. imamo tekste, kjer so akcentski znaki zelo redki, so pa že trije3. V začetku 19. stol. je 8 P rim. J. Dalmatin. Biblia, Novi testament, ponatis, Ljubljana 1969, list 43, 2. stran: téh mèrtvih ... hm ony ga né f nié Ii nifhter ve/, h v prüf hat i... itd. 3 Prim. Branja inu evangeliumi, na nedele, inu prasneke zlies čelu lej-tu... V' Lublani, skns Joan. Fridrika Egerja, stiskavzu Kraynske dushele, 1777; kjer koli v knjigi. akcentuiranje teksta prišlo v splošno navado.4 Prešeren je svoje Poezije dosledno izakcentuiral. Danes porabljamo te znake v vsakdanjem pisanju le. kadar gre za ločevalen pomen, npr. drobnica »necepljeno drevo in njegov sadež«, drobnica »ovce in koze«; gredo »3. os.mn. sed. č. od iti«, gredo »akuz. edn. od greda«, ali če želimo poudariti mesto akcenta v besedi: Justiniânus, in široko ali ozko izgovorjavo samoglasnika: grebsti, grclôba, lêglo, leča. Ko se je v začektu prejšnjega stoletja slovenska družba ovedela pomembne funkcije knjižnega jezika, so posamezniki začeli globlje razmišljati o pomenu akcenta. V. Vodnik je, kot znano, prvi opazil muzikalno naravo slovenskega akcenta. Slovničarji Jernej Kopitar. Franc Metelko. Peter Dajnko in Anton Murko že teoretično razpravljajo o akcentu.5 Kopitar je rabil ostrivec za poudarek na dolgem ozkem e ali o, krativec pa na kratkem ali dolgem širokem samoglasniku.6 Murko loči é in 6 kot dolgi ozki e in o ter é in ô kot dolgi široki e in o.7 S krativcem zaznamuje kratke samoglasnike.8 Tudi Dajnko porablja strešico, ostrivec in krativec, kjer se mu zdi potrebno.9 Metelku sta zadostovala ostrivec in krativec, kajti za široki e in o je imel posebne črke.10 4 Prim, teksl v delili: Tomaslia Kempzhâna Hoja sa Kristusam ... Janes Salokar... V' Lublâni 1820; — Lifti in Evangelji v' nedelje in prasnike zeliga léta... V' Ljubljani 1833; — Petere Mojsesove bukve, okraj Гћапе. Na fvetlo dal dr. Simon Klanzhnik ... V' Ljubljani 1840. — O rabi akcentskih znamenj izpričuje tekst citiranih del na kateri koli strani. 5 J. Kopitar. Grammatik... str. 152. 159. 208—212; — F. Metelko, Lehrgebäude..., str. 18 id.; — P. Dajnko, Lehrbuch... str. 7—8; — A. J. Murko, Theoretisch-practische Grammatik... str. 11. 0 Gl. Kopitar, o.e. str. 167: Wir schreiben also jè er ist, und jé er isst: fhè noch, shé schon; slièna das Weib, shén der Weiber usw. — Dergleichen auch otrok das Kind, otrok der Kinder; kdnj das Pferd, konj der Pferde; môlim ich betlie. môli bethe du (auch die Motten); nod im ich leite, vôdi leite du (auch dem Wasser) u. s. f. 7 Primeri: reč Sache, reçu Aente, smèrt Tod; тог Mann, nož Messer, gôr hinauf, о. c. str. 11. 8 Primeri: smèrt Tod; ä i û so dolgi, à i ù pa kratki samoglasniki, gl. I.e. " Primeri: 1. ti é i 6 й у sind gedehnt, d. i. lang, z. В. gliid der Hunger, méd Honig, lim die Mistel, door der Hof, vûk der Wolf, vyk die Lehre, wie im Deutschen: Aal, See, nie. Loos, Ruh (o.e. str. 7); 2. à è i à ù y sind geschärft, d.i. kurz. z. 11. bât der Knittel, mèd der Messing, nit der Faden, nôx das Messer, giič das Gespräch, krvli das Brot, wie im Deutschen: Macht. Recht, Licht. Lob, Mund. 3. à ê t ô û y sind mitteltönend, d. i. kürzer als die gedehnten, doch aber länger als die geschärften, und haben nur an solchen Sylben statt, die bald länger, und bald kürzer gesprochen werden, z. Ii. brùt. brata der Bruder, čep. čepu der Zapfen, vtič. vtiču der Vogel, krôp, krôpu heisses Wasser, gùc, gûèa da« Gespräch, slyh. slylin dus Gehör... (o.e. str. 8). 10 Z ostriveem je označeval dolge, s krativcem pa kratke samoglasnike: Gla-dak kot dôbovu skorja. S trebûham za krûham (o.e. str. 274). Zi ine lép, z nôtre slép (str. 276). Gad in,) pila (str. 281). Začetnik zapisovanja akcentov pri Srbih je Luka Milovanov,11 ki je prvi opazil, da so samoglasniki dolgi in kratki ter padajoče in rastoče intonirani. Predložil je tri akeentske znake: strešica nam kaže dolge samoglasnike s padajočo, ostrivec dolge samoglasnike z rastočo intonacijo, krativec pa kratke samoglasnike brez ozira na intonacijo. У kratkih zlogih intonacije še niso razločevali. Troakcentski sistem Luke Milovanovu je sprejel Vuk Karadžič za svoj slovar srbskega jezika.12 Pri drugi izdaji slovarja je sodeloval lingvistično izobraženi Duro Daničič. ki je ugotovil padajočo in rastočo intonacijo tudi v kratkih zlogih in dodal četrti akcentski znak, dvojni krativec za kratko padajoči akcent, enojni krativec, pa je ohranili za kratko rastoči poudarek.13 Vukova akcentuacija v slovarju je osnova za študij akcenta v štokav-ščini ter velik prispevek za študij slovanskega akcenta sploh. Prednost Vukovih zapisov akcenta je v tem, da je to delo opravil en sani človek, ki je imel izreden posluh za intonacije in ki se je pri tem oprl na eno samo narečje z določenim akcentskim sistemom, na govor v Tršiču ob Drini. S tem je bilo že v začetku izključeno kakršno koli mešanje akcent-skili sistemov iz različnih dialektov. Monolitnost v akcentskein sistemu je nato olajšala delo Duru Daničiču, ki je v svojih »člankih« podal pregledno podobo knjižnega akcenta, kakor se nam kaže v samostalnikih, pridevnikih in glagolih.14 Vukova in Daničiceva določila glede knjižnega akcenta so sprejeli tudi hrvatski lingvisti. T. Maretič, Fr. Ivekovič in I. Broz.15 Z dunajskim dogovorom 1850 dosežena idealna enotnost srbskega in hrvatskega knjižnega jezika na vukovskih jezikovnih načelih je bila že v začetku nepopolna zaradi tega, ker je pri srbskih avtorjih že domi-nirala ekavska izgovarjava starega jata (B. Radičevič in nato J. Jova-novič, D. Jakšič idr.), srbska moderna pa je nato v celoti uveljavila šu-madijsko-vojvodinsko narečje oz. njegov beograjski govor. Z drugačno usmeritvijo knjižnega jezika se je zrahljala tudi enotnost v akcentu knjižnega jezika. Poleg akcentskih dublet iz vzhodnih narečij, ki sta jih priznavala že Daničič in Maretič, npr. pletémo, čitarno, driiifio (lier- 11 Luka Georgiievič Milovanov, Opit k sličnorečnosti i slogomerju. Delo je napisano IKK), objavil pa ga je V. S. Karadžič 1855 v Pešti. 12 Srpski rječnik, istolkovan njemačkim i latinskim riječima. Skupio ga i na svijet i/.dao Vuk Stefanovič. U Beču 1818. " Primeri i/, izdaje 1852: kûc'u. pâmtiti, žena, rûka. 14 Članke je objavljal v Slavische Bibliothek od 1856 dalje, nato v Glasniku Društva srpske slovesnosti in v Radu; JAZU je posebej izdala: Akcenti u glagola. 1896: Akcenti u imenica i pridjeva, 1913. 15 T. Maretič, Gramatika i stilistika hrvatskoga ili srpskoga knjižcvnog jezika. Zagreb 1899; — I. Broz. Hrvatski pravopis. Zagreb 1892: — Rječnik hrvatskoga jezika. Skupili i obradili Dr. F. Ivekovič i Dr. I. Broz, U Zagrebu 1901. ceg. plètëmo, cltämo, držimo) — brojčči, držeči, hotééi, stoječi, želeči, budilči (herceg. brojêci, drzçci, koteči, stoječi, želeti, b ud uči) se polagoma uveljavljajo še druge akceniske dvojnice iz vzhodnih narečij, npr. v Ristič-Kangrgovem slovarju činovnik, rečnik, posétiti idr.,10 kar Ive-kovič-Brozov slovar akcentuira činovnik -îka, rjècnïk -ika, posjetiti. Poleg vukovskih akcentov и dogadâju, и govoru, и Osijèku, na kamènu itd. se danes uveljavlja akcent и dbgadäju, и gbvoru, и Osijeku, na kamenu. Prav tako poleg klasičnega gen. mn. m gradova, krajévâ ali gen. inn. ž oblasti zmaguje inovacija gradova, krajëvâ, <)blasti. Inovacije so se pokazale tudi v hercegovskem narečju, npr. mène, kod mene (vu-kovsko mène, kod mène), ki žive v zbornem jeziku ob klasičnih primerih. Gramatična literatura se je dolgo časa sprenevedala, dopuščajoč samo tiste akcente in tiste dublete, ki jih je predlagal Daničic in potrdil Ma-retič. Da bi se sprtičo vse večje socialne vloge, ki jo ima knjižni jezik v naši družbeni ureditvi, rešila tudi akcentološka problematika, se je uprava RTV Zagreb 1956 posvetovala z uglednimi domačimi lingvisti o vprašanju akcentske norme. Komisija je sklenila, da se naj ohrani vu-kovska akcentuacija, dovoljeni pa so tudi dubletni akcenti večjih dialektičnih območij ter akcentske inovacije, ki niso v nasprotju z načeli novoštokavskega akcentskega sistema.17 Nadaljnja posvetovanja so sledila v komisiji za skupni pravopis in v pripravljalnih posvetovanjih za slovar knjižnega jezika, ki naj bi izšel v redakciji obeh Matic.18 S tem je konzultacija o normi knjižnega akcenta zajela tudi vzhodno jezikovno območje.1' Končno naj še na kratko pojasnim, v kakšnem razmerju so s štokav-sko akcentsko normo izposojenke iz tujih jezikov in kakšno je načelno razmerje med štokavskim in slovenskim knjižnim akcentom. Najstarejše izposojenke, ki jih v štokavščini lahko akcentološko opazujemo, so besede iz cerkvene terminologije, izposojene iz grščine, latinščine in stare visoke nemščine, npr. štok. pùtir, jeoandèlje, oltar -ara, crkva, pôst < potérion, euangélion, lat. altiire, stvn. alt uri, gr. kijriakč, stvn. kirililia, stvn. fasta. Besede so pri nas rastoče intonirane, če je akcent v štokavščini premaknjen, padajoče pa, če je akcent štokavske besede na istem mestu kakor v originalni besedi. " Rečnik srpskohrvatskog i neinačkog jezika... I/.radili Dr. phil. Sveto-IIIi r Uistič i Jovan Kangrga, Beograd 1928. Ljudevit Jonke, Književni jezik u teoriji i praksi, Zagreb 1964, str. 40. 1 Kječnik hrvatskosrpskoga književnog jezika, I—11. Zagreb — Novi Sad 196? (lat.); — Rečnik srpskohrvatskoga književnog jezika, I—II, Novi Sad Zagreb 1967. Ill 1969. IV 1971 (cir.). 111 Prim. Lj. Jonke, Pravopisna komisija o akceniinia, Jezik 1957, VI 1. Turške izposojenke so razen redkih izjem vse rastoče intonirane in skoraj vse brez dolžin, čeprav dolgi samoglasniki v turščini niso redki in tudi odnos intonacije ter akcentskega mesta naših turcizmov do turških originalov ne ustreza vedno gornjemu pravilu o akcentuaciji što-kavskih izposojenk. Akcentsko in kvantitetno razmerje turškega in srbo-hrvatskega knjižnega jezika bo treba šele raziskati. Oksitonirane izposojenke iz zahodnoevropskih jezikov in besede iz znanstvenih terminologij so prilagodile svoj akcent štokavskim principom akcentuacije: štok. šofer, magnetofon, palatin, gen. šofčra, magnetofona, palatina —■ fr. chauffeur, n. Magnetophön, n. Palatin, lat. pala-tinus. Izposojenke z akcentom na osnovi (na prvem zlogu v besedi) pa so v štokavščini pogosto padajoče intonirane, ker se glede akcentskega mesta izposojenka in originalna beseda ujemata: štok. màjûr, liïkativ, sprinkler, vestem, vêterhanzl — madž. major (n. Meierhof), lat. locus, locations, angl. sprinkler, vestem, п. Wetterhahn itd Razmerje med slovenskim in štokavskim akcentom je do neke meje podobno razmerju med čakavskini in štokavskim akcentom, vendarle samo do neke meje, kajti tudi v slovenščini so nastali akcentski premiki, ki niso skupni ne s čakavščino ne s štokavščino. Prvi in najpogostnejši tip razmerja je ta, da je štok. akcent za en zlog bliže začetku besede: slov. loj>ata (lopata)20, ponos (ponds), kovač (kovač), pastir (pastir) — štok. lopata, ponos, kovač, pastir. To akcentsko razmerje je posledica štokavskega premika akcenta. V slov. tipu: zlato (zlato), meso (meso) — štok. zlûto, mêso itd. je razlika nastala zato, ker je slovenščina premaknila prvotni cirkumfleks na naslednji zlog. S tipom: slov. zvezda — štok. zvézda, zvijèzda sc oba jezika ujemata, ker je tudi slovenščina premaknila kratki akcent z zadnjega na predzadnji dolgi zlog. Štok. primarni akcent se vsaj glede akcentskega mesta, pogosto pa tudi intonacijsko in kvantitetno, ujema s slovenskim: štok.: brhdva, brUšno, crevlja, kamen, mati, mesec, sküta, škdla itd. , Poprej je bilo rečeno, da je Vuk St. Karadžič izgradil svoj akcentski sistem na govorici naselja Tršič v Podrinju. En avtor in en govor je Vu-kovi akcentuaciji zagotavljal enovitost in sistemskost, ki pa so jo kmalu potem začeli motiti vplivi narečnih akcentuacij in inovacije v hercegovskem narečju. Akcent slovenskega knjižnega jezika pa je kakor knjižni jezik sam sinteza različnih dialektičnih značilnosti. Slovensko jezikovno področje se načelno loči po tem, da imajo nekateri periferni dialekti V oklepajih je konvencionalna slovenska akcentuacije. ekspiratorni, centralni pa v glavnem še muzikalni akcent. Jezik z muzi-kalnim akcentom je karakterističen t ud i za Ljubljano, ki zaradi svoje po-litično-kulturne pomembnosti v slovenskem prostoru odločilno vpliva na knjižni jezik in njegovo akcentuacijo. Ta vpliv pa vendarle ni tako močan, da bi popolnoma izključil participacijo narečnih akcentuacij. Niso pa samo vzhodni, štajerski govori, ki motijo enotnost naglaše-vanja v slovenskem knjižnem jeziku. Enotnosti ni niti med gorenjskimi in dolenjskimi govori, da primorskih posebnosti v akcentu ne omenjam. Poskus Л. Breznika v 30-ih letih, d a bi akcent centralnih slovenskih govorov postal edina norma v knjižnem jeziku za celotno jezikovno območje, ni uspel. Do približno izenačenega akcenta v knjižnem jeziku je vsekakor še daleč, vendar pa ne predaleč, kajti moderna komunikacijska sredstva, kakor so tisk, gledališče, radio, televizija, šola, društveno in organizacijsko delo, novi način življenja in dela v tovarnah, delavnicah, zadrugah, gospodarskih organizacijah in uradih naglo izglajuje razločke tudi v akcentu, čeprav je akcent eden najbolj trdoživih elementov v jeziku. Vpliv Ljubljane kot gospodarskega, političnega in kulturnega središča slovenskega jezika je odločilen, moramo pa računati tudi z odporom paralelnih središč, ki se z naglo rastjo mesta oblikuje v Mariboru na vzhodu in v Kopru na zahodu. Ne moremo pa zamolčati niti vpliva štokavskega akcenta, ki se po javnih občilih prenaša v slovenščino, npr. demokracija, televizija za slov. demokracija, televizija itd. РЕЗЮМЕ Праславянское ударение пережило » словенском и сербохорватском языках за более чем тысячу лет самостоятельного развития довольно большую дифференциацию. Оба языка в части своих диалектов потеряли интонацию и количество, словенский язык толко в ударных слогах, а сербохорватский также и в заударных слогах. В части штокавских диалектов с передвижением ударения начиная с 15 столетия возникла восходящая интонация наряду с первичной нисходящей. Ударения штокавского литературного языка записиваются при помощи четырех знаков (двумя для нисходящей и двумя для восходящей интонации, на долгих и кратких слогах), впервые употребленных Вуком Ст. Караджичем в Сербском словаре (Српскн рјечник 1818 и 1852), а в наше время они являются общепризнаными в хорватском и сербском языкознании. В научной записи и словенский язык использует тонемичные знаки. Словенский и сербохорватский языки занимают своими акцентными системами особое место среди славянских язуков. 4 — SluvisUPiia revija UDK 808.63 — 5 "1584" : 655.566.5 Rudolf Kolarič Ljubljana OD KOD V BOHORIČEVI SLOVNICI »ARCTICAE HORULAE« 1548 POSEBNA PAGINACIJA V II. DELU (SINTAKSI IN PROZODIJI)? Bohoričeva slovnica Arcticae liorulae... ima dvojno paginacijo analogno Melanchtonovi slovnici, po kateri se je avtor tudi sicer zgledoval. Bohoric's grammar Arcticae liorulae... lias a double pagination, on the analogy of Mel a ncli ton's grammar which was also in other respects followed as an example. V Bohoričevem zborniku »Adam Bohorič, ARCTICAE HORULAE. Die erste Grammatik der slowenischen Sprache. Wittenberg 1584. II. Feil: Untersuchungen. München 1971«, sem na str. 29 v opombi spodaj rekel: I. del (De Orthographia + De Etymologie) ima paginacijo 1—178. II. del (De Syntaxi Latino-Carniolana + 1 stran in 6 vrstic De pro-sodia sev Accentu) pa ima novo paginacijo 1 66 + Index eorum, quae hoc libello continentur (str. 67—79). V indeksu (str. S 73) je Bohorič k »De SYNTAXI Latino-Carniolana« pripisal v oklepaju: (Hîc noua numeratio incipit, ab Etymologia separata.) V svoji razpravi »Die Sprache in Adam Bohoričs Arcticae liorulae« sem na str. 29 (pod * spodaj) izrazil tole mnenje: »Die Syntax muss Bohorič schon nach dem gedruckten 1. Teil, also in Wittenberg zur Zeit des Druckes der Dalmatinischen Bibel (1584) geschrieben haben«. Gl. še ibid. II. 73. To najbrž ne ho držalo. Bohorič je za revizijsko komisijo Dalmatinove Biblije že pred začetkom dela napisal svoje predloge, v glavnem pravopisne. Fran Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva..., Ljubljana 1929, str. 54, pravi, da je Bohorič med revizijo dobil nalogo, »naj spiše v pravem redu nekatere svoje opazke o latinsko-kranjskem pravopisu«, ki jim jih je takrat razlagal in jih niso zavrgli. Na str. 56 pa pravi Er. Kidrič: »Bo h o r i č je razširil poglavja o slovenskem pravopisu, ter dal pod naslovom »Arcticae liorulae«, tj. Zimske urice, natisniti v latinskem jeziku prvi teoretični kažipot za slovenske pisatelje, namreč prvo slovnico slovenskega jezika.« — Tako je Bohorič verjetno prišel v Wittenberg že s celotnim rokopisom, tudi z II. delom, s sintakso in prozodijo. Toda odkod potem nova paginacija v Sintaksi? У isti svoji razpravi o jeziku Bohoričeve slovnice (str. 81) sem zapisal dobesedno: »Man muss seine (Bohoričev o!) Grammatik vom Standpunkt des Grammatikenschreibens) der lateinischen, griechischen, deutschen usw. Sprachen) des 16. Jahrhunderts aus betrachten, die Bohorič zur Vorlage dienten.« Bohorič se v svoji slovnici (str. 79 »Pronomen«) sklicuje na Donata. V SBI. I, 49—52, F r. Kidrič omenja, da je Bohorič poslušal Me-lanehtona in da mu je bila kažipot Melanchtonova latinska slovnica, in pri tem z današnjega stanja slovenske slovnice precej negativno ocenjuje Bohoriča, češ da je slabo uporabljal njegovo slovnico. Zal pa Fr. Kidrič ni povedal, katero izdajo Melanchtonove latinske slovnice je Bohorič uporabljal. Izdajo Donatove latinske slovnice, ki jo Bohorič na gori navedenem mestu navaja, ima Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani iz 1. 1555 (signatura 11 D. 23690, v katalogu 23691. ker sta dve knjižici skupaj vezani). O M e 1 a n с h t o n o v i latinski slovnici pa piše M. H. J e 11 i n e g, Geschichte der neuhochdeutschen Grammatik. I. Heidelberg, С. Winter, 1913, str. 24: »Im protestantischen Deutschland gewann die grösste Verbreitung die Grammatik Philipp Melanchtons. Die Gramma-tica latina erscheint zuerst 1525 und enthält bloss Orthographia und Etymologia. 1526 kam die Syntaxis und Prosodia heraus. Schliesslich wurden die beiden Teile vereinigt ali je to storil sam Melanchton in koliko njegovih izdaj je izšlo do 1540, v Ljubljani nisem mogel dognati/. 1540 übernahm Jacob M i с y 11 u s, 1550 Joachim С a-m e r a r i u s, später wieder andere die Bearbeitung des bis ins 18. Jh. sehr oft aufgelegten Buchs...« Izdajo iz leta M. D. L. = 1550 ima ljubljanska univerzitetna knjižnica (signatura: 5801 II De). Ta izdaja v sintaksi in prozodiji nadaljuje paginacijo ortografije in etimologije, le izdaje Bohorič očitno ni uporabljal, pač pa katero Melanchtonovo«izdajo v dveh knjigah od 1525 do 1539. Z izdajo 1550 (in 1560) je pa Bohoričevo slovnico primerjal Fr. Kidrič in s tem na napačni osnovi nekoliko krivično sodil Bohoričevo slovnico. Kot Melanchtonov učenec si je Bohorič očitno nabavil in uporabil eno njegovih starejših osebnih izdaj. M. H. J e I 1 i n e g , ibid. I, 1913, navaja na str. 5 in drugod tudi razne nemške gramatike, npr. Laurentiuse Albertusa (1573), Johansena Meichssnerna (1541, 1545, 1550. 1556, 1562, 1563, 1567, 1575, 1588), Alberta Oelingerja (1573) in še druge, npr. Clajusovo slovnico (je ni v Ljubljani) in ANALOGIA. Hoc est declinandi et coniugandi formulae, in ludo Lip-sensi ad D. Thoman ... Nicolaus FABER excudebat, Anno M. D. XXIII. I a je v ljubljanski narodni in univerzitetni knjižnici. »Clajus (M. H. Jellineg, ibid, 74) sagt selbst, dass er seine Dar-stelung dem Lehrgang der lateinischen Grammatik angepasst habe. Me-lanchton ist auch für ihn das Vorbild.« Clajus se je v nemškem jeziku naslonil na Luthrovo Biblijo (M. H. Jellineg, ibid. 75). Z Dunaja sem si dal poslati strasburški ponatis iz 1. 1894 (Nach den älstem Druck von 1578) ter ga kratko primerjal z ljubljanskim primerkom Donatove latinske slovnice iz 1555 in z Bohoričevo slovnico. O slovnicah za grščino v 16. stoletju nisem doslej nikjer mogel dobiti nobenih podatkov. Glede na dejstvo, da v Ljubljani ni ne starejših izdaj Melanchtonove slovnice (pred 1550), ne strasburških in drugih nemških kritičnih izdaj (iz devetdesetih let prejšnjega stoletja) slovnic za učenje latinščine in nemščine v 16. stoletju (jih je preveč, da bi si mogel dati delati bodisi mikrofilme ali kseroksirane kopije vseh teh knjig), je pač jasno, da v Ljubljani ne bo mogoče končno rešiti, katero izdajo Melanchtona, Cla-jusa in drugih nemških slovnic je imel Bohorič za svoj vzor, ko je pisal svoje »Arcticae liorulae« (od 1581—1584). Morda ne bomo daleč od resnice, če rečemo, da je bila to izdaja Melanchtonove latinske slovnice (I. del 1525, II. del 1526 ali katera njegovih še osebnih izdaj pred 1540). Samo tako lahko razumemo novo paginacijo sintakse in prozodije v Bohoričevih »Arcticae liorulae« 1584. Moje dosedanje primerjave so pokazale, da vse prve gramatike 16. stol. (latinske, nemške, slovenska) gredo na Donatove formulacije posameznih definicij in da so razlike malenkostne. Kolikor sem mogel doslej razbrati, je bil Bohorič še najbolj samostojen in kritičen. Da bi bil imel pred seboj slovnico katerega slovanskega jezika (eksistirala je menda samo češka), je kaj malo verjetno. UDK 808.63-541.43-553-564 Rado Lenček Columbia University, New York O ZAZNA MO VANOSTI IN NE VTRALIZACI JI SLOVNIČNE KATEGORIJE SPOLA V SLOVENSKEM KNJIŽNEM JEZIKU Slovnični spoli slovenskega knjižnega jezika so glede na zaznamovanost v naslednjem razmerju: srednji je zaznamovan do moškega in ženskega, ženski pa do moškega. To spoznanje se uporablja pri interpretaciji ujemanja poved-kovega pridevnika s priredilo zloženim osebkom. Nekatere površinske homo-formme zveze so interpretirane kot globinsko nezaznamovane/zaznamovane oz. nevtralizirane. The grammatical genders of the Slovene literary language stand as regards markedness in the following relation: the neutral gender is marked in relation to the masculine and the feminine gender, and the feminine gender is marked in the relation to the masculine one. This insight is applied in the interpretation of the concord between the predicative adjective and the paratactically compound subject. Some surface homo-form structures are interpreted as deep-structure unmarked/marked resp. neutralized ones. 0 zaznamovanosti besednega gradiva je bil v slovenskem jezikoslovju govor le v zvezi s stilistiko. Koncept stilne zaznamovanosti in stilne nevtralnosti je sistematično obravnaval v predavanjih in v svoji slovnici Jože Toporišič,1 o problemu slovnične zaznamovanosti in slovnične nev-tralizacije, če izvzamemo tudi njegov kratek zapis o dualu s pripombo, da se ta vprašanja tičejo predvsem »bolj učene slovnice«,2 nasprotno, doslej še nihče ni podrobneje razpravljal. Sledeče vrstice, ki jih posvečam profesorju Antonu Bajen v želji, da bi nam kdaj pomagal pisati tudi tako, »bolj učeno« slovnico, naj prispevajo nekaj misli k problemu zaznamovanost i/nezazna ni ovanostis (markiranosti/nemarkiranosti) slovničnih kategorij v slovenskem knjižnem jeziku. V glavnem se bomo na tem mestu posvetili enemu samemu aspektu tega primera: problemu zaznamovanosti in nevtraiizacije slovnične kategorije spola, in to v zvezi s pravili slovenskega knjižnega jezika o uje- 1 Cf. Toporišič, J., Pripovedna dela F. S. Finžgarja. Ljubljana 1964. -Idem, »Nekaj strani i/, slovenske slovnice«, Jezikovni pogovori. II (Ljubljana 1967), 107—172. — Idem, Slovenski knjižni jezik, 1—4 (Maribor 1965—1970) (odslej: Toporišič, SKJ), na raznih mestih, na primer: SKJ 1, 157—159. 2 Cf. Jezik in sloostoo, XVI, Ljubljana 1970/71, 159—160: Problemi tipa Cigan/cigan in dvojine. 8 Domača terminologija še ni popolnoma ustaljena; prim. J. Paternost, Slovenian-English Glossary of Linguistic Terms (University Park, Pa.. 1966). manju povedka in povedkovega določila s priredno zloženim osebkom; drugih aspektov tega pojma se bomo na tem mestu dotaknili le toliko, kolikor nam lahko pomagajo razjasniti osnovne metodološke prijeme teorije.4 V slovnici se teorija zaznamovanosti naslanja na pojem korelativnih nizov slovničnih oblik. Po svojem slovničnem pomenu se oblike urejajo v sisteme slovničnih kategorij, mnogokrat privativnih nasprotij, v katerih se družita po dva niza form, ki se po slovničnem pomenu vzajemno izključujeta. Oba člena korelacijskega para nista enakovredna in nimata vsak svojega pozitivnega pomena. To razmerje asimetrično slovničnih kategorij je Roman Jakobson definiral tako-le: »Ena od dveh vzajemno nasprotnih slovničnih kategorij je 'zaznamovana', druga 'nezaznamova-na . Splošni pomen zaznamovane kategorije ugotavlja prisotnost neke (pozitivne ali negativne) lastnosti A; splošni pomen ustrezne nezaznamo-vane kategorije ne ugotavlja ničesar o prisotnosti lastnosti A. in se v glavnem, čeprav ne izključno, uporablja za oznako odsotnosti lastnosti A. Nezaznamovani člen je vedno negacija zaznamovanega člena, toda na ravni splošnega pomena je nasprotje obeh kontradikcij (kontradiktornih nasprotij) lahko interpretirati kot 'ugotovitev A-ja' proti 'odsotnost ugotovitve A-ja', dasi gre na ravni ožjih, nuklearnih pomenov za nasprotje "ugotovitev A-ja' proti 'ugotovitev ne-A-ja'.«5 Asimetričnost take vrste nam ponazorujejo leksikalni pari samostalnikov, ki označujejo ženski par moškemu imenu z različnimi priponskimi obrazili, tipa bralec — bralka, berač — beračica.a Beseda bralec nam je oznaka za bitja moškega spola ali za oznako vsakega človeškega bitja, ki bere, torej tudi ženskega spola; oblika je torej sama po sebi nezazna-movana glede na slovnični spol; njen splošni pomen ne precizira spola, 4 Osnovna literatura o problemu: Trubeckoj, N. S., Die phonologische Systeme, TCLP. vol. 4, Praga 1931, 96—116. — Idem, Principes de Phonologie, Traduit par J. Cantineau. Paris 1949. 89—95. — Jakobson, R.. Zur Struktur des russischen Verbums, Charisteria Guilelmo Mathesio oblata, Praga 1952. 74—8t. — Idem. Shifters, Verbal Categories, and the Russian Verb. Russian Language Project, Department of Slavic Languages, Harvard Univ., 1957. — Ishčenko, A.. O grammatičeskom značenii, VJa. 1961, t, 28—43. — Idem, Binarnost', pri-vativnye oppozicii i grainmatičeskie značenija. VJa. 1965, 2, 59—56. — Green-berg, J. П.. Language Universels, Current Trends in Linguistics, 111. Theoretical Foundations (ed. Th. A. Sebeok). The Hague-Paris 1966, 61—112. — Chomsky, N.. Aspects of the Theory of Syntax, Cambridge, Mass., 1965. 97—102. — Rii-žička, R.. Die Begriffe 'merkmalhultig' und 'merkmallos' und ihre Verwendung in der generativen Transformationsgrammatik. Progress in Linguistics. A Collection of Papers, Selected and edited bv M. Bierwisch and K. E. Heidolph. The Hague 1970, 206—285. — Cf. tudi Ivič, M.. Pruvci u lingvistici, Ljubljana 1963, 94—98. 5 Cf..Jakobson, Shifters, Verbal Categories 5. " Cf. Toporišič, SKJ 2. 98. ampak nam navadno služi za oznako ne-ženskega spola.7 Nasprotno pa je paralelna ženska forma bralka eksplicitno zaznamovana po slovničnem spolu, ker ne more označevati ne-ženskili bitij, ali: zaznamovanost , и i 7 ožji pomen +/— bralka bralec . v . , . splosni pomen + o Tako imamo na ravni »ožjega«, nuklearnega pomena nasprotje ugotovitev spola' (bralka) proti 'ugotovitev ne-ženskega spola (bralec), na ravni »splošnega« pomena pa nasprotje 'ugotovitev spola' (bralka) proti 'odsotnost ugotovitve spola' (bralec). Po tej drugi razlagi si je mogoče nezazna-movanost besede bralec razlagati kot posebne vrste ničti znak slovnične kategorije spola, podobno kot se govori o nevtraliziranih nezaznamovanili fonoloških členih. V obliki bralec je spol v nekem smislu odsoten, izpraznjen. ničti. K temu pojmu se bomo še vrnili. V tričlenski kategoriji, kot je slovnični spol v slovenščini, se srednji loči od obeh predstavnikov naravnega spola subjektov, moškega in ženskega, in stoji v nasprotju z njima. Pri samostalnikih (spol jim je inhe-renten) njih nevtrum označuje odsotnost naravnega spola, medtem ko maskulinum in femininum specificirata naravni spol;6 nevtrum, ki izraža nespolnost, predstavlja zaznamovani, ne-nevtra pa nezaznamovani člen korelacije slovničnega spola. Na ravni binarne razčlenitve negativnega člena korelacije, se nenevtra delijo na nadaljnji dve korelativni vrsti: ena označuje feminina, druga nefeminina (maskulina), ali kot smo že videli, druga ne označuje naravnega spola. Na tej ravni so torej feminina zaznamovani, maskulina pa nezaznamovani člen korelacije slovničnega spola. Enako je v strukturi slovenskega pridevnika, katerega spol pa ni inherenten.9 7 Cf. Toporišič, Tovarišica ravnatelj in še kaj. JiS 1968. 1/3. e Slovenska slovnica primerno uči: »Tako se je razvil 'slovnični' spol in so samostalniki postali moškega, ženskega ali nobenega, tj. srednjega spola.« SS 19 68. 130. » Vlogo okolja za določitev vloge nezaznamovanega člena naj nam pojasnita naslednja primera. Ko pravimo: Slooenci so delavni in skromni, uporabljamo za osebek obliko m. sp. mn. Slovenci, dasi gre beseda o moških in žen-skali, torej v tem primeru semantično beseda Slovenci ne označuje izključno moškega spolu. V drugem kontekstu, npr. Slovenke so rade prešerne, Slovenci so delavni in skromni, pa osébek v istem stavku označuje izključno moški spol. To se pravi: Kudur je oblika, ki je formalno in kategorialno nezaznamovana za spol (Slovenci), kontrastiruna z obliko, ki je formalno in kategorialno zaznamovana za spol (Slovenke), je semantična interpretacija nezaznamovane oblike 'moški spol. ker je pač semantično nasprotna zaznamovanemu spolu, katerega pomen je vedno 'ženski spol'. Toda ko nezaznamovani spol ni v nasprotju z zaznamovanim, je semantična interpretacija nezaznamovanega spola lahko nevtralizirana. Ko smo tako opozorili na pojem zaznamovanosti v oblikoslovju, ga poskusimo upoštevati pri slovničnem ujemanju povedka z osebkom, ki, kot znano, v slovenščini zahteva, da se povedek sklada z osebkom v osebi, spolu, številu in sklonu. Nas tukaj zanima kategorija spola, kot se javlja v sestavnih delih povedkovega določila, kadar je ta izražen s pridevnikom ali deležnikom (odslej dalje: povedkoviin pridevnikom). Ko gre za ujemanje takega povedka s priredilo zloženim osebkom in samostalniki istega ali različnega spola, nudi gradivo jezika, katerega struktura pozna trojni spol. trojno število, in dozdevno neomejeno nasprotje spolov v vseh treh številih, kot je to v slovenščini, še posebno zanimiv primer interakcije pojmov oblikoslovne zaznamovanosti in nevtralizacije, ki utegnejo biti ilustrativni tudi za splošno jezikoslovje. 1. Slovnično ujemanje povedka z več prirednimi samostalniki osebka je v slovnici si. knj. jezika urejeno z naslednjimi pravili:10 (a) Stavek z dvema edninskima samostalnikoma v osebku zahteva povedek v dvojini (primeri 1—6, 17—24);11 če sta oba samost. ž. spola, je povedkov pridevnik v ž. spolu, drugače vedno v moškem. V stavku z dvema ali več prirednimi edninskimi samostalniki v osebku, ki si jih predstavljamo kot celoto, imamo ujemanje po smislu (primeri 28—29); ako so samostalniki kakega osebka različnega spola, se spol povedkovega pridevnika ravna po spolu najbližjega samostalnika osebka (primer 28). (b) Stavek z več ko dvema edn. samost. v osebku, ali z dvema samostalnikoma, od katerih je eden v dvojini ali množini, zahteva povedek 10 Cf. Bajec, A., R. Kolarič, M. Rupel, Slovenska slovnica, 1964, (Ljubljana 1968) (odslej: SS-1968), 510—511. — Toporišič, SKJ. 5. 1967. 187—189. — Breznik, Л.. Slovenska slovnica га srednje šole. 4. izd. (Celje 1954). 216—217. 11 Primeri, označeni s številkami (1)—(27) sledijo v tekstu. Primere (28) do (55), ki se ne tičejo neposredno našega problema, navajamo spodaj. Vsi primeri. razen (28) ill (29) — prvi je vzet i/ SS-1968, 310, drugi i/. SKJ ">. 187 — so prirejeni ad hoc nu osnovi možnih permutaeij. (28) Žalost in hrepeneli je je bilo razlito po oelem materinem licu. (29) Naš kmet. naš delavec, naš rokodelec in obrtnik, naš žebljar iz Krope, rudar iz Idrije in Trbovelj nam je ustvaril obilen besedni zaklad in fia št danes razumno upravlja in množi. (Zupančič) (50 u) Zvezki in knjige so se podražili. (30 b) Podražili so se zvezki in knjige. (51 a) Knjige in zvezki so se podražili. (31 b) Podražil H so se knjige in zvezki, & Podražili so se knjige in zvezki. (32 a) Svinčniki in peresu so se podražili. (52 b) Podražili so se svinčniki in peresa. (33 a) Peresa in svinčniki so se podražili. (55 b) Podražil A so se peresa in svinčniki, & Podražili so se peresa in svinčniki. (54a) Kopja in sulice so se lomilE, & Kopju in sulice so se lomilA. (54 b) Lomil A so se kopju in sulice. (55 a) Sulice in kopju so se lomil A. (35 b) LomilE so se sulice in kopju. v množini (primeri 7—16). Ce so vsi sani. ž. spola, ima povedkov pridevnik obliko ž. spola (primeri 1, 7, 16, 20, 24); drugače je povedkov pridevnik v moškem spolu. (c) Stavek z osebkom, ki ima dva ali več samostalnikov v množini, ima povedek v množini; za spol povedkovega pridevnika pa velja: če povedek sledi osebku, prisotnost enega samega samostalnika m. spola zahteva povedek m. spola (primeri 30a, 31 a, 32a. 33a); drugače — če stoji povedek pred osebkom ali če moškega spola ni med osebkovimi samostalniki — se spol povedkovega pridevnika navadno ravna po spolu najbližjega samostalnika osebka (primeri 30b, 31 b. 32b. 33b. 34a-b, ЗЗа-Ь). (č) Ce je med dvema ali več samostalniki osebka vštet govoreči, je povedek izražen s prvo osebo (primeri 17—20). če ogovorjeni brez govorečega, stoji povedek v drugi osebi (primeri 21—24); v obeh primerili ima povedkov pridevnik obliko ž. spola le tedaj, če so vsi samostalniki ž. spola (primera 20. 24). Pri teh pravilih, ki se v nekaterih podrobnostih ne njihovim sestav-Ijavcem ne avtorju teh vrstic še ne zdijo dokončno dognana,12 nam gre za razjasnitev splošno priznanega neskladja v skladenjskem obravnavanju spola med samostalniki osebka in povedkovim pridevnikom, ki bi ga mogli sintetizirati tako-le: če imamo v osebku več samostalnikov različnega spola, ima v povedkovem določilu vedno »moški spol prednost pred ženskim«.13 To se pravi: (a) Povedkov pridevnik je v ženskem spolu le tedaj, če so vsi samostalniki osebka ž. spola, (b) Prisotnost enega samega samostalnika m. spola v priredno zloženem osebku zahteva povedkov pridevnik m. spola; tako tudi, če med več edninskimi samostalniki osebka nobeden ni ni. spola, (c) Toda če med samostalniki osebka nobeden ni in. spola, prihaja do ujemanja »po atrakciji«: spol povedkovega pridevnika se ravna po spolu najbližjega osebkovega samostalnika. V naslednjih vrsticah nas bosta zanimala prva dva primera. 2. Kot je znano, ima pridevnik slovenskega knjižnega jezika (vključno glagolski pridevnik, deležnik, in tukaj prideta v poštev del. na -/ in na -n ali -t) v imenovalniku nedoločene oblike naslednjo formalno strukturo:14 12 Slovenska slovnica govori o »nedoslednosti« v vezanju osebkov s poved-kom (SS 1968. 311). Potrditve za tuke dozdevne nedoslednosti najdemo seveda tudi v slovničnih primerih, na primer: Knjige in peresu so se podražile (ibid.), ali: Groza in strah je prevzelu oso oas (SKJ. J, 187). 13 СГ. SS 1968. 511 (kurziv dodan). 14 SS 1968, 161. — Krultice, ki jih tukaj in dalje uporabljamo, so: do. = dvojina, ž = ženski spol. m = moški spol, s = srednji spol, ed. = ednina, mn. — množina. m. z. s. ed. -о -a -0,'e dv. -a -i -i inn. -i -e -a lako je vsaka oblika slovenskega pridevnika oblikovno označena s končnico. ki vsebuje informacijo o slovničnem spolu in številu. Pridevniški mor fem v im. izraža oba slovnična pojma hkrati, spol in število; npr. ničti eksponent -0 za m. ed.. -o za s. ed., -e za ž. mn. Tudi če nekateri morfemi formalno sovpadajo, npr. -a za ž. ed. z m. dv. in s. mn., ali -i za m. mn. z ž. in s. dv., je tako sovpadanje le dozdevno, kajti slovnične kategorije pridevniških oblik se aktivizirajo šele v skladenjskih zvezah, v katere so postavljene. Spol in število v pridevniku, prilastku ali povedkovem določilu, sta skladenjsko vezana s spolom in številom samostalnika, na katerega se pridevnik nanaša. Tako v stavkih: Žena (ž. ed.) je (ed.) dobrA (ž. ed.), Brata (111. dv.) sta (dv.) dobrA (111. dv.), Srca (s. mn.) so (mn.) dobrA (s. 11111.), sovpadanje oblik pridevnika dobrA ne nevtralizira nasprotja njih slovničnih pomenov, ki jih določata osebek in povedek v vsakem posamičnem stavku. Problem nastopi, ko imamo v stavku priredno zloženi osebek s samostalniki različnega spola; vzemimo za primer nasi, stavke z dvema ed-ninskima samostalnikoma v priredno zloženem osebku: (1) Tonček in Igor sta prizadeonA. (2) Marina in Marta sta prizadevni. (3) Tonček in Marina sta prizadeonA. (4) Tonček in to dekletce sta prizadeonA. (5) To dreoo in gnezdo na njem mi bosta ostal A n spominu. (6) Ta streha in gnezdo na njej mi bosta ostal.4 t) spominu. V stavkih (1) in (2) imata povedkova pridevnika obliko 111. oziroma ž. spola v skladu s spolom obeh samostalnikov istega spola v priredno zloženem osebku. Število v obliki pridevnikov kaže, da se pridevniška lastnost, o kateri gre beseda, pripisuje dvema samostafnikoma, spolna vrednost končnic pa, da se »prizadevnost« pripisuje nečemu, kar je slovnično samo 111. ali samo ž. spola. Obe obliki ustrezata splošnemu pravilu o ujemanju povedka z osebkom. V primerih (3), (4) in (5) sta povedkova pridevnika v obliki moškega spola, čeprav samostalniku v priredno zloženem osebku nista tega spola. Število sicer govori o dveh edninskili samostalnikih, toda spol pridevnikov se ne ujema s spolom priredno zloženega osebka. Čeprav ima v vseh teh primerih (od 3 do 6) pridevnik oblikoslovni morfem 111. spola, kot po- vedkov pridevnik vendar ne specificira kategorije spola subjektov, na katere se nanaša. Drugače rečeno: v stavkih z dvema samostalnikoma različnega (3 in 4) ali samo s. spola v ednini (5) je slovnični spol poved-kovega pridevnika nevtraliziran — in ni slučajno, da je ta nevtralizirana oblika enakovredna nezaznamovani obliki slovničnega spola. Vendar kakor je res, da ta oblika na zunaj nastopa s končnico m. sp. dvojine, funkcionalno ne predstavlja m. spola. Enako velja za stavke s tremi ali več prirejenimi samostalniki istega ali raznega spola in povedkom v množini: (7) Marina, Maria in Marjanca so prizadevnE. (8) Tonček, Igor in Jurček so prizadevni. (9) Tonček. Igor in Marina so prizadevni. (10) Tonček, Igor in to dekletce so prizadevni. (11) Tonček, Marina in to dekletce so prizadevni. (12) To okno. drevo in gnezdo v njem mi bodo ostali v spominu. (13) Ta streha, okno in gnezdo pod njim mi bodo ostali o spominu. (14) Igor in njegove sestre bodo prišli. (15) Marta in njegova brata bodo prišli. (16) Marta in njene sestre bodo prišlE. V vseh navedenih stavkih se osebek in povedek vedno ujemata v številu, v spolu pa ne. V primerih (9)—(11) in (13)—(13) ima povedkov pridevnik nevtralizirane oblike spola, ki so glede na spol seveda nezaznamovane. Oblika prizadevnE v primeru (7) je zaznamovana, oblika prizadevni v primeru (8) pa ni. medtem ko je oblika prizadevni v vseh ostalih primerih (9—11) glede na spol nevtralizirana. Podobno je s povedkovimi pridevniki v stavkih (12)—16): ostali v (12) je nezaznamovano, v (13) -nevtralizirano; prišlE v (16) je spolno zaznamovano, prišli v (14) in (15) nevtralizirano. Podobno vrsto nevtralizacije spola imamo tudi v primerih z več sub. sam. v stavku, kjer je ena samostalniška beseda izražena z osebnim zaimkom za prvo ali drugo osebo, ali pa ni izražena in je implicirana v gla-golski končnici: (17) Jaz (m.) in Tonček sva prizadevnA. (17 a) Midva s Tončkom sva prizadeva A. (17 h) S Tončkom sva prizadevnA. (18) Jaz (ž.) in Tonček sva prizadevnA. (18a) Midva s Tončkom sva prizadevnA. (18 h) S Tončkom sva prizadevnA. (19) Jaz (ni.) in Marina sva prizadevnA. (19a) Z Marino sva prizadevnA. (20) Jaz (ž.) in Marina sva prizadevni. (20 a) Med ve (midve) z Marino sva prizadevni. (20 h) Z Marino sva prizadevni. (21) Ti (ni.) in Tonček sta prizadevnA. (21 a) S Tončkom sta prizadevnA. (22) Ti (ž.) in Tonček sta prizadevnA. (22h) S Tončkom sta prizadevnA. (23) Ti (ni.) ill Marina sta prizadevnA. (22a) Z Marino sta prizadevnA. (24) Ti (ž.) in Marina sla prizadevni. (24a) Z Marino sta prizadevni. kot je znano, se osebni zaimki prve in druge osebe ločijo od ostalih besednih vrst prav po tem, da nimajo kategorije spola. V slovenščini to drži za ednino; v mn. in dv. je spol izražen neobvezno (glej dalje!). Sicer pa je spol osebnih zaimkov dan v govorni situaciji, z govorečim in ogo-vorjenim, na katerega se nanašajo, in ga je torej treba identificirati, predno je mogoče uporabiti pravilno obliko povedkovega določila. Torej: Jaz in Tonček sou prizadeonA (17—18), če je jaz m. ali ž. spola, vendar je prizadevnA enkrat nezaznamovan za spol (17). drugič pa nevtraliziran (18). Podobno: Jaz in Marina sva prizadevnA (19), če je jaz moškega spola (nevtralizirani spol), in Jaz in Marina sva prizadevni (20), če je jaz ženskega spola (zaznamovani spol). Enako je v alternativnih primerih, kjer osebni zaimek v priredno zloženem osebku ni izražen, ampak je dan z glagolsko končnico: S Tončkom sva prizadevnA (17b), Z Marino sva prizadevnA (19a), Z Marino sva prizadevni (20b). Prav tako je v alternativnih oblikah tipa Midva s Tončkom sva prizadevnA (17a), Medve (midve) z Marino sva prizadevni (20a). Kot rečeno, je v mn. in dv. osebnih zaimkov prve in druge osebe v slovenščini spol izražen le neobvezno: v mn. mi za m. in ž. spol. me samo za ž.; v dv. enako, vendar še podprto z obliko -dve, ki je zaznamovana za ž. spol: midva za mase. in fem., medve in midve za fem. Fakultativno nasprotje oblik medve, midve proti midva15 prinaša sicer dodatno ekspli-citnost spola, vendar kakor hitro zaznamovano obliko spola nadomestimo z obliko, ki je spolno nezaznamovana, smo v oblikoslovju osebnega zaimka premagali anomalijo umetno vzdrževanega sistema. Obravnavanje spola v povedkovem pridevniku se v teh primerih seveda ne loči od osnovnih primerov (17)—(20). Dokaj nenavadno se v slovenščini isti odnosi zaznamovanosti/ne-zaznamovanosti in nevtralizacije spola pridevniških oblik prenašajo tudi v druge stavčne člene. Na primer v stavkih: (25) Jože in Tone sla pomugalA drug drugEMU. (26) Majda in Reza sla pomagali drug A drugI. (27) Jože in Majda sla pomagal A drug drugEMU., , kjer drug drugEMU v poslednjem stavku ne more imeti iste semantične vrednosti kot v primeru (25). Jasno je, da pridevniška oblika nedoločnega zaimka drug drugEMU v prvem stavku pomeni spol in je nezaznamovana, v tretjem stavku pu označuje 'niti-moški-niti-ženski' spol in je torej spolno zopet nevtralizirana. 3. la ko dvojno vlogo povedkovega pridevnika m. spola dv. in mn., ko nastopa a) pri dveh ali več priredno zloženih edn. samostalnikih kakega 15 Cf. SS 1968, 172. osebka srednjega spola, b) pri dveh ali več priredno zloženih edn. samostalnikih v vsaki kombinaciji spolov in c) pri dveh ali več priredno zloženih množinskih samostalnikih, kadar je med samostalniki raznega spola zastopan moški spol. je lahko do neke mere objasniti s teorijo zaznamovanosti. Po tej teoriji je, kot smo videli, nezaznamovani člen vedno tisti, ki je v nekaterih okoljih v nasprotju z zaznamovanim členom, medtem ko v drugih okoljih predstavlja nevtraliziran položaj. V takem položaju rabljena moška oblika povedkovega pridevnika prevzema vlogo oblike za nekakšne vrste »mešani« spol. Ni namreč ne semantičnega ne inhe-rentnega logičnega razloga, ki bi pojasnil, zakaj bi v dv. in 11111. v primerih osebkov z dvema ali več samostalniki raznega spola moral imeti v povedku moški spol prednost pred ženskim in srednjim, kot učijo slovnice. V kolikor so pravila o taki rabi dosledna in če že gre pri tem za kako »prednost«, je ta prednost le posledica svojevrstnega izpraznjenja slovničnega spola v obliki moškega spola povedkovega pridevnika, ki jo je lahko deležen le nezaznamovani člen slovnične kategorije spola v ne-kontrastnih položajih. UDK 808.63-087-46 Tine Logar Filozofska fakulteta ,Ljubljana DIALEKTOLOŠKE ŠTUDIJE XVI USODA KRATKEGA A V GOVORU KRAJA DOBERDOB V ITALIJI V doberdobskem govoru je vsak kratki a prešel v e, razen v določenih položajih; e pa se govori tudi za slovenski э iz ъ> ь v prvotno kratkih zlogih; gre torej za razvoj e < a < э. Tak razvoj kratkega a kot v Doberdobu je poznan samo še iz zgornje Soške doline, kjer se tudi za kratki slovenski pol-glasnik govori e. S tem je dokazan beneškoslovenski substrat obsoškega narečja, identičnost v razvoju kratkega a v Doberdobu in zgornji Soški dolini pa je morebiti osnovana na delni priselitvi prebivalstva Doberdoba iz zgornje Soške doline. In the Doberdob speech every short a passed into e except for certain positions; and e is used also for the Slovene э derived from ъ, ь in originally short syllables: accordingly, the development is e < a < э. It is, beside the development attested in Doberdob, only in the upper Soča valley where the short Slovene semi-vowel is replaced by e that such a development of the short a is to be encountered. This proves the Venetian-Slovene substratum of the dialect spoken along the Soča, whereas the identity of the development of the short a in Doberdob and in the upper Soča valley is possibly to be accounted for by a partial migration of the population of t lie upper Soča valley to Doberdob. Doberdobski govor doslej še ni bil opisan. Vendar je toliko zanimiv, da bi zaslužil posebno monografijo, zlasti tudi zato. ker gre za govor na stičišču slovanskega in romanskega sveta južno od Gorice in severno od Tržiča (Monfalcone) v Italiji. Na tem mestu in za to priliko pa se bom dotaknil samo ene njegove posebnosti, namreč razvoja kratkega a. Kot je znano, je kratki a v slovenskem jeziku precej stabilen in proti redukciji odporen glas. Zato je doživel razmeroma malo sprememb, ki so navadno kotnbinatornega značaja, odvisne torej od sosednjih soglasnikov. Redki so taki slovenski govori, kjer se je kratki a spremenil ne glede in. soglasniško okolico. Mednje sodijo govori zgornje Soške doline, nekateri notranjski in prekmurski govori ter naš doberdobski govor. V doberdobskem govoru je vsak kratki a zastopan zev vseli nenagla-šenili in prvotno kratkih naglašenili zlogih. Edina izjema je tisti kratki a, ki je fleksijsko obrazilo: v imenovalniku ednine ženskih samostalnikov, pridevnikov, deležnikov in zaimkov (b'ra:da, čere'pi:na, 'me:yla, 'pi:ata, 'le:xka, le'ni:,mu, s'li:opa, coe'ti:ala, 'di:alela, le'yada, 'mu'.zla, u'zi:ala, 'muoja, 'то:ju) ; v rodilniku ednine moških in srednjih samostalnikov, v imenovalniku in tožilniku dvojine moških samostalnikov, pridevnikov, deležnikov na -n in -i ter zaimkov (b'ra:ta, 'kuoiia, 'si:na, je'mi:ana, »imena«, 5 Sluvi»tičnu revija kre'oi.asa »krvi«, pre'si:ata, te'li:aia, žre'bi:ata, 'duo:breya, s'li:apya, oe'-sno:kya, kno:ya, ta:keya, 'ti:aya, 4uo:iya); v 3. osebi ednine sedanjega časa nekaterih glagolov ('bu:ska »bliska se«, 'di:a1a, 'i:ma, 'ni:ma, 'pa:da) in tudi sicer vedno, kadar gre za obrazilo -a v odprtem zlogu. Poglejmo sedaj vse položaje, v katerih je v doberdobskem govoru ne-naglašeni in kratkonaglašeni a prešel v e: 1. a > e v legi pred naglasom: belen'ci:n, be'ra:ka »baraka«, ben'di:ara »bandero«, ce'oa:te »copati«, fe'ii:na »butara drv«, jep'ni:an »apnen«, kenti-.na »klet«, ке'ри-М »plašč«, kepi-.ala »kapela«, z les'mi: »z lasmi«, le'ti:ca »koruzni storž«, me'jmalka »bot. mačeha«, merye'ri:tka »marjetica«, me'ri:čka »pikapolonica«, mere-.nda »malica«, pes'ti:r, sleber'i:tke »sipek«, ške'li:r, ze'yu:azda, ze'nu:axtnçca. V nekaterih primerih je e < a sedaj naglašen. ker se je akcent pomaknil s končnega na predzadnji zlog: fe:clet »robec«, s'le:tka »sladka«, št're:mec »modroc«, ze-.čnit »začeti«. a pa je prešel v e že takrat, ko še ni bil naglašen. temveč je bil v pred-naglasni legi. Če je bil tak a v poziciji pred istozložnim it, ni prešel v e, ampak se je že prej asimiliral v o: brou'l'i:nc, mrou'l'i:šče. 2. V doberdobskem govoru je precej besed, v katerih je tudi nekdanji prednaglasni o zastopan z e. Y takih primerih gre za pojave disimilacij-skega prehoda o > a, ki pa je nato kot vsak prvotni prednaglasni a tudi prešel v e. Disimilacijski prehod o > a je torej starejši pojav kot prehod a > e: be4u:»n »gumb«, de'mu: »domov«, ~/le'buo:k »globok«, ke'du:mer »kumara«, ke'ku:aš, ke'mu:n »občina«, ке'1и:эпа »steber«, ketu'li:n »krilo«, krem pi:r, kle'bu:k, ne'cu:ai, ped'lu :ažena, pendi:al'k, pet'ku:ava »podkev«, ped'ya:na »podgana«, pe'na:va »rjuha«, pe'ru:aka, pes'ti :al'a, pet'pa:zdex, se'bu:ata, sne'ži:ate, sere'bu:atouna »srobot«. te'-pu:ala »topol«. « Kot je iz primerov, ki pa gotovo niso vsi, videti, je o > a za labiali, den-tali in velari (p, b; d, t, s, n; k, kl, gl). 3. Z e je zastopan tudi ponaglasni a v zaprtem zlogu: 'bo:yet, 'čmatest, 'yu:abest, 'ku:ščer, ko'loiuret, 'pu:amlçt, 'po:plet, ru:amer, 'šu:aster, ž'ni:der, 'žu:pen; nedol. 'di:alet, y'li:adet, ku'pa:oet, obre'za:oet, ob'ra:čet, pose'da:oet, sese'ka:oet, sri-.ačet, 'mi:ačet, »metati«; sedanjiki y'li:aden, 'ni:men, -eš, 'di:alen, -eš itd. Tudi obrazilo -am v orodniku ednine samostalnikov moškega in sred- njega spola ter v dajalniku množine vseli samostalnikov je prešlo preko -em v -en. Enako usoilo je doživelo tudi obrazilo -ал- v mestniku množine vseli samostalnikov in se zanj zato govori -ey_: pet 'čieden, ped 'ri:abren, z je'zi:ken, s kle'bu:ken, s k'l'u:čen, 'ku:alen, 'lu:ancen, 'nu:asen, ped'legten, sas'kuo:nen, s k'ru:xen. te'li:aten, tre'-bu:xen, z'u:xen; k'ru:oen, s'oi:nen, %nuo:yen, y'ru :aken, te'li:aten, uraden; k'ra:vex, 'ku.alex, 'ku:atlex, 'nu.ayex, 'ru.akex, 'ra.mnex, 'ре.тпех, 'ра.тех, 'pe:rstex, p'l'u:čex, 'ri:abrex, s'oi:nex, 'uo:knex, 'uradex, 'u:stex. 4. Enako je z e zastopan nenaglašeni a sredi besede: 'di-.alemo, -eie, -ejo. 'di:alela, 'i:memo, 'ni.memo, -ete, 'ši.oemo, -ete, -ejo, 'ši:oela, 'ža:yemo, -ete, 'ža:yela, 'ži:aynena. z i'li:cemç. 5. Če je bil ponaglasni a v poziciji pred istozložnim и ali i, je bil razvoj drugačen, ker sta v takem primeru nanj vplivala ta dva glasova v smislu asimilacije. Zato govore zanj v prvem primeru o, v drugem pa 'di-.alou, k'lie.poij, 'le:you, 'si:akou, 'ši:oou; 'di:ali, -ie\ 'ši:oi »šivaj«, 'si-.vite! 'ža:yi!, 'ža:yite! 6. Z e je zastopan v tem govoru tudi tisti a, ki je bil kratko naglašen: b're:t »brat«, d'e:t nedol. »dat«, 'fe:nt, y'le:s »glaž«, y're:x »grah«, ne:n, 'ne:s, 've:n, 'oe:n, 'spe:t »spat«, я'je.t »sejat«. 7. Še bolj kot prehod a > e pu je v tem govoru zanimivo zastopstvo slovenskega polglasnika iz psi. ъ, l> z e. Ker je znano, da je slovenski pol-glasnik pod kratkim naglasom in v nenaglašeni legi samo na Štajerskem in v Prekmurju prešel v e, je jasno, da gre pri doberdobskem e < a za sekundaren glas, ki se je razvil iz starejšega a < a, kar je značilnost slovenskih skrajnih zahodnih narečij. Nekaj gradiva naj to ponazori: 'bed »bet«, 'le:xt »komolec«, 'pe:s »pes«, 're:š »rž«, 'te:.sč, 'oe:s »ves«. 8. Z e je zastopan tudi tisti a, ki je bil sprva v položaju pred naglasom, pa je nato dialektično naglas prešel nanj: coe-.iou »cvetele, 'denies »danes«, 'der/.ja, 'le:xek, 'me:yla, pe:xnen, s'ke:din, /te:za, и 'oe:sç »v vasi«. u'ze:me. Predpostavljam torej tale razvoj besed : mag'la > mag'la > meg'la > 'me:glu. (). Tudi vokalični r je zastopan z er < ar < ar <£: 'če-.rtalo, čete.rtek, oc'oe:rou »ocvrl«, ode-.ron »odri«, 'pe.rsien, po-te-.rpe, s'me.rt, 'te.rpou »trpel«, 'te:rt »trde, 'že:rt »žrd«, 'oe:rx-Vendar sein poleg er zapisal večkrat tudi ar. Ne vem. ali gre za vpliv knjižnega jezika ali za kaj drugega. Moj informator je bila namreč učiteljica domačinka. 10. I udi ponaglasni a < Z, 6 je zastopan z e, pri čemer gre seveda za razvoj a~> a > e: 'a:den, ci:apec, 'denies, x'la.pec, 'ya:ber, 'vu :abec, y'ra.bee, 'ja:rem, 'ka:men, 'ku:azbec, 'pi-.atek, pendi:al'ek, p'uo:per, 'pu -.apek, 'ua:zek, 'ua:sen »osem«, 'ti:aden, 'oi:ater. 11. Z e je zastopan tudi slovenski a v prednaglasni legi: èere'pima, če'ri:ašna, če'ri:aoe, oe'si: »vasi«, oe'si:ex »vaseh«. 12. Razvoj a~> a> e ni poznan tam, kjer je a sledil palatalen konzo-nant (Г, n), ki je z asimilacijo preprečil nastanek a: ka:sil', k'ra:mpil', 'pa:rkil\ s'ke:din. 13. Prehoda a>e ne poznajo tudi nekatere verjetno mlajše izposojenke, zlasti s področja liturgije: ad'oi:ant, lampa'da:r, Ma'ri:je. Razvoj kratkega a v doberdobskem govoru ima svojo skoraj popolnoma enako paralelo v obsoškcm dialektu. Razlika med obema področjema je ena sama: medtem ko se v doberdobskem govoril tudi za voka-lični r vsaj delno govori tudi er poleg ar, pa tega v obsoškem dialektu ne poznajo. V vseh drugih pozicijah pa je tudi obsoški dialekt razvil e iz kratkega a (seveda z že zgoraj omenjeno omejitvijo tistega a, ki je flek-sijsko obrazilo). Identiteta med tem in onim področjem je tako presenetljiva. da človek nehote pomisli na skupen izvor tega pojava, ki si ga po mojem mnenju lahko razložimo samo na ta način, da gre pri Doberdobu za priselitev prebivalstva iz zgornje Soške doline. Seveda je to za sedaj le hipoteza, ki jo lahko potrdijo samo zgodovinarji, v neki meri pa morda tudi onomastična analiza, zlasti pa primerjava priimkov enega in drugega področja. Ob študiju doberdobskega govora se mi je pojasnilo še eno prej nerešeno vprašanje. Y zgornji Soški dolini se namreč za kratki naglašeni in prednaglasni a tudi govori e. Dokler nisem poznal stanja v doberdobskem govoril, si tega e « > e v kratkih zlogih. S tem pa je dokazano. da gre pri obsoškem dialektu res za nadaljnji razvoj beneško-slo-venskega dialektičnega substrata, ki sem ga suponiral že v eni prejšnjih razprav.* \ ponaglasni legi pa je v obsoškem dialektu a deloma doživel popolno redukcijo, če seveda ne gre preprosto za posplošitev osnove stranskih sklonov, kar je značilnost rovtarskih narečij, ki so na obsoški dialekt nedvomno vplivala. Za konec še nekaj gradiva za a > e, o > a > e in a> a > e v obsoškem dialektu (Log pod Mangrtom): * SR XIV (1963), 115. a >e (prednaglasni): uendié:ra, »bandera«, bredù:o »brado«, fecô:u, kezà:uc, kestrùm, le-sï:e, mecé:sn, merù:skl'e »ošpice«, nepi:xnen, penù:ola »koruzni storž«, peredà-.nu »stena«, pesù: »pasu«, peshe »pasovi«, petrù:on, presixa, setô:ul'e »satje«, upxeîdo. о > a > e (prednaglasni): bertr.uc »borovec«, demà: »doma«, demô:u, depudà:n, ylebôk, kle-bû:k. rnezédec, petôk, medeni:ca. a > e (ponaglasni): jâ:ï>len, kelà:uret, krâ:vex, kràivem, ne plû:cex, ne nô:yex, méAiner, rù:omer, nhemes »nimaš«, ne urâ:tex, tu rié:urex »v prsih«, ze kle-bû:kem, žni:der, sù:oster, iié:ynena, obrâ:cete. a > e (kratko naglašen): brét »brat«, yréx »greh«, moceréd, modrés, pos]>lét »podplat«, tém »tam«, mém »vam«, ném »nam«. э > a > e dež, derža, и derže, z dé:zem, mé.ylu, meyli:e »megle«, leyâite, pé-.xnu »pahnil«, рея »pes«, p'e: s и, peso, s pé:sem; mn. peune, pe:su, pé:sem, smeré:ka, stérza, mesï: »vasi«, mé:ne »zunaj«. uzé:mç »vzemi«. РЕЗЮМЕ В юворе села Добердоб в Италии краткое а перешло в е. Такое же развитие наблюдается и у краткого а, развившегося на словенском западе из словенского о < праслав. ъ, ь. Ио существу одинаковое развитие краткого а < а. ъ, ь засвидетельствовано и в говорах верхнею Посочья (сочскнй диалект). Автор придерживается мнения, что одинаковое развитие краткого а и э в обоих упомянутых районах может быть последствием переселения населения из верхнего Посочья в Добердоб на Карсте. В то же время этим доказан венецианско-словенский диалектный субстрат сочского диалекта, при чем развитие э> а (> е) является лишь одной из венецианско-словенских характеристик этою диалекта. UDK 808.63-312.1 : 633.88 Dušan Ludvik Filozofska fakulteta, Ljubljana O IMENIH ZDRAVILNIH RASTLIN Mnoge rastline se uporabljajo zlasti л7 ljudskem zdravilstvu. Zelo pogosti so primeri, ko s stališča sodobne jezikovne, zlasti knjižne norme ni jasen njihov pravi pomen in etimološki izvor. Večjemu številu poimenovanj ga je s primerno metodo raziskovanja vendarle mogoče najti. A number of plants is used predominantly in popular medicine. There are very frequent cases in which, from the point of view of the modern linguistic (particularly literary) norm, their true meaning and etymological origin is not clear. If employing a suitable method, however, a larger number of these designations can be explained. Brusnica — grante: Za novo prevzeto brusnica (В стеке г 90) »Vaccinium vitis idaea« ima slovenščina več poimenovanj. В e z 1 a j (SR XI, 1958. 176 ss.) našteva in deloma pojasnjuje: netečje, natičje, matik, matejk, omanjščevina, samonica (Mu ršec), kamčičeoje, močnica, rdeča borovnica, rdeča malinica, grante, grantni, grandeljni, granzelišče, grom-zelišče, gorenk. K temu dodajam še kopišnica (M i h e 1 č i č Fr., Zdravilne rastline, 1940, 47), rdeče črnice, tičje črnice, rdečica (Cigale, Nem.-slov. slovar s.v. Preiselbeere) in vulg. pràjzlpèr iz nemščine. В e z 1 a j ne razlaga kamčičeoje. V I' 1 e t e r š n i k u imamo pri besedah, ki se začenjajo s kamč-, vodilko kamene-, torej kdmenčičeoje. Poljsko se brusnica imenuje tudi kamioneezka (Cigale), kar je prevod iz nem. Steinbeere (C a m e г a r i u s, Hortus medicus iz 1. 1588). K menjavi vzglasnega ne- : та- (netečje : matik) prim, še netopir : : matopir, maiofir (P 1 e t e r š n i k). Če je v besedi močnica isti koren kakor v močvirje, potem gre za paralelo z nem. Moosbeere (Bavarsko), Bruchbeere (P r i t z e 1 & Jess e n). Brusnica raste tudi v močvirnatih krajih (Mihelčič I.e. 48). Beseda je znana okoli Kranjske gore in pri Framu (Ca f). lideča borovnica (T ti š e k 1872), rdeče črnice je prevod iz nemščine, prim, tudi poljsko czerroona borôroka iz nem. rote Heidelbeere (S с h w с n k f e 1 d, Stirpiuin et fosselium Silesiae catalogus iz 1. 1600). Ime je po barvi plodov = rdeče okrogle jagode. Sem sodi tudi rdeča malinica in rdečica, polj. czerroienica. Pri kopišnica gre pač za zamenjavo s kopinščnica »Rubus fruticosus« (kopirni). Nepojasnjene so variante iz grante. K e 1 e m i n a (Bajke 22,71) razlaga kor.-nem. grante kot »hudičeva, Krutova zel«. L e s s i a k u (Die dt. Mundart von Zarz, 1944. 124) je beseda »etimološko nejasna«. В e z 1 a j (1. с.) meni, da je »potrebno tipati še dalje v Alpe«. Za pravilno presojo izposojenke v slovenščini moramo najprej določiti areal in obliko besede v alpskem prostoru: Gran(n)beer (Tirolsko, Bavarsko). Grante (Koroško, Sorica), Granta (Pernegg), Granta (Kočevsko), Granten (Bavarsko, T irolsko, Koroško). L e s s i a k napačno meni. da je dalo grante v slovenski izgovorjavi -nd-. Obliki Grandi, Grandlbeer sta znani po vsej Avstriji (T r U b n e r, Dt. Wb. s. v. Preiselbeere), -nt- se je spremenil v -nd- z nastopom t. i. srednjebavarske lenizacije p, t, k (po 1. 1300) v pasu južno in severno od črte Dunaj—Donava—Isar (K ra n z-lii a y e r. Historische Lautgeographie des gesamtba irischen Dialekt-raunies, 1956. 94 ss.). H Grand(e)lbeer je asimilirana oblika Grangelbeer (Tirolsko) in variante Grankach, Grankerlböar (Bavarsko). Granken (izgov. grankng — Tirolsko, Koroško, Štajersko, Bavarsko); primerjaj P r i t z e 1 & Jessen. Pri Granbeer bi lahko mislili na srlat. grana = srvn. gran, grân »Scharlachfarbe«, vendar nam oblike z -nt- kažejo drugam. V ladinskih narečjih se imenujejo »scharlachrote Waldbeeren« granates, garnate, granate in granata (Grödner Tal; Alton. Ladinische Idiome 1879. 224; Trübner I.e.). Alton razlaga besedo iz grtlnum — gränatum »mit Körnern versehen«, Klug e10 in T r ii 1) n e r iz Granaten oz. granata »granat« — plodovi brusnic so res jasno rdeči, granatno rdeči. Bavarsko ime za brusnice je tudi Rauschbeere, ki se je križalo z romanskim imenom v Rauschgran(a)t (Kluge Ie-,8). Beseda grante je romanskega izvora, vendar smo jo prevzeli — to kaže areal (Koroško, Sorica, Gorenjsko, Kočevsko) in potrjujejo variante — iz avstrijsko nemških narečij. Primerjajmo: slovensko grante, grantni nem. Grante, Granten; slovensko grandeljni — nem. Grand(e)l. Iz leni-zirane oblike Grand- sta izpeljani slovenski hibridni obliki gramzelišče (Gorenjsko gramzelše = Pleteršnik; В e z 1 a j : granzelišče) in ljudsko etimološko gromzelišče, obe z naslonitvijo na »zelišče«. Beseda gorenk kaže na adj. gorenji, vendar pozna P I e t e r š n i k le gorénjec, gorénjka. Ce ne gre za zamenjavo z gornik »Arctostaphylos Uva ursi« (Bärentraube), bi lahko besedo razlagali kol popačenko iz bav. Granken (izgov. grankng). Verjetno pa le gre za zamenjavo imen na podlagi zunanje podobnosti ali za analogno izpeljanko iz osnove gora, gorenji, goren — torej *gorénjek. Brusnice rastejo, tako kakor gornik (Arctostaphylos), v hribovitih predelih; iz avtopsije poznam nahajališče na Veliki planini (Čemšenik 1206 m) in pri Planici. Gornik: Arctostaphylos ali Arbutus Uva ursi »Biirentraube« — gornik je brusnicam podoben grm (M i h el č i č). Oba grmiča imata jajčaste liste, jagode brusnic in gornika so si zelo podobne, približno enako velike in enako rdeče ali škrlatne, razlikujejo pa se po okusu, razvrstitvi in številu semenc. Ime gornik navaja Pleteršnik po Cafu (primerjaj tudi M i h e 1 č i č), zato bo najbrž mlado. Osnova imena je apelativ gôra, ime rastline je torej po njenem nahajališču: gornik raste po višinskih iglastih gozdovih, po skalovju in v gorovju celo do 2800 m visoko (M i-helčič). Pri Tamarju rastejo na istih mestih brusnice in gornik, zato je zamenjava rastline in imena zelo lahka. Tudi nemška terminologija navaja za gornik imena, ki pripadajo brusnici: Moosbeere, Steinbeere, Rausch grant en (P r i t z e 1 & Jessen). Bolj kot ime gornik je v domačem zdravilstvu znan ursi čaj, kar je skrajšano iz lekarniškega imena Folia JJvae ursi »listi medvedjega gro-zdičja« ( J u v a n 146). Strokovno ime rastline Arctostaphylos pomeni isto kakor Uva ursi = = »medvedov grozd«, nemško »Bärentraube« (H o 11 o n, Thesaurus phy-tologicus, Nürnberg 1695), kar je dobesedni prevod; češčina je ime ustrezno priredila = medoedice. Tudi Slovenci smo ime rastline dobesedno prevedli, vendar se ne da ugotoviti, po kateri predlogi — grški, latinski ali nemški = medvedji grozdič, medvedje grozdičje (M i h e 1 č i č ; manjka pri Pleteršnik u). Tujo predlogo smo tudi po svoje interpretirali. Cigale s. v. Biirentraube navaja medvedova hrušica, medvedovo uho. Tu gre spet za zamenjavo: pri Pleteršnik u je medvedova hrû-ščica, medvedove hruške (hrušice) drugo ime za glog »Crataegus oxy-acantha — Weißdornbeere«. Zamenjava je nastala pač zaradi barve plodov, ki so tudi rdeči in grozdnato razporejeni, vendar pa je primerjava zelo prisiljena. Ime medvedovo uho temelji najbrž na zunanji podobi: jajčasti listi gornika so morda malce podobni majhnim medvedjim ušesom. Ime jagodičica (M i h e 1 č i č) je po obliki plodov. Ime je verjetno mlado in individualno narejeno, naslonilo se je lahko na nemške strokovne (botanične, lekarniške) izraze iz osnove Beere »jagoda«: Mehlbeere, Moosbeere, Sandbeere, Steinbeere, Wolfsbeere ipd. (P ri t zel & Jessen) = Arctostaphylos. Kokovičnik: Rastline Arnica montana v antiki niso poznali. Vendar je Arnica zelo staro ljudsko zdravilo, čeprav so ga v znanstveni medicini začeli uporabljati šele v 18. stol. Srlat. Arinca, Arnica, srvn. arnich je prvič izpričana v 14. stol. Etimologija ni povsem utrjena, najbrž je ime popačeno iz srlat. ptarmicum »sredstvo za kihanje«, zato se nemško imenuje tudi Niesblum. Najbolj običajno — in najbrž tudi najstarejše slovensko ime je arnika (агџка), prevzeto iz srednjeveškega latinskega imena ali iz nemščine (Kluge18 s. v. Arnika). Brdnja (Cigale, Tušek), iz osnove brdo (prim, tudi brdnina »Bergheu«), je mogoče mlad prevod in slovenska prilagoditev ali naslonitev na latin, določilo montana »brdovska, gorska«. Tudi nemška imena za Arnica imajo določilo Berg- : Bergruohloerleih, Bergioegebreit (1793), Bergmurz; najbolj podobno naši brdnji je Schneeberger (P r i t z e 1 & Jessen). Arnika raste po planinskih svetlih gozdovih in pašnikih; ime brdnja je torej po kraju, koder raste. V to vrsto sodi tudi strokovni, najbrž mlad izraz gorski kokooičnik (Ju van). Cigale s.v. Arnica navaja le kokooičnik, tako tudi M i h e 1 č i č in Tušek. Pleteršnik ima po Medvedu kukovičnik, Caf pa kukovniščnik. Osnova imena je pač кок, кик »hrib« ali koküoa, kukava »gorski kamnit svet, samoten kraj, prepadni predel«, tj. tak hribovit teren, koder raste arnika. Ta pa uspeva vse do 2800 m (primerjaj švicarsko ime zanjo Schneeberger »*snežniščica«). Ime se gotovo ne naslanja na ime rastline kukavica »Orchis«, ker ni med obema prav nobene zunanje ali drugačne podobnosti. Določilo gorski (kokovičnik) je odveč. Hribovski primožek je podobna tvorba kakor gorski kokovičnik. torej po kraju nahajališča, vendar pa je tu določilo hribovski potrebno — primožek je ime več rastlin: Calendula officinalis, Buphthalmum salici-folium, Arnica montana, žlahtni primožki pa so neka vrtna cvetlica. C i-gale s.v. Arnica ima hribovski primoški, Mihelčič hribovski primožki, Pleteršnik po Medved u hribovski primožek, J u v a n pa samo primožek. Pleteršnik meni, da je to deminutiv k primož (primež) »držalo v sredini vrat« (ne pri kljuki). Vendar: številne rastline so dobile ime po času, ko cvetijo; Calendula in Arnica cvetita v juniju, ponekod že zelo zgodaj. V srednjem veku so 9. junija obhajali zelo priljubljeni god sv. Primoža in Felicijana. Ime primožek jc torej po sv. Primožu (Primus), po katerem se imenuje lepo število naših cerkev in zaselkov v hribovitih idr. krajih (Sv. Primož, Sv. Primaž, Sv. Primuž, Primožno, Primoževa gora). Analogno ime — po času cvetenja in po svetniku — jc snetega Antona roža in roža svetega Antona (Cigale. Tušek). Tudi sv. Anton Pado-oânski (njegov god je 13. junija) je bil nekoč pri nas zelo priljubljen svetnik poletja. Na Bavarskem, v Šleziji, Turingiji (Thüringen) in na Elsaškem, kjer arnika cveti malce pozneje, se rastlina imenuje po sv. Janezu Krstniku (24.6.) Johannisblume, Johanniskraut, Johannismurz (16. stol.), drugod Marienkraut, St. Luciuskraut, groß Lucankraut ipd., pač po lokalnem svetniku v času cvetenja arnike (junij do avgusta). Materinski когцп (Cigale s.v. Wohloerlei; manjka pri P 1 e t er-š n i k u) je dobesedni prevod po nemškem Muttermurz (G e s n e r 1541). Prevod je seveda napačen: srvn. murz pomeni »rastlina, zelišče«, Muttermurz torej materino zelišče (kot materina dušica). Ker je arnika veljala za »splošno« ali »najboljše« zdravilo (M i h e 1 č i č), so jo pač uporabljali pri bodočih materah in otročnicah. Ime Frauen Melkkraut (Fruen Melk-krut, 1747) pove. da so nekoč verjeli, da arnika pospešuje mlečnost doječih mater oz., da daje moč (Kraftiourz, Kraftrosen), prim, imena pri Pritzel & Jessen. Sončna roža (Cigale s. v. Arnica; manjka pri Plete ršniku) in sončica (E. Jose h, Die Flora von Kärnten, 1855 = Pleteršnik solnčica) ima paralelo v nemškem imenu uporabne botanike Sonnen-rvirbel »Arnica montana« (Bock. Kreuterbuch, 1530). Ime temelji na zunanji podobnosti: cvetni košek arnike je podoben rdečkastemu ali pomarančno rumenemu soncu z žarki. Imenu sončna roža (roža v pomenu »zdravilno zelišče« — primerjaj Pleteršnik s.v. roža) ustreza v nemščini Sonnenrose, vendar pa je po J o s с h u (= P 1 e t e r š n i k s. v. roža) Sonnenrose »Helianthus annuus« in »Tragopogon pratensis«). V isto vrsto kakor sončna roža, sončica sodi tudi zlatnica (M i-h e 1 č i č; manjka pri Pleteršnik u). Pri Tribuši na Tolminskem imenujejo arniko zlatenica (Erjavec, Iz popotne torbe = Pleteršnik) = po barvi cveta. Razne rumeno cvetoče rastline imenujemo zlatice ali zlatenice (poleg Arnica še Galium, Chelidonium, Ranunculus, Caltha palustris). Taka imena so domača, čeprav imajo nemške vzporednice (große) gelbe Johannisblume. Sternblume (Sterenblume), vse v pomenu Arnica montana. Cigale s. v. Arnica in po njem M i h e 1 č i č poznata za arniko ime črvloec. Pleteršnik ga tudi navaja, vendar v pomenu, ki ga ima v starejših slovenskih slovarjih = Bilsenkraut »Hyoscyamus« = bien. Tu gre najbrž spet za zamenjavo; nobeno nemško ime za arniko nima osnove Wurm »črv«. Če je to res ljudsko ime, potem se mora razlagati kot »zdravilo zoper čroa«, tj. gnojenje (primerjaj: črv na prstu = Fingerwurm = = Fingerentzündung; črvivi zobje = pilili zobje; zakožni črv = 1 lautwurm, Mitesser). V srednjem veku so verjeli, da povzročajo kožne bolezni, vnetja in gnilobo majhni organizmi — črvi. le-te so v ljudski medicini ponavadi »zagovarjali« (Jobov žegen, žegen zoper črva v zobeh itd.). Razredčena tinktura urnike zares zdravi odprte in gnojne rane ( J ti v a n, M i h e 1 č i č). Tako bi arnika = črvlvec dobila svoje ime po zdravilnem učinku rastline (celjenje gnojnih ran). Zajedavi črvi pa so trije: beli. črni in rdeči (Mayster A 1 b r a n t, Medicinalia equorum, fol. 100 — I. kolona = rokopis 14. stol. = Maribor. Škofijska knjižnica). Stara, danes večinoma pozabljena slovenska beseda za pojem »rdeč« je s križanjem stslov. *č6rm6nZ in *č6rol'enZ nastala oblika *črmnen, disimilirano črm-I jèn, črmnel, črnel, črn jet, črlen, črljen (Pleteršnik s. v. in В e z 1 a j , Slovenska vodna imena, I., Ljubljana 1956, s. Črnelo). Te besede so osnove raznih imen za rastline: črljenec, črljenka, črmelika, črmnelec, črmnelka, črnelec, črnelka, čroenec, čroenka. Mogoče bi bilo. da bi disimilirana oblika *črneoec zaradi zastarelosti, nerazumljivosti in z naslonitvijo na ime povzročilca kožnih vnetij črva, zoper katerega so arniko = *črne-oec uporabljali, po ljudski etimologiji dobila ime črvivec. Ime *črneoec (in njegove disimilacijske variante) bi potem pomenilo »rastlina zoper črm«, tj. »rdeče vnetje, tur«, ki ga povzroča »rdeči črv« (primerjaj Feuer-blume »Arnica«) > črolvec. Morâoka (B r e k e r f e 1 d, M i h e 1 č i č), po Erjavcu muraoka »Arnica«, ima ime mogoče po kraju, koder rase. Izpeljano je iz osnove ali mura »kršje. grušec«, ital. mora, kor.-nemško murre, ali pa тигГюа »trata, mehka trava« (Kras, Tolmin, Kranjska gora — torej verjetno tudi »gorski travnik«); muraoa (Beneška Slovenija) je tudi rastlina Trago-pogon pratensis »Wiesenbocksbart« kozja brada, ki ima rumene in rdečkaste cvete; ti so malce podobni cvetovom arnike. Potemtakem bi moraoka, muraoka bil deminutiv, prenos imena na arniko pa bi bil raz-ložljiv na podlagi zunanje podobnosti. Lisičjak: Lycopodium elevatum (in druge vrste L. alpinum, L. com-plnnatmn itd.) — »Bärlapp«, je zimzelena rastlina iglastih gozdov, osojnih hribčkov in pašnikov. Ima do 1 meter dolgo, okroglo, po zemlji se plazeče steblo, iz njega poganjajo kvišku vejice, na gosto obraščene s ši-lastinii. kratkimi lističi. Nekatere od njih se podaljšajo v dva 3 do 6 cm dolga betičasta klasa. Odganjki in klasi spominjajo na dlakas'te tačice nekaterih živali, zato je preprosta ljudska fantazija to rastlino krstila z imeni gozdnih in drugih živali. Strokovno ime Lycopodium pomeni »volčja tačica«, podobno Hiirlapp (Lappen = poganjek, figurativno, »no-žica, tačka«), Krähenfuß, Krollenfuß, Löroenfuß, Wolfsklauen (Klaue = = parkelj, taca), Wolfsranke1 (Ranke = poganjek, vitica, figurativno 1 Nemška imena sem prevzel iz G. P r i t z e 1 & C. Jessen, Die deutschen Volksnamen der Pflanzen, Hannover 1782, 225 ss.; kar je v oklepajih, prevod in razlago sem dodal sam. »tačka«), Y podobnem fantazijskem krogu je nastalo slovensko ime lisičjak, ki ima več ljudskih variant: lesičjak, lesičjek, lesičje, lesičnik (Cigale s. v. Bärlappen, Drudenfuß, Ofenmisch), lisičje, lisîcnik (P 1 e-teršnik). Dvojne oblike lesičjak : lisičjak, lesičje : lisičje itd. ne presenečajo, ker ima slovenščina poleg običajne oblike lisica še njeno narečno varianto lesica (Pleteršnik. slovenske narodne pesmi; primerjaj hišno lime v Braslovčah pr Lesjâk). Slovenskemu imenu je botrovala predstava, ki je v betičastih klasih videla podobnost z lisičjim repom. Pri poimenovanju je bil pač prisoten tudi ljudski emblem za lisico = gospodinja, kuharica, ki ometa peč: Lesica pa bo deklica; ona 'e leliko deklica, lepi dugi repek ma, leliko kumen pometla.2 Ta fantazijska predstava se je križala še s kmečko stvarno vsakdanjostjo: iz lisičjaka so povezovali omela za ometanje ostankov pepela v krušni peči. Tako se je ime rastline preneslo na predmet njene uporabe. Pri J a r n i k u in C i g a 1 e t u pomeni lisičjak, pri Miklošiču in C i-galetu pa lisičje »omelo«, napravljeno iz te rastline (primerjaj Cigale s.v. Ofenmisch »omelo, lesičje, lesičjek za peč«). Uporabljanje omela iz lisičjaka je znano tudi iz Savinjske doline (Erjavec, Iz popotne torbe), kjer se ta zimzelena rastlina imenuje po predmetu uporabe omelišje, iz osnove omelo »(Back)ofen wisch«. Lisičjak je zdravilna rastlina, ki jo poleg lekarništva pozna tudi ljudska medicina; eno njenih nemških imen, ki nima vzporednice v slovenščini, je Neunlieil »zdravilo za devet bolezni« — toliko in še nekaj več jih navaja M i Ii e I č i č. Najbolj so uporabljali droben, žveplenorumeni prašek (štupo < stvn. stoub, srvn. stoup, stvn. kolektiv stuppi, bavarsko stupp) trosnih glavic lisičjaka (Semen Lycopodii). Rabil je za posipanje (štupanje) vlažnih ranic in mokrih vnetij pri dojenčkih, vlažnih kožnih spuščajev pa tudi pri srbečici starih ljudi (Meyers Konversations-Lexikon, 5. Aufl., Leipzig 18% s.v. Lycopodium, Mihelčič s.v. lisičjak). Nemško se torej imenuje Puderbleimeiß, Poeschpuloer, Steinpuloer, slovensko pa frisar (Cigale s.v. Drudenfuß), iz nem. Frischer »čistilec, svežilec«, ker prašek, ki se ne ovlaži, se ne napije vode, čisti in suši vnetja (»wirkt trocknend«), tj. »frišno kožo« (= v Braslovčah; danes le še redko). 2 S t rekel j, SNP 1, št. 979 (vurianta: Lisica leliko kuharica, / lep košati repec ma, / leliko komen pometla), št. 985. V siinpatéticnem (= nevidnem) zdravljenju3 na kmetih idr. se je lisic j ak uporabljal za zdravilo zoper nespečnost. Spletli so iz njega venčke in jih obešali nad postelje v kamrah in čumnatah (Lexikon 1. е.), zato je njegovo nemško, lekarniško ime Unruhe (eliptično »gegen die Unruhe«), slovensko pa zaspanec »Lycopodium complanatum, Bärlapp« (Janežič, Medved; Cigale s. v. Bärlappen). Naše ime je nastalo po skrčenju zveze »zelišče za spanec«. Enak ali podoben pomen je imelo pribijanje lisičjaka na hlevska vrata (v Braslovčah smo z njim ove-šali razpelo) zoper začaranje domače živine — pravzaprav pa zoper truto ali môro, ki tlači živali (in ljudi), da so nemirne (prim, ime Unruhe), zato nemška imena Alpenmehl (Alp = môra), Drudenmehl. Drudenfuß, Drudenkraut, Hexenkraut, Hexenmehlkraut, ki pa mogoče nimajo ustreznih slovenskih vzporednic. Vendar pa se je ljudsko verovanje, da ima lisičjak moč zoper urok, začaranje, zoper hudičevo zavajanje ipd. ohranilo tudi v slovenskih imenih te rastline, to pa v območju krščanskih predstav o dobrem (svetniki) in zlem (hudič). Oba pola tega verovanja sta dobro ohranjena v nemških imenih rastline: Teufelsklauen, Teufelsschlüssel, Teufelshosenband — Johannesgürtel. Jungfraukraut. V teh imenih se je združilo več predstav: 1. zunanji videz rastline, tj. dolgo, plazeče se steblo, ki vzbuja poleg drugih podob tudi predstavo traku, poooja, pasu, prim. Dehnkraut, Spannkraut »raztegljivka, raz-tézavica« ipd., Schlangemnoos »kačasti mah«, Seilkraut »vrvičasta zel«, Gürtelkraut. Waldgürtel, Johannesgürtel, Teufelshosenband »hudičeva pasica«. V slovenščini je sorodno ime trak-Г/оје »Lycopodium«, ki ga je Erjavec zapisal pod Pohorjem. — 2. Tej predstavi se je pridružilo verovanje, da je lesičjak sredstvo zoper zle sile (Hexenkraut = Kraut gegen die Hexen ipd.), in 3., da nekateri Bogu ljubi svetniki zanesljivo pomagajo zoper te temne sile — to sta Božja Mati Marija in apostol Janez, kateremu je Kristus na križu dal v varstvo svojo mater. Zato so ljudje lisičjak, spleten v širok trak ali povoj, nosili okoli pasu kot simpatetično sredstvo zoper zle sile (L e x i k o n 1. c.). najbrž pa so ga pred nošenjem zaradi »večje učinkovitosti« še blagoslovili z Marijinim ali Janeževim žegnom. Od tod imeni povC/ji Device Marije v Slovenskih goricah (E r-j a v e c, Iz popotne torbe), ki ima sorodno vzporednico v imenu Jungfraukraut (eliptično iz * Jungfrau-Marienkraut »Lycopodium«), in pas svetega Janža »Gürtelkraut, Müsens terrestris« (= Lycopodium complanatum), zabeležen pri P. H i p p o 1 y t u (18. stol.) in C a f u. To je dobeseden prevod nemškega Sant-Johannesgürtel »Lycopodium«. 3 Simpatetično zdravljenje je nevidno zdravljenje z močjo, ki da je ima-nentna v snoveh in predmetih. Perla: Asperula je zdravilna rastlina, ki rase po višinskih bukovih gozdovih in vsebuje kumarin, po katerem ima značilen vonj; zato njeno latinsko ime Asperula o d o r a t a. Cigale s. v. Waldmeister poznâ perla in po Medvedu perlica, Pleteršnik ima (najbrž po J a n e ž i č u in T u š k u) dišeča perla. To je pač prilagoditev latinskega imena Asperula > *pérula > perla (z naslonitvijo na tujko perla »biser«, ki pa nima z rastlino prav nobene zveze). Določilo dišeča (perla) je prevod latinskega odorata, podobno kakor v nemščini wohlriechend Megerkraut (N e in n i с h 1793 = P r i t z e 1 & J es s e n) ali v češčini vonavka. Teže razložljivo je ime prvenec, ki ga je Cigale prevzel iz nemško--hrvatskega slovarja Boguslava Šuleka (1853). Kluge s.v. Waldmeister meni, da pomeni prvenec »prvak, vodja« in primerja Waldmeister (15. stol.) »mojster gozda«, tj. »prvi v gozdu«, in vsebinske paralele dansko skovmaerke, srlat. matrissilva (= mater silvarum), romunsko mama pädurei, franc, reine de bois, kar naj verjetno pomeni, da ima prvenec pač »prvo mesto« med gozdnimi zdravilnimi rastlinami, ki ga pa najbrž nikoli ni imel. vsaj ne v istem obsegu in pomenu kot npr. arnika. Beseda prvenec pomeni predvsem »prvorojeni«, preneseno na rastlino pa »prvi plod« (Cigale s.v. Erstling). Mogoče bi se dalo misliti na prevzem srlat. pervinca > nemško Berivink(e) »zimzelen«, vendar ni med obema rastlinama najmanjše podobnosti. Ime Waldmeister pa razlagajo tudi drugače. Zdravilno moč Asperule naj bi bil v 13. stol. odkril provansalski zdravnik = magister Walter Agi-lon, zato se rastlina imenuje po njem srlat. lierba Walteri magistri, st franc. erbe Water, srangleško herb Wauter (Kluge s.v.). To bi bilo nemško *krût des Walther meisters, eliptično *Walther meister(s), po ljudski etimologiji skrčeno v *ivalt-meister = zaradi naslonitve na srvn. roaltmeister »Forstmeister = »prvi med logarji« (te razlage ni v K 1 u-g e j u). Ime rastline Waldmeister navajajo npr. В runs с Ii w y g 1500. Ce sn er 1541, Gersdorf 1557 idr. (glej Pritzel& Jessen). Zato menim, da je razlaga, ki jo Pleteršnik navaja z vprašanjem »prvenec . .. morda namesto perlenec?«, še najbolj verjetna, zlasti še zato, ker ima Asperula > perla tudi pomanjševalno obliko perlica. Sem sodi tudi bulomajuter (M ihelčič brez navedbe areala besede), kar je po-pačenka iz narečne, bavarske oblike *waltmaister> *boltmajster (m : b je običajna substitucija bavar. dvoustničnega u, primerjaj Winkel : Bin-kelj. Bičje : Witsch). Iz osnove prehlad, prehlajen je izpeljano ime prehlajénka (M i li e 1-č i č brez navedbe areala), ki ga Pleteršnik ne pozna in bo najbrž mlajše kot perla. Ime se pač mora razložiti podobno kot zaspanec = »zdravilo za spanec« — torej »zdravilo za prehlajenje«. Najbrž so dišečo perlo v ljudski medicini uporabljali za zdravljenje prehladov, ker pospešuje potenje in lajša težko dihanje (M i h e 1 č i č). Na vzhodnem Štajerskem se dišeča perla imenuje želoenica (Caf). Z močnejšo obaro dišeče perle zdravijo kožne izpuščaje ( J u v a n), sveža, zmečkana rastlina pa rabi za obkladke pri čirih, izpuščajih in oteklinah (Mihelčič). Gnojne otekline, fistulasti čiri, škrofeljni ipd. se na vzhodnem Štajerskem imenujejo želve. Primerjaj želva (Miklošič) »die Fistel«, plural, želve (Murko. Cigale, Caf) »die Skrofeln«, žove (vzhodno Štajersko) »fistulöse Geschwüre« = žoloe (Miklošič, Caf) »die Skrofeln«, žolonat (C a f) »skrofulös« (vse po P 1 e t e r š-n i k u). Ime želvenica »Asperula« je izpeljanka iz želva, želve in pomeni »rastlina (zdravilo) za želve« = »čire, izpuščaje«, tako, kakor pomeni žel-vina trava (M u r k o) »eine gegen Skrofeln (želve) heilkräftige Pflanze« = = Alisma plantago; primerjaj tudi žolvnica (Ca f) »trava za žolve. die Braunwurz, Scrophularia«. Y vzhodnještajerski besedi želva, želve »čir, škrofeljni, gnojni izpuščaji« ipd. in v njenih izpeljankah se je do nedavnega ohranila stslovan, beseda *že/bl »ulcus«, ki ima svoje vzporednice v ruščini, beloruščini, ukrajinščini in bolgarščini (M i k I o š i č, EW, str. 408, s. v. želij 2, in Holub&Kopecny, Etymologicky slovnik jazyka českeho. Praha 1952, s.v. želva). Waldmeister »Asperula« se imenuje tudi Waldmeier (KI uge; toda P r i t z e 1 & Jessen : gelber Waldmeier »Lvsimachia nemorum), kar je naslonitev na ime Miere »Stellaria media, Anagallis arvensis, Amaran-tlius, Chenopodium« idr. Po Med v e du je Miere »Alsine«, kar je srlat. ime za »Stellaria media«. Vsekakor se rastlina Miere zamenjuje z rastlino Asperula »Waldmeister«, drugače wohlriechend Megerkraut = = Meierkraut < Mierkraul. Slovensko ime za Miere je čroivka (Plete r š n i k). Ne vem, če je v slovenščini to tudi kaka lokalna oznaka za dišečo perlo. Razložiti se mora podobno kot zaspanec, prehlajenka, želoenica, črvivec idr. = »zdravilna rastlina za črva«. = »gnojno vnetje« (razlago glej pod črvivec v poglavju Kokooičnik). Po zdraviluejn učinku bi čroivka bila sorodna z želoenico. Plahtica: Plàhtica navadna je strokovno ime zdravilne rastline Alche-milla vulgaris. Na njej so značilni veliki, dlanasto nacepljeni listi, ki imajo okoli 9 polkrožnih, napiljenih krp. Le-te dajejo vtis, ko d« je list nagrbljen. Od tod je rastlina dobila ime devetih grboo trava (E. J o s с h. Die Flora von Kärnten, 1853), grb je tu v pomenu grba (P 1 e t e r š n i k). Bavarsko vzporedno ime je Neuneck (= rastlina na devet voglov, prim. P r i t z e 1 & Jesse n). Ime hrib ja resa (Cigale, J a n e ž i č, J u v a n) ali hribska resa (M i li e 1 č i č) je rastlina dobila po prostoru, koder raste — gozdovi, pašniki, travniki hribovitih krajev. Mogoče je to ime bolj primerno za Alclie-milla alpina »Bergsinau« (Konrad G e s n e r, Catalogue plantarum latine, graece, germanice etc., Basel 1541; Cigale s.v. Sinau, Pleteršnik s. v. resa). Resa je ime, ki je skupno več rastlinam, pač zaradi večje ali manjše zunanje podobnosti: Erica, Calluna vulgaris, Euphrasia officinalis, Alchemilla — to je pogosten pojav v ljudskem botaničnem imenoslovju. V srednjem veku so rastline radi imenovali po predmetih in snoveh, ki so jih prave in apokrifne legende povezovale z življenjem in delom krščanskih svetnikov (Janez, Marija, Peter itd.), ne da bi danes mogli vselej eruirati predloge in ugotoviti povezave. Krpičaste oblike listov so v ljudski fantaziji zbudile predstavo plašča, kakršnega nosi Marija na »pildkih« = »svetili podobah«. Od tod fantazijska imena božja plâhtica ali plâhtica Device Marije (C a f), Device Marije plašč (Z a lok ar), Device Marije plašček (plajšček, plajšek), primerjaj J a n e ž i č, Pleteršnik. T u š e k: Cigale s. v. Frauenmantel, Marienmantel, Sinau. Že srednjeveške zdravilne idr. knjige poznajo za Alchemilla vulgaris ime unser froumen mantel (В r u n s с h w y g. Kunst der Destillirung, Strass-burg 1500), primerjaj tudi Bock 1530, В r u n f e 1 s 1530, Fuchs 1542 itd. Nemške variante so: Mantelkraut, Frauenmantel, unser Frauen Mantel, unser lieben Frauen Mantel, unser liebsten Frauen Nachtmantel, Marienmantel, Muttergottesmäntelchen. Seveda je poimenovanje lahko prišlo k nam tudi iz srednjeveške latinščine menihov, lekarnarjev, zdravnikov. primerjaj Sanctae Mariae pallium (16. stol.), saj je splošno evropsko (angleško Ladij's mantle, Šved. Mariekâpa, dansko itd. — Kluge18 s. v. Frauenmantel). Regrat: Za regrat »Leontodon taraxacum« ali »Taraxacum officinale« (Löwenzahn) navajajo slovenski priročniki več imen: mleč (Janežič, Pleteršnik. Cigale), otdvčec, otavčič, smolička, števnica, žentenje, žoltenica ( J u v a n M.. V rožah je zdravje, 1945; M i h e 1 č i č F., Zdravilne rastline, 1940). Erjavec izvaja besedo regrat iz bavar. »Röhrleinkraut« (Pleteršnik), Š t r e k e 1 j (Zur slav. Lehnwörterkunde, 1904, 52) pa na podlagi narečnih variant regrad, regvat, regvant, revar, ver-grad, virgrad, jergot pravilno iz nem. Wegwart (Feldzichorie, Cichorium intybus L.). S pravilno glasoslovno razlago pa še ni razloženo, zakaj smo prevzeli za »Leontodon« ime, ki ga ima v nemščini »Cichorium«. Gre za pogostno (i Slavistična revija zamenjavo dveh pojmov na podlagi zunanje podobnosti. Mladi škrbinasti listi regrata so močno podobni listom cikorije in le-to tudi nabirajo za »regratovo solato«. Zamenjava pojmov in rastlin izvira že iz srednjega veka: Regrat (Löwenzahn) se v srednjeveški latinščini imenuje Taraxacum (Löwenzahn) in Cichorium (Wegwarte). Y Graubündenu in na Solnograškem se regrat imenuje »Cichorien« (iz lat.), na Dunaju pa tudi »wilde Zihori« (P r i t z e 1 & Jessen, Die deutschen Yolksnamen der Pflanzen 395. 397). Bav. zichöri, zigöri je »Löwenzahn« oz. njegovi mladi listi, ki jih jedo kot »Cigori-Salat« (S с h m e 1 1 e r & F r o m m a n n. Bayer. Wb. II. 1079). Regrat je zdravilna rastlina in kot tako jo navajajo že številne srednjeveške zdravniške kn jige. Te knjige tipa M а с e r f 1 o r i d u s: De medicina et oirtutibus herbarum; Gart der gesti ntheit ipd. so bile povsod razširjene; stare slovenske rokopisne in današnje knjižne zbirke »zdravilnih rastlin« imajo deloma svoj izvor v njih. Naša izposojenka regrat izvira že od tam ali pa iz lekarniške srednjeveške terminologije, ne šele iz novejše nemščine, kakor to navaja Š t r e-kelj. To potrjujejo številne variante, razložljive le na podlagi dolgoletnega ustnega podanja, ki ga ni spremljala kontrola črkovne podobe. Otavčec za »regrat« poznâ le Ju v an; Pleteršnik navaja (po Erjavcu) za Kobarid ime otavčič. Mogoče v teli krajih regrat cveti zelo pozno, po M i h e 1 č i č u cveti do jeseni (čas otave).1 Sorodno ime je Sommerdolir (po času cvetenja). Lahko bi mislili, da je od Ca f a zabeleženo ime mleč mlada izposojenka iz češčine mlič, vendar pa na vzhodnem Štajerskem poznajo za »regrat« ime lidečec. Pač po mlečnem soku. ki je v korenini in v vsej rastlini in ki baje pospešuje mlečnost (P r i t z e 1 & Jesse n). Nemške paralele so: Milchblume, Milchdistel, Milchrödel. Smolîcka je primorsko ime (Gorjansko, Kras), najbrž po belem soku (mleku), ki se na zraku strne v rjavkasto, smoli podobno lepljivo snov. Zoltênica (Sovinjak, Istra) ima ime po žoltcin = zlatorumenem ocvetju. Nemške paralele so: Gel (gelbe) Maienblume, Gà'Z-(gelber) Dickkopp, Dotterblume (Dotter = rumenjak), Sonnenkraut (C i g a 1 e). Zehtêlnica (l — u) poznajo pri Rihembergu (Branik). Ime je mogoče izpeljano iz žehteti »žareti«, torej po barvi. Areal besede (Primorsko, Branik, nekoč last Grifenbergov, potem goriških grofov in Habsburžanov) pa kaže na to, da bi v osnovi lahko bila popačena oblika srvn. seichen »harnen, urinare« (.š = ž v zvenečem okolju). V domačem zdravilstvu pri- 1 Po C a f u je otionik mesec »avgust«, torej še letni mesec, prim. Sommerdohr. poročajo regrat pri sečni zapori (oparnosti) in pri boleznih mehurja, čaj iz regrada izloča sluz iz sečnih organov ( J 11 v a n, M i h e 1 č i č, P r i t-zel & Jessen »fördert Harngang«). Od tod nemška imena: Seichblume, Seicherin, Saichbliimel (bavarsko), Bettseichle (Augsburg), Bettseichern, Bettseger. Popačena ali skrčena oblika iz žehtelnica je štelnica (štev-nica) asimilirano št); ime je zapisal Erjavec v Kobaridu. Žentenje »Taraxacum officinale« je znano pri Vršnem na Goriškem. Pleteršnik meni, da je to mogoče žehtenje, torej vzporednica primorskega imena žehtelnica. Vendar pa bi to mogoče lahko bila disimila-cijska oblika < žolienje »Leontodon taraxacum« ali < *želtenje saj obstaja tudi dvojnica želt = žolt (P 1 e t e r š n i k). Rumena reva (E. Jose h, Die Flora von Kärnten, 1853) je ime po barvi cvetnega koška, rêva pa je popačeno iz Wegwart, primerjaj revar (Štrekelj). Stoglavež: Eryngium campestre L. »die blaue Mannstreu« raste po suhih. pustih in kamnitih poljih, travnikih, ob potili itd. Kakih 50 cm visoka rastlina ima rogovilaste vejice, listi so suličasti. nazobčani in se zaostrijo v trn. Tako je podobna osatu (»distelartig«). Kobulasto razcvetje ima številne belkaste ali zelenkaste, druge — zlasti v vrtih gojene vrste pa modre in lazurne cvetove. Po teh številnih cvetovih je rastlina v srednjem veku dobila ime centum capita sto glav«, nemško Hundertkopf (Nem n ich, Polyglotten-Lexicon der Naturgeschichte, Leipzig 1793 s.v.). Ime stoglavež (Cigale, Medved, Pleteršnik) je prevod latinske ali nemške predloge, ki je prilagojen duhu slovenskega jezika. Eryngium se imenuje tudi Krausdistel, Krussdistel (H o r tus s a n i-tatis, 1492; Gart der gesuntheit; Fuchs, New Kreuterbuch, Basel 1542 s.v.) pač po zunanji podobnosti z osatom. Srvn. crûs »kraus«, slovensko »kuštrast, kodrast« živi v slovenski mlajši izposojenki »krav-žast, kravžlast«. Kodrasti ali kdštraoi osât za »Ervngium« (M i Ii e 1 č i č) je zelo mlad, dobesedni prevod iz nemščine. Bodeča možina »Eryngium — Mannstreu« (Medved, Pleteršnik) je mlad. delni prevod in slovenska prilagoditev nemškega Mannstreu, primerjaj »Blaue, stechende (bodeča) Blume, daher Mannstreu« (P r i t z e I & Jessen 145). Modra barva zbuja vtis nečesa mirnega, jasnega, trajnega, zato je že od nekdaj simbol stanovitnosti in zvestobe »Treue« — Mannstreu »moška zvestoba« (Lexikon s.v. Blau). Zdravniki 15. stol. priporočajo odvarek korenine možine za krepitev moške vitalnosti (zato manjka paralela Weibertreu —Kluge18 s. v.) Gladež je ime več rastlin, ki so si zaradi trnov in ostrili listov med seboj podobne: Ononis spinosa »dornige Hauhechel« (bodež, rabuš, glušec), Carduus crispus »Kardendistel« (ščetica) in Eryngium amethystinum »Mannstreu«. Ime gladež je ali iz teh rastlin preneseno na stoglaoež ali pa je poimenovan po zdravilnem učinku: gladež = stoglaoež so uporabljali za bruhanje in pri zaprtju, tako sta se bolniku povrnila tek in glad. Zmâjeo greben (C a f) ali lintornoo greben (Medved) »Eryngium eampestre« nima nemške vzporednice; nemška imena rastlin Drachenschwanz. Drachenwurz, Drachenblut itd. ne pomenijo »Eryngium; rastlin iz srvn. lintmurm, izposojeno kot lintoer, lintoern, lintorn, lintort, lintour »zmaj«, pa v nemščini nisem zasledil. ZUSAMMENFASSUNG Mein Beitrag ist ein Ausschnitt aus der Monographie über slowenische Namen der Heilpflanzen (Arzneipflanzen). Von der These ausgehend, daß ein großer Teil solcher Namen auf der Antike fußend mittelalterlich — europäisch sein kann, versuche ich die fraglichen Pflanzennamen aus der Zeit und Umgebung heraus sprachlich, inhaltlich und kulturgeschichtlich zu erklären, das Ursprüngliche vom Nachgeahmten zu trennen, das Einheimische vom Entlehnten abzusondern, das Ältere gegen das Jüngere abzugrenzen. Es werden Namen und Synonyme der folgenden Pflanzen untersucht: 1. Vac-ciniuin vitis idaea, 2. Arctostaphylos Uva \irsi. 3. Arnica montana, 4. Lycopodium clavatum, Asperula odorata, 6. Alchemilla vulgaris, 7. Leontodon taraxacum, 8. Eryngium campestre. I. Aus dem Lateinischen stammen: Л. die Lehnwörter ursi (čaj), arnika. perla, prvenec < *perlenec, perlica; 15. die Übersetzungen (wo deutsche Parallelen vorhanden sind, ist die Vorlage fraglich) medvedji grozdič (medvedje gro-zdičje), plulitica (plašč, plašček. plenica, pleničica) Device Marije, stoglaoež; Teilübersetzungen aus der lateinischen wissenschaftlichen Terminologie sind gorski (kokooičnik). hribovski (primožek), dišeča (perla). II. Aus dem Romanischen (Ladinischcn) ist entlehnt (durch deutsche Vermittlung) grante (grantni). grandeljni (mit allen Abarten) = vgranates« u. ä. = = österreichisch »Grante(n), Grand(e)l« u. ä. t III. Aus dein Mhd. sind entlehnt: arnika (? — s. I.A.), frišar. bulomajster (Waldmeister), regrat mit allen Abarten (Wegwart), zehtelnica (itelnica) (?) »Seichblume«. IV. Übersetzungen aus der inlid. älteren oder jüngeren Terminologie, Anlehnungen an deutsche Pflanzcnnamen oder ihre Nachahmungen (man kann keine scharfe Grenze ziehen; es haben auch andere fremde Vorlagen sein können, aber die deutschen sind bekannt) sind: kamčičeoje, močnica (?), rdeča borovnica, rdeča črnica. medvedji grozdič (? — s. L В.), materinski koren (falsch übersetzt. es soll heißen materino zelišče), pas svetega Jania, liribju resa. plulitica (plušč. plenica) Device Marije (? — s. I. В.), stoglaoež (? — s. 1. В.). Manche Übersetzungen sind wörtliche Übertragungen, andere sind freie Nach formungen oder sinnverwandte Anpassungen. V. Zu den folgenden slowenischen Pflanzennamen liegen ähnliche oder entfernt verwandte deutsche Parallelen vor. was aber andere fremdsprachige Quellen nicht ausschließt — medvedove hruške (lirušice). medvedovo uho, jago-dičica, brdnja. roža svetega Aniona, sončna roža. sotičica. lisičjak. zaspanec, povoji Device Marije, devetih grbov trava, otavčec. zoltenica (žoltenje, žentenje), rumena reva. bodeča rnožina. Viele von diesen Namen sind durch die charakteristischen inneren oder äußeren Merkmale der Pflanzen vorausbestimmt, so können sie auch gut einheimisch sein — oder sie sind europäisch. VI. Die Pflanzen sind benannt nach der Umgebung, wo sie wachsen, kamčičevje < *kamenčičevje (steinige Bergwelt), močnica (? — Moorgrund), go-renk, gornik, brdnja. gorski (kokooičnik), hribovski (primožek). hribja {resa) — alles Bergflora, morav'ka (? — Bergwiese?). VII. Die Pflanzen erhielten ihre Namen nach der Farbe der Blüten oder der Früchte: rdeča borovnica, rdeče črnice (rote Heidelbeere), rdeča malinica (rote Himbeere), rdečica (Röte), sončna roža, sončica (Sonnenblume), zlatnica, zlatenica (Goldblume), zoltenica, žoltenje, rumena reva (gelbe Blume). VIII. In den Namen wird die charakteristische Form der Stengel, Blätter, Blüten, Früchte festgehalten: malinica (Himbeerlein für Preiselbeere), jago-dička. (Beerlein für Bärentraube), medvedji grozdič (Bärentraube = wilde Traube), lisičjak (Fuehschswanz), trakovje, povoji (Device Marije), pas (svetega Janža) = weit kriechender Stengel, plah tic а (plašč, plenica) Device Marije (man-telform ige Blätter), stoglavež (Hundertkopf = kopfige, dichtblütige Dolden), kodrasti (kuštravi) osat (Krausdistel), bodeča tnožinu. zmajev greben (Namen für dornige, distelartige Kräuter, mit dornig gezahnten, zerschnittenen Blättern und dornigen Hüllblättern), devetih grbov trava (Neuneck = Blätter). IX. Die Benennung nach den inneren Merkmalen (Saft) findet sich bei folgenden Pflanzen: dišeča (perla) = wohlriechend Megerkraut, m leč. mleček (Milchblume), smolnička (harzartiger Saft). X. Der Name wird geformt vom Zeitpunkt des Blühens (В 1 ü teze i t): hribovski primožek (Primus, 9. 6.), roža svetega Antona (13. 6.), povoji Device Marije (24. 3.), pas svetega Janža (Johannes, 16. 5.. 24. 6.), plašč (plahtica, plenica) Device Marije (24. 5.), otavčec (die Grummetzeit = die zweite Mahd = Sommer). XI. Die Namen nach der Verwendung der Pflanze im bäuerlichen Alltag sind: lisičjak (aus dem Bärlapp gemachter Ofenwisch), (omelo = Ofenwisch). XII. Die Namengebung richtet sich nach der Heilkraft der Pflanze: močnica (? — harntreibend), materinski koren (Mutterwurz), čroioec < *črmni-vec, *črnevec (rote Heilpflanze - gegen den (roten) Wurm = Eiterbeule u.ä.), frišar (Betupfen wunder Stellen bei Säuglingen), zaspanec (für das Einschlafen), povoji Device Marije, pas svetega Janža (gegen Verhexung), prehlajenka (gegen Verkühlung), želvenica (asi. */.е1Ы : želve, žolve, žive »Skrofeln« u.ä., »ulcus«), plahtica (plašček) Device Marije (christlich verhüllter Name für Frauenkraut, Mutterkruut), žehtelnica (mild, seichen — Seichblume, Seicherin), bodeča možina (symbolischer Name = zur Stärkung der Manneskraft), gladež (fiir den Hunger). UDK 808.63-087-473/-48 Gerhard Nemeklorosky Institut für slawische Philologie der Universität Wien SILBEN- UND MORENZÄHLUNG V slovenskem knjižnem jeziku in v večini slovenskih narečij se tonemsko nasprotje realizira v okviru zlogov. Posebno mesto v tem pogledu zavzema rožansko narečje na avstrijskem Koroškem, kjer se tonemsko nasprotje realizira v okviru mor. In the Slovene literary language and in most of the Slovene dialects the tonemic opposition is realized in the sphere of syllables. An exception in this respect represents the dialect of Rož in the Austrian part of Carinthia where the tonemic opposition is realized in the sphere of morae. 1. Die linguistischen Interpretationsversuche der Intonationsoppositionen im Slowenischen sind mannigfaltig. Das betrifft nicht nur die slowenische Schriftsprache, sondern auch die slowenischen Dialekte, in denen Intonationsoppositionen bestehen. Während die phonetische Realisierung der segmentalen Phoneme einer Schriftsprache weitgehend normiert werden kann, sind die suprasegmentalen Einheiten etwas, was keiner literarischen Norm unterliegt. Sie können, je nach Herkunft des Sprechers, unterschiedlich realisiert werden, ohne daß es dabei zu Kommunikationsschwierigkeiten käme. Das trifft uneingeschränkt für das Slowenische zu. Der Grund dafür liegt in der geringen funktionellen Belastbarkeit der Intonationsoppositionen im Slowenischen, wenngleich an ihrer Existenz aber nicht zu zweifeln ist. Versucht ein Slowenischsprachiger nach der literarischen Norm zu sprechen, so wird es ihm dennoch kaum gelingen, auch die phonetische Realisierung der Intonationsoppositionen der Aussprache, wie sie in den der Literatursprache zugrunde liegenden Dialekten üblich ist, anzugleichen. In diesem Fall bestehen zwei Möglichkeiten: entweder er realisiert die phonologisch relevanten Intonationsunterschiede so, wie er es von seinem Dialekt her gewöhnt ist, oder aber er wird, besonders wenn sich sein Dialekt allzu sehr von der Literatursprache entfernt hat, überhaupt auf 1 ntonationsunterschiede verzichten. Zu den Intonationsoppositionen unterscheidenden slowenischen Dialekten gehört auch der größte Teil der Kärntner slowenischen Mundarten. Die Rolle der prosodischen Oppositionen ist dabei vor allem eine mor-phonologische; sie helfen mit als morphonologische Alternationen neben segmentalen Oppositionen (seltener auch allein) grammatikalische Kategorien zu unterscheiden, z В. Plural : Singular bei bestimmten Kategorien der Substantive und Adjektive, InstrSg : alle anderen Kasus des Sg, bestimmte Adjektioa : unbestimmte Adjektioa, l-Partizip Dual fem : alle übrigen Formen des l-Partizips, usw. In der Slowenistik werden die Intonationsoppositionen meist als »steigende« und »fallende« Akzente oder (traditionell) als Akut und Zirkumflex bezeichnet. Für die einen Forscher besteht der Unterschied zwischen Akut und Zirkumflex im Tonverlauf (unterschiedliche Hervorhebung zweier aufeinanderfolgender Moren in einer betonten Silbe), für andere in der Intensitätsverteilung (entweder im Intensitätsverlauf oder in der Gesamtintensität) und wieder für andere besteht der Unterschied in der relativen Tonhöhe.1 Die meisten dieser Untersuchungen sind spekulativ-lin-guistisclier Natur, doch auch bei den wenig zahlreichen experiinental-phonetischen Arbeiten besteht keine Übereinstimmung: nach L eh i s t e handle es sich um Intensitätsoppositionen, nach Toporišič l%8 aber um Tonhöhenoppositionen (Unterschiede in der relativen Tonhöhe). Die Frage, ob im Slowenischen mit Moren (Tonhöhenverlauf, Intensitätsverlauf) oder mit Silben (Tonhöhenunterschiede, Unterschiede der Schallenergie oder Gesamtintensität) zu rechnen ist. kann nicht generell beantwortet werden, sind doch die slowenischen Dialekte untereinander sehr differenziert. Eine Interpretation kann nicht einmal generell für 1 Besonders erwähnt seien: (). Broch. Slavisclie Phonetik, Heidelberg 1911, 325f.; Л. Schmitt, Untersuchungen zur allgemeinen Akzentlehre, Heidelberg 1924. 79f.; R. Ekblom, Zur Physiologie der Akzentuation langer Silben im Slaoo-Bal-tischen, Uppsala-Leipzig 1922. 32: F. Bezlaj, Oris slovenskega knjižnega izgovora. Ljubljana 1939. 97—100; N. S. Trubetzkov, Grundzüge der Phonologie. Prague 1939. 172: Л. Y. Isačenko, Zur phonologiselien Deutung der Akzentverschiebung in den slavischen Sprachen, TCLP 8(1939), 173—183; II. Jaksehe, Slaoische Akzentuation II, Slooenisch, Wiesbaden 1965, 7; I. Lehiste, The phonemes of Slovene, IJSLP 4(1961), bes, 65; P. Garde, L'accent, Paris 1968, 154—159; J. Toporišič, Liki slovenskih tonemov, SR 16(1968), 315—392. Eine Zusammenfassung und Gegenüberstellung einzelner Interpretationsversuche siehe bei J. Toporišič, Pojmovanje tonemičnosti slovenskega jezika, Sli 15(1967), 64—108. Ferner seien einige Arbeiten, die sich mit den lntonationsbeschreibiingen in slowenischen Mundarten Kärntens auseinandersetzen, genannt: F. Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika. ?. Dialekti. Ljubljana 1935, 7—17: A. V. Isačenko, Die Dialekte des Jauntules in Kärnten. Wien 1933 (maschinechr.'Diss.), 73—83; ders. Narečje vasi Sele na liožu. Ljubljana 1939, 13—27, 66—69; V. Paulsen, Lautlehre des slowenischen Gailtalerdialektes in Kärnten. Wien 1935 (maschinschr. Diss.), 31—34: T. Logar, Govor vasi Kostanje nad Vrbskitii jezerom, SR 15(196?), I; ders., Vokalizem in akcent govora Potoč v '/, i I j s k i dolini, Z FL 11(1968). 138f.; P. Zdovc. Die Mundart des südöstlichen Jauntules in Kärnten. Wien 1969 (maschinschr. Diss.), 70—79; u.a. eine Dialektbasis gegeben werden, wie dies am Beispiel slowenischer Mundarten aus Kärnten gezeigt weiden soll. Aus Gründen der Perzeption kann man einige der obigen Parameter, die mit der Realisierung der Intonationsoppositionen in Zusammenhang gebracht werden, von vornherein ausschließen, so Intensitätsverlaufsunterschiede innerhalb einer Silbe, aber auch Schallenergie oder Gesamt-intensitätsunterschiede.2 2. Es wurden an drei slowenischen Mundarten Kärntens, die je einem der drei Hauptdialekte Kärntens angehörten (Rinkolach im Jauntal, Augsdorf im Rosental, St. Paul im Gailtal), umfangreiche akustische (so-nagraphische) Untersuchungen durchgeführt. Die Untersuchungsmethoden und Meßergebnisse sollen an anderer Stelle ausführlich dargelegt werden, hier seien nur die Resultate wiedergegeben. 2. 1 Die untersuchte Jauntaler Mundart unterscheidet Intonations-oppositionen auf langen Silben, wobei keine Distributionsbeschränkungen bestehen, z. B. hi:sa NSg. .Haus' : lii:ša NAPI ,Häuser', Ы:эи ,weiß\ Ы:эи ,gewesen'.3 Die Quantitätsoppositionen unterliegen ebenfalls keinen Distributionsbeschränkungen, z. B. 'uxo ,Ohr', nit ,Faden'. Die Messungen an einer größeren Anzahl von Sätzen und bei verschiedenen Informanten zeigten, daß das allein relevante Unterscheidungsmerkmal zwischen Akut und Zirkumflex die relative Tonhöhe ist. Es wurden dabei akzentuierte Wörter in allen möglichen Positionen im Satz bei Aussagesätzen sowie in nicht-abgeschlossenen Sätzen untersucht. Die Verlaufsformen konnten sowohl bei Akut als auch bei Zirkumflex steigend oder fallend sein, dennoch wurde die Opposition durchwegs beibehalten, es kam zu keiner Neutralisierung. Der Akut erwies sich als der 2 Intensitätsbewegungen innerhalb eines Zeitraums von der Dauer langer Vokale (120—2(W) msek) können vom Gehörsorgan wegen seiner sogenannten Integrationszeit nicht wahrgenommen werden, s. I. Lehiste, Suprasegmentals, Cambridge, Mass. 1970, 124; G. Fant, Acoustic theory of speech production, The Hague 21970, 232f.; E. Port, Über die Lautstärke einzelner kurzer Sehallimpulse, Acustica 13(1963), 214; IT. Scholl, Trägheitserscheinungen beim Gehör, in: Aufnahme und Verarbeitung von Nachrichten durch Organismen. Stuttgart 1961, 57, u.a. Die Rolle der Intensität scheint überhaupt in der Sprache nur geringe Relevanz zu besitzen, vgl. II. Mol und E. M. Uhlenbeck, The linguistic relevance of intensity in stress'. Lingua 5 (1935/36). 205 —215; D. B. Fry, Experiments in the perception of stress, Language and Speech 1(1958). 151. Mit Unterschieden in der Lautstärke (lautem oder leisem Sprechen) sind immer auch Unterschiede in der Grundtonhöhe verbunden, vgl. С. M. Harris und M. R. Weiss, Effects of speaking condition on pitch, JASA 56(1964), 933—936; S. V. Kodzasov, Izmerenie osnovnoj castoty pri issledovanii intonacii, in: Semantičeskie i fono-logičeskie problemiy prikladnoj lingvistiki, Moskva 1968, 175f.; W. B. Snow, Change of pitch with loudness at low frequencies, JASA 8(1936), 14—19. :l Die Setzung der prosodischen Zeichen erfolgt nach Voprosnik obščeslavjan-skogo lingvističeškogo atlasa, Moskva 1965. relativ tiefe Ton. dem der Zirkumflex als der relativ hohe Ton gegenüberstellt. Als merkmalhaft ist dabei der hohe Ton zu betrachten, einerseits aus Gründen, die mit der Sprachperzeption zusammenhängen, andererseits aus sprachökonomischen Gründen (die merkmalhaften Glieder einer Korrelation sind im Durchschnitt relativ seltener als die merkmallosen). Von einer Morenzählung kann keine Rede sein, da Ton Verlaufs unterschiede nicht die relevante Rolle spielen. So waren beispielsweise sowohl Akut als auch Zirkumflex im ersten Takt einer Äußerung bei einsilbiger Realisierung steigend, die Kurvenformen überschnitten sich jedoch an keiner Stelle ihres Verlaufes (Akut tief, Zirkumflex hoch). Auch in anderen Positionen im Satz sowie bei progredienter Satzmelodie kam es zu keiner Neutralisierung der Intonationsoppositionen. 2. 2 Die untersuchte Rosentaler Mundart unterscheidet Intonationsoppositionen in Wörtern, die einen langen Vokal beinhalten (ši:ša .Haus' : ši:še .Häuser'), während bei Wörtern, die nur kurze Vokale besitzen, keine Intonationsoppositionen bestehen. Als wichtigste Distributionsbeschränkung gilt, daß in der langen Ultima die Intonationsoppositionen aufgehoben sind. Die Messungen zeigten, daß Akut und Zirkumflex wohl verschiedene Verlaufsformen besitzen, es gilt jedoch nicht, daß bei Zirkumflex der erste, bei Akut aber der zweite Bestandteil eines langen Vokals hervorgehoben werden. Im Gegenteil: bei Akut wird die letzte (kurze) Silbe des Wortes, bei Zirkumflex aber die zweite Hälfte des langen Vokals hervorgehoben. Rein phonetisch sahen die Tonbewegungen etwa folgendermaßen aus: bei Akut blieb die Stimme innerhalb der langen Silbe auf gleicher Höhe oder sie fiel leicht ab (keinesfalls stieg sie), während in der letzten Silbe ein starkes Ansteigen des Tones zu bemerken war. Die letzte Silbe lag am höchsten. Bei Zirkumflex setzte der Tonverlauf in etwa der gleichen Tonhöhe ein wie bei Akut, es erfolgte in der langen Silbe ein zunächst leichter, dann aber starker Anstieg, der etwa dasselbe Niveau erreichte wie die Ultima bei Akut. Die Ultima bei Zirkumflex konnte wieder mehr oder weniger fallen. Diese Verlaufsformen unterlagen nur geringfügigen Modifizierungen (man spricht*deshalb auch vom »Wortprofil«), was auch für den letzten Takt eines Aussagesatzes oder für das Rhema bei progredienter Satzmelodie galt. Die akustische Untersuchung zeigte, daß es ökonomisch ist, wenn man in dieser Mundart mit der Existenz von Moren rechnet: bei Zirkilmflex wird die zweite More eines langen Vokals, bei Akut die letzte More eines Wortes hervorgehoben. Daraus geht hervor, daß die erste More eines langen Vokals unter keinen Umständen hervorgehoben werden kann, wodurch erklärt werden kann, warum die Intonationsoppositionen in der langen Ultima oder einzigen Silbe aufgehoben sind und warum der Tonverlauf der langen Ultima stets steigend ist. Phonologisch kann man die langen Vokale als eine Abfolge von zwei kurzen Vokalen erklären, und die Intonationsunterschiede werden auf phonologischer Ebene zu Oppositionen der Morenhervorliebung. Beispiele: /šiiš'a/ NSg : /ši'iše/ NAPI, /si'in/ ,Sohn' /qoua'ac ,Schmied'. Daß die zugrunde liegenden Akzentstrukturen von /si'in und qoua'ac eigentlich (d. h. morphonologisch) verschieden sind, ersieht man durch einen Vergleich mit den obliquen Kasus: /si'in = {si'in-o} /si'ina / = {si'in-a} /qoua'ac/ = {qouaac-'o} qouaac'a/ = {qouaač-'a} Bei /si'in/ handelt es sich somit um feste Stammbetonung, bei /qoua'ac/ um feste Endbetonung. »Intonationsoppositionen« wie z. B. in [qari:to| : : [qari :te] (Sg : PI) sind morphonologisch besser als Tonhöhenstellenppo-sitionen zu werten: {qariit-'o} (qori'it-e} Akzeptiert man diese Interpretation, so hat es keinen Sinn, von den beiden »Intonationsoppositionen« die eine als merkmalhaft gegenüber der anderen zu interpretieren, genauso wenig, wie man in Sprachen mit dynamischem und beweglichem Akzent die Akzentstelle in einer Form gegenüber der Akzentstelle in einer anderen Form als merkmalhaft wertet. 2. 3 Die untersuchte Gailtaler Mundart zeichnet sich dadurch aus, daß Intonationsoppositionen sowohl in langen als auch in kurzen Silben bestehen, z. B. ši:ša : ši:Se, nîska : nîska (= unbestimmte : bestimmte Form). Die Oppositionen in langen Silben unterliegen keinen Distributionsbeschränkungen, während die Intonationsunterscliiede bei kurzen Silben auf wenigstens zweisilbige Wörter beschränkt sind. Wie aus den Beispielen ersichtlich ist, sind Quantitätsoppositionen nicht auf bestimmte Silben beschränkt. Die akustische Untersuchung zeigte, daß wieder nur die relativen Tonhöhenunterschiede für die Unterscheidung der Intonationsoppositionen relevant waren, was sowohl für die langen als auch für die kurzen Silben Gültigkeit hatte. Der Tonverlauf konnte unter dem Einfluß der Satzmelodie verschiedenen Modifizierungen unterliegen, ohne daß die Into-nationsunterschiede neutralisiert worden wären. Die Distributionsbescliränkung der Intonationsoppositionen auf kurzen Silben scheint die Morenkonzeption zu stützen, weil zumindest zwei Moren vorhanden sein müssen, damit zwei Intonationen unterschieden werden können. Aufgrund der Irrelevanz der Tonverläufe in langen Silben (in kurzen Silben sind die Tonverläufe a priori irrelevant) kann die Morenkonzeption nicht vertreten werden. Die phonologische Interpretation der Intonationsoppositionen der Gailtaler Mundart entspricht daher weitgehend der der Jauntaler Mundart: der Akut ist der tiefe, der Zirkumflex der hohe Ton. wobei der hohe Ton wieder als merkmalhaft angesehen werden muß. Die Tatsache aber, daß in der kurzen Ultima keine Intonationsoppositionen bestehen, kann vielleicht durch die »Un-schärferelation« des menschlichen Ohres erklärt werden.4 Bei langen Vokalen (120—200 msek) kann das Ohr die Tonhöhe (absolut, und relativ zu anderen Vokalen in derselben Äußerung, oder zu anderen Vokalen früherer Äußerungen) wesentlich besser beurteilen als bei Kurzvokalen (50—90 msek), wo ein Referenzton keineswegs fehlen darf. Hoch gegenüber lief wird bei den Kurzvokalen immer in Vergleich zur posttonischen Silbe gewertet. 2. 4 Zusammenfassend : In den Mundarten des Jauntals und Gailtals ist nicht mit Moren zu rechnen. Relevant für die Unterscheidung der Intonationsoppositionen sind die relativen Tonhöhenunterschiede zwischen Akut und Zirkumflex. In der Rosentaler Mundart ist die Intonation des ganzen Wortes (das »Wortprofil«) relevant, wobei sich das Wortprofil über mindestens zwei Silben erstrecken inuli. Die Intonationsoppositionen können gut als unterschiedliche Hervorhebung verschiedener Moren erklärt werden. 3. W ort intonation und Satzmelodie Untersucht wurden in den drei Mundarten jeweils zwei satzphonolo-gisch relevante Oppositionen: der letzte Takt eines Aussagesatzes (terminale Satzmelodie) in Vergleich zum letzten Takt eines nicht abgeschlossenen Nicht-Fragesatzes (progrediente Satzmelodie). Dabei traten we- 4 Je kürzer ein Klang dauert, umso geringer wird die üifferentialempfind-lichkeit des menschlichen Gehörorgans. Die Tonhöhe kurz dauernder Gleitlaute wird vom Hörer als konstante Tonhöhe beurteilt, wobei jedoch čine gewisse Unsicherheit bei der Beurteilung der pcrzipierten Tonhöhe zurückbleibt, vgl. R. Feldtkeller und E. Zwicker, Das Ohr als Nachrichtenempfänger, Stuttgart 1956, 551.: F. Winckel, Acoustical foundations of phonetics, in: Manual of Phonetics, ed. B. Malmberg, Amsterdam 1968, bes. 59—45; L. Cremer, Über die ungelösten Probleme in der Theorie der Tonempfindungen, Acustica 1/2 (/W/52), 88. sentliche Unterschiede zwischen den beiden silbenzählenden Mundarten einerseits und der morenzählenden Mundart andererseitshervor. In den silbenzählenden Mundarten (Jauntal, Gailtal) kam es im wesentlichen zu einer Umkehrung der Melodieverläufe bei weiterweisender Satzmelodie in Vergleich zur Aussagemelodie. Die Richtung des Melodieverlaufes bei Aussagesätzen war fallend, bei weiterweisenden Sätzen steigend, wobei jedoch die Intonationsoppositionen im großen und ganzen nicht neutralisiert wurden, d. h., die relativen Tonhöhenunterschiede blieben erhalten. Charakteristisch war auch die Dehnung der betonten und, sofern vorhanden, der posttonischen Silben. In der morenzählenden Mundart (Rosental) wurde die satzprosodische Opposition anders erreicht: es kam zu keiner Umkehrung der Tonverläufe. Die Tonverläufe wurden durch die Satzmelodie zwar modifiziert, das charakteristische Wortprofil blieb jedoch erhalten. Die Dehnung der letzten More des Rhemas war nicht ausgeprägt und schien mir nur fakultativ zu sein. Der Unterschied zwischen terminaler und progredienter Satzmelodie lag in der relativen Tonhöhe. Bei der Aussage senkt sich die Stimme, im Rhema nicht abgeschlossener Sätze hebt sie sich, ohne daß das charakteristische Wortprofil aber wesentlich verändert würde. 4. Zusammenfassung Bei den silbenzählenden Mundarten lagen die relevanten Unterschiede zwischen den Intonationsoppositionen auf wortprosodischer Ebene vertikal (hoch : lief), die satzprosodischen Melodieoppositionen horizontal (im zeitlichen Nacheinander, fallend : steigend), jedoch so, daß die vertikalen Unterschiede nicht aufgehoben wurden. Bei der morenzählenden Mundart lagen die relevanten Unterschiede zwischen den Intonationsoppositionen auf wortprosodischer Ebene horizontal (im zeitlichen Nacheinander, im Wortprofil, d. Ii., im Intonationsverlauf des ganzen Wortes), die satzprosodischen Melodieoppositionen aber vertikal (tief : hoch), jedoch so, daß das Wortprofil nicht wesentlich verändert wurde. POVZETEK V podjunskem in ziljskem narečju je za razločevanje tonemskih nasprotij relevantna razlika v tonski višini akuta in cirkumfleksa. V rožanskem narečju je relevantna tonska podoba cele besede (t. i. »besedni profil«), pri čemer besedni profil obsega najmanj dva zloga. Tonemsko nasprotje lahko dobro razložimo kot razločevalno poudarjanje raznih mor. — Zaznamovani tonem je cirkumfleks. V narečjih, ki štejejo more, se v stavčni intonaciji relevantne razlike med obema tonemoma na besednoprozodični ravnini uveljavljajo vertikalno (visoko : nizko), stavčnoprozodijsko intonacijsko nasprotje pa horizontalno (v časovnem zaporedju, padajoče : rastoče), vendar tako, da se vertikalne razlike ohranjajo. — V narečju, ki šteje more, se relevantne razlike med tonemskim nasprotjem na besednoprozodični ravnini uveljavljajo horizontalno (v časovnem zaporedju, v besednem profilu, tj. v intonacijskem poteku cele besede), stavčnoprozodijska intonacijska nasprotja pa vertikalno (nizko : visoko), vendar tako. da se besedni profil bistveno ne spreminja. UDK 808.63-316.32 : 808.62-087 Vilko Nooak Filozofska fakulteta, Ljubljana KAJKAYSKE PRVINE V PREKMURSKI KNJIGI 18. STOLETJA Prekmurski pisatelji, ki so na začetku 18. stoletja začeli pisati v svojem narečju verske in šolske knjige, so uporabljali v dokajšni meri oblike in besede iz hrvaškega kajkavskega narečja, ki je bilo zavoljo pripadnosti dela Prekmurja zagrebški škofiji in sorodnosti prekmurskemu narečju že več stoletij pismeni jezik v tej pokrajini. Analizirane so kajkavske prvine v jeziku Franca Temlina, Mihala Severja. Štefana KUzmiča, Mihala Bakoša in Mikloša Kiizmiča. The writers from Prekmurje, who at the beginning of the 18th century began writing books for religious and educational purposes in their own dialect, made a considerable use of forms and words from the Croatian kajkaoski dialect, which — owing to a long-term inclusion of a part of Prekmurje into the Zagreb diocese and owing to the kinship of the Prekmurje dialect — had been the literary language in this district for several centuries. Elements of the kajkaoski dialect are analyzed in the works of Franc Temlin, Mihalo Sever, Stefan Kiizmič, Mihalo Bakoš, and Mikloš Kiizmič. V novejših oznakah prekmurskih pisateljev je kratko omenjen tudi kajkavski vpliv na njihov jezik. Ta vpliv sosednjega, po izviru in značaju prekmurščini sorodnega narečja, je utemeljen tudi v zgodovinskem dogajanju. Pri tem ne mislimo le na priseljevanje z ozemlja severne kaj-kavščine v Prekmurje (prim, priimke!), marveč predvsem na pripadnost dolnjih prekmurskih župnij zagrebški nadškofiji od 1093 do 1777. Y tem času so hrvaški in domači katoliški duhovniki docela prepojili verski, cerkveni — in s tem tudi ostali ljudski — jezik s kajkavskimi besedami in oblikami. Duhovniki v preostalem Prekmurju pa so uporabljali njihove kajkavske rokopisne in tiskane pripomočke. Tako je bila kajkavščina tudi v Prekmurju knjižni jezik vsaj od 17. stol. dalje (prim, rokopise pesmaric, martjansko pogodbo) in prvi prekmurski pisatelji so naravno uporabljali besede, ki so se za verske pojme utrdile v njihovi pokrajini v ustni rabi. Pri prirejanju zahtevnejših besedil v svojem narečju pa so se ravnali tudi po knjigah v najbližjem jim narečju. Zavoljo omejenega prostora moremo le kratko, brez navajanja kajk. oblik in avtorjev ter razlage besed, našteti glavne kajkavske prvine pri prvih prekm. pisateljih. Marsikaka teh besed je sevé danes po cerkveni rabi že v Prekmurju udomačena, za nekatere je dvomno, ali niso bile že od začetka tudi prekmurske. Zavoljo lažje umljivosti, tiskarskih težav in prostora so besede prepisane v gajico. iNatančnejšo obravnavo, ki bo zajela tudi poznejše prekm. pisatelje, bo avtor objavil pozneje. FRANC TEML1N V prvi prekm. knjigi, Franca Temlina Malem katechismusu (1715). je kajkavski vpliv dokaj močan, čeprav je celotni značaj njegovega jezika docela prekmurski (ravensko-gorički govor). V grafiki je rabo madž. ch za č vsaj podprla tudi kajk. raba: fclié 3. kerfcbanye 4 itd. Samoglasniki: Piše v prekm. reducirane glasove: koliko 10, kako 18, velike 4 itd. — Mesto o — e: kristuševoga 3, zddvanjem 21; namesto a — e: sem 10; čisto kajk.: vu 10 itd., cirkev 11, 23, odkud 22, vune 33, vonka 33. zaobstom 12 itd. Soglasni k i: Za sonorni r piše -er-: pervi 4. mertve 22 itd. — Za govorjeni d piše j: jas 10 itd. in j tam, kjer ga prekm. nima: jednom 3. Božjega 3, volja 10. — Za govorjeni s: prvotni k ali h: koteri 4, kotera 14 itd. (:šteri 18); hoče 15 (:šče 3); končni -m za govorjeni -n: nikakvim 18, zdâ van jem 21 itd. Obli ko v je: Neprekm. samostalniki: Otec 4 itd., oca 14. oci 20. toda: oča naš 25 (kot molitev), oči 21; Gospodin 3, Gospodni 22, Gospod-nove 43, Bože 47, človeče 13. — V or. ed. ž. sicer prevladuje -od, toda: spokornostyom 15, zponiznostyom 14: enako v daj. mn. (mesto -n). — Pisava -h: vseili potrebočaih 13, vu njih 13. pa tudi nam. -j: praznüli 13, otiiliili 17. — Del. na -č, neživ v govoru: oplakiivajoučim 33 itd.; na -oši: navčivši 48. obderžavši 48 itd.; glagolnik: napunenyé 20. obciivânye 23. potešenje 36 itd. — Velelnik: reci 46, pomozi 48. aorist: bešše 39, 44. Leksikalno: ako 4, ani 5.14, Božanstvi 38, delnicje 32, dika 25, dvoinost 30. dugovânje 35, drugač 36. kako goder 6, kakšega goder 14, šteri goder 10, Jeretnikoin 28, leprai 4,8, 11, 31. 32, mordâlstvom 42. ne-imvidnim 42, ovdi 27, ovo 38, osla 17, ovako 21, 22, otročega 8. presveiča 23, proč 12, protivinstva 15, svčstvi 33, spousobom 17, taka j še 5, 26, ter 39, Troystvo 48, vezdai 25, viipuzen 32, vreimeni 47, vraničom 47, fcjavne 35, zla 28, zpravišča 35, Zveličitel 11. ABECEDAR1UM SZLOWENSZKO Naslednja znana nam prekm. knjiga, anonimni Abecedariitm szlo-wenszko (1725) ima jezik močno podoben Temlinovemu z enakimi kajk. prvinami, tako v grafiki: ch za č: nesche 4; pri samoglasnikih: neimai 4, kotero 4; pri s o g 1 a s n i k i h: pogost -/: popriel 5, porodil 5, umrel 5, stoupil 5; perva 4, jas 5, Božie 4, hoče 4. praznüh 4; v ob I i- k o v j u: otec 4, oca 4, Gospodin 4, Gospodne Božie 4, Gospodnova 4. bi-smo 5; v b e s e d j u: dokle 5, milostiv 5, prečlivosti 5, doklam 5. MIHAL SEVER Tretji avtor, Mihal Sever, je v zahtevnejšem in obsežnejšem besedilu svojega Réda zvelicsânsztva ... (1747) pisal tudi več grafičnih posebnosti, ki jih je podpiral kajk, vzor: y = j: bovno 28, govorjêye 28 (= en je), t s = č, cf = č, z = s. V rabi samoglasnikov omahuje med domačim ü in kajk u: lli-beznost 2 (piše ga u), zbudil 64 itd. — obaruval 64 (lahko iz slov. protestantov), mentuval 64, z Duhom 65, 66, hud 6., vupaio 66, Dušša 86, vsemu lustvu 90; poleg voruje 26 : veren 73; e nam. o: Kristuševo 2, e nam. a: sem 4, 7, kako 25 nam. kak; cirkev 35 nam. cerkev. Y rabi soglasnikov pozna iste kajk. prvine kot Temlin: erkal 3 itd., naišal 4, prišel 7, hotel 8 itd. proti: plavau 3, vdehno 4, zapovidâvau 75, živo 78 — raba -l je utegnila biti vpliv pisane predloge, posebno v pesmih. Končni -/ pozna tudi pri samostalniku: nepriatel 80, pekel 80, Obranitel 66, sredi besede: pobolšanje 86. Končni -m: hočem 15, dičim 79, bodem 69, enako pri samostalnikih, pridevnikih in zaimkih. — Zložni r piše er: terpleinje 2, smert 2 itd. vergo 5, serce 66, kervjom 66, kerščenik 80 itd. — Prekm. neznani -j-: Božji 12, 3,4, Božjega 1 si., r-z: pomozi 65, k-c: delnici 84, talnici 30, kerščenici 28. O b 1 i k o v j e: Končni -m piše skoro dosledno; -h piše na nepravem mestu: tili (im. inn.) 11, njéh 9, vsah 11, lüdih (tož. inn.) 12. — Oblike Оси 67, оса 84, otec 86. — Zaimki : ké 67, 68, tvc 65 itd., tvo 69, mega 70, 84, ko (= kar) 68, кои (katero) 79, 80, svom 68. Aorist: bcše 64. В e s e d j e: Gospodna 2, Gospon 83, 84, Gospodina 84, miloščo 2, stvo-ritela 4, Odkiipitela 9, Zveličitela 9, skvârjenje 5, vterditosti 7, nenâved-nosti 7, Detinstvu 10. dugovânja 11, vadliivanja 11, odküpleinje 13, »zagovornika (molgenika)« 14, Obeselnik 14, 15, kerščenik 80, zoružiiem 88, svedočanstva 89; pokeidob 6,7, 68, Dare 6, činil 7, popriel 7, občinskoga 11, kazal (= pridigal) 14, 15, ako 15, kai 15, rekal 10, zlo 67, takai 70, vezdai 67, vunka 67, leprai 36, 57, kai godi 88, vsačkovoga 89, poglav-nikom 26, pokeidob 27, vekivekoina 31, rečenja 32, vučenje 33, neoberge-nost 33, vsuznajoust 33, povsudstânje, osebuinom 34, sreidbenik 35, mo-ljenik 35, prezveizčanje 36, odkuda 39, koliko godi krat 39. Mnoge od teh besed so se izgubile v pisni in ustni rabi, nekateri verski izrazi, predvsem samostalniki, pa so še danes organski del prekm. narečja in so prišli že davno pred prvo prekm. knjigo v ustno rabo v tem narečju po hrvaških duhovnikih. 7 — Slavistična reviju ŠTEVAN KUZM1C V svoji prvi knjigi Viïre krsztsanszke krâtki nâvuk ... (1754, = V) piše K. še pod močnim kajk. vplivom — pač tudi posredno po prvih prekm. knjigah — medtem ko je v Nouvem zakonu ali Testamentomu ... (= NZ. 1771 , strani brez kratice so iz tega dela) mnogo samostojnejši. Nekaterih kajk. posebnosti, npr. -/, koteri ipod., tu sploh ne pozna in tudi besedni zaklad vsebuje povečini le izraze, že sprejete v živi jezik. V grafiki je verjetno vsaj podpiral kajk. vpliv rabo podvojenih -//-, -jj-, -II-, -kk-; mogoče je s = ž od tod: tosec V 54. V rabi samoglasnikov je utrdil etimološko pisavo: velike NZ I, teliki 71, skrivoma 71, širouka 22, sem Y 117. 150. zdjânjem V 33. redke pa so narečju tuje: kako Y 33, kotero V 79, povsud V 213. Pri soglasnikih je odpravil -/ pri deležnikih, ohranil ga je pri samostalnikih: vučitel 57, 62, angyel 6, 8: /t piše skoro dosledno na pravem mestu: kriih 11, hiža Y 61, hrano 8, tiho 380, 403. — toda: lejhko 357 (križanje govorjene in etimol. oblike), vu sneli 6, 8, 9, kili 467. — Nasproti narečnemu d, ki ga upošteva, je ohranil j: jezero 46. 50. jâseo 216. jarem 68. jo 368. jas V 4. 20 Nz 30. 37. — Redek je с nam. k: grejšnici V 119, vuče-nici V 102. brâci 730. Obli kov je. — Tudi pri Kiizmiču je navadna oblika Gospodne 23. 44 itd. Bože V 234 itd., redkost je človeče 442. — Pri samostalnikih je najpogostejša značilnost njegovega jezika or. ed. ž. a-osnov s končn. от nasproti govorjeni — of ouf. Ta dvojnost v rabi žive in pod pisanim vplivom rabljene končnice je izražena v NZ tako. da piše od 700 primerov takega orodn.: od 564 na osnovi naglašcnih oblik 78 z -от: — od 136 na končnici naglašenili oblik pa 17 z -от. Tudi pri sam. žen. i-osnov s korenskim poudarkom piše 45-krat -от, npr. z radostjoni 43 itd. in 113-krat -of). To govori določno proti Ramovševemu mnenju, da je -от v prekm. izvirno, gl. Kratka zg. I, 79. Pod kajk. vplivom piše or. zbratmi 549, starišmi 775, sinnii V 96: pri pridevnikih v ed. im. določno obliko nam. nedol.: grejšni 179, mlačni 773 itd., medtem ko živi jezik pozna le nedoločne oblike. Med zaimki so stare kajk. oblike: im. mn. kii 302. 584. po kej 541. kili 467. kini 698, tve V 259, tva V 247, me V 249, štogodi V 43. — Zelo pogosti so del. na -č: bodouči 22, 40 itd. Njihova raba je povzeta po kajk. vzorih (npr. Krajačevič), npr. oči majouči ne vidite 127; posebno pogtisto pa bodouči« mesto odvisnika: zmožen bodouči vu pismuj 599, bodouči vrcj-loga diilia 385 itd., prihodnjik: ki ga je bodouči bio odati 307 itd. Besed je: Bogica 402. bluznijemo 337, činte 9, delnik 43, dike 85, dičijo 14. dobrotivnost 450. dugovanj 817. govno 597, liižtvo 697, liotliva 640. krepkost 606. krstiteo 36, kumil 814. lâdanja 65, lepraj V 249. metico 209. milostivni 13, milošča 411, neprâvdeni 628, neprâvdenost 23. milošča 411 itd., nevinosti Y 119, odeteo 9, odičeni 312, oblosiino 222, odkut 126. odsud 392, osel V 64, pitanim 627. pitanoga dnéva V 139. povsud 629. po-rânili 364, prâznicke 70. prâznost V 42. presvečene 575. priaznivom 128. plakali 767. poselstvi 557, skvarjenjé 87. smiustvo Y 42. svestvi 582, Sred-benik V 150. veki večni 58, vöriteo 190. vragometne 13. vujvlačene 697, vü-pazen 605. zadomeščavanjem 355, zakrivalo 96, brojavati 704. zâslobe 587, zbloudnost 447, itd. In še dolga vrsta iz Vöre krstšanske. Seve s tem niso rešena vsa vprašanja drugih izposojenk v delu Šte-vana Kiizmiča in tudi sorazmerno veliko število kajkavskih oblik in besed ne zmanjša jezikovne ter slogovne vrednosti njegovega Nouvega zakona. Njegov jezik terja celotno nadrobno obravnavo, posebno še njegove lastne tvorbe, ki jih pa ni moč poprej z gotovostjo dognati, dokler ne spoznamo zanesljivo besed iz drugih slovanskih virov. MIHAL BAKOŠ Ker je objavil v knjigi Nouvi Grâduvâl (1789). prvi evangeličanski prekm. pesmarici, tudi pesmi iz rokopisov Štefana Kiizmiča — sicer nekaj predelane —, sodi v tem pregledu časovno takoj za njim. Obenem pa moramo misliti, da je gotovo kaka kajk. prvina v njegovi knjigi tudi Kiizmičeva. Bakoš je tudi edini prekm. pisatelj, ki kajkavske besede v prekm. pesemskem izročilu naravnost omenja v predgovoru, češ da je nekatere pesmi izpustil iz dotedanjega repertoarja, druge poboljšal in jih jezikovno prilagodil domačemu narečju, češ: »Liki lomu djao sem: tom i; Beše: bio je; pojmo djao sem: spejvajmo. Tak i od eti rejči ščiščene so naše pesmi: ore, 1er, listor, &c.< Jezik v Severjevi in Kiizmičevi prvi knjigi vsebuje posebno v pesemskem delu premnoge kajk. prvine. Rokopisna pesmarica iz Martjanec, nastala vsaj sto let prej, pa je tako docela kajkavska. In primerjava pesmi v Bakošcvi knjigi s to pesmarico dokazuje, da jc velik del pesmi iz le-te (ali kakega njenega prepisa ali enakega prepisa iz nekega skupnega vira) prešel po neugotovljivi poti v Bakoševo knjigo (npr. od božično-novo-letnih več kot polovica). Prekm. evangeličanska pesmarica se jc razvijala iz kajkavskih pesmaric in svoje uradno v cerkvi rabljene pesmi v Küzmi-čevem času in še pred njim so imenovali »stari gradual«, ker pravi kiiz-mičev nagrobni napis, da »je popravil stari gradual« — zato jc pač Bakoš svojo popravljeno pesmarico imenoval — Nouvi Graduval. Kakor v vsem dotedanjem cerkvenem jeziku katoličanov in evangcli-čanov, tako so se tudi v pesmih udomačile kajkavske oblike, zato neka- terih več niso občutili kot tujih, pri pisanju pa so zavedno ali nezavedno podlegli kajk. vplivu v glasovnem, oblikovnem in besednem pogledu. Zato je tudi Bakoš pisal v glavnem enak jezik kot drugi pred njim, kajk. posebnosti je pustil celo več kot Kiizmič. V rabi samoglasnikov so take prvine: z velikimi 7, koteroj 5, kotero 33, odnut 7, Cirkev 7, povsud 24, denes 34, deneska 75. ako 10, ima 13, etako 34, veri 30, verni 38, hotejnyem 34, prisestyem 35 ... Y rabi soglasnikov: hočeš 2, liidili 4, darili 4, ktera 3, kteri 13, obdržitel 3, vol 27, osel 27, krâl 51, voditel 60, ostavil 75, rodil 55, bil 78, mel 59 — te oblike na -l pri deležu, so sicer redke; ja 21, nevolje 45, otroci 10. delnici 9, prekleci 9. pomozi 62, odvrzi 62, kaj 77, 51; redko -er-: od-verzi 2, povernte 14, verzi 30. V oblikovju uporablja poleg že utrjenih: Gospodne 1. Gospodin Boug 6, 8, 61, Gospodnoga Boga 62 (oboje stalno v tej zvezi), Gospodna 1. 60, 63, Gospon 44, 47 — tudi: Gospoud 47; — Bože 34, 47, otec 56, 75, oci 56, 73, oca 4, in orodn. krvjom 4. 63, 64, (:krvjov 70), sprisegom 1, vrejdno-stvom 2 (skoraj dosledno tako pri ž. sam.), tudi: spastérmi 22, stebom — tudi tako neživo, prepisano obliko: vu utrobe 17, 25; poveda 29, sliša 28 (aorista!), povedani 29, zaimki: kâ 39, 75, tve 3, tvo 4 itd. Y besed ju vsebuje B. knjiga zavoljo svojega vsebinskega značaja poleg že prej uporabljenih izrazov tudi nove kajk. besede. Ze v prvi četrtini knjige najdemo tele izraze: bloudnost 62. Bojštvi 2, bolezni 50, delnici 9, Devinstvo 20, Devstvo 3, 26, dojde 31, dojšla 34. ki godi 48, liotej-njem 34. Hrânitel 85, Ivan 25, kakoti 51, krhkouči 20, narodjenjeni 35, nastâvlenik 90, obdržitel 3, obeselniki 7, občinske 7, oblosünostjom 29. Obrânitela 36. obrânjenik 32, odičenosti 91, Odküpitela 1, odnut 7, opâd-nenjé 40, opitanje (= sodnji dan) 71, osloboditela 14, ostavil 75, pitanje (sodba) 18, pitanoga 23, poglavnik 8, posvetiteli 3, pregrejšenja 45, prekleci 9, prigledni 51, prišestjem 35, protivnik 8, ružno 60. sredbeniki 6. Stvoriteli 3, tikvo 36, vjedino se je 26, voditel 60, vö vjavo 5, vugodne 2, zbrojiivec 61, zveličitel 3, židovčine 38 itd. * MIKLOŠ KÜZMIC Delo prvega katoliškega pisatelja, Mikloša Kiizmiča, je snovno najbolj raznovrstno in glede števila del najobsežnejše. Vseh njegovih spisov hi niti ne upoštevamo in to tudi ne bi bistveno spremenilo podobe' o njegovem jeziku. Poleg protestantske pesmarice so njegova dela tudi naj-inikavnejša in najpomembnejša glede na njih kajkavske vire. Kiizmičev jezik je pomemben tudi zuto, ker je v njem zajeto vse katoliško izročilo verskega izražanja, starejše od protestantskega. Poleg tega pa je on prvi zapisal mnoga besedila, ki jih protestanti ne poznajo in ki so se ohranila v tej jezikovni — dostikrat prav kajkavski — obliki do danes. Kiizmič je tudi poznal največ kajkavskih knjig in nadrobnejša raziskava bo pokazala tudi razvoj sprejemanja kajkavskih prvin v njegov jezik, njegovo jezikovno samostojnost itd. V tem razboru upoštevamo le pet K. del: Kratka summa velikoga kate-kizmusa ... 1780 = K; Szvéti evangyelioini.... 1780 = E; Pomoucs be- té'snih i mirajoucsih___1781 = P: Kniga molitvena... 1783 = M: Sztâ- roga, i nouvoga testamentoma szvéte historié kratka summa ... 1796 = H. Njegove kajkavske posebnosti v pisavi samoglasnikov so: kako K 27. P 114. podndšanjem K 33. vu E 17 itd.; njej E 18, teliko E 20, 23. ke-liko E 32, velike P 7, Vera P 105, 109, smilujse E 159 itd. V pisavi soglasnikov: -/-: popolnejše K 6, popolna K 120, popolnosti P 7 itd., pisava -h: mojih K 120. betežnih P naslov, nebeskih-zemel-skili P 5, vsejh H 98, toda napačno: prazmijh E 135, stvârih K 121; -j-: jd-kost K 99, jâree H 18, jezera H 98, kajkoli E 18. P 119. jas M 48 itd. Vidno je opuščanje oblik: koteri; -Z v odpiistiteo E 130 in pod. V besednih oblikah je ohranil utrjeno: Cospodin Boug P 29, 31. Gospodnoga Bogâ E 28, Gospodne E 26, Bože E 127. P 11. Gospodna M 21. K 122. E 27, Gospodnova K 121. Gospon E 8. — V orodn. edn. ž. omahuje med končn. -m in -od: smrtjom E 177. krvjom P 133. spouvidjom P 5. 6. jâkostjom E 126 — cérkevjov E 10. vörov P 29, rečjouv E 27; tudi pri zaimkih prevladuje -m: zmenom E 30, sebom E 26. Tudi pri njem so zelo pogosti deležniki na -č, posebno v zvezah: pitao ga je govoreči E 26. dalje del. na -dsi v zvezah kot: videvši cüdivali so se E 17; stanovši E 26, lišavši E 19 itd. Kajk. vpliv so glagolniki: napelâvanje КЗ itd.; deležniki: bičii-van E26. popliivan r.t., rodjen P 94, prijet P 94 itd. nam. žive določne oblike; zaimki: ko (= katero) E 157, kini P 77, glagol, oblike: dajem E 126, M 22, sni i lu j se M 20, E 26 itd. Be se d je: blaženstva K 128, bojštvi K 6, bolvanstvo K 98. borenje K 98. božanstvo M 21, človečanstvo P 60. čiidnovitim E 148, Dejva P 70. desetere Bože zapouvidi K 37, dičim P 9, dika P 11, dostojaj se E 159. dostojna P 58, držanje K 61, dvojim K 24, hižni zakon K 99. hižnika K 94. hvâlodâvanjem K 34, hüdouba E 129, jâkost K 99, jedinorodjenoga P 6. Je-dinstvo M 28, kajkoli P 7, kakda K 9. krhkoučo K 88. križnom drejvi P 18, liibav K 36, liibeznosti K 35, milostiv E 129, P 62, milostivnosti P 4, milošči P 5. nad i gâ v a j ou čega K 35. naklekne P 5, narâjanje K 93, nazviščava E 4. nečamuren P 6, nemrtelen P 4. neprecenjeni P 9. nepripravne smrti P 5, nevražena P 57, nevejdnosti Pil, nevtepeno P 57, občinski K 3, občinstvo svécov K 22, E 134, obeseliteo E 130. P 30, obhidavec K 17, očiščavanje P 12, odičeni E 158, odpiistiteo E 130, opadnenjé E 13, ozâvanji K 94, pi-tanim stoucom E 150, M 52, plačnoga P 47, podnašanjem K 33, poglavnik E 5, posvečenje K 61, posvetiteli P 25, potrdjenjé K 43, predga E 125, pre-obražiivanji M 61, prečiste P 24, preželni P 51, prorocki K 39, Puščenicke P 27, Redovnik P 89, robstvo P 7, Rodica E 152, rumeno krv P 36, skrov-nosti E 157, skiišavanjc E 133, spravičaj E 19, spravičanje K 61, spravišče K 21, srditosti K 126, Stvoritela P U, stvorjenjé P 29. Sveče K 40, svestvo K 61. svétke K 53. Tivarištvo K 92, trplivost P 28, trtjé srcâ K 76, veli-kouče E 159, vladnikom K 45, voditeloni K 45, vrejmenitne 17, vtrâglosti P 11, Vučenikov J3 20, zadostačinejnje K 86, zagovornica P 56, zasidjâva-nji K 90, zbrojâvec M 59. zdrava Maria E 133, K 33, zločesno P 98, zdvo-jenjé K 98. zmožnosti P 29, Zveličiteo E 129 itd. Izrazit primer kajkavskega izvira so npr. lavretanske litanije, v katerih so sprejeli Prekmurci izraze nevražena, nevtepena, hvale dostojna, odičena, zagovornica itd. In podobno v mnogih molitvah, kot jc npr. v K. Knigi molitveni str. 97 ter ista v Petra Berkeja Kinch oszebuini... Graecii, 1775. 204 z izrazi: tejla oblečenje, nazviščavanji — nazveščenju itd. Verjetno so kajkavci utrdili tudi rabo madžarskih tujk in kalkov v verskem izrazju prekmurščine, npr. aldov. aldüvati, vadliivati, žoltar, hižni zakon, bistvo, diišna vest itd. Enako tudi rabo lat. izrazov v madž. obliki: plebdnuš, cintor, evangeliuin, paradižom, tronuš, koruš itd. РЕЗЮМЕ Прекмурье с начала венгерского государства принадлежало этому государству и бьло таким образом в политическом отношении весьма близко соседней кайкавско-хорватской территории. Когда в 1093 г. четыре католических прихода в нижнем Прекмурье перешли иод управление загребской эпископии и остались под нею вплоть до 1777 г., а за это время были основаны еще два новых прихода на этой территории, то приезжие из Хорватии и домашние священники пользовались в богослужении также и кайкавскпм диалектом. Это особенно важно, поскольку в то время для религиозных понятий вводили многие новые термины, которые в родственном кайкавском диалекте успели уже сформироваться. Некоторые из этих терминов могли найти опору в подобных прек-мурских словах, а другие стали в прекмурском диалекте обиходными благодаря постоянному употреблению. Священники в большей части прекмурской территории, принадлежавшей гьёрской эпископии, употребляли новые слова и тексты, известные их собратьям в соседней эпископии, откуда по всей вероятности приходили священники и в гьёрскую эпископию. Кайкавские и домашние священики составляли в кайкавском диалекте нужные церковные тексты, из которых сохранился рукописный сборник песен из 17 в., найденный в Мартьянцах и хра- НЯЩИЙСЯ в Библиотеке в Мариборе, содержащий песни, которые старше по крайней мере на сто лет. Это является самым древним хорватским собранием песен. С 16 в. распространялись в Прекмурье и кайкавские книги, среди которых особенно важен перевод апракос-евангелия Краячича (1651). Рукописные сборники песен переписывали и прекмурские протестанты, включавшие многие тексты в свои первые книги. Они также использовали при преобразовании своего диалекта в книжный язык католические кайкавские книги, а так как кайкавский диалект употреблялся в Прекмурье долгое время в качестве письменного языка для юридических и административных потребностей, то им были известны и кайкавские формы, которых их диалект не знал. Франц Темлин (Mali Katechismus, 1715), анонимный Abecedarium slovensko (1725) и Михал Север (Red zveličanstva . . . 1847) писали под сильным кайкавским влиянием. Так в графике употребляли ch за с; писали гласные, которые прек-мурский диалект редуцировал: velike, kako; иногда и вместо й, е вместо о, а также и совсем кайкавские формы: odkud, vune, sem и т. д. В записи согласных встречаются кайкавские особенности: непоследовательное употребление -I наряду с -и и партиципах прош. вр. и в конце существительных; за слоготворное г — er (smert); к и h вместо š (koteri, hoče); h в исходе, который в прекмур-ском диалекте переходит в /, однако часто ошибочно. Среди форм употребляются: otec, оса, oci; в твор. п. ед. ч. жен. р. -от вместо -of ouf; употребление отглагольных существительных, кратких форм местоимений (tva, tve, mega и т. д.). У каждого автора перечислены кроме этих и главные кайкавские лекси-кальные элементы, от которых в прекмурском диалекте остались н. пр. dika, božanstvo, dugovanje, svestvo, spravišče, zveličitel, odkiipitel, svedočanstvo и Т. Д. Штефан Кюзмич в первой книге (Vöre krstšanske kratki navuk. . . 1754) писал еще под сильным кайкавским влиянием одинаковые особенности, что и писатели до него. В переводе нового завета (1771) он многие из этих элементов бросил, но все же сохранил некоторые фонетические и морфологические особенности, которые ближе литературному словенскому языку (запись редуцированных гласных, -h, -m). Для его языка характерны частые деепричастия на -č и на -vši, замена подчиненного предложения и образование будущего времени при помощи bodouči. Словарный запас Кюзмича почти полностью отражает живой диалект, писатель употребял лишь те слова, главным образом, которые принял и прекмурскнй диалект. Михал Бакош взял в первый прекмурскнй протестантский сборник песен (Nuovi Grâduvâl, 1789) также и многие песни из рукописных кайкавских или стоящих под их влиянием сборников песен. Хотя он умышленно избегал кайкавские формы и выражения, все же осталось в книге много этого. Миклош Кюзмич, первый католический писатель в прекмурском диалекте, в своих многочисленных религиозных и школьных книгах также писал главные кайкавские особенности, которые писали и писатели до него. Поскольку он занимал из кайкавских книг католические тексты, вместе с ними он принимал и многие новые слова, которые стали обиходными в молитвах католических прек-мурцев. UDK 808.063-541.41 Martina Orožen Filozofska fakulteta, Ljubljana K DOLOČNEMU ČLENU V SLOVENŠČINI Starejši slovenski spisi od 16. do 19. stoletja dokazujejo, da je v knjižnem in pogovornem jeziku morala obstajati oblikovna razlika med določnim členom in kazalnim zaimkom (ta, ta. tu). V položajih, kjer bi bila možna pomenska zamenjava omenjenih oblik, je izpričan s členkom le spredaj okrepljeni kazalni zaimek (leta, letu). Torej je »poudarna« partikula le pred zaimkom bila pomensko relevantna. — Določni člen je v slovenskem pismenstvu obstajal ob pridevniški kategoriji do Ravnikarja (~ 1815). Pri starejših prekmurskih in kajkavskih piscih pa je določni člen celo ob določnem pridevniku razmeroma redek. Earlier Slovene writings from the 16th to the 19th century demonstrate that between the literary and the colloquial language there must have existed a formal difference between the definite article and the demonstrative pronoun ta. ta. tu. In positions where these forms might have been semantically mistaken, a demonstrative pronoun leta, letu is attested. Hence the emphatic particle le in front of the pronoun was semantically relevant. In the Slovene writing the definite article is to be found along with the adjectival category as long as until Ravnikar (—1815). With earlier writers from Prekmurje and from the kajkaoski dialect, however the definite article is comparatively rare even with the definite form of the adjective. Vprašanje, ali je slovenski »določni člen« tujega ali domačega izvora, je v slovenski strokovni literaturi v glavnem rešeno. Že Kopitar1 je bil v zvezi s primerom Ktiro kraoo fi drajfhi prodal, to pifano al to zherno? v zadregi, saj se mu je zdelo, da je ob takih primerih (ob določni obliki pridevnika) člen v slovenščini upravičen, čeprav je izhajal iz načelne trditve, kakor pred njim tudi že drugi slovničarji, da slovenščina člena nima. Na koncu stavka je postavil vprašaj (Was machen wir jedoch mit folgender Ausname... Hier i[t to doch kein Pronomen, fondern wirklich Artikel?). Za njim je isti primer za slovenščino navajal Miklošič.2 Z vidika svoje zgodovinskoprimerjalne metode ni mogel obiti tega vprašanja, saj slovenski zgodovinski spisi obstoj člena potrjujejo, lc njegov izvor in pogostnost, kakor tudi razvrstitev, ne izhajata iz »stare slovenščine«. Ker v slovanskih jezikih v splošnem te graniatične kategorije ni. je pojav razlagal kot posledico tujega (nemškega) jezikovnega izvora. Njegov sodobnik Škrabec je veliko razmišljal o funkcionalnosti jezikovnih sredstev v slovenščini, zato ni bil posebno dovzeten za razlage 1 J. Kopitar, Grammatik der slavischen Sprache... Laibach, 1808, str. 215. г F. Miklošič, Vergleichende Syntax der slavischen Sprachen, Wien 1883. str. 124—150. o tujejezičnili vplivih. Ni se v celoti opredelil proti členu v slovenskem knjižnem jeziku. Nasprotno, pri določni obliki pridevnika je celo iz zgodovinskih razlogov (v stcsl. sta obstajali nominalna in pronominalna sklanjatev pridevnika!) in z ozirom na »krajnsko rabo« zagovarjal njegov obstoj, in sicer takrat, »kadar se hoče mej stvarmi istega imena ena ali druga po lastnosti ali številu določiti.« Navaja primere: polič ta dobrega (vina), ta čarno, ta lepo, ta prazniško (suknjo). Po Trubarju navaja Pernesite semkaj uno pervo dolgo sukno... inu perpelajte unu debelu tele. Tukaj je člen uno, unu, kar pač menda ne more biti germanizem: ako pa ni germanizem uno, unu, tudi tu ne more biti, kar sloji berž dalje: oča je zaklal tu debelu tele... V takih primerih torej mi v resnici čutimo potrebo nekega določnega člena in naše slovensko ljudstvo ga v resnici rabi. Ali se je od Nemcev navadilo? Pač ne, ker ga ne rabi, kjer ga Nemci tudi rabijo, to je pred samostalniki, temuč le v primerih, kjer so ga rabili stari Slovenci po potrebi domačega jezika.3 Prav tako je še kasneje poudarjal, da je nedoločni člen splošnoslovanska značilnost in ga je v dialektoloških zapisih zaradi sintaktične jezikovne točnosti še posebej zahteval (v oceni Šašljevih Bisernic, Cvetje, XXVI, zv. 8; 1909). S primerjalnega vidika je ponovno obširneje o členu nedavno razpravljal Kolarič.4 Prikazal je kategorije rabe določnega in nedoločnega člena v začetnih slovenskih rokopisih in tekstih, v narodnih pesmih in v nekaterih narečjih, ter poudaril njuno upravičenost v knjižnem jeziku. Kakor Škrabec je prišel do zaključka, da se je člen razvil kot sintaktično in stilistično sredstvo iz potreb domačega jezika. Res je, da določni člen v sodobnem knjižnem jeziku tu in tam že opazimo, običajno pod narekovaji, znano pa je, da je ob določni obliki pridevnika in njemu pomensko enakih besedah, pogovorno splošno v rabi. Naj navedem nekaj primerov iz Finžgarjeve Makalonce in dnevnega časopisja: »Če ni to sam ta rogati\« je v strahu pomislil (str. 41). — »Sani ta višji vrag iz dna pekla nuj vzame ta pijanski denar in še tebe...« — (str. 57). — »Če ni v Kravji dolini tu bele kače, ki ima demantno krono na glavi, vanj vse kače požgem.« (str. 83). »Kevdrski« štirje ne morejo razumeti, zakaj jih mati skuša prepričati, da je bolje, če se drže bolj zase, češ da niso prava in zaželena družba onim >tu zgornjimi. (Delo, 17. XI. 1971). — Ker ga slej ko prej pričakujejo pri nas, so se 3 S. Škrabec, Cvetje XVI, 3. zv. 1895. 4 K. Kolarič, Določna in nedoločna oblika slovenskega pridevnika; Godiš-njuk filozofskog fakulteta u Novom Sadu; V. 1960 str. 185—197, Določni in nedoločni spolnik v slovenščini; Zbornik za filologiju i lingvistiku; Novi Sad 1961-62; str. 170—173; Določni in nedoločni spolnik v slovenščini: JiS št. 2. 1961-62 str. 40. v Iliriji odločili, da kaj kmalu pošljejo na trg »tiste ta prave« lasulje, za katere menijo, da bodo še bolj iskan lepotni dodatek (Delo. 5. XII. 1971). V sodobnem času se jezikoslovci ponovno vračajo k vprašanjem izvirnosti nekaterih netipičnih kategorij in pojasnjujejo nastanek tovrstnih pojavov z vplivi jezikovne »interference«,5 ki je značilna za bilingvi-stična območja dveh ali celo več po strukturi nesorodnih jezikov. Znano je, da slovanski jeziki ne poznajo stalnega oblikovnega (gramatičnega) sredstva za izražanje natančnejše določenosti besede (determiniranosti) v smislu zvrst — posameznik (genus: species — die Frau; eine Frau; diese Frau) pri kategoriji iiomen (samostalnik, pridevnik), kar je značilnost romanskih in germanskih jezikov. Starocerkvena slovanščina, kot je dokazal Kurz,® samostojnega člena v smislu zvrst — posameznik ni poznala. Grške zveze z določnim in nedoločnim členom so, razen določne oblike pridevnika, kjer se je ustalil kazalno-oziralni členek -j,,, -ja, je (dobn,jb, dobraja, dobroje), prevedene z drugimi leksikalno-sintaktičnimi možnostmi. Bolgarščina in makedonščina sta edini kasneje razvili postpozitivni člen ob samostalniku in pridevniku, znan je tudi v nekaterih ruskih in srbskih narečjih (člooek-r,t, -ot, knjiga-ta, more-to in druge možnosti z -od, -da, -do ter -on, -na, -no), a ta oblikovna značilnost je rezultat jezikovne interference, saj je za vse jezike balkanske zveze (albanščina, grščina, romunščina, bolgarščina, makedonščina) značilen postpozitivni člen, za albanskega in romunskega celo obojni. Tudi lužiška srbščina in slovenščina, kakor razpravlja Lötzsch,7 sta pod podobnimi bi lingvističnimi pogoji jezikov nesorodnih struktur, le tla pod vplivom nemščine, razvili člen, vendar se razvrstitev člena z nemščino ne ujema. Omejen je le na pridevniško kategorijo. Prav to pa je važen podatek za pojasnitev samostojnosti ali nesamo-stojnosti kakega jezikovnega pojava, saj je prav razvrstitev jezikovnih sredstev odraz funkcionalnih zakonitosti jezikovnega sistema. Ze prvini slovenskim slovničarjem (Bohorič, Pohlin, Gutsmann), ki so navajali sklanjatveni vzorec za člen, je bilo jasno, da slovenščina pravega člena nima. Upoštevali so določni člen po nemških slovnicah kot »Geschlechtswort«, njegovo rabo odsvetovali, a se mu predvsem preva- 5 U. Weinreich. Languages in contact, Hague 1967. " J. Kurz, K otazce členu v jazycich slovanskych, se zvlaštinm zretelem к staroslovënstinê, Byzantinoslavica VII, Praha 1937-38, str. 212—340. 7 К. Lötzsch, Zur Typologie grammatischer Interferenzerscheinungen im Bereich des Nomons: Letopis Instituta za serbski ludospyt. Budysin, 1969. 1970. jalci vendarle niso znali dosledno in docela izogniti. Zavedali so se njegove pomenske dvojnosti, saj so rabili obliko /a, tu za člen in za zaimek. Prav v zvezi z rabo kazalnega zaimka oziroma določnega člena (ta, tu) pa je ostala neopažena še ena značilnost: v vseli položajih, kjer bi bil ka-zalni zaimek ta, tu lahko zamenljiv s členom ali pa distribucijsko prepogost (stilistično enoličen), so starejši pisci kazalni zaimek pisali s po-udarnim členkom le- spredaj (letu, leta), ki se je razširil celo na krajevne in časovne prislove. Prav tako so iz enakih pomensko-stilističnih razlogov uporabljali takrat še najbrž sinonimično možnost kazalnega zaimka taifti, taifta, tuiftu. Členek le- pred zaimkom (enako -ifti, -ifta, -iftu za zaimkom) je imel važno razlikovalno pomensko funkcijo (v knjižnem jeziku je izginil hkrati z odpravo člena (leta človek in ta človek). Določni člen je v zgodnjih spisih 16. stol. ob samostalniku in pridevniku izredno pogost. Njegova pogostnost in razvrstitev se pri različnih piscih ne ujemata. Y uvodih protestantov in v izvirnejših delih kasnejših stoletij se člen ob samostalniku vedno bolj izgublja. Obstojen je le ob posesivnem genitivu (sin tiga človeka), ob nominalnih zvezah (ta shioa ooda), utrjuje pa se trajno ob določnem pridevniku (ta dober), primer-niku, presežniku, pri samostalniško rabljenem pridevniku (ta narbul/hi; ta duhovni), pri vrstilnem in množilnem števniku (ta prvi, to prookrat), pred svojilnim zaimkom (tu moje ...), ali celo pred deležnikom na -č (tem skupaj sedeočim) ali pridevniškim prislovom. V zgodnjih Trubarjevih prevodih (Catechismus 1551 in Ta Evangeli svetiga Matevsha, 1555) sta pogostnost in razvrstitev člena ob samostalniku in pridevniku nedvomno suženjsko odvisna od predloge (gramatični kalk!); kasneje, že pri Krelju in Dalmatinu, pa se je izoblikovala svojevrstna razvrstitev člena; ta razvrstitev delno še spominja na prvotni Trubarjev knjižni »kliše«, a se je v nadaljnjem razvoju knjižnega jezika 17. in 18. stoletja osamosvojila v skladu z zakonitostmi pogovornega jezika, kjer je člen ob pridevniški kategoriji očitno razvil svojo določitveno, stilistično in delno sintaktično funkcijo. Tako se npr. okrepljerfi zaimek (letu) izjemno redko pojuvlja v sintaktičnih zvezali tipa Ta... kutiri, kjer jc njegova zaimenska pomenska funkcija nedvomna. Za vse obravnavano prim, potrditve v naslednjem gradivu: Trubar: V tim zhafu Pride loanncs tu kerftnik, inu pridiguie vti push-zhuui te ludouske deshele, inu prani, Deite pokuro, tu nebeshku kraleftun ie blisi prislilu. Inu on je leta. od kateriga Efaias prerok gouori, kir praui (Evang. S. M. str. (>). left vom poueim. de Bug premore is letiga kamine otroke timu Abrahamu obuditi (Evang. S. M. str. 6). / Dalmatin:8 Leta ie ta Maria Magdalena, od katere ie Iesus bil isignal federn sludieu (Pasion, str. 35). Tili Neuernih ymeine inu blagu pogine: Inu ti Bogaboiezlii sbiraio praue shaze (J. Sirali, str. 175). Ze pri Dalmatinu je dovolj primerov, kjer pred samostalnikom ali celo pred določnim pridevnikom ni več člena; pri Krelju je to že skoraj pravilo; pogosti so primeri, ko je možna še obojna razlaga oblike tu, ta: Dalmatin: Vbijaine, kry, kreg, Mezh, Nefrezha, Lakota, pogubleine, inu Marter, letu letu vfe ie poftaulenu super te Neuerne. Sakai tudi ta greshni potop ie sa nili volo moral priti (J. Sirah str. 174). K r e 1 j :• Inu vémo. da ie ftari Sakon le fkusi volovio, telezhio inu Ovzhio krij potèrdien (Postila. CXLII). On ie bil ta pravi Isaak, kijr ie fam dèrva nelal (Postila, CLXII). Kai pravi Pilatu! na leto toshbo? (Postila, CLIX). Nifhtar manie, taku ga ta lakomni Hudizh obfede inu prevsame, da frav sa eno malo rezli. sa tridefet denariov fvoiga Moiftra, Gofpuda inu Isvelizbaria proda inu ferrata (Postila, CXLVII1). Inu ie bil pripravni dan k'velikinozhi, t a 'fhefta ura (P., CLX1). Evangelia inv Lystvvi od Čandkove izdaje (1613) dalje vse do Japlja (1787) kažejo v pogledu rabe člena približno isto nakazano stanje, saj je znano, da je bila v teh delih in v prevodih »Kempenzarja« knjižna tradicija še najmočnejša. Č a n d i k:10 Na Pèrvi dan teli opprefnih krtiliou (str. 50). Ravnu taku tudi je on ta Kelih vsél po vezhérji, inu je sahvalil, ga je nyin dal, inu je rekal: Pyte is tiga vfi: sakaj letu je moja kry tiga nooiga Teftamenta (str. 51). Taifti Joge г je snan biu t i m и Vih'fhimu Farju, inu je fliàl notèr sTesufam o'tiga Vif Iii ga Farja dvor (str. 58). Let i ga рак mihzhe teli pèr invsi fedeozliili néj véjdel, hzhemu je on tu k'njemu rékal (str. 53). On je gori vftal, inu nej tukaj: Pole letu je tu mejstu, ker fo ga bily polushili (str. 76). H i po lit:11 Sakaj letâ je ta prana laftnuft tih Kézarjou, de tûliku vjéru-jejo, ktilikar jim dopade (str. 12). Pokuflmjte inu glodajte, kakii sladak je duh tiga Gofpuda o'letih bükoizah (str. 14). Kateri près Jésufa sliivy, ta je ta nar syrôtm'fhi, kàteri je рак per Jésufu v'gnadi, leta je nar ta bogatifhi (str. 197). P a g 1 o v e с:11 Joseph рак je kupil eno zhifto tenzhizo, inu je tu telu dol fnel, inu je taCftu u'tenzliizo obvil (str. 115). Taifti je, katerimu jeft ta omozhen kruh bom podal (str. 79). Leta рак je vaflia ura, inu te temme oblaft (str. 87). s J. Dalmatin, Jesvs Sirali. Ali negove bvquice, v Lvblani 1575. « S. Krelj, Postilla slovenska, 1567. ,fl Evangelia inv Lystvvi, ...nu fvitlobo dani 1613. 11 P. Hipolit, Buquize od Slejda inu Naviika ... V'Lublani 1719. 12 I. Paglovec, Evangelia inu Branie... V'Lublani 1764. G и t s ni a n n:13 Ta Jogra рак fta fhla, v'to me'ftu, inu sta nefhla, koker je on nyma bil povedal, inu fta tu Velikunozhnu Jagnie perpravila (str. 76). Sa-kai nafli GoJpud Jesus v'tei nozhi, kader je isdan biu, je vseu te kruh. je sa-hvaliu, ga je reslomiu, inu je rekeu: vseinite, inu jeite, letu je moje telu, katiru bo sa vafs isdanu (str. 75). Pri Kastelcu, Svetokriškem in Basarju in nadalje pri piscih, ki so pisali izvirna nabožna dela, je člen (določni in nedoločni) veliko manj pogost, izpričuje pa podobno ustaljenost, kot je znana v osrednjem pogovornem jeziku. Najdemo ga pred določno obliko pridevnika in njegovimi pomenskimi ekvivalenti, ob samostalniku pa delno še pri pose-sivnem genitivu ali v nominalni zvezi (pridevnik + samostalnik), in to večinoma v citatih iz Biblije, ali pa je uporabljen kot čisto knjižno stilistično (retorično) sredstvo: Kastele z: famu letu je tû pravu vupanie, kateru fe poftavi na to nar-Dek'fho inu narzhaftitifho dobruto. Ta, kateri na Boga savupa, ta nebô nigdàr poginul (Nebeshki Zyl, V'Lublani 1684. str. 147). S v e t o k rii š k i:14 Gospud vpraša kuharja, kej je ta druga noga ostala. Odgovori: iLe-te tiče imajo eno samo nogo (str. 90). Jest sem en mesar. Le-ta antverh je potreben zakaj ob našim času ljudje ne morjo živeti kakor od začetka tiga soejta, kir so sad te zemle jejdli (str. 87). Poberi se proč od mene špiža te smerti, priložnost tiga greha, glava peklenska (str. 68). Naš dan je tu tekoče živejne, nuč je ta smrtna ura. Tu. kar čez dan našiga živejna mislimo dnu delamo, le-tu nam se bo sajnalu ponoči naše smrti, za volo tiga sedaj je čas mislit inu delat tu. kur bomo želeli na taisto posledno uro delat inu mislit (str. 179). Nej skoraj mogoče, de ta. kateri je vselej živel, kakor en škodlioi inu neusmileni lev, bi mogel umrejti kakor tu krotku jagniče (sir. 182). S krila teh lotrc se ne gre v krilu očeta nebeškiga (str. 181). Basar:15 Pred fabo bo v idil ta 'ftrushni grob, u'katerimu bodo gnylli njega lepi vudi u'tovarfhtvi teh krot, kazli inu zhervov (str. 44). Lu bi bratie, shivyte u'myru, toku bo Bog tè lubesni. inu tiga myru s'vaini (str. 282). Pogosti so že primeri brez člena celo ob določni obliki pridevnika in tudi sicer se raba zaimkov ujema z razvrstitvijo v sodobnem jeziku: Pravizhni, inu verni bodo zhaftiti gori uftali, inu bodo sadobili lepoto, zhaft, shivlenje, inu vefelje (str. 171). Ta hlod bo dober sa ftrcho, guni sa tram, ta sa fhperauz, glini sa podporni« (str. 3). V izvirnih posvetnih tekstih ob koncu 18. stol. se člen še bolj omeji; zmanjša svojo pogostnost celo v ustaljenih možnostih. Spet pa je v pre- 13 O. Gutsinann, Evangelie inu Branje ali Pisme... V'Zelouzi 1780. ,4 Svetokriški, Pridige. Uredil F. Bohanec, Ljubljana 1969. 15 J. Basar, Pridige is bukviz imenovanih Exerciïia ... I.abaci 1734. vodih na vseh omenjenih mestih pogostejši. Zanimivi sta v Pohlinovi slovnici (Kraynska Grammatika 1768, 1783) naslednji ugotovitvi o členu: »In Beftimmung des Artickels darf man fich auf keine andere Sprache richten« (1. izdaja). »Geschlechtworter (Ta Krayl, Ta Krayliza, Tu Serze) allererft ift beftimmet worden, nichts deftoweniger lafsen fellben die Krayner bey ihren Hauptwörten in der Rede felir oft nicht nur Kürze, fondern wohl auch Zierlichkeit halber gar hinweg« (2. izd.). Iz tega jc razvidno, da je bil v pismenem jeziku člen pred samostalnikom zgolj knjižnega značaja. Poli lin:16 Od popaidanja ftekleli pesôv, inu teh narbulsheh perpomozh zlies tu (str. 331). Nje se je namrezh Sdçlu, da na metli, ali burklah po luftu jefdare, inu na Kleku plçshe, kjer se ta hude v'podobi enega Ko~fla perkasuje. Tu je tudi leta lusht dobila na Klek jidti, ter je njo fa to zupresko fliavbo prosila, inn una je to tudi nji dala (str. 545). Primerjava Japljevega prevoda Novega testamenta s prevodi vzhodnih slovenskih piscev, kot sta oba Kiizmiča ali kajkavski pisec Petretič, dokazuje, da je raba člena omejena predvsem na osrednji knjižni jezik, saj je pri prekmurskih piscih le redko izpričan samo ob določni obliki pridevnika ali ob samostalniško rabljenem pridevniku. Seveda se kazalni zaimki z osrednjimi možnostmi v oblikovnem pogledu ne ujemajo (ta:ete), ujema pa se razvrstitev kazalnih zaimkov: ] apel j:17 Ti flejpi vidio, krulovi hodio, gobovi fo ozhifheni, gluhi flifhio, ti mèrtoi gori vftajajo. inu tim vbôgim fe Evangeli osnanjuje (str. 45). M. K ü z m i č:18 Szlejpi vidio, plantavi hodio, gobavezi fze oesisesavajo, glühi csiijejo, mrtvi gori fztanyjejo, nevolnim fze Evangyeliom nazviscâva (str. 4). J a pel j: Pole ti Modri fo prifhli is jutrovih dèshel v'Jerusalem. Reközhi: kej je ta rojeni kraji lih JudovP (str. 4). Kiizmič: Ovo Moudri fzo prishli od Szuncsenoga Szhoda v- Jeru'sâlem, govorécsi: Gde je. ki Г/.е je naroudo Kruo Sidovfzki? (str. 15). J apel j: Rièfnizhnu vam povem, da vfe leto bo prifhlu zhes leta rod (str. 113). Kiizmič: Zaifztino velim vâm: pridejo vfza eta na té nârod (str. 10). J apel j: Leta je taifli Jôgèr, katçri od letçh rèzliy prizhuje, inu je leto pifsal (str. 526). 1,1 M. Pohlin Kmetam sa potrebo inu pomozh .... Na Duneju 1789. 17 J. Japelj, Svetu Pismu Noviga Testamenta... 1.abaci 1784. 1K M. Küzmics, Szvéti Evangelionii... V Szombothelyi 1804. Kiizmič: Eté je on vucsenik, steri fzvedocsi eta, i ta je pifzao (str. 12). J apel j: Syn, ti fi vfelej pèr meni, inu vfe to moje je tvoje (str. 44). Prav tako je v Vodnikovih Novicah in v Linhartovih dramskih delili določni člen razmeroma redek, omejen na pridevniško kategorijo in po-sesivni genitiv: Linhart:19 Ce Šternfeldovka zvej, tok je moja reč per kraji, tok bo zlode to bogato vdovo in še naverh Micko vzel (str. 17). Špas bo ta oelki inu nazadne jest Matička dobim (str. 80). Ta tožba se en drug dan naprej vzame (str. 90) ... inu sim jim zastopit dal. de ima še dones en zali gospod k njim v vas priti (str. 7). Perpelite jeh tedej; vašo veselje bo to moje (str. 50). Vodnik:20 Ravno ta dan je [vet tih ]ftartfhih poterdil, de je fizer kerva-mozhnikam (terroriftani) njih pregrefhenje posableno (Nro 1.). Na 5. Grud. fo bile bukve deshelnih poftav v'Parisu ta pervikrat naprej brane (Nro. 2). Njih Svitloft Zefariza fo 22. dan tiga mefza eno Prinzefino frezhno rodili (Nro 10). Napis je leta: Srezhno odgnanje fusline proftofti... (Nro. 14). V Ravnikarjevih delili (Sgodbe Svetiga Pisma sa Mlade Ljudi, 1815) pa določni in nedoločni člen izgineta iz knjižnega jezika, pa tudi razvrstitev drugih zaimkov v samostojni in enklitični rabi je v odnosu do predhodnikov zelo spremenjena. Gotovo gre do neke mere za Kopitarjev vpliv. Med tem je izšla njegova slovnica, ki je normiranje slovenskega knjižnega jezika v glasoslovnem, oblikoslovnem, sintaktičnem in leksi-kalnem pogledu usmerila v rigorozen purizem v odnosu do nemščine, a povečala ozir na slovenska narečja, starocerkveno slovenščino in druge slovanske jezike. Iz uvoda Zgodb pa je razvidno, da je Ravnikar poleg svojega ljudskega jezika upošteval tudi rabo vzhodnih piscev in drugih Slovanov. Ravnikar: Adam in Eva dobita dva finova: Starfhimu je ime bilo Kajn, mlaj Chinin Abel (str. 14). Barka obftoji na neki göri na Armenfkim. Ver hov i gora fe perkasujejo fzhafama is vode (str. 20). V'barko pojdefh s Tvojimi fi-novami s'fvojo sheno in s'shenami fvojih finov (str. 18). Ta moja mavriza, ki fini jo na oblake djal, ta nuj bo snamenje savése med menoj in semlo (str. 22). Sodobni slovenski slovničarji (Breznik; Bejec-Rupel-Kolarič-šolar; Toporišič) omenjajo, da ima lahko kazalni zaimek ta, ta, to členek ( Toporišič uporablja termin navezek) le pred ali za zaimkom (tale : le-ta), vendar z ozirom na obstojnost določnega člena pri pridevniški kategoriji v pogovornem jeziku (tu stara: je potegnil ta kratko) členek le ni samo Л. T. Linhart, Zbrano delo, Ljubljana 1950. 20 V. Vodnik, Lublunske Novize... V' Lublani 1797. prazen poudarili navezek, kakor se domneva, ampak še nadalje v jeziku ohranja svojo neopazno razlikovalno pomensko funkcijo med členom in kazalnim zaimkom (ta stara : tale stara žena). Dokler so slovenski pisatelji pisali člen (ob določni obliki pridevnika), je bil v knjižnem jeziku odnos rabe med kazalnim zaimkom (leta, letu / ta, tu) in določnim členom (ta, ta, tu) pozicijsko jasen, ustaljen. Od 19. stoletja dalje pa se pod vplivom normativnih navodil v knjižnem jeziku uveljavlja zaimek s po-udarnim členkom le za zaimkom (tale, tole, tistile, tule, tjale, zdajle) in prislovom, kar je predvsem značilnost splošne pogovorne rabe. РЕЗЮМЕ Словенские языковые материалы с 16 по 19 вв. свидетельствуют в языке частично оправдано существование определенного и неопределенного артиклей. В первых писателей 16 в. (Трубар) распределение определенного артикля еще не является отражением закономерности словенской языковой системы. Определенный артикль появляется под влиянием немецкого подлинника при категории существительного или прилагательного. У преемников Трубара (Крель, Далматин) можно найти уже более оригинальные закономерности употребления и распределения определенного артикля. Он употребляется при категории прилагательного у следующих типов: определенная форма прилагательного (ta pravi), притяжательный родительный (fin tiga zhloveka), номинальные словосочетания (ta shiva voda). Появляется также у местоимений (to moje), наречий (tu dobru), причастий (ti fedeozhi), порядковых и мультипликативных числительных (ta pervi; to pervokrat). В более поздних периодах словесности 17 в. (Кастелец, Светокришки) и 18 в. (Пагловец, Хасл, Басар, Гутсманн, Япель, Похлин, Линхарт, Водник и др.) определенный артикль (ta, tu) ограничивается упомянутыми типами прилагательных. Его частотность падает до начала 19. в., когда определенный артикль под влиянием нормативных мер, вопреки констатациям Копитара, что он с определенной формой прилагательного (ta pravi) по крайней мере в центральном литературном языке оправдан и живет, — все-же полностью исчезает из литературного языка. Равникар (Zgodbe, 1815) является первым писателем, который в литературном языке полностью избежал употребление артикля и таким образом вызвал новое распределение местоимений в самостоятельном и энклитическом употреблении вообще. У более старых прскмурских писателей (оба Кюзмича) и кай-кавского писателя Петретича определенный артикль даже при определенной форме прилагательного по сравнению с его употреблением в центральном языке сравнительно редок. За весь период существования определенного артикля в словенской словесности засвидетельствована разница в форме между определенным артиклем и указательным местоимением (ta, tu). В случаях, где была бы возможна семантическая заменяемость между определенным артиклем и указательным ме- R — Slavistična revija стоимением, указательное местоимение появляется в усиленном виде с частицей le пред ним (leta) или же с усилительной частицей -i'fti в конце: taifti. (На пр. letu je ta pravu pismu; letu je tu mejstu; taifti je, katerimu jeft ta omozhen kruh bom podal.) Частица le таким образом носит не только усиливающее значение, но и важную смысловую различительную функцию. В этом смысле она характерна также для современного литературного языка (»Če povem ceno oziroma številke, Lodo le-te jutri, ko jih boste objavili v Delu, že — premajhne.« Delo, 8. XII. 1971.) С начала 19 в. усилительная частица le все более находит применение в конце местоимений и наречий (tale, tole, tule, takole и т.д.), что характерно в большей степени для разговорной речи. Благодаря существованию определенного артикля в разговорной речи частица le перед местоимением или за ним при определнном прилагательном еще совершает семантически различительную функцию, а при существительном только усилительную функцию. UDK 808.63-087-48 Jakob Rigler SAZU, Ljubljana O R E Z I J A N SK E M NAGLASU Dokazi, da jc tudi rezijanski dialekt skupaj z drugimi slovenskimi dialekti premaknil cirkumfleks na naslednji zlog, ki jih je pred petdeset leti zbral A. Bajec, v glavnem še vedno držijo. Poznejši premik cirkumfleksa spet proti začetku pa je zajel najbrž le zadnje besedne zloge, drugo so analogije ali posebni razvoji. Evidence that the dialect of Rezija along with other Slovene dialects had shifted the circumflex on to the following syllable, collected fifty years ago by A. Bajec, for the most part remains valid. A later shift of the circumflex back to the front probably occurred only in the final word syllables, while other cases are to be accounted for by analogy or unrelated development. Naš slavljenec prof. dr. Anton Bajec je začel svojo znanstveno pot z razpravo o rezijanskem naglasu.1 Takrat je bila rezijanščina med slovenskimi narečji razmeroma precej poznana iz del Baudouina de Courte-naya.2 Vendar je bilo to sicer obsežno gradivo nekoliko obdelano s fonetične strani, skoraj prav nič pa ne z akcentske. Na osnovi Baudouinovih podatkov je F. Ramovš razpravljal o rezijanščini tudi v svojih Slove-nische Studien: tu je bil precej negotov glede nekdanjega premika cirkumfleksa na naslednji zlog v rezijanščini in ziljščini. Domneval je, da se je ta premik nekoč izvršil tudi v teh dveh dialektih, vendar se je omejil le na domneve in sam priznal njih negotovost.3 Tedaj je bilo to toliko bolj problematično, ker so laki poznavalci akcenta kot Valjavec4 ali zlasti odločno Lehr-Splawinski5 menili, da se premik cirkumfleksa za zlog naprej ni izvršil v vseh slovenskih dialektih. A. Bajec je z analizo Baudouinovega rezijanskega gradiva zbral še nadaljnje dokaze, ki so govorili za domnevo, da je premik starega cirkumfleksa na naslednji zlog splošno slovenski. Pozneje je Ramovš v razpravi Karakteristika sloven- 1 O prvotnem slovenskem naglasu л v rezijanskem narečju, CJKZ III, 1921-—22, str. 40—42. Razprava je povzetek doktorske disertacije. 2 Prim, zlasti: Opyt fonetiki rez'janskih govorov. Varšava — Peterburg 1873, strani 128. in Materialv dlja južnoslavjanskoj dialektologii i ètnografii 1. Sanktpeterburg 1895, strani XLVII + 708. 3 AfslPh 37, 1918, str. 154 si. Ponatis s prevodom v Ramovš, Zbrano delo I. Ljubljana 1971, str. 77 si. in 302 si. 1 Glavne točke o naglasu književne slovenštine. Rad JAZU 132, 1897, str. 192—3. 5 Ze studjöw nad akcentem slowiaiiskim, Krakow 1917, str. 90—91; RS VIII. 1918, str. 220—221. skega narečja v Reziji" in v nadaljnjih svojih delih7 imel premik cirkum-lleksa v rezijanščini in ziljščini za dokazan in tudi danes o tem nihče več ne dvomi. Vendar je to samo osnovna ugotovitev, medtem ko so vse podrobnosti o rezijanskem naglasu še vedno problematične. Bajčeva znanstvena pot se je po tej razpravi, ki je pač samo majhen drobec v njegovem delu, usmerila v romanistiko, nato pa na slovenski knjižni jezik in besedo-tvorje. Drugi v tej smeri tudi niso raziskovali8 in tako moramo danes, po petdesetih letih, kolikor jih je preteklo od objave Bajčeve razprave, na žalost ugotoviti, da se naše poznanje rezijanskega naglasa ni od tedaj niti najmanj premaknilo naprej. Tudi v tem članku ne mislim rešiti rezi-janske naglasne problematike, ampak mislim le preveriti z današnjega stališča Bajčeve dokaze in nakazati nekaj možnosti za razlago nekaterih nerešenih problemov, ki jih slovenska dialektologija še ni rešila, a jih bo prej ali slej treba podrobno obdelati in tako nadaljevati Bajčevo delo". Idealno bi bilo, če bi se tega lotil kak Rezijan, ker človek, ki ima narečni sistem v glavi in ušesu, lahko opravi tako stvar z znatno manj truda, saj ima podatke stalno na razpolago in zato znatno več možnosti za razne kombinacije in preverjanje hipotez. Posebno pa velja to še za tak dialekt, kot je rezijanščina, ker je njena fonološka struktura sploh problematična in nedomačin zelo težko (vsaj brez daljšega privajanja) identificira njihove glasove in naglase.10 Prvi dve točki Bajčevih dokazov govorita o posameznih primerili, v katerih je ohranjen naprej premaknjeni cirkumfleks. To bi načelno sicer lahko še vedno držalo, vendar so primeri, na katerih je to grajeno, nekoliko problematični, ker bi jih lahko razložili tudi drugače. V prvi točki navaja ohranjeno starino luni (štok. lûni), kar zaradi različnih ak-centuacij pri tej besedi ni mogoče zanesljivo izvajati iz psla. *lûni. Što-kaivsko luni namreč prav lahko ustreza čakavskemu lâni (prim. Belič, Zametki 58). Primere iz druge točke (z naglašeno končnico v ak. sg. in 9 ČJKZ Vil, 1928, str. 107—121. 7 HG VII, str. 33, 36; SRL III, 1950, str. 21. 8 S. Bu ne. ki je v članku 11 kronologiji akcentskih premikov v slovenščini in polabščini, SO 12, 1933, str. 126—133, pisal na osnovi do tedaj objavljenega gradiva in Ramovševih predavanj o premiku cirkumfleksa proti začetku v slovenskih dialektih, ne prinaša nič novega. " V Istituto Universitario Orientale Napoli je še kot teza di laurea iz leta 1960/61 tipkopis Zakelj Francesco, Fonologia del dialetto resiano. V tem spisu je nekoliko podrobneje obravnavana zgodovina raziskav rezijanščine, sedanji fonološki sistem je pa podan zelo na kratko, skoraj brez gradiva (z mojim gradivom se ne ujema), naglasa pa se sploh ne dotika. 10 Precej težko je ločiti zasople vokale med seboj (zlasti e iu o) in tudi kvantiteta dela težave (glej še spoduj). nom.-ak. pl. pri nekaterih besedah iz a-jevske sklanje) pa je treba obravnavati v sklopu vprašanja, zakaj se je cirkumfleks včasih premaknil nazaj proti začetku besede, včasih pa ne. Takoj tu moram opozoriti na to, da je Bajec zbral dokaze za to, da se je stari cirkumfleks premaknil za zlog naprej in da je navidezno ne-premaknjen akcent nastal po vnovičnem premiku nazaj proti začetku. Ni se pa spuščal v to, kdaj se je ta premik nazaj proti začetku (tip kolô > kolo) izvršil in kdaj ne. Tudi Bunc11 nima o tem ničesar. Za jasno sliko rezijanskega naglasa pa bo treba tudi to raziskati. Če pregledujemo primere, kdaj je v resnici do premika cirkumfleksa proti začetku besede prišlo, se nam pokaže pravzaprav čudna slika. Ni kakega jasnega načela, vsaj razvidnega ne, po katerem bi se ravnali ti akcenti. Zato bo treba iz te zabrisane slike s pregledom ustreznih primerov razlago šele izluščiti. 11 Bunc, I.e. 130, navaja v točki 6 samo »s p o r a d i č n/o/ ohranitev starega naglaševanja, ki ga moremo zaslediti v vseh dialektih: na pr. Poljane: po nimbes za pričakovano po nebes, dalje očit[sa. in koliêsa, dasi v sg. kolu; — Č rni vrh iesti — dužSn, unên-, abruč, kakuš, гаоаџ — Ifotedršica: gurâk (toda guârku), gi\l]}ôp, kifkuoš; — Rezija je ohranila starejše stanje tam, kjer tvori beseda s prefiksom enoto: zhüda (zgodaj), zbulion proti böhon; dalje gen. sg. arži. acc. pl. uši; acc. sg. kozö, rokö, sastrô, žano; nom. acc. du. doi közde, müdde, žoenS; nom. acc. pl. kozê, nohê, node, zanê; — Zilja: gaspüad, müasta poleg mosta; — Rož: sönü, tostû, nôbû, mahu; z a p a d n i Rož ima ohranjen starejši študij vsepovsod J.../ — Bočna ima dublete: kasti, poleg k^sta, enako klapi, časti, mači; k sg. oôka je pl. uči; acc. pl. l'jdi; karèn, deoêt, desêt, цЬа.< K temu bi pripomnil, da v teh primerih verjetno ne gre kar enostavno za sporudično ohranitev starega naglaševunja, ker se da to drugače razložiti. Poljanski zgledi očiesa, koliêsa so verjetno prešli v akccntski tip uho ušf-sa (z akutom). V centralnih dialektih je posplošeno kolçsa v sg. in pl. ter ušesa v sg. in pl.. v Trenti pa imajo npr. pri obeli teh primerih v sg. cirkumfleks, v pl. pa akut. V poljanskem dialektu je pa lahko posplošen akut pri celotni s-sklanjatvi v sg. in pl. Po Brezniku, Westkrainerdialekte (rkp. sem. nal. v Gradcu iz leta 1909), od koder so po vsej verjetnosti tudi primeri pri Buncu (preko Ramovša), se na enak način (brez premika) obravnavajo tudi še drugi primeri iz s-sklanjatve (pero, č(r)eoo). Nejasen je le primer nebes. V Črnem vrhu (in bližnji Ilotedršici) se premakne cirkumfleks samo /. odprtega zadnjega zloga (prim. 1. Toininec, Crnovrški dialekt, Ljubljana 1964, str. 11). Primer česti, ki je verjetno iz Tominčeve sem. naloge v Gradcu, pa najbrž ni zanesljiv, saj ima Tominec pozneje v knjigi (str. 78) naglas premaknjen: č$sti. Rezijanske oblike zhüda in zbulion so povsem regularne in so tu napačno navedene (naglas je na prvem zlogu in se ni imel več kam premakniti). Da rezijanske dualne oblike niso bile cirkumflektirane, jasno kaže kvaliteta vokala (sicer bi morul biti i). O drugih rezijunskih primerili pa bom govoril naprej v članku. Ziljsko müasta je analogično po nominativu, du-bletna oblika ima regularno ruzvit premik, gaspüad pa je lahko po knjižnem (cerkvenem) vplivu. Tudi naglasne razmere v Bočni so precej jasne. Oblik uči, ubâ ne sinemo šteti sem, ker so enozložne (na to je opozoril že J. Tominšek, Narečje v Bočni in njega sklanjatev, Jahresbericht des k. k. Kaiser Franz Joseph-Staatsgymnasiums in Krainburg, 1903, str. 23); prav tako odpadejo zaprti zlogi, ker je cirkumfleks premaknjen samo s končnih odprtih. Dvojnosti so samo v i-jevski sklanjatvi; toda tu so se spremešale končnice, saj je tudi v gen. pl. s prvotnim akutom ravno tako dubleta s premaknjenim in nepremak-njenim naglasom (glej Tominšek, I.e. 21). Pri iskanju razlage pa izbiramo lahko pravzaprav le med tremi možnostmi. Prvič, da se sprijaznimo s tem, da ni nobenega načela, kar bi se dalo za silo pojasniti z mednarečnim mešanjem. Drugič, da iščemo vzrok za premik oz. opustitev premika v različnosti starega in novega cirkum-fleksa (da bi se, kot nekoliko kaže gradivo, stari cirkumfleks premaknil spet proti začetku, novi pa ne: œzœrô : bisîda, boečula : namàda). Tretjič, da iščemo možnost razlage v tem, da je premik pozicijski. Najprej bi navedel nekaj gradiva.12 Primeri s premikom s končnega odprtega zloga: kolo, gen. kola (S), nebo (S), oko (S), oku (O), seno (S, N, O), sènô (B), ûho (N), boga (B-Opyt 24), nùsa gen. sg. (S), moža (O), kosti nom. pl. (N, O, B), not'a (S), doma adverb (S-Mat. I 298). Primeri s premikom s končnega zaprtega zloga: olop »golob« (.S), holop (N), kolu p, kol p (O), golu p (B-Opyt 24), gôsput (B-Opyt 24), hospiit (Оруt 212), hrœbœn (Opyt 117), kören (S, O), oblak (N), oblak (N-Mat. I 727, O-Mat. I 940). pèpel (S, N, B), pèpou (O), pœpœl (Opyt 117), lâet »laket« (S), làxat (О), lüliat (N). nùet »noht« (S, В), nohat (N), jèsen (S), jœsœn (Opyt 117), kokoš (S), kokuš (N, B), kokuš (Opyt 212), lesen (S), bolen (O), dèvet (S), dèoat (N), dèvet (B), dèset (S), dèsat (N), dèsqt (В), dœsat (Opyt 117). Primeri s premikom z nezadnjega zloga: bečula (O, N), bačula (S), boečula (Opyt 252), œzœrô (Opyt 117), moždane (S, N, В), ôtrabe (S), qptrqbje (N), ôtrobe (Opyt 161), povödan (Opyt 161), oblačno (S, N), oblačno (S-Mat. I 353, 363), môblasnu (B), ùlobava »golobi« (S), korane (N), pèpala »pepela« (O), kokuši (N), làesœnô (Opyt 212), vèsela, oèsala (S), vœsœlij (Opyt 117). Primeri brez premiku s končnega odprtega zloga: kozê nom. pl. (S, N), kozê (O), kozê (Opyt 180), sastrê (N), sestrê (Opyt 180), tatê (S), lata, mlajša generacija tati5 nom. pl. (O), /.une (Opyt 180), solzê (Opyt 180), of б »očeta« (О), mat'б (В), očo (Opyt 177), kozô (Opyt 177), sastrô (S), « 12 Črke v oklepaju pomenijo kraj, od koder je gradivo (B=Bela, N=Njiva, ()=Osojane, R=Raveneu, S=Solbica, U=Učja). Če je v oklepaju ob črki za kraj ali sama zase oznaka Opyt ali Mat. I, je to gradivo iz Baudouina de Courtenaya (glej celoten naslov v op. 2). in sicer iz Rezije. Številka ob Opyt pomeni paragruf, pri Mut. pa številko teksta. Baudouinovo gradivo je navedeno v njegovi transkripciji, '/.a svoje gradivo uporabljam do sedaj običajno transkripcijo, kvantiteto pa sem označil po slušnem vtisu in dolg tili kratek naglas nista fonološko relevantna (glej še spodaj). Nu novejši način zapisovanja nisem šel, ker tiskarna nima vseh znakov in bi bil prehod lahko samo polovičen. Če v nadaljevanju članka pri ziljskih primerih ni drugo posebej navedeno, so iz gradiva za SLA, ki ga je zapisal I. Grufenauer, in če ni posebej naveden kraj, gre za Brdo. Terski primeri (iz krajev Brdo in Viskoršu) pa so po gradivu za SLA, ki ga je zapisal 'Г. Logar. sastro (Opvt 177), lato (S, B), totô (Opyt 177), zanô (Opyt 177), jelirâ »igra« (Opyt 188), guzukâ (Opyt 188). Primeri brez premika s končnega zaprtega zloga: pomsöt »povsod« (N-Mat. I 565, O-Mat. I 1086), pousöt (O-Mat. I 1085). klapân »klepljem« (O), judln »ljudem« (S, N, B). mužin »možem« (Opyt 31). Primeri brez premika z nezadnjega zloga: baslda (S), bisîda (Opyt 237), osînica »gosenica« (S), uslnica (N), kjučanica (O), kjučanica (Opvt 108). midvldica »bramor?« (N), midoîdica (Opyt 198), namàda (Mat. 1 1267). otûma (S. O), otâma (Opyt 108). pisfâla (S, N), oacêrja (S. O). oacêrja (B). večerja (Opyt 117), zibalo (Mat. I 255), žerjavica (Opyt 108). kolûurat (O), kolouret (S), kolènra (N), nabûzec »sveder« (S), nabûzac (O). libuzac »sveder« (N). lebüzac (B), Osrîdak (Opyt 198), pondîiak (O, N), pondliek (S), pundîjak (Opyt 197), pondîjak (Mat. I 1056), putûcac (Opyt 212), obbrve (S), abâroe (N) toabSroe (B), kolina »kolena« pl. (S, O), kuline -e iz a oh nazalu (N), kultna (Opyt 212), pulîna (Opyt 212), iilîza (Opyt 201) lloriije Bèrdo (Mat. 1 1022). potkoroaoet (S), prodâje (Opyt 108). va-cérjal (Opyt 117), zapiûùien »zapisujem« (S). Omenil bi še to, da pri takih iujkah, ki smo jih v slovenščino navadno sprejeli s cirkumfleksom, tudi nisem opazil primerov s premaknjenim naglasom. Prva navedena možnost za razlago teli akcentskih razmerij bi bil le izhod za silo. Rezijanščina je formiran dialekt in nikakor ne toliko načet z mešanjem, da bi bila taka razlaga verjetna. Tako mešanje bi bilo možno nekje na obrobju jezikovnega pojava in bi bilo od kraja do kraja različno. V rezijanščini pa je ta pojav enakomerno razvit na področju celotnega dialekta in sega tudi še v dva sosednja dialekta (ziljski. terski). Zato moramo sklepati na dosleden pojav, katerega obseg so sicer po vsej verjetnosti zabrisale analogije, vendar so celo analogije morale potekati v glavnem sistemsko v celotnem dialektu. Drugo navedeno možnost bi gradivo v precejšnji meri podpiralo. Razen nekaj primerov naglasov na končnicah a-jevske sklanjatve so primeri s starim cirkumfleksom premik spet nazaj proti začetku besede skoraj vsi doživeli, tega pa ne moremo reči za novi cirkumfleks. Kljub temu taka razlaga ni verjetna, ker ni verjetno, da bi se v tistem času stari (namreč celo premaknjeni stari) in novi cirkumfleks razlikovala (saj je celo problematično, če sta se oba cirkumfleksa sploh kdaj razlikovala). Rešitev bo treba iskati v tretji možnosti, čeprav je na prvi pogled precej nasprotujočih primerov. Verjetno se je premaknil cirkumfleks proti začetku samo z zadnjega zloga (/. odprtega in zaprtega). To mož- nost bi podpiralo tudi dejstvo, da imamo tudi v drugih dialektih podobne primere: navadno se premakne celo samo z odprtega zadnjega zloga,13 splošen premik je doživela le poljanščina.14 Ker sta rezijanščina in ziljščina povezani z nekaterimi jezikovnimi pojavi, bi se zdelo verjetno, da je tudi premik cirkumfleksa proti začetku v rezijanščini in ziljščini skupna inovacija. Seveda bi bila iz časa, ko je rezijanščina že dobivala stike z beneškimi dialekti, saj je zajela tudi terski dialekt. Primeri s premaknjenim cirkumfleksom se v rezijanščini in ziljščini sicer povsem ne krijejo, vendar bi bilo mogoče razlike pojasniti delno z različnimi novejšimi analogijami, delno pa z različnimi starejšimi pojavi. Bistvenih razlik pa med obema dialektoma vendarle ni. Čudno je le to, da ima Kanalska dolina, ki leži med rezi-janščino in ziljščino drugačen akcentski razvoj. Tu se premakne cirkumfleks samo z odprtega zadnjega zloga.15 Ker ni verjetno, da bi bil premik v Kanalski dolini po vplivu rateškega govora in govorov pod Beljakom, ki tega premika ne poznajo, delno izpodrinjeri, saj je malo verjetno, da bi se izpodrivanje vršilo le v določeni poziciji, bo morda le treba misliti na to. da je sicer neka tendenca za premik skupna vsemu temu področju, da pa jo je do sedanje stopnje izpeljal vsak dialekt samostojno. Najprej bi bilo treba pregledati primere, ki nasprotujejo tezi, da se je cirkumfleks premaknil z zadnjega zloga, s tem, da imajo ohranjen naglas na zadnjem zlogu. To so zlasti nekateri primeri v akuzativu singulara ter nominativu in akuzativu plurala a-jevske sklanjatve. Ti primeri pa nasprotujejo le navidezno. Če pregledamo celotno strukturo a-jevske sklanjatve, vidimo, da je rezijanščina razvila tu neko svojo posebnost. Tudi sekundarni akcentski premik (tip noga), ki v rezijanščini ni izveden, kaže v u-jevski sklanjatvi prav take anomalije kot premik cirkumfleksa. Rezijanščina je namreč ustvarila v a-jevski sklanjatvi dva tipa iz nekdanjega tipa nogà, in sicer je v nekaterih posplošila oksitonezo čez vso sklanjatev, pri drugih pa posplošuje baritonezo.16 « 13 Npr. v delu Roža (glej Isačenko, Narečje vasi Sele na Rožu, Ljubljana 1939, str. 69—74), v Črnem vrhu (glej Tominec, Ornovrški dialekt II). v Kanalski dolini (glej T. Logar Dialektološke študije XV. SRL 19, 1971. str. 115). 14 V poljanščini se premakne celo na prejšnjo besedo, prim. L. Pintar, LMS 1H95. str. 2. 15 Glej T. Logar, SRI, 19, 1971, str. 115. 10 Na posploševanje naglasa v tipu gora, noga je opozoril že Baudouin de Courtenay (Opyt § 166, 167). Seveda je on računal s posplošitvijo akuzativnega naglasa *goro brez vmesnega premika. Po njegovem mnenju se posplošuje korenski naglas pri izrazih za nežive stvari in razlaga (o s tem, da se le imena, ki označujejo živa bitja, uporabljajo pogosto v nominativu, medtem ko se imena za nežive stvari uporabljajo pogosteje v akuzativu. Deloma ima Bau- Kot gora ni regularno, ker sekundarni akcentski premik ni izvršen, ampak je po vsej verjetnosti posplošeno po tistih sklonih, ki so bili cirkumflektirani na končnici (akuz. sg. ter nom.-akuz. pl.: gorQ> goro > goro, göre > gorê > gore),17 tako tudi kozê ni regularno, ampak posplošeno po sklonih s prvotno akutirano končnico.18 Isto velja seveda za o t'б. Bajec navaja tudi arži, kar je pač po Baudouinu: 'rži (O-Opyt 176), poleg tega pa ima Baudouin še raži (N-Opyt 176) in reži (R-C)pyt 176), kar kaže, da se je premik normalno tudi tu izvršil, oblika iz Osojan je bila morda enozložna, sam imam iz Osojan zapis raža gen. sg. Pri Bajcu je navedeno še uši akuz. pl., česar pa sam iz Baudouina nimam izpisanega, vendar gre tu precej verjetno za ohranitev naglasa zaradi nekdanje enozložnosti Vbši > uši > uši, sam imam zapise iz N in В s premaknjenim akcentom, medtem ko v S beseda sploh ni več v rabi. 1 o, da besede ne poznajo več povsod, bi kazalo lahko tudi na to, da zapis uši ni popolnoma zanesljiv. Primeri kot jegrâ v 3. osebi sg. pri glagolih so ohranili akcent po vplivu drugih oblik (zlasti plurala in duala), isto velja seveda za prvo in drugo osebo, kjer je zlog zaprt. Primer porosôt pa bi lahko izvajali iz poosodi s poznejšo redukcijo i-ja. Primeri kot judin, mužin imajo lahko akut po lok. pl., kot je to pogosto v slovenskih dialektih pri končnici -em v i-jevski ženski sklanjatvi, pa tudi na končnici -em pri moških samostalnikih se najde (tako imajo celo na meji med ziljščino in rožanščino masîam »lasem« (Loče, Šentlenart pri Sedmih studencih) z akutom). Primeri z nepremaknjenim cirkumfleksom z zadnjega zloga pri navedeni razlagi torej ne delajo nobenih težav. Nekoliko težje je s primeri, douin prav, vendar gradivo ni v taki meri distribuirano po tem principu, da bi mogli reči, da je ustvarjena kategorija živosti : neživosti. ki bi odločala o na-glaševanjn. Do te porazdelitve je prišlo bolj slučajno glede na pogostejso uporabo določenih sklonov, ne da bi sama pripadnost živemu ali neživemu kaj močneje odločala o analogiji, kajti tisti izrazi za živa bitja, ki se uporabljajo pogosteje v pluralu. imajo prav tako naglas na korenu: bola »bolha« (S), bolha (N), hü xi! (O), osa (S. N), osa (O), roosg (В), o U ca (S, N). ßucg ôpca (О), торса (В), po drugi strani pa so lahko oksitonirani tisti izrazi za neživa bitja ki se uporabljajo največ v nom. sg: molila (N, O), rosù (N), vendar tudi megla (B). rosa (S in O-Opyt 167). 17 Najprej prodre korenski naglas v nominativ, nato pa lahko še v druge sklone. Pri besedi noga imajo npr. v Osojanah naglas na prvem zlogu le v nom. in akuz. sg. ter v nom.-akuz. pl.. na Solbici pu je naglas pri tej besedi ze povsod na prvem zlogu, le v instr. pl. se še drži na končnici (pa še tam je možna tud«. ze dubletu z naglasom na prvem zlogu). Pravilnost te razlage nam potrjujejo tudi oblike iz terskega dialekta, kjer je prav tuko uveljavljen oksitonski tip s kratkim naglasom v akuz. sg. in nom.--akuz. pl. (kar ne more biti regularno razvito i/^ dolgega cirkumfleksa): sestra -è -è -o instr. -ö, du. sestrè, pl. sestrq -i -àn -à.v -Sme (Brdo v terskcin dialektu). kjer je cirkumfleks premaknjen z nezadnjega zloga.19 Vendar jih jc precej mogoče razložiti z analogijo. Tip kokoši razlagamo seveda lahko s posplošitvijo nominativa-akuzativa, isto velja za kôranê ipd.20 Tudi oblačno je lahko po oblak. Težje je pri bečula, œzœrô, moždane, otrabe, pooödan. Tu kaka posplošitev naglasa, npr. pri nekaterih primerih iz gen. pl., ni posebno verjetna, pri vseh pa niti take možnosti ni. Če pregledamo podobne primere v ziljščini, vidimo, da se precej ujemajo. Z zadnjega zloga je v ziljščini, kjer je tudi sekundarni akcent-ski premik izvršen, cirkumfleks menda redno premaknjen, kot izjemo navajajo le gaspuat, kar je lahko po knjižnem (cerkvenem) vplivu. Tini kokaše, korane, obmacnç se ujemajo z rezijanskimi. S srednjega zloga je premik v ziljščini nekoliko pogostejši kot v re-zijanščini: dobraa »dobrava«,21 gçsanca, kôrawat »kolovrat«,22 ôtaa »ota-va«, pôraka itd.23 V teh primerih gre za novo metatonijo novega cirkum-fleksa, pri kateri se premakne akcent za zlog proti začetku (tip mo-tika > motika), ki je zelo neenakomerno razvita v slovenskih dialektih. Da ta premik nima nobene zveze z rezijansko-ziljskim premikom cirkumfleksa, vidimo tudi iz tega, da sega v koroških dialektih pri teh besedah premik prek mej obravnavanega ziljskega premika. Tako imamo v Ločah (jugovzhodno od Beljaka), kjer je že nabû »nebo«, jaslan, obmacnç, vendarle še nuança »gosenica«, ôtama, pôraka. Zgoraj navedeni problematični rezijanski primeri so v ziljščini takole zastopani: bačea, lazaro, možgane, otrabč, pçmadnPri prvem primeru torej cirkumfleks ni premaknjen proti začetku, pri drugem tudi ne gre za premik cirkumfleksa, ampak je, kot kaže vokalizem, naglas posplošen iz predložnih zvez, v ostalih treh primerih pa je premik izvršen. Tudi tu je možnost za razlago s takim premikom kot v otaoa. Ne meta- 19 Primer okül »okoli« (N-Mat. I -МП, R-Mat. 1 275), ohol (Mut. I 1219), okul (Opyt 57), ne spada sem, ker je bil že zgodaj dvozložen, kot nam dokazujejo oblike oku (O-Mat. I 941), Ôkii (O-Mat. 1 992). окоџ (U-Mat. 1 1114) z razvojem končnega / > џ. Tudi pri zoečera (S), zoečara (N), žoečere (H) ni nujno, da bi šlo za premik cirkumfleksa s srednjega zloga proti začetku, ampak je lak naglus lahko zaradi predloga z (glede kvalitete naglašenega vokula prim. op. 25). Prim, v terskem dialektu zoçcar (Viskoršu, Brdo) s padajočo intonacijo, kar ne morebiti po premiku z naslednjega zloga. Če rezijanska obliku ne ustreza terski, je lahko tudi iste vrste kot tip otaoa oz. nerezijanski primeri i/, op. 24. w Tudi pri žena gre zu posploševanje nominativnega naglasa v druge sklone, pri noga pa ukuzativnega. Pri moških samostalnikih je manj takega posploše-vanja, vendar dobimo tudi j>és, pêsu. г is pêson (S), pas. pasa, pasu, zis pSson (N). pàs, posg itd. (O), pis, pïsg itd' (В). 21 Ta primer je i/. Grufenauerju, Zum Accente im Gailthalerdialekte, AfslPh XXVII, 1905, str. 225. 22 Tu primer ni zanesljiv, ker gre pri njem za neregularne pojave. V Ločah in Bistrici na Zilji imajo kotirat. 2:1 Glej še nekaj primerov pri Grafenauerju, AfslPh XXVII. str. 224—225. tonira se namreč v takili primerih samo novi cirkumfleks, ampak tudi stari (naprej premakjeni). To nam dokazuje ne le že zgoraj navedeni koroški primer poraka, ampak podobni primeri tudi v drugih dialektih, kjer sicer ni premika cirkumfleksa proti začetku.24 Primer bečula je lahko tudi posebnost zarâdi metateze vokalov, saj je ob inetatezi lahko prišlo tudi do spremembe akcenta, primer jezero pa tudi ni popolnoma jasen, ker še vedno ne vemo natančno, kako se razvija cirkumflektirani etimološki e v koroškem osnovnem vokalnem sistemu25 in torej niti ni povsem gotovo, da rezijanska oblika (kjer ni intonacijskih razlik) ne ustreza ziljski, ki je posplošena iz predložne zveze. Teritorialno se krijeta z rezijansko-ziljskim premikom le primera možgani in otrobi, a za pooodenj nimam gradiva iz drugih koroških krajev, pa še pri otrobi dobimo dubleto z nepremaknjenim akcentom že v Bistrici na Zilji, kjer je sicer cirkumfleks še redno premaknjen proti začetku. Po vsem tem je nakazana rešitev precej verjetna. S terskim dialektom, ki ima v bistvu enak akcentski premik kot rezijanščina,26 si pri naših problematičnih primerih ne moremo dosti pomagati, ker besed možgani, otrobi ne poznajo, pri obliki čela »čebela« (Viskorša), čela (Brdo) pa ne vemo, kdaj se je izgubil prvi zlog.27 Pri dosedanjem pregledovanju primerov nisem upošteval opisnih deležnikov, kjer je naglaševanje tudi precej zapleteno. Baudouin de Cour-tenay navaja primere kot: napilo, zavila, naredil, naučil. Oprala, pbpyla, bmožila itd. (Opyt 160). Vendar te in podobne oblike, ki še čakajo 24 V Ribnici na Dolenjskem dobimo primere take metatonije pri novem in starem cirkumfleksu, npr. ot pumlada do iésens, do druge iesena, piidlaga, puôdlaka, priégraja, zârsca »zarezica« ipd., prim, tudi puçoai »povoj«. Škrabec (Cv. Ill, 1882', lib) navaja še rvbitgaimle. Prim, tudi Rigler, Začetki slovenskega knjižnega jezika, Ljubljana 1968, str. 23. 25 Prim. Rigler, Pregled osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmu, SRL XIV, 1963. str. 46. 68, Slovenski vokalizem v tuji obdelavi, SRL XV. 1967, str. 299. V rezijanščini je težko ugotoviti, kakšen je refleks za ê, ker ni dovolj primerov. Baudouin (Opyt § 118) navaja pod e tudi kontrahirane primere tipa niiha »mojega*, kjer gre za è. primer mčira — mééra odpade zaradi r. primer séjst »šest« pa zaradi prehodnega j. Ostane en sam edini^ primer lit »led«, a drugje (Opvt 42) je med gradivom naveden še primer pneč. Tudi sam imam zapise: lit (S, N. B), рејГ (S) še.ist (S, B), učera (S, O. B). Prim, tudi še zvečer a v op. 19. Primer 1'it, ki med znanim mi gradivom edini kaže na to. da je v rezijanščini za cirkumflektirani e refleks i, pa sploh ni zanesljiv, ker je po gen. lèda lahko narejen analogični nominativ po frekventnejši kategoriji z è (tip snega). Neregularni refleks (analogični) je pri besedi led povsem mogoč (tudi ruščina npr. nima regularnega refleksa v tej besedi). 20 Prim.: li.vo, çko, ç5ci, mêso, kçkos, kçkosé, d Croat, désat, oblačno : otawa (Viskorša); oko. mçso, pépou, kokoš, déoat (Brdo). 27 Imajo celo lop >golob<. (Viskorša), kjer se je moral go- reducirati že pred premikom cirkumfleksa proti začetku (če ne gre zu kako kasnejšo meddialek-tično izposoditev). podrobne obdelave, pri iskanju razlage za naglasne pojave ne morejo bistveno odločati, ker je pri njih možno nešteto analogij in raznih posebnih razvojev. Spomniti se je treba samo naglaševanja takih oblik v severovzhodnih dialektih, kjer se nekatere oblike iz prekmurščine in prleščine kar precej ujemajo z rezijanskimi.28 Da tu ne gre samo za razvoj cirkumfleksa, vidimo po tem, da imajo lahko naglašen prefiks tudi v primerih z nekdanjim akutom, npr.: nâlœzla poleg nalœzla, bzœnyl,bsrana, za miga »za mojega« (Opyt 160. 161). 1 ret j i pri Bajcu navedeni dokaz za rezijanski razvoj cirkumfleksa, namreč drugačna kvaliteta o-ja pod nazaj premaknjenim naglasom (zhüda »zgodaj« :bbga, zbulion »z bogom« : bbhon), še v celoti drži in tu ni kaj dodati. Isto velja za četrtega, kjer gre za isti pojav kot pri tretji točki le da pri prvotno dolgem vokalu (pri è). Problematičen pa je peti dokaz, ki se opira na kvantiteto v Baudoui-novih zapisih. Bajec pravi, da »kljub temu, da je Baudouin de Cour-tenay pri transkripciji zelo odvisen od shrv. naglasa, je vendar proti štok. lâkat notiral lâkat, torej s krajšim korenskim vokaloin kot ga imamo pod njegovim naglušnim znakom л ; tak vokal pa je možen le pod drugotnim poudarkom, torej lâkat > lakât > Uikat, lâkat«.. Pripomniti je treba, da Baudouinov naglas ' ni kvantitetno določen in on sam ne ve, ali je dolg ali kratek.2® Tudi zamenjava ga včasih na istih primerili: hroâlit (Opyt 52) : hmâlit (Opyt 155). trama (Opyt 55) : trama (Opyt 153), oblic »obleči« (Opyt 72) : oblic (Opyt 121) ipd.; torej ne moremo računati s tem, da bi imel primer lakat tako kvantiteto, ki bi pričala za premaknjen naglas. Naglasa ' in л sta pri Baudouinu pač zaradi nestabilne rezijanske kvantitete (glej spodaj), a posneta po srbohrvaških kvantitetnih razmerjih in gotovo ne ustrezata stanju v rezijanščini, saj bi se sicer morala kvantiteta preveč ujemati s specifičnimi srbohrvaškimi pojavi. Da se v resnici ne, ampak da je prvotno slovenska z raznimi rezijanskimi razvoji in analogijami, vidimo iz kvalitetnih refleksov posameznih vokalov, npr. pri č^>i ali e, pri o > u ali o, ki se ujemajo s slovenskimi naglasnimi zakoni iu ne s srbohrvaškimi. Kvantiteta pa je v rezijanščini sploh problematična. Fonološke kvantitete najbrž ni. Ko sva se 1962. leta s T. Logarjem mudila 14 dni v He-ziji, nisva mogla ugotoviti fonoloških kvantitetnih razlik. Vokali so sicer lahko izgovorjeni krajše ali daljše, jasna je tudi razlika med posameznimi vokali: zasopli so krajši od nezasoplih. Tudi fonološka razlika med Baudouinovim è in ê bo verjetno v kvaliteti in ne v kvantiteti. 2N Priin. npr. prekmursko: napiQ, napilo, nufčo »naučil«, oupralo ipd. 29 Glej Opyt, str. 7. Kvantitete v rezijanščini torej po vsej verjetnosti ne bo mogoče uporabljati za kako dokazovanje, vsekakor pa ne kvantitete, ki je zapisana pri Baudouinu, ker je premalo zanesljiva. Šesti pri Bajcu navedeni dokaz, namreč rastoča intonacija v ziljščini na zlogih, ki so prišli pod akcent zaradi premika cirkumfleksa proti začetku, velja še v isti meri kot nekoč. Sedmi dokaz z refleksom v sàenô je tudi dovolj zanesljiv, je pa v bistvu enak četrtemu. Težave, ki jih je delal primer mîsu, pa niti niso tolikšne, kot so bile videti tedaj. Kvantitetna razlika med mîsu in scenö ne dela težav, ker je odvisna od kvalitete vokala in ni treba misliti, da bi moral e v Reziji v nenaglašeni poziciji prej izgubiti dolžino kot ç. Pri sceno tudi ne smemo nastavljati vmesne stopnje *sœnô, ker se je zasopli vokal razvil lahko šele po premiku cirkumfleksa, ker prej za to ni bilo pogojev. Bajec se na koncu dotakne še kvalitete vokalov, s katerih se je cirkumfleks premaknil proti začetku: ali bi morala biti današnja oblika *jcezyrö z i iz ê. Brez kake podrobnejše analize se odloči za to, da je premik cirkumfleksa starejši kot razvoj <5 > й in ê > l. Vendar jc kvaliteto rezijanskih nenaglašenih vokalov težko uporabljati za kakršnekoli argumente, saj vemo, da je bil nenaglašeni vokalizem zaradi vokalne harmonije odvisen od naglašenega ali sledečega nenaglašenega. Danes vokalna harmonija ni več toliko živ pojav, da bi bila distribucija striktno omejena, in analogije so že spremešale vokalizem. Ker niti ni popolnoma jasen razvoj ê-ja,30 bi ostal za ugotavljanje nekdanje kvalitete le o, ki pa je v primerih tipa seno lahko tudi analogičen po tipu lèto. Ostanejo torej le primeri kokoš — kokuš, gbsput. Oblika kokoš bi bila lahko tudi iz kokuš zaradi prilagajanja nenaglašenega vokalizma na-glašenemu, toda kokuš bi bilo pa spet lahko po kdkuši z и iz o zaradi sledečega i; enako je lahko tudi stârusl po sklonih, ki imajo v končnici i.31 Primer gbsput (proti Utos) bi nekoliko kazal na to, da je bil u iz б že pred premikom (ker je tu nekoliko manj možnosti za zoženje pred končnico kot pri kokoš), vendar dobimo tudi holup, kjer gre pa za prvotni nazal, ki pod naglasom ni prešel v u. Po vsem tem vidimo, da je kratki vokalizem premalo zanesljiv, da bi lahko služil za kake zaključke. Ta pregled nas je pripeljal do spoznanja, da argumenti, ki jih je zbral Л. Bajec o razvoju rezijanskega cirkumfleksa, v glavnem še vedno M Prim. op. 25. 31 Tudi jâgudica (Opyt 253) ima и verjetno zaradi sledečega i. držijo, da je njegova osnovna teza pravilna, da pa so v rezijanskem naglaševanju vendarle ostali tudi še nerešeni problemi in da je zato potrebno Bajčevo delo še nadaljevati. РЕЗЮМЕ На основании материалов, опубликованных И. А. Бодуэном де Куртенэ, Антон Байец 50 лет тому назад собрал доказательства для того, что и резнянский диалект, вместе с другими словенскими диалектами, перенес циркумфлекс на следующий слог (тип kolo > kold) и что видимо неперенесенное ударение возникло после нового предвпжения циркумфлекса в сторону начала слова (тип kolo > kolo). В статье эти доказательства проверяются с сегодняшней точки зрения. Оказывается, что большинство доказательств все еще в силе. Несколько подробнее в статье обсуждается также проблема, до сих пор еще не исследованная, когда перенос циркумфлекса к началу слова совершился и когда он не совершился. По-видимому передвижение циркумфлекса к началу слова совершилось с задних слогов слова (открытых и закрытых). Однако аналогии п разнообразное специальное развитие в достаточной мере стерли эту картину. UDK 805.0-087-564 Mitja Skubic Filozofska fakulteta, Ljubljana SOSLEDICA ČASOV V BENEŠKEM GOVORU PIRANA Romanski jeziki so iz latinščine podedovali zelo togo pojmovanje sosledice časov: preteklemu času v glavnem stavku sledi tudi v odvisniku pretekli čas. Beneški dialekti, in med njimi tudi piranski govor, tega sistema ne poznajo. Romance languages have taken over from Latin a highly stiff conception of the sequence of tenses: the past tense in the main clause is also in the dependant clause followed by the past tense. Venetian dialects, including the speech of Piran, do not follow this system. L Za latinščino in romanske jezike je značilna togost, ki jo ugotavljamo pri izbiri časov v povednih odvisnikih, kadar je v glavnem stavku kak pretekli čas: pravilo je mogoče izraziti takole: pretekli čas v glavnem stav ku zahteva pretekli čas tudi v odvisniku. Tako najdemo za isto-dobnost imperfekt, za preddobnost pluskvamperfekt, za zadobnost kon-dicional; ta je po svojem nastanku, scribere habebam ali scribere habui, seveda pretekli čas. Odstopanja od tega pravila so znana že iz latinščine in jih najdemo v romanskih jezikih. Grévisse, Le bon usage, 8. izd., par. 1050, navaja Gida: La terre n'avait pas besoin de Galilée pour tourner; mais on ne savait pas qu'elle tourne 'Zemlji za njeno vrtenje ni bilo treba Galileja; a ljudje niso vedeli, da se vrti'. Nekaj težave povzroča slovnicam vrednotenje sestavljenega preteklega časa; ta namreč more biti ali perfekt, torej stanje v sedanjosti kot rezultat dejanja v preteklosti, in potemtakem scdanjik. ali pa aorist, čisto glagolsko dejanje v preteklosti, in potemtakem resnični pretekli čas. Za ostro razlikovanje med vrednostma obeh oblik naj navedem iz starih dokumentov dva primera z dveh koncev Apeninskega polotoka: Fo Nicoleto Moro... si pregè ser pre Felipo... che devese scriver per mio testamento. E chusi è pregudo ser pre Felipo che scriva per mio testamento. (Benetke, I. 1515.) 'Prosil sem gospoda Filipa, naj napiše moj testament. Ni inoiyau so ainbaxiaturi biagna, supplicandoni ki lu perdunassimu, et qui i psu virria ula nostra obediiencia ... eciam lu dictu conti ni ha scriptu ki multi universituti di valdiinazara cum ipsu colligati virrannu ala nostra obediencia. (Palermo 1. 1411.) 'poslal nam je svojega odposlanca proseč, naj mu odpustimo, in da nam bo spet pokoren ... grof nam je tudi napisal, da bo mnogo občin iz doline Mazara. ki so z njim povezane, enako kot on spet obljubilo pokorščino.' Ali iz modernih slovnic: Hanno deciso che si vada subito 'Odločili so (= odločeni so), da takoj odidejo' (Regula-Jernej, Grammatica descrit-tiva italiana, Bern, 1965. par. 116). Kadar je torej dejanje izraženo v odvisniku izvenčasovno, ker pač velja za vse čase, ali kadar je glagol v glavnem stavku samo navidezno pretekli čas, po vrednosti pa sedanjik, je sedanjik v odvisniku tista gla-golska oblika, ki jo za istodobnost pričakujemo. Samo navidezno zato, ker je sestavljeni pretekli čas (it. 'passato prossimo"), ki je danes v večini romanskih jezikov, in tako tudi v Severni Italiji, popolnoma izrinil iz rabe enostavni pretekli čas, naslednika lat. scripsi, po svojem nastanku, scriptum habeo, vendar pravi sedanjik. 2. Mojo pozornost pa so ob anketiranju med Italijani v Piranu in okolici pritegnili primeri, kjer se ob glagolu v preteklem času v glavnem stavku najde v povednem odvisniku sedanjik za istodobnost in prihodnji čas za zadobnost; sistem torej, kot ga poznamo v slovenščini: è bastata una sola parola ke diga, ke no pronunci ben 'dosti je bilo, da reče eno samo besedo, da je dobro ne izgovori': krnela fatigada ke oemo fata sta-matina no okoreoa ke la femo 'tisto težaško delo. ki smo ga opravili dopoldne, ni bilo sploh treba, da ga opravimo'; su mama по ga oolesto ke la vadi a nudâ 'njena mama ni hotela, da gre plavat'; prima dišea ke no ze vero niente 'najprej je govoril, da vse skupaj ni nič res'; mi pensaoo ke tona 'mislil sem, da grmi'; fia domandado se ge femo sto favor 'vprašal je, ali mu storimo to uslugo"; se ču pa va el naxo ke no sentarâ odor 'zatiskal si je nos, da ne bi duhal smradu'; se saoevimo ke ga de venji kmesta pjova, no okoreoa ... ko bi bili vedeli, da ima priti tak dež, bi ne bilo treba...'; gavemo ban jato duto el orto ke se saveoimo ke pjovi podeoitno sparanjur la fadiga zalili smo ves vrt. a ko bi bili vedeli, da bo deževalo, bi si bili prihranili ta napor', itd. < Vsi ti stavki so bili nabrani ob poslušanju. Nobeden od njih ni odgovor na kako moje postavljeno vprašanje. 3. Nobeno od dejanj v navedenih zgledih ne more biti izvenčasovno; v nobenem od primerov ni glagol glavnega stavka po vrednosti sedanjik, torej perfekt. Gre torej za neskladje z italijansko normo, ki bi v teh primerih zahtevala imperfekt oziroma kondicionul. laka raba pa ne bo piranska posebnost, saj jo na beneškem ozemlju ugotavljajo zbirke ljudskega izročila. Poučni so zgledi iz nekega učbe- nika.1 izdanega v letih po prvi vojni, ko je v italijanskem šolstvu prevladovala ideja »preko dialekta k italijanščini«. Služil naj bi šolskim otrokom v Benečiji, da se priuče literarnemu italijanskemu jeziku in zato Migliorini, ko objavlja legende, zgodbe, domislice v dialektu, opozarja na drugačno rabo v jeziku: El mago ge ga risposio che 'I vada pur che I li trovara 'čarovnik mu je rekel, naj kar gre, da jih bo že našel', saj dodaja: »Dirai più eorrettamente '11 mago gli rispose che andasse pure, che li aorebbe irovaii'. Ne najdemo pa take neskladnosti z italijansko normo v že izvedenih anketah, npr. pri Salvioniju v biblijski paraboli o izgubljenem sinu ali v dialektalnih prevodih ene od novel (I, 9) v Dekameronu. Naj dodam, da se ta neskladnost z italijansko normo komajda opazi pri anketah, kjer mora vprašani prevesti stavek iz italijanščine v dialekt ali kjer mora na zastavljeno vprašanje odgovoriti. Resnična raba se pokaže šele v povsem sproščenem govorjenju, se pravi takrat, ko govoreči sploh ne ve, da ga kdo posluša z določenim namenom, da bi namreč ugotovil manj. kaj bo kdo povedal, ampak predvsem kako, s kakšnimi jezikovnimi sredstvi bo to storil. Pri anketiranju pa je zmeraj nevarnost, da bo vprašani skušal svoj jezik poplemenititi, kar pomeni za besednjak, da bo izbiral lepše, manj običajne izraze, za sintakso pa, da se mu bodo v naravno govorico vrivale strukture iz kolikor toliko poznanega knjižnega jezika. 4. Trdimo torej, da se v beneških dialektih prepletata dva sistema: italijanski, iz latinščine podedovani, in pa prvotni, last govorjenega jezika. V sodobni dialektalni literaturi ta dvojnost skoroda ni zaznavna: potrjujejo pa jo Goldonijeve narečne komedije. Ponajvečkrat se sicer tudi Goldoni drži sistema, ki ga vsiljuje literarna italijanščina, vendar pa so kršitve tako pogostne, da ni mogoče videti v njih posameznih spodrsljajev, ampak samo sočasno prisotnost dveh sistemov. Najbolj prepričljivi so seveda hibridni primeri: La in i a puta sa far de tuto. In casa ho volesto che la faza de tuto. (I Rusteghi, I, 5.) 'Moje dekle zna prijeti za vsako delo. Hotel sem. da doma vse sama postori.' L'ho manda in mezzà da vostro mario. No ho volesto che el Degiia de qua, perché v'lio da parlar... Mio mario... l'ha volesto saver chi ghe giera, e la serva gh'ha dito che ghe giera sior Simon ... (Ib., Il, 8.) 'Poslala sem ga v sobo k vašemu možu. Nisem hotela, da pride sem, ker imam govoriti z vami... Moj mož... je hotel vedeti, kdo je notri, in služkinja mu je povedala, da sta tam ...' 1 Esercizi di traduzione dai dialetti delle Venezie. Veneziano a cura di Bruno Migliorini, Torino-Firenze, 1925. 4 Slavistična revija E no gli'è stà caso che la possa véder. (La casa nova, 11, 5.) 'In ni bilo mogoče, da bi jo videl.' E squasi squasi me son intaggià, che la me ooggia parlar de elo e gh'ha mancà poco che no cometta un'inciviltà, e che no oegna. (Ib., III, 3.) 'Skoraj sem si bil mislil, da mi želite govoriti o njem. in malo je manjkalo, da bi ne bil zagrešil nevljudnosti in sploh ne prišel sem.' E per mia desgrazia noil ho avudo nissun che me a oerlissa e che me core za. (Ib., III, 13.) 'In v svojo nesrečo nisem našla nikogar, ki bi me opozarjal, ki bi me popravljal.' El m'ha mandao a chiamarc, e el in'ha dito che camina quanto che voggio, e che no staghe più a bacilare. (Le baruffe chiozzotte, III, 6.) 'Poslal je pome in mi povedal, naj hodim tod okoli, kolikor me je volja, in naj se nič ne treseim.' M'avè dito: no so, son mezzo impegnà. M'avè domandà cossa che la gli'ha de dota. Mi v'ho anca dito che la gh'aoepa dusento e passa ducati. M'ha parso che la dota ve comoda; m'ha parso che la putta ve piasa. (Ib., III, 12.) 'Vprašali ste ine. kaj dote ima dekle. Rekel sem vam tudi. da ima dvesto du-katov in čez. Zdelo se mi je, da vam je dota po godu; zdelo se mi je, da vam je dekle všeč.' L'altro zorno... m'ha visto quela petazza de la lasagnera, la ghe Fha dito, e ho credesto che el me hastona. (I rusteghi, I, 1-) 'Ondan ... me je videla tista smrdljivka, špagetarica, povedala mu je, in mislila sem, da me bo pretepel.' Anzi stamattina lustrissima siora Checca m'ha domandà. quando vien la no- vizza? (La casa nova, I, 12.) 'Davi nie je vprašala ... kdaj pride nevesta.' 5. Stari beneški teksti se zelo strogo drže norme, veljavne v knjižnem jeziku; le zelo redko najdemo po kakšno mesto, ki kaže, da je bil sistem v govorjenem jeziku drugačen. Obenem pa je znano, da je izguba končnega zloga v participu (-a/o >• -ado > ао > а) zabrisala zvočno podobo in povzročila, da sta pri glagolih konjiigacije na -a glasovno sovpadla enostavni pretekli čas in particip. Ker pa je pomožni glagol včasih izginil v spredaj stoječi besedi in ker rokopisi akcentov skorojla nimajo, je mogoče, da pri kakem glagolu kažejo enako grafično podobo prezent in oba pretekla časa. To pa seveda onemogoča, da bi za takim glagolom v odvisniku s prezentom ali futurom mogli z gotovostjo videti odstopanje od italijanske norme. Tri prepričljive primere pa vendarle najdemo v beneški verziji ljubezenske zgodbe o Tristanu in Izoldi: E questo saveva ben quelli de Cornovaia e ben li vuleva mal de morte e si diseva, che anchora vignera qui la morte de Tristan oendegara. (164 a.) In to so ljudje iz Cornwalla dobro vedeli in želeli so mu smrti in govorili, da bo še prišel ta, ki bo maščeval Tristanovo smrt.' E quando elli sape che la raina Ysotta era morta aprieso Tristan, elli disse che verasia mentre questa se la plui grande meraveia. (164 b.) 'In ko je zvedel, da je kraljica Izolda umrla ob Tristanu, je rekel, da je to res veliko čudo.' Alora lo re Marcho... fexe prender Ii corpi de tuti do e si Ii fese portar infina la soa cithade de Tintaiol, e disse qu ello Ii fara tuti do insembre in una se-purtura. (164 b.) 'Tedaj je kralj Marcus ukazal pobrati trupli obeli in ju dal prenesti v svoje mesto Tintaiol, in rekel je, da ju bo pokopal, oba, v isti grob.' Govorjeni jezik v Piranu in Benečiji sploh, deloma tudi teksti, nas prepričujejo, da se taka raba. neskladna s predpisano italijansko normo, more ugotoviti v govorjenem jeziku ali v pisani besedi, kadar ta verno posnema govorjeno; največkrat zasledimo v glavnem stavku glagol dire. Take rabe ne najdemo v dokumentih pravne vsebine. Zelo poredkoma je mogoče najti podobnih primerov v knjižnih delih drugih italijanskih pokrajin, zmeraj pa samo v tistih, ki so ljudskemu jeziku blizu. Toskanski pisec Sercambi ima v svojih novelah en sam tak primer: Le figliuole e' generi, udendo nomare dinari desiderosi quelli avere disseno, che a loro piacea. che mai non Ii oerraimo meno... (Gli avari beffati.) 'Ko so hčere in zetje slišali govoriti o denarju, ... so rekli, da jim je predlog všeč, da ne bodo nikoli snedli dane besede.' Lepe primere za neskladnost je pri florentinskem piscu Piovanu Ar-lottu našel Gianfranco Kolena.2 Zmeraj gre za živ, iskriv jezik, npr., domandarono il Piooano che vole dire vprašali so župnika, kaj hoče s tem reči'. 6. Zunaj beneškega in italijanskega območja ugotavljamo, da jc taka raba furlanščini neznana; la pozna sosledico časov kot italijanščina, kar dokazujejo primeri iz pomembne zbirke furlanskih narečnih tekstov Dialoghi piacevoli, ki predstavljajo furlansko govorico iz Trsta v prvih desetletjih preteklega stoletja, lorej v govoru, ki ga novejša filologija imenuje »tergeslino«.3 E la m'liaii prejà che infratant no chijaress altru masar, perze la saress tornada. 'In prosila me je, naj v tem času ne jemljem druge služkinje, ker se bo ona vrniilu.' 2 Motti e facezie del Piovano Arlotto, a cura di G. Polena, Milano. 1953. Kolena razlaga, sir. 5b5: »Tudi kadar premega govora ni. ostane psihični proces isti in direktni stil. ki vsebuje dve dimenziji, s svojo neposrednostjo prevlada nad logično dimenzijo, eno samo, indirektnega stila.« Toliko Im)1 j vidna je situacija v današnjem beneškem dialektu Trsta (>,trie-stino«), gl. Kosmati, Appendice al Vocabolarietto Veneto-Giuliano, Trieste, 1925: l.a me di.seva che me drisso i cavei prima 'rekla mi je. naj si najprej popravim lase'; Ti te credevi che 'I te tornarà el libro 'mislil si, da ti bo knjigo vrnil'. Znano pa je, da se latinska sosledica časov ni uveljavila v vzhodnem delu Romani je. Romunščina je ne pozna: porunci sä nu mai munciascä pre crestini 'ukazal je, naj kristjanov ne mučijo več'. Meyer-Liibke,4 poleg dveh drugih razlag opozarja na mogoči grški vpliv in omenja podobno situacijo na Siciliji, v Kalabriji in v Apuliji; ne omenja pa mogočega slovanskega vpliva, ki ga je vsaj pri romunščini zmeraj treba upoštevati. Kar se tiče grškega vpliva v nekaterih delih Južne Italije,5 je uporaba prezenta v primerih kot oini mu ii viju "prišel sem te pogledat' ali mi pregau mu oegnu 'prosil me je, naj pridem' prav gotovo kalk po grščini: infinitiv. ki je malo ljudska oblika, je nadomeščen z odvisnikom, uvedenim z mu (Kalabrija) ali ku (Apulija); prim, novogrško ?)&еХ<х vâ £épa 'želel bi, da vem'. Ker obravnavamo jezikovno situacijo v Piranu, so še posebej dragocene ugotovitve Pavla Tekavčiča za istroromanski govor Vodnjana: sosledica časov je nepoznana, tako vsaj kažejo številni primeri iz ljudskega jezika, kot npr. al kredioa kal vol fufinalo 'mislil je, da ga hoče prevarati'.8 7. Mislim, da je za piranski govor mogoče vnaprej izključiti vpliv adstrata, npr. slovenščine: enak sistem še ne pomeni nujno vpliva sosednjega jezika. Dvomljivo je tudi, ali je mogoče pripisati svojski sistem v Benečiji delovanju bolj ali manj verjetnega (in določljivega) substrata, balkanskega, ilirskega, ilirsko-venetskega, saj se pojav razteza preko 4 Meyer-Liibke, Grammatik der romanischen Sprachen, 111 (Romanische Syntax), Leipzig, 1899, str. 726. 5 Rohlfs, Grammatica storica della lingua italiana e dei suoi dialetti, III (Sintassi e formazione delle parole), Torino, 1969, par. 669, inisli, da so ti deli Južne Italije do vdora Normanov v drugi polovici XI. stol. sploh govorili grško in bili šele tedaj romanizirani. Rohlfs skuša z grškim substratom razložiti več jezikovnih pojavov, ki jih, v nasprotju z italijansko normo, zaznavamo v teh treh pokrajinah (gre pa zmeraj samo za vzhodni del Sicilije, za Južno Kalabrijo in za jugovzhodni konec Apulije). Primerjanje istega pojava v Južni Italiji in Romuniji se ponuja samo po sebi, treba pa je vendar upoštevati, da je na nekdaj grških ozemljih struktura aju mu naju 'imam du grem', nedvomno grškega izvora, nadomestilo za infinitiv, v romunščini pa je uporaba širša. 0 Zdi se, da se avtor nagiba k misli, ali da vsaj dopušča možnost, da hi bili vodnjanskemu romunskemu govoru tako rabo vsilili srbohrvaški dialekti. Pravi namreč: »Kolikšna je bila pri tem vloga mejnih hrvaških dialektov, je treba šele raziskati, na vsak način pa je potrebno imeti pred očmi dvoje: 1. Vodnjan je od vseh oaz istroromanskih dialektov najglobje v hrvaškem zaledju; 2. hrvaški dialekti in knjižni jezik sosledice časov ne poznajo.« (Te-kavčič, Današnji istroromanski dialekt Vodnjann, JAZU, Kad 344, Zagreb, 1967, str. 282.) meja, ki bi jih razumno mogli začrtati sferi tako zamišljenega substrata.7 Previdneje bo iskati razloge za jezikovni pojav v jeziku samem, to se pravi, pripisati tako rabo različni gradnji stavka. Y jezikih, ki jim je latinska sosledica časov neznana, tudi grščina je med njimi, je zmeraj vidno parataktično urejanje stavkov: pod navidezno, formalno hipotakso taka izbira časov razkriva parataktično strukturo, torej premi govor. Tak način gradnje stavka je gotovo starejši, bolj neposreden. Vsaj formalno podrejanje enunciacij, izraženih v odvisnikih, tisti, ki je izražena v glavnem stavku, pa je povzročilo, da so se odvisniki tudi glede izbire časov začeli ravnati po času glavnega stavka. Togi latinski sistem, v nekem smislu pravilnejši, ker zahteva, da se izrazijo v preteklem času vsa dejanja in stanja, ki spadajo v sfero preteklosti, zato pa manj neposreden, ker izloča iz predstavljanja dogodkov živahni element pogovora, izvira gotovo iz psihične predispozicije Latincev k strogi urejenosti. Znano pa je, da je tudi v latinskih tekstih mogoče najti odstopanja od sosledice časov, npr. pri Plavtu Mil., 131-3: (tabellas) dedi mercatori cuidam, qui ad ilium déférât.... ut is hue oeniret 'sem dal nekemu trgovcu, ki naj 11111 sporoči.. .\8 Ne da bi se torej sklicevali na substrat, moremo za piranski govor in v veliki meri za beneške dialekte trditi, da neko ozemlje ob latinizaciji latinskega sistema za sosledico časov ni sprejelo: bolj neposredni, izvirni način predstavljanja dogodkov, namreč uporabiti premi govor ali vsaj ohraniti njegovo strukturo pod formalno podobo hipotaktičnega izražanja, se ni umaknil latinskemu sistemu. LA CONCORDANZA DEI TEMPI NEL PIRANESE La parlala di Pirano e dci dintorni conosce nella sintassi del verbo al-cune, non moite deviazioni rispetto al sistema vigente nell'italiano. Cosi, la concordanza dei tempi chiedeva, nelle subordinate dichiarative, nel latino e chiede tutt'ora nell'italiano un tempo pretcritale dopo un tempo preteritale 7 Brunot trdi za francoščino s presenetljivo odločnostjo, da ni čas v nad-rednem stavku tisti, ki odloča o izbiri časa v odvisniku: »Ce n'est pas le temps principal qui amène le temps de la subordonnée, c'est le sens. Le chapitre de la concordance des temps se résume en une ligne: Л n'y en a pas« (La Pensée et la Langue, str. 772). — Manj odločno zanika eksistenco sosledice časov Gili (Curso superior de sintaxis espanola, Barcelona. 1961, par. 220—221), trdi pa, da pravila gramatikov niso zmeraj skladna z rabo v živem jeziku; ta npr. ne dela pomenske razlike med le mandaron que estudiese in le mandaron que estudie 'ukazali so mu, nuj se uči'. " Prim. Ilofmann-Szantyr, Lateinische Syntax und Stilistik. München. 1965, str. 550: »V odstopanju od sosledice časov je treba videti izvirno paratakso.« nella principale. Nel piranese troviamo invece, in una tale situazione, per la eontemporaneità il preselite, e il futuro per la postériorité. Tale sistema non è particolarità piranese; lo conosce anche il veneto par-lato e, sporadicainente, lo troviamo in testi scritti, sempre, pero, nella lingua viva (nel Goldoni, ad es.). E' noto che, all'infuori dell'area italiana, la Romania orientale non ha ereditato il sistema latino, quella occidentale invece si; cosi, il friulano segue il sistema latino, e l'istroromanzo no. Non vogliamo attribuirne la responsahilità all'azione di un presunto substrato balcanico, illirico o venetico-illirico, perché il fenomeno si estende oltre i confiai che si potrebbero tracciare come area d'influenza d'un substrato. Yediamo piuttosto, nelle lingue che la consecutio temporum alla latina non la conoscono, il ri-correre al discorso diretto, cioè a una costruzione del periodo paratattica. E' certo che questa è maniera di periodare più antiea, originaria, più immédiate. Certi territori romanzi, tra i quali anche il veneto. l'hanno conservata, anche sotto la forma di una ipotassi. non cedendo al rigido sistema latino. UDK 808.63:007:31 Stane Suhadolnik SAZU, Ljubljana ODNOS MED DOLŽINO, OBYESTILNOST JO IN POGOSTNOSTJO BESED Članek preverja najprej statističnolingvistični zakon o odnosu med dolžino, obvestilnostjo in pogostnostjo besed na slovenskem gradivu. Da bi pokazal na možnost in koristnost aplikacij tega zakona na širšem jezikovnem področju, obravnava potem s tega stališča dva aktualna jezikovna pojava: (ne)kratkost izražanja ter univerbizacijo v terminologiji. L'artiche vérifie d'abord la loi statistique-linguistique du rapport entre la longueur, l'information et la fréquence des mots en slovène. Pour montrer la possibilité et l'utilité des applications de cette loi dans un domaine linguistique plus large, il traite de ce point de vue deux phénomènes linguistiques actuels: l'abrégement/nonabrégement de l'expression et le figement dans la terminologie. I. Statistična leksikologija in makrolingvistika sta v preteklih desetletjih odkrili zakone, ki pogojujejo ustaljena razmerja med jezikovnimi sredstvi. V zadnjem desetletju je bila opravljena vrsta raziskav, ki so potrdile veljavnost nekaterih ključnih statističnolingvističnih zakonov in odkrile celo konstante ustreznih enačb. Najbolj načrtno in temeljito so to temo razvijali madžarski jezikoslovci in dosegli z njo več pomembnih uspehov.1 Pri nas se s temi vprašanji nismo ukvarjali, deloma zaradi premajhne seznanjenosti s statističnim jezikoslovjem, deloma zaradi pomanjkanja temeljnih del, zlasti slovarja knjižnega jezika in frekvenčnega slovarja, pa seveda tehničnih pripomočkov. Osnovne podatke s prvimi statističnolingvističnimi poskusi in strokovno terminologijo sva objavila z M. Janežič v Jeziku in slovstvu leta 1962.2 Razmere se tudi v zadnjih letih niso bistveno spremenile, vendar začeta dela omogočajo analize nekaterih zakonov z našim gradivom in spodbujajo k razmišljanju o nadaljnjih poteh raziskav in o aplikaciji. Gre za nekatere, v glavnem štiri, temeljne zakonitosti, kakor jih je preprosto formuliral G. G. Lepschy po podatkih P. Guirauda: »Najpogost- 1 F. Papp, Actes du Xe congrès international des linguistes IV, Bucarest 1970, 471— i. S. Suhadolnik in M. Janežič. Jezik in slovstvo VIII, 1962/63, št. 1./2, 45-49; št. 3. 73—79. nejše besede so a) najkrajše, b) najstarejše, c) morfološko najbolj enostavne, č) semantično najširše.«3 O veljavnosti citiranih statističnih zakonov v jezikoslovnih krogih menda ni več načelnih dvomov, je pa vsem jasno, da gole statistične ugotovitve ne bodo dale jezikoslovnih rezultatov. Torej bodo potrebne mnoge dodatne in ponovne analize z novim gradivom, ugotovitve bo treba ovrednotiti s povsem jezikoslovnega stališča, potem jih bo mogoče izkoristiti za boljše razumevanje delovanja jezika sploh in za analizo posameznih jezikovnih vprašanj. Zato naj ta članek najprej s klasično metodo4 preveri tri temeljne statističnolingvistične zakonitosti na slovenskem gradivu, nato pa poskuša te ugotovitve aplicirati, in sicer na eno od splošnostilističnih vprašanj (kratkost in jedrnatost) ter eno od danes aktualnih vprašanj iz terminologije (univerbizacija). II. Preverjanje jc bilo opravljeno na gradivu prvih treh črk Slovarja slovenskega knjižnega jezika /SSKJ/ 1 (7.300 besed) — kar zaradi hudo omejenega obsega sicer slabi verjetnostne račune, omogoča pa primerjavo z analizami, ki so bile s tem gradivom že narejene, npr. premike besedišča5 — razen tega na gradivu začasnega frekvenčnega slovarja (16.000 besed iz 300.000 izpisov) ter odzadnjega slovarja za prvo in drugo knjigo SSKJ (41.200 besed).6 Pri tem so bili zaradi poenostavitve homonimi šteti kot ista beseda, za pomenske enote pa vzete oznake iz SSKJ (pomeni, podpomemi, prenesena raba, terminološka raba; ne pa stalne zveze, fraze in pomenski odtenki). Iz istega vzroka se kot besede obravnavajo le nesestavljene ali sestavljene enočlenske enote, ne pa dvo- ali veččlenske enote tipa šioalni stroj. LTgotovitve so naslednje: 1. ZNAKI. Povprečna dolžina slovenske besede v slovarju je 8,7 znakov (črk), največ besed pa je v skupini z 8 znaki (16%). Sorazmerno veliko besed obstoji iz 7, 9 in 10 znakov (40.3 °/o). Te štiri osrednje sku- 3 G. C. Lepschy: La linguistica strutturale, Torino 1966. 195. — Prim, podobno, a bolj specializirano formulacijo S. К. Saumjana, Leksikografičeskij sbornik V, 1962, 49. 4 Pri seštevanju in računanju sta mi pomagali tov. Jana Hafner in Alenka Štular. za kar se jima lepo zahvaljujem. 4 S. Suhadolnik, VI. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Ljubljana 1970, 51—59. 0 Podroben opis teh del je v Jeziku in slovstvu XI, 1966, št. 6. 186—195. pine zajemajo skupaj 56,3 °/o vseh slovenskih besed. Številne so še skupine s 5—6 znaki, manj številne so one z 11—12 znaki, redke oz. zelo redke so besede z 1—4 (4%) oz. 13—26 znaki (7,8 °/o). Ali še drugače: slaba polovica besed ima po 1—8 znakov. Nesestavljene besede zasedajo skupine 1 —16. Najdaljše med njimi so pridevniki in glagolniki, npr. administracijami, birokratiziranje, centralizatorski. Sestavljene besede zasedajo skupine 6—26 in popolnoma prevladujejo v zgornji četrtini lestvice. Med najdaljše spadajo: buržoaznonacionalističen, dialektičnoniaterialističen, krščanskosocialističen. Podrobne številke so razvidne iz naslednje preglednice: Znakov Število v besedi gesel A—N Odstotek 1 18 0.04 2 77 0.19 3 487 1.18 4 1063 2.60 5 2705 6.60 6 4138 10,03 y 5727 13,86 8 6587 15,97 9 5980 14,50 10 4937 11,96 11 3683 8,97 12 2575 6,25 13 1535 3,72 Znakov Število v besedi gesel A—N Odstotek 14 863 2,10 15 428 1,05 16 205 0.50 17 111 0.27 18 48 0,12 19 26 0,04 20 16 0.03 21 6 0,01 22 3 23 1 24 1 0.01 25 26 1 41.221 100 »/o Y konkretni jezikovni rabi se povprečna dolžina besede skrajša na približno 6 znakov oz. niha nekako med 4 in 8 znaki glede na vrsto besedila. Yzrok za sorazmerno veliko skrajšanje besede v dejanski rabi je v dejstvu, da že prvih 4000 splošnih besed, ki so istočasno kratke besede, pokrije 97 °/o vseh uporabljenih besed,7 in se torej posebne, tj. dolge besede razmeroma redko uporabijo, razen v strokovnih oz. publicističnih tekstih; a tudi v teh pokrivajo splošne besede 64% vseh uporabljenih besed.8 (O tem bo nadrobneje govor pri pogostnosti.) 2. POMEN ill OBVESTILNOST. Slovenska beseda ima po podatkih v slovarju povprečno 1.5 pomena. Torej je pomensko precej obremenjena. Njeno ustrezno mesto v odnosu do mesta, ki ga ima najštevilnejša be- ' G. Matoré (Histoire des dictionnaires français, Paris 1968, 194) meni, da obsega bazični slovar 7000—8000 besed. " T. Guiraud: Les caractères statistiques du vocabulaire, Paris 1954. sedna družina glede na povprečno dolžino besede, je pomaknjeno na lestvici za eno stopnjo navzdol, tj. bliže dejanski jezikovni rabi, na mesto besed s 7 znaki. Pri tem je treba upoštevati, da so besede z 1—2 znakoma samo, besede s 3—4 znaki pa pretežno pomožne, skladenjske; pomensko najbolj razvejane pa so tiste, ki obstojijo iz 3—6 znakov. Med temi so skoraj vse stare (domače) besede z največjimi pomenskimi obremenitvami (baba, barva, bel, beseda, boben, bog, bogat, cel, celica, cena, cesta, coesti, delati), potem nove izposojenke, zlasti kulturne besede (anketa, banka, blok, bomba, center, cirkus) ter narečno-pogovorne besede, ki so prodrle v knjižni jezik, ker ta ni imel živih nevtralnih sinonimov zanje (basati, fasati, fajn, fejst). V skupini besed z nad 8 znaki povprečje pomenov razmeroma bitro pada in se v področju zloženih oz. sestavljenih besed približa značilnosti čistega enopomenskega leksema. Podrobnejši prikaz odnosov med dolžino besede in povprečjem njenih pomenov kaže naslednja preglednica: Znakov V besedi Število gesel A—C Skupno število pomenov Povprečje poinenov na eno geslo Znakov v besedi Število gesel A— Skupno število -C pomenov Povprečje poinenov na eno geslo 1 4 46 11,50 13 254 273 1.16 2 17 33 1,94 14 128 144 1,12 3 98 519 5,25 15 63 69 1.09 4 208 495 2,37 16 40 45 1.11 5 495 989 2 17 15 15 1 6 805 1400 1,74 18 13 14 1,07 7 1038 1564 1,50 19 3 3 1 8 1145 1626 1,42 20 — — — 9 971 1272 1.51 21 1 1 1 10 792 1028 1.29 22 2 2 1 11 605 736 1.21 23 — — -- 12 409 490 1.19 24 1 1 1 7085 10.563 1,49 287 (homoniinov in ka/.alk) Podatki v preglednici opozarjajo na določeno stalnost: postopno in skladno naraščanje oz. nato upadanje števila gesel glede na njihovo dolžino ter konstantno upadanje povprečja besednih pomenov glede na dolžino besede. Kljub temu analizirano gradivo ne potrjuje popolnoma Guiraud-Lepschvjeve* formule n. s3 = C o konstanti /C/ odnosov med številom besed /n/ iu številom njihovih pomenov /s/, čeprav se zdi ta verjetnejša kot Pappova10 formula n.2s = C, ker pogojuje prepočasen » C.. C. Lepschv, ibid. 194. F. Papp, ibid. 472. padec. Morda je v formuli napaka, morda je vzrok v neenakosti gradiva ali pa samo v nezadostnosti našega gradiva. Pri drugili poskusili se je pokazalo, da bi se dala dognati tudi konstanta /K/ povprečja pomenov /p/ v odnosu do števila znakov /z/. Mogla bi se izraziti takole: (p — 1) . z2 = K. Toda formulo bi bilo treba preveriti na obsežnejšem gradivu. Zdaj konstanta niha med 20 in 30 oz. se vrti okrog 25. Poučen in deloma presenetljiv je račun o številu enopomenskih in večpomenskih besed. Po zelo shematičnem, v začetku članka omenjenem načinu štetja je stanje tako: po 1 pomen ima 74°/o vseh besed, 2 pomena 17%, 3 pomene in več 9%. Podrobna razdelitev kaže naslednje odnose: Število Število pomenov gesel A—C Odstotek 1 5402 74.44 2 1206 16,62 3 351 4,84 4 139 1.91 5 70 0,96 6 28 0,38 1 19 0,26 8 12 0.17 9 6 0.09 10 4 0,06 11 4 0,06 12 5 0,07 13—18 10 0,14 kazalke 116 — 7372 100 °/o Če so te številke prave, pomeni, da ima slovenski jezik skoraj idealno pomensko razdelitev. Če pa pri računu upoštevamo, da imajo besede s posredno razlago v SSKJ navadno isto ali večje število pomenov in pomenskih usmeritev kakor njihove izhodiščne besede11 in da pri štetju sploh nismo računali s pomenskimi odtenki (v slovarju so označeni s poševnimi črticami), s stalnimi zvezami in frazami, moramo po prvi korekturi izločiti iz skupine enopomenskih besed približno 10%, po drugi pa nadaljnjih 15% besed, kar pomeni, da je v slovenščini 64 oz. 49% čistili enopomenskih leksemov. S tem se po eni strani spet vrnemo k trditvi o veliki pomenski obremenitvi besed, po drugi strani pa se s to številko približamo značilnosti, ki so jo ugotovili madžarski jezikoslovci na podlagi dejanskega stanja v svojem slovarju s 60.000 gesli in prej omenjene Pappove formule, čeprav se zdi trditev, češ da ima besedišče 11 Slovar slovenskega knjižnega jezika 1, Ljubljana 1970, XVI, §58. 12 enopomenskih, 1/4 dvopomenskih, 1/8 tripomenskili itn. besed, zelo tvegana. Slovar se lahko širi le na področje enopomenskih besed, število večpomenskih bazičnih besed pa mora biti bolj ali manj stalno. Po prepričanji! mnogih leksikografov je še ta odstotek enopomenskih besed visok, ker se tudi specialne besede uklonijo ekspresiji in metafori, kakor hitro se premaknejo iz čiste strokovne rabe,12 in ker takih premikov slovarji ne zaznamujejo. Z drugimi besedami povedano: v slovarju je na vsake 2—3 besede ena večpomenska, v dejanski splošni rabi pa popolnoma prevladujejo večpomenske besede. Te besede imajo v povprečju po 3 pomene. Vzporedno s pomenskostjo besed je treba obravnavati obvestilnost13 besed. Pojma se izključujeta. Informacija ali obvestilnost je obratno sorazmerna s številom pomenov in premo sorazmerna s številom znakov določene besede. Iz čim več enot je sestavljena besedna ali stavčna enota, tem večja je njena obvestilnost, tj. tem bolj se zmanjšuje nejasnost zaradi izločanja različnih možnosti, ki jih ustvarja npr. besedi večpomenskost. Osnovne, zlasti pa vodilne besede so slabo obvestilne.14 Torej je trizna-kovna beseda gre malo (nizko) obvestilna, ker implicira veliko pomenskih enot, večznakovne besede kot hodi, zlasti pa odhaja in prihaja, so zelo (visoko) obvestilne, ker so blizu enopomenskosti. Tudi oznaka jug je bolj obvestilna kakor dol, ker izključuje smeri jugovzhod in jugozahod. Prim, še: vozi desno = a) vozi v demo stran, b) vozi po desni strani, c) vozi na (moji) desni strani-, ta je bosa = a) ta ni obuta, b) ta ni podkovana, c) to ni res. Obvestilnost se meri samo po tem, koliko določena enota zmanjša nejasnost, ko izloči nekatere, večino ali skoraj vse neustrezne možnosti. 3. POGOSTNOST. Gradivo potrjuje, da so najvišje na pogostnostni lestvici — to je, da so najpogosteje rabljene — pomožne besede in večpomenske besede. Te so tudi najkrajše in pomensko oz. funkcijsko najširše, kot smo prej ugotovili.15 V grobem vzeto, spadajo med vodilne in osnovne lekseme besede z 1 do približno 8 znaki oz. besede * povprečno 11.5 do 1.4 pomeni, med značilne lekseme pa besede z 9 do 26 znaki oz. besede z 1.3 do povprečno 1 pomenom. Vendar je v tej hierarhični razporeditvi precej izjem in neskladnosti, ki nastajajo ob naglem in ne- 12 A. Vidovič-Muha, Naši razgledi 6. 3. 1970. 137—138. ls Prim. R. Simeon: Enciklopedijski rječnik lingvističkih naziva 1, Zagreb 1969. pod geslom informacija. 14 M. Za rabina, Ji;zyk polski L, 1970. 45. 15 Prim. Zipfov zakon: Število kontckstualnih pomenov kake besede ustreza kvadratnemu korenu njene pogostnosti (M. Ivič: Pravci ti lingvistici, Ljubljana 1969, 209). Preizkus na našem gradivu z izračunano konstanto 1,3 je dal zadovoljive rezultate, zlasti na področju osnovnih leksemov. kontroliranem zamenjevanju ali večanju besedišča v zadnjih desetletjih.16 Zato je prišlo med kratke, osnovne besede precej značilnih (nizkofre-kvenčnih) besed, kakor alk, boy, bide, city. Obratna težnja, da bi se namreč kratke besede direktno uvrščale med visokofrekvenčne besede, ni opazna. Besede, ki se zaradi katerega koli vzroka bistveno premaknejo na po-gostnostni lestvici, težijo k spreminjanju in prilagajanju dolžine in oblike novemu položaju. Krajše besede se daljšajo oz. multiverbizirajo, daljše se krajšajo oz. univerbizirajo ter se formalno vključujejo v ustrezne besedne tipe. Pri teh spremembah odpadajo nebistveni elementi oz. se posebnosti zamenjujejo s splošnostmi. Seveda je ta potek navadno dolgotrajen in tudi ni enak za vse kategorije. Tipičen je za pogovorni jezik in žargone na eni ter za strokovni jezik na drugi strani. Besede, ki so formalno ali socialno blokirane, obdržijo izjemoma tudi v novem frekvenčnem okolju prvotno podobo.17 Besede pa, ki niso blokirane in jim jezik s popravki ne more uskladiti dolžine s pogostnostjo in obvestilnostjo, izpadajo ali izpadejo.18 Primeri za take premike so: a) kup -> kupčija, Inupanje, bil -> bilka (Pleteršniku je bila ta beseda še manjšalnica od bil), pismonoša -> poštar, ded -> stari oče, did otroški vrtec, drevi danes zvečer; b) fiat 750 fičko, dinar din, fakulteta -> faks, tova-rišica (učiteljica) -*-šica, ljudska milica-* milic a, radijski aparatradio-aparat -> radio ali aparat, na svidenje -> nasvidenje; c) drevored -> drevored, šivalni stroj-* šivalni stroj, f ar er -> far-* far (slabš.) ali duhovnik (nevtr.), zbogom-* zbogom (redko) ali adijo (pog.). Podrobnejša analiza odnosov med pogostnostjo in dolžino besed je bila opravljena na prvih 2000 visokofrekvenčnih leksemih, in sicer tako, da obsega skupina A besede z rangom 1—100, skupina В 101—200. skupina C 201—300 in skupina C 301—2000. (Skupina D v preglednici zajema besede z rangom nad 2000.) Povprečna dolžina besed v skupini A je 3,5. V njej je samo 12 besed z več kot 5 znaki, najdaljša je življenje. V tej skupini ni niti tuje niti sestavljene besede. Povprečna dolžina besed v skupini В je 4,8. V njej je 6 besed z več kot 7 znaki. Y skupini C je povprečna dolžina besede 5,2. V njej je 10 besed z več kot 7 znaki. V tej zadnji skupini se pojavijo prve sestavljene besede, kakor odgovoriti, prinesti. Besede z rangom 1—300 so večinoma nepremakljive, mednje se vrivajo le posamezni najmočnejši značilni leksemi, ki odsevajo po-litično-socialne spremembe v družbi, npr. socialističen, političen, slo- 10 S. Suhadolnik, ibid. 52—53, 59. 17 A. Martinet: Éléments de linguistique générale, Paris 1967, 187—188, 193—194. 1S Prim. J. Vendrves: Le langage, Paris 1921, 250. venski. Pri besedah z rangom 301—2000 je povprečna dolžina 6.4. Med temi 1700 lekseini je 140 besed z več kot 9 znaki, in sicer: 10 števnikov, 12 glagolnikov, 33 starih nesestavljenih besed, 38 tujk, specialnih besed in terminov, zlasti gospodarsko-političnih, ter 47 predponskih glagolov in zloženih pridevnikov. Vse najdaljše besede so ali tujke ali termini: narodnoosvobodilen, imperialističen, kapitalističen, materialističen, revolucionaren. Povprečna dolžina prvih 2000 visokofrekvenčnih besed je 5 znakov, kar je malo pod povprečjem dolžine besed v konkretni jezikovni rabi. Posamezna povprečja od 3,5 do 6.4 v vseli štirih skupinah teh besed se tudi dobro ujemajo s povprečji dolžin tistih besed, ki se uporabljajo v posameznih zvrsteh knjižnega jezika, to je od 3,9 do 5,4. Prim, podatke v poglavju 1II/I in opombo 27. Približne odnose med pogostnostjo, številom znakov in pomeni naj povzame naslednja preglednica: Znakov Pomenov Fre kvenčno Beseda v v število mesto besedi besedi izpisov skupine a, vez. 1 5 235 13 da, vez. 2 20 4881 A bi 2 5 2206 A ah 2 3 20 C bog 5 14 311 В cel 3 15 254 В a ko 5 4 188 В bič 5 5 25 С bolj 4 4 556 А bati se 4 7 138 С brat 4 10 110 С bled 4 5 56 С braniti 7 10 68 С bistven 7 2 19 С analiza 7 9 10 D avtobus 7 1 7 1) bliskoma 8 1 10 < D bleščati se 8 5 7 D ansambel 8 2 4 1) ciga reta 8 1 5 1) bodočnost 9 2 17 С brezčuten 9 5 5 •D anomalija 9 2 2 D bližnjica 9 1 2 D centralizatorski It) 1 1 Г) ccrkvenoslov anski 17 1 — I) a vstromarksističen 18 1 6 D antiiniperialističeii 19 1 2 1) III. 1. Po slovenskih slovnicah in učbenikih se ponavlja le malo variirano napotilo: da sta kratkost in jedrnatost odliki dobrega stila19 in da vodi večanje števila besed v stavku do zmanjšane razumljivosti.20 Ob takem stanju se je M. Kmecl po pravici začudil trditvi H. Arsena, češ da v nemški prozi »z naraščajočo dolžino stavka narašča tudi povprečna dolžina besede v takšnem stavku«, in ob tem menil, »da bi ustrezno opazovanje slovenskega jezika verjetno dalo nekoliko drugačne izide«.21 O tem vprašanju lahko postavimo na osnovi prej obravnavanih zakonitosti tele trditve: Kratka beseda oz. kratek stavek sta zaradi večpomenskosti in mnogih potencialnih možnosti razrešitve funkcionalna: a) v govornem jeziku (pogovorni jezik, žargon), kjer se besedno obvestilo (ali informacija) dopolnjuje še s tako imenovano sekundarno govorico (mimika, kretnja, into-nacija, dialog, splošna situacija) in kjer je zaradi pričakovane reakcije obvestilo lahko minimalno, ter b) v lirski, zlasti sodobni pesniški izpovedi, kjer ne gre za pripovedovanje, poučevanje ali informiranje, ampak za neposreden, asociativen prenos čustvovanja, doživljanja, razpoloženja. Гак način izražanja se sicer lahko spremeni tudi v zelo obvestilno poročanje, zlasti če obstoji govorica po večini iz samostalnikov,22 vendar predstavlja ta tip praviloma komuniciranje na širokem spektru, pri čemer se informiranec lahko vključuje na katerokoli od mnogih možnih realizacij, ki jih dopušča obvestilo,23 ali pa vodi ta tip v popolno pomensko zaprtost govorice s končno stopnjo v čistem črkovno-glasovnem sporočilu.24 Premočna obvestilnost v kratkem sporočilu pelje v nejasnost oz. premakne sfero dojemanja iz realnosti v čustvo ali celo v golo senzitivnost. To je leksikalna osnova pesniške (ne)komunikativnosti. Vse druge oblike izpovedovanja od epskega opisa preko časopisnega poročila do znanstvene razprave težijo v želji po čim natančnejši formulaciji k visoko obvestilnim možnostim, k daljšim besedam in stavkom. Zaradi izbiranja daljših oz. specialnih besed in natančne sintaktične stave Л. Bajec: Rast slovenskega knjižnega jezika, Ljubljana 1951, 33—39. -J. Toporišič: Slovenski knjižni jezik II, Maribor 1966, 171—182. 20 Tehnika in metodologija strokovnega pisanja, Ljubljana 1971, 146. 21 M. Kmecl. Jezik in slovstvo XVI, 1970/71, št. 1/2, 45—46. 22 Prim. S. Kosovel Potovanje in Cirkus Kludsky, prostor št. 461, Izbrane pesmi, Ljubljana 1931, 74. 156. 23 Pri in. J. Toporišiča interpretacijo Zajčeve pesmi Veliki črni bik in Sala-m и nove pesmi Gobice II (Slovenski knjižni jezik IV. Maribor 1970. 43—46). M. Grosman, Jezik in slovstvo XVII. 1971/72, št. 1/2, 2. — Z. Lešic: Jezik i književno djelo, Sarajevo 1971, 97. 24 Priin. J. Pogačnika interpretacijo Zagoričnikovih pesmi v Sodobnosti XIX, 1971. št. lo. 950. — B. Vuletié, Umjetnost riječi XV, 1971, št. 2. 167—176. pa je pri oblikovanju takega prenosa sporočila potreben večji napor, kot ga zahteva preprosto govorjeno sporočilo. Kratek stavek torej avtomatično izključuje precizno obvestilo, dolg stavek in perioda pa avtomatično vključujeta daljše, nizkofrekvenčne in ozkopoinenske besede. Zveza intelektualno morje zahteva nadaljnje pojasnilo, ker je za splošno razumevanje preveč posebna; sinje oz. modro morje zveni malo pleonastično. a spada po svoji naravi v kratki tip izražanja, saj ima pričakovani člen; razburkano morje je nevtralna, a v smer natančnega izražanja naravnana zveza. Vsaka beseda, zlasti večpomenska, vsebuje celo vrsto potencialnih vezav in pomenskih usmeritev. Pri kratkih besedah je za ustvaritev jasnosti dvojna možnost: zamenjava te, malo obvestilne besede z zelo obve-stilno ali pa pritegnitev novega besednega člena (hiša : blagovnica ali blagovna hiša). Pri visoko obvestilnili besedah oz. zvezah ostaja v glavnem samo druga možnost: daljšanje, širjenje z novimi visoko obvestilnimi členi. Zveza otvoritev blagovne hiše torej samo eksplicira to, kar je v predstavi besede hiša organsko implicitno. Sicer pa je realizacijo otvoritev hiše —>otvoritev blagovne hiše mogoče predvideti že na osnovi Markovega zakona iz leta 1913.25 Prim, tudi: zelo pritiskati (več pomenov) : vršiti velik pritisk (1 pomen); razstaviti (več pomenov) : prirediti razstavo (1 pomen). Če pa novi element zveze ni dovolj točen oz. informativen, se ustvarja s tem nefunkcionalna zveza, ki jo jezik zavrača in sili v novo univerbizacijo. Prim.: pogoj -*prvi pogoj -*predpogoj ; jed-*začet na jed-*predjed. Prepovedovanje univerbizacij v tem primeru je nepravilno in zato navadno tudi brezuspešno.-0 To so splošno jezikovne zakonitosti, in odstopanja so lahko le individualna. Zato Arsenovo poročilo o daljšanju besed v daljših nemških (pripovednih) stavkih ne prinaša dosti novega, zlasti ne nič tipično nemškega, če seveda odmislimo nemški besedotvorni način, pač pa prepričljivo potrjuje osnovni zakon o odnosu med dolžino in obvestilnostjo besed. Poskus na zelo omejenem slovenskem gradivu27 kaže, da ebstoji povprečen slovenski prosti stavek iz 6.5 besed, povprečna dolžina besede pa je 4.6 znakov; povprečen zloženi stavek ima 15,9 besed, povprečje najdaljšega stavka pa znaša 37 besed oz. 47 besed, če se upošteva perioda kot enota. Dolžina in obvestilnost sta v tesni odvisnosti od dolžipe stavka, načina pripovedi in stila, morda tudi od obdobja. Kakšni so odnosi glede na posamezne zvrsti jezika in avtorje, naj osvetli preglednica. " V. Vinogradov, Voprosv jazykoznanija VII, 1958, št. 3, 14. — M. lvič, ibid. 205, 208. ïe Slovenski pravopis, Ljubljana 1962, pod geslom predjed in predpogoj. 11 Analiza je zajela vsako prvo stran citiranega besedila oz. celo pesem. Avtor in naslov dela Vrsta besedila Povprečno število besed v besed v k prostem zlozenem b(.S(.di stavku stavku Število besed v najdaljšem stavku Prešeren, Kam Prešeren, Ukazi osebna izpoved 4,1 4 12.4 8.5 5.9 4.1 23 13 Prešeren, Janezu N. Hradeckemu neosebna izpoved 6,6 19.5 4.6 51 oz. 89 Cankar, Otroci in starci Prežihov, Samorastniki pripoved 7,5 6.9 19,2 12,8 4.6 4.6 28 oz. 62 27 Cankar, Slovenska kultura Kermauner, Volja do življenja strokovni opis 8.4 8.5 21,5 17,5 4,9 5,4 56 61 povprečno 6,5 15,9 4,6 37 oz. 47 Iz tega sledi, da bi bilo treba presplošna stilistična opozorila »povprečno pismenim« o krajšanju sporočil oz. neprimernosti daljših stavkov, zlasti podredij, revidirati,28 saj je bilo ponovno ugotovljeno, da je konstrukcija kratkih oz. samih glavnih stavkov z veliko obvestilnostjo negospodarna, neorganska in monotona,29 ter opozoriti na različne možnosti v različnih jezikovnih rabah. 2. Težnja po krajšanju in univerbizaciji je v sodobnem besedišču zelo močna30 in ji, kot smo videli, podlegajo praviloma besede, ki večajo svojo pogostnost. Pri tem gre zlasti za specialne izraze in termine, ki se začno uporabljati bolj na široko in prehajajo preko žargona ali pogovornega jezika v nevtralno področje jezika. Nekaj časa imajo še eks-presivno noto, potem se popolnoma nevtralizirajo. Končno lahko vplivajo tudi v nasprotni smeri na strokovni izraz sam.31 V skladu z obravnavanimi zakonitostmi je, in tudi v skladu z zahtevo, naj bo glavno terminološko merilo pomenska jasnost,32 če se v stroki ohranjajo ali 11a novo določajo sistemsko najprimernejši izrazi, v širši poljudni rabi pa se dopuščajo pogovorno-žargonske oblike, npr. irafo : transformator, faza : fazni vodnik, jod : jodooa tinktura, eter : dietileter, jasmin : skohotooec ali nepravi jasmin, Titova 3 : Titova cesta št. 3. Da pa nazori o funkciji terminoloških univerbizacij niso razčiščeni in se ne skladajo s statističnolingvističnimi zakonitostmi, kažejo nasprotujoče si *» J. Toporišič: Slovenski knjižni jezik II. 180, 189. 2» E. Martinet, ibid. 192. — M. Kmecl, ibid. 46. ™ Л. Jcdličku, Slavica Pragensia XI, 1969, 93-101. 31 Univerbizirune oblike prodirajo v knjižni jezik zlasti po časopisju. Priin. prosvetnik, Španec, počitnikar, velikanka (ladju), radialka (Delo 19., 20., 21. XII. 1971). 3! Slovenski jezikovni priročnik za tehnike, Ljubljana 1969. 7. 10 Slavistična revija težnje pri reševanju praktičnih terminoloških vprašanj pa tudi ustrezni stavki v strokovnih navodilih o tvorjenju terminov. Vzemimo preprost primer iz železniške terminologije, ki je bila med prvimi strokovno obdelana in je dobila tudi svojo registracijo.33 Železniški vagoni so tovorni in osebni. V podskupino prvih spadajo: nizko-stenski, visokostenski, odprti, zaprti vagon. V podskupini drugih bi analogno morali biti: službeni, poštni, jedilni, spalni, ležalni vagon. V resnici se je namesto spalnega vagona vpeljal spalnik, namesto ležalnega vagona pa kuše. Delno se kot sinonima uporabljata tudi ležalnik in jedilnik, čeprav že imata pomene, ki so obravnavanima pojmoma zelo blizu. Ker je terminologija v tem primeru prehitro sprejela pogovorne izraze oz. oblike, se je osnovna terminološka sistematika podrla, še preden je bila končana. Sicer pa se ob spalniku vprašanje o oblikovanju terminov razširi v dvoje pomislekov: a) ali se res lahko pod pretvezo jasnosti uvaja eno samo obrazilo za določeno pomensko kategorijo, čeprav ima to obrazilo v splošni rabi precej drugačno pomensko usmerjenost ali stilno obarvanost,34 ter b) ali ni zahteva po primernosti obrazilnega tvorjenja terminov35 sploh v neskladju z zakonom o obvestilnosti. Na nezadostno razmišljanje o teh vprašanjih kažejo prizadevanja nekaterih terminologov, da bi dali terminom čim prej univerbizirane, navadno kar žargonske oblike. l aki so predlogi, naj bi se namesto Peltonova turbina pisalo pel-tonka38 ali namesto dizelski motor oz. dizel motor kar dizel. Terminološko tudi ni sprejemljiv tip alu folija namesto aluminijasta oz. aluminijeva folija. Še bolj se čuti pomanjkanje sistemskosti pri reševanju terminoloških vprašanj na tistih področjih, kjer se oblikuje izrazje pravzaprav samo od sebe. Tam se mešajo umetno narejeni dvočlenski termini z narečnimi izposojenkami in pogovorno-žargonskimi elementi tako močno, da je zgrešen bistveni namen terminologije: jasnost in obvestilnost. Na to opozarja npr. pogostno sprejemanje ali tvorjenje terminov z obrazilom -ec: aer. brezrepec : brezrepo letalo, agr. dalmatinec : dalmatinsko vino, čeb. lipovec : lipov med, šport, amerikanec : vrsta skoka v višino, internacio-nalec : državni reprezentant, vet. arabec : konj arabske pasme. Te uni-verbizacije so tako agresivne, da terminologi dostikrat niti ne poskušajo м II. Podkrajšek: Obrtna, trgovinska, tvorniška in železniška terminologija, Prevalje 1926. Slovar je jezikovno pregledal Л. Breznik. 1,4 Prim, podobne sporne terminološke univerbizaeije: končnik, preteklik; od-jemalka. usmerjeoalka; stojka. Slovenski jezikovni priročnik za tehnike, 9, 38—39. »• Ibid. 11. poiskati ali ustvariti nevtralnega terminološkega izraza, ampak se zadovoljujejo samo z njegovo razlago, npr. žarg. internacionalec = tekmovalec, ki nastopa na mednarodnih tekmovanjih kot reprezentant svoje države. In vendar je obrazilo -ec pomensko tako široko ter obvestilno šibko, da je komaj primerno za tvorbo novih terminov.37 Prav tako pa terminologi premalo upoštevajo statističnolingvistične zakonitosti tudi pri terminih, ki so se že ali se še bodo uvrstili med visokofrekvenčne lekseme, in v odporu proti tujkam po nepotrebnem poudarjajo alternativo strokovni : nestrokovni jezik, domača : tuja beseda. Tako npr. odklanjajo besedo hojler in jo nadomeščajo z vodnim grelnikom ali električnim grelnikom vode, čeprav ne gre za čisto пол7 pojem.38 Glede na to. da je pojem široko znan in beseda bojler zelo rabljena, da pojem ne spada v sistematiko tipa spalni vagon in da je vodni grelnik kot termin premalo informativen, električni grelnik vode pa predolg in pomensko preozek v primeri z bojler jem, bi bilo treba tudi v terminologijo sprejeti izraz bojler in ga specializirati z električni, plinski. Prav tako je dvomljivo, če bo priporočani (elektronski) računalnik zares izločil sinonim kompjuter. Ta ima namreč zaradi velike obvestilnosti, večje krat-kosti in paradigmatskih možnosti, npr. kompjutirati, kompjutiranje, vse pogoje za obstoj in uveljavitev. Pravi termin mora imeti dva jasna osnovna elementa: nosilec pomena in aktualizator. Nosilec pomena mora biti praviloma nizko obvestilen, aktualizator pa visoko obvestilen element, pa naj je to obrazilo, del sestavljenke oz. zloženke ali samostojna beseda. Ta, v končni stopnji multi-verbizacijski sistem je najbolj izpeljan v botaniki in zoologiji, in sicer tako, da je splošna beseda sprejeta za oznako višje kategorije, s prilastki pa se delajo oznake za vrste. npr. breza : puhasta breza,39 Ker pa ima ta način tvorjenja terminov tudi slabo lastnost, tj. preobremenjuje osnovne lekseme, seveda ne more veljati kot splošno načelo terminološke tvornosti. Zlasti zato ne, ker nastajajo terminološka poimenovanja istega pojma na več ravneh, na terminološki ravni navadno z določeno zamudo. Od tod nenehna sinonimno-stilna napetost v besedišču. Toda to je splošen jezikovni pojav,40 ki ustvarja različne stilne možnosti v knjižnem jeziku ter spodbuja individualno besedno tvornost. Kljub temu lahko sprej- 37 Beseda amerikanec ima po gradivu za Slovar slovenskega knjižnega jezika 11 pomenov, beseda lipovec pa H pomenov. ** Slovenski jezikovni priročnik za tehnike, 10. 3" Vsi zgornji, posebej neoznačeni primeri so vzeti iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika oz. iz gradiva zanj. 10 P rim. je ne sais pas (oblika pisanega knjižnega jezika), je sais pas (oblika govorjenega knjižnega jezika), SSepa (substandardna oblika). Teorie informace a juzykovêda, Praha 1964, 258. memo okvirno trditev, da predstavlja tip hokejska palica idealni termin, iz aktualizatorja narejena hokejka njegov pogovorno-publicistični sinonim, iz nosilca pomena narejena palica pa žargonsko obliko pravega termina.41 Terminološka poimenovanja bi bilo treba torej oblikovati bolj v skladu z načeli, ki se kažejo iz odnosov med pogostnostjo, obvestilnostjo in dolžino jezikovnih elementov. Pa tudi zahteva po jasnosti terminov in ži-vosti strokovnega pisanja42 bi zaslužila ovrednotenje s tega stališča. RÉSUMÉ Le but l'article est de vérifier la loi statistique-linguistique de l'accord entre la longueur du mot, sa signification, son information et sa fréquence. La longueur moyenne du mot slovène est de 8.7 unités d'uprès le dictionnaire, et de 6 unités dans l'usage courant. La pluspart des mots comprennent 8 unités. Le mot le plus long a 26 unités. Le mot slovène a 1.5 de signification en moyenne. Les formules de P. Guiraud n . s2 = С et de F. Papp ri ,2s = С ne sont pas tout à fait confirmées en slovène. On pourrait établir la constante entre la moyenne dans le nombre des significations et celle de la longueur des mots d'après la formule (p — /) . z* = K. Selon un critère très rigoureux il y a 74e/o de mots slovène avec une seule signification, et 64B/o ou 49°/o d'après un critère moins rigoureux. Le rapport entre la fréquence et les critères cités ci-dessus est vérifié. Ensuite, on u analysé deux phénomènes linguistiques actuels à la base de cette loi. Le résultat est le suivant: a) Il faut modifier la loi stylistique de la nécessité de l'emploi de courtes propositions de lu manière qu'elle puisse indiquer de différentes longueurs des mots et des propositions dans les diverses espèces de la langue, b) Il faudra coordonner la terminologie moderne avec l'information et la fréquence des mots et il faudra en même temps empêcher la pénétration des figements inuiils dans les langues spéciales. 41 J. Ružička, 1000 poučeni zo spisov ne j slovenčinv, Bratislava 1971, 81. 4г J. Toporišič: Slovenski knjižni jezik II. 190. UDK 808.63-49-561.25 J. Toporišič Filozofska fakulteta. Ljubljana ČLENITEV BESEDILA S PREMORI V slovenskem knjižnem jeziku se govorjena beseda členi s premori načeloma na meji dveh samostojnih povedi, v okviru zloženega stavka med posameznimi njegovimi prostimi stavki, v okviru prostega stavka pa med pri-rednimi sestavinami kakega stavčnega člena (mednje gre tudi pristavek). Na podlagi spektrografskega zapisa daljšega teksta Ivana Cankarja zmerjena dolžina premorov v stotinkah sekunde je največja za kadenčnim in antikadenč-nim zaključkom povedi (ločila . ! ?)> srednja za polkadenčnim zaključkom (ločila : ; ... —), najmanjša za polkadenco (ločilo , ali 0). In the Slovene literary language the spoken word is in principle segmented by means of pauses on the boundary between two utterances, within a complex sentence between its respective non-dependent clauses, and within a simple sentence between the paratactical components of an element of the sentence (this includes also inserted additions). On the basis of a spectrographs record of a longer text by Ivan Cankar the measured length of pauses (in hundreds of second) the longest pause was found between a cadenced and anti-cadenced conclusion of a narration (punctuation marks: . ! ?), the medium pause after a semi-cadenced conclusion (punctuation marks : : ... —), and the shortest pause after a semi-cadence (punctuation marks: , or 0). V razpravljanju, ki ga je svoj čas s člankom Vejica ob sestavljenih veznikih1 pobudil naš slavljenec, se je Jakob Šolar med prvimi pri nas2 dotaknil problema, ki je predmet te razpravice, in sicer predvsem v zvezi z večbesednimi vezniki.3 Malo pozneje je v istem časopisu4 opozarjal na nečlenjenost pred vezalnim m5 v nasprotju s primerom, ko in povezuje dva stavka, »ki imata vsak svoj osebek in povedek« in kjer se nam »v govoru v takem primeru stavek vedno prelomi pred m«.e Šolarjev je tudi ustrezni pasus v SP 1962. kjer se bere, da »/m/odulacijo glasu in pre-stanke, s katerimi v govoru ločimo pomenske enote, zaznamujemo pisno z ločili«,7 kar je prvič najti že v SP 19508 kot modifikacijo glede na govor * Sestavek se v glavnem opira na tonske zapise slovenske brane besede; le-te mi je bilo mogoče napraviti s pomočjo Ustanove Alexandra von Humboldta iz Had Godesberga, za kar se ji tu najlepše zahvaljujem. 1 J iS 1955/56, str. 42—43. 2 Beseda o vejici. JiS 1957/58, str. 21—27. 3 Prim, njegove členitve: Denar je moj / in vendar ga ne morem terjati proti Denar je moj in ga bom terjal (n.m., str. 23); ali: Pravijo / da kdor laže, tudi krade (11.111., str. 85); nadalje: Sedel je na prag / zakaj / vrata so bila zaklenjena (11.111., str. 86). 4 Prim. JiS 1958/59, str. 95—96: Še ena o vejici. s Ostal je samo Noe in kur je bilo z njim o ladji. « N. m., str. 34. 7 SP 1962, str. 81, § 83. * SP 1950, sir. 43, § 64. ustrezne pravopisne ugotovitve v SP 1935." Vsaj že od SP 1935 naprej pa poznamo tudi pravilo, da podpičje »nekoliko krepkeje loči posamezne stavke ali besede kakor vejica«.10 Го je, če ne upoštevam svojega razpravljanja o členitvi s premori,11 precej vse, kar o členitvi s premori v slovenščini doslej vemo. Nobeden doslejšnjih razpravljavcev o členitvi s premori pa ni podajal podatkov 0 dolžini premorov. Da bi prišel do njih, hočem v nadaljnjem to problematiko raziskovati na podlagi Cankarjevega besedila Ob grahu. To besedilo so v prvi polovici 60-ih let govorili na magnetofonski trak najprej trije radijski napovedovalci (šifre zanje nam bodijo Ml, Vu in Di), nato pa še štiri govorno ne posebej šolane osebe (njihove šifre Ja, BI. Ce in Me), prva in zadnja sta profesorici slavistki, druga otroška negovalka, tretja takrat študentka slavistike. Magnetofonske posnetke so nato analizirali v Braunschweigu12 z Grützniaeher-Lotterinoserjevim zapisovalcem tonske višine. Pridobljeni grafični zapisi besedila13 omogočajo ne le dokaj 0 SI' 1935, str. XX: »Ločila so znamenja, ki jih rabimo v pisavi, da ločimo posamezne stavčne člene ali stavke med seboj.« "> N. m., str. XXII. §45. 11 Ritem v prozi, JiS 1958/59, str. 109—111; Oton Zupančič, Zebljarska (Interpretacija), Uinjetnost riječi I960, str. 38—39: Slovenski jezik. Izgovor i into-nacija... Zagreb, 1961. str. 50—51, 65—66; SKJ 1, 1965, str. 77—78, poglavje Ločila in govor; SKJ 4. 1970, str. 189—191, poglavje Segmentacija. 12 Institut für Kommunikationsforschung. 13 Tule vzorec takega zapisa za primer med enotama 1, 2 diktorja Ja: 1 < Milili II МП111 |H II H M lil II III IMI III I lltlllli Нищий f I lllltl I III Iti IH hI H Hltli « " < % ~ M ^ л " ■ ш а**» , 14 ы zanesljivo ugotavljanje premorov v sicer nepretrgani govorni verigi, ampak tudi merjenje trajanja teh premorov v stotinkali sekunde. Iz tehničnih razlogov je Cankarjevo besedilo spodaj podano tako, da je v posebni vrstici vsak potencialni člen (ali segment) besedila. Kot potencialno samosvoji členi besedila so obravnavane vse priredile sestavine katerega koli ranga (stavčne, nestavčne, frazeološke ali leksikalizirane), nadalje glavni in odvisni stavek, vrinjeni stavek, pristavčno dodan stavčni člen, prekinjeni sintaktični vzorec ipd. Vse besedilo ima 113 potencialnih segmentov,14 vsega pa ga je govorilo le prvih pet diktorjev, medtem ko je šesti bral samo prvih 75 členov, sedmi pa 27. — Vse enote tega besedila so iz praktičnih razlogov oštevilčene. Znamenje X pred premim govorom, zaznamovanim z narekovajem, zaznamuje ženskega junaka črtice, znamenje — pa moškega. Odstavki so zaznamovani z večjim razmikom enot. Poglejmo: Ml Vu Sp Ja BI Ko Me Skupaj 1. Ivan Cankar, 33 0 0 24 36 16 109 2. Ob grahu 100 0 0 98 95 — 293 3. Poročena sta bila šest mesecev 4 27 5 0 0 0 4 40 4. in sta se ljubila kakor prvi [dan; 33 36 35 74 67 66 63 374 5. nikoli ni bilo žal besede med [njima. 56 78 65 77 65 55 80 476 6. Sedela sta po večerji v ku- [hinji 6 12 9 5 18 4 4 58 7_ in sta luščila grah. 37 51 45 84 82 86 83 468 8. Med njima je stal na mizi ve- [lik jerbas, 25 16 0 22 40 28 44 175 9. tako sta si komaj videla v oči; 36 73 52 94 68 87 68 478 10. grah sta metala v skledo. 21 5 20 12 31 20 36 145 11. stroke pa na tla. 87 78 66 93 98 66 104 592 12. Na steni je visela tnala ktt- Ihinjska svetilka 4 12 0 15 22 20 32 105 13. in je dremotno gledala na |roke, 28 22 0 58 35 37 44 224 14. ki so se poigravale v jerbasu 0 0 19 23 17 37 15 111 15. ter se toplo dotikale druga 1 druge. 51 91 90 124 90 ' 85 92 623 16. Govorila sta skoraj šepetajo, 30 42 25 82 33 51 66 329 17. čisto nuvadne stvari, 31 22 23 23 41 40 44 224 18. zato da je srce lahko za- [dremalo 0 0 5 14 13 0 ? 32 19. ter si odpočilo. 92 89 114 105 130 111 158 799 20. X »Včeraj. 0 40 0 14 0 10 ? 64 14 Prvi in drugi v analizi dejansko nista upoštevana. Premor med njima je šteti mod tiste, ki ločijo nestavčne člene priredja; pisno bi bil lahko ločen tudi z dvopičjem. Premor za enoto 2 ustreza nekako piki, je pa nekaj posebnega, ker je za naslovom. Ml Vu Sp Ja BI Ko Me Skupaj 21. X ko sem stala na pragu, 0 0 0 4 0 18 0 22 22. X je prišel mimo — 34 30 23 66 35 46 38 272 23. X kaj misliš kdo?« 68 100 69 106 70 100 74 587 24. Nasmehnila se je prešerno; 24 55 10 70 25 47 49 280 25. tudi on se je nasmehnil 4 25 3 0 12 9 12 65 26. in ji je pogledal veselo v ve- |sele oči. 60 28 45 92 58 56 90 429 27. — »Kdo?« 68 100 69 80 58 62 76 513 28. X »Tisti Matija ... 37 39 28 52 35 39 230 29. X že zato ga nisem marala, 0 0 0 2? 14 0 14 30. X ker mu je bilo Matija ime ... 35 0 21 66 46 46 214 31. X tisti stari. 0 0 0 0 0 0 0 32. X plešasti. 0 0 0 0 4 0 4 33. X kozjebradi Matija, 15 0 0 36 10 34 95 34. X ki me je snubil nekoč. 61 56 46 82 66 106 417 35. X Sladak obraz je napravil. 19 32 15 13 8 34 121 36. X v sto gub ga je spačil, 13 0 20 45 28 ? 104 37. X premeril me je od vrha do tal. 28 0 20 36 46 35 175 38. X nazadnje pa me je pogladil [po licu s tisto roko ... 35 23 36 76 83 64 317 39. X tako kožo ima. 0 0 0 0 35 22 57 40. X kakor da bi nosil preohlapne [sive rokavice ... 18 49 24 93 35 78 297 41. X in je rekel: 49 34 27 72 47 66 295 42. X Eh, 0 0 0 0 9 0 9 43. X eh. •7 40 0 43 31 70 121 44. X no, 0 0 0 0 0 0 0 45. X no, 0 0 0 0 0 0 0 46. X no!...« 50 54 54 90 43 66 357 47. Smejala se je tiho 4 42 5 0 13 16 80 48. in mu je gledala v obraz; 33 59 44 82 53 74 345 49. on je gledal v jerbas 0 9 0 0 0 5 14 50. ter je vprašal šele čez par [trenotkov: 53 67 55 146 88 84 493 31. — »Po licu te je pobožal?« 53 96 71 102 68 62 452 52. Držala je strok med prsti 2 5 3 9 4 0 23 53. in ga je počasi odpirala. 44 82 52 92 64 62 396 54. X »Zakaj bi me ne pobožal? 30 28 27 56 24 59 224 55. X Saj bi bil lahko moj oče!« 55 105 87 128 61 69 ' 505 56. Vrgel je v skledo strok na- 1 mesto grahu. 47 33 59 92 72 85 388 57. — »Ali treba ni! 25 0 26 62 32 54 199 58. — Sploh ... 30 15 11 46 12? 48 162 59. — Čemu pa si stala na pragu?« 61 85 90 110 57 60 • 463 60. X »Saj sem bila sinoči poleg, 10 0 0 0 0 26 36 61. X ko si pobožal natakarico, 11 0 0 44 32 51 138 62. X pu mi še na misel ni prišlo ...« 20 6 28 151 47 121 273 63. — »Natakarica je natakarica! 19 0 19 42 20 35 135 64. — lloka gre sama ... 0 0 5 34 24 50 113 65. — iz navade .. .< 61 60 88 44 67 80 400 66. X »Res... 40 0 22 32 12 28 134 Ml Vu Sp Ja BI Ko Skupaj 67. X iz navade!« 61 60 88 44 67 80 400 68. — »Kaj misliš, 0 19 0 0 0 30 49 69. — da hodim od krčme do krčme [natakarice božat?« 105 58 63 118 76 60 480 70. X »Kako bi se drugače roka [navadila?« 61 94 57 120 94 89 415 71. — »Tebi se je pač lice priva- bilo... 14 27 20 55 36 62 214 72. — kako bi drugače tako mirno [pustila, 0 0 20 22 23 54 119 73. — še smejala si se?« 65 115 100 118 125 92 553 74. Obema so se tresle roke; 35 48 26 94 50 42 295 75. luščile so dalje, 24 5 16 42 11 40 159 76. ali dotikale se niso več; 55 65 60 76 66 301 77. govorila sta šepetaje kakor Iprej, 28 0 27 46 68 169 78. svetilka je gledala dremotno, 19 0 22 26 22 89 79. stročje je šumelo. 45 115 66 101 82 407 80. Pogledala mu ni v oči, 51 45 50 22 50 156 81. rekla je s spremenjenim, 0 40 6 14 65 125 82. globljim, 0 51 9 24 0 84 83. tišjim glasom: 56 66 54 86 59 321 84. X »Ne samo natakaric ... 37 55 50 44 29 195 85. X ne le iz navade.« 57 90 83 108 69 407 86. — »Kaj misliš?« 78 77 54 96 71 376 87. Molčala je. 58 51 44 69 68 270 88. — »Kar povej ! 28 0 18 26 0 72 89. — Jaz nimam skrivnosti ... 5 0 4 16 16 41 90. — jaz ne!« 85 151 128 88 82 434 91. X »Kaj misliš?« 73 92 71 115 146 497 92. Molčal je. 76 89 58 106 41 370 95. X »Zdaj, 0 0 0 0 0 0 94. X ko si začel, 0 0 0 10 0 10 95. X govori dalje! 23 27 2 50 36 138 96. X Vse do konca!« 32 40 22 67 46 207 97. — »Ti nimaš skrivnosti. 0 53 0 47 8? 205 98. — ti ne — 20 38 20 68 18 164 99. — kdo drugi ima skrivnosti? 98 104 92 146 57 497 100. _ »Jaz ne stikam po tvojih Ipismih, 20 0 2 55 14 91 101. — ali spravi jilt. 0 0 0 0 0 0 102. _ da ne bodo ležala po mizah j i it policah!« 83 85 108 98 58 432 105. X »Kakšna pisma?« 51 99 56 87 45 338 104. Zardel je. 40 44 20 18 27 149 105. Žila se mu je prikazala na Ičelu. 50 78 78 98 65 367 106. — »Če uganjaš neumnosti. 0 37 0 6 12 55 107. — jih vsaj ne taji nikar! 26 90 38 83 47 284 108. — Ali sem ti kaj očital? 71 79 31 74 45 300 109. _ Zaupal sem ti kakor svojim očem, 12 26 0 10 36 84 Ml v 11 Sp Ja BI Skupaj 110. — zato sem molčal. 27 64 29 68 48 236 lit. — Zdaj pa tajiš ... 38 50 49 68 58 263 112. — Kadar otrok taji, 8 15 29 32 13 97 113. — je kradel...« Kaj je mogoče razbrati iz zgornje preglednice? — Clede členitve s premori je najprej treba ugotoviti primere, ko potencialne členitve niso bile uresničene. Glede tega je mogoče ločiti 3 skupine: 1. členil ni noben diktor: enote 31, 42, 44, 45, 93, 101; 2. členila ni več kot polovica diktorjev: enote 18, 20, 21, 29, 32, 39, 49, 60, 68, 94; 3. členil ni en diktor, (dva) ali ((trije)): enote ((3)), 8, 12, 13, (14), 25, 30, (33), (36), 37, 43, 47, 52, 57, (61), 63, (64), 66, 72, 77, 78, 81, (82), (88), 89, (97), 100, (106), 109. Najrazumljivejša je nečlenitev pri 42, 44 in 45 za pisne eh, eh oz. no, no, no. Tu gre očitno samo za navidezno prirednost ponavljanili sestavin medmetov (prim. npr. še juhuhu, kjer niti pisna členitev ni obvezna). Da ni členitve pri 31 in le enkrat (pri šestih diktorjili) v 32 za pisno tisti stari, plešasti, kozjebradi Matija, si razlagam z zelo verjetnim govornim dekodiranjem v smislu hipotaktičnega razmerja med posameznimi deli prilastka, torej tisti stari |plešasti (kozjebradi Matija)]. Manj mogoče je misliti na načelno nečlenljivost enobesednih prirednih sestavin prilastka (prim, enoti 81. 82: s spremenjenim, globljim, tišjim glasom, ki je sorazmerno jasno členjen). V enoti 93 gre za nekako veččlensko vezniško besedo (zdaj, ko), v 101 pa zopet za posledico hitrega govorjenja, utemeljenega z govornikovim srdom, ki se noče več zadrževali. Več kot polovica diktorjev ni členila pred ter (18, 49). ko v zvezi včeraj, ko (20 — razlog smo navedli zgoraj za zdaj, ko), ki se pojavlja tudi v 9). med odvisnikom in glavnim stavkom (21), med glavnim stavkom in odvisnikom (29, 32 — glej, zgoraj. 39 kjer je mogoče opozoriti še na hitri izgovor vrinjenega stavka, 60 in 68). — Edini primer, da od sedmih diktorjev niso členili s premori trije je 3 (pred in, kar opozarja na 18 in 49 pred ter). — Po dva diktorja nista členila pred ter (14), v odvisniku pred ki (33), v stavčnem brezveznem priredju (36 — ena členitev ni jasna), pred protivnim pa (61), pred drugim členom pojasnjevalnega ne-stavčnega priredja (64), pred priredilo zloženima pridevniškima sestavinama prilastka (82), v hitrem govoru za klicajem (88). med deli stopnje-valnega priredja (97) in med odvisnim in glavnim stavkom (106). Primeri nečlenitve ali redke oz. manj pogostne členitve so torej predvsem priredja s ter, veččlenske vezniške besede ter zveza glavnega in od- visnega stavka (ali narobe). Zaradi tega je pričakovati, da bodo tudi premori teli kategorij, kadar so vendarle bili uresničeni, manjši kot v kategorijah. ki so jih diktorji potrdili bodisi z dosledno členitvijo bodisi s pretežno, tj. da jih le eden ali dva diktorja nista členila. V nečlenitvi so razlike tudi med posameznimi diktorji, kakor kaže spodnja preglednica: Diktor V enotah Ml Vu Sp Ja BI Ce Me do štev. 27 4352403 75 12 17 12 11 6 8 113 7 8 6 2 4 Skupaj 23 28 23 15 14 8 3 Odločno največ členitev imajo radijski napovedovalci zaradi profesionalne privajenosti branju. Pri Vu gre za poskus umetnostne interpretacije besedila, zato je pri njem število nečlenitev največje, nekako zunaj normale. Naslednja preglednica informira o povprečni dolžini premorov ob posameznih ločilih oziroma pred veznikoma in, ter. Posamezna ločila (razen pike) so navedena po večkrat, in sicer glede na to, katere vrste skladenjski enoti pripadajo. Tako se npr. že pri prvem navedenem ločilu, vprašaju, ločijo 4 tipi: retorični, vprašaj med premim govorom in poročilom, vprašaj med premima govoroma udeležencev dvogovora ter vprašaj med povedmi enega udeleženca pogovora. Podrobnosti so naslednje:15 Zap. štev. Tip Di 5 k t o r j 6 e v 1. p 86 81 _ 2, ? 81 71 84 3. ? 80 73 73 4. 71 73 80 5. 64 60 — 6. ! 62 67 — 7. ! i 60 72 — 8. 59 63 — 9. j 53 53 54 10. p 47 37 11. 42 44 — 12. — 35 39 39 13. i 30 28 Ml Vu SP Ja BI Ce Me 75 104 83 128 92 91 _ 65 93 64 101 67 81 74 78 81 74 103 64 61 76 57 68 61 92 74 79 101 53 56 45 101 65 75 — 65 84 87 74 63 80 — 53 80 70 109 52 68 — 50 55 64 67 56 73 32 56 38 82 53 53 60 51 54 29 65 35 59 — 31 28 28 72 50 57 — 27 34 22 67 27 46 38 24 23 21 52 27 45 — 15 Vsuka zaporedna številka, npr. 1. ali 7. itd., ima pod preglednico svojo legendo: npr. 1. retorični vprašuj. Grafična simbolizacija skladenjsko/inter-punkeijska razmerja je podana pozneje, pri strnjunju v večje kategorije. Tip Di 5 i k t 0 r j e v 6 7 Ml Vu SP Ja ßl Ce Me 14. 28 26 29 12 26 0 10 36 _ _ 15. 26 22 — 20 19 19 50 29 41 — 16. 24 18 29 28 19 12 23 41 54 44 17. 22 36 — 25 11 20 99 30 85 — 18. 22 26 — 19 16 16 36 24 47 — 19. 18 22 21 20 3 10 38 22 37 36 20. 18 19 — 6 29 7 27 22 30 66 21. / 12 9 10 3 17 5 8 И 10 15 22. 7 10 32 6 9 0 14 10 26 44 25. 4 4 3 2 13 7 13 6 18 0 24. 3 3 — 0 0 0 0 3 0 — Skupaj : 954 956 454 822 978 782 1411 959 1196 554 1. Retorični vprašaj 2. Vprašaj med premim govorom in poročilom 3. Vprašaj med premima govoroma udeležencev dvogovora 4. Navadna pika 5. Dvopičje pred premim govorom 6. Klicaj med premima govoroma udeležencev dvogovora 7. Klicaj med premim govorom in poročilom 8. Tri pike namesto ene 9. Podpičje 10. Vprašaj med premima povedma iste osebe U. Tri pike pri vrinjenem stavku 12. Pomišljaj ob spremembi skladenjskega vzorca 13. Klicaj med premima povedma iste osebe 14. Vejica pred zato 13. Vejica med členi brezvezniškega priredja 16. Vejica pred zalo da in tako da 17. Tri pike kot zamolk 18. Tri pike kot vmesno ločilo pri stavčnem priredju 19. Vejica pred protivnima pa. ali 20. Vejica v nestavčnem priredju 21. Premor pred in. ter 22. Vejica pred ki. ker. kako. da 23. Vejica za odvisnikom 24. Vejica v leksikaliziranih enotah Preglednica kaže, da jc premore glede na dolžino mogoče.ločiti v naslednjih 9 večjih skupin ali kategorij: Kateg. Srednja dolžina Dejanska dolžina Primarne enote Tip ločila1« III 83 ± 3 70 61 ± 3 86—80 70 64—59 1—3 4 5—8 le Poskus grafične simbolizacije: /!«/ klicaj na koncu premega govora; /»?«/ vprašaj med dvema povedma istega udeleženca dvogovora; /.. .Д/ — tri piko namesto vejice (podobno namesto pomišljaja;/—S/ — pomišljaj pri spremembi skladenjskega vzorca; /0/ — odsotnost ločila; /O,/ — vejica za odvisnikom; /, pv/ — vejica pred podrednim veznikom, /L,L/ — vejica v leksikulizirani enoti. Kateg. Srednja dolžina Dejanska dolžina Primarne enote Tip ločila16 IV 50 ± 3 47—53 9—10 ; » ?« V 42 42 11 .../_ VI 31 ± 4 38—28 12—14 -S »!« ,zato VII 21 ± 3 24—18 15—20 VIII 12 12 21 0 IX 5 ± 2 7—3 22—24 , pv O, L,L Mnemotelmična poenostavitev kategorizacije je, če nam VII. kategorija predstavlja vejico pri priredju, h kateremu se iz VI. kategorije pridružuje zato, iz VIII. pa in, pa, ter. Če na kratko povzamemo: Najdaljši so premori po vprašalnih stavkih (le če se vprašuje v okviru danega premega govora, je dolžina premora znatno krajša). Vprašanju sledi premor na koncu pripovednih stavkov; s svojimi 70 je relativno močno osamljen, torej izrazit. Na tretjem mestu so premori po vzkličnih stavkih (62 — če pa se vzklika v okviru danega premega govora, je dolžina premora znatno krajša, tj. 30). To so trije glavni tipi premorov, v pisavi navadno zaznamovani z glavnimi končnimi ločili — vprašajem, piko, klicajem. Pridružuje se jim premor med napovednim stavkom in premim govorom (v pisavi dvopičje). Srednje mesto po dolžini trajanja zavzemajo premori med relativno samostojnimi deli zložene povedi: tako pred vrinjenim stavkom ali za njim in med večjima p ri rednim a stavčnima tvorbama, v pisavi se prvo zaznamuje z dvopičjem, drugo s podpičjem, tretje v našem primeru s tropičjem. Sem bi šel verjetno tudi premor med prorekom in porekom (pa v raziskovanem gradivu ni bilo primera za to). — Kot smo videli že zgoraj, imajo srednjo dolžino tudi premori za glavnimi končnimi ločili, če se pojavljajo med premima povedma iste govoreče osebe. Poleg že omenjenih primerov za vprašalni in vzklični stavek, obstajajo tudi taki za pripovedni stavek. V danem primeru je poslednji v pisavi za-znainovan s tremi pikami. Zadnje mesto zavzemajo premori med tesneje povezanimi skladenjskimi enotami priredja in podredja; v pisavi so načeloma zaznamovani z vejico, najeminentnejšim nekončnim ločilom. Taka trojnost v dolžini premora se zdi logična; z njo je potrjena že iz SP 1935 znana določitev o hierarhični vrednosti ločil pika — podpičje vejica. Piki hierarhično ustrezata (na različni skladenjski ravni) klicaj in vprašaj, podpičju pa dvopičje, tri pike in pomišljaj sredi povedi. Vejica se npr. pri pristavku da zamenjati z dvopičjem ali pomišljajem. Pomišljaj in pika pa se lahko rabita tudi namesto pike. РЕЗЮМЕ В словенском литературном языке произносимая речь членится путем перерывов в принципе на грани двух самостоятельных высказываний, в рамках сложного предложения между его отдельными предложениями, а в рамках простого предложения между однородными элементами какого-нибудь члена предложения (сюда входит н добавление). На основании спектрографической записи (Грютцмахер-Лоттермозер, Институт коммуникационных исследований в Брауншвейге, ФРГ) текста Ивана Цанкара измеренная продолжительность перерывов в сотых секунды является самой долгой у перерывов после каденции (на письме обозначенных точкой, восклицательным или вопросительным знаком, т.е. так называемыми крайними знаками препинания), средней у перерывов после полукаденции (обозначенной на письме преимущественно двоеточием, точкой с запятой, тремя точками, тире, т. е. так называемыми главными промежуточными знаками препинания), самой краткой у перерывов после полукаденции, которую на письме обыкновенно заменяет запятая или знак препинания о (в словенском языке на пр. перед in или ter). Мы нашли IX главных категорий перерывов (со всего 24 подкатегориями). Вот они: I. 83 ± 3 сотых секунды — конец вопросительного высказывания; II. 70 сотых сек. — конец повествовательного высказывания; III. 61 ± 3 сотых сек. — конец восклицательного высказывания, конец авторского вводного предложения перед прямой речью, конец высказывания, которое могло бы продолжаться; IY. 50 + 3 сотых сек. — конец более длиннго члена предложения сложного высказывания, конец вопросительного предложения между двумя высказываниями прямой речи одного лица; Y. 42 сотых сек. — перерыв на грани вставного предложения; YI. 31 ± 4 сотых сек. — перерыв при изменении синтаксического образца, перерыв в конце восклицательного предложения между двумя высказываниями прямой речи одного лица, перерыв перед подчиненным предложением с союзом zato; YII. 21 ± 3 сотых сек. — перерыв между составляющими сложносочиненного предложения (кроме перед ter, in), перерыв перед подчиненными предложениями с союзами zato da и tako da, перерыв после умолчания; VIII. 12 сотых сек. — перерыв перед in, ter; IX. 5 ± 2 сотых сек. — перерыв перед подчинительным союзом, перерыв после подчинительного предложения, перерыв в лексикализованных не-синтакснческих единицах с формально сочинительными элементами. Исследуются также н примеры, когда собственно не дошло до членения в некоторых из этих категорий. Примеров членения между подчиненными элементами простого предложения в данном тексте не было, поскольку простые предложение данного текста были слишком короткими, а до такого членения нормально доходит лишь в сравнительно долгих простых предложения. AVTORJEM Prispevki za Slavistično revijo naj bodo pisani v slovenščini (izjemoma tudi v drugih slovanskih jezikih ali v angleščini, nemščini, francoščini, italijanščini). Rokopisi, poslani uredništvu v objavo, naj bodo tipkani s širokim razmikom (30 vrstic po 62 črk na eno stran) in samo na eni strani trdega lista belega papirja. Vsak list naj ima na levi strani 3 cm širok prazen rob. Vse pripombe pod črto naj bodo na posebnem listu. Ležeči tisk se zaznamuje z eno črto, polkrepki z dvema, razprti s črtkasto črto; navadna + črtkasta črta pomeni ležeče razprto. Citati naj bodo zaznamovani z j>.....«, prevodi, pomeni itd. pa z .....'. V sestavkih, pisanih z latinico, naj se lastna imena (osebna, zemljepisna, predmetna itd.), citati, naslovi in primeri iz jezikov s cirilsko pisavo transliterirajo po naslednjih načelih: Ukrajinski r .. ...h Srbohrvatski X .. h Srbohrvatski t> - ...d Srbohrvatski u .. d ž Ruski e . . . .. e Ruski Щ . . ... šč Ruski ë .. ... ë Bolgarski щ .. ... ši Ukrajinski э . . ■ • je Ruski ъ .. ' Ukrajinski и . . ... y Bolgarski ъ .. ... a Ukrajinski i .. ... i Ruski b) . . ... у Ukrajinski 'i .. . .. ji Ruski ь . . ' Ruski rt . . • • • j Ruski t .. ... ë Srbohrvatski љ .. ... lj Ruski Э . . ... è Srbohrvatski H> . . ... nj Ruski Ю . . . ... ju Srbohrvatski h ... ... C Ruski я . . ... ja Ruski X .. . . . X Rokopis razprave naj nc presega 30 avtorskih strani, kritike 15, poročila 2—4. Jezikovno nedognanih rokopisov uredništvo ne sprejema. Razpravi naj bo priložen povzetek v tujem jeziku (največ 2 avtorski strani) in posebno besedilo (v dvojniku) za sinopsis. To besedilo naj obsega do 9 tipkanih vrstic, informira pa naj o temi, o uporabljeni metodi in o rezultatu razprave. Prispevkov, ki tem določilom ne ustrezajo, uredništvo ne sprejema. Korekture je treba vrniti v 3 dneh. Prispevke za SLAVIS TIČNO REVI JO pošiljajte glavnima urednikoma za jezikoslovje oz. literarne vede. Roki za posamezne številke časopisa so: 1. december, 1. februar, 1. maj in 1. avgust. V OCENO SMO PREJELI Slovenske ljudske pesmi. Prva knjiga. Pripovedne pesmi 1. Uredili Zmaga Kumer, Milko Matičetov, Boris Merhar, Valens Vodušek. Slovenska Matica, Ljubljana, 1970. 440 str. Scando-Slavica. Tomus XVII. Munksgaard, Copenhagen, 1971. 228 str. Linguistica, X/1. Ljubljana 1970. 131 str. Priloži za književnost, jezik, istoriju i folklor. Knjiga trideset šesta, sveska 1-2. 1970. Filološki fakultet Beograd. 180 str. Priloži za književnost, jezik, istoriju i folklor. Knjiga trideset šesta, sveska 3-4. 1970. Filološki fakultet Beograd. Str. 181—355. Literaturen zbor. Godina XVIII. Knjiga 1. Skopje 1971 godina. 104 str. Cakavska rič. Polugodišnjak za proučavanje hrvatske čakavske riječi. Broj 1 — 1971, god. I. Split, 1971. 124 str. Gerald Stone, Lexical Changes in the Upper Serbian Literary Language during and following the National Awakening. Sonderdruck aus LÉTOPIS Instituta za serbski ludospyt w Budysinje. Ludowe nakladnistwo Domowina. Budyšin. 127 str. Jože Stabej, Die slowenischen Monatsnamen. Sonderdruck. ZslPli, Band XXXVI. Heft 1. Heidelberg 1971. Str. 108—129. Umjetnost riječi. Časopis za nauku o književnosti. God. XV. 1971. Broj 2. Hrvatsko filološko društvo — Zagreb. Str. 95—176. Branko Berčič. Mladost Ivana Tavčarja. Razprave in eseji 16. Slovenska Matica v Ljubljani, 1971, 366 str.