Leposloven in znanstvei\ list?
Štev.  8.       V Ljubljani, dne  i. velikega srpana  1897.      Leto XVII.
f
Izprehod po velikem mestu.
o ulicah širokih,  šumnih Počasen vodi me korak; Oko se željno mi napaja, Zvedavo zre v kotiček   vsak. In med palačami  pred mano, Za mano ljudstva vre nebroj. Snujoč vsak za-se misli svoje, Življenja žije nepokoj . . . Prizor s prizorom se menjava, Kot vstajal bi za senom sen;
V   obrazih srečo zrem in  želje In porog marsikak   meglen . . . Bogastvo stopa poleg bede, Hinavsko zlo se tu smeji,
V   baržun in svilo in tančice Zavitih   mnogo je laži.
Kaj  meniš ti,  Hebrej   bogati, Ki mimo ziblješ   se   mi tod: Ni-li cekinov stot tvoj mnogi Odvagan bil za grehov stot ? In koliko solza je padlo Ti na palače krasna tla! Seveda kdo bi pazil na-nje, Saj  so trpinov le bila!
Trpinov le!. ..  In  teh  je  mnogo,
Ponujajo se vsaki dan;
Vsakdanji kruhek je potreben,
Ce nimaš ga,  pa delaj   dlan!
In dela dlan, da žulj krvavi
Pod kožo vriše se trdo ;
Saj  nežna roka ni za delo,
Da  se utrdi,  prav tako!
Kedar omagata ti roki,
Te drug namestil bo takoj,
In tebi  — morda kdo pomore,
Zato si pot poišči svoj .  .  .
In pot si svoj  poišče revež
Do reke tja . . .  saj   daleč ni . . .
In kdo trpina bo pogrešal?
Le kalni val za njim hiti  .   .  .
Novice to so le vsakdanje,
Ki jih nabira žurnalist,
Da bi, če druzega baš nima,
Tako  nasitil lačni list .  .  .
Prizor s prizorom se menjava, Kot vstajal bi za senom sen, A eden mi je dušo skalil, Spomin mi včrtal v   njo  meglen . . .
Vida.
3°