FO IMUNA TLktAMk ▼ BOTOVIIt. LETN. 24 1936-1937 Štev. 4 Mentor — dijaški list — XXV. leto 1937-38 Vsebina 4. številke: Dr. Joža Lovrenčič, Beseda o poslanstvu besede 97 / Silvin Sardenko, Krekova slika 101 J 'Janko Mlakar, Spomini 105 / Jelica, Božična 106 / Jože Dular, Študentje ob Krki 107 / Silvo Kranjec, Vladislav Varnenčik Ul / Dr. Joža Debevec, Obiski pri naših upokojenih profesorjih 116 / Grivški, Sanje 120 / jelko Erzin, Vtisi in doživljaji s petega svetovnega skavtskega tabora v Holandiji 112 Nove knjige 124 / Pomenki 126 / Zanke in uganke'128 Uredništvo lista: Prof. dr. Joža Lovrenčič, Ljubljana, Zrinjskega c. 7. — Na uredništvo se pošiljajo vsi rokopisi in dopisi, ki so namenjeni za objavo v lista. — Rokopisi se ne vračajo. — Uprava je v Ljubljani, Miklošičeva cesta 7- — Na upravo se naslavljajo vsa naročila in reklamacije. Mentor izhaja v Ljubljani med šolskim letom v začetku meseca. — Izdaja ga Prosvetna zveza v Ljubljani (odg. Vinko Zor, Ljubljana, Sv. Petra cesta 80.) Urednik prof. dr. Joža Lovrenčič. — Tiska tiskarna Tiskovnega društva v Kranju. Celoletna naročnina za dijake Din 30., za druge in zavode Din 40. Posam. številka Din 4.—. Plačuje se naprej. — Stev. ček. računa pri poštni hranilnici v Ljubljani 14.676.— Naročnina za Italijo: Lit. 10.— za dijake, Lit. 15.— za druge; za Avstrijo: S 4.— za dijake , S 6.— za druge. — Plačuje se po italijanskih, oziroma avstrijskih čekovnih položnicah »Katoliških misijonov” v Grobljah pri Domžalah. — Naročnina za Ameriko 1 dolar, za vse druge kraje vrednost 4 švic. frankov. — Poverjeniki dobivajo za vsakih 10 plačanih izvodov enajstega zastonj. — Plačati pa morajo vso naročnino za vse naročene izvode pred izidom šeste številke vsakega letnika. Od 3% - 5% Vam obrestujemo prihranke, ki jih naložite pri nas. Kratkoročna posojila dajemo pod ugodnimi pogoji. Za vse naše obveznosti jamči z vsem premoženjem in davčno močjo Dravska banovina. Hranilnica Dravske banovine Celje Ljubljana Maribor J W ui/j Dr. Joža Lovrenčič: Beseda o poslanstvu besede Govoril na zboru Slovenske dijaške zveze na Brezjah 19. julija 1937. Ob prestolu Kraljice Slovencev smo se zbrali, da se pod njenim mogočnim pokroviteljstvom pogovorimo o vseli vprašanjih, ki so za zdrav razvoj našega narodnega življen ja pomembna. Mati večne modrosti, Mati svetega veselja, ki domuje tu na Brezjah kot Marija Pomagaj, h kateri se zateka naš narod, pomagaj tudi nam, da bi bila vesela naše slovenske besede zdaj in vselej in vsega, kar bi ta naša beseda podajala, saj je ona tudi Mati slovenske besede, ki jo je v začetku junija 1539 govorila slovenskemu dekletu Urški Ferligojki na Skalnici pri Gorici in jo tako odlikovala in jo posvetila za vse čase. Iz zgodovine slovenske besede veste, da je bila izza prvih zapiskov vse do srede 18. stoletja izključno v zvezi z verskim življenjem, veste pa tudi, da je ta čas živela naša narodna pesem, ki je nadomeščala sedanje leposlovje, in veste, da je v tej pesmi našlo versko čustvovanje in pojmovanje našega naroda najlepši izraz, ki ga je še danes človek vedno vesel, ko v Štreklju prisluhne narodnemu pevcu iz preteklih stoleti j. Z 19. stolet jem se je začela tudi pri nas lepa književnost in odtlej moremo zasledovati — boj za vsebino naše besede, ki so ga bili prav za prav že začeli Steržinar & cons.. ko so nastopili proti narodni pesmi. In za vsebino naše besede, za zver in dušo (v njej) pravda še. še teče in vsa vroča vre. Poglejmo, kako je s to pravdo sine ira et studio! Sleherno naše delo je otrok čustva in misli in hočeš nočeš služi občestvu, ki naj mu nudi to ali ono vrednoto: gmotno ali duhovno. Kmet orje, seje, sadi, brana, pleve — kako mu je pri srcu, ko zastavi plug, ko zamaha z roko in pada iz njegovih rok zrno za zrnom v preorano prst, kaj tedaj misli? Sadi drevesca brez čustev in misli? In dekle ob ročnem delu? Ali veze kar tjavdan, ne da bi ob sleher- MENTOR 1937/58. ŠT. 4. 97 nem vbodu čustvovala in mislila, in ali ni ob dokončanem delu vesela lepote, ki se v vseh pisanih barvah preliva s tkanine? Sleherno naše delo spremlja čustvo in misel in ker človek ob svojem delu v bistvu vendarle ni samopašen — ni egoist —- bi rad, da bi njegovo prizadevanje, da bi njegov trud in sad bil tudi drugim v dobro, da bi ga bili tudi drugi veseli in ob njem uživali z željo po še boljšem, po še lepšem. Tako je pri vsakem delu človeškili rok, tako je pri vsakem delu človeškega duha, tako je tudi v umetnosti, tako je tudi v leposlovju. Človek je otrok božji. Svojega izvora se mora zavedati in se ravnati po Očetu. Vse, kar je ustvaril Oče, je dobro in lepo in otrok te lepote in dobrote ne more spremeniti. Kdo spremeni zakone, ki jili je Oče od začetka dal vesoljstvu? In vendar je med otroki božjimi kakor odmev izza prvega upora diabolični „Non serviam!" — domišljavost, prevzetnost, napuh. Kakor Bog boš in boš ustvarjal! Poet — delavec, stvaritelj! In poet je človek, otrok božji, kakor smo vsi, in še izbranec. In kot izbranec bi moral bolj kot kdorkoli vedeti in se zavedati, da je vse njegovo delo nadaljevanje Očetovega dela, da je glasnik Očetove volje, njegove lepote, dobrote in resnice. — Ne, ne bom služil, kaj mi mar dekalog, kaj mi mar Očetova vol ja in zapoved, poet sem, stvaritelj, noben zakon me ne veže razen onega, ki si ga dam sam: avtonomen sem v svojem stvarjanju, svoboden, nikomur odgovoren za svoje delo! Non serviam! Sleherno človeško delo, smo rekli, spremlja čustvo in misel. Dostavimo še: in volja, ki je gibalna sila — motor bi rekli z izrazom iz moderne tehnike — vsakemu prizadevanju. Ker je človek otrok božji, je v svojem bistvu dober kljub svojemu slabemu nagnjenju, dediščini po prvem padcu, ko je v človeško voljo posegel oče laži in napuha. Poet - stvaritelj, avtonomen, svoboden! Kolikor je avtonomen, svoboden, je otrok božji in ob stvarjanju. tedaj ko „numine afflatur", nadaljuje božje delo in umetnina, ki jo da, očituje vsa bistvena znamenja božjegti poslanstva: lepoto, dobroto in resnico. Te prelepe trojice mora biti sleherni vesel in ji ne more oporekati. Sledeč bistvu svojega izvora, o katerem mu govori notranjost, ako ji prisluhne v tihem trenutku zbranosti, mora umetnino priznati in odobravati, kakor priznava in odobrava sleherno božje delo, ki ga srečuje in vidi ob vsakem koraku v naravi. Tako je z umetnino, ki je nastala numinis afflatu — po božjem navdihu. Pa je ustvarjanje, v katerem hoče človek pokazati svojo voljo Ar odporu do najvišjih in najsvetejših vrednot, ko se izneveri svojemu pravemu poslanstvu in se preda diaboličnosti: Non serviam! In delo, ki ga je narekovala taka uporna volja, ni več božje: ne moreš ga sprejeti, ne moreš ga odobravati, ker je delo napuha in vsega, kar je združeno z njim: tudi če je v njem odblesk lepote, ni v njem ne lepote ne resnice. Kar velja o slehernem človeku: Video meliora proboque. deteriora sequor in še Petimus in vetitum cupimusque semper negata, velja torej tudi o poetu, stvaritelju, književniku, ki mora, čeprav izbranec, reči o sebi: Nihil humani a me alienum puto. Dokler ne pride do diaboličnosti pri ustvarjanju, dokler v delu samem diaboličnost ne pride do izraza in ne vidimo v njem namena ugonabljati vse, kar je človeku svetega, dotlej ne moremo in ne smemo zametati nikakega leposlovnega dela. Lahko mu v tem ali onem oziru prigovarjamo, a zavedati se moramo, da je „errare humanum". Ta „errare“ pa omejenosti, iz katere poganja toliko tudi bleščečega šunda, ki naj vleče, ne opravičuje. Taka dela, ki niso nikake umetnine, je treba odločno odkloniti. Ob teh mislih — nikjer jih nisem pobiral, da bi vam jih oprte s citati iz znanstvenih del učeno podajal — se vrnimo spet k naši besedi, k naši književnosti. Kako je bilo z našim slovenskim ustvarjanjem, kako je bilo z našo književnostjo, kako je z našim leposlovjem, kolikor imamo v njem res pravih umetnin? Kljub Pavšku, kljub Jeranu, kljub Mahniču bi rekel in trdil, da stvaritelji našega leposlovja — seveda je treba ločiti zrno od snetja — diaboličnosti v preteklem stoletju niso poznali in da se je začela pojavljati šele ob prehodu v novo dobo. Janzenistična ozkosrčnost, mladinoljubna tesnost in načelna odločnost, ki so sodile dela preteklega stoletja, kaj naj rečem o njih? Prvi dve — premagano stališče, čeprav so še med nami, ki se te davne miselnosti še niso povsem otresli, Mahničevo načelno odločnost pa mutatis mutandis, kolikor je šel predaleč in se ni mogel ali ni znal vživeti v pravi odnos do ustvar janja in umetnine, odobravam. Odobravam pa zato, ker v novem stoletju, zlasti v današnji književnosti, v današnjem leposlovnem ustvarjanju za zver in dušo pravda še še teče in vsa vroča vre in bo še vedno hujša. Ob tej pravdi, ob tem boju se moramo bolj kot kdajkoli, bolj kot so se starejše generacije zavedale — če so se sploh zavedale — zavedati, da je poslanstvo besede božje delo in ga kot tako ceniti. Poslanstvu besede morajo tudi naše vrste služiti v veselem razmahu z vso zavzetostjo in ustvarjati dela, ob katerih bo moral potihniti očitek o katoliški inferiornosti — manjvrednosti, uklenjenosti in omejenosti. V veseli svobodi, blagoslovljeni sproščenosti otrok božjih, je treba ustvarjati in tako opravljati veliko poslanstvo besede v sveti tekmi s samim — Bogom. Za taka ustvarjanja pa je treba celega človeka, zrele moči in življenja duha in srca, ki je prežeto božjega ognja. Odkod ta ogenj? V nas je, dediščina od onega velikega trenutka, ko se je Bog odločil in rekel: Ustvarimo človeka po svoji podobi! in mu dahnil — sebe, življenje, dušo. Božjega v sebi ne smemo pozabiti, ne smemo ga omalovaževati in misliti, da smo, kar smo, po svoji volji. Rož ji ogenj v nas nas žge v izbrano posodo glasnikov božjih. Vsakega in slehernega v kateremkoli poklicu, pri kateremkoli delu. Glasnik božji pa more biti in ostati le oni, ki posluša božji glas v sebi, ki posluša in živi po razodetju božjega glasu. Izven območja božjega glasu v človeku ni umetnosti in ne umetnine, ki bi ji mogli dati to ime, čeprav bi nas videz k temu priganjal. „Nou serviani!“ je parola človeka naših dni. ki je zatajil božji ogenj v sebi in pretrgal vse vezi z Bogom. Tudi v književnosti. Diaboličnosti nihče teh več ne skriva, nihče teh je več ne taji, ponaša se z njo, ponosno in samozavestno kaže na njena dela, rogajoč se vsemu, kar očituje še božje poslanstvo, in skuša rušiti in uničiti vse, kar je človeku svetega. Mimo teh in takih pojavov ne smemo nikjer brezbrižno in tudi v književnosti ne. Nič cincanja, nič kompromisov, nič strahu, pa naj bo raznim teoretikom in estetom prav ali ne! Otroci božji smo in glejmo, da ohranimo božje otroštvo, pa naj bomo mladi ali stari. In vse naše življenje, vse naše delo naj to božje otroštvo izpričuje. In ako je v vrstah našega mladega rodu kaj izvoljencev, izbrancev, ki so poklicani služiti velikemu in lepemu poslanstvu besede, pripravljajte se nanj kakor za božjo službo. Diabolični paroli „Non serviam!“ postavite nasproti klic otrok božjih: Povsod Boga. Devica Marija, mi hočemo povsod Boga — tudi v književnosti! lo so moje misli o katoliški književnosti, ki naj bi jo gradili. Katoliška bo toliko, kolikor bosta pesnik in pisatelj katoliška v vsem svojem bistvu in bo sleherno delo nepotvorjen izraz resničnega doživljanja in življenja, ki se ne da igrati, ki se ne da maličiti in ne iz kateregakoli razloga pretvarjati. Igra, maličenje in pretvarjanje je druga beseda za laž. Laž pa prej ali slej sama sebe izda in ugonobi. Kar je ustvarjeno in zgrajeno v laži in na laži, ne more biti vrednota in ne more prenesti sodbe časov. Tega se zavedaj, mladi rod, ki živiš v veliki prehodni dobi in si poklican, da boš oblikoval podobo naše prihodnosti. Kakor izklešeš sebe in se izpopolniš v vsem svojem dejanju in nehanju — tako bo tudi tvoje delo. Čim bolj boš otrok božji, tem bolj bo v tebi imanentna lepota, dobrota in resnica in ako ti je dano biti glasnik v poslanstvu besede, boš harpa, ki jo prebira Gospod. Ustvarjal boš in tvoja dela bodo mejniki novih razdobij, ki jih bo slovstveni zgodovinar zapisoval in označeval kot ustvaritve resničnega in pravega verskega življenja novega človeka, ki je živel ves v Bogu, z Bogom in za Boga in tako dajal svojemu narodu vrednote, s katerimi ga je ohranil in uveljavil v zboru vseh rodov, ki jim je poslanstvo besede sveto! Silvin Sardenko: Krekova slika Osebni vtisi in spomini. V. In še eno Krekovo predavanje o socializmu moram omeniti posebej. Kakšnega pomena je bilo in je še sedaj za vsakega, se bo takoj videlo. Pred nami je stal za katedrom. Oči so mu žarele v ognju in beseda se mu je skorajda tresla v glasu. Nekaj je moral doživeti, ali že danes ali že včeraj, na kar še vedno misli in ne more biti miren, dokler se o tem ne izgovori. »V znanstvenem predavanju bi moralo molčati srce. A nam ne da! Kateri je tisti veliki greh zoper bližnjega? Skopost in lakomnost! Skopost in lakomnost je umorila že veliko ljudi. Shujšala in izstradala je tiste, ki so ji zapadli, pa tudi tiste, ki bi jo bili radi napadli, pa je niso mogli, ker so bili preslabi. Skopost in lakomnost je ubila že veliko ljudi. Sv. Frančišek Šaleški jo je bolj sovražil kakor nečistost, sv. Vincencij Pavijan jo je s svojim zgledom bičal in prebičal do kosti. Kdor je o njegovem zgledu že kaj bral ali slišal, ne bo več grabil k sebi tega, kar moreta raz jesti rja in molj. Če pa že kdo kaj ima, naj ve: več je prejel od Boga, večji račun ga čaka. Dve reči sovraži: skopost in lakomnost. Dve reči ljubi: dobrohotnost in radodarnost." Z gorjansko gesto je segel po klobuku na kljuki in odšel. Odgovorna stvar je govoriti duhovnikom in bodočim duhovnikom, bogoslovcem; zakaj s kakršnim duhom navdaš in napolniš te, s takim duhom bodo navdani in napolnjeni tudi tisti, ki jih bodo poslušali. To je naše ljudstvo. Krekova zasluga je, da je s svojimi spisi in shodi, s svojimi govori in predavanji navdal slovensko duhovščino in slovensko ljudstvo z onim duhom, ki še danes voljno daje od tega, kar ima. Kdaj pred Krekom se je ustanovilo toliko dobrodelnih ustanov in naprav kakor v Krekovi dobi, ki po svojem duhu in delu tudi danes, dvajset let po njegovi smrti, še ni minula. Bogoslovci smo gledali na Kreka res kakor učenci na svojega mojstra. Ob njem smo videli spolnjeno prislovico: „Gibt Gott Jeman-dem Amt, gibt ihm auch \erstand.“ Krekovo poslanstvo je bilo velikega socialnega pomena. Z ljubeznijo je hotel Ljubezni pridobivati ljubezen. „Krek je original!“ nam ga je nekoč označil tedanji presodni semeniški ravnatelj, ki je z nami vred poslušal neko Krekovo predavanje, v katerem se je predavatelj precej domače izražal. Original? Zares, to je bil. Toda samo po svojem vnanjem, Krek bi dejal, „paverskem“ nastopu. Ni bil in ni hotel biti salonski duhovnik, marveč mož preprostega in odkritosrčnega ljudstva, za katero je žrtvoval vse svoje moči. In slovenski bogoslovec že od nekdaj živi in čuti s slovenskim l judstvom. Zato smo bogoslovci z ljudstvom vred vedeli, kaj nam je bil Krek. Med zgodovinsko uro v četrtem bogoslovnem letniku mi je sosed v klopi ponudil list, na katerem je bila v značil- nili potezah začrtana Krekova podoba s podpisom: „Bog je posebno poskrbel za nas, ker nam je poslal 'Kreka.“ Dobro, da Krek ni videl podobe in ni bral besede, sicer bi bil dostavil opombo, ki bi meni in mojemu sošolcu pojasnila: .,Preklet bodi. kdor zaupa v človeka .. .“ VI. Krek se je bal, da bi ob „Almanahu slovenskih bogoslovcev," ki je, ne brez pozornosti literarnih krogov, izšel 1901, bogoslovci pozabili na mladinsko slovstvo, ker so utihnili „Pomladni glasi“. „Kako bo ribič v čolnu lovil ribe brez mreže in kako bo katehet v šoli pridobival mladino brez lepe knjige? Zato morate že kot bogoslovci umevati vzgojni pomen mladinskega slovstva." Poslušal sem Krekovo besedo in s tovariši bogoslovci izdal mladinsko knjigo „Marjetice“. Komaj sem čakal, da sem mogel izročiti Kreku lepo vezan izvod drobne knjige. „In verbo Tuo laxabo rete!“ sem mu zraven zapisal v spomin. Krek se je še spominjal besed, s katerim mi je dajal pobudo za mladinsko književno delo. Čez mesec dni sva se zopet srečala. „Veš, komu sem najprej posodil ..Marjetice1', ko sem jih sam prebral?“ „Pač sestri Cilki!“ ..Ne boš! Šušteršiču sem jih posodil, ko se je ves čmeren vračal z Dunaja in sva se skupaj vozila na vlaku v Ljubljano. Beri! sem mu dejal, pa boš videl, da nam more tudi otroški element preganjati skrbi oblake. Glej! In on je vzel in bral in čmernost ga je minula. Vsi smo včasih kakor otroci, ki nas more pomiriti le nekaj otroškega. Brez otrok bi bil svet ves mižav!“ Kako prav so mi prišle te besede. Teda j smo namreč živeli v dobi. ko se je mislilo, da je mladinska knjiga in posebej detinska pesem igračka, ki ni vredna resnega kulturnega delavca. Krek pa je tako rad citiral prav otroške pesmi, n. pr. tisto o sv. Luciji: „Našega očka pa očke bole. romali bomo čez ravno polje, sveta Lucija ima zdrave oči. našemu očku naj jih podeli!“ Še napev si je sproti zložil. VIL Po svojem odhodu iz bogoslovnega semenišča sem velikokrat in najrajši prihajal h Kreku. Ne na razvedrilo, ampak na resen razgovor. Krek je razumel biti moderen, prelivati staro evangeljsko vino v nove sode. Ni mu bilo za sloves in slavo, češ da je središče vsega kulturnega dela, marveč je hotel s svojim vsestransko uvidevnim duhom res pomagati. Toda brez tega vtisa! Meni ie kot novomašniku križ ovil z rožami, ne da bi mu vzel trnje. Ni bil Krek le krasen socialni lik. ampak tudi močen verski zgled. Ne smem pozabiti tistega dneva, ko sem ga prišel vabit na svojo novo mašo. Prestregel sem ga na pragu. „Opoldan pridi! Tedaj bom že opravil drugo nujno, delo." Opoldne sva torej sedla za mizo. Ali prav to, kar je prišlo po tem. ni tisto, kar sem hotel omeniti, in kar je bilo prej. Tiste pobožne Krekove molitve pred jedjo ne morem pozabiti. Jaz sem že odmolil svoj očenaš, on pa je še ostal zatopljen v molitev. „Redkokdaj dobim priliko, da se nekoliko vase zamislim!1' je dejal, kakor da bi se moral opravičevati, da se je za nekaj trenutkov otel samemu sebi. To sem povedal, ker je treba poudariti, da je bila verska misel prva življenjska moč tudi pri Kreku, da je mogel izvrševati velika dela stanovitne ljubezni. Nisem smel iti malomarno mimo te poteze svojega gostoljubnega učitelja, zato sem mu dejal: „Kajne-da gospod profesor, sedaj Vas pa še jaz motim?“ „Misliš?“ je takoj prijazno odvrnil Krek. „Da boš pa vedel, kako si mi ustregel s svojim novomašnim prihodom, ti zapovem, da me odslej zanaprej ne smeš več vikati! Če me vičeš, sem nemec!...“ Kako nevreden sem se zazdel samemu sebi in kako majhen ob strani velikega mojstra. Krekova ponižnost me je porazila v dno duše. Mislil sem, da sem kaj, pa nisem bil nič v primeri z njim. Prav je sodil spiritual Ušeničnik. ko nam je večkrat dejal: ..Le ponižni so močni in veliki!“ (Dalje.) Janko Mlakar: Spomini »Pripovednik« Na liceju sem prevzel prvo leto (1908/9) pouk v dveh razredili in prvi razred na počasno smrt obsojene višje dekliške šole. Naslednje leto mi je dr. Muhovec prepustil še oba ostala letnika. Sprva se nisem posebno dobro počutil. Medtem ko sem bil v šentjakobski šoli navajen deklic, ki sem jih nagovarjal z „otroki“, so tu sedele pred menoj odrasle gospodične. Med njimi so bile nekatere že neveste. Morebiti bi bile vse, če bi bile dobile pripravne ženine. Zato sem jim izmed vseh zakramentov zadnjega posebno natančno razložil. Ker so se jako zanimale zanj ter izredno pazljivo poslušale, sem ga obdeloval dve uri. „Višje deklice11 so bile sicer jako disciplinirane, samo nekoliko preveč pridne so bile, tako da so hotele imeti med veroukom tudi ženska ročna dela. Nekega popoldneva je v tretjem letniku Vera. ki je sedela v zadnji klopi, nekaj pod njo šarila. *Ka j pa imate pod klop jo ?“ Pa se je namesto nje oglasila njena pri jateljica Ema. ki je poleg nje sedela. „Aufstoferungo šiva.“ Vse so se veselo zasmejale in tudi jaz sem se komaj resnega obdržal. Mislil sem, da so se deklice smejale, ker je Ema rabila za balo pristni ljubljanski izraz „aufstoferunga", pa so se le zato, ker je bila Vera tako rekoč že zaročena. Priznati moram, da za višjo dekliško šolo nisem prav nič žaloval, ko je končala svoje življenje. Višjih deklic se nikakor nisem mogel privaditi. Veliko hitreje sem se udomačil na liceju, kjer sem skoraj v vsakem razredu našel nekaj znank, ki so kakor jaz presedlale s šole pri Sv. Jakobu. Ko sem postal (1. 1910.) „pravi licejski učitelj“, sem prevzel tudi „Mladiko“. Tu me otroci niso s posebnim veseljem sprejeli. Imeli so namreč mojega prednika preveč radi. Tako so se takoj drugi teden zoper mene pritožili. Mislim, da je bil četrti razred, ki je „vložil tozadevno pritožbo“ pri svoji učiteljici. Tožili so me, da ne pripovedujem „povestic'£, da samo razlagam, da dajem „za učiti” in da celo sprašujem, pa še za rede. Mislim, da bi. bili otroci razlago še nekako prenesli, ker sem včasih povedal kakšen zgled, (ki pa seveda ni veljal za ..povestico"). le spraševanje jim je bilo popolnoma odveč. Ko sem zvedel za to pritožbo, sem pri neki priliki vprašal svojega prednika, kako je postopal na Mladiki. „Veš,“ je dejal, „ti otroci so silno razvajeni. Da mi niso nagajali, sem jim pa povesti pripovedoval.1' Gospod je seveda tudi razlagal in spraševal, otroci navadno vse pretiravajo. Zato so njega pohvalili, da jim je „samo“ povestice pripovedoval, mene pa so zatožili, da „samo“ razlagam in sprašujem. Polagoma je pa bojno stanje med njimi in menoj prenehalo in postali smo si najboljši prijatelji. Tistim, ki so dobro znali, sem dal podobice, poleg tega sem še obljubil, da jim bom o božiču povedal povestice, in bojna sekira je bila pokopana. Že na šentjakobski šoli sem imel navado, da sem zadnjo uro pred prazniki in počitnicami povedal kako povest. Glas o tem je prišel tudi na licej. To sem spoznal takoj o prvih božičnih počitnicah. Znano je, da je zadnje dopoldne pred počitnicami, naj si bodo katerekoli že, mladina prazniško oziroma počitniško razpoložena, tako da so dotične ure za pouk takorekoč izgubljene. Moji tovariši na liceju so si navadno s tem pomagali, da so dali kaj brati. Jaz si tega nisem smel privoščiti. Ko sem pred nekimi velikonočnimi počitnicami v drugem liceju samo za poskus na rahlo omenil, da bi lahko kaj brali iz zgodb sv. pisma, sem naletel na splošen odpor. Moral sem se vdati in povedati povest. O Neronu pripovedujejo, da je bil velik despot in krvolok, a da je bil brez moči, kadar je nastopil pred svojim narodom v amfiteatru. Če je drhal, ki se je ponosno imenovala „popolus Romanus“ in je prišla brezplačno v teater ter bila še celo pogoščena na javne stroške, zahtevala, naj poje in pleše, je pel, dokler ni postal hripav, in plesal, da ga je pot oblival. V amfiteatru je odločeval podložnik, ne imperator. Jaz sicer upam, da se ne morem primerjati Neronu, a v tem sva si bila podobna, da je on moral ubogati svoje podložnike, jaz pa učenke. Včasih so me tudi nekoliko potegnile, zlasti v kakem višjem razredu. »-Kakšno povest naj vam povem? Morebiti tisto o dveh revežih, ki sta ukanila roparje?'4 sem jim dejal pri neki priliki. „Da, gospod profesor, to nam povejte!“ „Pa se mi zdi, da sem jo vam že povedal." „Še nikdar ne, res ne,“ so mi zatrjevale z resnimi obrazi, na katerih sem pa dobro opazil skrito veselje. Seveda sem takoj spoznal, da bi me rade potegnile. Drage volje sem jim naredil to veselje, saj je bilo poceni in nedolžno. Ko sem povest končal, so zaklicale veselo: „2e najmanj četrtič ste jo nam povedali!“ Kot pripovednik bi bil nekoč prišel skoraj v nepriliko. Bilo je to med svetovno vojsko, ko se je licej preselil iz svojega poslopja v Gosposko ulico na številko štiri. Takrat nas je hodil nadzorovat dr. Bezjak. Ne vem, kaj mu je bilo, da je prišel to-—samo na sebi koristno, za nadzorovanega pa včasih neprijetno delo izvrševat prav zadnje dopoldne pred sklepom prvega polletja, in to celo k meni. Takrat sem bil drugo uro v četrtem liceju. Na vsestransko zahtevo in ob največji pozornosti poslušalstva sem pripovedoval neko jako zanimivo povest. Naenkrat se odpro vrata in v sobo stopi dr. Bezjak. Seveda ni bilo to posebno prijetno iznenadenje. Toda stik med razredom in menoj je bil naravnost čudovit. Vsi smo se takoj znašli v novem položaju. Deklice so strumno vstale in jaz sem rušilcu naše šolske „idile“ službeno prijazno segel v roke. Trenutek nato so že učenke sedele mirno pred zaprtimi knjigami. Z disciplino je bil nadzornik lahko zadovoljen. ..Papež, pripovedujte dalje! Kaj je cerkveni zbor od Husa zahteval?" In pridna Mara me je takoj razumela. Odgovarjala je lepo gladko, da je nadzornik ves čas med njenim pripovedovan jem zadovoljno kimal. Ko sem videl, da se je že ves razred od „prijetnega“ presenečenja oddahnil, sem vprašal še nekatere, nato pa prešel k razlagi. Ko je zazvonilo, je dr. Bezjak, kakor je bilo videti, prav zadovoljen odšel. Komaj so se vratci za dr. Bezjakom zaprla, so deklice že dale s še nekoliko pritajenim glasom duška svojemu veselju. ..Dobro ste se izrezali,“ so me hvalile ter me sprosile, da sem jim v odmoru povedal nadaljevanje in konec povesti, ki sem jo moral zaradi nadzorovanja prekiniti. V nižjih razredih so me najrajši poslušale, če sem jim pripovedoval o duhovih in strahovih, v višjih so me pa večkrat prosile, naj jim povem kake svoje doživljaje. \ se so bile najbolj zadovoljne, če sem jim povedal kaj smešnega. Pri tem sem spoznal, da ima jo otroci za humor jako dober čut. Med svetovno vojsko, ko je bil smeh tako redek, sem spisal za Domoljub humoristično povest „Usodepolna past“. Humoristične stvari pisati ni lahko, ker človek nikdar ne ve, če bodo res humoristično vplivale. Humor pa. ki ne razgiba pri človeku mišic, ki so menda ustvar jene za smeli, je kakor mlačna neslana voda. •Da bi tore j spoznal, če je „Usodepolna past“ res humoristična povest, sem jo najprej povedal v petem razredu Mladike. Otroci so jo sprejeli z velikim veseljem. Pri nekaterih mestih so kar odskakovali v klopeh od smeha. Šele potem sem jo poslal Domoljubu. Pozneje sem zvedel, da so bili bralci z njo jako zadovoljni. Otroci so v mnogih ozirih ostri, dobri kritiki, zlasti zato, ker so naravnost neusmiljeno objektivni. Pred več leti so igrali v Ljudskem domu Sardenkovo igro „Mater gaudiosa“. Med drugim je bilo uprizorjeno tudi Jezusovo vstajenje. Za menoj so sedeli štirje otroci iz iste družine: kakih deset let star deček in tri njegove sestre. Kritiko vali so kar med dejanjem, to pa jako pridno. Ko so zagledali rimske vojake pred grobom, so odločni* ugovarjali, da bi bili to res vojaki. „Pena spat,“ se je oglasil fantek v ljubljanskem »žargonu". „kakšni vojaki so pa to? Sa j so le mesarji!“ Ko je pa prišel Jezus iz groba, ga je fantkova najmlajša sestra neusmiljeno skritizirala: „Kaj, tale larfa naj bo Jezus ?“ Kritika v „Slovencu“ se je seveda drugače glasila. „Vojaki pred grobom so bili res legionarji od sandal do perjanice na čeladi. Tudi Jezusova maska je bila nad vse posrečena.441 Zdi se mi pa še danes, da so imeli otroci prav. Kakor sem že v uvodu omenil, sem postal v najnovejšem času „dramaturg“ in „režiser“. Pri vajah pustim igralkam veliko besedo Če ostanejo pri prizoru, ki naj bi komično vplival, resne, ga takoj črtam ali pa spremenim. Tudi glede scenerije dobim večkrat dobre nasvete. Toda o tem pozneje! — Glas, da znam povestice pripovedovati, je prišel z liceja tudi na uršulinsko gimnazijo. In tako še danes združujem ob dnevih pred počitnicami .,utile cum dulci“.2 Najprej jim dam potrebne nauke za praznike, oziroma za počitnice, potem pa pride povest. Zapazil sem, da se vselej od veselja zganejo, kadar končam „utile" in začnem z „dulce“ ... (Dalje.) 1 Citirano po spominu. ! Koristno s sladkim (prijetnim). ]elica: Božična Tenke meglice Angeli z zvončki čez polje gredo, kličejo nas: angeli božji Pridite, pridite, pesem pojo. sveti je čas! V hišici vsaki lučka gori — sveta ljubezen pred jaslicami... Študentje ob Krki Zgodba iz osmošolskega življenja. III. Zjutraj ob šestili so se pripeljali belokranjski študentje z vlakom v Nove mesto. Skoraj istočasno je izpod Stražkega hriba prisopihal hlapon s Stražani in uro kasneje so prispeli Trebanjci. Črnomaljci, Stražani in Trebanjci! Tri veje vozečih se študentov, mladih ljudi, ki v mestu niso imeli pravega doma, ki so bili izročeni sami sebi, da po svoji preudarnosti zabijejo od Boga in šole odmerjeni čas. Bili so študentje, nemirni, neugnani in razposajeni — tudi mirne je ta val mladostne prešernosti potegnil za sabo — katerim je bila vsaka neumnost, pa naj bo še tako majhna, stokrat važnejša od francoskih in nemških preparacij, od križarskih vojsk in Julijskih Alp, od algebre in meristematičnega staničja. To so bili študentje, ki niso uživali pri profesorjih zaslombe ia je vse, od prvega do zadnjega, krasil lep epitheton ornans, ki jim ga je dal stari profesor Ivan, in sicer: „ti prekleti ajzenponerji". Med to pisano družbo sta bila tudi Marko in Janez. Marko je bil miren, sam vase potopljen sanjač, toda Janezova neugnanost ga je potegnila za sabo. Janez je bil povsod, pri vsaki neumnosti je navadno odnesel največji del, bodisi takrat, ko so v vlaku prerezali vrečo in nalovili polne pesti „pajaka“, tistih sladkih orehovih jedrc, ali takrat, ko so v rosnem jutru klatili debela jabolka z direktorjevih dreves in je sluga Črnilo zaman prežal, da bi „udobil“ katerega izmed tatov. Bil je navadno tisti, ki je gimnazijskemu kurjaču Janoši upihoval svetilko, s katero je hodil od razreda do razreda in zjutraj kuril peči, in Janez je bil, ki je kurjaču največkrat spustil dvigalo v klet, ko ga je z veliko težavo privlekel do drugega nadstropja. Janez ni bil ravno neredek gost v Murnovi gostilni na Bregu, znal je dobro šahirati in kvartati. bil je srednje dober „nogometun“, v šoli pri profesorju Ivanu pa „Galgenstrick“, ker je govoril celo takrat, ko je profesor bral direktorjevo okrožnico. Poleg vsega tega pa je bil tudi „Gassenbub'‘ in „pro izvajalec najnovejšega angleškega „šundra s čevlji". Nosil je namreč okovane čevlje. Priznati se mora, da je imel Janez obširen delokrog in si ni mogel kaj, da ne bi vsaj nekoliko dela prevalil na Markove rame. Marku se je zdelo spočetka vso skupaj nesmiselno in nevarno, potem pa se je udal. Da ne bodo tovariši mislili, da je živ mrtvak, ki mu ni mar za vesele stvari. In tako sta skupaj in z vso ostalo družbo počenjala najrazličnejše neumnosti. — Tisto leto je gospodoval na novomeški gimnaziji strog direktor. Bil je človek drobne postave, gladko obrite glave, resnega obraza in ostrih, prodornih oči, ki so bile navadno oborožene z očali. Pojavljal se je povsod, neslišno kakor duh. kajti pred pričetkom pouka je imel mnogokrat na nogah copate in zato tem laže presenečal študente-vozače, ki so že pred poukom taborili po razredih. Hodil je po sobah, stopal od klopi do klopi in ocenjeval lastnike prostorov po njihovi ljubezni do reda in snažnosti. Takrat je navadno ukazal študentu, ki je bil najbliže njega: „Vzemite listič papirja in pišite! Klop. številka dvanajst, leva stran, en dinar. Klop, številka petnajst, v sredini, dva dinarja'* itd. Čim več papirja je bilo pod klopjo, tem višja je bila številka. In na vrhu lističa je bilo napisano: „Stroški za čiščenje učilnic.“ Tako! Se bodo že navadili reda! Starši jih bodo trdo prijeli, ko bodo zvedeli, čemu morajo dajati denar. In tako bo prav! Šola in dom naj skupaj vzgajata bodoče sinove in hčere naroda. Direktor pa je bil tudi strog nasprotnik dijaške ljubezni. Seveda, študent lahko goji toplo ljubezen do staršev, domovine, do svojih vzgojiteljev, do literature, narave in podobnih stvari. Taka ljubezen je čisto priporočljiva. Nekaj drugega pa je s študentovsko ljubeznijo. Mladim zaljubljencem napolnijo glavo najrazličnejše neumnosti in pouk pri tem trpi. Zato je treba tako ljubezen v kali zatreti. In to je direktor tudi delal. Marko se je še prav dobro spominjal one zgodbe, ki jo je doživel z direkorjem, ko je bil v peti šoli. Direktor je takrat poučeval nemščino namesto obolelega profesorja. Med uro je Marko čez klopi nekaj govoril z Varškovo M.leno. Ne spominja se več kaj, samo to ve, da se je naenkrat znašel prj njem direktor, ga s strogim očesom premeril od vrha do tal in rezko ukazal: „Bajec, vzemite listič papirja in pišite!“ Marko je poiskal list in roka se mu je tresla, ko je pomakal pero v črnilo Direktor pa je nadaljeval. ..Pišite! Dragi oče. Klicaj! Še en klicaj, nekoliko močnejši! Jaz skačem v šoli kot žoga. Namesto, da bi pazil in pozorno sled 1 profesorjevi razlagi, se oziram po dekletih in se z njimi pogovarjam. Nov odstavek. Ljubi oče. Klicaj! Gotovo raste za našo hišo kako leskovo grmovje. Vprašaj. Pošlji me tja in urezal ti bom pet prav debelih palic. Z njimi me prav pošteno pretepi in ti bom zelo hvaležen. Pika. V levem kotu datum, v desnem očetov podpis! Tako, jutri prinesite listič s podpisom v pisarno!’* Vsega tega se Marko često spominja. In tudi tega, da oče ni nikoli videl dobrohotnega opomina, da se je Janez takrat ves popoldan uril v podpisu njegovega očeta in je drugi daii zjutraj ob pol osmih primazal pod tisti opomin čisto verodostojen očetov podpis. To je bilo v peti šoli. Danes pa sta oba z Markom v osmem razredu. Jutro. Teden dni še manjka t. Beuk, I r. Kapus, dr. P. Kozina). Mogli pa so ti svojo bogato snov črpati iz nekega skupnega vira, iz prvega izvirfiega slovenskega ..Rastlinstva". ki je izšlo pred 40. leti: „Priro-dopis rastlinstva — za nižje razrede srednjih šol, spisal Al. Paulin, prof. višje gimn. v Ljubljani, s 308 podobami, v Ljubljani, 1898, cena vez. 5 K. 20 h." Rodil se je prof. Al. Paulin dne 14. sept. 1855, kot sin oskrbnika graščaka Auersperga (Anastasius Griin je bilo graščakovo pesniško ime) na Turnški graščini pri Krškem. Bil je profesor prirodopisa na ljublj. višji (sedaj klasični) gimnaziji od 1. 1881. do upokojitve 1. 1910; zopet pa je učil botaniko na naši univerzi v letih 1921—1925 ter bil direktor botaničnega vrta do 1. 1931. G. prof. stanuje v Komenskega ulici v hiši pekovske zadruge, v pritličju. Ko sem vstopil, me je iz njegove delavnice pozdravilo veselo žvrgolenje raznili gozda prebivalcev. šolskih letih 18S5-N4 ter 1884-85 — res davno je že! — ste mi bili, g. svetnik, profesor za prirodopis in matematiko. \ Biografskem leksikonu kakor tudi v prvi številki 1. letnika Proteusa so našteti vsi Vaši prirodoslovni spisi. Bili ste nam zmerom vzor delavnosti. Vem in znano nam je, da tudi v pokoju neprestano delate. Ali nekaj je, kar je za Vaš pokoj značilno: v stalni zvezi ste z vsem znanstvenim svetom, obiskujejo Vas razni svetovni učenjaki, v Vaše tiho stanovanje prihajajo pisma iz raznih znanstvenih središč, ko Vas tujerodni botani-čarji vprašujejo o podrobnosti flore v Sloveniji.“ Namesto odgovora mi je prinesel g. profesor debel sklad pol papirja, med katerimi so bile skrbno položene posušene cvetlice z znanstvenimi pripisi. „Glejte, to je deseti fascikel (snopič) mojega herbarija slovenske flore (Flora exsiccata Carniolica). Vsak fascikel obsega dve centuriji (200 rastlin). Pred vojno sem sestavljal po več enakih fasciklov; po vojni delam samo še tri, dva za našo univerzo, tretjega za tmiverzo v Zagrebu. S tem snopičem je ugotovljenih 2000 naših rastlin. Nameravani pa, če mi Bog da zdravje, sestaviti na ta način še dva fascikla (400 rastlin). Glede obiskov je pa res, kakor ste omenili. Nedavno se je n.pr. pri meni oglasil botanik Kiikenthal iz Švedske/' -Gotovo Vam zlaganje tega ogromnega herbarija da dosti dela?“ „Ko zjutraj ob šestih vstanem ter pri zajtrku pokadim smotko ter preberem ,Slovenca’, se takoj lotim dela in delam ves dan in tako dan za dnevom.“ „Ali ste, g. svetnik na neštetih potih po naših dolinah in gorah, ko ste nabirali rastline, tudi kaj takega doživeli, kakor Franc Erjavec, ki so ga na Vipavskem kmetje, ko je botaniziral, imeli za tibeglega roparja?“ G. profesor se je nasmehnil: „Take romantike zdaj ni več. Bil pa sem večkrat prav prozaično do kože premočen in v prvih letih, ko še ni bilo toliko planinskih koč, sem nekajkrat prenočil kar v kakšnem tamarju ali planinskem stanu. Sicer pa že kakšna tri leta ne delam več ekskurzij. Zadnja je bila v Vrata pod Triglavom.“ „V Vaši gimnazijski dobi je bil Vaš oče oskrbnik pri starem grofu Auerspergu, ki ga je bil kot gojenca v Klinkowstromovem zavodu na Dunaju med drugimi v letih 1822 in 1823 poučeval tudi naš Prešeren. Seveda ste tudi Vi poznali tega slovečega Anastasia Griina? Ali Vam je kaj spomnil Prešerna?“ ■Kot gimnazijček sem staremu grofu vselej moral pokazati šolsko spričevalo. Bil je ošaben aristokrat. O Prešernu ni meni kajpada črhnil nikoli. Grmel je kot poet zoper duhovno in politično hlapčevstvo, a kot čloA’ek je bil brezsrčnež: stare posle je brez odpravnine spodil iz službe. Ta usoda je bila zadela tudi mojega očeta.“ „Dovolite, g. svetnik, še eno vprašanje. V B. leksikonu stoji, da ste kot sedmošolec v Novem mestu pred božičem 1. 1871. s secimimi tovariši (otl 13) zaradi nevšečnih razmer na gimnaziji zapustili Novo mesto in odšli najprej na Reko. potem v Celje in se končno le vrnili v H. raz. v Novo mesto. Kaj je bilo s tisto nevšečnostjo?" ..Nič posebnega. Mladeniška razposajenost. Tisto leto je prišel v razred kot profesor klasičnih jezikov Luka Kunstek. Dočim so prej patri frančiškani z nami ravnali obzirno, prijazno, se je K., sam slabo podkovan, usajal in nam krivico delal. V znak demonstracije smo odšli — v negotovost in svojo škodo. Šestnajst let pozneje so sedmo--šolci v Ljubljani napravili napram nekemu nemškemu profesorju ravno nasprotno. Mladina pač hitro zori.“ Skoro dve uri sem mučil g. profesorja s svojimi vprašanji. Nazadnje me je pa on vprašal: „Kaj bo z našo sedanjo gimnazijsko mladino? Ali bodo znali kak svetovni jezik?“ Kako rad bi bil pritrdil! Tako pa sem se le poslovil: „Vedeli smo. g. svetnik, že kot dijaki, kako ste po očetovi smrti Vi skrbeli za svojo mater, ji bili najboljši sin. Bog Vam je dal to izredno srečo, da je mamica doživela izredno starost, stoto leto. Naj tudi Vam da Bog, kakor želi poljska zdravica1 "Sto lat, sto lat niecli žyje nam!'1 4. Pri vladnem svetniku dr. Lovru Požarju, gimn. ravnatelju. Bilo je 20. novembra 1. 1916. Ljubljanska klasična gimnazija je za hip pozabila na sodni dan — dies irae!—ki je divjal okrog nje, pa se pobožno zbrala k tihi slovesnoti. Ravnatelj dr. L. Požar, ki je ta veliki zavod vodil od jeseni 1. 1907., se je ob svojem odhodu v stalni pokoj poslavljal od učiteljskega zbora in mladine. Najbolj so se mi, ki sem tudi bil v učit. zboru, Artisnile v spomin ravnateljeve besede v poslovilnem govoru: „Rimski cesar Mark Avrelij je zapisal v svojem dnevniku (knj. I. 17) ,Bogovom sem dolžan hvaležnost, ker so mi dali... dobre starše ... dobre učitelje ... pa tudi za to. da sem si ohranil mlado nedolžnost.’ Draga mladina! Tudi jaz sem v tem slovesnem trenutku. ko se jen j a moje javno delovanje na tem svetu, hvaležen Bogu za vse dobrote, ki mi jih je v obilni meri delil, zlasti pa, da mi je njegov angel varuh obvaroval mojo mladost pred raznimi zablodami. Brez kesanja — ne kakor tisti Gregorčičev starček: ,Da zabil bi reve in teže, na postel jo starček se vleže ..nasprotno, z vesel jem gledam nazaj na svoja mlada leta. In to želim tudi vam, dragi dijaki!” V teh besedah sem videl ključ v vse neumorno delovanje ravnateljevo, zlasti pa v njegovo čudovito duševno svežost in še prav posebno v njegov neoslabljeni spomin. Ko je kot ravnatelj prihajal prisostvo- vat pouku slovenščine v raznih razredih in se je pri deklamaciji pesmi Prešernovih, Aškerčevih, Gregorčičevih itd. temu ali onemu učencu kaj zateknilo, je on — brez knjige! — skoro vselej znal iz zadrege pomagati. Čudili so se mu učenci, pa tudi mi, učitelji. Minilo je od tedaj nad dvajset let. Da bi ga danes smel predstaviti mladim čitateljem Mentorja, sem g. ravnatelja obiskal v njegovi hiši v Tavčarjevi ulici. 4. Pri vladnem svetniku dr. Uvod ni kazal, da dobim to dovoljenje. Prijazno, toda odločno mi je dejal: „0 sebi ne čitain rad. Svoje slike v listih ne bi rad gledal. Tudi Vašega pisanja ne bom bral.“ Skušal sem g. ravnatelja razorožiti: „Saj Mentor ne bo pisal za Vas, da bi Vi brali, ampak za mladino, da se ji razširi obzorje življenjske modrosti. Ne bom pripovedoval tega, kako ste v letili 1877 — 1880 kot vseučiliščnik vsake počitnice prišli iz Gradca v Haloze, kjer sta z velikim Slovanom, župnikom B. Raičem čitala staroslovenske tekste in ste se prav ob tem možu izvežbali za odličnega govornika; ne bom popisoval mladim mentorjevcem, kako ste kot učitelj slovenščine in klasičnili jezikov ves živeli edino le šoli, čemur sta med drugim zelo zgovorni priči obe Vaši knjigi „Latinske vadbe za tretji" in potem „za četrti gimnazijski razred” (1. 1896 in 1901). po katerih sem sam več let poučeval ter občudoval tako njih lepo slovenščino kakor tudi duhovite celotne sestavke, narejene po Kv. Kurciju Rufu (o Aleksandru V.), zlasti pa po obeh Cezarjevih delih: tudi ne bom govoril o tem, kako ste enajst let vodili višjo dekliško šolo (1896 — 1907) in ji na podlagi potovanj in obiskov enakih zavodov v tujini dali in sestavili učni načrt, v burnih šolskih letih 1914—15 ter 1915—16 kot direktor odbijali neosnovane napade nemških birokratov na čast slovenskega zavoda; samo to skrivnost bi rad izdal mladini in starini, kako ste do pozne starosti ohranili tako trden in tako obsežen spomin?“ „Na dva načina: pesmi, ki jih znam, naše slovenske in hrvatske. pa tudi Horacijeve, Gothejeve itd. vedno ponavljam bodisi na sprehodili ali ponoči, ko ne morem spati; razen tega pa se vedno novih učim. Te dni n. pr. sem se naučil 20 kitic Koseskega ,Ne sodi! ..Koseskega? Saj je silno težak!“ sem vzdihnil. „\prav zato! Kadar si ne bom nič več novega in težkega zapomnil, bom vedel, da sem — star.“ -,Ali ste, g. vladni svetnik, na gimnaziji imeli kakega znamenitega sošolca?“ „Nižjo gimnazijo sem obiskoval v Ljubljani, višjo pa v leiil' 1873—1877 v Celju. Celje in sploh Štajerska mi je dala največ. V Ljubljani je bil moj sošolec Andrejčkov Jože, v Celju pa je bil sošolec med drugimi tudi Aškerc.“ Aškerc? Ali smem vprašati, kakšne spomine imate nanj?“ „Eno stvar naj omenim: Ko sem mu nekoč svetoval, naj bere tudi največjega nemškega lirika Heineja, je odklonil z utemeljevanjem, češ da bi ntegnil izgubiti samobitnost.'1 .,Ze več let Vas prav vsake počitnice prosi ta ali oni razred Vaših bivših dijakov, da se udeležite te ali one obletnice mature. In vselej radi pridete ter razveselite udeležence s prijaznim nagovorom. To je res Eros philosophicus!“ Z lepimi mislimi sem odšel. Deveti križ (rodil se je 10. avgusta 1. 1855. v Vrhpolju pri Moravčah) si je že naložil g. vladni svetnik, pa ga nosi pokoncu, raven ko sveča. Tako starost blagruje stari Ciceron v svojem spisu: Cato de senectute. Sanje Prečudne snoči sem imela sanje. vesele in prav nič vsakdanje: bila, pomislite, sveti Miklavž sem jaz, nosila sem bradat obraz, na glavi mitro, palico v rokah in bele, zlate šolne na nogah in plašč škofovski s štolo ... Odšli smo v šolo. Naprej so šli krilatci božji zlati, za njimi pa peklenski črni škrati in končno z vso strahoto in resnobo stopili vsi s m p — v konferenčno sobo. Joj, komaj sem v slovesnosti vzdržala se in resnosti! Na tleh klečali so profesorji v trepetu, kaj takega še ne na svetu, tu bil je matematik, tam profesor zgodovine, francoščine, latinščine in fizične doktrine in še profesorja slovenščine in verouka je k tlom potrla grozna muka. — In ko so sklepali roke in zrli vame, podoba skrušenosti same, Miklavž začel po vrsti sem izpraševanje in preizkušal sem njihovo znanje... O jej, profesor ji začeli so jecljati, nihče ni znal odgovora mi dati... „llaha, zdaj vas imam, profesorji! Hej. škrati. le hitro v koš vse dajte jih pobrati in še je treba kataloge jim zažgati. našeškati jih in v pekel poslati — sedaj je čas, da smemo se nad njimi maščev Hej, škrati, čujte, hitro nanje!...“ Tedaj sem se zbudila in ugotovila, da vse to sladko maščevanje bilo je le prevara — prazne sanje. Vtisi in doživljaji s petega svetovnega skavtskega tabora v Holandiji iv. 51. julija 1937. Zbudili smo se v pričakovanju otvoritve petega svetovnega Jamboreeja, nakar bi v slavnostnem sprevodu korakali pred ustanoviteljem skavtizma lordom Robertom Baden-Powellom. Vsi tabori so se z največjo naglico pripravljali na ta svečani dogodek. Že na vse zgodaj zjutraj so prinašali raznašalei v tabore prvo številko tabornega dnevnika „Jamboree-post'\ ki je bil poln slik iz vseh delov tabora, seveda z Baden-Powellom in kraljico Wilhelmino na naslovni strani. Najrazličnejši članki so se vrstili v njem, celodnevni program in zanimivosti iz posameznih taborov »celega sveta". Ob enajstih smo imeli nekako „malico", holandsko specialiteto, podobno našemu mlečnemu rižu, nakar smo odšli v polni paradi z vsemi zastavami. Prostor za areno, določen za zbiranje narodov, se je polagoma polnil. Nikakor ni kazalo izgubljati časa. Z Dolfetom sva popokala aparate in izg nila kakor kafra. Fotografirala sva zdaj vihrajoče zastave pred tribunami, zdaj prihajajoče Poljake z godbo, nato sva sedla med Egipčane, se fotografirala med Japonci. „knipsala“ prihod Holandcev na zbirališče in madžarsko godbo, „usekala“ dolgobradega Avstrijca in prihajajoče Švede in z žalostnim očesom zrla za prihaja- jočimi Palestinci in Siamci, ki jih radi preognjenega združevanja vse te nepopisne pestrosti na našem filmu nisva mogla več „ujeti‘\ ker nam je že pošel. Vračala sva se polagoma k našemu oddelku, ki je impl določen prostor ravno za Japonci. Tu so se že z mednarodnim kramljanjem sklepala poznanstva, se pobirali naslovi in podpisi in se začelo že izmenjavanje raznih ..vrednot" z vsemi sosedi, da se je zdelo kar nemogoče, da se bo naša reprezentanca mogla zopet združiti pod svojo zastavo. Vse je fotografiralo nenadkriljive prizore ob združenju različnih narodnosti z raznih kontinentov. Postavljali smo „žive“ stol- Jugoslovani med Japonci Jelko Erzin pe za fotografiranje iz zraka. V tem se je posebno odlikovala Latvija, ki je stala za nami. Postavila je nad 8 metrov visok stolp iz samih ljudi, na vrhu pa fotoaparat. Edinstveno! Polagoma smo se zopet zbrali na svojih prostorih, ker pričetek slavnosti se je bližal. Po radiu so dajali neprestano navodila, kako naj se vse v najlepšem redu izvrši. Ob dveh pričetek. Vse stoji „mirno“ v vrstah, ko zadoni jamboreejska himna. Sprevod se prične. Prostor se počasi prazni in — sedajle smo mi na vrsti. Korakamo, sprva počasi in nato usmerimo korak po zvokih godbe, ki doni iz vseh zvočnikov1, razpostavljenih povsod po areni. Prekoračimo kanal, ki deli zbiral.ščni prostor od arene. Spredaj neseta dva desko z napisom ..Jugoslavija", nato sledi državna zastava, za njo načelnik reprezentance in za njim korakamo v dveh Pri skavtih starost ne igra vloge... Latvija fotografija. dvanajsteroredih mi, nudeč občinstvu pestro sliko ob pogledu na opanke, narodne jopiče, jeleke imenovane, in na slikovito srbsko torbo, ki je bila nerazdi užljiva spremljevalka našega „šefa propagande**. Žanjemo burno ploskanje tisočglave množice in že smo pred tribuno. Zadoni povelje in glave okrenemo k pozdravu. In tedaj zagledamo moža, sivega, a vendar čilega starčka osemdesetih let, lorda Baden-Powella, ustanovitelja skavtizma, kako se prijazno smehlja in maha z roko v pozdrav. Poleg njega sedi kraljica Wilhelmina, že istotako priletna dama, ki se nam ravno tako smehlja in nam prijazno odzdravlja. Občutek sreče spreletava vsakogar, ko vidi prvič v svojem življenju, in Bog daj. da ne zadnjič, ustanovitelja pet milijonske svetovne organizacije. Vse to traja morda komaj minuto. Povelje, in že korakamo zopet mimo množic, ki nam navdušeno ploskajo. Gremo skozi gozd zastav vseh narodov, ki so nasproti glavni tribuni, prekoračimo kanal in spet smo na zbirališčnem prostoru. Vsi molčimo in premišljujemo svečani trenutek, ki smo ga pravkar doživeli. Pri tej priliki bi omenil zanimivo jamboreejsko navado, ki bi jo po naše rekli .naskok, „juriš“. Ko se namreč zberejo po končanem mimohodu vsi narodi zopet na zbirališčnem prostoru, se združijo zastave vseh narodov na določenem mestu, vse .,moštvo" pa se na dano znamenje zažene proti slavnostni tribuni Baden-Povella, da ga pozdravi. Nato ima Baden-Powell slavnostni govor. Po govoru se razidejo vsi pod svoje zastave, nakar odkorakajo med prepevanjem in godbo v svoje tabore. Isti tradicionalni „juriš“ je bil na programu tudi letos. Znamenje zanj naj bi predstavljal strel z raketo, in tu smo bili mi, Jugoslovani, povzročitelji prav neljubega dogodka. Ko smo torej prispeli na svoje staro mesto, smo udobno posedli po tleh in z 2animanjem opazovali narode, ki so se v večjih in manjših četah vračali na svoja prejšnja mesta. Tedaj se spomni nekdo med nami, ne vem, kaj mu je padlo v glavo, in zavpije: „Vec idu, ala pejmo!“ Ker smo bili pripravljeni vsako minuto, da jo uderemo proti tribunam, smo jo tudi res ucvrli in za nami vsa ogromna masa, ki je bila že zbrana na prostoru za areno. Hiteli smo na vso moč in dospeli že do kanala, preko katerega so bili napeljani mostovi. Tu so nas ustavili oddelki taborne policije. Tudi njej moramo priznati vso čast. Tvorili so jo povečini starejši, že nad osemnajst let stari skavti. Imela je svojo telefonsko napeljavo in bila sploh sijajno organizirana, tako da je v polni meri zadostila zahtevam, ki jih zahteva prireditev tako velikanskega obsega. Ustavili so nas torej; prezgodaj smo začeli -jurišati". Mimohod je namreč še trajal. Defilirali so baš Holandci, deset tisoč po številu, ki so kot domačini prišli poslednji na vrsto. Policija ni mogla vzdržati. Mostovi so sumljivo pokali, naval je bil prevelik. Policija je bila prisiljena popustiti, da ne bi prišlo do nesreče. In že smo drveli dalje. Pa so poklicali še varnostni oddelek iz defileja, ki je napravil naravnost presenetljivo hitro kordon s pomočjo palic. Ta je prve navale res vzdržal, ali kaj je zmogla peščica proti množicam, ki so še neprestano dotekale. Kordon je bil prebit in defile neprostovoljno končan. Tedaj se je pognalo trideset tisoč skavtov in obstalo šele pred tribuno, ko so dosegli, kar so hoteli. Ko so se približali svojemu ljubljencu, svojemu očetu, so mu neprestano vzklikali in vihteli klobuke in palice visoko v zrak. Jaz sem držal v rokah aparat v neprestani pripravljenosti, da bi ujel ta prizor. Priboril sem si prostorček v šestmetrski ■oddaljenosti od tribune in — pritisnil. Kot sem pozneje videl, sem sliko še čisto dobro ujel, vendar je radi premika nekoliko nejasna. Bili smo torej pred očetom skavtizma. Z mirno kretnjo nas je miril in bodril k molku. Šumenje in vzklikanje vzvalovljene množice je polagoma pojemalo in končno prestalo popolnoma. Vsi smo se poglobili v svečan molk! Prva je spregovorila kraljica, ki je otvorila peti svetovni Jamboree. V svojem holandskem govoru nas je med drugim vse skupaj najprisrčneje pozdravila in se iskreno zahvalila za požrtvovalno udeležbo na tej . svetovni prireditvi. Za njo je spregovoril Baden-Powell. Govoril je jasno, močno in zveneče in poleg vsega še na pamet, kar je treba pri dvainosemdesetih letih naravnost občudovati. Baden-Powell in kraljica Vilhelmina Po končanem govoru ni bilo vzklikanja ne konca ne kraja. Šele proti šesti uri smo se polagoma umirili, nakar smo se zbrali vsaka reprezentanca na svojem mestu in slovesno odkorakali v tabor. Tako se je pričel Jamboree. (Dalje.) Silvo Kranjec: Med Napoleonom in Leninom. Sto let Evrope (1814 — 1914). 1937. Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani. Jugoslovanska t.skarna v Ljubljani. Str. 390. Cena vez. Din 120.—. Profesor Kranjec nam v tej knjigi „Kosmosa“ riše sto let evropske predvsem polit.čne zgodovine od dunajskega kongresa do začetka svetovne vojne. V lepi, gladko tekoči slovenščini slika pisatelj glavne osebnosti evropske politike in diplomacije z vsemi dobrimi in slabimi stranmi, n. pr. Metter-n.cha, Bismarcka, Palmerstona, Cavourja, Napoleona III., Viljema II. in ruske carje. Živahno in zanimivo opisuje medsebojno razmerje držav in končno njihovo delitev v dva tabora, v trojni sporazum (Anglija, Francija, Rusija) in trozvezo (Nemčija, Avstrija, Italija in njen odhod iz zveze) ter vse ozadje in rastočo napetost (boj za kolonije) med obema taboroma, ki je dovedla do svetovne vojne. V svoji knjigi je odmeril prostor tudi malim državam (Finska, Danska, Holandska, Belgija, Švica in balkanske države) in riše boj malih narodov za svoje pravice (boj Ircev za samostojnost in nesrečno usodo Armencev). Omenja tudi dve m;rovni konferenci v Haagu, ki naj bi zaustavile splošno oboroževanje, dosegli obveznost haaškega razsodišča ter razorožitev, ki sta pa propadli radi nemškega odpora. Govori tudi o narodnem prebujenju evropskih narodov, zlasti o preporodu Slovanov. Kaže na žalostno usodo Poljakov v Rusiji, kjer so jih hoteli porušiti in s silo privesti v pravoslavje, in o njihovem nasilnem raznarodovanju v Pruski, ki je hotela celo razlastiti poljskega kmeta, dočim „so pa bili v Avstriji poleg Nemcev in Madžarov — tretji vladajoči čini-telj v monarhiji, ki so se vztrajno upirali demokratizaciji Avstrije." Z zanimanjem zasledujemo opis razvoja notranjih težav komaj ustanovljene Bolgarije in vso notranjo trhlost in gnilobo carske Rusije, ki je dozorela 1917 za boljševiški prevrat. V okviru svetovne zgodovine podaja pisatelj kratek opis naše narodne zgodovine. Spretno razpravlja tudi o notranjem življenju držav: stremljenja po večjih polit, svoboščinah (t'sk. društva, zboro-valna in obča volilna pravica, celo za ženske), težnje po samoupravi tlačenih narodov. Posebno napeto govori o burnih strankarsk:h bojih, ki so se ponekod iz-divjali v državljanske vojne; na drugi strani pa opisuje države, katerih notranji razvoj je potekal dosti mirno (male države na zahodu in severu). Jasno in pregledno omenja, četudi tu in tam bolj na kratko, izume tehnike ter napredek gospodarstva, razvoj velike industrije, zemljiške reforme v Evropi, življenje delavstva, glasnike socialne misli in njihove predloge za bolj pravično ureditev družbe, delavske stranke in njihove cilje, delavsko zakonodajo in delavsko zaščito. Govori o raznih prevratnih poskusih („petrolerji“, ki so v Parizu polivali najlepša javna poslopja s petrolejem in jih zažigali, ter „krvavi teden“ v Barceloni, kjer so uporniki zažigali cerkve in samostane) in o revolucionarjih, tako 11. pr. o Leninu. Dobro je obdelal tudi položaj cerkve in katoličanov v Evropi, kjer se vidi, kako so si francoski katoličani sami škodovali, ker so dolgo časa trdovratno držali z monarhisti in se niso hoteli sprijazniti z demokratično republiko, radi česar je vlada preganjala redove in zapirala njihove šole. Omenja tudi krščansko socialno gibanje. Knjiga ni nikak prevod, temveč samostojno delo. pisano poljudno znanstveno, a v obliki, ki je razumljiva in za! iva tudi širšemu krogu. Vrednost knji^ povečuje odlična oprema s 110 lepimi slikami in s 5 skrbno izdelanimi zemljevidi. Na koncu navaja glavno uporabljeno slovstvo in ima tudi pridejano osebno kazalo. Knjigo nad vse toplo priporočamo. R. Kanduč. Dr. Ivan Dolinar: Dobrava. Zgodba v treh dejanjih. 1957. Založila Prosvetna zveza v Ljubljani. Tisk Misijonske tiskarne, Groblje-Domžale. Str. 35. Cena din 5.—. Dolinarjeve igre — saj ni novinec — so naši odri kaj radi igrali in gotovo jim je s svojim novim delom ustregel. Dejanje ..Dobrave" se godi v polpreteklosti v gorah na Goriškem. Na Dobravi gospodari Sever, ki je bil prvotno bajtarski sin in je ljubil dekle, katero mu je prevzel Hrast z Dobrave. Tega ni mogel preboleti. Šel je v svet. a ko se je vr- nil, se je maščeval: v temni noči je ilrasta treščil v prepad. Po tem zločinu se je poročil z vdovo in zapaševal na Dobravi, ko je postal še zaupnik tujčev. Vse se ga boji. Zena mu je umrla, sin iz prvega zakona je dorastel in Sever ga je poslal v šole, da bi ostala Dobrava njemu. Teta Marjeta, ki ji obljublja zakon, mu pomaga, čeprav ve za njegov zločin, ki ga je sam izdal v sanjah. Severju ni še dovolj. Mlinarja Rožiča bi še rad spravil ob posestvo in dobil njegovo hčer Cilko, ki ljubi Hrastovega Janka z Dobrave. — Igra se začne z barantanjem. Rožič je Severju dolžan precej visoko vsoto, ki je ne more plačati, pa pride prosit, da bi počakal, in napravita kupčijo za — Cilko. Medtem se vrne Janko iz Bologne, kjer je dokončal študije na visoki šoli za kmetijstvo, zadrži hlapca Matijo, ki se je pripravljal, da zapusti radi Severja Dobravo, pove teti, da ostane doma. kar Marjeta zaupa Severju, ob čemer izvemo tudi za Severjevo preteklost in njegov zločin. Sever prosi Marjeto, naj pregovori Janka, da pojde v službo, in ji obljubi zakon. Ko se Janko ne vda, mu Sever zagrozi z denuncijacijo in konfina-cijo, ker je skril slovensko zastavo in knjižnico razpuščenega prosvetnega društva. — Drugo dejanje se godi pri Ro-žičevih, ko pride Sever na ogledi in k zaroki, h kateri Cilka le prisiljena privoli, a se ji odločno upre, ko vedejo mimo uklenjenega Janka. Tudi Marjeta se tedaj potegne za Janka in zagrozi Severju, da vse izda, ako se nečak v enem tednu ne vrne. — V tretjem dejanju je Janko zopet doma, poseže v spor med Matijem in Severjem, izve od tete, kako ie z očmom, nakar se zavzame za Rožiča, ki je prišel, da pogodbo prekliče, in končno se Sever, ko vidi, da ne pomaga narejena prijaznost in ne grožnja, sam sodi. Kolikor mi je znano, je „Dobrava“ druga igra, zajeta iz povojnih razmer na Goriškem. Radi tega, mislim, bo našim odrom ob raznih prilikah zelo prav prišla. Igra je lahko vprizorljiva, saj nastopa v njej samo sedem oseb in tudi scenerija ne bo delala težav. Dovoljenje za vprizoritev daje Prosvetna zveza v Ljubljani na ta način, da kupijo včlanjena društva 5 izvodov, za nevčlanjena pa si pridrži založnica posebno tantijemo. Pomenki Boris Grabnar. Ob Vašem „Egiptu“ sem kar ostrmel, ko sem ga vzel v roko. Oris Egipta v verzih ste podali. Rišete ga res lepo v gladkih verzih, v katerih niste nikdar v zadregi za rime, ki so na splošno dobre, a dikcija je na premnogih mestih prisiljena in podajanje le vse pre-vsakdanje pripovedovanje. Kaj, če bi rajši vse svoje doživljaje podali v posameznih liričnih pesmih ali pa v lepem živahnem potopisu? Premislite in se odločite! Posamezne pesmi bi že priobčil, potopis pa bi moral počakati do prihodnjega leta. Rodoljub. Veseli me priznanje, glede želje Vam pa moram reči, da najdete v Mentorjevih letnikih vse ono, kar bi radi. Tudi v letošnjem že, kolikor je pač bilo doslej mogoče. Vaš nasvet bom upošteval, kolikor bi dobil takih prispevkov, ki bi res spadali v list. Pošljite, kar obljubljate, potem se lahko kaj več pogovoriva. — a ne psevdonimno! A. P. Zadnje pesmi niso še nič boljše. Za svoja čustva niste našli še pravega izraza. Saj vendar že veste, če ne drugače vsaj iz šole. kaj je pesem in kakšna je sodobna lirika. Ti Vaši verzi kažejo dobro voljo, več pa ne. Če se ne povzpnete s svojim pegazom kaj kmalu više, je bolje, da ostanete ..prijatelj peš koraka“ v življenju, ki Vam bo nudilo gotovo več drugega dela, kjer se pokažite in izkažite moža! H. N. Vaše pesmi so začetniške, a vendar diha iz njih vse ono, kar oživlja še neokretno besedo. „V mladi zimi“ se Vam je prva kitica posrečila, a v naslednjih dveh ste prešli v vsakdanjo prozo. Ciklična ..Prva bol“ ob materini smrti je po čustvovanju lepa, a oblikovno še šepa. Mogoče bom drugo iz tega cikla nekoliko opilil in o priliki priobčil. Seveda bi mi bilo ljubše, če bi sami vse štiri tako pre-pilili, da bi bile vse dobre. Iris. Nekoliko popravljeno priobčim-Dosti boljše bi vse bilo, če bi pazili bolj, na ritem, ki ga po nepotrebnem menjujete. Boris. Pesem ni slaba, kar dobra dckla-movanka bi bila, samo mestoma ji je treba še pile! A. C. Dve leti ali kaj se niste več oglasili, zato sem bil radoveden, kakšna je ta čas postala Vaša pesem. Reči moram, da ste se razvili, da se pozna napredek in da vse kaže, da boste peli še lepe pesmi. Za zdaj se mi zdi, da je Vaša edina napaka to, da vzamete vse prelahko, skoraj bi rekel — norčavo. Saj lahko to ali ono po svoje poudarite, lahko ste še-gavi, dovtipni in kar še hočete, samo — sunt certi denique fines, preko katerih ne smete, če imate dovolj tenek čut za lepoto, ki naj jo pesem poje. S. Kaj je napačno? Napačno je, da hlastate za ..modernostjo1', ki ni več moderna; če bi pazili bolj na obliko in ne bi hoteli biti za njeno ceno ..sodobni", bi b'li lahko sodobni in Vaši verzi dobri-Upoštevajte io in pojte neprisiljeno, n. pr. tako. kot ste zapeli prvo kitico v ..Pismih11, a brez okvira! Planinski. S pesmijo ni nič in tudi Vaš ..Gozdnik*1, ki piše spomine — po smrti, je le prva vaja. Gozdnikova usoda je sicer hudo romantična, ki bi vlekla v kakšnem podlistku, če bi jo znali obdelati. Pesnik ne boste, pripovednik pa mogoče da postanete. One stvari le pošljite po pošti, samo dovolj jih zuamkujte, ker bo pošiljka po tem, kar navajate, gromozansko pismo! Dr. Starina. Hvala, bom v eni prihodnjih številk priobčil. B. M. V ..Božičnih mislih" me kar mika, da bi prvi del opilil in ga priobčil; prošnja v drugem delu je slabša, zlasti v koncu. V „Upanju“ je tudi samo prva kitica dobra, drugo pa vsebinsko plehko in oblikovno šibko. T. R. „Slutnje“ in „Tj naši dnevi“ kažeta, da ste se premaknili z mrtve točke in se zavedali, kaj je pesem in kakšna naj bo. Škoda, da je v njih ostalo nekaj neubranosti iz vsakdanjega žargona, ko ste bili v zadregi za rimo. — „Sredi travnika" ni ne vsebinsko ne oblikovno nič posebnega. Zasavski. Prvi del, uvod v svoje potovanje k morju, in „Na poljani" ste poslali ter bi radi slišali mojo sodbo. V tercinah pojete in tečejo Vam in tudi rime so na splošno dobre. To bi bilo v redu, le če bi bil jezik bolj pesniški in ne tako vsakdanji! Vsebinsko ste v obeh pesni h tudi še močno pri tleh povprečnega doživljanja. Pošljite drugič kaj več, da bom videl, kako je z Vami v drugih oblikah! Janošna. Prepozno, da bi mogel porabiti ..Božično pesem", ki je najboljša. ..Slovo" je utrinek, ki je oblkovno dober. a vendar ni še pesem, v katero bi ga morali preliti, da bi bil vreden tiskar- skega črnila. „Y globeli” in „Spomin" — preveč opisovanja, ki ne ogreje. Zdi se mi tudi, da se preveč povračate v to čudno obliko. Poskusite s preprostejšo in kitično — ne bo škodilo! Joso. Eno Vaših pesmi sem lansko leto priobčil, druge niso bile tako dobre. Čakal sem boljših. Zdaj ste se oglasili s prozo. Sodim, da boste v nevezani besedi vendarle boljši. Poslano bom priobčil, ko se mi odpre prostor. Peresa ne smete odložiti! J. J. Odgovorim Vam kar tukaj, da sem Vaš članek z zanimanjem prebral. Priobčim ga o prvi priliki, ker res spada v „Mentor“. Popravi! V Dolenčevi ..Nenapisani razpravi" je napravil tiskarski škrat na 68 strani v 26 vrsti napako take vrste, da jo moramo popraviti; kajti to, kar se sedaj tam bere, ni niti res. Brati je treba: tehniške" fakultete in ne „teološke“. Obvestilo. Radi pomanjkanja prostora obveščamo dijaške naročnike, da v tej številki ne moremo prinesti seznama nagrad, katerih žrebanje za posamezne zavode se bo vršilo kakor lansko leto o božičnih počitnicah. Januarja boste nagrade dobili. — Tudi Obzornik in nadaljevanje Sinjega športa sta morala za enkrat izostati in Pomenkar je moral s svojimi velikimi škarjami prav tako umakn;ti se. da ne bi najmlajši predolgo čakali na odgovore. — Vsem vesele božične praznike in vseh sreč v novo leto! CVETJE IZ DOMAČIH IN TUJIH LOGCV dela domačih in tujih pisateljev in pesnikov obsega dosedaj 12 zvezkov: 1. Simon Gregorčič, Izbrane pesmi, broš. 12.-, vez. 24.- 2. Fran Levstik, Martin Krpan, brnš. 4.-, vez. 12,- 3. Horacij, Pismo o pesništvu. broš. 10.-, vez. 18.- 4. Jos'p Jurčič. Jurij Kozjak, broš. 12.-, vez. 24.- 5. Valentin Vodnik, Izbrano delo, broš. 12., vez 24.- 6. Matija Čop, Izbrana dela, broš. '2. , vez. 20,- 7. Simon Jenko, Izbrano delo, broš. 12,- vez. 24.-8 Žitja Konstantina in Metodlja, broš. 12.-, vez. 24,-9. Izbor prekmurske književnosti, broš. 12.-, vez. 24.- 10. Josip Jurčič, Izbrani spisi, broš. 24.-, vez. 36,- 11. Cigl-r Janez, Sreča v nesreči, broš. 12.-, vez. 24.- 12. F. S. Finžgar, Študent naj bo, broš, 12.-, vez. 24 - 13. Gogolj. Revizor, broš. 12.-, vez. 24,- Dijaki. katerih starši so udje Družbe sv. Mohorja dobe knjige 25% ceneje. Šolske knjige in šolske potrebščine za vse šole v veliki izbiri Knjigarna Mohorjeve tiskarne Celje Prešernova 17 Ljubljana Miklošičeva 9 I II. III. IV. v. 1. 2. 3. 4. 5. a. b. c. e. tl. Latinski kvadrat ^ Ignotus ^ Vstavi 5 latinskih besed, ki imajo vsaka po 5 črk in pomenijo: 1. Sejalec (i.I. D. d.) — 2. njegovo ime (2. II. Č. č.) C- — 3. drži (3. III. C. c.) — 4. s težavo (abl. instr. 4. IV. B. b.i C. — 5. kolesa (acc. 3. V. A. a.) D. Ako prav prestaviš, bereš vsako besedo po 4 k ru! v različnih pravilnih smereh (kakor nakazano). Posetnice A. ]. Mreža A. J. Q. Jfiko Vikop J/ace prodan Trst Solin R J I N o <5 E A K M Ei o N s R A N V E I v 1 o N 1 G U E s| E I L I C E M L B 1 T | O ž o S V Rešitev zank in ugank t. Besedna uganka: Komet, omega, sonet, Kette, sloga, Borut: Mentor. 2. Opozorilo: Prah boste in pepel! — Ključ: Srna, leto, pirh. Bab. 3. Črkovnica: Kdor zaničuje se sam. podlaga je tujčevi peti! Vesel. 4. Letnice. Številka dneva pomeni črko, vzeto iz letnice, ki jo moraš zapisati z besedami, številka meseca pa črko, šteto od zadaj. Tako dobiš: Vse mine! Prav so re^li: Leopold Cop. X Kristan, šestošolca, in Bogdan Dolenc, vsi iz Kranja: Oskar Borin, petošolec klas. gimn. v Ljubljani, in Stanko Kapš, Ljubljana. Izžreban je bil Oskar Borin, ki dobi Finžgarjevo povest ..Študent naj bo!"‘ ME S tlSA ,lf{ * V/, ICA Pl LJUBLJANSKA IVOVE IN OPROŠČENE VLOGE DIN 149,000.000'- SO VSAK ČAS IN BREZ OMEJITVE IZPLAČLJIVE. - ZA VSE VLOGE JAMČI ms*m mss : V- ■ ANTON SFILIGOJ . Ljubljana, Franžiškan»lca ulica poleg frančiikanske cerkve, nasproti kavarne Union. Ima vedno na zalogi: Najlepio izbiro devocijonalij in vse iolske in pisarniške potreb* $2ine, kakor iolske zvezke, vse uradne listine, kuverte, črnila, risalno orodje, tuie, risarske papirje, glavne blagajniike in druge trgovske knjige, nalivna peresa, tintnike, pisalne garniture, pisemski papir itd. Šolske potrebščine kakor zvezke, mape, peresa navadna in nalivna, svinčnike, risalni papir in risalno orodje, aktovke, nahrbtnike itd. nudi po konkurenčno nizkih cenah i. r g o vina H. Ničman L j ubljana Kopitarjeva ul. 2. Tudi to morate vedeti! ——-------------------------- , Med najmanj upoštevanimi panogami našega narodnega gospodarstva je v krogih slovenskega izo-braženstva zavarovalstvo.' Ni čuda. Saj niti 40 let ni tega, ko je bila ta važna gospodarska panoga izključna domena nenarodnega kapitala. In vendar se zbirajo tu ogromna denarna sredstva, glede katerih slovenski gospodarstvenik ne more ostati ravnodušen. — Še manj je mogoče razumeti, da mnogi slovenski izobraženci še vedno dovolj resno ne pojmujejo narodnogospodarskega poslanstva Vzajemne zavarovalnice Mladina, ki boš v kratkem prevzela odgovornost za vso našo rast, vedi,da je narodno zavarovalstvo med najvažnejšimi narodnostnimi življenjskimi funkcijami I Nova založba. Ljubljana, Kongresni trg 19 Knjigarna Vse šolske, leposlovne in znanstvene knjige. Trgovina s pisarniškimi potrebščinam i Tehnično in risalno orodje, barve, zvezki, nalivna peresa i.t.d. Dijaki I Po najnižji ceni se Vam nudijo pomožne knjige: Kelemina, Literarna veda; Stele, Oris zgodovine u-metnosti pri Slovencih; Cankar, Uvod v likovno umetnost, izbrani prevodi iz klasičnega slovstva itd. L J U D S K A POSOJILNICA V LJUBLJANI r. z. z n. z., Ljubljana, Miklošičeva cesta št. 6, v lastni palači. obrestuje hranilne vloge najugodneje. NOVE V L O 6 E vsak čas razpoložljive obrestuje po 4%, proti odpovedi 5%. — m